God: 6. januar

Mohorjeva družba, najstarejša slovenska knjižna založba, je številne rodove ne le kulturno dvigala, s svojimi knjigami širila njihovo obzorje, temveč jim je pomagala tudi do globljega spoznanja krščanske vere, ki je temelj naše kulture. Ob Zgodbah Svetega pisma, ki jih je mohorjanom začel pripovedovati dr. Frančišek Lampe, po njegovi prerani smrti pa je pripovedovanje nadaljeval dr. Janez Evangelist Krek, je versko čutenje najbolj spodbujalo življenje svetnikov in svetnic božjih, ki je v dveh zajetnih knjigah izšlo pred več kot sto leti. Ni bilo malo domov, kjer so vsak večer skupaj prebirali življenje svetnika ali svetnice tistega dne. Prisluhnimo, kako je dr. Josip Rogač, duhovnik ljubljanske škofije, prikazal današnja svetnika: mučenca Julijana in njegovo ženo Baziliso.

Sveti Julijan, edini sin bogatih in pobožnih staršev, je bil rojen v Antiohiji. Krščanski učitelji so mu zgodaj vcepili ljubezen do vere in do deviškega stanu. Ko je dopolnil osemnajst let, so ga starši, da njihov rod ne bi izumrl, zaročili s plemenito devico Baziliso. Ko sta se mlada dva poročila, sta sporazumno sklenila, da bosta živela kot brat in sestra. Po smrti Julijanovih staršev sta bogato dediščino namenila ubogim. Hišo sta spremenila v zavetišče, kjer sta sprejemala preganjane kristjane in jim stregla Julijan moškim, Bazilisa ženskam.

Tedaj pa je izbruhnilo novo preganjanje kristjanov. Julijan in Bazilisa sta goreče prosila Boga, naj jima podeli stanovitnost do konca. Bazilisa je kmalu nato umrla. Cesarski namestnik Marcijan je Julijanu zapovedal, naj na svojem domu časti malike. Julijan pa mu je odgovoril, da hoče služiti le Jezusu. Marcijan ukaže, naj zažgejo Julijanovo hišo, njega privedejo pred njegov sodni stol.

Ko oblastnik spozna, da Julijan vztraja v svoji veri, ga ukaže mučiti sredi mestnega trga, da bi kristjane ostrašil. Ko ga mučijo, pridejo mimo otroci iz šole, med njimi tudi oblastnikov edinček Celz. Ta steče k mučencu in se ga oklene ter ga prosi, da bi smel z njim trpeti in umreti. Oblastnik ukaže, naj ju ločijo, pa jim to ne uspe, zato Julijana in otroka peljejo v ječo. Ponoči pride tja duhovnik, ki krsti dvajset vojakov, nekaj drugih mož in malega Celza. Naslednji dan obsodi cesarski namestnik Marcijan enaintrideset krščanskih spoznavalcev na smrt: vržejo jih v kadi, napolnjene z vrelo smolo. Čez nekaj dni ukaže na grmadi sežgati tiste vojake, ki so se dali krstiti, za Julijana in še nekatere druge pa pripravlja novo preizkušnjo. V najlepšem mestnem templju pripravi daritev, h kateri veli pripeljati Julijana in tovariše, da bi tudi oni darovali. Ko Julijan pride tja, poklekne in moli in glej, kot bi trenil, rušijo se maliki, zidovi pokajo in zasujejo mnogo poganskih duhovnikov. Tedaj so jih rablji še bolj mučili, vendar vsa mučila niso nič zmogla nad njimi, zato je Marcijan ukazal, naj jih z mečem obglavijo. Tako so nebeško slavo dosegli 9. januarja leta 303. Julijana upodabljajo z mečem v roki, okoli njega pa so razbiti kipi malikov.

God: 6. januar

Praznujemo sveti dan, ki je poveličan s tremi čudeži: danes je modre zvezda pripeljala k jaslicam, danes se je na svatbi voda spremenila v vino, danes se je Kristus dal Janezu krstiti, da bi nas odrešil.« Tako pravi odpev k hvalospevu Moja duša v drugih večernicah molitvenega bogoslužja današnjega praznika Gospodovega razglašenja. Grško ime zanj je epifania, pomeni pa razodetje Kristusovega mesijanskega veličastva. Modri so Otroka, h kateremu jih je pripeljala nenavadna zvezda, priznali za mesijanskega kralja in ga »razglasili« med svojimi rojaki. Ob čudežu spremenitve vode v vino na svatbi v Kani Galilejski, poroča evangelist Janez, je Jezus »začel delati znamenja in razodel svoje veličastvo«. Pri Jezusovem krstu v reki Jordanu pa ga je nebeški Oče sam razglasil za svojega Sina.

Vzhodne krščanske Cerkve praznujejo 6. januarja praznik bogojavljenja Gospoda Boga in našega Odrešenika Jezusa Kristusa kot enega največjih praznikov že od najstarejše dobe. Posvečen je Jezusovemu krstu v Jordanu, kjer se je razodelo njegovo božanstvo. Pri nas in po vseh deželah sveta, kjer so evangeljsko oznanilo sprejeli iz Rima, pa se današnji praznik v ljudskem govoru ne imenuje Razglašenje Gospodovo, ampak praznik Svetih treh kraljev. Izraza »razglašenje« in »trije kralji« si nista nasprotna, temveč se med seboj dopolnjujeta. Modri, o katerih piše na začetku drugega poglavja svojega evangelija sveti Matej, so že v prvi Cerkvi veljali za »prvence poganskega sveta«: v njih so bili na neki način h Kristusu pritegnjeni vsi narodi zemlje.

Evangeljsko pripoved, ki se bere leto za letom pri praznični maši, je legenda dopolnila in pesniško olepšala. Modri so Detetu darovali tri darove zlato kot velikemu kralju, kadilo kot pravemu Bogu in miro kot umrljivemu človeku zato je ljudska domišljija dala vsak dar v roke enemu. Zgodaj je določila tudi njih imena, ki so se v teku časov spreminjala do sedanjih oblik: Gašper, Miha (Melhior), Boltežar (Baltazar). Vsebino številnih legend povzema naš narodopisec dr. Niko Kuret takole: »Srednji vek je na svoj način spletel okoli domnevnih svetih treh kraljev še vrsto drugih domišljijskih podrobnosti. Melhior naj bi bil najstarejši, sivolas – Gašper mladenič dvajsetih let Boltežar pa mož; tako naj bi bili simbolično predstavljali tri človekove starostne dobe. Ali pa naj bi bili sveti trije kralji simbolično predstavljali pogane betlehemski pastirji so namreč zastopali Jude - Gašper naj bi bil predstavnik semitov, Melhior jafetidov, Boltežar pa hamitov, zato so začeli upodabljati Melhiorja kot Evropca, Gašperja kot Azijca, Boltežarja pa kot Etiopca - črnca... Vsa ta dediščina srednjeveške pobožne domišljije se je skozi stoletja ohranila v naš čas. Po njej upodabljajo umetniki svete tri kralje na slikah in kipih in v jaslicah: eden je starec, drugi je mož, tretji je črnec...« Domnevne ostanke svetih treh kraljev so hranili v stolnici v Kölnu ob Renu, kamor se je zgrinjalo veliko romarjev. Tudi pobožni Slovenci s Kranjskega, iz Štajerske in Koroške so radi romali v "Kelmorajn".

Na današnji praznik godujejo tisti, ki so jim starši izbrali ime Boltežar (Bolte, Boltež), Gašper in Melhior (Miha). Imenoslovec Janez Keber pravi, da so vsa ta tri imena na Slovenskem zelo redka.

God: 5. januar

Že leta 616 so v Londonu, prestolnici Anglije, na otoku reke Temze ob samostanu redovnikov benediktincev postavili cerkev. Današnji godovnjak, angleški kralj Edvard III., se je zaobljubil, da bo romal v Rim, toda njegovi svetovalci so mu to branili. Papež Leon IX. mu je svetoval, naj del denarja, ki bi ga porabil za romanje v Rim, razda ubogim, en del pa naj obrne za zidavo ali obnovo kakšne cerkve apostolu Petru na čast. Edvard se je odločil, da obnovi westminstrsko cerkev. Zidali so jo petnajst let v gotskem slogu in postala je angleško narodno svetišče. V njej kronajo angleške kralje, tudi potem, ko je država zapadla protestantizmu. Kralje kronajo s krono svetega Edvarda, kraljice pa s krono njegove deviške žene Edite.

Naš svetnik Edvard se je rodil leta 1004. Že v deških letih je spoznal bridkost pregnanstva. Leta 1014 se je namreč moral pred Danci zateči k materinim sorodnikom v Normandijo. V domovino se je vrnil leta 1041 kot dedič angleškega prestola. Leta 1043 je bil kronan za angleškega kralja. Ljubezen svojih podložnikov si je osvojil s svojo izredno dobrotljivostjo, prizanesljivostjo in čistostjo. S svojo ženo Edito je živel v deviškem zakonu.

Med Edvardovimi krepostmi sta bili najbolj izraziti njegova ljudomilost in krotkost. Nikoli se ni maščeval za krivice, temveč je vse sproti odpuščal.

Imel je velik dar čudežev. Omenimo le enega, ki je pogosto upodobljen na Edvardovih slikah. Nekoč je šel s spremstvom proti westminstrski cerkvi. Na-sproti mu pride siromašen Irec, ohromel na obeh nogah, in mu potoži, da že dolgo časa hodi prosit svetega Petra za zdravje, sveti Peter pa mu je razodel, da ne bo ozdravel drugače, kakor da ga kralj sam nese v cerkev. Kralj Edvard se je brez pomisleka sklonil, vzel hromega na rame in ga nesel v cerkev, kjer je bil le-ta ozdravljen.

Svetemu kralju je Bog razodel tudi čas smrti. Začel se je pripravljati nanjo in prosil, naj tudi duhovščina in ljudstvo molita za njegovo dušo. O božiču leta 1065 ga je napadla mrzlica, vendar je še šel k posvetitvi westminstrske cerkve, ki je bila šele tedaj povsem dokončana. Potem je obležal. Kraljico je tolažil, da ji gre v nebesa pripravljat bivališče, kjer bosta za vedno skupaj. Bogat dobrih del je umrl 5. januarja leta 1066.

Edvardov naslednik Viljem Osvajalec, Norman po rodu, je bil poln spoštovanja do njega. Pripravil mu je dragoceno grobnico v Westminstru. Čez 36 let so grobnico odprli in videli novo čudo: truplo je bilo nestrohnjeno, kakor da bi kralj pravkar umrl.

Leta 1161, malo manj kot sto let po smrti, je bil kralj Edvard cerkveno uvrščen med svetnike. Ko so prezidali westminstrsko katedralo, so ga po naročilu nadškofa svetega Tomaža Becketta slovesno nesli v novo grobnico. Kralj Henrik II., njegova dva sinova in njegov brat Rihard so v sprevodu nesli svetnikovo truplo. To se je zgodilo na današnji dan leta 1269, zato se ga Cerkev na današnji dan spominja.

Danes voščimo god tistim, ki jim je ime Edvard, Edi, Edo; Edvarda, Eda, Edita.

God: 3. januar

Mogočna kupolasta stavba Panteona (»svetišča vseh bogov«) v srcu Pariza je od leta 1885 zadnje počivališče najslavnejših Francozov. Najvidnejši okras te stavbe so freske iz življenja sv. Genovefe. To je zgovoren dokaz, da se Francozi s sveto Genovefo, zavetnico pariškega mesta, ponašajo nič manj kot s sveto Ivano Arško (Devico Orleansko), ki je skoraj tisoč let mlajša od nje. Svetnici imata nekaj skupnih potez: obe sta bili v mladosti pastirici, obe neustrašeni bojevnici, obe obrekovani, nato toliko bolj priljubljeni in češčeni.

Genovefa je živela v petem stoletju. Bila je hči kmečkih staršev iz bližnje okolice Pariza. Ko ji je bilo približno sedem let, sta skozi njen rojstni kraj potovala dva svetniška škofa: German iz Auxerra in Lupus iz Trovesa, namenjena v Anglijo. Med množico, ki ju je prišla pozdravit, je bila tudi Genovefa s svojimi starši. Ko je škof German položil roke na njeno glavo, se je zagledal v njene oči, žareče v verskem navdušenju, in odkril v otroku prihodnjo svetnico. Genovefi je podaril svetinjo z naročilom, naj jo stalno nosi s seboj. Otrok je to obljubil in poslej se je Genovefa čutila na poseben način povezana z Bogom. Ko je varovala svojo čredo na paši, se je potopila v molitev in se počutila srečna samo v božji bližini. Ko ji je bilo petnajst let, je Genovefa pred pariškim škofom napravila obljubo vednega devištva. Odtlej je živela zelo strogo: do smrti svojih staršev doma, nato pa pri svoji botri v Parizu. Dnevi so ji minevali v molitvi, skrbi in delu za reveže in bolnike. S preostrim postom si je nakopala bolezen. Razen telesnih bolečin je morala prenašati tudi duševne muke zaradi grdih laži, ki so jih o njej širili zlobneži. V najhujši stiski ji je pomagal sveti škof German: prepričan o njeni nedolžnosti, je kar s prižnice zavrnil hudobne lažnivce in tako rešil čast Genovefe, ki ji je bil podeljen dar, da je znala brati v srcih ljudi.

Spomladi leta 451 je vdrl v Francijo hunski kralj Atila s svojimi divjimi četami. Bližal se je Parizu. Vse je noro bežalo iz mesta. Genovefa je bežeče Parižane ustavljala, naj ostanejo v mestu in ga branijo. Zbrala je žene, da so skupaj z njo molile, može pa trdo prijela zaradi strahopetnosti. Parižani so se obrnili zoper njo: dolžili so jo izdajstva in ji očitali, da hoče s krivim prerokovanjem ljudi zavesti v pogubo. Že so jo hoteli pobiti, da je niso rešili kleriki, ki jih je bil poslal škof German. To znamenje škofove naklonjenosti do Genovefe je na mah spremenilo javno mnenje: meščani so jo zdaj ubogali in se v naglici pripravili na obrambo mesta. Atila se je obrnil proti jugu in mesto je bilo rešeno.

Genovefa je rešila mesto še enkrat, ko so ga oblegali Franki in je v njem nastala velika lakota. Uspelo ji je z ladjami po reki Seini zbrati nekaj živeža, da je mestno prebivalstvo preživelo. Genovefa je slovela zaradi velikih čudežev. Kamor koli je prišla, so ji prinašali bolne in slabotne, ki jih je ozdravljala.

Po starodavnem izročilu je umrla 3. januarja leta 500. Dopolnila je osemdeset let. Pokopali so jo v lepi cerkvi Svetih apostolov, ki sta jo dala postaviti kralj Klodvik in sv. Klotilda. Pozneje so cerkev poimenovali po njej. Po sodbi strokovnjakov grob sv. Genovefe nikoli ni bil v Panteonu. Pariz jo je brž po smrti začel častiti kot svojo zavetnico.

God: 1. januar
Novo Leto, svetovni dan miru

Božični čas je podaljšani spomin božjega, deviškega in odrešiteljskega materinstva Nje, katere brezmadežno devištvo je svetu podarilo Odrešenika. Zares, ko Cerkev na božični praznik moli Odrešenika, časti tudi njegovo slavno Mater ... V prenovljeni ureditvi božične dobe je treba obrniti pozornost javnosti na novo vpeljani praznik božje Matere. To slavje, po starodavnem bogoslužnem izročilu mesta Rima določeno na dan 1. januarja, proslavlja Marijin delež pri skrivnosti odrešenja in poveličuje dostojanstvo, ki iz tega deleža izhaja za sveto Mater, ki nam je dala Začetnika življenja. Vrh tega imamo ugodno priložnost, da se ponovno poklonimo novorojenemu Knezu miru, poslušamo veselo sporočilo angelov in da po posredovanju Kraljice miru prosimo Boga za veliki dar miru. V ta namen smo določili dan 1. januarja, ko srečno sovpadata osmi dan Gospodovega rojstva z začetkom leta, za 'svetovni dan miru'.« Tako je zapisal papež Pavel VI. v svoji apostolski spodbudi o Marijinem češčenju, objavljeni 2. februarja leta 1974.

Današnji praznik Marije, svete božje Matere je dejansko najstarejši Marijin praznik, podaljšanje božičnega praznika. Na krščanskem Vzhodu so ga obhajali že v 5. stoletju pod imenom Spomin Bogorodice in sicer takoj naslednji dan po božiču. Ko so ga prenesli tudi na Zahod, so ga obhajali 1. januarja, na božično osmino. Po zapisu evangelista Luka o izpolnitvi predpisa Mojzesove postave se je praznik imenoval Obrezovanje Gospodovo. Pokoncilske določbe o cerkvenem letu temu prazniku spet vračajo marijanski značaj, kar izraža že samo bogoslužno besedilo.

Marija je najtesneje povezana tako s skrivnostjo božjega učlovečenja kakor tudi s skrivnostjo človeškega odrešenja. V koncilski konstituciji o Cerkvi beremo: »Iz Marije si je božji Sin privzel človeško naravo, da bi s skrivnostmi svojega življenja na zemlji osvobodil človeka od greha.« Po Mariji se je izvršila tista 'čudovita zamenjava', o kateri pišejo stari cerkveni pisatelji: božji Sin je postal človek, da bi ljudje postali božji otroci.

Vera v Marijino božje materinstvo je bila v Cerkvi vedno živa. Apostolska vera, ki je nastala že v apostolskih časih, izpoveduje o Jezusu, da "je bil spočet od Svetega Duha, rojen iz Device Marije". Ko so cerkveni očetje govorili ali pisali o Mariji, so vedno učili, da je bila božja Mati in da je v sebi združevala devištvo in materinstvo.

Na začetku 5. stoletja je carigrajski škof Nestorij začel učiti, da Marije ne moremo imenovati Bogorodica (grško Theotokos). Trdil je, da Marija ni božja mati, je le mati človeka Kristusa, s katerim se je združila oseba Besede. Cerkveni zbor v Efezu leta 431 je razglasil versko resnico, da je Marija prava in resnična božja Mati. Razglasitev te verske resnice je verno ljudstvo pozdravilo z velikanskim veseljem.

Leta 1931, ob 1500-letnici efeškega koncila, je papež Pij XI. določil, naj se 11. oktobra vsako leto obhaja praznik Marijinega božjega materinstva. Po prenovljenem koledarju se te njene odlike spominjamo 1. januarja.

Ta praznik naj bi katoliške vernike spominjal na Marijino visoko čast in na njeno vlogo pri uresničevanju skrivnosti odrešenja. Vsebino tega praznika povzema današnje bogoslužje.

Januarska številka Ognjišča je za bralce in za uredništvo predvsem božična številka, ki naj pomaga ustvariti pristno praznično vzdušje za globlje doživljanje praznika Jezusovega rojstva. Za uredništvo pa je to seveda prva številka novega letnika, v katerega vnesemo nekaj novosti: nove rubrike in novo podobo.

Tudi v tem letniku je tako. Dve novosti sta povezani z letom vere, ki smo ga začeli v oktobru 2012, končali pa ga bomo proti koncu leta 2013. Prva je rubrika Verovati danes, v kateri bo p. Karel Gržan razlagal veroizpoved, ki jo nedeljo za nedeljo izpovedujemo pri maši. Pater Gržan nam bo na njemu lasten duhovit način v zgodbi približal zapletene formulacije veroizpovedi. Dve leti je pater pisal rubriko Samovzgojni plus (+). Besedilo bo januarja izšlo v knjigi z naslovom Čas prekratkih hlač.

Tudi uredniški kolega Marko Čuk bo na veroučnih straneh pisal o veri in sicer v rubriki z naslovom Zakaj lahko verujemo? Že doslej smo v rubriki lahko z zanimanjem prebirali življenjske in izdelane članke o verskem življenju in lahko smo prepričani, da bo tako tudi v letu vere. Naslanjal se bo tudi na knjigo Verovati danes, ki je pred leti izšla pri naši založbi in je še danes aktualna.

Upamo, da bosta obe rubriki prišli prav bralcem v osebnem poglabljanju vere pa tudi kot dobrodošlo gradivo ali lepa dopolnitev v raznih skupinah od (mladinskih) veroučnih, do svetopisemskih, zakonskih ali drugih skupin, kjer poglabljamo vero.

Ohranili bomo tudi rubriko za (mlade) zakonce. Že njen naslov Poživiva najin zakon pove, da bodo v njej razni predlogi, kako (p)oživiti zakonsko življenje in pri tem upoštevati razne spodbude, ki jih najdemo v krščanstvu.

Spremenili smo tudi rubriko, v kateri predstavljamo naše knjige. Doslej smo jih predstavili pet, odslej pa le tri, zato smo rubriko naslovili Kdor želi, tri dobi. Številni ste rubriko lepo sprejeli, saj ste v njej našli daljšo predstavitev knjig, obenem pa smo vam knjige ponudili s popustom. Nekateri ste jih naročali tudi zato, da ste jih namenili za darila. Pobuda, vredna posnemanja.

Poleg številnih knjig, ki govore o Božiču in smo vam jih predstavili že v prejšnjih številkah, bi vas opozorili na novo igro Pot k Jezusu s podnaslovom Poučna družinska igra z versko vsebino. Morda se bo komu zdela podobna družabni igri Človek, ne jezi se, pa je to samo prvi vtis. Gre za igro, ki bo na nevsiljiv način igralce uvedla v nekatere plemenite vsebine vere in krščanskih vrednot.

Ob prazničnem obdarovanju vas še enkrat opozarjamo na lep 'dodatek' k darilom: darilne knjižice Podarim ti misel iz Svetega pisma V zbirki so zbrane misli iz Svetega pisma o hvaležnosti, prijateljstvu, družini in ljubezni.

Nov letnik je s tudi priložnost, da se vam, dragi bralci, zahvalimo za vašo zvestobo. Mnogi ste že desetletja zvesti naši reviji. Hvala za vašo zvestobo. Če bi kdo ne mogel stroškov naročnine, naj ne odpove Ognjišča, ampak naj nam telefonira in našli bomo rešitev, da mu pomagamo prebroditi čas krize. Čas krize je tudi priložnost, da iščemo prave vrednote in prepričani smo, da vam bo branje naše revije k temu pomagalo. Pomislimo, komu bi lahko darovali naročnino na revijo.

2. januar

BAZILIJ je bil mož globoke pobožnosti in temeljite izobrazbe; osebnost, polna odločnosti, zakonodajalec vzhodnega meništva (po njem se vzhodni menihi imenujejo bazilijanci), neustrašen branilec prave vere in cerkvenih pravic, vnet zagovornik cerkvenega edinstva, organizator velikopotezne dobrodelnosti v vsakem oziru velik mož, da si je po vsej pravici zaslužil vzdevek Veliki. Rodil se je okoli leta 330 v kapadokijski Cezareji v družini, iz katere je poleg njega izšla še četverica svetnikov. Versko vzgojo je prejel od stare matere, svete Makrine, svetniški oče Gregorij pa mu je odpiral pot k omiki. Šolal se je v Atenah, kjer se je srečal z Gregorjem Nacianškim in sklenil z njim zaupno prijateljstvo. Po končanem študiju se je vrnil v rodno mesto, kjer je zaslovel kot odličen učitelj.

Zgled sestre, ki je svoje življenje posvetila službi drugim, je pripomogel, da se je Bazilij dal krstiti, potem pa je odšel v Egipt, kjer se je za dve leti pridružil menihom. Ko se je vrnil v domače kraje, je vse svoje premoženje razdelil ubogim in odšel v samoto. V tej samoti so v njem dozorele misli, ki so ga napravile za očeta vzhodnega meništva.

Iz samote so ga poklicali v rodno mesto Cezarejo, kjer ga je nadškof Evzebij posvetil v duhovnika, po njegovi smrti pa je bil izvoljen za škofa. Učeni škof, pisec globokih bogoslovnih razprav, je nemalokrat lastnoročno stregel revežem, ki so bili njegova velika ljubezen. Po devetih letih škofovske službe so zaradi prevelike spokornosti njegove telesne moči ugasnile 1. januarja leta 379.

GREGOR NACIANŠKI je bil po rojstvu leto starejši od Bazilija. Izšel je iz premožne družine in svetniška mati Nona ga je krščansko vzgajala. Bistri Gregor je ljubil študentsko življenje. Odločilnega pomena za njegovo življenje je bilo srečanje z Bazilijem iz Cezareje, s katerim ga je vezalo enkratno prijateljstvo. Ko se je, natrpan z učenostjo, vrnil domov, je zaslovel kot izreden govornik. Očeta, ki je bil škof v Naciancu, je prosil za krst, potem pa se je popolnoma posvetil bogoljubnemu življenju. Odšel je v samoto, kjer je trdo delal, molil in premišljeval ter pisal. Ostareli oče ga je poklical domov in ga posvetil v duhovnika, da bi mu bil v pomoč pri njegovem delu. Gregor je imel pomisleke, toda prijatelj Bazilij mu jih je razpršil. Ta je medtem postal škof v Cezareji in je ustanovil novo nadškofijo v Sasimi in ta škofijski sedež naj bi zasedel Gregor. On pa se je otepal odgovornosti, čeprav se je dal posvetiti za škofa, potem pa se je umaknil v samoto. Poslanci carigrajske Cerkve, ki je bila razdvojena zaradi bojev med arijanci in pravovernimi kristjani, so ga prosili, naj kot učen bogoslovec pride uredit cerkvene razmere in utrdit pravo vero. Gregor je prevzel vodstvo carigrajske škofije in za carigrajskega škofa ga je potrdil drugi vesoljni cerkveni zbor v Carigradu leta 381. Toda bil je preveč miroljubne narave, da bi se branil pred spletkami nasprotnikov, zato je prosil, naj ga razrešijo dolžnosti in umaknil se je v Nacianc, v tihoto praznega očetovega doma, kjer se je posvetil skrbi za bedne in nesrečne. V tem času je napisal svoj pesniški življenjepis, ki nam v marsičem odkriva njegovo občutljivo, plaho, od skrbi izmučeno naravo. Po pričevanju sv. Hieronima je umrl leta 389 ali 390.

Bazilij in Gregor sta bila učena moža in nerazdružna prijatelja. Gregorja časte kot svojega zavetnika pesniki.

Med moškimi imeni v Sloveniji je ime Valerij na 941. mestu. Dne 1. 1. 2016 je bilo s tem imenom poimenovanih 48 (2012: 48; 2008: 51, 1994: 57) oseb. Zelo redke so njegove različice: Valerijan (2016: 15; 2012:19), Valerijano, Valerijo, Valerin, Valerio (9), Valerjan. Ženske oblike: Valerija (2016: 2.461ꜜ - 113. mesto; 2012: 2.522 - 108. mesto; 2008: 2.533; 1994: 2.651; 1971: 1.814), Valči (2016: 28; 2012: 29), Valčika, Valčka (7), Valeria (2016: 33; 2012: 21), Valerina (8), Valerjana, Vali (6), Valja, Valka.

God:
• 10. januar
• 22. januar
• 29. januar
• 1. april
• 14. junij

na god sv. Valerijana:

• 14. april
• 23. julij
• 15. september
• 26. november

Ime Valerij izhaja iz latinskega imena Valerius, ki pomeni 'izhajajoč iz rimske plemiške rodbine Valerijcev' in se povezuje z latinskim glagolom valeo 'biti močen, krepek, moči, premoči; vreden biti, veljati; biti zdrav, dobro se počutiti'. Z glagolom valeo se razlaga tudi ime Valens oziroma Valentinus, prav tako poimenovanje zdravilne rastline valeriana ali baldrijan, latinski pozdrav vale, valete v pomenu 'zdravo, pozdravljeni in občni izraz valeta 'slovo, odhodnica', npr. ob maturi. Izpeljanka Valerianus, slovensko Valerijan z žensko obliko Valerijana, je izpeljanka na anus iz imena Valerius 'pripadajoč Valeriusu'.

V svetniškem koledarju so:

• Valerij, sv., 6. st., škof v Limogesu v Franciji (10. januar)
• Valerij, sv., † 315, škof, mučenec (22. januar)
• Valerij, sv., 3. st., škof v Trierju (29. januar)
• Valerij (Valarih), sv., † 619?, duhovnik in puščavnik v Amiensu v Franciji (1. april)
• Valerij in Rufin, sv., † 303, mučenca v Galiji (14. junij)

Valeriji pa godujejo tudi na god sv. Valerijana:

• Valerijan, sv., 4. st., mučenec v Trapezuntu (20. januar)
• Kanidij, Valerijan in Akvila Valerijan, sv., prva st., mučenec (14. april)
• Valerijan, sv., † ok. 460, škof v Cimiezu v Franciji (23. julij)
• Valerijan, sv., prva st., mučenec v Tournusu v Franciji (15. september)
• Valerijan Oglejski, sv., † 379, škof (26. november)