God: 29. januar

Do preureditve svetniškega koledarja po drugem vatikanskem cerkvenem zboru je bil na današnji dan god sv. Frančiška Šaleškega, ki je zdaj postavljen na 24. januar. Tako lahko stopi iz ozadja zanimiv lik Julijana Ubogega ali Hospitalca, po naše Dobrega gostitelja. Pri tem 'svetniku' gre bolj za legendarno izročilo, kakor za resnično osebnost, beremo v Letu svetnikov. Zgodba o Julijanu Hospitalcu je očitno krščanska preobleka mitološke grške povesti o Ojdipu, ki mu je nesrečna usoda namenila krivdo, da je ubil lastnega očeta in si je nato naložil strašno pokoro s tem, da se je oslepil.

Krščanska različica te zgodbe nima niti točnega kraja niti časa nastanka. Postavljajo jo v različne romanske dežele, od Španije do Neaplja; povsod je bilo mnogo bolnišnic in zavetišč pod njegovim zavetništvom. Zgodba je zanimala mnoge umetnike, ki so ustvarili lepa dela s prizori iz Julijanove fantastične zgodbe, ki so jo imeli vse do kraja srednjega veka za resnično. Današnjemu času je samo še priča o nekdanji verski miselnosti, ki ji je šlo bolj za spodbudo k izrednim žrtvam, kakor za zgodovinsko resničnost.

Florentinski nadškof sv. Antonin, ki je umrl leta 1459, podaja zgodbo takole. Mladi Julijan je na lovu zasledoval jelena, ki je nenadoma spregovoril: »Kako da me hočeš ubiti ti, ki boš vzel življenje tistim, ki so ti ga dali?« V strahu, da se ta napoved ne uresniči, se je Julijan umaknil z doma na tuje. Stopil je v službo pri bogatem posestniku, si prislužil lastno domačijo in se oženil. Oče in mati sta ga neutrudno iskala in končno prišla do njegovega samotnega doma. Julijan je bil takrat odsoten, zato ju je sprejela njegova žena. Ko je zvedela, kdo sta tujca, ju je pogostila in jima prepustila lastno posteljo. Zjutraj je žena odšla v cerkev. Ko se je Julijan vrnil in našel v ženini postelji tuji osebi, si je predstavljal najhujše in v navalu razburjenja oba zabodel. Tedaj se je vrnila žena, ki je Julijanu povedala, da sta prišla njegova mati in oče. Julijan se je zgrozil ob spoznanju, da je nevede ubil lastne starše. Napoved jelena se je torej uresničila! Oba z ženo sta zapustila kraj nesreče, odšla v Rim, da bi jima papež dal odvezo, nato pa sta se naselila ob deroči reki in tam za pokoro zastonj prevažala reveže, posebej romarje, in jih gostila pod svojo streho.

Po dolgih letih je Julijan neke noči zaslišal preko reke klic na pomoč. Kljub mrazu in viharju je dobri brodnik tvegal veslanje preko reke in tam našel ubogega gobavca. Prepeljal ga je, ga vzel v hišo, ga nahranil, obvezal in položil v lastno posteljo. Zjutraj je v njem spoznal Jezusa, ki mu je razodel konec pokore in bližnjo blaženo smrt.

Rimski cerkveni koledar Julijana Ubogega ne navaja med svetniki, ima ga pa oglejski in sicer na današnji dan. Goriška nadškofija je kot naslednica oglejskega patriarhata prevzela njegov spomin. Upodabljajo ga s čolnom v eni in z veslom v drugi roki ali ko se mu prikaže Kristus vrh postelje. V Štrekljevi zbirki slovenskih narodnih pesmi je tudi pesem z motivom napovedi umora staršev, le da v njej ne nastopa Julijan, temveč sv. Luka.

God: 26. januar

Dan po prazniku spreobrnitve apostola Pavla, največjega misijonarja vseh časov, se spominjamo njegovih dveh najljubših učencev: Timoteja in Tita. Prvega Pavel omenja v domala vseh svojih štirinajstih pismih in o njem pravi, da mu je "pomagal pri evangeliju kakor sin očetu": Tita pa pohvali, da mu je "v skupni veri pravi sin". Tema dvema je naslovil svoja tri pastoralna pisma: Timoteju dve, Titu eno. Iz vseh je čutiti, kakšna apostolska vnema je te tri može povezovala.

Timotej je bil rojen v Listri v Mali Aziji, nekako tisti čas, ko je Jezus v Palestini nastopil svoje javno delovanje. Njegov oče je bil pogan (Grk), mati Evnika pa Judinja. Materi Evniki in stari materi Loidi daje sveti Pavel pohvalno spričevalo, da sta bili obe polni žive vere in da sta Timoteja od otroških let učili spoznavati Sveto pismo. Verna Judinja, ki je sklenila mešan zakon s poganskim možem, je sina vzgajala v svoji veri, le obrezali ga ni dala po Mojzesovi postavi osmi dan po rojstvu.

Apostol Pavel je najbrž že na svojem prvem misijonskem potovanju spreobrnil h krščanstvu Timoteja, njegovo mater in staro mater. Kot sin judovske matere in poganskega očeta je Timotej pred postavo veljal za Juda in bi moral biti obrezan in za to je poskrbel Pavel, ko je na drugem misijonskem potovanju prišel v Listro. To je storil zaradi Judov, ki so bili v teh krajih. Vzel ga je s seboj na misijonsko pot po Mali Aziji in od tam v Makedonijo. Ko je bil Pavel jetnik v Rimu, se mu je pridružil tudi Timotej, ker ga Pavel omenja v svojih pismih, poslanih v tem času iz Rima. Ko je apostol Pavel čutil, da se bliža čas razveze, je svojega učenca Timoteja postavil za nadpastirja v Efezu. Njemu je pisal svoje poslednje pismo. Timotej je modro vodil škofijo v Efezu vse do smrti. Časte ga kot zavetnika pri boleznih želodca po besedah, ki mu jih je namenil učitelj Pavel v svojem prvem pismu, naslovljenem nanj, da naj zaradi »zaradi želodca in svojih pogostnih slabosti« ne pije samo vode, temveč tudi malo vina. Ime Timotej je na Slovenskem zelo redko; isto velja tudi za skrajšano obliko Tim. Tit je bil sin poganskih staršev, bržkone doma iz Antiohije, in Pavel ga je sam krstil. Ko je z Barnabom in drugimi sodelavci odšel na apostolski zbor v Jeruzalem (jeseni leta 48), je vzel s seboj tudi Tita. Njegova navzočnost je vsaj posredno pripomogla, da sta apostola Jakob in Peter podprla Pavlov predlog, da se pri oznanjevanju evangelija poganom ne nalaga zahtev judovske postave. Tit je bil stalno ob svojem duhovnem očetu apostolu Pavlu. Spremljal ga je tudi na nekaterih njegovih misijonskih potovanjih. Pavel mu je zaupal nekatere pomembne naloge, ko je šlo za mirovno poslanstvo v nekaterih cerkvenih občinah, kjer so izbruhnili prepiri. Nazadnje ga je Pavel postavil za misijonarja in škofa na otoku Kreti, ki je bila tedaj kot velik otok na jugu Egejskega morja važno in bogato središče ter žarišče omike. Za škofa na Kreti je Pavel Tita postavil leta 63. Na potovanju proti zahodu je zanj sestavil pismo, v katerem mu razlaga, zakaj ga je pustil na Kreti. Iz tega kratkega pisma je najbolj znan tisti odlomek, ki se bere kot drugo berilo pri pomočnici: »Razodela se je božja milost, ki prinaša odrešenje vsem ljudem ...« Tit je ostal na Kreti vzoren pastir vse do visoke starosti, kakor poroča zgodovinar Evzebij.

God: 25. januar

Francoski pisatelj François Mauriac svojo knjigo Jezusovo življenje končuje takole: »Ko se je Jezus /ob svojem vnebohodu/ s težkim srcem odtrgal od družbe svojih učencev, se dvignil ter se izgubil v svetlobi, ta odhod vendarle ni bil dokončen. Že se je skril v zasedo na ovinku poti, ki pelje iz Jeruzalema v Damask, in zalezuje Savla, svojega ljubljenega zasledovalca. Odslej bo ta Bog na preži v usodi slehernega človeka.« Sleherni človek, ki hoče postati Kristusov učenec, se mora po zgledu svetega Pavla nekdanjega Savla nenehno spreobračati, preusmerjati svoje mišljenje in spremeniti slog svojega življenja.

Spreobrnitev apostola Pavla, gotovo najpomembnejša v vsej zgodovini Cerkve, je opisana dvakrat v Apostolskih delih, knjigi Svetega pisma nove zaveze, ki je zgodovina mlade Kristusove Cerkve. Prvo poročilo je zapisal pisec te knjige, evangelist Luka, po pripovedovanju prič, drugo pa je podal Pavel sam, potem ko so ga njegovi nasprotniki zgrabili v jeruzalemskem templju.

Prisluhnimo, kako je Pavel o svoji spreobrnitvi govoril pred judovskim ljudstvom leta 58, okoli 24 let po tem dogodku. »Jaz sem Jud, rojen v Tarzu v Kilikiji, bil sem pa v tem mestu /Jeruzalemu/ vzgojen in pri nogah Gamalielovih natančno poučen v očetni postavi, vnet za Boga, kakor ste danes vi vsi. Jaz sem ta nauk smrtno preganjal, može in žene vklepal in jih izročal v ječe, kakor mi more spričati tudi veliki duhovnik in vse starešinstvo; od njih sem prejel celo pisma in šel k bratom v Damask, da bi tudi ondi bivajoče privedel zvezane v Jeruzalem in bi bili kaznovani. Ko sem pa bil na poti in se okrog poldne bližal Damasku, me je nenadoma obsijala velika svetloba z neba; padel sem na tla in zaslišal glas: "Savel, Savel, kaj me preganjaš?" Odgovoril sem: "Kdo si, Gospod?" In rekel mi je: "Jaz sem Jezus Nazarečan, ki ga ti preganjaš." Moji spremljevalci so svetlobo sicer videli, glasu pa, ki je z menoj govoril, niso razločili. In rekel sem: "Kaj naj storim, Gospod?" Gospod pa mi je rekel: "Vstani in pojdi v Damask in tam se ti bo vse povedalo, kaj ti je treba storiti." Ker pa zaradi sijaja tiste svetlobe nisem videl, so me moji spremljevalci peljali za roko in tako sem prišel v Damask ...«

Ko je Savel/Pavel v Damasku spregledal, je bil krščen. Kaj hitro je doživel, da so se njegovi nekdanji prijatelji spremenili v smrtne sovražnike, ki so ga hoteli ujeti in umoriti. Uspelo mu je uiti iz Damaska. Umaknil se je v arabsko puščavo, kjer se je dve leti ali tri v zbranosti in molitvi pripravljal na svoje prihodnje poslanstvo: Gospod ga je namreč izbral za orodje, da ponese njegovo ime med pogane. Na njem so se uresničile besede, ki jih je Kristus povedal duhovniku Ananiju, Pavlovemu krstitelju: »Jaz mu bom pokazal, koliko mora trpeti za moje ime.« Sredi vseh duševnih in telesnih stisk in težav je Pavel skrbel za številne krščanske občine, ki jih je bil ustanovil. Pisal jim je pisma, v katerih jih je opominjal, vzgajal, spodbujal, podpiral, hrabril, tolažil in navduševal. Ko je čutil, da se bliža konec njegovega življenja, je mogel z vso pravico reči, da je dobojeval dober boj.

God: 23. januar

Vizigoti ali Zahodni Goti so v 5. stoletju vdrli v Španijo in ustanovili državo, katere prestolnica je bil Toledo. Proti koncu 6. stol. so se odpovedali arijanski zmoti in se oklenili čistega Kristusovega nauka ter se s starimi španskimi prebivalci združili v nov španski narod. Največ zaslug za to, da je vera med Španci postala pravi kvas vse miselnosti, imajo trije svetniški redovniki in škofje. Najstarejši med njimi je Leander, ki je dal pobudo za spreobrnjenje Vizigotov in jih nato modro vodil kot nadškof v Sevilli (+ 601), na tem nadškofijskem sedežu ga je nasledil njegov brat Izidor, ki ga častimo kot cerkvenega očeta (+ 636), tretji pa je Ildefonz, nadškof v državni prestolnici Toledu.

Rodil se je okoli leta 607 v velikaški družini Vizigotov, ki pa je bila že ponosna na svojo novo špansko narodnost ter polna gorečnosti, ki je lastna spreobrnjencem. Ildefonza so starši namenili za državno službo, on pa se je bolj ogreval za redovniški poklic, ker je imel živ zgled: strica Evgenija, vzornega redovnika. Ni mogel premagati odpora pri domačih, zato je od doma kar zbežal. Ko je prišel v samostan, je bil zaradi svoje vestnosti in pobožnosti vsem za vzor. Ljubezen do Boga in Marije je kar žarela iz njega.

Kmalu so ga redovniki izbrali za opata, škofje so ga prosili, naj prihaja na sinode, na katerih so se zbirali v Toledu vsako leto. Njegovi pobudi pripisujejo uvedbo novega praznika na dan 18. decembra z naslovom Marijino veselo pričakovanje. Prvič so ga obhajali leta 657 in verjetno je Ildefonz sam sestavil besedilo za praznično mašo. Koliko je bilo v Ildefonzu vsestranskih zmožnosti, kako trden je bil njegov značaj in kako bister njegov razum, se je pokazalo, ko so ga po smrti strica sv. Evgenija izvolili za nadškofa v Toledu. Nadškofijo je vodil deset let in ves čas je imel veliko težav zaradi kralja Recesvinta. Ta ga je najprej skoraj prisilil, da je sprejel izvolitev, potem pa mu je prepovedal sklicevati sinode. Najbolj je svetniškega škofa bolelo kraljevo posvetnjaško in pohujšljivo življenje. Nadškof Ildefonz je storil vse, da bi ljudi zavaroval pred slabimi zgledi kralja in velikašev. Spodbujal jih je k resnemu krščanskemu življenju najprej z zgledom pa tudi z govori in s spisi. Pisal je o velikih možeh tedanje Cerkve, o temeljnih verskih resnicah, najprisrčneje pa o Mariji. Umrl je leta 667.

Iz njegovega življenja se je ohranila ljubka pripoved. Sv. Ildefonz je z velikim veseljem obhajal praznik Marijinega veselega pričakovanja 18. decembra. V zadnjih letih svojega življenja je nadškof v procesiji stopil v stolnico 17. decembra zvečer, da pred praznikom z duhovniki opravi slovesne jutranjice. Stolnico je napolnila nebeška svetloba, na škofovem sedežu pa so zagledali Marijo, obdano z angeli in svetniki. Marija je ljubeznivo povabila Ildefonza, naj se približa. Ko se je sklonil pred njo, je pohvalila njegovo zvesto službo in mu na ramena nadela nov plašč, ki naj ga nosi naslednjega dne ob njenem prazniku. Ta prizor je naslikalo več slavnih slikarjev (Rubens, Velasquez). Ildefonza najpogosteje upodabljajo s knjigo v roki in ob pisanju, ko mu narekuje Marija.

God: 22. januar

V šestem poglavju Apostolskih del beremo, kako so apostoli vernikom v Jeruzalemu predlagali, naj izberejo sedem uglednih mož, ki bi sprejeli službo strežbe pri mizi. Med to sedmerico strežnikov ali po grško diakonov je izstopal sv. Štefan, prvi mučenec za Kristusa. Drugi slavni diakon je bil sv. Lovrenc, ki je umrl mučeniške smrti v Rimu leta 258. Tretji diakon, ki je svojega Gospoda proslavil z junaškim pričevanjem, je današnji godovnjak, sv. Vincencij iz španskega mesta Zaragoza. Mučeništvo je pretrpel leta 304 pod cesarjem Dioklecijanom.

Vincencij je izšel iz ugledne družine. Njegov oče je imel čast konzula in je bil zaveden kristjan, zato je Vincencija že v rani mladosti izročil v vzgojo škofu Valeriju v Cezaroavgusti, sedanji Zaragozi. Ob tem svetniškem škofu se je deček naučil bogoljubnosti in se izobrazil. Ko je odrastel, ga je škof Valerij posvetil v diakona. Škof je imel govorno napako, zato je Vincencij namesto njega oznanjal božjo besedo, po poročilih z enako močjo kot nekoč diakon Štefan. V njegovem imenu je govoril tudi s cesarskim namestnikom Dacijanom, surovim in krutim človekom, ki je ob izbruhu Dioklecijanovega preganjanja kristjanov leta 204 dal zgrabiti škofa Valerija in njegovega diakona Vincencija. Vlekel ju je s sabo v Valencijo, kjer jima je sodil.

Ko se jima je prilizoval in ju nagovarjal, naj darujeta bogovom, in ko jima je nato grozil z najhujšimi mukami, ker se za njegove vabljive besede nista zmenila, je Vincencij prosil škofa, če sme sodniku odgovoriti. Škof mu je rekel, naj govori. Mladi diakon je s sijajno zgovornostjo izpričal škofovo in svojo neomajno vero v Kristusa. Dacijan je od jeze skoraj ponorel. Za škofa, ki ni nič govoril, je imel le kratko sodbo: »Proč s tem škofom! V pregnanstvo z njim!« Škofa Valerija so tirali v Galijo, kjer Konstancij, oče cesarja Konstantina, kristjanov ni preganjal. Valerij je umrl že v miru leta 315; Cerkev ga časti kot svetnika in obhaja njegov spomin 28. januarja.

Razjarjeni cesarski namestnik je zoper Vincencija kar škripal: »Tega upornika, ki se je drznil nas javno sramotiti, mučite na najhujše načine. Na natezalnice s tem vročekrvnim hujskačem!« Rablji so njegov ukaz ubogali in ga kruto mučili. Po strašnih mučenjih so Vincencija vsega razmesarjenega vrgli v temnico globoko pod zemljo. Tu je Kristus že pripravil plačilo svojem zvestemu služabniku in ga poklical k sebi 22. januarja leta 304. Dacijan se je hotel znašati še nad mrtvim truplom. Najprej ga je ukazal vreči na polje, da bi ga požrle zveri in roparske ptice, ki pa se ga niso dotaknile, zato ga je ukazal potopiti v morsko globino. Pa tudi morje ga ni sprejelo, temveč ga je vrglo na obalo. Ko je krščanstvo dobilo svobodo, so Vincencijevo telo z vsemi častmi pokopali v cerkvi.

Sv. Vincencij je deželni patron Portugalske. Zelo češčen je v Franciji. Za zavetnika so si ga izbrale bolnišnice, opekarne in lončarske delavnice (zaradi razbeljenih črepinj, na katere so ga vsega razmesarjenega položili). Na Slovenskem je v visokih časteh predvsem v vinorodnih krajih - morda zaradi svojega imena, ki ga je ljudstvo docela napačno izvajalo iz »vina«.

Danes godujejo mnogi od tistih (svetih Vincencijev je namreč več), ki jim je ime Vincenc, Vincencij, Vincencija, Vinko, Vinka, Cene, Cencek. Ime izhaja iz latinske besede »vincens« in pomeni »zmagujoč«.

God: 21. januar

Slovenska Neža izhaja iz latinskega imena Agnes; leto pa razlagajo iz grške besede »agne« čista, nedolžna ali iz latinske besede 'agnus' jagnje, zato sv. Nežo, devico in mučenko, najpogosteje upodabljajo z jagnjetom v naročju ali zraven sebe kot Kristusovo nevesto ali zaročenko božjega Jagnjeta, in palmovo vejo, znamenjem zmage, v roki. Časte jo kot zavetnico deviške čistosti (belo jagnje v njenem naročju naj bi pomenilo prav to), je pa tudi patrona vrtnarjev. Na slovenskih tleh je sv. Neži posvečenih nad 20 cerkva, sicer pa pri nas skorajda ni baročne cerkve brez njenega kipa ali slike.

Sv. Neža je ena najbolj prikupnih svetniških podob iz prvih krščanskih stoletij. Po izročilu je bila iz plemenite rimske rodovine in že kot otrok krščena, v zgodnji mladosti je obljubila Kristusu vedno devištvo. Komaj je odrasla otroštvu, je postala mučenka za Kristusa. Po vsej verjetnosti se je to zgodilo leta 304, za časa cesarja Dioklecijana, ki je odredil splošno preganjanje kristjanov. Po pripovedi milanskega škofa sv. Ambroža, ki njenega mučeništva sam ni doživel, ampak je povzel poročila starejših kristjanov, so deklici v starosti trinajstih let po dolgem mučenju zaradi neomajne vere v Kristusa z mečem odsekali glavo. Sv. Ambrož je v govoru njej na čast zapisal: »Stopila je pred krvnika, molila in sklonila tilnik. Navzoči so lahko videli, kako se je krvnik tresel, kot bi bil on sam obsojenec, kako se je tresla roka rablju, kako mu je prebledel obraz iz strahu pred nepoznano nevarnostjo. Sama deklica ni kazala nobenega strahu. Tako imate v eni žrtvi dvojno mučeništvo: mučeništvo devištva in vere. Ostala je devica in si pridobila še mučeništvo.«

Truplo mlade mučenke so njeni starši pokopali na vrtu svoje pristave ob Nomentanski cesti v Rimu. Nad njenim grobom je dala Konstancija, hči prvega krščanskega cesarja Konstantina, postaviti lepo baziliko, ki so jo v poznejših letih večkrat prezidali. Svetnico so posebno častili v 4. stoletju: o njej so pisali štirje največji cerkveni učitelji krščanskega Zahoda. Kakor pri mnogih svetnikih in svetnicah zgodnje krščanske dobe, se je njena legenda sčasoma dopolnjevala. Prevzela je vase izročila, katerim so radi dodajali čudežne zgodbe. Pri tem jim je bilo manj za zgodovinsko resnico kakor za to, da izrazijo do svetnice svoje spoštovanje, občudovanje in zaupanje, obenem pa mladino spodbujajo k posnemanju.

Zaradi jagnjeta, ki ga drži v naročju, je sv. Neža Slovencem postala varuhinja ovac, zavetnica pastirjev in ovčarjev. Nekdaj so na Koroškem od vsake hiše, kjer so imeli ovce, na god sv. Neže prinesli v cerkev »k ofru« šop volne. Pisatelj Janez Jalen v svoji povesti Ovčar Marko pripoveduje, da je ovčar, preden je spomladi odgnal trop v planino, pomolil: »Bog daj letos travi gosto in visoko rasti, sveta Neža naj nam pomaga jarce srečno pasti!« In ko je jeseni prignal čredo domov, je rekel: »Hvala Bogu in sveti Neži!«

Neža je precej pogosto ime na Slovenskem (pa tudi drugod). Od številnih različic so najpogostejše: Janja, Nežka, Nežika; redkeje pa slišimo: Nela, Neli, Nelka, Agneza, Agnes, medtem ko je različica Ines španskega izvora.

God: 20. januar

Če odprete knjigo dr. Nika Kureta Praznično leto Slovencev, boste zvedeli, da po ljudski veri spadajo svetniki, ki so na koledarju med 17. in 25. januarjem, med »sredozimce«. V tem času naj bi zima dosegla sredino svojega »vladanja«. Sredozimci v ožjem pomenu so le trije: sv. Boštjan, sv. Neža in sv. Vincenc. Današnji godovnjak sv. Boštjan je že od nekdaj v družbi s sv. Fabijanom, čeprav svetnika v življenju nista imela nobene zveze. Druži ju le dan smrti ali prenosa v nov grob in skupno češčenje. Oba hkrati kličemo tudi v litanijah vseh svetnikov.

Fabijan je bil papež v letih od 236 do 250. Na Petrovem sedežu je nasledil sv. Antera. Zgodovinar Evzebij pripoveduje, da je namig za njegovo izvolitev prišel iz nebes. Fabijan je bil Rimljan, ki pa je bival na deželi. Ko je rimska krščanska občina pretresala, komu bi zaupala najvišjo službo v Cerkvi, se je prikazal Fabijan. Tedaj je od nekod priletel golob in se mu usedel na glavo. Zbrani, ki so Fabijana poznali kot odličnega kristjana, so v tem videli božji namig in ob živem odobravanju vsega zbora so ga posadili na papeški sedež.

Fabijan je modro vodil Cerkev. Preuredil je cerkveno vodstvo v Rimu. Sedmim diakonom, ki so skrbeli vsak za svoj del mesta, je dal pomočnike (subdiakone). Vsakemu okolišu je določil tudi zapisnikarja (notarja), da je urejal zapiske in zbiral poročila o mučencih. Vseh 14 let, kolikor časa je papež Fabijan vodil Cerkev, je leta uživala mir. Leta 249 pa je zavladal cesar Decij, ki je napredujoče krščanstvo imel za državi nevarno in ga je hotel zatreti. Prva žrtev njegovih proti kristjanom uperjenih zakonov je bil prav papež. Cesar mu je sodil sam 20. januarja 250. »Si ti rimski škof?« ga je vprašal. Ko je papež priznal: »Sem!«, je cesar odločil: »Si bil!« in ga dal usmrtiti. Pokopali so ga v Kalistovih katakombah.

Za sv. Sebastijana, po naše Boštjana, imamo bolj malo zgodovinskih podatkov. Sv. Ambrozij je zapisal, da je bil rojen v Milanu; mučeniško krono pa je dosegel v Rimu. Rimski kronist je leta 354 zabeležil, da je njegov grob ob Apijski cesti in da je nad njim zidana lepa cerkev. Odkopali so njegov grob, ki s svojo preprosto obliko potrjuje domnevo, da je bil mučen okoli leta 250 (morda tudi kasneje).

Legenda, ki je bila napisana kmalu po letu 400, ve povedati, da je bil Sebastijan stotnik cesarske telesne straže in pogumen Kristusov vojak. Ko je cesar Maksimijan (Dioklecijanov sovladar) zvedel, da je kristjan, ga je obsodil na smrt. Afriškim lokostrelcem je ukazal, naj Sebastijana gosto obstrele s puščicami, vendar ne v glavo ali v srce, ker je hotel, da umre počasne smrti. Ko je mučenec omahnil, so vojaki mislili, da je mrtev, in so odšli. Pobožna vdova Irena ga je napol mrtvega odnesla v svojo hišo in mu stregla, dokler ni okreval. Ko se je spet prikazal pred cesarjem, ga je ta dal s koli pobiti.

Sv. Boštjana so začeli zelo zgodaj častiti kot priprošnjika zoper kužne in nenadne nalezljive bolezni (ki človeka zadene kakor skrivaj izprožena puščica). Za zavetnika so si ga izbrali vojaki, lovci, livarji, kamnoseki, vrtnarji. Upodabljajo ga prebodenega s puščicami.

Boštjan je pri nas zelo pogosto ime, medtem ko je Sebast(i)ja nov na Slovenskem bolj malo. Prav tako redko slišimo ime Fabijan ali (na Primorskem) Fabio (Fabjo), kakor tudi Fabijana.

God: 19. januar

Morda bomo Slovenci kmalu na današnji dan obhajali god Ireneja Friderika Barage, velikega misijonarja med ameriškimi Indijanci in našega svetniškega kandidata. Ta junaški mož je končal svojo življenjsko pot 19. januarja 1868 v Marquettu, kjer je bil prvi škof. Luč sveta je zagledal 29. junija 1797 v gradu Mala vas pri Trebnjem in bil še isti dan krščen v župnijski cerkvi v Dobrniču. Zgodaj je izgubil starše in po nasvetu varuha je v letih 18161821 na dunajski univerzi študiral pravo. Na Dunaju je srečal redovnika Klemena Hofbauerja (Dvoržaka), svetniškega redovnika. V pogovorih z njim je Baraga začutil, da ni rojen za graščaka, ampak za apostola. Šel je v Ljubljano študirat bogoslovje in bil 21. septembra 1823 posvečen v duhovnika. Tedaj je pri nas vladal mrzli janzenizem, ki je Boga prikazoval kot neizprosnega sodnika. Baraga pa je kot kaplan v Šmartinu pri Kranju in Metliki ljudem govoril o Bogu, ki je oče in trpi, če vidi, da je njegova ljubezen zavrnjena. O tem je tudi pisal. Slovenskim vernikom je leta 1830 podaril molitvenik Dušna paša.

Ljudje so ga ljubili kot dobrega pastirja, mnogi duhovniki pa ga niso marali, zato je leta 1831 odšel v misijone v Ameriko. Škofa je prosil, naj ga pošlje na sever med Indijance, ki so jih brezvestni belci izkoriščali in uničevali. Naučil se je njihovega jezika, jim sestavil slovnico in slovar ter napisal molitvenik za indijanski plemeni Čipevcev. Živel je skrajno revno. Pred vsakim napornim delom je dolge ure molil. 1. novembra 1853 je postal škof v Marquettu. Bil je pravi oče Indijancem, prvi škof, ki jim je govoril v njihovem jeziku. Do kraja izčrpan je sklenil svoje bogato življenje 19. januarja leta 1868. Njegovo življenjsko vodilo je bilo njegovo škofovsko geslo: »Le eno je potrebno.«