priloga:
Slovenski kozolec

komentiramo:
Zakaj samo križ?

na obisku:
Tajni vatikanski arhiv

Preberite več: Avgust 2012

priloga:
Slovenija in njene sosede

moj pogled:
Primož Kozmus

razgibaj se:
Visoka Ponca

Preberite več: Julij 2012

priloga:
Bogoslužne posode

komentar:
Kaviar levica

na obisku:
Porečanka - Parenzana

Preberite več: Junij 2012

Ime Zoja je med ženskimi imeni v Sloveniji na 184. mestu. Dne 1. 1. 2011 je bilo z imenom Zoja poimenovanih 996 (1971: 16; 1994: 33; 2007: 525) oseb. Podrobnejši statistični podatki kažejo, da je bila večina od teh (tj. 928) rojena v zadnjem desetletju. Zelo redke so bile različice Zoe, Zoey, Zoi, Zoia, Zoje, Zojka, konec leta 2007 pa je bilo npr. tudi 34 dvojnih imen z imenom Zoja na prvem mestu, npr. Zoja Ana, Zoja Eva, Zoja Klara, Zoja Liza, Zoja Maša, Zoja Tia, Zoja Ula, Zoja Žana.

God:
• 2. maj

Ime Zoja izhaja iz grškega imena Zōē´ in ga razlagajo iz grškega zōē´ v pomenu 'življenje'. Je torej pomensko sorodno slovanskemu imenu Živa, izvorno latinskima imenoma Bibijana, Vivijana, hebrejskemu Eva, a tudi muslimanskima Ajša in Amra. Taka imena so starši verjetno dajali otrokom, ki so se rodili po pogostih smrtih predhodnih otrok, in to v želji, da bi jih obvarovali pred prezgodnjo smrtjo. Grško zōē´ je tudi v sprejeti besedi zoologija in drugih zloženkah in izpeljankah, npr. zoografija, zoolog, zoološki, zoospora. Ime Zoja je verjetno prišlo k nam z ruskim posredovanjem. V Rusijo je prišlo s krščanstvom iz Bizanca, vendar se ni nikoli bolj uveljavilo.

V koledarju je 2. maja Zoja, maloazijska mučenka, mati sv. Cirijaka (u. v 3. stol.). Takrat razen Zoj lahko godujejo tudi Žive.

Ime Rene je med moškimi imeni v Sloveniji na 186. mestu. Dne 1. 1. 2011 je bilo s tem imenom poimenovanih 822 (2008: 725; 1994: 247; 1971: 25) oseb. Podatki po obdobjih kažejo, da je bilo zanimanje za ime Rene največje v zadnjih dveh desetletjih. Različice: Renat (7), Renato (2011: 863; 1994: 832; 1971: 501), Renej (2011: 6), Reni (5), Reno (5). Ženske oblike: Renata (2011: 3392; 80. mesto; 1994: 3470; 1971: 1543), Renate (2011: 25), Rene (9), Renee (17).

God:
• 6. oktober
• 19. oktober
• 1. december

Ime Rene izhaja iz francoskega imena René, to pa iz latinskega Renatus, slovensko Renat, italijansko Renato, ki je tudi pri nas najpogostejše med moškimi oblikami. Latinsko Renatus razlagajo iz latinskega renatus ‘ponovno rojen, prerojen’. To ime so prvotno dajali poganom, ki so se dali krstiti in s tem po krščanskem prepričanju zaživeli novo življenje. Francoskemu imenu René ustreza ženska oblika Renée, običajna in priljubljena slovenska ženska oblika pa je Renata, čeprav je zadnje desetletje zanimanje zanjo zelo upadlo.

V koledarju so 6. oktobra Renato, italijanski škof iz 5. stoletja, 19. oktobra Renato Goupil, redovnik, misijonar iz 17. stoletja, 1. decembra Renato (René), škof iz Maastrichta iz 5. stoletja. Osebe z imenom Renata pa lahko godujejo tudi 22. maja, ko je v koledarju Renata, nemška spokornica (u. 1602).

Med moškimi imeni v Sloveniji je ime Erik na 113. mestu. Po podatkih Statističnega urada RS je bilo 1. 1. 2011 s tem imenom poimenovanih 2010 (2008: 1867; 1994: 1196; 1971: 269) oseb. Podrobnejši statistični podatki kažejo, da se je zanimanje za ime Erik začelo povečevati po letu 1970. Različice imena Erik so: Eric (2011: 22), Erich (16), Erih (110), Riko (28). Ženske oblike: Erika (2011: 2892, 94. mesto; 1994: 2928; 1971: 2148), Rika (2011: 17).

God:
• 18. maj
• 10. avgust

Ime Erik izhaja iz nemščine, v kateri je Erik dolnjenemška oblika imena Erich. To je zloženo iz starovisokonemškega ēra 'čast' in rīchi 'mogočen; knez'. Francoska in angleška oblika imena Erik je Eric. Značilna nordijska priimka sta Erikson, Eriksen z nekdanjim pomenom 'sin Erika'. Žensko obliko Erika je možno izvorno povezovati tudi z rastlinskim poimenovanjem erika 'resa', latinsko erica.

V koledarju sta 18. maja Erik IX. Jedvardsson, švedski kralj, mučenec (u. 1161), ki velja za zavetnika in narodnega svetnika Švedske, in 10. avgusta Erik, danski kralj, imenovan Plovpenning (u. 1250).

priloga:
Marijina romarska pot

moj pogled:
Matej Lahovnik

pričevanje:
France Špelič

Preberite več: Maj 2012

Polno ime tega svetnika je Ludvik Marija Grignion de Montfort. Krstili so ga za Ludvika; njegovo srce je bilo že od otroških let oddano Mariji in kot bogoslovec si je privzel ime Marija; Grignion je njegov rodbinski priimek, de Montfort pa plemiški naslov po rojstnem kraju na bretonski obali. Rodil se je 31. januarja 1673 kot drugi od osemnajstih otrok odvetnika Janeza Krstnika Grigniona. Mati Ivana je bila blaga žena in dobra vzgojiteljica. Leta 1690 se je družina preselila v mesto Rennes, kjer je Ludvik končal gimnazijo kot gojenec jezuitskega kolegija. Po zaupnem pogovoru z nebeško Materjo je razločno spoznal, da ji bo najbolj ustregel, če postane duhovnik. Kljub vsem oviram in težavam je dosegel ta cilj leta 1700. Nekaj časa je deloval v Nantesu, kjer ga je odbijala ostrina janzenističnih sobratov. Zatem je nastopil službo dušnega pastirja v bolnišnici v mestu Poitiers, kjer je imel prvi ljudski misijon. Zapisal je: »Imam veliko željo, da bi ljudi privabil k ljubezni do Gospoda in njegove svete Matere; da čisto ubožen in preprost hodim učit katekizem na revno podeželje in da bi grešnike napotil k pobožnosti do svete Device.« Po tem načelu se je ravnal pri vseh svojih misijonih, ki so trajali po štiri do pet tednov, da je mogel obnoviti temelje verskega življenja. Ljudi je učil stalnih pobožnih navad in vaj, obnavljal je križeve pote, družine je navajal na redno molitev rožnega venca. Naletel je na huda nasprotovanja janzenistov, tudi mnogi škofje mu niso pustili oznanjati blagovest odrešenja, zato je peš odšel v Rim in papež Klemen XI. je brez pridržka pohvalil njegovo zamisel in ga imenoval kar za 'apostolskega misijonarja' za Francijo. Dobil je pooblastilo, da lahko vodi svoje rojake po Mariji k Jezusu kot popotni pridigar. Za misijonsko področje je izbral zahodne francoske pokrajine, posebno Bretanjo in Vendejo, kjer je kot rojak najhitreje mogel doseči stik z ljudstvom. Njegovo goreče delovanje je pretrgala zgodnja smrt: umrl je 28. aprila 1716, star komaj 43 let. V predzadnjem letu življenja je dosegel ustanovitev dveh verskih združenj, ki sta nadaljevali njegovo poslanstvo.

Ludvik Marija Grignion Montfortski se je vsa zrela leta utapljal v mistično molitev, iz katere je črpal globoka duhovna spoznanja. Le-ta odsevajo iz njegovih spisov. Mnogi manjši spisi so bili namenjeni bogoljubnim dušam. Dva njegova največja spisa sta ostala v rokopisu in sta bila natisnjena šele 19. stoletju: leta 1842 njegovo najbolj znamenito delo Traktat o pravi pobožnosti do svete Device, leta 1872 pa Ljubezen do večne modrosti. Cerkev ga je leta 1888 razglasila za blaženega, leta 1947 pa za svetnika. Papež bl. Janez Pavel II. ga je leta 1996 uvrstil v svetniški koledar katoliške Cerkve: njegov god se obhaja 28. aprila.

ČUK, Silvester, Pričevalec evangelija, v: Ognjišče (2012) 4, str. 32.