God: 1. januar
Novo Leto, svetovni dan miru

Božični čas je podaljšani spomin božjega, deviškega in odrešiteljskega materinstva Nje, katere brezmadežno devištvo je svetu podarilo Odrešenika. Zares, ko Cerkev na božični praznik moli Odrešenika, časti tudi njegovo slavno Mater ... V prenovljeni ureditvi božične dobe je treba obrniti pozornost javnosti na novo vpeljani praznik božje Matere. To slavje, po starodavnem bogoslužnem izročilu mesta Rima določeno na dan 1. januarja, proslavlja Marijin delež pri skrivnosti odrešenja in poveličuje dostojanstvo, ki iz tega deleža izhaja za sveto Mater, ki nam je dala Začetnika življenja. Vrh tega imamo ugodno priložnost, da se ponovno poklonimo novorojenemu Knezu miru, poslušamo veselo sporočilo angelov in da po posredovanju Kraljice miru prosimo Boga za veliki dar miru. V ta namen smo določili dan 1. januarja, ko srečno sovpadata osmi dan Gospodovega rojstva z začetkom leta, za 'svetovni dan miru'.« Tako je zapisal papež Pavel VI. v svoji apostolski spodbudi o Marijinem češčenju, objavljeni 2. februarja leta 1974.

Današnji praznik Marije, svete božje Matere je dejansko najstarejši Marijin praznik, podaljšanje božičnega praznika. Na krščanskem Vzhodu so ga obhajali že v 5. stoletju pod imenom Spomin Bogorodice in sicer takoj naslednji dan po božiču. Ko so ga prenesli tudi na Zahod, so ga obhajali 1. januarja, na božično osmino. Po zapisu evangelista Luka o izpolnitvi predpisa Mojzesove postave se je praznik imenoval Obrezovanje Gospodovo. Pokoncilske določbe o cerkvenem letu temu prazniku spet vračajo marijanski značaj, kar izraža že samo bogoslužno besedilo.

Marija je najtesneje povezana tako s skrivnostjo božjega učlovečenja kakor tudi s skrivnostjo človeškega odrešenja. V koncilski konstituciji o Cerkvi beremo: »Iz Marije si je božji Sin privzel človeško naravo, da bi s skrivnostmi svojega življenja na zemlji osvobodil človeka od greha.« Po Mariji se je izvršila tista 'čudovita zamenjava', o kateri pišejo stari cerkveni pisatelji: božji Sin je postal človek, da bi ljudje postali božji otroci.

Vera v Marijino božje materinstvo je bila v Cerkvi vedno živa. Apostolska vera, ki je nastala že v apostolskih časih, izpoveduje o Jezusu, da "je bil spočet od Svetega Duha, rojen iz Device Marije". Ko so cerkveni očetje govorili ali pisali o Mariji, so vedno učili, da je bila božja Mati in da je v sebi združevala devištvo in materinstvo.

Na začetku 5. stoletja je carigrajski škof Nestorij začel učiti, da Marije ne moremo imenovati Bogorodica (grško Theotokos). Trdil je, da Marija ni božja mati, je le mati človeka Kristusa, s katerim se je združila oseba Besede. Cerkveni zbor v Efezu leta 431 je razglasil versko resnico, da je Marija prava in resnična božja Mati. Razglasitev te verske resnice je verno ljudstvo pozdravilo z velikanskim veseljem.

Leta 1931, ob 1500-letnici efeškega koncila, je papež Pij XI. določil, naj se 11. oktobra vsako leto obhaja praznik Marijinega božjega materinstva. Po prenovljenem koledarju se te njene odlike spominjamo 1. januarja.

Ta praznik naj bi katoliške vernike spominjal na Marijino visoko čast in na njeno vlogo pri uresničevanju skrivnosti odrešenja. Vsebino tega praznika povzema današnje bogoslužje.

Januarska številka Ognjišča je za bralce in za uredništvo predvsem božična številka, ki naj pomaga ustvariti pristno praznično vzdušje za globlje doživljanje praznika Jezusovega rojstva. Za uredništvo pa je to seveda prva številka novega letnika, v katerega vnesemo nekaj novosti: nove rubrike in novo podobo.

Tudi v tem letniku je tako. Dve novosti sta povezani z letom vere, ki smo ga začeli v oktobru 2012, končali pa ga bomo proti koncu leta 2013. Prva je rubrika Verovati danes, v kateri bo p. Karel Gržan razlagal veroizpoved, ki jo nedeljo za nedeljo izpovedujemo pri maši. Pater Gržan nam bo na njemu lasten duhovit način v zgodbi približal zapletene formulacije veroizpovedi. Dve leti je pater pisal rubriko Samovzgojni plus (+). Besedilo bo januarja izšlo v knjigi z naslovom Čas prekratkih hlač.

Tudi uredniški kolega Marko Čuk bo na veroučnih straneh pisal o veri in sicer v rubriki z naslovom Zakaj lahko verujemo? Že doslej smo v rubriki lahko z zanimanjem prebirali življenjske in izdelane članke o verskem življenju in lahko smo prepričani, da bo tako tudi v letu vere. Naslanjal se bo tudi na knjigo Verovati danes, ki je pred leti izšla pri naši založbi in je še danes aktualna.

Upamo, da bosta obe rubriki prišli prav bralcem v osebnem poglabljanju vere pa tudi kot dobrodošlo gradivo ali lepa dopolnitev v raznih skupinah od (mladinskih) veroučnih, do svetopisemskih, zakonskih ali drugih skupin, kjer poglabljamo vero.

Ohranili bomo tudi rubriko za (mlade) zakonce. Že njen naslov Poživiva najin zakon pove, da bodo v njej razni predlogi, kako (p)oživiti zakonsko življenje in pri tem upoštevati razne spodbude, ki jih najdemo v krščanstvu.

Spremenili smo tudi rubriko, v kateri predstavljamo naše knjige. Doslej smo jih predstavili pet, odslej pa le tri, zato smo rubriko naslovili Kdor želi, tri dobi. Številni ste rubriko lepo sprejeli, saj ste v njej našli daljšo predstavitev knjig, obenem pa smo vam knjige ponudili s popustom. Nekateri ste jih naročali tudi zato, da ste jih namenili za darila. Pobuda, vredna posnemanja.

Poleg številnih knjig, ki govore o Božiču in smo vam jih predstavili že v prejšnjih številkah, bi vas opozorili na novo igro Pot k Jezusu s podnaslovom Poučna družinska igra z versko vsebino. Morda se bo komu zdela podobna družabni igri Človek, ne jezi se, pa je to samo prvi vtis. Gre za igro, ki bo na nevsiljiv način igralce uvedla v nekatere plemenite vsebine vere in krščanskih vrednot.

Ob prazničnem obdarovanju vas še enkrat opozarjamo na lep 'dodatek' k darilom: darilne knjižice Podarim ti misel iz Svetega pisma V zbirki so zbrane misli iz Svetega pisma o hvaležnosti, prijateljstvu, družini in ljubezni.

Nov letnik je s tudi priložnost, da se vam, dragi bralci, zahvalimo za vašo zvestobo. Mnogi ste že desetletja zvesti naši reviji. Hvala za vašo zvestobo. Če bi kdo ne mogel stroškov naročnine, naj ne odpove Ognjišča, ampak naj nam telefonira in našli bomo rešitev, da mu pomagamo prebroditi čas krize. Čas krize je tudi priložnost, da iščemo prave vrednote in prepričani smo, da vam bo branje naše revije k temu pomagalo. Pomislimo, komu bi lahko darovali naročnino na revijo.

2. januar

BAZILIJ je bil mož globoke pobožnosti in temeljite izobrazbe; osebnost, polna odločnosti, zakonodajalec vzhodnega meništva (po njem se vzhodni menihi imenujejo bazilijanci), neustrašen branilec prave vere in cerkvenih pravic, vnet zagovornik cerkvenega edinstva, organizator velikopotezne dobrodelnosti v vsakem oziru velik mož, da si je po vsej pravici zaslužil vzdevek Veliki. Rodil se je okoli leta 330 v kapadokijski Cezareji v družini, iz katere je poleg njega izšla še četverica svetnikov. Versko vzgojo je prejel od stare matere, svete Makrine, svetniški oče Gregorij pa mu je odpiral pot k omiki. Šolal se je v Atenah, kjer se je srečal z Gregorjem Nacianškim in sklenil z njim zaupno prijateljstvo. Po končanem študiju se je vrnil v rodno mesto, kjer je zaslovel kot odličen učitelj.

Zgled sestre, ki je svoje življenje posvetila službi drugim, je pripomogel, da se je Bazilij dal krstiti, potem pa je odšel v Egipt, kjer se je za dve leti pridružil menihom. Ko se je vrnil v domače kraje, je vse svoje premoženje razdelil ubogim in odšel v samoto. V tej samoti so v njem dozorele misli, ki so ga napravile za očeta vzhodnega meništva.

Iz samote so ga poklicali v rodno mesto Cezarejo, kjer ga je nadškof Evzebij posvetil v duhovnika, po njegovi smrti pa je bil izvoljen za škofa. Učeni škof, pisec globokih bogoslovnih razprav, je nemalokrat lastnoročno stregel revežem, ki so bili njegova velika ljubezen. Po devetih letih škofovske službe so zaradi prevelike spokornosti njegove telesne moči ugasnile 1. januarja leta 379.

GREGOR NACIANŠKI je bil po rojstvu leto starejši od Bazilija. Izšel je iz premožne družine in svetniška mati Nona ga je krščansko vzgajala. Bistri Gregor je ljubil študentsko življenje. Odločilnega pomena za njegovo življenje je bilo srečanje z Bazilijem iz Cezareje, s katerim ga je vezalo enkratno prijateljstvo. Ko se je, natrpan z učenostjo, vrnil domov, je zaslovel kot izreden govornik. Očeta, ki je bil škof v Naciancu, je prosil za krst, potem pa se je popolnoma posvetil bogoljubnemu življenju. Odšel je v samoto, kjer je trdo delal, molil in premišljeval ter pisal. Ostareli oče ga je poklical domov in ga posvetil v duhovnika, da bi mu bil v pomoč pri njegovem delu. Gregor je imel pomisleke, toda prijatelj Bazilij mu jih je razpršil. Ta je medtem postal škof v Cezareji in je ustanovil novo nadškofijo v Sasimi in ta škofijski sedež naj bi zasedel Gregor. On pa se je otepal odgovornosti, čeprav se je dal posvetiti za škofa, potem pa se je umaknil v samoto. Poslanci carigrajske Cerkve, ki je bila razdvojena zaradi bojev med arijanci in pravovernimi kristjani, so ga prosili, naj kot učen bogoslovec pride uredit cerkvene razmere in utrdit pravo vero. Gregor je prevzel vodstvo carigrajske škofije in za carigrajskega škofa ga je potrdil drugi vesoljni cerkveni zbor v Carigradu leta 381. Toda bil je preveč miroljubne narave, da bi se branil pred spletkami nasprotnikov, zato je prosil, naj ga razrešijo dolžnosti in umaknil se je v Nacianc, v tihoto praznega očetovega doma, kjer se je posvetil skrbi za bedne in nesrečne. V tem času je napisal svoj pesniški življenjepis, ki nam v marsičem odkriva njegovo občutljivo, plaho, od skrbi izmučeno naravo. Po pričevanju sv. Hieronima je umrl leta 389 ali 390.

Bazilij in Gregor sta bila učena moža in nerazdružna prijatelja. Gregorja časte kot svojega zavetnika pesniki.

Med moškimi imeni v Sloveniji je ime Valerij na 941. mestu. Dne 1. 1. 2016 je bilo s tem imenom poimenovanih 48 (2012: 48; 2008: 51, 1994: 57) oseb. Zelo redke so njegove različice: Valerijan (2016: 15; 2012:19), Valerijano, Valerijo, Valerin, Valerio (9), Valerjan. Ženske oblike: Valerija (2016: 2.461ꜜ - 113. mesto; 2012: 2.522 - 108. mesto; 2008: 2.533; 1994: 2.651; 1971: 1.814), Valči (2016: 28; 2012: 29), Valčika, Valčka (7), Valeria (2016: 33; 2012: 21), Valerina (8), Valerjana, Vali (6), Valja, Valka.

God:
• 10. januar
• 22. januar
• 29. januar
• 1. april
• 14. junij

na god sv. Valerijana:

• 14. april
• 23. julij
• 15. september
• 26. november

Ime Valerij izhaja iz latinskega imena Valerius, ki pomeni 'izhajajoč iz rimske plemiške rodbine Valerijcev' in se povezuje z latinskim glagolom valeo 'biti močen, krepek, moči, premoči; vreden biti, veljati; biti zdrav, dobro se počutiti'. Z glagolom valeo se razlaga tudi ime Valens oziroma Valentinus, prav tako poimenovanje zdravilne rastline valeriana ali baldrijan, latinski pozdrav vale, valete v pomenu 'zdravo, pozdravljeni in občni izraz valeta 'slovo, odhodnica', npr. ob maturi. Izpeljanka Valerianus, slovensko Valerijan z žensko obliko Valerijana, je izpeljanka na anus iz imena Valerius 'pripadajoč Valeriusu'.

V svetniškem koledarju so:

• Valerij, sv., 6. st., škof v Limogesu v Franciji (10. januar)
• Valerij, sv., † 315, škof, mučenec (22. januar)
• Valerij, sv., 3. st., škof v Trierju (29. januar)
• Valerij (Valarih), sv., † 619?, duhovnik in puščavnik v Amiensu v Franciji (1. april)
• Valerij in Rufin, sv., † 303, mučenca v Galiji (14. junij)

Valeriji pa godujejo tudi na god sv. Valerijana:

• Valerijan, sv., 4. st., mučenec v Trapezuntu (20. januar)
• Kanidij, Valerijan in Akvila Valerijan, sv., prva st., mučenec (14. april)
• Valerijan, sv., † ok. 460, škof v Cimiezu v Franciji (23. julij)
• Valerijan, sv., prva st., mučenec v Tournusu v Franciji (15. september)
• Valerijan Oglejski, sv., † 379, škof (26. november)

Ime Marcel je med moškimi imeni v Sloveniji na 156. mestu. Dne 1. 1. 2016 je bilo s tem imenom poimenovanih 1.174 (2012: 993; 2008: 852; 1994: 324; 1971: 108) oseb. Različice: Marcelin, Marcello (2016: 7; 2012: 5), Marcelo (6), Marčelo (2016: 24; 2012: 28), Marsel (2016: 259; 2012: 224; 2008: 197; 1994: 49). Ženske oblike: Marcela (2016: 102; 2012: 98; 2008: 101; 1994: 80; 1971: 59), Marčela (2016: 60; 2012: 69), Marsela (11).

God:
• 16. januar
• 14. avgust
• 4. september
• 30. oktober
• 1. november
• 29. december

na god sv. Marcelina:

• 9. januar
• 6. april
• 20. april
• 26. april
• 2. junij
• 6. junij
• 27. avgust

ali na god sv. Marcelijana

• 13. maj
• 18. junij

Ime Marcel izhaja iz latinskega imena Marcellus. To je verjetno manjšalnica iz imena Marcus, slovensko Marko, ki je prvotno pomenil 'pripadajoč bogu vojne Marsu'. Marcellus je bilo ime znane rimske plemiške rodbine. Ime Marcelin, latinsko Marcellinus, je izpeljanka na in iz imena Marcel. Ime Marčelo z žensko obliko Marčela izhaja iz italijanske oblike Marcello, ime Marsel z žensko obliko Marsela pa iz francoske oblike Marcel [izg. marsel].

Marcel je tudi ime več svetnikov. Najbolj znan je Marcel I, papež, ki je umrl kot mučenec leta 309 (v koledarju 16. januarja), drugi pa so: 14. avgusta Marcel, ciprski škof, mučenec, 4. septembra Marcel, galski mučenec (u. 178), 1. novembra Marcel Pariški, škof (u. 390), 30. oktobra Marcel, afriški rimski mučenec (u. 298), 29. decembra Marcel Akoimet, maloazijski menih (u. 485).

Ime Hijacinta je med ženskimi imeni v Sloveniji na 1650. mestu. Po podatkih Statističnega urada RS je bilo 1. 1. 2016 s tem imenom poimenovanih 19 (2012: 20; 1994: 19; 1971: 17 ) ženskih oseb. Pisni različici imena Hijacinta sta Hiacinta 5 (2012: 5) in Jacinta (11), možne skrajšane oblike pa so Cintia, Cintija, Cinzia. Moška oblika imena Hijacinta je Hijacint.

God:
• 30. januar
• 20. februar

pri imenu Hijacint

• 4. julij
• 17. julij
• 17. avgust
• 11. september
• 24. november

Ime Hijacinta je ženska oblika imena Hijacint. Ta izhaja prek latinskega Hyacinthus iz grškega imena Hýakinthos in se izvorno povezuje z grškim hyákinthos, tj. hijacint v pomenih ‘cvetlica’ in ‘drag kamen’. Hyakinthos je bil v grški mitologiji lepi sin špartanskega kralja Amikla in Apolonov ljubljenec. Iz ljubosumnosti je bog blagega vetra Zefir skrenil disk, ki ga je vrgel Apolon, v Hyakinta in ta je umrl. Po legendi je iz njegove krvi zrasla cvetlica opojnega vonja hijacinta ali hijacint. Občna beseda hijacint pomeni tudi ‘poldrag kamen oranžne barve’. Grško Hyakínthia, latinsko Hyacinthia, je bil tridnevni špartanski praznik v spomin smrti špartanskega kraljeviča Hijakinta.

Možna skrajšana oblika iz imena Hijacinta je Cintija itd. ter Sintija, angleško Cynthia, Cindy, Sindy, vendar ga razlagajo kot grško ime z nekdanjim pomenom ‘izhajajoča z gore Kynthos na otoku Delosu, rojstnem kraju boga Apolona in boginje Artemide’. Slednja se je imenovala tudi Cynthia oziroma Diana. Božansko ime Cynthia je imela ljubica rimskega pesnika Propercija. Hiacinta in Jacinta sta junakinji Ivana Cankarja v dveh njegovih »zgodbah iz doline šentflorjanske«.

Vse naštete lahko godujejo:

Jacinta (Hiacinta) Mariscotti, sv., † 1640, klarisa iz Italije (30. januar)
Jacinta Marto, bl., † 1920, fatimska pastirica (20. februar)

pri imenu Hiacint

Hiacint, sv., 2. st., mučenec v Rimu (4. julij)

pri imenu Hijacint

Hijacint, sv., prva st., mučenec v Paflagoniji (17. julij)
Hijacint, sv., † 1257, poljski redovnik (15. avgust, god 17. avgust)
Hijacint, sv., † ok. 303, mučenec (11. september) - glej Prot in Hijacint
Hijacint Castañeda in Vincenc Liem, sv., † 1745 in 1773, mučenca v Vietnamu (7. november, god 24. november)

Hijacint Marija Cormier, bl., † 1916, dominikanec iz Orleansa, umrl v Rimu (17. december)

Ime Hijacinta je med ženskimi imeni v Sloveniji na 1650. mestu. Po podatkih Statističnega urada RS je bilo 1. 1. 2016 s tem imenom poimenovanih 19 (2012: 20; 1994: 19; 1971: 17 ) ženskih oseb. Pisni različici imena Hijacinta sta Hiacinta 5 (2012: 5) in Jacinta (11), možne skrajšane oblike pa so Cintia, Cintija, Cinzia. Moška oblika imena Hijacinta je Hijacint.

God:
• 30. januar
• 20. februar

pri imenu Hijacint

• 4. julij
• 17. julij
• 17. avgust
• 11. september
• 24. november

Ime Hijacinta je ženska oblika imena Hijacint. Ta izhaja prek latinskega Hyacinthus iz grškega imena Hýakinthos in se izvorno povezuje z grškim hyákinthos, tj. hijacint v pomenih ‘cvetlica’ in ‘drag kamen’. Hyakinthos je bil v grški mitologiji lepi sin špartanskega kralja Amikla in Apolonov ljubljenec. Iz ljubosumnosti je bog blagega vetra Zefir skrenil disk, ki ga je vrgel Apolon, v Hyakinta in ta je umrl. Po legendi je iz njegove krvi zrasla cvetlica opojnega vonja hijacinta ali hijacint. Občna beseda hijacint pomeni tudi ‘poldrag kamen oranžne barve’. Grško Hyakínthia, latinsko Hyacinthia, je bil tridnevni špartanski praznik v spomin smrti špartanskega kraljeviča Hijakinta.

Možna skrajšana oblika iz imena Hijacinta je Cintija itd. ter Sintija, angleško Cynthia, Cindy, Sindy, vendar ga razlagajo kot grško ime z nekdanjim pomenom ‘izhajajoča z gore Kynthos na otoku Delosu, rojstnem kraju boga Apolona in boginje Artemide’. Slednja se je imenovala tudi Cynthia oziroma Diana. Božansko ime Cynthia je imela ljubica rimskega pesnika Propercija. Hiacinta in Jacinta sta junakinji Ivana Cankarja v dveh njegovih »zgodbah iz doline šentflorjanske«.

Vse naštete lahko godujejo:

Jacinta (Hiacinta) Mariscotti, sv., † 1640, klarisa iz Italije (30. januar)
Jacinta Marto, bl., † 1920, fatimska pastirica (20. februar)

pri imenu Hiacint

Hiacint, sv., 2. st., mučenec v Rimu (4. julij)

pri imenu Hijacint

Hijacint, sv., prva st., mučenec v Paflagoniji (17. julij)
Hijacint, sv., † 1257, poljski redovnik (15. avgust, god 17. avgust)
Hijacint, sv., † ok. 303, mučenec (11. september) - glej Prot in Hijacint
Hijacint Castañeda in Vincenc Liem, sv., † 1745 in 1773, mučenca v Vietnamu (7. november, god 24. november)

Hijacint Marija Cormier, bl., † 1916, dominikanec iz Orleansa, umrl v Rimu (17. december)

priloga

Slovenski koledarji

moj pogled

Anselm Grün

mladinska priloga

Krščanstvo v2.0

Preberite več: Januar 2013