2025

2024

2023

2022

2021

2020

2019

2018

2017

2016

2015

2014

2013

2012

 2011

priloga:
Poklici in službe v Cerkvi

na obisku:
Kobilarna Lipica

pričevanje:
Georg Ratzinger

Preberite več: April 2012

»To življenje je tako kratko, prekratko, da bi ga drug drugemu oteževali.«

»V bistvu sem srečen človek. Počutim se zares blagoslovljenega. V svojem življenju sem imel zelo veliko 'šans', sreče, in srečal sem mnoge čudovite ljudi ter ob njih našel gotovost. Čutim tudi, da je bil Bog v mojem življenju vedno navzoč. Ljubi me, dokler živim, ljubil me bo, ko umrjem. Zato se mi ni treba ničesar bati. Počutim se resnično zadovoljnega in srečnega. To ne pomeni, da nimam slabih in težkih dni. Vsakdo jih ima, kajti sreča je sestavljena iz mnogih delov, en del pa je vedno prekratek. Hvaležen sem za to, kar sem prejel. To mi pomaga biti srečen. Da sem hvaležen za življenje vsak dan, hvaležen, ker srce utripa 123.700-krat na dan, ker vdihnemo 20.000-krat in predelamo 137 kubičnih metrov zraka. In vse brezplačno, gratis!« Tako je ob svoji osemdesetletnici povedal belgijski (flamski) redovnik Phil Bosmans, svetovno znan in priljubljen duhovni pisatelj. Precej njegovih knjig, iz katerih diha veselje do življenja ter ljubezen do ljudi in vseh stvari v duhu sv. Frančiška, imamo tudi v slovenščini. »Moja zadnja beseda je: hvaležnost,« je dejal ta sončni pričevalec, ki je umrl 17. januarja 2012 v devetdesetem letu polnega življenja.

V svoji najbolj osebni knjigi Ta neverjetni Bog poje hvalo svojim staršem, revnim kmečkim ljudem, ki so bili kljub svojim neštetim skrbem srečni in zadovoljni. S hvaležnostjo se spominja svojega rojstnega kraja Gruitrode v belgijski pokrajini Limburg, kjer je zagledal luč sveta 1. julija 1922. Družina se je kasneje preselila v bližino mesta Genk, kjer so bratje in oče dobili delo v rudniku, da so imeli za vsakdanji kruh. Nadarjenemu Philu je teta omogočila, da je obiskoval šolo pri redovnikih montfortjancih; leta 1941 pa je postal član tega reda, ki ga je na začetku 18. stoletja ustanovil francoski duhovnik sv. Ludvik Marija Grignion de Montfort (1673-1716), znan kot velik častilec Matere Božje. »Bil je moj vzornik. Poseben vtis je naredil neki dogodek, zapisan v njegovem življenjepisu. Na rame si je naložil nekega siromaka ter šel z njim v samostan, kjer je pozvonil in rekel: "Odprite Jezusu Kristus!"« Leta 1948 je bil posvečen za duhovnika. Prva leta je šel v razkristjanjeno severno Francijo, kjer je deloval kot duhovnik-delavec. Kmalu se je vrnil v svojo rodno pokrajino, kjer je imel ljudske misijone po župnijah: več pridig na dan, pogovore z ljudmi, obiske družin – od jutra do večera. Pri tem delu je doživel popoln zlom: dve leti je ležal bolan v postelji, ob ljubeči negi se je proti pričakovanjem zdravnikov spet postavil na noge in se vrnil na delo. »Zdaj vem: nekatere stvari se zdijo kot katastrofa, vendar pa so milost.« Sprejel je vodstvo Zveze brez imena, ki jo je ustanovil nizozemski radijski pridigar Harrie de Greeve. Pravi, da to zvezo sestavljajo ljudje, ki "imajo pod plaščem srce". »Zame je to tisoč src, ki ljubijo druge ljudi. Tisoče rok, ki ljudi tolažijo, hrabrijo in jim pomagajo.«

Največji apostolat pa vrši s svojimi knjigami, ki so 'knjigotrški fenomen': prevajajo jih v številne in povsod jih tiskajo in ponatiskujejo v visokih nakladah. Leta 1972 je izšla prva knjiga v nizozemskem izvirniku z naslovom Dragi človek, rad te imam in sicer v nakladi 3.000 izvodov. Knjiga je bila hitro razgrabljena. Doslej je številnih nakladah bilo v izvirniku natisnjenih več kot 850.000 knjig! Nemški prevod se je pojavil leta 1976 v 6.000 izvodih, že leto kasneje je izšla 15. izdaja. Po nemškem prevodu je nastal slovenski z naslovom Ne pozabi na veselje (Mohorjeva družba, Celje 1995). »Mislim, da sem v tej knjigi napisal nekaj, kar ljudje čutijo. Ljudje pravzaprav o vsem tem razmišljajo, jaz pa to samo zapišem. Morda je to razlog, zakaj tako radi berejo moje knjige: v njih prepoznajo sebe.« Postal je mojster posrečenih gesel ("Ustvarjeni smo za veselje", "Sonce ne prezre nikogar"), presenetljivih naslovov ("Srečen človek velja za dva", "Če mi želiš dobro, bom postal boljši"). Njegovim izrekom pravijo "vitamini za srce", ki jih 'pošiljajo' po telefonu, z velikimi črkami izpisani visijo na javnih mestih.

Od leta 1957 živi v samostanu svojega reda v Kontichu blizu Antwerpna. Hodi med ljudi, jih sprejema, piše "za srca ljudi". Svoje avtorske honorarje namenja za ustanovo Ljudje v stiski. Leta 1994 je imel prometno nesrečo; komaj se je za silo opomogel, ga je zadela možganska kap in prizadeta je bila desna stran in potrebuje invalidski voziček. tako da skoraj ni mogel iz hiše, vendar je vse do svoje smrti ostal v pisnih stikih s svojimi prijatelji po vsem svetu. Kot oporoka zvenijo njegove besede, izrečene ob osemdesetletnici: »Vsem ljudem kličem: To življenje je tako kratko, prekratko, da si ga drug drugemu oteževali. Bog nas vse kliče, da svoje dneve izpolnimo z dobroto, potrpljenjem in ljubeznijo; najprej v lastni družini, pa tudi v odnosu do vseh, ki živijo okoli nas. Samo tako bomo ustvarjali majhne 'oaze' v tej veliki puščavi sveta. Svojim dragim prijateljem naročam, da se potrudijo za srce pod plaščem!«

(pričevanje 03_2012)

god: 21. marec

Brat Klaus, kakor Švicarji pravijo Nikolaju de Flüe, ki ga častijo kot svetnika in kot očeta domovine, je evangeljski graditelj miru. Bil je preprost kmet, oče desetih otrok, ki je zadnjih devetnajst let preživel kot samotar. Z modrostjo, ki je prihajala od zgoraj, je bil svetovalec vseh, ki so prihajali k njemu. S svojim svetniškim vplivom je leta 1481 pomiril razdvojene rojake in preprečil državljansko vojno. Skrivnost njegovega vpliva je bila v prepričanju, ki ga je zapisal v pismu nekemu vladarju: »Bog je mir in mir je v Bogu.«

Klaus se je rodil leta 1417 v precej premožni kmečki družini. Že v zgodnji mladosti ga je Bog obdaril s posebnimi razsvetljenji in najbolje se je počutil v skrivnostnem svetu zamaknjenosti. Ko mu je bilo dvajset let, je moral k vojakom in ta prisiljena služba je trajala celih deset let! Pri tridesetih letih se je poročil z Dorotejo Wyss in v srečnem zakonu se jima je rodilo deset otrok: pet dečkov in pet deklic. Nikolaj-Klaus je bil dvajset let vzoren družinski oče in delaven kmet, zaradi svoje modrosti in poštenosti od vseh spoštovan. Toda v svoji mistični duši je čedalje bolj čutil, da ga hoče Bog imeti popolnoma zase. Leta 1467, ko se mu je rodil deseti otrok, je s težkim srcem stopil pred svojo družino in ji razodel, da se je odločil, da bo vse zapustil in živel samo Bogu.

Svojo odločitev je uresničil oktobra 1467. O njegovi nelahki ločitvi od družine se je veliko razpravljalo: Nekateri so njegov odhod obsojali kot grobo zanemarjanje družinskih dolžnosti, drugi pa so ta njegov korak zagovarjali in ga opravičevali, češ da je šel za božjim klicem. Dejansko je njegovo ravnanje mogoče opravičiti samo s tega vidika, da je Boga bolj ljubil kot svojo družino. Po krajšem iskanju se je naselil v Ranftu, nedaleč od svojega doma. Tam je prebil več kot devetnajst let življenja. Ves ta čas ni nič jedel ne pil. Edino, kar je zaužil, je bila evharistija – sveto obhajilo. Ljudje iz soseščine so stražili cel mesec, da bi videli, če res ničesar ne užije; ko so se prepričali, so mu postavili leseno kočico in kapelico. Brat Klaus je bil popoln gospodar samega sebe. Čeprav je živel kot samotar, se ni branil ljudi. K njemu so prihajali možje in žene vseh stanov s svojimi težavami in vprašanji. Do vseh, ki so bili v kakršni koli stiski in potrebi, je bil prijazen in z njimi vred zaskrbljen, ošabne obiskovalce pa je brž zavrnil. Kadar se je pred njegovo kočico nabralo več obiskovalcev, je odprl okno in jih pozdravil: »Bog vam daj dobro, srečno jutro, ljubi prijatelji in ljubi ljudje!« Preprost kmet je postal eden največjih švicarskih dušnih pastirjev.

Moj Gospod in moj Bog, vzemi mi vse, kar bi me oviralo, da ne pridem k tebi, in daj mi vse, kar mi bo pomagalo, da pridem k tebi. Vzemi mene meni in daj mene tebi!

sv. Nikolaj da Flue

Po hudi bolezni je umrl 21. marca, 1487, star sedemdeset let. Njegovi rojaki, tako katoliške kot protestantske vere, so ga častili kot svetnika že za časa njegovega življenja. Leto dni po njegovi smrti je že izšel njegov življenjepis in oficij (bogoslužne molitve) njemu v čast. Uradno ga je med svetnike katoliške Cerkve prištel papež Pij XII. leta 1947. Njegov spomin obhajamo na dan njegove smrti 21. marca, švicarske in nemške škofije pa praznujejo njegov god 25. septembra.

Silvester ČUK

Ime Kristjan je med moškimi imeni v Sloveniji na 109. mestu. Dne 1. 1. 2011 je bilo s tem imenom poimenovanih 2091 (2008: 1991; 1994: 1193; 1971: 229) oseb. Kot je razvidno iz podatkov po obdobjih, se je zanimanje za ime Kristjan začelo povečevati po letu 1971 in je doseglo najvišjo stopnjo v obdobju od leta 1991 naprej. Različice: Kristijan (2011: 1236; 1994: 1014; 1971: 161), Christian (2011: 125), Kristian (374), Kristo (5), Risto (84). Ženske oblike: Kristjana (2011: 17), Kristijana (8), Kristina (6742), Krista (109).

God:
• 21. marec
• 12. november

Ime Kristjan z različicami Christian, Kristian, Kristijan izhaja iz latinskega imena Christianus. To povezujejo z grškim hristiános v pomenu ‘kristjan’. Ime Kristjan je torej pomensko in izvorno enako občni besedi kristján. Imenu Kristjan sorodni imeni sta Kristina in Krištof. Kristina je tvorjenka na ‑ina iz imena Krist (= Kristus) ali iz skrajšane oblike imena Kristjan, tj. Krist- + ‑ina.
V koledarju sta 21. marca Kristjan, nemški opat (u. okrog leta 1002), 12. novembra Kristijan Poljski, mučenec (u. 1103).

Med ženskimi imeni v Sloveniji je ime Amadeja na 348. mestu. Dne 1. 1. 2011 je bilo s tem imenom poimenovanih 300 (2008: 287; 1994: 121; 1980: 29) oseb. Različice: Amadea (47), Amedea (9), Amedeja (10). Moške oblike: Amadej (2011: 520; 1994: 118), Amadeo (2011: 10), Amadeus (6), Amedeo.

God:
• 30. marec
• 27. avgust

Ime Amadeja je ženska oblika imena Amadej. To izhaja iz latinskega imena Amadeus, ki je zloženo iz latinskega glagola ama 'ljubi' in samostalnika deus 'bog', tj. z domnevnim prvotnim pomenom 'kdor ljubi boga'. Glede na sestavini imenu Amadej ustrezajo grško Theófilos, slovensko Bogoljub, nemško Gottlieb, glede na prvo sestavino pa so sorodni še slovensko Bogomil ter latinsko Amandus, Amatus, Teodorus.

V koledarju je ime Amadeja z različicami uvrščena k imenu Amadej: 30. marca Amadej IX. Savojski, knez († 1472) in 27. avgusta Amadej Švicarski, škof († 1159).