papež Frančišek (Jorge Mario Bergoglio)
* 17. december 1936, Buenos Aires,  † 21. april 2025, Rim

... Berite in vztrajno premišljujte Gospodovo besedo, da boste verovali, kar ste prebrali, učili, kar ste v veri dojeli, živeli, kar ste učili. /…/ Jezusu moramo dopustiti, da deluje v nas, da nas njegova beseda vodi, da nas njegova evharistična navzočnost hrani in oživlja, da njegova ljubezen daje moč naši ljubezni do bližnjega. In to vedno! Vedno, vedno! ...

Bližnji
⇒ Razvila se je globalizacija brezbrižnosti … Skoraj neopazno postajamo nezmožni občutiti sočutje spričo bolečega krika drugih.
⇒ Blagodejno je, če gremo iz sebe, da bi se združili z drugimi. Zapiranje vase pomeni, da okusimo grenek strup brezizhodnosti.
⇒ V vsakem primeru smo poklicani, da dajemo drugim jasno pričevanje Gospodove odrešilne ljubezni, ki nam kljub našim nepopolnostim podarja svojo bližino, svojo besedo in svojo moč in našemu življenju daje smisel.
⇒ Če v našem srcu ni božjega ognja, njegove ljubezni, njegove miline, kako naj mi, ubogi grešniki, ogrejemo srca bližnjih?
⇒ Vsi smo v istem čolnu in gremo proti istemu pristanišču. Izprosimo si milost, da se bomo veselili sadov drugih, ki pripadajo vsem.
⇒ Da, ti si varuh svojega brata! Biti človek pomeni, da smo varuhi drug drugega!
⇒ Vedno se moramo spominjati, da smo romarji in da romamo skupaj. Zato naj bi zaupali srce sopotniku brez tesnobnosti in brez nezaupanja.
⇒ Odnos do našega nebeškega Očeta zahteva in pospešuje občestvo, ki ozdravlja, podpira in krepi medčloveške vezi.
⇒ Ne moremo rasti sami od sebe, tudi napredovati ne tako, da se osamimo; napredujemo in rastemo le v skupnosti, v družini. Tudi v Cerkvi.
⇒ Skoraj neopazno smo postali nesposobni sočutja do drugih, sočustvovati z njimi v njihovih tragedijah, nočemo se brigati zanje.
⇒ Določene resnice življenja vidimo samo z očmi, očiščenimi s solzami. Šele ko boš znal jokati, boš zares sposoben iz srca storiti kaj za druge.
⇒ Ljubimo ta čudoviti svet, na katerega nas je Bog postavil. Ljubimo ljudi, ki na njem prebivajo, z vsemi njihovimi dramami in napori.
⇒ Pozabljamo, da je merilo našega življenja predvsem to, kar storimo bližnjemu. Molitev je dragocena, če hrani naše vsakdanje izžarevanje ljubezni.
⇒ Vsakič ko z ljubeznijo srečamo kakega človeka, bomo zmožni odkriti nekaj novega o Bogu.
⇒ Ne pustimo, ne dopustimo, da bi se našega srca dotaknila kultura izločanja, saj smo vendar bratje! Nihče ni za odpis!
⇒ Najpomembnejše je hoditi skupaj, sodelovati, si med seboj pomagati, se drug drugemu opravičevati, priznavati napake in prositi odpuščanja
Vedno se moramo spominjati, da smo romarji in da romamo skupaj. Zato naj bi zaupali srce sopotnikom.

Bog
⇒ Bog se ne skriva pred ljudmi, ki ga iščejo z iskrenim srcem, tudi če to delajo tipaje, negotovo in po ovinkih.
⇒ Bog je zagotovo navzoč v preteklosti. Tudi v prihodnosti je navzoč in sicer kot obljuba. Toda ‘konkretni’ Bog, da tako rečemo, je navzoč danes.
⇒ Bog ni čakal, da bi mi šli k njemu, ampak On sam nam je šel naproti, brez zadržkov, brez mere. Bog je takšen: vedno stori prvi korak. On nam gre naproti.
⇒ Bog potrpežljivo čaka. Čaka, da se mu odpremo vsaj za špranjico, skozi katero bi lahko deloval v nas s svojim odpuščanjem, s svojo milostjo.
⇒ Bog ravna z nami kakor z otroki: nas razume, nam odpušča, nas objame, nas ljubi tudi takrat, ko naredimo napako.
⇒ Bog nas vedno čaka, nikoli se ne utrudi. Jezus nam kaže usmiljeno Božjo potrpežljivost, da bi spet našli zaupanje, upanje, vedno!
⇒ Prva oblika brezbrižnosti v človeški družbi je brezbrižnost do Boga, iz katere izvira tudi brezbrižnost do bližnjega in do stvarstva.
⇒ Ne predajajmo se malodušju, nikoli! Ni je stvari, ki je Bog ne bi mogel spremeniti, ni greha, ki ga ne bi mogel odpustiti, če se mu izpovemo.
⇒ To je slog Boga: ni nestrpen kot mi, ki pogosto hočemo vse in to takoj, tudi ko gre za ljudi. Bog potrpi z nami, ker nas ljubi, in kdor ljubi, razume.
⇒ Pustiti Gospodu, da nas gleda. On nas gleda in to je molitev. Ali dopustiš Gospodu, da te gleda?
⇒ Sam Bog ostaja danes mnogim neznan, to je najhujša revščina in največja ovira za priznanje nedotakljivega dostojanstva človeškega življenja.
⇒ Bog ni čakal, da bi mi prišli k njemu, temveč je sam pristopil k nam. Takšen je: vedno naredi prvi korak, stopi do nas.
⇒ Vsa zgodovina odrešenja je zgodovina Boga, ki išče človeka, mu podarja svojo ljubezen, ga sprejema.
⇒ Ne zapirajmo se pred novostjo, ki jo Bog hoče prinesti v naše življenje. Ni položajev, ki jih Bog ne more spremeniti, ni greha, ki ga Bog ne bi mogel odpustiti, če se mu odpremo.
⇒ Jaslice govorijo o Božji ljubezni, o ljubezni Boga, ki je postal otrok, da bi nam povedal, kako blizu je vsakemu človeku, ne glede na to, v kakšnem položaju je.
⇒ Za Boga nismo številke, smo pomembni, še več, smo najpomembnejši od vsega, kar ima; čeprav grešniki, smo njegovemu srcu najbližji.
⇒ Najprej želim vsakemu posebej povedati prvo resnico: »Bog te ljubi.« Nikoli ne dvomi o tem, ne glede na vse, kar se ti bo zgodilo v življenju. V kakršnih koli okoliščinah si neskončno ljubljen.
⇒ Bog nas čaka, ko se od njega oddaljimo. On ni nikoli daleč, in če se vrnemo, nas objame.

Bogastvo
⇒ Denar mora služiti in ne vladati! Papež ljubi vse, bogate in revne. V Kristusovem imenu pa ima dolžnost spomniti, da morajo bogati pomagati revnim, jih spoštovati in podpirati.

Božja beseda
⇒ Berite in vztrajno premišljujte Gospodovo besedo, da boste verovali, kar ste prebrali, učili, kar ste v veri dojeli, živeli, kar ste učili. Pomnite tudi, da Božja beseda ni vaša last: je beseda Boga. Cerkev pa je varuhinja Božje besede.
⇒ Beseda, ki da pogum, objem, po katerem čutiš, da si razumljen, nežnost, po kateri zaznaš ljubezen, molitev, ki te usposobi, da si močnejši … vse to so izrazi Božje bližine.

Božja ljubezen
⇒ Božja ljubezen stalno kliče k usmiljeni ljubezni Očeta, ki prosi otroke, naj živijo v ljubezni.

Božja navzočnost
⇒ Vsak dan našega popotovanja je zaznamovan z navzočnostjo Boga, ki vodi naše korake z močjo svoje milosti, ki jo vliva Duh v srce, da bi ga oblikoval in ga usposobil za ljubezen.
⇒ Naj bo v vašem srcu vedno ta gotovost: Bog hodi ob vas, Bog vas nikoli ne zapusti! Nikdar ne izgubimo zaupanja!

Božji Sin
⇒ Priznavati, da si je Božji Sin privzel naše človeško meso, pomeni, da je bil vsak človek povišan prav do srca Boga.
⇒ Jezus te ljubi in je daroval svoje življenje, da bi te odrešil. Zdaj vsak dan živi ob tebi, da bi te razsvetlil, okrepil in osvobodil.
⇒ Jezusov križ je Beseda, s katero je Bog odgovoril na zlo sveta … Beseda, ki je ljubezen, usmiljenje, odpuščanje. Pa tudi sodba: Bog nas sodi tako, da nas ljubi.
⇒ Bolj ko si povezan z Jezusom, ki postane središče tvojega življenja, bolj ti pomaga, da pozabljaš nase in se odpreš drugim.
⇒ Kdor tvega, tega Gospod ne razočara. Kadar kdo stopi majhen korak naproti Jezusu, odkrije, da je Jezus že pričakoval njegov prihod z odprtimi rokami.
⇒ V zgodovini je toliko revolucionarjev, toliko jih je. Toda nihče ni imel moči tiste revolucije, ki jo je prinesel Jezus: to je revolucija za preobrazbo zgodovine, revolucija, ki v globini spremeni človekovo srce.

Cerkev
⇒ Začenjamo to pot: škof in ljudstvo. Začenjamo to pot rimske Cerkve, ki predseduje v ljubezni vsem Cerkvam. To je pot bratstva, ljubezni, zaupanja med nami. Molímo vedno za nas: drug za drugega. Molímo za ves svet, da bo veliko bratstvo.
⇒ Ali smo Cerkev, v kateri živimo Božjo ljubezen, v kateri smo pozorni drug do drugega, v kateri drug za drugega molimo?
⇒ Cerkev ni carinska postaja. Cerkev je Očetova hiša, v kateri je prostor za vsakega z njegovim težavnim življenjem.
⇒ Cerkev je poklicana, da bi bila Očetova hiša z vselej odprtimi vrati.
⇒ Gospod želi, da smo del Cerkve, ki zna razširiti roke in sprejeti vse, saj ni hiša peščice, temveč dom vseh.
⇒ Jasno vidim, da danes Cerkev najbolj potrebuje sposobnost zdravljenja ran in ogrevanja src vernih.
⇒ Cerkev je najzvestejša sama sebi, kadar izpoveduje in oznanja usmiljenje kot najčudovitejšo lastnost Stvarnika in Odrešenika ter ljudi vodi k viru usmiljenja.

Človek
⇒ Ne smemo pozabiti, da vsakdo nosi s seboj bogastvo in breme lastne zgodovine, po katerem se razlikuje od vsake druge osebe.
⇒ Kako premagati svojo krhkost? Največji sovražnik je strah. Ne bojte se! Krhki smo, to vemo, vendar je On močan. Majhen otrok je krhek, vendar je varen, ker je ob starših.
⇒ Ko človek misli, da najde samega sebe, ko se oddaljuje od Boga, tedaj izgubi svoje življenje.
⇒ Ljudje iščejo predvsem nekoga, ki bi jih poslušal. Nekoga, ki jim je pripravljen posvetiti svoj čas in prisluhniti njihovim življenjskim dramam in težavam.
⇒ Nekateri se imajo za svobodne, če hodijo po svojih poteh proč od Boga. Prenehajo biti romarji, blodijo, vedno krožijo okoli sebe, ne da bi kdaj prišli na cilj.

Družina
⇒ Družina je izvir vsakega bratstva in kot taka temelj in prva pot miru, saj je poklicana, da širi svojo ljubezen v svet okoli sebe.
⇒ Družine so prvi kraj, v katerem se živijo in posredujejo vrednote ljubezni in bratstva, sožitja in vzajemne delitve, pozornosti in skrbi za drugega.
⇒ Danes naj se vsakdo vpraša: ali spodbujam rast edinosti v družini, župniji, v skupnosti ali pa sem navadna klepetulja.
⇒ O Kristusov križ, vidimo te še danes v družinah, ki z zvestobo in rodovitnostjo živijo svoj zakonski poklic.
⇒ Družina, katere člani imajo kljub vsem slabostim radi drug drugega, postane šola odpuščanja.
⇒ Beseda dom je prežeta z značilnim družinskim vonjem, ki nas navdaja s toplino, prisrčnostjo, z ljubeznijo, kar vse je mogoče doživljati v družini.
⇒ Popolne družine ni. Družina, katere člani imajo kljub vsem slabostim in grehom radi drug drugega, postane šola odpuščanja.
⇒ Veliko poslanstvo družine je, da prihajajočemu Jezusu pripravi prostor, da ga sprejme v svojih otrocih, možu, ženi, starih starših ... Jezus je tam.

Evangelij
⇒ Evangelij nas kliče k spoznanju resnice našega srca, da bomo vedeli, komu zaupamo svoje življenje.
⇒ Evangelij v prvi vrsti vabi k odgovoru Bogu, ki nas ljubi in rešuje, ko ga prepoznavamo v drugih in ko gremo iz sebe in iščemo blagor vseh.

Greh
⇒ Ne vem, kakšna opredelitev zame bi bila najprimernejša. Jaz sem grešnik. To je najprimernejša opredelitev … Sem grešnik, na katerega se je Gospod ozrl. Sem nekdo, ki ga Gospod gleda. Svoje geslo Miserando atque eligedo (Usmilil se ga je in izbral) sem vedno doživljal kot povsem ustrezno zame.
⇒ Greh je več kot madež. Greh je rana, ki jo je treba zdraviti. Zato iti k spovedi ni enako kot odnesti obleko v čistilnico.
⇒ Ni nobenega greha, ki ga ne bi moglo doseči in uničiti Božje usmiljenje, ko najde spokorno srce, ki prosi za spravo.

Kristjani
⇒ Kristjani nismo občasno, samo v določenih trenutkih, v nekaterih okoliščinah, v nekaterih izbirah. Ne moremo biti kristjani tako, kristjani smo v vsakem trenutku!
⇒ Ne moremo postati poškrobljeni kristjani, takšni preveč izobraženi kristjani, ki razpravljajo o teoloških vprašanjih, ko pijejo čaj. Ne! Postati moramo pogumni kristjani in iti iskati tiste, ki so res Kristusovo meso.
⇒ Prinašati evangelij s pričevanjem lastnega življenja spreminja svet.
⇒ Vztrajati na Gospodovi poti vse do konca, vse dni. Ne pravim, da je treba začeti vsak dan znova: ne, nadaljevati pot. Vedno nadaljevati. To je pot s težavami, z naporom, a tudi s toliko veselja. Je pa Gospodova pot.
⇒ Kristjani imajo dolžnost oznanjati evangelij in nikogar izključevati. Naj ne oznanjajo kakor nekdo, ki naklada novo dolžnost, ampak kakor tisti, ki deli veselje.
⇒ Kristjani, poklicani, da bi prinašali luč in življenje, pustijo, da jih končno očarajo stvari, ki porajajo samo temo in notranjo utrujenost.
⇒ Vernik ni domišljav; nasprotno, resnica ga dela ponižnega. Vernik namreč ve, da nimamo resnice v posesti, ampak da resnica objema nas in nas ima v posesti.
⇒ Vsak kristjan je misijonar toliko, kolikor se je srečal z Božjo ljubeznijo v Kristusu Jezusu.
⇒ Če se kdo izmed nas vpraša: »Kako postati dober kristjan?«, je odgovor preprost: potrebno je, da vsak na svoj način izpolni to, kar Jezus pravi na gori blagrov.
⇒ Kolikokrat smo potrebni, da nam Ljubezen pravi: “Kaj iščete živega med mrtvimi?” V težavah in vsakdanjih skrbeh se zapiramo vase, v žalost in grenkobo. Ne iščemo Njega, ki živi!
⇒ Pomembno je, da vsak kristjan prepozna lastno pot in si prizadeva napredovati v tem, kar je Bog postavil vanj.
⇒ Od nas se ne zahteva, da smo brezmadežni, temveč, da vedno rastemo, da živimo z globoko željo, da bi napredovali na poti evangelija, in ne izgubimo poguma.
⇒ Kristjan, ki v tem času ni revolucionar, ni kristjan! Biti mora revolucionar po milosti!
⇒ Ne moremo biti ‘občasni’ kristjani, kristjani le za nekatere priložnosti, v nekaterih okoliščinah, temveč stalno! Popolnoma!
⇒ Krščanska duhovnost spodbuja k rasti v zmernosti in k uživanju v malem. Je vrnitev k skromnosti.
⇒ Kristjan ne sme biti žalosten. Naše veselje se ne poraja iz imetja, temveč iz dejstva, da smo srečali Človeka Jezusa, ki je med nami.

Marija
⇒ Marijino ravnanje sestavljajo tri besede: poslušanje, odločitev, dejanje. To so besede, ki tudi nam kažejo pot, da bi se srečali s tem, kar od nas terja Gospod življenja.
⇒ Tri besede povzemajo Marijino življenjsko naravnanost: poslušanje, odločitev, dejanje. Poslušanje, odločitev, dejanje. Te besede kažejo pot tudi za nas v tem, kar Gospod želi od nas v življenju. Poslušanje, odločitev, dejanje.
⇒ Ob vznožju križa, v najvišji uri novega stvarjenja nas Kristus vodi k Mariji. Vodi nas k njej, ker noče, da hodimo brez matere.
⇒ Razen Marije ni nihče spoznal globine skrivnosti učlovečenega Boga. V njenem življenju se je vse oblikovalo ob navzočnosti učlovečenega usmiljenja.
⇒ Pri Mariji vidimo, da ponižnost in nežnost nista kreposti slabotnih, ampak močnih, ki jim ni treba tlačiti drugih, da bi se počutili pomembne.
⇒ Vse vozle našega srca, vse vozle naše vesti je mogoče razvezati. Ali kdaj prosim Marijo, naj mi pomaga do iskrenega zaupanja v usmiljenega Boga, da jih bo razvezal?
⇒ Kakšna je naša vera? Ali skrbimo, da gori kakor pri Mariji, da gori tudi v težkih trenutkih, tudi tedaj, ko je temno?

Mati
⇒ Dobra mati zna priznati vse, kar je Bog položil v njenega otroka, posluša njegove skrbi in se uči od njega.

Milost
⇒ Milost ni za to, da nam okrasi življenje, ampak da nas v življenju naredi močne, da gremo lahko naprej, da se ne bi osamili, ampak bi šli vedno skupaj.

Mladi
⇒ Zelo skrbite za duhovno življenje, ki je vir notranje svobode. Brez molitve ni notranje svobode. Oblikovanje po Kristusu, lastno duhovniški duhovnosti, bo za vas postalo dragocen zaklad, če boste gojili molitveno življenje in če bo vaše vsakdanje delo šola vašega posvečenja.
⇒ Evropa potrebuje vašo zavzetost, vaš pogum in vašo vero, da bi premagala težke trenutke, ki jih še vedno živi.
⇒ Naloga mladih je odpirati vrata v novi svet upanja. Mladi bi morali predstavljati upanje za svet in to upanje posredovati tudi ljudem okoli sebe. Na ta način bi lahko 'premagovali ovire in postali priče Božjega usmiljenja'
⇒ Mladi lahko evangelij ljudem prepričljivo pričujejo le v povezanosti s Kristusom. Le z Njim smo lahko upanje za naše bližnje.
⇒ Stari prispevajo spomin in modrost izkušnje, ki vabi, da ne bi po neumnem ponavljali istih napak preteklosti. Mladi pa nas kličejo, da bi spet prebudili in okrepili upanje.
⇒ Mladi nas prosijo, naj jim prisluhnemo, in mi smo jim dolžni pomagati, ne pa jih izkoriščati. Glede tega nimamo nobenega izgovora.
⇒ Vsak mlad človek je povabljen, da v svoji notranjosti spozna besede, ki mu jih govori Bog Oče: “Ti si moj ljubljeni sin”, ko se čuti poklicanega za izpolnitev svojega poslanstva.

Molitev
⇒ Moliti za človeka, na katerega smo jezni, je lep korak k ljubezni in dejanje evangelizacije. Storimo to že danes!
⇒ Molim h Gospodu, da nam pošlje več politikov, katerim je res pri srcu družba, ljudstvo, življenje ubogih.
⇒ Prošnja je izraz srca. ki zaupa v Boga. Prosilna molitev ima posebno vrednost, ker je znamenje zaupanja v Boga in hkrati izraz ljubezni do bližnjega.

Očetovstvo
⇒ Očetje se ne rodijo, očetje postanejo. Kadar koli nekdo prevzame skrb za življenje nekoga drugega, v nekem smislu v odnosu do njega uresničuje očetovstvo.
⇒ V svetem Jožefu vidimo, kako je treba odgovarjati na Božji klic: s predanostjo in pripravljenostjo.
⇒ Sveti Jožef nas spominja, da imajo vsi tisti, ki so na videz skriti ali “v drugi vrsti”, neprimerljivo vlogo v zgodovini odrešenja.
⇒ Jožef nas uči, da se v življenjskih viharjih ne smemo bati Bogu prepustiti krmila našega čolna.

Odpuščanje
⇒ Obrnimo se h Gospodu. Gospod se nikoli ne naveliča odpuščati: nikoli! Mi se naveličamo prositi odpuščanje. Molimo za milost, da se ne bi naveličali prositi odpuščanje, kajti on se nikoli ne naveliča odpuščati.
⇒ Odpuščanje je najvidnejše znamenje Očetove ljubezni, ki jo je Jezus razodeval vse svoje življenje. Karkoli skesani grešnik položi pred Božje usmiljenje, vse bo objelo njegovo odpuščanje.
⇒ Ko dajemo in odpuščamo, skušamo v svojem življenju skromno odsevati Božjo popolnost, ki daje in odpušča v izobilju.
⇒ Kakšna žalost, če ostanemo zaprti in nesposobni odpuščanja! Tedaj dobijo premoč zamera, bes, maščevanje in onesrečijo življenje ter izničijo veselo zavzetost za usmiljenje.
⇒ Če se naučimo živeti v odpuščanju, se poveča naša sposobnost postajati žene in možje miru.

Pogovor
⇒ Pogovor pomeni, da smo prepričani, da ima drugi povedati kaj dobrega. Za pogovor je treba znižati obrambne zidove in odpreti vrata.

Poklicanost
⇒ Prave poklicanosti vzniknejo tam, kjer je življenje, gorečnost in volja, da bi Kristusa prinašali drugim.

Poslušanje
⇒ Vaditi se moramo v umetnosti, da znamo pozorno prisluhniti, kar je več kot poslušanje.

Prijateljstvo
⇒ Prijatelji nas učijo, da se odpiramo, razumemo, skrbimo za druge, izstopamo iz svojega udobja in izoliranosti, delimo življenje.

Resnica
⇒ Resnica, ki jo iščemo, resnica, ki našim korakom podeljuje smisel, nas razsvetljuje, kadar se nas dotakne ljubezen.

Spreobrnjenje
⇒ Človek more doživeti spreobrnjenje; nikdar ne sme obupati, da je zmožen spremeniti življenje.
⇒ Kadar zbereš moč in rečeš: želim se vrniti domov, najdeš vrata odprta, Bog ti pride naproti, ker te pričakuje.

Svetost
⇒ Ne boj se svetosti. Ne bo ti odvzela ne moči ne veselja ne življenja. Nasprotno, postal boš to, kar je Oče hotel, ko te je ustvaril, in boš zvest samemu sebi.
⇒ Vsi smo poklicani biti sveti, ko ljubimo in vsak dan pričujemo z vsakdanjimi opravili tam, kjer smo.
⇒ Svetost vidim v potrpežljivem božjem ljudstvu: v ženi, ki skrbi za svoje otroke, v možu, ki gara, da domov prinese kruh.
⇒ Sprejeti vsak dan pot evangelija, kljub temu, da nas to spravlja v težave, v tem je svetost.
⇒ Ali si poročen, poročena? Bodi svet tako, da ljubiš in skrbiš za svojo ženo ali moža, kakor je to storil Kristus za svojo Cerkev.
⇒ Svetost je srečanje naše slabotnosti z močjo Božje milosti, ki nam omogoča živeti v ljubezni, da v Božjo slavo in za bližnjega delamo z veseljem in ponižnostjo.

Uboštvo
Merilo plemenitosti neke družbe je, kako ravna z najrevnejšimi, s tistimi, ki ne premorejo drugega kakor svojo revščino.
⇒ Lahko rečem, da je najlepše in najbolj naravno veselje, ki sem ga videl v svojem življenju, veselje zelo ubogih oseb, ki imajo malo dobrin, katerih se oklepajo.

Usmiljenje
⇒ Usmiljenje je drža Boga, ki nas sprejema, nas objema, se nam izroča in se sklanja k nam z odpuščanjem.
⇒ Obraz Boga je obraz usmiljenega očeta, ki ima vedno potrpljenje. Ali ste kdaj pomislili na Božjo potrpežljivost, na potrpljenje, ki ga ima z vsakim od nas?.
⇒ Življenje, ki nam ga naklanja Bog, je delo njegovega usmiljenja. Nobenega človeškega dejanja ni, pa naj bo še tako dobro, ki bi nam zaslužilo tako velik dar.
⇒ Usmiljenje prenavlja: sem ljubljen, torej sem; odpuščeno mi je, torej se prerodim v novo življenje; izkazano mi je usmiljenje, torej postanem orodje usmiljenja.
⇒ Če hočemo biti blizu Kristusu, zahteva to od nas, da se približamo bratom, ker Očetu ni nič ljubšega kot konkretno znamenje usmiljenja.
⇒ Bog noče, da bi se kdorkoli pogubil. Njegovo usmiljenje je neskončno večje od vsakega našega greha, njegovo zdravilo pa neskončno močnejše od vsake naše bolezni.
⇒ Ob telesnih in duhovnih delih usmiljenja se tudi v naših dneh izkaže, kako velik in pozitiven je vpliv usmiljenja kot družbene vrednote.
⇒ Da bi nas Bog lahko napolnil z darom svojega neskončnega usmiljenja, se moramo najprej zavedati, da smo ga potrebni. Zavedati se moramo svoje praznine, svoje bede.
⇒ Če se imamo za pravične, ne moremo razumeti Gospodovega srca in ne bomo nikoli imeli veselja, da bi doživeli njegovo usmiljenje.

Vera
⇒ Vera ni luč, ki prežene vsako našo temo, ampak je svetilka, ki vodi naše korake ponoči in to zadostuje za pot.
⇒ Verovati pomeni zaupati se usmiljeni Ljubezni, ki stalno sprejema in odpušča, ki nosi življenje in mu podeljuje smer.
⇒ Dodaj Kristusa v svoje življenje in našel boš prijatelja, na katerega se lahko vedno zaneseš. Dodaj Kristusa in tvoje življenje bo polno njegove ljubezni, bo rodovitno življenje.
⇒ Resnična vera v učlovečenega Božjega Sina je neločljiva od darovanja samega sebe, od pripadnosti skupnosti, od služenja, od sprave z drugimi.
⇒ Pomnimo, da sovraštvo, zavist in napuh umažejo življenje! Verovati torej pomeni, da bedimo nad svojimi čustvi, nad svojim srcem, kajti prav od tam izhajajo dobri in slabi nameni: taki, ki gradijo, in taki, ki rušijo. Ne smemo se bati dobrote in niti nežnosti!
⇒ Vera, ki jo prejmemo od Boga kot nadnaravni dar, se javlja kakor luč za potovanje, luč, ki usmerja našo pot v času.

Veselje
⇒ Če smo zares zaljubljeni v Kristusa in čutimo, kako nas ima rad, bo naše srce vzplamtelo v takšnem veselju, da se ga bodo nalezli vsi okoli nas.

Zaupanje
⇒ Čeprav je človekovo življenje kot zemlja, polna trnja in plevela, še vedno ostaja prostor, v katerem lahko raste dobro seme. Potrebno je zaupati Bogu.
⇒ Nihče se ne more lotiti boja, če vnaprej popolnoma ne računa na zmago. Kdor začenja brez zaupanja, je že vnaprej napol izgubil bitko in zakopal svoje talente.

... zbira Marko Čuk

Mesec maj se je v slovensko zgodovino zapisal na mnogo načinov in z neštetimi zgodbami. Še vedno pa je mesec maj povezan z Marijo. Po končani drugi svetovni vojni so poskušali to versko vsebino meseca izriniti iz zavesti slovenskih ljudi in ga spremenili v ‘mesec mladosti’, posvečen vodji takratne države in partije. Za ljudi, ki so preživeli drugo svetovno vojno, je bil maj 1945 mesec negotovosti in strahu. Ko so eni po dolgi vojni poskušali zaživeti v miru, so drugi, namesto da bi smeli prijeti za plug, zarezati brazde za novo setev in žetev, morali umreti grozovite smrti v raznih breznih in jamah kot nedolžne žrtve razčlovečene maščevalnosti. Mesec maj 1945, ko se je po volji ‘izumitelja’ meseca mladosti zgodila največja morija na Slovenskem in v zgodovini našega naroda.
V maju imajo svoj dan tudi babice, te spremljevalke človeka v prvih trenutkih življenja izven varnega zavetja maternice. Svet še kako potrebuje babice tudi danes. Jaz sem se rodil še v domači hiši in na ‘štrozoku’. To je bila vreča, napolnjena s suhim ličkanjem od koruze, prednica sedanjih jogijev. Ženska – vaška babica, ki me je pospremila v to življenje in prerezala popkovino, je tudi sama rodila več otrok in jih vzgojila v poštene ljudi. Malo verjetno je, da jo bomo kdaj našli na seznamu pomembnih ljudi kraja ali bo po njem poimenovana kakšna ulica – a tudi brez tega si zasluži spoštovanje in hvaležnost za nešteto korakov do najbolj oddaljenih koč in vseh oblik pomoči in dejavne ljubezni do življenja. Z veseljem sprejmimo medse te babice, te znanilke novega življenja, ki se trudijo, da enakost v zdravstveni obravnavi v prvih trenutkih življenja ostane med nami, da kot narod ne izkrvavimo.
Če se ozrem nazaj, v čas mojega rojstva, bi mama bolj težko odšla v porodnišnico, saj je prvi avtomobil lahko pripeljal na naše dvorišče mnogo let po mojem rojstvu, neko poletje, ko so zorele prve marelice.
Spomnim se, ko je ob koncu maja tistega leta krajevna skupnost iz Velikega Brega z buldožerjem začela od zgoraj popravljati in širiti staro krajevno cesto in zasipavati globok klanec proti Malemu Bregu. Vsi v bližini smo hodili ogledovat, kako izginja strm, neprijazen in ozek kolovoz, v katerem so velikokrat obtičali ljudje in volovske vprege kljub biču, ki je včasih pokal po nemočni živini, in kako je nastajala nova, široka in manj strma cesta ... Kot da se nas je dotaknila mavrica vseh želja, smo se tedaj počutili starejši in mlajši.
»Do kje pa bodo naredili cesto?« je začelo zanimati nas spodaj iz Malega Brega. »Do meje krajevne skupnosti Velikega Brega z Malim Bregom, ki je ob robu gozda in strmine.« Au, to je pomenilo, da nam iz Malega Brega ostane še kakšnih sto metrov ozkega kolovoza, kamor se ob močnem dežju in hitrem taljenju snega zlivajo vode s pobočja nad nami in v katerem se je razsulo že premnogo preširoko naloženih vozov.
Možje so se ob tej novici poklapano umaknili pod našo staro lipo in moževali o tej nevidni in hudičevi meji. Jaz sem tisti dan ostal doma, saj je bila ta edina pot v šolo razrita, in se pridružil odraslim. Po daljšem času je babica prinesla jabolčnik, da se odžejajo, nekaj časa poslušala in predlagala, da se možje dogovorijo za raboto in poskusijo z motikami popraviti in razširiti preostali del kolovoza, čeprav bi to delo lahko opravil buldožer v uri ali dveh.
Sosed Lojzek, ki je ves čas s svojo iskrivostjo skrbel za pravo temperaturo pogovora, se je ob tej misli namuznil in rekel, da gre v tovarno. In odhitel je, kot da ga lovijo vse čebele z razcvetele lipe. Malo smo se čudili, da gre ob takšni uri v tovarno, in se razšli. Po nekaj urah se je vrnil široko nasmejan, da je zasijal njegov zlati zob v soncu, in mahal z nekim papirjem. Bila je podpisana naročilnica za buldožer za dve uri do Mlinarja, je povedal. Povedal je tudi, da je potrkal pri direktorju tovarne, ki je občasno pokazal razumevanje za delavce, in “podpisal mi je naročilnico”, je ves srečen ponavljal. Spodnji sosed je ob tem brž potarnal: »Kaj pa mi, do katerega Mlinarja je mišljeno, do tu zgoraj, ali do Mlinarjevih spodaj na koncu klanca?« Lojzek je nekaj hipov razmišljal in se mrščil, potem pa na kratko rekel, da se tu po domače reče pri Cesarjevih, Mlinarjevi pa so na koncu kolovoza gor čez potok ob glavni cesti.
Naročilnico je predal buldožeristu in po dobrih dveh urah je bil kolovoz do gornjega Mlinarja zasut, in že je zarezal poskusno brazdo za naprej. Otroci s celega Malega Brega smo tisto popoldne in zvečer kar bosi preizkusili to novo razširjeno pot, cesto od Mlinarja navzgor.
Gotovo ni bilo prav nič prijetno za Lojzeka, ko je moral tretji dan k direktorju tovarne na zagovor, ker sta se dve uri raztegnili na dvajset ur. Se je pa direktor neko poletno nedeljo pripeljal po tej prenovljeni cesti in se zapeljal tudi na naše dvorišče.
Bil je to prvi avtomobil, ki se je pripeljal na naše dvorišče, in prvi direktor, ki sem ga videl od blizu. Moram priznati, da je ob tem preprosti tovarniški delavec Lojzek v očeh mnogih močno zrastel, saj so ob vsem razumevanju za življenje v teh bregeh, bile direktorjeve brčice močno po kardeljevsko pristrižene.
Kdo ve, kako bi življenje teklo na pobočjih tistih bregov, če se takrat ne bi zgodilo, kar se je. Mnogo otrok je bilo po tej cesti varno pripeljanih iz porodnišnice v Mali Breg in jih je kasneje tudi odšlo iz njega. Marsikaj dobrega so pripeljali in se je pripeljalo po tej poti. Za sajenje in vzgojo dobrega je vedno potrebno mnogo truda, slabo je kot osat, ki ima mnogo drobnih semen, drobnejših od tistih v regratovi lučki. Dovolj je, da spregledaš in pustiš dozoreti en sam osat, in veter bo raznosil na tisoče in tisoče drobnih lahkih semen in jih zasejal tudi na sosedne njive daleč naokrog.
Morda bi kdaj kasneje bolje zgradili cesto ali pa bi se morda zarastla kot Hedlov klanec, ki je bil včasih glavna pot skozi Mali Breg. Ko sem nazadnje pogledal v temno luknjo na začetku tega klanca kolovoza, sem videl le še zimzelen – žingerl po domače –, ki je prerasel strma pobočja kolovoza, in nemo govori o nekdaj mogočnem in z ognjem preskušanem Cerarjevem skoršu pred gozdom, o Cerarjevih bukvah, o mogočnih in trdnih Švingerjevih hrastih, ponosnih in visokih Hedlovih borih ob tem zaraslem kolovozu, ki jih že dolgo ni več. Tudi nje so odpeljali po tej cesti in še mnogo ljudi, ki so jih odnesli ali odpeljali na večno njivo na vrhu pri Mariji Snežni.

RADUHA, Jože. (zgodbe) Ognjišče (2013) 05, str. 34

V Lukovem evangeliju (6,6-11) je opisana Jezusova ozdravitev moža s suho roko. V enem od apokrifnih evangelijev (Cerkev jih ne priznava za pristne) piše, da je bil mož, ki mu je Jezus ozdravil roko, kamnosek. Prišel je k Jezusu s prošnjo: »Bil sem kamnosek in sem si služil kruh s svojimi rokami. Jezus, prosim te, ozdravi me, da mi ne bo treba s sramoto beračiti za vsakdanji kruh.«

Ta mož je želel delati. Bog blagoslavlja ljudi, ki si služijo vsakdanji kruh s poštenim delom.

Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 5 (2010), 19.
v knjigi: Zgodbe za veselje do življenja, Ognjišče, Koper, 2022, 13.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let

Jože je naložil suha drva v peč in veselo je zaprasketalo. Ni še bilo tiste prave pomladi, da bi ogrela stare kosti. Bog pomagaj, vse ga boli! Vendar je srečen. Kar vriskal bi, saj je bil danes v Božji hiši in je prejel Jezusa v svoje srce. Na največji praznik!
Vonj po sveži potici je priplaval do nosu in s hvaležnostjo je pomislil na sosedo Polono, ki ga je peljala v cerkev in pripeljala domov. Ped odhodom je pustila na mizi zlato zapečeno potico.
Misli so se mu razživele, ko je glavo naslonil na oguljeno blazino. Pomislil je svojega malega prijatelja Naceta. Rad je prihajal k njemu. Nanosil mu je drva k peči in mu pomagal, kolikor je mogel. Tudi danes ga je pričakoval. Obljubil je. Danes, ko je največja in najlepša nedelja v letu!!! Seveda bo prišel!
Toliko mu je Nace pripovedoval, kaj se dogaja. Tako slikovito, da je Jože živel z njim. V tem svetu, ki ga včasih, tako se mu je zdelo, ne razume več. Pripovedoval mu je o svoji sošolki Tjaši, ki jo vsi občudujejo. Ona je lepa, ona je pridna, ona ima najlepšo pričesko. Vsi sošolci so zaljubljeni vanjo. Pa kaj! Tudi ko ji ne uspe biti naj naj, kul in mega, ji ploskajo. In ploskajo tudi, ko samo obrne tiste krasne, velike oči ...
Ta moj deček se trudi. Pa pravi, da tega nihče ne opazi. Sošolci se mu posmehujejo, ker ima pegice na obrazu in tudi mozolji se že kažejo. Pa kaj, mu reče Jože. Ti imaš zlato srce. Ne dovoli, da te take malenkostne reči potrejo.
Sestra Ema, mu pripoveduje Nace, je z veroučenci v postu pripravila nastop za starše ter dedke in babice. Kar na stopnišču Doma za starejše. Otroci so peli, poslušalci so ploskali. Bilo je lepo. Po nastopu so poslušalce postregli s čokoladnimi bomboni, ki so se jim ves teden odpovedovali. Ni bilo lahko, je povedal. Nekaj slaščic je v košarici ostalo in Tjaša ne bi bila Tjaša, če ne bi vprašala sestre Eme, če lahko pojedo, kar je ostalo. Ne, je rekla sestra Ema, to je odpoved. Pa Tjaša spet ne bi bila Tjaša, če ne bi skrivaj vzela enega bombončka.
Molili so križev pot, je povedal Nace. Sestra Ema je igrala na kitaro. Jezusu je molil in pel iz vsega srca.
Potem jih je sestra pripravljala na velikonočno spoved. Lepo, je rekel Jože, Bog je neskončno usmiljen. Jezus nam je dal zakrament svete spovedi. In tudi zakrament svete evharistije. Ali je tudi Tjaša bila pri spovedi? Seveda! In danes pri sveti maši? Seveda!
Ob misli na trpljenje Jezusa Kristusa sta post poslala v večnost.
Danes pa je nedelja. Velika noč! Jezus je vstal in odrešil vse.
Vonj potice je lepšal praznik.
Pirhe sem pobarval, je rekel Jože. »A niso lepi ti moji pirhi?« je vprašal. Nace je prikimal in se smejal.
Ob pogledu na vesel obraz svojega prijatelja je postal tudi Jože mlad. Nič utrujen. Nič več molčeč.
»Pridi, greva pred hišo. Metala bova kovanec v pirh!«
Deček mu je pomagal čez prag, vzel stol in veselo sta igrala njegovo igro, igro iz Jožetovega otroštva. Ko se je v zvoniku cerkve svetega Florijana oglasil zvon, sta se pokrižala, se v molitvi zahvalila Odrešeniku za novo življenje in za hrano. Pojedla sta vsak svoj kos potice in bila zadovoljna, srečna.
Kristus je vstal za vse! Aleluja!

P. Bizjak, (zgodbe), v: Ognjišče 4 (2024), 81.

V naši grabi cveti pomlad bolj kot kdajkoli. Ali pa se mi le zdi zaradi tega, ker sem že prestopila prag tiste mejne črte v življenju, ko se mi zdi vse bolj dragoceno. Vsak dan, vsaka pomlad. Nehote se sprašujem, koliko takšnih pomladi mi bo še dano doživeti. Življenje je dar, da doživiš, kar je najbolj dragoceno.
Spomladi vse kipi. V grmih, cvetlicah, travah. Še nebo se je ‘razcvetelo’ in vsa živa bitja so prepojena z novo močjo. Zdi se, da se v človeku prebudi vse, kar je čez zimo zaspalo. Dovolj je ena pomlad, da spoznaš vso lepoto narave in čudež ljubezni. Vse naslednje so le podoživljanje neke čudovite zgodbe.
V mojem življenju so bili ljudje, ki so pustili neizbrisne sledi. Prišli so in ostali mnogo dlje kot so imeli namen. Morda zato, ker sem sprejela, da so mi dali naj lepše, kar so imeli. Zaznamovali so moje življenje tako zelo, da bi mi brez njih manjkalo dragoceno izkustvo. Mnogi niso več živi, toda živ je ostal moj spomin nanje. Ena izmed njih je bila gospa Neli.
Velikokrat mi je rekla, naj ji ne pravim gospa. Toda do nje sem čutila tako veliko spoštovanje, da mi je ‘gospa’ kar zdrsnila z jezika. Bila je moja sovaščanka, toda vse na njej me je spominjalo na mestno gospo. Bila je zelo drugačna v razmišljanju, kulturi, oblačenju. Imela je umetniške roke. Zdi se mi, da ni bilo področja, kamor ne bi znala dati nekaj svojega, drugačnega. Imela je zelo pretanjen okus za urejanje stanovanja, verande, vrta.
Zelo rada sem zahajala k njej, čeprav je bila razlika v najinih letih zelo velika. Vedno sem našla kak vzrok, da sem se za nekaj minut oglasila pri njej. Sprejela me je z odprtimi rokami. Pri njej je bilo vse drugače kot pri nas doma. Rada sem jo spraševala o stvareh, na katere sama nisem vedela odgovora.
Velikokrat sva sedeli na verandi z bujno cvetočimi rožami. Ovalno mizo je pokrival kakšen nenavaden kvačkan prtiček. Na njem je bila vaza s cvetjem in kakšen krščanski simbol glede na praznike v letu. Vedno sem sedela na istem mestu, da sem imela razgled na vse okoli sebe. Svojega pogleda nisem mogla odtrgati od velike umetniške slike na steni.
»Lepa je,« sem rekla. »Kje ste jo kupili?«
Povedala mi je, kako je prišla do nje.
Veliko je pletla po naročilu. Čudovite puloverje, kakršnih nisem videla nikjer drugje. Takrat, v tistih mladih letih, sem tudi jaz nekaj že znala, a v primeri z njo sem bila uboga vajenka.
Nekoč me je prosila, da bi ji skvačkala brezrokavnik. Osupnila sem in jecljaje odgovorila: »Jaz … ne vem, ali bom znala narediti tako dobro kot vi …«
»Seveda boš!« me je opogumila, »Saj si tudi sebi že kvačkala. Veš, volna je temna in jaz že slabše vidim,« mi je razložila.
»Do kdaj pa mora biti narejen?« sem vprašala.
»Kakor boš utegnila.«
Po tehtnem premisleku sem izbrala vzorec. Čez dan skoraj nisem imela časa za to delo, zato sem zamujala. Končno je le prišel dan, ko sem brezrokavnik odnesla h gospe Neli. Vsa sem bila vznemirjena od pričakovanja, kaj bo rekla. Obenem pa sem bila v strahu, če ji ne bo všeč. Pomerila ga je in bila videti zadovoljna.
»Dobro si naredila,« me je pohvalila. »Koliko sem ti dolžna za delo?«
»Samo da vam je prav,« sem bila vesela.
»Na, vzemi in si shrani,« mi je stisnila v dlan dva bankovca.
»Preveč je!« sem se branila.
»Kje pa! S tem je veliko dela,« je bila odločna.
Bila sem zadovoljna, da ji je bil brezrokavnik všeč. Poleg tega pa še takšno plačilo! Kako mi je pelo srce.
Nekoč kasneje je pri meni odkrila risarski talent. Izrazila je željo, da ji po lastni zamisli narišem sliko. Verjetno je opazila, kako sem včasih dolgo strmela v umetnino v njeni dnevni sobi. »Vem, da bo dobro, kar koli boš narisala,« mi je rekla.
Njeno priznanje me je spodbudilo in njeno zaupanje v moj talent me je opogumilo. Res sem ji narisala sliko. In bila ji je všeč.
Bilo je pred veliko nočjo. V našem kraju obstaja tradicija praskanja pirhov. Mojstri, ki jih izdelujejo, so precej iskani. Gospa Neli jih je podpirala, da se ta običaj ohrani.
»Meni so zelo všeč motivi iz narave. Praskanje pirhov je zanimivo delo,« sem ji omenila, ko sva si ogledovali pirhe iz prejšnjih let. »Poskusi, pa mi prinesi enega pokazat,« mi je rekla.
Kupila sem potrebne barve za pirhe in jih skušala pobarvati vsaj malo podobno, kot delajo mojstri. Praskanje mi je šlo veliko bolje od rok. Delala sem počasi, a na koncu sem bila presenečena nad svojim izdelkom.
Tisto veliko noč je na ovalni mizi pri gospe Neli med drugimi bil v košarici tudi moj pirh. Postavila ga je na vidno mesto. Srečna sem bila, da mi je uspelo ustvariti skoraj pravi pirh. In hvaležna gospe Neli.
Ob svojih srečanjih z njo sem ji nekoč zaupala, da tudi pišem. Pogledala me je in pomenljivo rekla. »Nadaljuj s tem.« Takrat mi je tudi ona razkrila svojo dušo. Šla je po svoje pesmi in mi jih dala prebrati. Bile so polne tenkočutnosti, hrepenenja in bolečine, o kateri ni nikoli spregovorila. Plemenita in žlahtna, kakršna je bila, jo je skrila in zaprla vase. Le redko koga je spustila v svojo zaprto kamrico. Meni jo je odprla.
K njej sem se hodila sončit in razkrivat svojo dušo. Sredi mojega sveta in dela je bila sončna oaza. Ovrednotila je vse tisto moje bistvo, v katerem sem bila najbolj ‘jaz’. Pri njej sem našla košček tistega sveta, katerega sem si predstavljala samo v sanjah. Ali sem ga videla samo jaz? Kdo ve. Ob pogledu na njeno prazno verando me stisne pri srcu. Pogrešam jo tudi to pomlad.
Ostaja mi v spominu, kot da se mi je zgodila pravljica. Pravljica, ki je izrisala sanjski lik žene. Žene, ki čuti na tisočere načine, ki ljubi in ima sočutje z bolečino. In spomin nanjo je blagoslovljen in neizbrisen.
BOHAR, Štefka (zgodbe). Ognjišče, 2020, leto 56, št. 4, str. 28.

Selitve se je petletni Vilko veselil, pa tudi bal. Komaj je čakal, da zapustijo majhno, temačno in vlažno stanovanje, vedel pa je, da tam ne bo ne velikega dvorišča ne delavnice. Po njej sta se s Tinkom podila, se skrivala in lovila, da so ju delavci iz strahu pred nesrečo podili proč. In čutil je, da bosta izgubila še tisto malo otroške družbe, ki sta jo imela tukaj. V bližini hiše, za katero je oče garal leta in leta, da jo je lahko kupil, ni bilo otrok.
Mama in oče sta dejala, da se morajo čimprej preseliti, ker bo Tinko čez nekaj dni začel hoditi v šolo.
Potem je Tinko vsako jutro odhajal od doma solznih oči, ko je sam korakal proti šoli. Jokal je tudi, ko je prišel iz šole. »Ničesar ne znam!« je obupaval. »Kadar znaš, dvigni roko in boš vprašan,« ga je spodbujala mama. »Saj jo dvignem, pa me učiteljica ne vpraša.«
Mama je šla v šolo in že drugi dan je učiteljica opazila dva drobna prstka, ki sta se plašno dvigala. Poklicala ga je in Tinko je gladko odgovoril na zastavljeno vprašanje. Pohvalila ga je. Ko se je to zgodilo še drugič in tretjič, so izginile solze v njegovih očeh.
Ko je on hodil v šolo, se je Vilko igral na kupu peska, ki so ga navozili na travnik poleg njihove hiše. Da bodo začeli graditi hišo, mu je povedala mama. Ko je dobila hiša streho, se ob njej začeli graditi še drugo. Ko sta bili hiši čez dobri dve leti zgrajeni, so se najprej vselili Žnidarjevi s tremi deklicami, nato pa Gorjančevi s tremi dečki. In nabralo se je toliko otrok, da so se lahko igrali.
Čeprav so bili dečki v večini, je o vsem odločala najstarejša deklica, Tinka. Če so otroci predlagali, da bi se skrivali, je Tilka odsekala: »Ne, gremo se ristanc!« »Ne, to smo se šli že včeraj!« so ugovarjali. »Ne, jaz se ne mislim skrivat! Grem pa domov! Dora, Silva, gremo!« je poklicala mlajši sestri. »Jaz ne bi šla,« je prosila Dora. »Prav, bom pa povedala očiju, da me ne ubogaš!« »Prav, pa pojdimo se zemljo krast,« so hitro popustili otroci.
Od Gorjančevih fantov so se največ družili z Janom. Urban je bil kar nekaj let nekaj let starejši in večji. Bil pa je nagle jeze, da so se ga vsi bali. Nagajal jim je in jih dražil, da so se sprli, on pa se jim je smejal. Bal se je le očeta, ki je včasih z njim prav grobo obračunal. Po enem takem obračunu je pobegnil od doma. Otroci so bili sicer veseli, da so imeli mir pred njim, toda že sama misel, da je nekdo pobegnil od doma, jih je navdajala z negotovostjo. Čez kakšna dva tedna so ga pripeljali domov policisti. Oče mu je spet naložil nekaj krepkih, Urban pa mu je rekel, da bo pobegnil od doma za zmeraj.
Jan ni bil bogve kako nadarjen za šolo, bil pa je spreten: znal je narediti ali popraviti stvari, da so ljudje kar strmeli. Najprej je popravljal otroške vozičke pa razmajana kolesa, nazadnje se je lotil starega motorja. Razdrl ga je, iskal rezervne dele in ga cele mesece sestavljal. Vsi so se mu smejali, ko je umazan hodil naokoli. Toda na začudenje vseh je motor nazadnje zaropotal in je deloval!
Najmlajši Filip se je rad učil in starša sta bila nanj zelo ponosna. In rad je ministriral. Pogosto je spremljal ostarelega župnika, ko je šel maševat na podružnico dobra dva kilometra stran. Župnik je bil že v letih in je postajal vedno počasnejši. »Zamudila bova,« je nekoč opomnil župnika, ko je ura v zvoniku že odbila osem, a sta imela pred seboj še kos poti. »Jaz nikoli ne zamudim!« mu je odvrnil župnik in tega Filip še dolgo ni razumel.
Urban je kaj kmalu uresničil svojo napoved in spet pobegnil. »Se bo že vrnil,« je menil oče. Toda ni ga bilo čez teden, čez mesec in tudi čez pol leta ne. Dekle, s katero sta se menda rada videla, je dobila pismo, da odhaja v Avstralijo.
Blizu njihove hiše je stala majhna hiša, v kateri je živela Mojca z mamo in s staro mamo. Ko je Vilko svojo mamo vprašal, zakaj Mojca nima očeta, mu je rekla, da je oče pač nekam odšel. »Kako? Kar odšel je?« se je čudil. »Saj ju pride včasih pogledat,« je dodala mama.
Mojca je bila prijetna deklica. Nikoli ni silila v ospredje. Vse ji je bilo prav, predvsem pa se je rada smejala fantovskim šalam, kar jim je še posebej ugajalo.
Nasproti Mojčine hiše sta v pritličju stanovala Korenova fanta Silvo in Tone. Silvo je bil zelo miren in tih. Da ni posebno zdrav, jima je povedala mama. Mlajšemu Tonetu so otroci nadeli ime Tonči. Ko je šel k prvemu obhajilu, sta ga Tinko in Vilko vprašala, kaj si želi za darilo. »Da mi ne bi več rekli Tonči. »To ni darilo,« sta menila, »darilo se mora kupiti.« Ampak Tone je vztrajal. Nekaj časa so upoštevali njegovo željo, potem pa so nanjo pozabili.
Morda je od takrat minilo kakšno leto, ko so Silva odpeljali v bolnišnico. Njegova mama je vsa potrta hodila k njemu na obisk in z njuno mamo sta se tiho pogovarjali, da nista slišala skoraj nič. Le toliko sta razumela, da je z njegovo glavo nekaj narobe.
Nekega večera je prišla k njim Silvova mama, Brez besed je sedla na stol v kuhinji. Z mamo sta se samo spogledali, potem pa obe zajokali. »Silvo je umrl,« jima je čez čas povedala mama. »V nebesa je šel,« je dodala Korenova mama. »Bolje, da ga je Bog zdaj poklical k sebi, ko se ga še ni dotaknilo gorje tega sveta,« je dejala njuna mama, Silvova pa je z olajšanjem prikimala.
Vilko ni mogel razumeti, kaj je hotela s tem povedati mama. »Saj je ta svet vendar ena sama igrivost, razposajenost, varnost! Kaj se ga potem še ni dotaknilo? Verjetno je to rekla samo zaradi Silvove mame, da bi jo potolažila,« je premišljeval.
Z leti so jim postajale nekatere igre preotročje, po vrtovih in med hišami pa so se vedno težje lovili, saj je vsako leto zrasla kakšna ograja. So se pa ob večerih vse pogosteje dobivali pod cestno svetilko in klepetali dolgo v noč. Toliko drobnih skrivnosti so si imeli povedati! Tedaj se je njihova Mala ulica spremenila v cvetoč vrt, poln pričakovanja in upanja.

J. Jarc - Smiljan, zgodbe, v: Ognjišče 5 (2013), 54.

Smiljanove zgodbe lahko prebirate tudi v knjigah:
J. Jarc-Smiljan, Samo še pet minut, zbirka Žepna knjižnica Ognjišča 45, Koper. Ognjišče 2005.
J. Jarc-Smiljan, Marija na kolencah zbirka Žepna knjiga Ognjišča 17, Koper. Ognjišče 2021.

Sv. Sigismund je bil burgundski kralj; leta 516 je nasledil svojega očeta, umrl je leta 524. Skrajšana oblika njegovega imena je Žiga.

Svetniku je posvečena p. c. na Polhovici (Šentjernej – NM).

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2022) 5, str. 99

Druga Internacionala je leta 1889 razglasila prvi maj za mednarodni praznik dela, ki je imel proticerkveno ost. Cerkvi so očitali, da zanemarja delavstvo (proletariat). Ali je bil ta očitek upravičen in kako je Cerkev nanj odgovorila? (Polde)

Očitek je bil dokaj upravičen, kajti Cerkev je življenjske razmere delavstva, ki ga rodila industrijska revolucija v prvi polovici 19. stoletja, predolgo zanemarjala. Odgovor na ta očitek je bila okrožnica Rerum novarum (1891), v kateri je vprašanje dela in delavstva obravnaval v luči Božjega razodetja. Bog Stvarnik je človeku zaupal svet, da ga s svojim delom izpopolnjuje in tudi varuje. Z njo je postavil temelj katoliškega socialnega nauka, ki so ga s svojimi okrožnicami bogatili in utemeljevali papeži za njim, do sv. Janeza Pavla II. Zavzetost za probleme, s katerimi se soočajo delavci, kažejo tudi dokumenti drugega vatikanskega koncila. Uvod v spravo med Cerkvijo in delavstvom naj bi bil praznik sv. Jožefa Delavca, ki ga je uvedel papež Pij XII. in ga postavil na prvi maj: na praznik dela naj bi verni delavci imeli pred očmi svojega vzornika – tesarja Jožefa, varuha nazareške družine. Prvič so ga obhajali 1. maja 1955. (sč)