Bila sem sprejeta v porodnišnico, Jokala sem in jokala. Preden je prišel mož za menoj v bolnišnico, me je še ena zdravnica prepričevala, naj pristanem in podpišem za splav. Rekla je, da se tudi brez otrok da živeti. Naslednji dan se bodo zdravniki na konziliju odločali, kako in kaj bo s prekinitvijo nosečnosti.

Nekaj v meni je govorilo: ali sedaj ali nikoli. Prišel je mož, šla sva na pogovor k moji ginekologinji, ki je možu razložil situacijo glede nosečnosti, prekinitve ... Šla sva na kozarec vode, se pogovorila in prišla k sebi z odločitvijo, da ne podpiševa za splav – imela bova tega otročka. Bila sem v močnem strahu. Šla sem na ultrazvok. Pregled je bil opravljen tako hitro, da sem komaj utegnila vprašati, če je z otrokom vse v redu. Potrdila mi je ... Močno sem se oddahnila, obenem pa sem dobila še več moči in upanja, da sva se z možem prav odločila, da ne pristaneva na splav. Med samo preiskavo mi je bilo zelo hudo, vendar z željo po tem otročku sem zbrala vse moči in dosegla čudežno dobre rezultate. Nosečnost se torej nadaljuje! Bodi zdrav, otroček, drži se! sem si rekla, ni važno, ali si fantek ali punčka. Vesela sem, da nisem pristala na splav. Upam, da bova zdržala, otroček moj, in oba ostala živa – skupaj. Za vsak dan s teboj bom hvaležna Bogu, zdravnikom, sebi, atiju ... Želim, da bi imela še naprej moč potrpljenja in močno voljo. Po prvomajskih praznikih so mi obljubili, da bom sprejeta v bolnišnico. Prišla sem pripravljena na sprejem. Potem so rekli, da iz tega ne bo nič. Pridite ponovno prihodnji teden. Zopet pridem čez en teden v bolnišnico, kjer naj bi ostala do poroda. Odšla sem na oddelek ... V sobi smo ležale: nosečnica v sedmem mesecu, ki je čakala porod mrtvega dojenčka. Srečna mamica tik pred porodom. Ženska, ki je prišla opravit peti splav (ne zaradi bolezni). In jaz, ki so mi napovedovali slabo ali vsaj nič dobrega.

Naslednji dan je bila vizita. Ko je prišla moja ginekologinja do mene, mi je rekla, da je internistka odločila, da naj grem še za en teden domov. »Če boste tukaj, se bo zdravnikom zmešalo, ker me bodo gledali, ali pa meni, ker v bolnišnici čakam na rojstvo ali smrt.« Res, da nas je bilo pošteno strah za najino življenje, a mi ni bilo vseeno slišati besede, da naj zopet grem domov. Doma sem bila cele dneve sama, ker je mož delal, kar pa zame ni bilo ravno prijetno. Res je, da imam veliko dobrih ljudi okrog sebe, a če si v bolnišnici, imaš zdravniško osebje blizu in ti lahko pomagajo. Še posebno v mojem primeru, ko so se zdravniki bali najhujšega. Ko je zdravnica videla mojo stisko, je rekla, da preden grem bo še vseeno naredila ultrazvok, da se prepriča, kako je z otročkom.
Šla sem na ultrazvok, na kar zdravnica glasno povzdigne glas in reče: »Tukaj boste ostala, gospa! Mora biti intenziven nadzor otroka, ki ne dobiva več dovolj kisika in zaradi nevarnosti zanj bo moral biti carski rez.« In glejte, če mi zdravnica pred odhodom domov ne bi naredila ultrazvoka, bi pač šla za en teden domov in se na porod vrnila z mrtvim dojenčkom. Začela se je borba za življenje.

Najprej so rekli, da bomo skušali roditi tisti dan. Zbirala sem zadnje moči, pogum in čakala ... Prišel je naslednji dan. Noč je bila dolga, dolga ... Nisem spala, molila sem, premišljevala o otročku, se bala trenutka resnice, ki je bil vedno bližji. Kaj če so imeli zdravniki res prav in bova oba umrla? Noro, tega občutka ne privoščim nikomur.
Pride zopet čas vizite in po dolgem premisleku porod prestavijo še za en dan. Resnično sem občutila hudo stisko tudi pri zdravnikih. Zgodaj zjutraj pride sestra v sobo in me odpeljejo. Z živci sem bila že čisto na koncu, nakar pride k meni še internistka in reče: »Ne vem, ne vem, gospa, če bo šlo, jaz sem vam dovolj zgodaj povedala!«
Priklopili so mi infuzijo in sledila je pot v operacijsko dvorano, kjer me je čakalo veliko ‘zamaskiranega’ osebja. Začela se je operacija. Bolečine začnejo naraščati, nakar na ves glas zakličejo ime sinčka. Pred porodom sem namreč povedala ime za fantka ali punčko. Ne da se opisati tistega trenutka sreče in poljuba našemu angelčku. Zdrav je, hvala Bogu, vse je v redu!

Odpeljali so naju na oddelek. Naš korenjak se je dobro držal. Skupaj sva zmagala, mogoče najtežjo preizkušnjo v življenju. Hvala Bogu, ostala sva živa. In za konec povem še to, da je naš angelček tudi dokaj zdrav. Raste v zdravega fanta in na svoj deveti rojstni dan je prejel prvo sveto obhajilo. Hvala Bogu za ta dar življenja
Klara

V avgustovski številki Ognjišča smo objavili pismo matere, ki je storila splav, in posredovali njene občutke, obžalovanje tega dejanja. Tokrat objavljamo pismo matere, ki se je z vsemi močmi borila, da bi ohranila svojega otročka, čeprav je bil ‘ves svet’ proti njej. Mož jo je podpiral in zmagala sta. Ko beremo, kaj vse je morala prestati, se skoraj zgrozimo. Vendar če se postavimo na stališče, da je življenje otroka več kot vse druge rešitve, se zavemo, da je dokončna odločitev ohraniti življenje vredna vsakega tveganja. Tako trdno in dokončno odločitev ti lahko da samo vera in moč božje milosti.

Vse prestano trpljenje se pozabi, radost nad življenjem pa ostane. Nedopovedljiva nagrada je tudi mir vesti, ker si se odločil prav. To se ne dogaja samo v tako tragičnih okoliščinah, ki jih je doživljala ta mamica, v manjši meri se dogaja tudi nam, ko se odločamo za žrtev, zvestobo načelom, lastni vesti. Velikokrat pa gremo po udobnejši, ‘široki’ poti, ki ne vodi k sreči. Koliko več bi bilo v našem življenju veselja, če bi šli ‘skozi ozka vrata’ in po strmi poti, ki vodi v večno življenje. Ko se navadimo izbirati žrtve, nam postanejo bolj lahke in sprejemljive. Morda se nam prav zato zdi življenje težko in včasih tudi neznosno. Potrebno bi nam bilo malo več ‘vaje’ in odločnosti, da pogumno prisluhnimo Jezusu, ki nam govori: »Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj« (Mt 16,29).

urednik oče Franc Bole - Ognjišče (2016) 9, str. 6

Zelo učen, a raztresen profesor je osedlal osla in se odpravil na obisk k prijatelju. Jezdil je na oslovem hrbtu, medtem pa z nosom tiščal v knjigo.
Žival je kmalu spoznala, da ji je gospodar prepustil svobodo. Prebrisani sivec je začel stopati v velikem krogu in je gospodarja prinesel domov. Tam se je osel ustavil in čakal. Profesor je pogledal okrog sebe in mislil, da je prispel do prijateljeve hiše. Premeril jo je od vrha do tal in si mislil: »O Bog, moj prijatelj je pa zanemaril svojo hišo. Kako, da ne skrbi več zanjo kot je treba?«
Zdramila ga je žena, ki mu je rekla, da opazuje svojo hišo in neupravičeno obsoja prijatelja!

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 9 (2015), 27.
knjiga: Zgodbe za skladen zakon in družino, (Zgodbe za dušo 12), Ognjišče, Koper, 2021, 130.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča.
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Večkrat sem v pridigah nekaterih duhovnikov zasledil poudarek, kako je Bog dober in kako nas ljubi. Je tudi usmiljen in nam odpušča. Tudi v vaših zapisih sem to večkrat zasledil. Postavlja se mi vprašanje: če nas Bog ljubi in je tako usmiljen ter nam vedno odpušča grehe, potem lahko delamo, kar hočemo, saj nam bo odpustil, mar ne? Tako poudarjanje Božje ljubezni in dobrote zna imeti slabe posledice na vernike. Zakaj bi morali živeti po njegovih zapovedih, ko pa nam odpušča grehe? Ali ni vseeno, ali se trudimo živeti po njegovih zapovedih ali ne, če pa nam vedno odpušča? Ali ni Bog tudi strog sodnik, ki vse vidi in bo sodil naša dejanja?
Alen

Mnenje, ki ste ga zapisali v svojem pismu, sem že slišal, torej to ni samo vaš pomislek, ampak tako razmišljajo tudi drugi ljudje. Obenem vas moram pohvaliti, da tako pozorno spremljate moje zapise. Res je, v njih poudarjam tudi to, kar ste vi zapisali: da nas Bog ljubi in je usmiljen ter nam odpušča. Zanimivo, da vi v tem vidite nevarnost. Najbrž vam je bližje Bog kot strogi sodnik, ki pazi na naša dejanja in čaka, kje bomo pogrešili in nas bo potem kaznoval. Prav gotovo Bog vse ve in nas bo sodil za naša dejanja, ampak Bog je najprej ljubeči Oče, ki nas neizmerno ljubi, kar je dokazal tudi njegov Sin, Jezus Kristus, ki je prišel na svet ter trpel, umrl in vstal iz ljubezni do nas. Jezus je dejal: »Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje« (Jn 3, 16).
Bog ljubi človeka zato, da bi s svojo ljubeznijo v človeku vzbudil ljubezen. Bog nam odpušča grehe, ne zato, ker bi nam hotel sporočiti, da je vseeno ali grešimo, ali ne. Odpušča nam, da bi nam pokazal, da nas sprejema tudi grešne, da bi nas spodbudil k spreobrnjenju in bolj zvesti hoji za njim.
Zgodovina nam govori, da se je človeštvo uprlo napačni podobi Boga, strogega sodnika, gospodarja, ki so mu ljubi poslušni podložniki, nekakšen policaj, ki pazi na naše prekrške. Od razsvetljenstva naprej človeštvo zavrača takega Boga. Človek se ne spreobrne, ker bi ga takrat, ko je slab, sovražili, mu grozili s kaznijo in podobno. Človek se spreobrne, ko je ljubljen. Zato nas Bog vedno ljubi.
Odgovor na vaše pismo pišem prav v dneh, ko se pripravljam na nedeljsko homilijo ob evangeliju, v katerem nam Jezus sporoča: »Če me kdo ljubi, se bo držal moje besede« (Jn14,23). Spolnjevanja njegovih zapovedi ne ločuje od ljubezni, saj pravi: »Če boste spolnjevali moje zapovedi, boste ostali v moji ljubezni« (Jn 4,10) ter dodaja: »Vi ste moji prijatelji, če delate, kar vam naročam« (14). Peter, prvak apostolov, vernikom pravi, naj se, »če so res okusili, da je Gospod dober,« … znebijo … »vsakršne hudobije in zvijačnosti, hinavščine, nevoščljivosti in vsakršnega obrekovanja,« (2,1-2). Zanj je najbolj pomembno spoznanje, da je Gospod dober. Temu spoznanju sledi izpolnjevanje zapovedi.
Zato se ne bojmo poudarjati Božjo ljubezen, kajti človek, ki se je zaveda, jo bo skušal Bogu vračati. Še več, človek, ki ljubi, bo naredil vse, da ljubljene osebe ne bi žalil tudi z najmanjšo stvarjo. Ne bo samo pazil na zapovedi, ampak se bo resnično trudil, da bi v vsem ugajal tej osebi. Zato ker Bog ljubi človeka, bo ta skušal narediti vse, da mu ljubezen vrača.
Ivan Cankar je v črtici Skodelica kave z izbranimi besedami opisal svojo bolečino, ko je zavrnil materino ljubezen. Bil je doma na počitnicah in v skednju si je uredil prostor za pisanje. Nekega popoldneva si je zaželel kave, čeprav doma še za hrano niso imeli. Iznajdljiva materina ljubezen pa mu je čez nekaj časa prinesla kavo. Cankar zelo lepo opiše trenutek, ko se mu je mati bližala s skodelico kave, ki je bila izraz njene ljubezni. Pisatelj, zatopljen v pisanje, je mater neprijazno zavrnil, naj mu kavo prinese pozneje. Mater je to tako prizadelo, da se je začela tresti in je žalostna odšla. Takrat pa se je tudi sin ovedel, da ji je storil krivico. Neizmerno ga je bolelo, da je zavrnil njeno ljubezen. Ker je ljubil mater, mu je še po več letih bilo izredno hudo, da jo je užalostil.
Kdor ljubi bližnjega, se bo trudil, da mu bo ugajal in mu bo hudo, če ga bo razžalil ali mu storil krivico. Do bližnjega bo tako pozoren, da bo izpolnil to, kar mu bo ta rekel. Toliko bolj bo človek iz ljubezni do Boga naredil vse, da bi mu ugajal. »Če me ljubite, boste spolnjevali moje zapovedi« (Jn 14,15), pravi Kristus.
Človek, ki je ljubljen, bo ljubil, ranjeni človek bo ranil naprej in osovraženi bo sovražil. Dejstvo, da nas Bog ljubi, nas spodbuja, da ljubimo druge. Zavest, da ljubezen daje življenju smisel in moč, da v življenju naredimo čim več dobrega. Naj pojasnim s primerom. Žena se žrtvuje za moža, za otroke, za svoje starše. Morda je dejavna še v službi in v župniji. Lahko se celo zgodi, da za vse to ne prejema hvaležnosti in doživlja zavrnitve. In nekega dne se zlomi: »Zakaj bi samo jaz delala za druge! Zakaj se žrtvovala? Ne morem več!« Plemenito se je razdajala za druge, a iz svoje moči. Ni pa izkusila, da jo Bog neizmerno ljubi. Ni izkusila njegove ljubezni, da bi v njeni moči ljubila druge. Zavest, da nas Bog ljubi, mora biti trdnejša od razočaranja, ki ga doživimo, ko nam ljubezni ne vračajo. Vera v Božjo ljubezen, ki nam jo je Kristus dokazal s svojo smrtjo na križu in jo kristjani vedno znova okušamo v zakramentu evharistije, nam bo pomagala izpolnjevati Božje zapovedi pa tudi delati in se žrtvovati za druge. Zato se ne bojmo poudarjati, da nas Bog neizmerno ljubi.

B. Rustja, “Če nas Bog ljubi in je tako usmiljen, zakaj bi se držali njegovih zapovedi?”: Pisma, v: Ognjišče 6 (2022), 36-37.

Na začetku novega šolskega leta, še posebej prvo nedeljo v septembru, je pri nas bolj svečano in živahno. Takrat pride večina osnovnošolcev k sveti maši, pri kateri prosijo za blagoslov v novem šolskem letu, ki je pred njimi. Vsi molimo za božje varstvo in vodstvo pri učenju in za modrost ter potrpežljivost tako učencev kot učiteljev.
Ob tem dogajanju mi vsako leto lepo iz spomina privrejo občutki, ki sem jih doživljala, ko sem tudi sama obiskovala osnovno šolo. Eden najlepših spominov pa je povezan z letom, ko sem postala prvošolka.
Spomladi tistega leta, ko sem šla v šolo, so se vsi domači malo bolj ukvarjali z mano. Želeli so, da poznam vsaj kakšno črko, če ne že vseh, da bi se mogoče znala vsaj podpisati, če že ne z imenom in priimkom, da bi znala zapisati vsaj svoje ime. Priznam, da me ni preveč vleklo sedeti za mizo in pisati, pri tem pa se držati mej spodnje in zgornje črte. Veliko truda so vložili, jaz pa sem si prizadevala po najboljših močeh in jim s tem želela izkazati svojo hvaležnost in poplačati njihovo prizadevanje.
Nekega dne sva v kuhinji ostali sami s teto. Prisedla je k meni za mizo in mi rekla: »Rada bi ti pokazala nekaj več kot so črke. Vsi poudarjajo samo pisanje. Meni pa se zdi tudi matematika zelo pomembna.« Prijela je mojo roko, jo položila na mizo in mi razprla prste. Začela je šteti: »Ena, dva, tri, štiri, pet.« Pri štetju je vsakič s svojim kazalcem pokazala na moj prst. Večkrat sva to ponovili, šteli od leve proti desni in od desne proti levi.
»Vidiš, vedno je enako!
Potem mi je skupaj stisnila dva prsta in tri prste, tako da je bil med obojimi rahel razmik.
»Sedaj imaš tukaj dva prstka in tukaj tri, vsi so še vedno tvoji in še vedno jih je pet.« Zopet sva jih prešteli od ena do pet.
»Pa če tako narediva z desne proti levi ali z leve proti desni, vedno je enako. Vedno bo v tvojem življenju dva plus tri ali tri plus dva pet.«
Bila sem očarana in šokirana obenem. Pretreslo me je neko globoko spoznanje, kar močno za mojih dobrih šest let in pol.
»Veš, ko je Bog ustvaril svet, je vanj položil neke zakonitosti, ki bodo veljale za vse večne čase, saj je Bog večen, pisavo pa si je človek izmislil kasneje.«
Teta je odšla, jaz pa sem obsedela za mizo kot vkovana in telo je trepetalo ob globokem spoznanju čudovitega Razuma – večnega Boga in ob misli, kako je moja teta (pa ne vem, če je sploh imela vse razrede osnovne šole) pametna. Takrat sem začutila, kako globoka je njena vera in kako je povezana z Bogom. Spoznala sem, da pozna še nekaj več kot Sveto pismo, ki ga je nam otrokom tako rada razlagala ob dolgih jesenskih in zimskih večerih. Vsakokrat, ko smo čakali, da se vsi vrnejo domov in bomo skupaj molili rožni venec, smo se otroci zbrali pri njej na topli krušni peči. Vzela je debelo Sveto pismo s slikami, ki je bilo stisnjeno med rdeče platnice, na katerih so bile zlate črke, v njem pa je bilo veliko barvnih slik. Prebirala nam je zgodbo za zgodbo, nam razlagala in vedno znova ponavljala, kar smo želeli vedeti. Napeto smo jo poslušali. Zdelo se nam je, kot da pripoveduje pravljice, tako neverjetne stvari smo slišali. Bili smo premajhni, da bi dojeli vso zgodovino odrešenja.
Tisti trenutek, ko me je obšlo spoznanje, da ne pozna samo zgodb iz Svetega pisma, ampak o Bogu ve še mnogo več, se je v meni zgodil neki premik, ki je v meni utrdil prepričanje o pravem znanju moje tete, da sem sklenila: »Vse, kar bo o Bogu povedala moja teta, bom verjela.« Takrat se mi je Bog prvič razodel.
Od takrat verujem. Verujem globoko v svojem srcu. Vsa moja bit veruje. Ne verujem zato, ker bi to zmogla iz svoje pameti ali spoznanj, veliko stvari presega moj razum. Verujem, ker se mi je Bog tako čudovito razodel po moji teti in lahko občudujem in se čudim, kako je lahko vse tako dovršeno ustvaril.
Zaradi teh nekaj prvih petih minut preproste matematike, katere zakonitosti bodo veljale vse večne čase, verujem. In kljub bolj ali manj goreči zavzetosti za sodelovanje v cerkvi nisem nikoli podvomila. Iz srca Bogu hvala!
V času šolanja sem slišala tudi za učenjake, znanstvenike, fizike in kemike, biologe in razne strokovnjake. Nič mi ni omajalo vere, saj mi je že teta razložila, da so vsi talenti, ki jih imamo in so jih ti učeni ljudje prejeli, dar Boga.
Z leti so prišla še druga močno podkrepljena spoznanja, da naravni zakoni ne morejo obstajati sami od sebe – tudi jih niso iznašli fiziki, matematiki in drugi znanstveniki. Vsi ti veliki možje so zakonitosti zgolj odkrili, zakoni sami pa obstajajo že od začetka in kažejo na Zakonodajalca – na Veleum.
Bog se po ljudeh, ki jim je naklonil modrost, razodeva. In večji ko je modrec, bolj se čudi in občuduje čudovito, brez napak ustvarjeno stvarstvo. Ljudje smo tisti, ki se v svojem napuhu hočemo postaviti nad Boga in v svojem egoizmu in pohlepu pustošimo in uničujemo našo Zemljo.
Tako me tudi v preteklih komunističnih časih, ko so hoteli postaviti znanost na mesto vere in Boga ter so se iz vernikov norčevali, to sploh ni prizadelo. V sebi sem bila trdno prepričana, da vse deluje samo zato, ker je te zakonitosti ustvaril Bog.
In Bog je dober in Bog je večen! Učitelj, ki me je tedaj hotel prepričati drugače, je samo človek, ki bo po nekaj letih dela odšel v pokoj in ne bo imel več moči nad mano ali drugimi učenci, Bog pa je večen.
Smilil se mi je učitelj, ki je živel v taki zmoti in zaslepljenosti in zvečer sem zanj tiho molila, da bi se mu odprle oči in bi spoznal vso veličino Boga.
Bogu se zahvaljujem za neizmerno srečo, ki sem jo doživela pred dobrim letom. V naši molitveni skupini se je pojavil nov obraz – obraz učitelja, za katerega sem mnogo, mnogo let molila. Srečna se Bogu zahvaljujem, da ga je obsijal s svojo ljubeznijo in mu podelil milost spoznanja, da bo dve plus tri vedno pet.
Katarina, zgodbe, v: Ognjišče (2017) 08, str. 44.

Ob obletnici veličastnega romanja na Sv. Goro

SVETA GORA – MILOSTNI KRAJ
Primorci smo še posebej navezani na romarsko Sveto Goro, kjer že stoletja kraljuje Marijina bazilika s svojo milostno podobo. Na tem kraju se je leta 1539 dvanajstletni pastirici Urški Ferligoj iz Grgarja prikazala Marija in ji naročila: »Povej ljudstvu, naj mi tukaj hišo zida in me milosti prosi«. Že kmalu po začetku prikazovanj na Skalnici, kot so ljudje včasih imenovali Sveto Goro, so izprosili dovoljenje oglejskega patriarha za zidavo nove cerkve. Hieronim Attems, namestnik tedanjega goriškega glavarja, je daroval zemljišče na vrhu Skalnice in leta 1541 so pričeli z deli. Toda ni šlo brez problemov, kajti kmalu so se proti gradnji pojavile govorice in natolcevanja. Toda kljub nasprotovanju nekaterih je bila volja ljudstva močnejša in že 12. oktobra 1544 je bila na hribu nad Solkanom posvečena mogočna triladijska cerkev. Hitro se je uveljavila kot kraj zbiranja vernega ljudstva na Goriškem in po sosednjih deželah. S številnimi romarji je v svetišče, ki so ga od sredine 16. stoletja upravljali frančiškani, prihajala tudi miloščina in različni darovi. Tako je uspelo oskrbnikom svetišča marsikaj zgraditi in olepšati.
Leto dni po posvetitvi svetogorske cerkve je Marco Grimani, tedanji oglejski patriarh in cerkveni oblastnik na Goriškem, cerkvi podaril sliko na cedrovem lesu. Na njej je podoba Marije z Jezusom v naročju, ob njej pa prerok Izaija in sv. Janez Krstnik. Delo pripisujejo beneškemu slikarju Jakobu Palmi starejšemu, s pravim imenom Jacopo Negretti (1480–1528). Janez Krstnik na Marijini levici s prstom kaže na Jezusa, napis na njegovi romarski palici pa oznanja: »Glejte, Jagnje Božje!«. Na Marijini desnici je prerok Izaija, ki v roki drži knjigo s prerokbami o Zveličarju sveta in o njegovi deviški Materi.
Svetogorska milostna podoba je delila usodo Goriške in njenih ljudi. Kar trikrat v svoji zgodovini (jožefinske reforme, prva in druga svetovna vojna) se je morala umakniti iz bazilike na vrhu hriba in se zateči v begunstvo, a vedno znova se je vračala. Tako so se uresničile besede, ki jih vidimo zapisane nad vhodnimi vrati v romarsko baziliko: »Jaz pa stojim na gori kakor prej.«
To povezanost vernega okoliškega prebivalstva s Sveto Goro še posebej izpričujejo številna romanja, tako župnij kot posameznikov od blizu in daleč. Še danes pa odmeva veličastna t. i. Pijeva procesija, ki je potekala v začetku septembra 1872, prišlo pa je za tiste čase nepredstavljivo velika množica skoraj 50.000 romarjev.

CERKEV DOMA IN V SVETU SREDI 19. STOLETJA
Novo dinamiko katoliškega gibanja so na Goriško prinesli jezuiti, ki so se na pobudo nadškofa Andreja Gollmayerja v Gorico vrnili leta 1866. Opravljali so pomembno poslanstvo na področju duhovnega oblikovanja vernikov kot duhovni voditelji, pridigarji in spovedniki, hkrati pa so se angažirali ampak tudi na družbeno-kulturnem področju kot pospeševalci katoliškega gibanja.
Kmalu se je začela kazati družbena angažiranost tega gibanja, ob koncu decembra 1870 so duhovniki in laiki osnovali goriško Katoliško društvo (Il Circolo cattolico), ki je pod svojim okriljem združevalo tako slovenske kot furlanske katoličane. Osnovni namen njihovega delovanja je pomenilo nasprotovanje liberalnemu laicizmu in izražanje podpore papežu. Torej, združevati obe narodni komponenti, ščititi katoliško vero in vzgajati člane za delovanje v civilni družbi. Že leta 1872 so goriški Slovenci oziroma t. i. konservativni staroslovenci pod vodstvom Josipa Tonklija (1834–1907) ustanovili politično društvo Gorica, prvo katoliško društvo, ki se je nedvoumno narodno opredelilo, izdajali so lastno glasilo Glas. Predstavljalo je protiutež mladoslovenskemu oziroma liberalnemu društvu Soča, ustanovljenemu 1869, ki je leta 1871 začelo izdajati istoimensko glasilo.
Delovanje Katoliškega društva v Gorici sovpada z bojem srednjeevropskih katolikov proti naraščajočemu liberalizmu, tako na kulturnem kot političnem področju. Ta boj se je odražal tudi na tleh nastajajoče italijanske države, ko so trčili interesi Risorgimenta, gibanja za združitev Italije, in Svetega sedeža. Ti so se še dodatno zaostrili prav septembra 1870 z italijansko zasedbo Rima in protestnim umikom papeža Pija IX. za vatikanske zidove. Mimogrede, gre za papeža, ki je kar dvaintrideset let (1846–1878) sedel na Petrovem prestolu v Rimu, najdlje doslej. Tudi na Dunaju je knez Adolf Karel Auersperg (1821–1885) od jeseni 1871 vodil avstrijsko vlado, ki je zagovarjala liberalno, protikatoliško in centralistično politiko.

OBRAMBA PAPEŽA
Goriški nadškof Andrej Gollmayr je ostro obsodil nasilje do papeža, izgubo papeževe politične avtonomije in neodzivnost takratne Avstrije do zasedbe Papeške države. Po katoliški Avstriji so se sicer organizirale t. i. “Pijeve procesije” kot znak solidarnosti s papežem in so potekale pod geslom: »Marija Brezmadežna, reši papeža!«. Pobudo za pripravo takih procesij je februarja 1872 podalo Osrednje katoliško društvo sv. Mihaela z Dunaja, ki je škofijam po celotni habsburški monarhiji predlagalo organiziranje množičnih romanj v marijanska svetišča za obrambo papeža in katoliške vere.
Odziv vernikov je bil veličasten; 15.000 iz graške škofije se jih je zbralo v svetišču Maria Zell, 10.000 iz krške škofije jih je poromalo h Gospe Sveti, 15.000 iz ljubljanske škofije jih je na veliki šmaren leta 1872 obiskala božjo pot na Dobrovi pri Ljubljani. Toda nobena izmed teh procesij se ne more primerjat s tisto na Sveti Gori!

PIJEVA PROCESIJA NA SVETO GORO
Tudi na Goriškem je sicer narodnostni vidik začel prevladovati nad verskim, vseeno pa so se zvrstile veličastne procesije, katerih višek je predstavljalo škofijsko romanje na Sveto Goro v ponedeljek, 2. septembra 1872, udeležilo se ga je za tiste čase skoraj neverjetnih 40.000–50.000 vernikov. To je bila menda najveličastnejša Pijeva procesija v vsej takratni državi. Takšno navdušenje gre gotovo pripisati bližini Kraljevine Italije, ki so jo katoličani obtoževali, da je pravzaprav uničila Papeško državo.
Na Goriškem so katoličani enotno nastopili v obrambo papeža. Goriški nadškof Andrej Gollmayr je za organizacijo Pijeve procesije zaprosil Katoliško društvo, ki je nato pripravilo omenjeno romanje na Sveto Goro. Glede na dobre povezave Katoliškega društva z goriškimi jezuiti, je popolnoma jasno, da so prav člani Družbe Jezusove pomembno vplivali na sam potek romanja. K sodelovanju sta bili povabljeni tudi tržaška škofija in videmska nadškofija. Organizatorji so pričakovali do 30.000 romarjev.
Pravzaprav se je vse začelo že dan prej, 1. septembra 1872, ko se je goriški nadškof Andrej Gollmayr v spremstvu treh kanonikov stolnega kapitlja odpravil na Sveto Goro. Posebej slovesno so nadškofa Gollmayerja pozdravili ob poti skozi Solkan. Takoj, ko je ta predhodnica dospela na Sveto Goro, so ga obkrožili romarji, skoraj 10.000, ki so že tisti dan napolnili svetišče in okolico, ter ga zaprosili za blagoslov.
Že v ranih urah 2. septembra so se v Gorico zgrinjali romarji od blizu in daleč, mesto je bilo dobesedno oblegano, ponekod so ljudje vztrajali v molitvi že od prejšnjega večera, gneča je bila nepopisna po vsem mestu. Okrog osmih zvečer so se z vlakom iz Trsta pripeljali številni verniki iz Trsta, na postaji pa so jih sprejeli predstavniki Katoliškega društva. Skupaj s tistimi, ki so prispeli z jutranjim vlakom, so se uvrstili v skupino z več kot dva tisoč romarji. Razgrnili so svojo veličastno zastavo Brezmadežne in v spremstvu šestih duhovnikov, med katerimi je bil tudi predstojnik tržaške stolnice msgr. Giuseppe Schneider, ob prepevanju Marijih pesmi odšli z železniške postaje v središče mesta. Pričakala so jih mnoga okrašena okna meščanskih stanovanj in prižgane bakle.
Noč s prvega na drugi september je spremljala neprekinjen prihod romarjev z bližnjega podeželja in je minila ob prepevanju cerkvenih pesmi, ki so sredi nočne teme ustvarjale mogočen vtis, pomešan z velikim veseljem in pobožnostjo. Vsi so nestrpno pričakovali prvi znak za odhod.

PRIHOD NA SVETO GORO
V Gorici se je veličastno svetogorsko romanje začelo 2. septembra 1872 navsezgodaj zjutraj, ob 3.30, s slovesnim zvonjenjem iz zvonika goriške stolnice sv. Hilarija in Tacijana, ko so vabili ljudi, naj se prve skupine počasi odpravijo na pot. Glavna skupina romarjev, ki jo je vodil dekan stolnega kapitlja msgr. Ivan Budau, je na pot krenila ob četrti uri zjutraj. Romarje je spremljala mestna duhovščina, predstavniki različnih redovnih skupnosti in okoliških dekanij. Na goriškem Travniku so se združili z množicami romarjev ter nadaljevali pot ob prepevanju litanij. Na čelu romarjev so nesli velik križ, v procesijo pa so se vključili tudi verniki od drugod, iz Trsta, Vidma in Čedada.
Različni jeziki so slavili Boga, vsak na svoj način. Molitve v latinščini so se izmenjevale s slovenskimi pesmimi in hvalnicami v italijanščini. Vse je bilo zlito v eno samo srce, ki je govorilo z drugačnim izrazom, zbrani so delovali kot bratje in sestre ene same zaveze, molitve za skupnega Očeta.
O zbranem ljudstvu je 6. septembra 1872 slikovito poročal ljubljanski katoliški tednik Zgodnja Danica, kjer so med drugim zapisali: »Tu je bilo silovito ljudstva; tu gospodje, gospe, gospodičine – delavci, delavke, kmetje, kmetice, mladenči, device, revni, bogati – vsi ravno tistih misel, to je : prositi Marijo papežu in cerkvi na pomoč. Tu so bili mandrijani iz teržaške okolice, tam Oglejčani, tu Krašani iz kamnitega Krasa, tam Grajanski mornarji, kterim je morje vsakdanji dom; tu Furlani in Furlanke iz Viškega, Karmina, Cervinjana, Flumicella, sosednjih krajev talijanskega nesrečnega kraljestva, tu prebivalci vinskega gričevja unkraj Gorice, to je Kviščani, Biljani, Šentaverjani in drugi njih sosedje, tam meščani iz Vidma in Čividada in kmetje njih okolice itd. Ne bilo bi skoraj mogoče našteti krajev, duhovnij in vasi, iz kterih vsacih je bil del njih prebivalcev prišel se vdeležit tega svetega romanja. Vmes pa toliko duhovnov, želečih vdeležiti se te procesije.«
Ko so množice dosegle željeni cilj, se je navdušenje stopnjevalo in pesmi so odmevale proti dolini. Vrh Svete Gore in celotna cerkev so bili dobesedno natrpani po vseh kotih. Videlo se je samo morje glav. Ko je višja duhovščina dospela do vhoda v cerkev, so, takoj ko so od daleč zagledali Marijino milostno podobo, vsi pokleknili do tal in zaslišala se je molitev: Ave Maris Stella (Zdrava, morska zvezda).
Slovesno sv. mašo je vodil msgr. Ivan Budau ob asistenci nadškofa Gollmayerja, prepeval pa je zbor s Kostanjevice ob pomoči nekaterih pevcev zbora iz goriške stolnice. Med mašo se je na prižnico povzpel frančiškan p. Evstahij s Kostanjevice in v slovenščini spregovoril zbranemu ljudstvu. Z izbranimi besedami je opisal tedanjo nesrečo svetega očeta v Rimu in trpljenje Katoliške cerkve ter hkrati pozval vernike, naj goreče molijo k Bogu za priprošnjo k Mariji, ki naj izprosi skorajšnji konec vseh krivic. V italijanščini pa je vernike nagovoril jezuit Antonio Banchig, ki je spregovoril o sinovski ljubezni, ki jo je potrebno izkazovati Cerkvi, skupni Materi, in papežu, skupnemu Očetu.
Ob tem velja izpostaviti, da so se sv. maše pri stranskih oltarjih na Sveti Gori vrstile od tretje ure zjutraj pa vse do enih popoldne in nepretrgoma so duhovniki obhajali vernike.
Ob koncu slovesne maše in po predhodni objavi v obeh jezikih, so se vsi verniki pripravili na prejem popolnega odpustka in papeškega blagoslova, ki ga je podelil nadškof Gollmayr. Sledile so litanije Matere Božje in molitev za papeža. Ob koncu slovesnosti je bil podeljen blagoslov z Najsvetejšim, vse pa se je zaključilo ob prepevanju priljubljene himne Salve Regina.
Pobožni romarji, združeni v molitvi in ob skupnih željah, so začeli zapuščati Sveto Goro, toda njihova srca so ostajala povezana z Marijino podobo in veliko milostjo, ki so jo prejeli tistega dne. Bili so priče velikanske katoliške demonstracije in zmagi vere.

SPOMIN NA VELIČASTNO ROMANJE
O veličastnem romanju je 5. septembra 1872 poročal goriški tednik Soča: »Na Sveti Gori pa se je vse trlo in nij čuda, če je marsikaterega obhajala težava, kajti gnječa, soparni zrak in nevšečne vonjave gotovo nijso ugajale posebno bolj slabotnim ljudem. Toda nesreča se nij zgodila nobena in slovesnost se je vršila, kolikor mogoče, redno in tako tako se je tudi končala. Vreme je bilo krasno, in, kar mora vsakdo potrditi, je bil tako velikanski shod prav izvrstno aranžiran.«
V spomin na ta veličasten dogodek in velik dar romarjev so v livarni Alberta Samassa v Ljubljani ulili štiri nove zvonove za Marijino cerkev na Sveti Gori. Skupna teža zvonov je bila 9.800 kg.
Tej nepozabni svetogorski manifestaciji vere so v prihodnih mesecih in letih sledila še druga podobna romanja: Bovec, Log pri Vipavi, Cerkno, Vitovlje in Mengore. Slednjega se je udeležilo več kot 10.000 vernikov, na Vitovlje pa je prišlo okrog 5.000 vernikov.

R. Podbersič ml., “Pijeva procesija”: Ob 150. obletnici veličastnega romanja na Sv. Goro: Priloga, v: Ognjišče 9 (2022), 44-49.

Mlad par se je po poroki naselil v mirno mestno sosesko.
Ko sta nekega jutra pila kavo, je žena opazovala, kako soseda obeša perilo. Možu je rekla: »Glej, kako so umazane rjuhe naše sosede! Najbrž bi morala uporabiti kakšen drug pralni prašek. Morala ji bom pokazati, kako se perejo rjuhe.«
Mož jo je poslušal, rekel pa ni nič.
Isto se je ponovilo še nekajkrat, ko je soseda obešala perilo.
Čez mesec dni pa se je žena začudila, ko je videla, da soseda obeša čisto perilo. Možu je dejala: »Glej, naša soseda je končno spoznala, kako se pere perilo. Le kdo jo je naučil?«
»Nihče je ni naučil,« je odvrnil mož. »Danes zjutraj sem vstal bolj zgodaj in medtem ko si se ti ličila, sem pomil okna.«

Podobno je v življenju: vse je odvisno od čistosti ‘okna’, skozi katero opazujemo ljudi in dogodke. Preden obsojamo, poglejmo, če smo očistili svoje srce, da bi mogli bolje videti in pravilno presojati.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 9 (2015), 26.
knjiga: Zgodbe za skladen zakon in družino, (Zgodbe za dušo 12), Ognjišče, Koper, 2021, 128.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča.
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

»Vzgoja je pomembnejša od izobrazbe! Vzgoja – ne sodnik, ne vojak, ampak človek!« (Jean-Jacques Rousseau)
Pred nekaj desetletji je ekspertna skupina določila temeljne smernice vzgojno-izobraževalnega sistema v slovenskem prostoru. Ena izmed ključnih programskih usmeritev je bila, da se v predšolskem obdobju otroke vzgaja, v šolskem pa (še samo) izobražuje. Celotna vzgojno-izobraževalna paradigma je v teh desetletjih dosledno sledila temu domišljenemu programu. Izrazito negativne posledice se kažejo na vseh ravneh delovanja družbe in so jasne ter vidne vsem. Gre za resnično velik strokovni zdrs, ki ima generacijske posledice za družbo, gospodarstvo, razvoj, znanost, kulturo, identiteto in še in še bi lahko naštevali. Talent in pamet sta lahko še tako velika, toda če otrok nima privzgojenih delovnih navad in vztrajnosti, bo po vsej verjetnosti to še en jalov in neizkoriščen potencial v vrsti vaških matadorjev, ki potrjujejo svoj smisel za šankom ali pred zaslonom ali v pretiranem športnem ukvarjanju s samim seboj.
Vsi poznamo ljudi iz mladosti in otroštva, ki so imeli nadpovprečen talent za neko področje, vendar ga niso negovali in razvijali. Če nečesa ne razvijaš in neguješ, je samo po sebi jasno, da zakrni in se posuši. Ker je ta talent tudi bistveni del posameznikovega poslanstva, se oseba, če tega poslanstva ne uresničuje in ne razvija, na nezavedni ravni doživlja frustrirano in notranje zavrto. Svoje življenje doživlja kot neosmišljeno in neizpolnjeno. Za te ljudi je tudi značilno, da za lastno nezadovoljno življenje, za lastne neuspehe, za svoje pomanjkanje volje in discipline, za vse negativne izkušnje vedno krivijo druge in družbo, šefa, sodelavce, starše, partnerja … Lažje je biti v vlogi žrtve in kritizirati ter soditi (velikokrat tudi obsoditi) vsakega in vse povprek kot prevzeti nadzor nad svojim življenjem ter s tem odgovornost zase in za družbo.
Včasih je učiteljica ali kdo drug rekel staršem: »Vaš otrok je pa tako lepo vzgojen.« Vsak starš si je to štel v velik ponos in pomemben življenjski dosežek. Lepšega komplimenta ni mogoče dobiti. Danes pa pravzaprav niti ne vemo več, kaj točno pomeni, da je otrok lepo vzgojen. Ob vsej – domnevno strokovni – trdni prepričanosti o posebni genialnosti, nadarjenosti “indigo” in “bisernih” otrok današnjih generacij smo pozabili, da je otroke predvsem treba naučiti lepega vedenja, da znajo pozdraviti, pogledati v oči, deliti stvari, biti spoštljivi in prijazni, da znajo počakati, da ne vpadajo v besedo, da se ne pregovarjajo, da poslušajo in ubogajo učiteljico/vzgojiteljico, da starejšemu dajo prednost in odstopijo sedež ipd. Danes jih moramo učiti, kar je bilo za prejšnje generacije samoumevno. Spomnim se očeta, ki je povedal, da finančno ne stojijo najbolje, in je sinu na obroke kupil igralno konzolo PlayStation. Sin je namreč mesece in mesece pritiskal nanj, da naj mu jo kupi. Oče je bil pretresen, ker se mu sin niti zahvalil ni za to. Veselje in navdušenje pa je minilo že naslednji dan – sin je samo še mrko prikovano sedel pred zaslonom s konzolo v roki. Drugi oče je povedal, da ko ima njegov sin rojstni dan in sorodniki prinašajo (pre)draga darila, jih obdarovalcem skorajda iztrga iz rok, še preden bi mu lahko v miru čestitali. Ko raztrga ovojni papir in pogleda, kaj je dobil, darilo ravnodušno skorajda vrže na kavč na kup drugih daril in steče stran k otrokom. Oče je povedal, da se ob tem počuti skrajno nelagodno in da ne ve, kaj naj naredi oz. kaj dela narobe. Otroke učiti in vzgajati za hvaležnost ter primerno vrednotenje tega, kar imajo in dobijo, je očitno še ena neznanka sodobne vzgoje.
Pomembno vprašanje vsakega starša je: V kakšnega človeka želim vzgojiti svojega otroka? Nadarjeni in talentirani so vsi dovolj, vsak na svoj način in na svojem področju, kar pa današnjim generacijam v resnici manjka, so delovne navade, vztrajnost, disciplina in primerna omika. To je glavni izziv sodobne vzgoje in izobraževanja. Smo na pragu novega šolskega leta in vsak začetek je nova priložnost, da se stvari zastavijo na novo, z novimi odločitvami in novim zagonom. To je odlična priložnost, ki jo velja izkoristiti, da starši zastavijo in predstavijo nov pravilnik vedenja in vzgoje. Npr. po 18. uri vsi družinski člani odložijo mobilne telefone, omejitev gledanja TV, skupno preživeti čas zunaj, točno določen čas za učenje, vsak drugi vikend skupen izlet ipd.
Na šolah za starše velikokrat na preprost način pojasnim razliko med nekoč in danes: Danes otroku, ko gre v šolo, starši ob slovesu rečejo, naj se ima ‘fajn’ in naj uživa. Včasih so nam pa rekli: »Priden bodi, poslušaj in ne divjaj.«
Za človeka gre

KRISTOVIČ, Sebastjan. (Na začetku). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 9, str. 11.

»Vi ste živa svetnica,« je dejal nekdo Materi Tereziji iz Kalkute, ustanoviteljici Misijonarjev in Misijonark ljubezni za služenje najbolj ubogim med ubogimi. »Če sem res to, kar pravite vi,« je odgovorila,
»sem samo to, kar bi po volji našega Gospoda morali biti vsi.« Glas ljudstva o njeni svetosti bo potrdil papež Frančišek, ki ji bo 4. septembra 2016 slovesno priznal to najvišjo čast. V seznam blaženih jo je vpisal papež sv. Janez Pavel II. 19. oktobra 2003. V svojem nagovoru je dejal: »Želela je biti znamenje božje ljubezni, božje navzočnosti, božjega sočutja in na ta način vse opozarjati na vrednost in dostojanstvo slehernega božjega otroka, ustvarjenega, da ljubi in je ljubljen ... Slavimo to majhno ženo, zaljubljeno v Boga, ponižno glasnico evangelija in neutrudno dobrotnico človeštva. V njej izkazujemo čast eni najpomembnejših osebnosti našega časa. Sprejmimo njeno sporočilo in posnemajmo njen zgled.« Vse nas spodbuja, da v svojem življenju vsak dan naredimo “kaj lepega za Boga”, kot nas je učila s svojim popolnim darovanjem same sebe Bogu in bližnjemu.

SEME SVETOSTI POSEJANO V DOMAČI DRUŽINI
Nova svetnica je o sebi dejala: »Po rodu sem Albanka. Po državljanstvu Indijka. Sem katoliška redovnica. Po tistem, kar delam, pripadam vsemu svetu, moje srce pa popolnoma pripada Jezusu.« Bila je najmlajša od treh otrok albanske družine Bojaxhiu iz Skopja, glavnega mesta Makedonije. Rodila se je 27. avgusta 1910 in pri krstu dobila ime Ganxhe (v albanščini /cvetni/ popek); brat Lazar je bil od nje starejši šest let, sestra Age pa dve leti. Oče Kole je bil trgovec, ki je bil strog mož, toda zelo skrben za svojo družino in odprtega srca za reveže. Albanski duhovnik Lush Gjergji v svoji knjigi o Materi Tereziji (slovenski prevod: Ognjišče 1983) navaja pričevanje sina Lazarja, da ga je oče večkrat poslal h kaki revni družini, kateri je nesel pomoč. Otroke je učil: »Morate biti dobri do vseh, kakor je Bog dober do nas.« Mali Ganxhe pa so se vtisnile v spomin njegove besede: »Hčerka moja, nikoli ne začni jesti, ne da bi prej hrano delila z drugimi.« Mati Drane je bila iz ugledne družine Bernaj iz Prizrena in z vsem srcem se je posvetila možu in otrokom. »Nikoli ne bom pozabila svoje matere,« je večkrat povedala Mati Terezija. »Cele dneve je delala, a ko se je dan prevesil v večer, se je hitro uredila za sprejem našega očeta. Takrat tega nismo razumeli. Nagajali smo ji in se smejali. Sedaj pa spoznavam, kako veliko, spoštljivo in nežno ljubezen je gojila do njega.« Po smrti moža (1919) je čutila še večjo odgovornost za svoje otroke. Bila je močna žena, globoko verna. »Mnogi revni ljudje iz Skopja in okolice so dobro poznali vrata našega doma. Nihče ni šel od nas praznih rok,« se je spominjala Mati Terezija. »Skoraj vsak dan smo imeli pri kosilu ali večerji kakšnega gosta. V začetku sem spraševala mater: “Kdo so ti ljudje?”’ Ona pa mi je odgovorila: “V sorodu smo!” Ko sem odrasla, sem razumela, da so bili to ubogi ljudje, ki niso imeli ničesar in jih je hranila naša mati.« Brat Lazar je o svoji slavni sestri povedal: »Bila je čisto navadna deklica, nekoliko zadržana. Kot šolarka je bila najboljša v razredu, vedno pripravljena pomagati drugim.« Bila je tudi dejavna v življenju župnije Srca Jezusovega, ki so jo vodili hrvaški in slovenski jezuiti. Bila je članica dekliške Marijine družbe in cerkvena pevka. Jezuiti v Skopju so bili povezani s sobrati, ki so delovali kot misijonarji v indijski pokrajini Bengaliji. Ganxhe se je kot srednješolka zelo zanimala za misijone. Vedno močneje se je njenem srcu oglašal klic, da zapusti svojo družino in svojo domovino ter se pridruži oznanjevalcem v tisti daljni deželi.

“POPOLNOMA SE BOM POSVETILA BOGU”
»Bila sem še mlada, imela sem dvanajst let, živela sem v okrilju družine, ko sem prvič zaželela, da bi popolnoma pripadala Bogu. Šest let sem tako razmišljala in molila. Včasih se mi je zazdelo, da nimam poklica. Nazadnje pa sem prišla do prepričanja, da me Bog resnično kliče. Pri tej odločitvi mi je veliko pomagala Letniška Marija.« Dokončno odločitev je sprejela prav med romanjem v Letnico, ki je osrednja božja pot vernikov teh krajev, na predvečer praznika Marijinega vnebovzetja, 14. avgusta 1928. Bratrancu Lorencu Antoniju je zaupala: »Lorenc, pred našo ljubo Gospo sem se dokončno odločila: grem v misijone in se bom popolnoma posvetila Bogu za zveličanje duš.« Na njeno odločitev je vplival tudi svetniški skopski škof Janez Gnidovec. O njem je napisala pričevanje z lastnoročnim podpisom: »Naš škof je bil svetnik. Vsi smo ga klicali s tem nazivom. Bil je pravi duhovnik po Jezusovem Srcu, blag in ponižen. Ko sem odhajala v misijone, je zame maševal, obhajal me je in mi rekel: “V misijone greste. Dajte Jezusu vse, samo zanj živite, bodite samo njegova, samo njega ljubite. samo zanj se žrtvujte. Naj vam bo Jezus vse v življenju.” Prepričana sem, da prosi zame in da imam pri Jezusu zaščitnika.«
Odločila se je za Družbo loretskih sester, ki so delale kot misijonarke v Indiji. 25. septembra 1918 se je poslovila od domačih in rodnega mesta. Z vlakom se je odpeljala do Zagreba, od tam pa sta skupaj s Slovenko Elizabeto Kajnč nadaljevali pot na Irsko, do matične hiše Družbe loretskih sester. Dobili sta obleki kandidatk in redovno ime: Ganxhe je postala Marija Terezija Deteta Jezusa – na kratko Terezija – Elizabeta pa Marija Magdalena. 1. decembra sta odpluli proti Indiji, kamor sta dospeli 27. decembra. Po novem letu 1929 sta v mestu Darjeeling začeli noviciat. Terezija je pomagala medicinskim sestram v majhnem misijonskem središču in tam se je prvič srečala z bedo in revščino preprostih ljudi. Kmalu pa so jo predstojnice poslale na učiteljišče v Kalkuti. Ko je diplomirala, je postala učiteljica in to delo jo je zelo veselilo. Konec maja 1937 je izrekla večne zaobljube ter se vrnila v Kalkuto in na srednji šoli bengalska dekleta srednje stoječih družin poučevala zgodovino in zemljepis. Kmalu je postala tudi ravnateljica. Vsak dan je po ulicah srečevala brezdomce, lačne in mrtve. Začutila je: tvoj poklic je služiti ubogim!

NOV BOŽJI KLIC, KI JE BIL UKAZ
Ko se je 10. septembra 1946 z vlakom peljala na duhovne vaje v Darjeeling, je doživela drugi klic. »Bila sem prepričana, da je bil to božji glas. Gotovo me je Bog klical. Naročilo je bilo jasno: oditi moraš iz samostana in pomagati ubogim tako, da živiš z njimi. To je bila naloga, ukaz. Vedela sem, kaj moram storiti, nisem pa vedela, kako.« V družbi Misijonark ljubezni je 10. september ‘dan navdiha’ (Inspiration Day). Sestra Terezija je razmišljala, kako bi ‘navdih’ uresničila. Ko se je vrnila v Kalkuto, je prosila nadškofa za dovoljenje, da zapusti samostan. Prošnja je bila odbita, a to ji ni vzelo poguma. »Spoznala sem, da nadškof ni mogel ravnati drugače; škofje pač ne morejo kar tako sestram dovoliti, da gredo iz samostana in ustanovijo nov red, ker so dobile ukaz od Boga.« Potrpela je še eno leto, potem pa je po nadškofovem nasvetu pisala vrhovni predstojnici loretskih sester na Irsko. Odgovorila ji je: »Če te kliče Bog, pojdi za njegovim klicem.« Aprila 1948 je za korak dobila tudi dovoljenje papeža Pija XII. 8. avgusta 1948 je Terezija redovno obleko loretskih sester zamenjala z belim sarijem, oblačilom preprostih indijskih žena, z modrimi progami in z majhnim križem na levi rami – ta naj bi sestre opominjal, da prihajajo med najbolj uboge med ubogimi kot poslanke Kristusa. Novi ‘poklic v poklicu’ ji ni dal miru. Iskala je kakšno primerno hišo. Začasno zavetje je dobila pri Malih sestrah. Jeseni je ‘odprla’ svojo šolo – na prostem. Na praznik sv. Jožefa, 19. marca 1949 se ji je pridružila Bengalka Subashini Das, ki je dobila redovno ime sestra Agnes, kmalu so prišle še druge. Terezija je sestavila pravila nove družbe. »Naše posebno poslanstvo je delati za odrešenje in posvečenje najbolj ubogih med ubogimi,« je zapisala na začetku. »Kot je bil Jezus Kristus poslan od Očeta, tako On pošilja nas, napolnjene s svojim Duhom, da oznanjamo evangelij njegove ljubezni in sočutja do najbolj ubogih med ubogimi po vsem svetu ... Imenujemo se Misijonarke ljubezni.« Belgijska jezuita, ki sta pravila prebrala in predlagala le nekaj manjših sprememb, sta soglasno potrdila: »To je duh evangelija, tu je božji prst!« 7. oktobra 1950 je kalkutski nadškof Perier v kapeli na ulici Creek Lane 14 potrdil, da ustanoviteljica in prvih enajst sester sestavljajo novo redovno ustanovo škofijskega prava. Petnajst let kasneje, 1. februarja 1965, pa je papež bl. Pavel VI. z dekretom odločil, da so Misijonarke ljubezni kongregacija papeškega prava. Takrat je Družba štela že okoli tristo sester. Pravila Misijonark ljubezni so zelo zahtevna, vendar poklicev ne manjka. »Mladi hočejo danes videti, ne poslušati. Hočejo se popolnoma darovati in narediti nekaj lepega za Boga.« Poleg treh običajnih zaobljub (uboštva, pokorščine in čistosti) imajo misijonarke ljubezni še četrto: vse svoje življenje in svoje srce posvetiti ubogim.

IZ KALKUTE PO INDIJI IN PO VSEM SVETU
Mati Terezija je poudarjala, daje vsako človeško življenje sveto, pri svojem delu se je posebej zavzemala za stare ljudi, ki so umirali v skrajni bedi na ulicah, in za (nerojene) otroke. Leta 1952 je v Kalkuti odprla Hišo za umirajoče Nirmal Hriday, naslednje leto pa hišo za zavržene otroke in sirote. Leta 1957 se je začelo tudi delo z gobavci, zanje je Mati Terezija ustanovila Shanti Nagar (Mesto miru). Odpirala so se nova in nova področja dela, zato je Mati Terezija v svoji Družbi ustanovila nove veje: brate Misijonarje ljubezni (1963); mednarodno združenje sodelavcev matere Terezije, v katero so vključeni ljudje različnih veroizpovedi; kontemplativno vejo sester, ki se posvečajo pretežno molitvi (1979); brate božje besede (1977), da bi lažje širili evangelij med najrevnejšimi med revnimi; gibanje Corpus Christi (Kristusovo telo), ‘mala pot svetosti’ za duhovnike. Pomen teh ustanov je mati Terezija razložila: »Smo kakor petero Jezusovih ran: na desni roki sestre, predane kontemplaciji; na levi roki bratje, predani kontemplaciji; na desni nogi misijonarke ljubezni; na levi nogi misijonarji ljubezni; na prebodeni strani naši sodelavci.«
Prvo hišo misijonark ljubezni izven Kalkute je mati Terezija odprla leta 1959, danes delujejo v vseh indijskih škofijah. Delo misijonark ljubezni je vzbudilo zanimanje in vabili so jih v razne dežele sveta. Mati Terezija je odpirala nove hiše in misijone, če so bili izpolnjeni naslednji pogoji: uradno povabilo krajevnega škofa; razne oblike bede in trpljenja; katoliški duhovnik za duhovno oskrbo misijonark ljubezni; dovolj redovnic, saj mora skupnost šteti vsaj štiri sestre. Prve hiše je ustanovila v Južni Ameriki, leta 1968 so sestre na osebno povabilo papeža bl. Pavla VI. prišle v Rim, kmalu zatem še v več drugih mest v Italiji in v mnoge države Evrope ter drugih celin. O tej rasti je mati Terezija dejala: »Lepo je, če lahko ugodimo številnim prošnjam. Odpiramo veliko hiš, vendar je zelo veliko povabil in prošenj, ki se vlečejo že leta. Duhovni poklici so velik božji dar in me hvaležno pošiljamo naše sestre povsod, kjer je dejanska potreba in ko nam je mogoče.« Središče vsake hiše sester misijonark ljubezni je kapela, v kateri je ob tabernaklju velik križ in ob njem napis Žejen sem. S tem klicem je Jezus, umirajoč na križu, izpovedal svoje hrepenenje po naši ljubezni do svojih trpečih bratov in sester. Tam sestre pri mašni daritvi in v globoki molitvi črpajo moč za svoje delo. »Kristusa vidimo pod dvema podobama,« pravi mati Terezija. »Na oltarju pod podobo kruha in vina, v barakah pa v izmučenih telesih umirajočih in zapuščenih.«

NAGRADE, PRIZNANJA IN ‘POGODBA Z JEZUSOM’
»Vse, kar delamo, je božje delo,« je ponavljala mati Terezija. »Brez božje pomoči ne bi mogle narediti ničesar za te uboge ljudi.« Ni iskala priznanj in nagrad. Ko so prišle, jih je bila vesela le toliko, kolikor je s tem opozorila svet na tiste množice ljudi, ki živijo v človeka nevrednih pogojih. Najprej (leta 1962) je prejela indijsko državno odlikovanje, leta 1971 ji je papež bl. Pavel VI. podelil nagrado za mir, ki nosi ime po papežu sv. Janezu XXIII. V dolgi vrsti nagrad, ki so sledile, je gotovo najpomembnejša Nobelova nagrada za mir, ki ji je bila podeljena 10. decembra 1979 v Oslu. Dobila je diplomo in 800.000 švedskih kron, ki jih porabila za svoje reveže. Vsi pošteni ljudje so bili veseli, da je nagrada prišla v prave roke. Mati Terezija je v svojem zahvalnem govoru poudarila božjo ljubezen do vsakega človeka, tudi nerojenega, in opozorila na žalostno dejstvo: »Največje zlo in največji rušilec miru je danes prav splav. Tudi nas, ki tu stojimo, so naši starši želeli. Ne bi bili tu, če nas naši starši ne bi želeli.« Na vprašanje, kaj Nobelova nagrada pomeni njej in njenim sestram, je odgovorila: »Mojim sestram nič, ker se zaradi tega v naši družbi ne bo nič spremenilo. Ta nagrada in druge, ki sem jih v teh zadnjih letih prejela, so le za naše reveže. Nagrada je prišla o pravem času in dokazuje, da je svet spoznal reveže ter čuti dolžnost, da jim pomaga.« Mati Terezija ni marala fotografov, ki so se množično pojavili povsod, kamor je prišla. Temu pa se zaradi svoje popularnosti ni mogla izogniti, zato je to sprejela kot žrtev in je z Jezusom sklenila pogodbo: za vsako njeno fotografijo naj bo rešena ena duša iz vic in vzeta v nebesa. Če so fotografi vztrajali, je rekla: »Zdaj pa je dovolj. Vice so prazne!«

OBISKI V DOMOVINI IN DAN V LJUBLJANI
Mati Terezija je svoje rojstno mesto Skopje prvič obiskala julija 1978, drugič pa leta 1980 in takrat je prejela diplomo častne meščanke. Leta 1980 je tam odprla hišo misijonark ljubezni. »Srečna sem, ker sem svojemu mestu dala redovnice, ki bodo našim ljudem dale tisto nežnost in ljubezen, ki sem ju bila deležna kot otrok.« Ko se je vračala od tam, je obiskala svoje sestre v Zagrebu, ki v hrvaškem glavnem mestu delujejo od leta 1979. Na prošnjo nadškofa Alojzija Šuštarja se je 30. junija 1980 ustavila v Ljubljani. Spremljala jo je sestra Silvija, predstojnica zagrebške hiše. Nadškof Šuštar ju je pospremil na magistrat, kjer ugledno in po vsem svetu cenjeno delavko za mir sprejel ljubljanski župan. Na skromnem kosilu sta bili skupaj z redovnicami (šolskimi sestrami), ki so vodile gospodinjstvo v bogoslovnem semenišču. Ob pol štirih se je pričelo srečanje z Materjo v dvorani škofijske hiše. Po pozdravu nadškofa Šuštarja je spregovorila mati Terezija. Začela je z molitvijo, ki jo sestre molijo vsak dan po obhajilu. Dobrih dvajset minut je govorila o ubogih, ki jim ona in njene sestre smejo služiti. »Največja revščina je med narodi, kjer je uzakonjen splav. Če more danes mati uničiti svojega otroka, kaj mi potem še brani, da jaz ne uničim nekoga ali da nekdo uniči mene?« Na vprašanje, če se oblasti ne bojijo, da bi sestre s svojo misijonsko gorečnostjo spreobračale ljudi h krščanstvu, je dejala: »Nihče, niti Bog, ne more nikogar spremeniti na silo. Vsako dejanje ljubezni pa privede človeka k Bogu.« Nadškof Šuštar je pri maši v nabito polni stolnici po evangeliju dejal: »Razlago tega evangelija popolne odločitve hoditi za Kristusom, biti ubog z ubogimi – to razlago nam daje vaše življenje in delovanje. In to je bolj prepričljivo kakor vsaka beseda.« Drobna svetnica je stopila k ambonu po svetem obhajilu. Dvajsetminutni nagovor je začela z besedami: »Prosimo Mater Božjo, naj nam da svoje srce, tako leo, tako čisto, tako sveto, tako polno ljubezni in ponižnosti, da bi mogli prejeti Jezusa v kruhu življenja in mu služiti v naših bratih in sestrah, v naših ubogih ... Če vidimo drug v drugem božje obličje, ni težko ljubiti, se ni težko žrtvovati.« Po maši se je ustavila med množico na škofijskem dvorišču, kjer je odgovarjala na vprašanja in vsem položila na srce: »Prosimo Boga, da nam odpre oči, da bi spoznali lakoto po ljubezni, ki je večja od lakote po kruhu. Prosimo Boga, naj nas uporabi, da postanemo njegova ljubezen in njegova svetloba v današnjem svetu.« Sedem let po tem obisku – 17. julija 1987, so misijonarke ljubezni odprle svojo hišo na Ježici v Ljubljani.

“SMRT JE NADALJEVANJE ŽIVLJENJA”
Mati Terezija ni poznala počitka, nikoli se ni ustavila. Veliko je potovala po vseh celinah sveta ter se srečevala s starimi in mladimi. Oblastnikom ni dala miru, dokler ni dosegla tistega, kar si je naložila. Zaradi krhkega zdravja (večkrat je morala iskati pomoč v bolnišnici) in starosti je večkrat izrazila željo, da bi vodstvo reda zaupala drugim: 14. januarja 1997 jo je nasledila s. Nirmala, Indijka; od leta 2009 pa je vrhovna predstojnica Misijonark ljubezni Nemka s. Mary Prema. Mati Terezije je delala do konca. Ob misli na smrt je govorila: »Smrt je nadaljevanje življenja, najlažja in najhitrejša pot, da se vrnemo k Bogu ... Moja duša se vrača k Bogu, za katerega sem živela z vsem svojim bitjem. Glede telesa pa ni važno, kje bom umrla, morda med ljudmi, katerim sem služila.« Res je svoje zemeljsko poslanstvo dopolnila med svojimi – 5. septembra 1997. »Gospod jo je hotel sprejeti k sebi na prvi petek,« je dejala zdravnica, ki ji je zadnje dni stala ob strani. »Odšla je k Njemu, ki ga je neizmerno ljubila in katero je On neizmerno ljubil.« Ob njeni smrti je njena redovna družina, ki jo sestavlja pet ‘vej’, štela 594 misijonskih hiš, leta 2010 je teh hiš bilo nad 750, sester je več kot 5.000, bratov misijonarjev ljubezni pa je okoli 500. »Če je Bogu uspelo to delo s tako revo začeti, mu ne bo težko najti nekoga, ki bo nadaljeval bolje kot jaz. To je njegovo delo.«
Vse življenje matere Terezije je bilo eno samo pričevanje veselja, ki se rodi iz ljubezni, spoštovanja dostojanstva slehernega človeškega bitja, vrednosti malih dejanj, storjenih z veliko ljubeznijo, in izrednega prijateljstva z Bogom. Obstaja pa še druga junaška podoba te velike žene, ki se je razodela šele po njeni smrti, ko so bila objavljena njena pisma. Skrita je bila vsem, celo tistim, ki so ji bili najbližji: njeno duhovno, notranje življenje je bilo zaznamovano z izkustvom globokega, bolečega in nenehnega občutka, da je od Boga ločena ali celo zavržena, hkrati pa je čutila vse večje hrepenenje po Njem. To svojo notranjo preizkušnjo je imenovala temina. ‘Bridka noč’ njene duše, ki je nastopila ob začetku njenega apostolata med ubogimi in je trajala vse življenje, je mater Terezijo privedla do še globlje povezanosti z Bogom. Po tej temini duše je skrivnostno doživljala Jezusovo žejo, njegovo bolečo in gorečo željo po ljubezni in občutila zapuščenost ubogih. Na to spominja napis Žejen sem, ki je ob križu v vseh kapelah misijonark ljubezni.
»Sveti oče, ki je tako dobro poznal mater Terezijo, želi, da bi bil ta pogrebni obred velika zahvalna molitev Bogu, da je Cerkvi in svetu dal to ženo,« je dejal kardinal Angelo Sodano, ki je kot odposlanec papeža sv. Janeza Pavla II. 13. septembra 1997 vodil veličastno pogrebno slavje na mestnem stadionu v Kalkuti. »Njen grob je postal romarsko svetišče,« je povedal p. Jože Cukale, njen dolgoletni prijatelj in sodelavec. »Vsak mesec grem na Materin grob. Terezijino molitev pa zelo čutimo vsi, ki jo imamo radi in ki čakamo na poveličanje, ki prihaja iz nebes.« To poveličanje je Cerkev potrdila z razglasitvijo za blaženo 19. oktobra 2003, od 4. septembra 2016 pa se ji v molitvi priporočamo: »Sveta Terezija iz Kalkute, prosi za nas!«

____________

Čuk S., Priloga, v: Ognjišče (2016) 9, str. 58.