Ko zažarijo listi vinske trte, ko se sonce odpravi spat malo prej, ko je vse bolj tiho, ker otroci sedijo doma in pišejo naloge, takrat je september. Otroci niso več razposajeni kot takrat, ko so jahali morske valove in se igrali v vročem pesku. Sedaj je drugače. Začela se je šola, začel se je verouk. Otrokom se odpirajo vsak dan nova obzorja. Ne samo v šoli. V zlatih vinogradih bo kmalu zazvenela pesem trgačev in otroci jim bodo priskočili na pomoč. Nosili jim bodo prazne gajbice in jih razvrščali ob brajde ...
Osemletni Tomaž vsako jutro nabaše torbo in jo oprta na šibka ramena, pozdravi babico, ki je še edina doma, se skoraj spotakne ob muca Mikija in že zdirja skozi vrata. Pokliče Polono, ki živi v sosednji hiši, in sošolko Meto, ki že zaklepa vhodna vrata. In že hitijo proti šoli. Pod težo nahrbtnikov se sprašujejo: Si naredil matko, si spisala slovko. Polona seže v žep in razdeli čokoladne bombone. Pohvali se, da ima rojstni dan, a praznovali da bodo v nedeljo, in hiti naštevat, koga vse bo povabila. Seveda tudi Tomaža in Meto, in pove, da se najbolj veseli očkovega darila. Upa, da bo tudi on prišel, ker ne živijo več skupaj, in v nedeljo ni dežuren v bolnišnici. To je v Celju in ima dolgo vožnjo.
Tomaž pove, da bo popoldne šel k babici številka dve, ne tisti, s katero živi, ker je to mamina mati, ampak k tisti, ki živi na vasi in ji reče nona. Danes imajo trgatev. Kako lepo je trgati sladko grozdje, kako lepo se je srečati z vsemi sorodniki, zlasti z bratrancem Borutom, s katerim je imel že veliko zanimivih dogodivščin.
»Ja, kako misliš iti danes v trgatev, ko pa imamo ob štirih popoldne verouk?« nenadoma vpraša Meta. Presenetila ga je. Joj, na verouk je popolnoma pozabil. Nalogo je napisal že v soboto. Kaj sedaj? Kako naj se odpove trgatvi? Kako naj danes ne vidi tega svojega razposajenega bratranca? Kako bodo shajali v vinogradu brez njega, saj že veliko pomaga. In vreme je tako lepo! Toliko zanimivih reči ga čaka v trgatvi. Sedaj pa verouk!
Meta mu reče: »Boš pa šel k babici jutri.« Jutri, jutri – se zdi Tomažu predaleč. Danes je prvi dan trgatve, najlepši dan. Vsi ga čakajo. Oče je že zjutraj pripravil rokavice in škarje za mamo, zase in tudi zanj. In zdaj naj bi ne šel?
Ves dopoldan je bil Tomaž v šoli zelo nemiren. Učiteljica je to brž opazila. Vprašala ga je, kaj ga teži, da se kar naprej vrti. Ves navdušen ji je povedal, da gre popoldne k babici v trgatev. »Lepo,« je rekla, »boš jutri povedal, kako je bilo, da bodo sošolci slišali, kako je v vinogradu.« Obljubil ji je. Ko pa je oprtal nahrbtnik in se napotil domov, je začutil črva, ki je vrtal v njegovi notranjosti. »Kaj naj naredim? se je spraševal. »Naj vseeno grem k verouku?« Verouk, trgatev, trgatev, nona, Borut verouk, katehistinja Maja, trgatev ... V mislih so se prehitevali. Celo pot do doma.
Ko je stopil skozi vrata, je odložil težko torbo. Mama ga je slišala: »O Tomaž, si že doma! Hitro nekaj pojej, brž ko pride tata, gremo k noni v trgatev.« Požrl je slino in odgovoril: »Mama, danes imam verouk ... Šel bom k verouku.« »Saj res!« se je mama udarila po čelu. »Pa saj ... če te enkrat ni ... bom napisala opravičilo.« »Ne, mama, odločil sem se! Bom pa šel jutri k noni.« »Tako si se odločil?« mama ni mogla verjeti svojim ušesom. »Vidva s tatom kar pojdita. Pomagal bom babici pospraviti posodo, potem bom naredil nalogo in šel k verouku. Čakal vaju bom. Radoveden sem, kako bo. Zvečer mi bosta vse povedala.« Mama se je nasmehnila. Ko je prišel oče, sta se brž odpravila.
Ob treh popoldne je Tomaž ponovil vse, kakor zjutraj. Vzele je torbo, poklical Polono in Meto in odšli so proti župnišču. Kar nekam tihi so bili. Tomaževe misli so dirjale med trtami in veselimi trgači ...
Katehistinja Maja jih je čakala. Ko so za začetek srečanja odmolili, Tomaž ni mogel več biti tiho. Katehistinji je povedal, da bi moral biti v vinogradu pri noni in pri svojih sorodnikih. O, kako ga bodo pogrešali! On pa se je odločil, da gre k verouku. Katehistinja je razumela to iskreno otroško dušo in vedela je, da je to za Tomaža velika žrtev. Potem je otrokom začela pripovedovati o Jezusu, ki je dejal, da je vinska trta, mi pa smo njegove mladike. Na tablo je narisala močno trto, polno mladik, in na vsako od njih so otroci napisali svoje ime. Mladike so obrodile zdravo grozdje. »Gospod vabi v svoj vinograd,« je rekla otrokom. Sama pri sebi pa je prosila: »Gospod, pokliči veliko delavcev v svoj vinograd! Naj bodo delavni, odločni in vztrajni.«
Z očmi je božala svoje otroke. Deset jih ima v skupini in vsak je svet zase. Vsak ji znova in znova prinaša dragocena spoznanja. »Hvala ti, Gospod, ker me z odprtimi očmi vodiš po svojem vinogradu. Pomagaj mi, da bodo tudi ti otroci, ki si mi jih zaupal, rodoviten vinograd v njihovo veselje in v tvojo slavo.«
Pavlina Bizjak, zgodbe, v: Ognjišče (2012) 10, str. 52

Ne vem, kako naj natančno izoblikujem svojo misel. Toda številne molitve – mislim na obrazce, ki so nas jih naučili – mi ne povedo veliko. Včasih se mi upira, da bi molil na ta način. Zdijo se mi tako ‘oguljeni’. Ne vem, če ravnam prav? Kaj mi svetujete glede molitve?
Leon
Vaše vprašanje kaže na značilno težavo številnih današnjih vernikov – potrebo po pristni, iskreni molitvi, osvobojeni formalnosti. Ta želja je dobra, saj mora molitev prihajati iz srca. Toda naša molitev je pogosto uboga, čeprav želi biti iskrena. Zato lahko uporabljamo tudi ustaljene obrazce. Ti nam pomagajo, da se ‘znamo’ obračati na Boga. Pomagajo pa nam tudi v ‘duhovni suši’, ko ne najdemo svojih ustreznih besed. Cerkev nam priporoča nekatere molitvene obrazce, a ne zapoveduje, da moramo uporabljati samo to ustaljeno obliko molitve. “Molitev namreč ni le samodejni izliv notranjega vzgiba. Vključuje tudi premišljevanje, preučevanje in prodiranje v duhovne stvarnosti, katere izkustveno dojemamo,” pravi Kompendij katekizma katoliške Cerkve.
Da nismo prvi, ki imamo težave z molitvijo, nam priča prošnja apostolov: »Gospod, nauči nas moliti!« (Lk, 11,1) in Jezus jih je naučil moliti očenaš. Gre torej za ‘obrazec’, za obliko molitve, ki nas jo je naučil sam Jezus. Zato ima ta molitev posebno mesto med krščanskimi molitvami in v kristjanovem življenju.
Ne vem točno, kaj ste mislili z molitvenimi obrazci. Morda tiste, ki jih znamo na pamet, oz. tiste, ki smo se jih naučili ‘za birmo’. Ne smemo pozabiti tudi na druge zapisane molitve. To so npr. psalmi ali drugi spevi, zlasti iz Svetega pisma Nove zaveze (Marijina hvalnica ali Moja duša; Zaharijev hvalospev ali Hvaljen Gospod, Bog naših očetov; spevi iz pisem apostola Pavla ali iz knjige Razodetja). Te nam polagajo v usta besede, ki jih je Bog sam navdihnil in s katerimi ‘vzgaja’ naše srce, da se obrača na Boga.
Dalje ne pozabimo na številne molitve sodobnih avtorjev. Vsako Ognjišče začenjamo z molitvijo kakšnega sodobnega avtorja. Naš urednik Silvester Čuk jih je zbral tudi v knjigo. Trenutno je na voljo knjiga Zakladnica molitve (uredil Marko Čuk). Prevajalec molitev je napisal, da te sodobne molitve “želijo biti vzorec za naš osebni pogovor z Bogom”. Niso pa edini vzorec. Omenil sem že molitve iz Svetega pisma, še prej molitve, ki so nastale v zgodovini Cerkve. Naj še dodam nekatere čudovite molitve svetnikov, na primer Hvalnica stvarstva sv. Frančiška Asiškega. Njegova drža hvaljenja je navdihnila številne druge molitve.
Vi si izberite tisto obliko molitve, ki vam bo najbolj pomagala v pogovoru z Bogom. Med vsemi naštetimi molitvami boste gotovo našli kaj zase, morda vam bodo bližje sodobne molitve, če vam niso ljubi ‘tradicionalni obrazci’. Lahko pa molite tudi s svojimi besedami, čeprav tudi na naše osebne, ‘izvirne’ molitve vplivajo ustaljeni molitveni obrazci.
Ustaljeni molitveni obrazci nam pridejo prav v trenutkih ‘duhovne suše’, ko ne moremo moliti s svojimi besedami. Takrat lahko preprosto molimo Gospodovo molitev. Morda nas bodo nagovorile kakšne besede iz nje (npr. zgodi se tvoja volja; odpusti nam naše dolge; reši nas hudega ...). Bodimo prepričani, da nas bodo kakšne besede prej ali slej nagovorile, če bomo vztrajali. Če pa bomo prenehali moliti, nas ne bodo mogle nagovoriti in nam posledično pomagati iz ‘duhovne suše’.
Poleg tega ne bodimo preveč domišljavi. Tudi rodovi pred nami so znali moliti. Številni obrazci so se rodili iz rodov Bogu predanih src. Njihove besede lahko postanejo tudi naše besede, če jih bomo počasi premišljevalno molili in jih ponotranjili, ne pa samo avtomatično ‘drdrali’. Izkušnja Bogu predanih rodov vernih, zaobjeta v številnih molitvenih obrazcih, nam bo pomagala v naših iskanjih in hrepenenju po Bogu.
Božo Rustja, Pisma. Ognjišče (2017) 10, str. 48

V dneh kralja Salomona je v Jeruzalemu živel bogataš z imenom Simeon. S svojimi služabniki je ravnal zelo slabo. Zahteval je, da so trdo delali, ni jim pa dajal dovolj hrane, zato so bili oni in njihovi otroci pogosto lačni.
Ko je v deželi zavladala huda lakota, so bogatejši ljudje odprli svoje žitnice in dajali kruha revnim. Vsi, razen Simeona. Na vrata svojih žitnic je dal pritrditi še dodatne ključavnice.
Govorice o Simeonovi skoposti so prišle na uho kralja Salomona. Izmislil si je zvijačo. Poslal je svojega glasnika, ki ga je povabil na obed v kraljevo palačo. Simeon se je počutil zelo počaščenega. Da bi čim bolj užival pri kraljevem obedu, ves dan ni nič jedel in je prišel v kraljevo palačo zelo lačen.
Služabnik ga je povedel v čakalnico in mu dejal: »Kralj bo nocoj jedel samo z vami. Veljajo pa posebna pravila obnašanja, ki se jih morate držati. Ničesar ne smete prositi niti kralja niti služabnikov. Ne smete se pritoževati. Ko vas bo kralj vprašal, kako so vam bila jedila všeč, morate odgovoriti, da ste neskončno uživali. Ste se pripravljeni držati teh pravil?«
»Seveda,« je odgovoril Simeon.
»Dobro, potem počakajte tukaj in poklical vas bom, ko bo čas za večerjo.«
Čakal je in iz kuhinje se je širil čudovit vonj. Končno je prišel čas za večerjo. »Sedi, prijatelj,« je dejal Salomon, »želel sem, da večerjaš z menoj.«
Simeon je sedel. Strežnik je postavil pred kralja pečeno ribo na zlatem krožniku. Kralj je začel jesti in ko je pojedel, je dejal: »Riba je odlična.« Ko je končal, je strežnik postavil krožnik z ribo pred Simeona. Ravno ko je hotel začeti jesti, jo je služabnik vzel in odnesel nazaj v kuhinjo. Simeon se je že hotel pritožiti, a se je spomnil pravil in umolknil.
Služabnik je nato postavil pred kralja juho v zlatem krožniku, ki jo je ta z veseljem pojedel. Ko je končal, je postavil krožnik juhe pred Simeona, a ga je takoj tudi umaknil. Enako se je zgodilo pri glavni jedi in sladici. Tako je Simeon ostal lačen. Jezno je pogledal služabnika, obenem pa se je trudil nasmehniti se kralju. Ob koncu obeda je kralj Simeona vprašal:
»Upam, da ti je bila hrana všeč.«
»O, seveda, vse je bilo odlično,« je odgovoril Simeon.
»Me veseli,« je dejal kralj.
Lačni Simeon je vstal, da bi se poslovil. Toda kralj je dejal: »Ne odhajaj, prijatelj. Noč se je komaj začela. Želim, da te razveseljujejo moji glasbeniki.«
Vstopili so glasbeniki in igrali kar nekaj ur. Ko so končali, se je Simeon spet želel posloviti, a kralj je rekel: »Ne odhajaj, dragi prijatelj. Pozno je. Ostani pri meni čez noč.«
Obiskovalcu ni preostalo drugega, kakor da ostane. Zaradi lakote ni niti zatisnil očesa. Buden je ležal in razmišljal, kaj pomeni to kraljevo ravnanje. »Zakaj me je povabil sem in mi ni dovolil jesti?« se je spraševal.
Nenadoma ga je prešinilo: kralj ga je hotel poučiti, kako nekaj hudega je lakota. In kako nazorno mu je to pokazal. In Simeon je sklenil, da služabnikov nikoli več ne bo pustil oditi lačnih.

knjiga: Zgodbe za skladen zakon in družino, (Zgodbe za dušo 12), Ognjišče, Koper, 2021, 119.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča.
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

zgodba iz knjige: Rustja, Božo, 2014. Zgodbe za skladen zakon in družino: Zgodbe za dušo 12. Koper: Ognjišče.

Začudeno je gledala okoli sebe, po sobi in kuhinji, ko se je po dobri uri vrnila z vrta. Jesen je bila, noči so postajale hladne, zato je hitela pospravljat še zadnje pridelke z vrta, dobro je zaprla toplo gredo, kjer so še zoreli paradižniki, tudi nekaj paprike je bilo vmes. »Tako, zdaj pa je vse na varnem, če bo še bolj mrzlo,« se je oddahnila ter se vrnila v svoje stanovanje. Snaha je na svojem delu že vse postorila, ona pa je varovala petletno vnukinjo, ki je bila malce prehlajena, pa ni mogla v vrtec, zdaj pa – ne v sobi, ne v kuhinji ni bilo več nobene igrače, vse je bilo pospravljeno – pa ne samo igrač, tudi deklice, ki se je še malo prej igrala tu, ni bilo nikjer.
»Sara, Sara!« je klicala in tekala sem ter tja. Tedaj je zaslišala ropot na podstrešju. »Moj Bog, pa ja ni znosila stvari gor po teh strmih stopnicah,« je z grozo pomislila. Tiho in previdno se je vzpenjala gor ter na vrhu obstala: na podstrešju je med kupom igrač stala deklica ter si dala opraviti s punčkami.
»Ja, Sara, kaj pa počneš tu, na tem mrazu? Še bolj se boš prehladila!« je stopila proti njej. »In zakaj si gor znosila še igrače?« jo je hotela objeti, deklica pa je stopila korak nazaj ter se ji obtožujoče zazrla v oči.
»Preselila sem se, da boš imela mir pred mano,« je rekla odločno. »Saj kar naprej godrnjaš, da še hoditi nimaš več kod, ko so povsod moje igrače, da ne moreš imeti čistega stanovanja kot ga ima teta Mici. Zdaj ga pa lahko imaš, jaz bom tukaj!« se je obrnila in se igrala naprej, kot da se ni nič zgodilo.
Zaprlo ji je sapo od presenečenja nad besedami komaj petletne deklice. V hipu se je spomnila, da je bila nekaj dni nazaj na obisku pri prijateljici, ki je živela čisto sama. Otroci so bili daleč proč, le nekajkrat na leto se je srečala z njimi ter pocrkljala vnuke, ki so ji bili skoraj tujci. “Veš, kar nimam občutka, da sem babica, tako malo jih vidim,” ji je rekla zadnjič. “Pa ti ni nič dolgčas?” jo je povprašala. “Oh, kje pa, saj imam televizijo pa psa, ki ga vodim ven, vmes pa še skočim s kom na kavo, pa mi dnevi lepo teko,” se je pohvalila. Celo pot domov je premišljevala te njene besede. »Ne, jaz že ne bi mogla živeti tako,« si je rekla skoraj na glas in komaj čakala, da stisne k sebi svojo punčko. Sara je bila že četrta, ki jo je po popoldnevih čuvala. Drugi trije vnučki so bili že večji in so živeli pri hčerki drugje, a so se pogosto vračali k njej.
In ker je imela drugi dan res slab dan, kot ga pač ima vsak kdaj pa kdaj, in Sara ni hotela pospraviti igrač, preden se na televiziji ni končala večerna risanka, ji je čisto nehote navrgla: »Veš, Sara, sita sem teh tvojih igrač, počasi še stopiti ne bom imela kam, prej sem skoraj padla na tvojem ogromnem medvedku. Da bi kdaj imela čisto stanovanje, kot ga ima teta Mici, o tem lahko samo sanjam!« se je jezila. Deklica jo je gledala in tiho začela pospravljati svoje igrače. Šele ko je šla k mamici in očku in ji je tiho voščila lahko noč, niti poljubila je ni kot vedno, je pomislila, da jo je prizadela. »Moram se ji opravičiti,« je sklenila, »takoj jutri, zelo zelo sem bila grda,« jo je pekla vest.
Pa je prišlo jutro, mamica jo je peljala k zdravniku, tako da se nista videli, ko pa sta se vrnili, jo je pripeljala k njej ter odhitela nazaj v službo. »Se bova pa pogovorili potem, ko pospravim na vrtu,« je sklenila ter pustila punčko, ki se je lotila igre, kot da se ni nič zgodilo – no, zdaj pa tole!
Pokleknila je k njej, jo obrnila k sebi ter podržala v svojih dlaneh njene premražene ročice. »Sara, oprosti za tisto včeraj, oprosti, prosim. Nisem mislila tako, kot sem govorila, bila sem slabe volje in vem, da je ne bi smela stresati nad tabo. Zelo mi je žal, vrni se s svojimi igračami nazaj k meni.«
»Pa ne boš jezna, če bodo spet raztresene po tvojem stanovanju in ne bo pri tebi tako lepo kot je pri teti Mici?« se ji je resno zazrla v obraz.
»Ne, nikoli več ne bom jezna, rada imam tvoje igrače, četudi se kdaj spotaknem, rada imam tvoje igre, rada imam tvoje pogovore s tvojimi punčkami, od vsega pa imam najraje tebe,« jo je stiskala k sebi in si brisala solze, ki so ji lile po obrazu. »Obljubim ti, da se ne bo to nikoli ponovilo.«
Znosili sta igrače nazaj in deklica je nadaljevala z igro.
»Moj Bog, kako pameten je za svoja leta ta otrok in kako resna, jaz v njenih letih nisem bila, oh, kje pa, nikoli takšna.« In razmišljala je dalje. Še malo, pa bo zrasla. Nič več ji ne bo sedala v naročje, nič več ji ona ne bo pela pesmic, ji pripovedovala pravljic, jo božala po laseh, jo ljubeče stiskala k sebi. Nihče ji ne bo več kdaj ponagajal, tako iz ljubezni do nje, ne zato, da je ne bi imela rada – svoje babice. In nič več se ne bo izogibala njenim igračam. Imela bo pospravljeno kot teta Mici, a ona ve, da se bodo Sara in drugi trije ljubi vnuki vračali redno k njej.
Nikoli ne bo sama in osamljena, vedno pa se bo spominjala današnjega dogodka, kateremu se bo Sara nekoč smejala, kako se je selila od nje na podstrešje, njej pa bo zaradi njega vedno ostala na duši majhna senca.
Spet je stisnila dekletce k sebi ter odhitela na vrt, da z delom skuša pozabiti, kar se ji je pravkar pripetilo.
Kumer, Anica. (zgodbe). Ognjišče (2016) 10, str. 56

Alkohol ima v naši, zahodni kulturi prav posebno mesto. Ne le, da sodi med dovoljene droge, torej tiste, ki se lahko svobodno pridelujejo in prodajajo. A ne le to – pridelava in proizvodnja alkoholnih pijač je pri nas, kot tudi v velikem delu evropskih držav, zelo pomembna gospodarska panoga. A kljub temu je potrebno poudariti še neki privilegiran položaj alkoholnih pijač v tej naši zahodni kulturi: alkoholne pijače so si v stoletjih uporabe pridobile vlogo, značaj nekakih obrednih pijač: z alkoholnimi pijačami nazdravljamo ob osebnih in tudi državnih praznovanjih. Alkoholne pijače, še posebej vino, so si pridobile pomembno mesto v številnih pesmih in drugih besedilih. Celo naša državna himna, Prešernova Zdravljica, se začne s hvalnico vinski trti in opeva vino kot pijačo, ki »...vtopi vse skrbi, srce razjasni in oko...«. V krščanstvu ima vino še posebno mesto – po Jezusovem naročilu vino pri obredu predstavlja Jezusovo kri...

In vendar vse to ne zmanjšuje dejstva, da je v naši kulturi največ zasvojencev prav – zasvojencev z alkoholom! Nedvomno pri nas največ gorja, največ osebnih in družinskih stisk, pa tudi največ otroškega trpljenja, povzroči prav alkohol! Strokovnjaki vedo povedati, da prav alkohol botruje največjemu deležu prometnih nesreč...
Prav to nasprotje, ta paradoks v pogledu alkohola mi je od vedno tako zanimiva. Naj se spet vrnem k Prešernu, ki je v svojem verzu »Vrbi« napisal tisti lepi, tako zelo pomenljivi verz: »... ne vedel bi, kako se v strup obrača vse, kar srce si sladkega obeta...«. In alkohol prav to modrost razkriva kot kruto resnico: veselje, radost, živahnost, vse tisto, kar pojmujemo kot poživljajoče učinke alkohola – se zelo hitro sprevrže v strup, v svoje čisto nasprotje, takoj ko začnemo alkohol zlorabljati, ko postanemo z njim zasvojeni!
In ta zasvojenost z alkoholom se zgodi neopazno, prikrito zahrbtno! Pa saj že stara ljudska modrost ve, da je pijanec zadnji tisti, ki se zave svojega pijanstva, svoje zasvojenosti – zasvojenec z alkoholom dolgo, dolgo živi v prepričanju, da v resnici ni zasvojen, da le »občasno popije kak kozarec, tako za veselje, v družbi...«
Poti do alkoholizma so v naši družbi zelo različne. Ker je alkohol nekaka obredna pijača, se z njim prej ali slej sreča zelo velik del mladih. Mnogi kar doma v družini, brez slabe vesti staršev, brez zlih namenov in pričakovanj. Pitje alkoholnih pijač postane tako navada, vzorec – pijemo pri jedi, »za prebavo«, pijemo v družbi »za dobro voljo«, pijemo »na zdravje«... In nikoli ne moremo vnaprej vedeti, kdo od teh mladih ljudi, ki začne piti kar tako, ker pač živi v okolju, ki je naklonjeno pitju alkoholnih pijač, bo postal alkoholik. Pijemo pa tudi zato, da »bi si pomagali«, ob različnih težavah: prebavnih, razpoloženjskih... In spet nikoli vnaprej ne vemo, kdo ob teh, ki »pijejo samo za zdravje« bo postal alkoholik...
Boj proti alkoholizmu je zelo težak, zdravljenje alkoholizma tudi. In vendar se da živeti povsem brez alkohola!
Zato je pomembno, kako otroke vzgajamo, kakšen odnos si mladi rod oblikuje do alkohola! Tu je potrebno razčistiti v naši miselnosti še veliko stvari! Mnogokrat srečam v svojem okolju odrasle, urejene ljudi, ki se strašansko boje narkomanije – a so povsem slepi za alkoholizem, pa čeprav je tega neprimerljivo več, kot narkomanije! Vzgoja za zdravo življenje se pravzaprav v veliki meri odslikava prav v vzgoji odnosa do alkohola!
Bogdan Žorž (riše Andreja Kavčič)

Sodobno suženjstvo, Ognjišče (10) 2007, str. 78 ... več o sodobnih zasvojenostih v knjigi Sodobno suženjstvo

Če želimo, da bo otrok nesrečen, nezadovoljen s sabo in življenjem, nezainteresiran in v svojem življenju ne bo videl smisla, ga je treba razvajati in mu kupovati čim več stvari. Učinkovitost se še poveča, če mu kupujemo čim dražje stvari, uveljavljenih in priznanih znamk, ki dodatno poudarjajo osebnostni status.
S tem ko otroku in mladostniku vse kupujemo, ima to na razvojno-psihološki ravni zanj izredno negativen učinek. Na ta način v njem zatiramo občutek hrepenenja, želje, truda, napredka in razvoja. Danes smo skorajda obsedeni s kupovanjem in nudenjem vsega, kar si otrok/mladostnik zaželi. In to takoj. Določeni starši so že tako “usposobljeni”, da znajo nekatere otrokove želje zadovoljiti, še preden se v otroku sploh prebudijo in še preden jih sam zazna.
Vse to nakupovanje, še posebej priznanih blagovnih znamk, je pravzaprav simptom nečesa drugega.

Oprostite, ker vam zastavljam tudi zame neumno vprašanje, saj nočem verjeti in tudi ne verjamem v to fantazijo, ki se imenuje reinkarnacija, a me kljub temu nekako vznemirja, kajti nikakor se ne bi želela še enkrat roditi na ta izprijeni svet. Sem v zrelih letih in utrujena od življenjskih preizkušenj in težav, zato se po smrti želim mirno odpočiti v Gospodu. Je pa o tej reinkarnaciji veliko besedičenja v časopisih, na televiziji, pa tiste vedeževalke lahkovernežem rade tvezejo, kaj so bili v prejšnjem življenju.
K temu pisanju me je najbolj spodbudil intervju z nekdanjim duhovnikom, sedaj starim 74 let, homoseksualcem v reviji Jana. Zapustil je duhovništvo in je izobčen iz Cerkve. Živi v Ameriki, sedaj pa je prišel domov na obisk in s svojo življenjsko pripovedjo buri duhove. Moral ga je omrežiti hudi duh in čeprav se hvali, kako je zdaj svoboden, ga po mojem še vedno ima v oblasti, kajti pripoveduje, kako je v knjigah, katere je Cerkev prepovedala brati, našel zapise o Jezusovem življenju samo do dvanajstega leta starosti. Vmes, do tridesetega leta, pa Cerkev molči. On pa razlaga, da Tomažev koptski in esenski evangelij govorita, da je v tem vmesnem času Jezus študiral in se v Kani Galilejski poročil z Marijo Magdaleno in trdi, da reinkarnacija obstaja. Obenem se hvali, kako ljubi Boga. Če bi ga res, bi mu bil daroval svojo drugačnost in živel čisto duhovniško življenje.
Pa še eno vprašanje imam glede bioenergetskih zdravil. Verjamem, da imajo nekatera zdravilno moč, v dvomih pa sem za tiste, ki pravijo, da so samo Božji in angelski prevodniki in izvajajo neke reikije, divinizacije in podobno. Zanima me, ali bi imela kot kristjanka greh, če bi iskala zdravja pri takem zdravilcu.
Magdalena

Kar nekaj vprašanj ste postavili, žal pa na vsa zaradi skopo odmerjenega prostora ni mogoče odgovoriti. Vsako od teh vprašanj bi zaslužilo svoj odgovor, čeprav je za nas kristjane bistvo med vsemi vprašanji tudi v vašem pismu, kdo je pravzaprav Jezus Kristus in katero mesto mu pripada. Od Božjega učlovečenja, predvsem od Jezusovega delovanja se ob njem lomijo številna kopja in tudi številne razlage: Omenimo le svetopisemska kanonična in stara apokrifna ter novejša, predvsem novodobska (new age), besedila. Že v prvih stoletjih krščanstva so se z njim ukvarjali cerkveni zbori, predvsem so ga želeli opredeliti, kdo je pravzaprav bil, kdo je, saj so kmalu nastale številne ločine, gnostične in druge, ki so ga po svoje opredeljevale. Zelo močan je bil arijanizem, ki je zanikal njegovo pravo božanstvo. Prišlo je končno do definicije, da je Kristus pravi Bog in pravi človek.
Ker omenjate Tomažev evangelij, bi vas rad seznanil z dejstvom, da imamo v slovenščini o njem doktorsko nalogo Semantika izrekov o kraljestvu v Tomaževem evangeliju, v kateri je tudi objavljen prvi kritični prevod Tomaževega spisa v slovenski jezik. V Tomaževem evangeliju je 114 ‘skrivnih Jezusovih izrekov’, okoli 50 jih lahko primerjamo z izreki evangelistov sinoptikov (Mateja, Marka in Luka), drugi pa so z evangeliji nezdružljivi. Dr. Lea Jensterle, avtorica doktorske naloge na Teološki fakulteti v Ljubljani, je tudi dala strokovni intervju Tomažev apokrif: Trn v peti krščanstva? v reviji Tretji dan (9/10, 2011), ki ga zahtevnejšim bralcem toplo priporočam. Druge bo morda nagovoril Jože Bartolj, ki na spletu (Apokrifi. Ognjišče) pristopa k apokrifom kot novinar in prav tako kritično in objektivno govori o Tomaževem evangeliju.

Tudi drugi starozavezni in novozavezni apokrifi so na svetovni ravni doživeli številne znanstvene raziskave, ki so jih in jih še raziskujejo jezikovni (filološki) in verstveni (religijski) strokovnjaki. Utesnjenost odgovora nam sicer tukaj ne omogoča, da bi vsaj omenili druge apokrife iz prvih stoletij krščanstva ali različna besedila ločin (sekt) ter posameznikov. Nekateri spisi so tisti ‘pristni’ stari apokrifi, drugi pa so ‘popravljeni’ in uporabni za potrebe določene ločine ali napisani v novodobski (new age) ponudbi. Omenim naj Josepha Smitha (1805-1844), ki bi rad z Mormonovo knjigo dopolnil razodetje Svetega pisma za mormone oziroma za Cerkev Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni. Jakob Lorber (1800-1864), rojen v Kaniži pri Jarenini, za nekatere predhodnik današnjega okultizma, je v številnih knjigah (Jezusova mladost, Janezov veliki evangelij in drugih, nekaj jih imamo tudi v slovenščini), predstavljal Kristusa v svoji domišljijski podobi, ki je popolnoma drugačna od Kristusa Svetega pisma.
Slovenske novodobske revije v luči svojih ideologij in komercialnih ‘potreb’ predstavljajo Kristusa v številnih ezoteričnih in fantazijskih različicah, na katere ni mogoče na kratko odgovoriti. Medijsko je sicer najbolj agresivna do Kristusa razodetja in predvsem do krščanskih Cerkva ločina univerzalno življenje, kljub temu pa bom raje predstavil starejšo različico, Kristusa antropozofije oziroma ‘kristozofijo’ Rudolfa Steinerja (1861–1925), ki je pri nas predvsem znan po waldorfski pedagogiki in waldorfskem šolstvu, čeprav njegova antropozofija vključuje tudi alternativno zdravilstvo in verstvo, kar je pri nas manj znano. Sicer pa tako univerzalno življenje kot antropozofija zagovarjata reinkarnacijo in posledično samoodrešenje, kar zavračajo vse krščanske Cerkve, ki verujejo v Kristusa kot edinega odrešenika.
Steinerjeva govorica je predvsem filozofska in nereligiozna, čeprav pogosto obravnava teme, ki imajo religiozni značaj. Njegova antropozofija je nova filozofska vizija sveta, njegov svetovni nazor ni združljiv s katoliško in z drugimi krščanskimi teologijami. Steiner, ki je napisal k štirim še svoj Peti evangelij, je bil otrok svojega časa, ki je bil liberalističen in sinkretističen. Po vzoru Helene Blavatsky (1831–1891), ki je bila soustanoviteljica teozofije, bi bil rad združil znanstveno in religiozno in je to imenoval znanost duha. Toda spregledal je, da se ne sme mešati znanstvenih in religioznih dejstev.
Elementi teozofije in antropozofije, tudi podoba ‘teozofskega’ in ‘antropozofskega’ Kristusa, so razpršeni po številnih novodobskih skupinah, revijah, knjigah, radijskih in televizijskih oddajah tudi v Sloveniji. Zato je umljivo, da so mnogi kristjani pogosto zmedeni in ne razlikujejo Kristusa razodetja od Kristusa teozofije in antropozofije in njihovih domišljijskih izpeljank.
Glede intervjuja z bivšim duhovnikom v reviji Jana, ki ga omenjate, se mi zdi, da poskuša upravičiti svojo odločitev; sicer pa smo vsi ljudje nagnjeni k temu, da bi opravičevali svoja žal tudi večkrat slaba dejanja in da bi zavestno ali podzavestno razvili obrambne mehanizme, s katerimi bi zavarovali svojo nemoč in si ne priznali, da smo šibki in potrebni božjega usmiljenja in sočutja. Morda je omenjeni nekdanji duhovnik našel ‘odgovor’ na svoje stiske v katerem od novodobskih (new age) gibanj, ki pa po mojem ni stvaren in mu zato želim, naj bi še naprej iskal, ter ponovno srečal z Bogom ljubezni in sočutja ter s Kristusom edinim odrešenikom, ki ima tudi njega neizmerno rad.
Gospa Magdalena, inkarnacija v luči krščanskega razodetja ni mogoča, ker izključuje odrešenje in Jezusa Kristusa kot edinega Odrešenika in je zato nezdružljiva s svetopisemskim razodetjem in posledično s krščanstvom. Vse krščanske Cerkve reinkarnacijo zavračajo. Ostanite zdravo kritični do sodobnega gnosticizma, ezoterike in tudi do drugih novodobskih ponudb, ki so kratkega veka in ne prinašajo stvarnih odgovorov na človekova bivanjska vprašanja in tudi ne na njegovo hrepenenje po sreči, kar pa ne pomeni, da ne ponujajo kratkoročne in instant sreče, ki pa prej ali slej mine in je človek razočaran.
Vinko Škafar

V naši župniji pred mašo molimo rožni venec. Med to molitvijo cerkovnik ali strežniki pripravljajo vse potrebno za mašo. Na ambon ali na oltar prinesejo veliko in debelo knjigo. Kako se ta knjiga imenuje in kaj vsebuje? (Ljudmila)
Ta velika in debela knjiga je Rimski misal, ki vsebuje red svete maše: od začetnega dela do blagoslova in sklepnega obreda; najpomembnejši del so štiri evharistične molitve s klicanjem Svetega Duha in posvetitvijo darov kruha (hostije) in vina v Kristusovo telo in kri. V misalu so molitveni obrazci za maše svetih časov ter za Gospodove paznike v času ‘med letom’. Sledijo posebne maše svetnikov (po koledarju), skupne maše svetnikov velik izbor maš za različne priložnosti. Do drugega vatikanskega koncila je bil Rimski misal v latinščini, ki ga je po smernicah tridentinskega koncila izdal papež sv. Pij V. leta 1570. Od leta 1975 pri nas uporabljamo slovenski prevod Rimskega misala, kakor ga je naročil drugi vatikanski koncil in ga je razglasil papež bl. Pavel VI. Zdaj čakamo na slovenski prevod prenovljenega latinskega Rimskega misala iz leta 2000. (sč)
Silvester Čuk, Ognjišče (2016) 10, str. 47