Spomin mi seže daleč nazaj, v sedemdeseta leta. Vpisala sem se na tečaj nemščine v ustanovi, kjer sem bila zaposlena kot pisarniška delavka. Skupina tečajnikov je bila majhna, dvanajst odraslih ljudi. Pri enaindvajsetih letih sem bila najmlajša. Nekoč smo se na tečaju pogovarjali o družini, seveda v nemščini. Na vprašanje profesorice, koliko otrok bi rada imela, sem brez pomišljanja odgovorila: »Viele!« (Veliko)
»Wie viele?« (Koliko) je vztrajala profesorica. – »Funf!« (Pet) je bil moj odgovor.
In res se je potem pod mojim srcem začelo življenje petih otrok. Takrat so se v učilnici oglasili vzkliki: »Zu viel! So viele« (Preveč, toliko!). Meni pa se število ni zdelo previsoko, saj sem bila v naši družini peti, najmlajši otrok. Lepo smo se razumeli, se radi imeli in si med seboj pomagali.
Na njihovo začudenje sem dodala: »Lahko pa tudi več!«
Prišel je čas, ko sem srečala pravega fanta in se poročila. Napovedal se je otrok, ki sva se ga razveselila in vsa srečna pričakovala njegov prihod. Še danes, po več desetletjih, me zaboli srce, ko se spomnim, da tako pričakovani otrok ob prihodu na svet ni zajokal – rodil se je mrtev.
Naslednja nosečnost se je srečno končala. Rodila sem zdravega otroka, sina. Ko sem zaslišala njegov jok, sem se zahvalila Bogu in po licih so mi tekle solze sreče. Tretja nosečnost se je prehitro končala, ko smo novo življenje v družini pričakovali četrtič, nas je osrečila težko pričakovana hčerka. S potokom besed in solz, ki so kar vrele iz mene, sem se zahvaljevala Bogu.
Ko je hčerka začela hoditi v šolo, sem pod srcem nosila petega otroka. Že ponoči pred prvim šolskim dnem sem začutila bolečine v križu. Zjutraj sem govorila z mamo in ji povedala, da malo krvavim. Kot že malo prej sestra v ambulanti, mi je tudi mama rekla, naj počivam, morda se bo umirilo.
Moja srčna bolečina in strah sta bila velika. »Spet bom izgubila otroka.« Tudi moža je skrbelo in je prišel domov veliko pred koncem delovnega časa. Odpeljal me je v bolnišnico, kjer sem ostala nekaj dni. In že tretjič sem se vrnila domov brez otroka …
Šele po mnogih letih sem spoznala, da moram na razočaranja v življenju odgovoriti z zaupanjem v Božjo previdnost.

Heli, zgodba, v: Ognjišče 10 (2022), 75.

Velikokrat razmišljam, kako je Jezus rekel: »Kar je Bog združil, tega naj človek ne loči« (Mr10,9). Ni zadeve in dogodka, pa naj bo še tako hud in ponižujoč, da bi Bog ne pomagal. Ni mogoče, če se človek zateče k Bogu, da Bog ne bi pomagal in rešil zapletenega stanja. Ponavljam: ni mogoče, da bi Jezus ne pomagal, rešil in posegel v zakonsko življenje, imam pa občutek, da ljudje ne zaupajo več v moč evangelija, v moč Jezusovih besed. Čigave besede pa so odrešilne, zdravilne in osvobajajoče, če ne Jezusove? Kako je potem mogoče, da nekateri v to ne verujejo in je čedalje več razbitih družin. Kako bomo oznanjevali evangelij – Božjo besedo, če ne verjamemo v njeno moč?
Anica

Brez dvoma drži, kar pišete. Imamo premalo vere. Premalo zaupamo v Boga in njegovo pomoč. Predvsem pa imamo prešibko vero, saj bolj kot količino vere, Jezus poudarja močno, “intenzivno” vero: »Če bi imeli vero kot gorčično zrno, bi rekli tej murvi; ‚Izruj se s koreninami vred in se presadi v moje,‘ in bi vam bila pokorna« (Lk 17,6).
Morda bodo te besede komu v tolažbo, saj meni, da ima majhno vero. Tudi apostoli so menili, da imajo premalo vere, zato so prosili Jezusa, naj jim pomnoži vero. Odgovoril jim je, da je tudi vera, majhna kot gorčično zrno, zadostna, da se prek nje izrazi Božja moč. Kako lahko z majhno vero dosežemo veliko, nam govori evangeljski odlomek o očetu, ki je k Jezusu pripeljal svojega obsednega sina in prosil, naj mu pomaga. Jezus ga je poučil: »Tistemu, ki veruje, je vse mogoče«, oče pa je izrekel pomenljive besede: »Verujem, pomagaj moji neveri!« (Mr 9,21-26). In Jezus je dečka rešil obsedenosti. Ključ rešitve je bila očetova majhna vera – majhna kot gorčično seme. Oče ni imel velike vere, a Jezus je mogel “delati” po njej in “uporabiti” tudi njegovo majhno vero.
Iz povedanega lahko sklepamo, kaj bi bilo, če bi imeli večje zaupanje, večjo vero, ko Jezus obljublja, da nas bo uslišal, če se z vero “gorčičnega zrna” obračamo k njemu. Včasih imam občutek, da se sploh ne obračamo več k Bogu. To mi je potrdila tudi preprosta ženica, ki je ob letošnji suši dejala: »Tako jamramo, da je suša, toda koliko pa smo prosili Boga, da bi je nas obvaroval? Smo bili pri procesiji svetega Rešnjega Telesa, ko prosimo za zdravo vreme in dobro letino? Pri procesijah ali pri molitvah v prošnjih dneh?« Res, kakor da ne zaupamo v Jezusovo besedo in nimamo vere. Niti za “gorčično seme” ne. O zaupanju v Boga lepo govori zgodba o romarjih, ki so se odpravili na božjo pot in prosili za dež. Ko so prišli v božjepotno cerkev, jih je duhovnik okaral: »Nimate vere!« Začudeni romarji so se spogledali. Duhovnik je ponovil: »Nimate vere! Kje imate dežnike?«
Vi v pismu nakazujete še en problem. Če sem jaz omenil problem dežja in vremena, vi omenjate osebne, zakonske in družinske zadeve. Tudi glede tega si ne upamo prositi Boga. Kakor da je Bog nemočen, celo mrtev in kakor da je mrtva tudi njegova beseda. Ne zanašamo se več nanjo: »Kar je Bog združil, tega naj človek ne loči,« (Mt 19,6) pravi Jezus v evangeliju in te besede duhovnik ponovi pri poročnem obredu. In na mestu je vaše vprašanje, če še verujemo vanje? Ali verujejo tisti, ki se ne poročijo v cerkvi oziroma se sploh ne poročijo? Ali verujejo vanje tisti, ki trdijo, da bodo skupaj, dokler bo pač “šlo”? Ko ne bo več “šlo”, bodo šli narazen. Kaže, da v tem primeru res velja, da smo izgubili še tako majhno vero v moč Jezusovih besed, saj jih premalo upoštevamo.
Bog se nikomur ne vsiljuje. Če ga nočejo ljudje poklicati v svoj zakon, se sam tja ne bo vsiljeval. Bog bi rad naklanjal svoj blagoslov mladim zakoncem, a ga zanj mnogi ne prosijo več.
Vendar pa tudi “golo zaupanje” v Božjo besedo ni dovolj. Svoje zaupanje v Božjo besedo moramo potrditi s svojim življenjem. Napačno bi ravnali, če bi klicali Boga na pomoč, sami pa ne bi opravili svoje dolžnosti. Bog nam pomaga, a tudi mi moramo opraviti svojo dolžnost. Tudi zakonca, ki se poročita v cerkvi in kličeta Božji blagoslov na skupno življenje, se morata truditi za graditev medsebojnega odnosa, spoštovati drug drugega, v ljubezni drug drugemu pomagati, gledati na potrebe drugega …
Potrebno je oboje: vztrajna in zaupna molitev v veri, pa čeprav je ta kakor gorčično zrno, in naše sodelovanje. Čeprav ponižna in iskrena molitev veliko premore, molitev ni čarovnija. To bi bila, če bi molili: »Zgodi se moja volja.« Bistvo krščanske molitve pa je, da v zaupanju v Božjo besedo in njegovo obljubo iskreno prosimo Boga: »Zgodi se tvoja volja«. Te besede so večkrat napisane v Svetem pismu, ponavljamo jih v očenašu (Mt 6,10), izrekel jih je Jezus v težkem trenutku pred trpljenjem (Mt 26,42) in izrekla jih je Marija ob oznanjenju s svojim »Zgodi se mi po tvoji besedi« (Lk 1,38). Obenem ko v zaupanju molimo, naj se zgodi Njegova volja, storimo vse, kar moramo in moremo sami storiti.

B. Rustja, Pisma, v: Ognjišče 10 (2022), 36-37.

Velikokrat sem že zasledil, da so na molitev rožnega venca vezani odpustki. Zanima je, kakšni so ti odpustki, kakšni so pogoji za njihovo pridobitev ter za koga jih lahko darujem? (Erik)
Zakonik cerkvenega prava razlaga: »Odpustek je odpuščanje časnih kazni pred Bogom za grehe, katerih krivda je že izbrisana, in ga pravilno pripravljen vernik prejme pod določenimi in naštetimi pogoji ob pomoči Cerkve, ki v službi odrešenja z oblastjo razdeljuje in naklanja zaklad zasluženj Kristusa in svetnikov« (kan. 992). Z odpustki je Cerkev obdarila tudi pobožno molitev rožnega venca. Popolni odpustek prejme, kdor moli rožni venec v cerkvi ali javnem oratoriju ali v družinskem krogu, in sicer pod naslednjimi pogoji: 1. zadostuje molitev četrtine rožnega venca, toda pet desetk je treba zmoliti brez prekinitve; 2. ustno molitev mora spremljati premišljevanje posameznih skrivnosti; 3. pri javni in skupni molitvi je treba skrivnosti napovedovati, pri zasebni pa zadošča premišljevanje teh skrivnosti. Osnovni pogoj za odpustek je stanje posvečujoče milosti. Odpustke lahko vsako prejme zase ali pa jih nakloni rajnim v obliki prošnje. (sč)
Silvester Čuk, Ognjišče (2008) 10, str. 69

Zgodba

Otrok je sin revnega delavca

Bila je mrzla zimska noč, ko so zdravnika poklicali k dečku, ki je nevarno zbolel. Zdravnik je za trenutek omahoval, potem se je spomnil zdravniške prisege in šel na pot.

V močnem metežu je hitel k bolniku, sinu revnega delavca.

Otrok bi umrl, če mu zdravnik ne bi pravočasno pomagal.

Leta so tekla in ta deček je postal predsednik vlade. Zdravnik je lahko z zadovoljstvom dejal sam pri sebi: »Nikoli nisem pomisli, da bom ohranil življenje predsedniku vlade, če bom rešil življenje tega ubogega dečka.«

Misel

Služba je okvir, v katerem opravljamo svoje delo v korist drugih, ki je običajno plačano.

Služenje pa je več: služimo skupnosti ali bližnjim, ne da bi pričakovali nagrado ali plačilo. Služenje koristi tistemu, ki mu je namenjeno, toda tudi tisti, ki služijo, ob tem čutijo zadoščenje v svoji notranjosti.

Služenje je delovanje, ki vključuje misel, srce in telesne spretnosti, ko delamo za druge, ne glede na to, ali so: ubogi ali bogati, mladi ali stari, zdravi ali bolni, takšnega ali drugačnega prepričanja.

Molitev

Gospod Bog,
naj ne opuščamo služenja drugim,
kolikor je v naši moči.
Naj služimo vsakemu človeku,
ki to potrebuje uslugo.
Kadar služimo drugim,
delamo predano,
s srcem in v veselje tistega,
ki mu je to namenjeno.
Izkušnja uči,
da služenje osrečuje tiste, ki služijo.
Daj, da bomo vedno čutili to zadovoljstvo.
Toda obvaruj nas sebičnosti,
da bi služili samo zaradi lastnega zadovoljstva.
Naše služenje naj bo nesebično,
ne da bi iskali karkoli v zameno.
Končno naj se živo zavedamo:
karkoli naredimo za ljudi,
naredimo za tvojo večjo slavo.

Iskra

Vedeti, kaj storiti, je modrost.
Vedeti, kako storiti, je veščina.
Opravljati svoje dolžnosti, je služenje.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 11 (2012), 32-33.
v knjigi: Zgodba zate, Ognjišče, Koper, 2022, 71.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Evangelist Matej v svojem poročilu o postavitvi Gospodove večerje (evharistije) pri pashalni večerji piše, da je Jezus vzel kelih z vinom, se zahvalil, jim ga dal in rekel: »To je moja kri nove zaveze«, nato pa dodal: »Odslej ne bom več pil od sadu vinske trte do tistega dne, ko bom z vami pil novega v kraljestvu svojega Očeta« (Mt 26,27). Kako so Judje pridelovali vino? (Roman)
Grozdje, ki raste na vinski trti, je bilo eno najpomembnejših sadnih pridelkov. Deblo vinske trte je ležalo na tleh, trse, ki so nosili grozde, pa so podprli. Mojzesovi ogledniki so prinesli ogromne vinske grozde kot simbol obilja v obljubljeni deželi (4 Mz 13,20). Trto so sadili na sončnih pobočjih, vsako pomlad so jo obrezali, ob času zorenja grozdja so budno pazili na vsiljivce. Ob trgatvi so grozdje pobrali in ga peljali v stiskalnico, nekaj grozdja so uporabili za rozinove kolače. Novo vino, ki je vrelo, so spravili v nove mehove ali glinaste vrče. Trta je bila v Izraelu simbol miru in razcveta. Jezus je sebe opisal kot vinsko trto, iz katere črpajo življenjsko moč mladike (Jn 15,1-10). (sč)
Silvester Čuk, Ognjišče (2016) 10, str. 50

»Naj vsak od vas napiše prosti spis, katera pesem je za vas najlepša,« je profesorica na gimnaziji potrkala po mizi. »Pišite o svojih občutkih, ko poslušate to pesem. Kar napišete, naj bo kratko in jedrnato.« Potem je vzela v roke knjigo in se zatopila v njeno vsebino.
Bila je že nekoliko starejša, le malo let ji je manjkalo do upokojitve. O njenem zasebnem življenju ni vedel nihče nič, vedelo se je le, da živi v bloku v enosobnem stanovanju, ki ga je kupila na kredit, da vozi starega forda, ki se je še komaj držal skupaj, in da veliko in rada pomaga starejšim ljudem in revnim družinam. Šušljalo se je, da včasih celo plačo da za nakupe in hrano razdeli, edino položnice plača, živi pa od fižola in zelenjave, ki jo od časa do časa pripelje od nekod – od kod, pa ni vedel nihče. Skratka, živela je svoje življenje, sama, brez družine. Ko je v mladosti hudo zbolela in so ji zdravniki povedali, da ne bo nikoli mati, si tudi moža ni iskala. »Le kaj mi bi bil, družbo v hiši mi dela televizor, ob večerih mi krajšajo čas knjige, nihče ne prihaja pozno domov, poseda pred televizijo in gleda nogomet, meni je tako všeč,« se je rada pošalila. Vsi so jo sprejeli in jo imeli zelo radi.

Učila je slovenščino na gimnaziji ter vodila pevski zbor, malo za hobi je tudi učila klavir, zastonj seveda, in uživala, če je lahko komu kaj dobrega naredila. Sprva se je mogoče komu zdela čudaška, a je takoj, ko jo je bolje spoznal, spremenil mnenje o njej.
Stopila je po razredu in pobrala spise. Vse strani so bile popisane, le Matevžev list je bil skoraj prazen. Napisal je samo en stavek: »Zame je najlepša pesem klopotca; če jo hoče kdo slišati, ga, ko dozori grozdje, povabim v gorice, da ga bomo skupaj poslušali.« Samo to in nič več.
Obstala je in ga molče gledala. Tako kot o njej, tudi o Matevžu ni nihče veliko vedel. Samo to, da prihaja iz Prlekije, da se vsak dan vozi v Maribor z avtobusom in da je ves zakopan v učenje. Če je le mogel, je že med poukom pisal domače naloge; kdaj pa se je učil, je lahko slutila, da le med vožnjo, doma gotovo ni bilo časa.
»Matevž, držala te bom za besedo: ko boste trgali grozdje, naredimo športni dan in pridemo vsi pomagat, ne samo poslušat pesem klopotca.« Glasen ‘hura’ se je razlegal po razredu in prvič je tudi Matevža videla veselega.

Z vsemi drugimi je težko čakala dan, ko je oznanil: »V soboto bomo trgali, še športnega dneva nam ni treba nameniti za to, gremo raje kam drugam,« je bil preračunljiv Matevž.
In so šli – na avtobus do Ormoža, potem pa peš naprej po poti, ki jim jo je opisal Matevž. Stopali so po blatni stezi med vinogradi, grizli kolena v hrib, dokler niso zagledali domačih, ki so jim mahali izpred hiše. Sprejela jih je toplina preprostega doma: stara hiša, hlev, ki je že lezel vase. Zgarana, a tako prijazna mati in oče, ki je bil že upognjen k tlom.
»Bog ve, kako star je že bil, ko je dobil Matevža,« je pomislila. In kot da bi ženica brala njene misli, ji je prišepetala: »Matevž ni najin – nama Bog ni poklonil otrok, on je posvojen. Njegova mati, zelo mlada je še bila, se je izgubila v svetu, nobenega glasu ni več od nje. Nekaj časa je še pošiljala denar za malega, zdaj pa tudi tega ni več. Za očeta pa se ne ve, kdo je. Pri nama je in zdaj je najin. Vse bo dobil za nama, imamo že vse napisano na sodišču. Pravi, da bo kmetoval, ko konča šole, da bo ‘doktor za živino’. Nama je prav in upava, da bova učakala ta dan,« je končala in šla za obiralci, ki so že hiteli trgat.
»Tam nekje pa sem jaz doma, od tod se ne vidi,« je pokazala z roko proti Slovenskim goricam in se prvič razgovorila, ko so po končani trgatvi sedli pod košati oreh pri hiši.
»A gremo drugič obirat k vam?« so se ozrli vsi hkrati k njej.
»Pri nas doma že dolgo več ne poje klopotec,« je rekla otožno. »Vinogradi so opuščeni, le za brajdo pred hišo poskrbiva z bratom, in pa vrt obdelujeva, ko se vračava domov. On si je ustvaril družino drugje – pretrd je bil viničarski kruh – jaz pa se tudi bolj poredko vračam in prihajam po zelenjavo na vrt, po orehe in kostanj. A vedno jeseni, ko pridem domov, pogrešam pesem klopotca na našem griču za hišo – že davno je utihnil njegov glas. Brat ga je dal drugemu, le kaj bi z njim, saj še škorcev ni več v tisti samoti.«
Vsi so ji molče prisluhnili in njeni izpovedi se je v marsikaterem očesu utrnila solza.
»Matevž, vsi ti bomo pomagali, da boš obdržal dom, da bo še dolgo v tvojem vinogradu odmevala pesem klopotca,« so rekli v en glas.
KUMER, Anica (zgodbe) Ognjišče (2014) 10, str. 24

S fanti se na generacijski ravni dogaja nekaj čudnega, resnega; nekaj ni tako, kot bi moralo biti. Nedolgo nazaj sem se pogovarjal s kolegico študentko, ki je stara malo čez dvajset, in je povedala: »Po vajah smo šli, medve s kolegico in dva sošolca, na kavo. Skupaj smo bili debelo uro in onadva sta ves čas govorila o fitnesu in tem, koliko kalorij kateri od njiju zaužije, kaj redi in kaj ne …« Druga pravi: »Me moramo prevzeti pobudo. Menda je bilo včasih drugače, sedaj pa jih me povabimo na zmenek in pijačo.« Pa še in še bi lahko naštevali podobne zgodbe, ki jih povedo dekleta. Kakor da fantje nimajo v sebi zdravega osvajalskega impulza, kot da so izpraznjeni testosterona. Še več, velikokrat so videti anemični, brez interesa, nič se ne iskri in prasketa. Romantika, osvajanje, dvorjenje so postali popolnoma tuja stvar. Maksimalni domet osvajanja je prek zaslonov, kjer se ne vidi obraza in oči, kjer nisi izpostavljen in si varno skrit v svojem kotičku za naklikanimi emojiji. Kakor da se fantje ne identificirajo več z moškim principom delovanja, prodornostjo, junaštvom, notranjo močjo. To se kaže tudi navzven, v vedenju, mimiki, neverbalni govorici in odnosu do deklet. Še fantovska moda in oblačenje sta čudno poženščena. Pogled od zadaj velikokrat ne razkrije, ali gre za fanta ali dekle.
Moški oz. fantovski princip identitete in delovanja v odnosu, ne samo do ženskega spola, ampak tudi nasploh, nevarno izginja. O tem se pritožuje vedno več mladih mamic ter tudi srednja generacija mam in žena, da pri svojem partnerju pogrešajo pristno moškost. Včasih rečejo, da imajo občutek, kot da imajo še enega sina. Neka gospa je na šoli za starše rekla: »Pri njem se ni nič spremenilo, prej mu je težila mama, sedaj mu pa jaz. Doma vse urejam sama, on pa se obnaša kot kak osemnajstletnik. Kolegi, šport, veteranska liga, pijačke … Ne želim biti celo življenje samo mama in gospodinja, ampak bi rada bila tudi partnerica in žena.« Le kaj se je zgodilo z moško odločnostjo, vztrajnostjo, notranjo močjo, prodornostjo, ciljno usmerjenostjo, srčnostjo in pogumom? Če moški nima razvitih teh lastnosti, svoji partnerici in družini ne more dajati občutka varnosti, kar je pa njegova temeljna naloga. Moški mora vedno biti del rešitve in nikoli del problema.
Na podlagi raziskav in svojega dela vidim tri temeljne vzroke za nastalo zaskrbljujočo situacijo: 1. permisivna vzgoja, 2. pretirana in nekontrolirana izpostavljenost zaslonom in 3. pornografija. Mnoge mame vzgajajo po temeljnem načelu permisivne vzgoje, “vse za sina” in “vse je dovoljeno”, kar pomeni, da se z njim pretirano ukvarjajo, mu pretirano strežejo, povsod so vključene in urejajo praktično vse sinove zadeve, ga predolgo dojijo, mu dovolijo, da spi v zakonski postelji, ipd. Na ta način ga na nezavedni ravni prisesajo nase, ga oropajo dragocenih izkušenj, preko katerih bi razvil zdravo samopodobo in samozavest, oropajo ga zmožnosti razvoje moške identitete, samostojnosti in odgovornosti, s svojim materinskim obožujočim odnosom v njem razvijajo in potencirajo narcisitične osebnostne strukture. Pogosto takšni fantje postanejo čustveni invalidi.
Ker so fantje notranje prazni, anemični in mlahavi, skušajo to kompenzirati z zunanjo protiutežjo in se mučijo na fitnesih, da bi bili videti močni in mišičasti, puščajo si brade in na svoje telo nanašajo inkovske bojne vzorce tetovaž, da bi dajali videz neustrašnih bojevnikov in možatosti. A vsi ti napori so enako brezplodni in jalovi kot gledanje pornografskih vsebin in večurno zrenje v zaslonček. Ker na nezavedni ravni čutijo, da tovrstni napori ne dosežejo nobenega smiselnega cilja, da so življenjsko gledano neučinkoviti in ‘nerodovitni’, se v sebi čutijo frustrirane in svoje življenje doživljajo neosmišljeno. So v začaranem krogu, ko z zasloni in s pornografijo skušajo v sebi zapolniti praznino in hrepenenje po resničnih odnosih, po življenjskem smislu. Dosegajo pa ravno obratno, praznina je vedno večja in globlja. Zasloni uničujejo njihove možgane, njihovo duševno in telesno zdravje, kognitivne sposobnosti in še in še bi lahko naštevali. Pornografija pa uničuje še tisto, kar je čistega in pristnega na medosebni in duhovni ravni. Mnogi starši so mi povedali, da ko so preverili zgodovino brskanja svojih 11-letnic/kov, so bili več tednov v šoku, ko so odkrili, kakšne vsebine gledajo njihove hčere in sinovi. Kaj vse pomeni pornografija za otroški razvoj, možgane, duševno zdravje, identiteto in kako to vpliva na vse kasnejše partnerske in druge odnose, presega okvir tega besedila. Kakšni možje in očetje bodo ti otroci, kaj bo to pomenilo za prihodnost naroda in družbe? Starši pa svojim otrokom še kar kupujejo zaslone in jih mirno prepuščajo, da jih ‘nekdo’ izza ekranov hrani in polni z vsebinami, za katere ‘on’ ve, da so dobre in koristne.

KRISTOVIČ, Sebastjan. (Na začetku). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 10, str. 11.

Danes otroci ne marajo ocvirkov. Včasih pa je bilo drugače. V starih časih se je svet drugače vrtel kot zdaj. Ljudje so trdo delali in skromno živeli, večkrat so bili lačni kot siti. Zabele, olja, masti niso imeli na pretek, kajžarji pa komaj kaj. Iz stare Kržlinke so se norčevali, da sploh ne beli koruznega soka, ko ga postavi na mizo. Segreje le star brajdnik in ga vtakne v skledo, da zacvrči in je slišati, kakor da bi belila z razbeljeno mastjo in z ocvirki. Po enega prašička so klali in ta je moral imeti zabele za vse leto, za praznike in delovne dni. Nekdaj je bilo tako skoraj povsod po Dolenjskem. Kakor se danes izogibamo masti in ocvirkom, tako so si tega nekoč najbolj želeli. Kdo je tedaj vedel za holesterol ali za raka? Ljudi so cenili po debelosti. Če so o kom rekli, da je videti zdrav, je to pomenilo, da je lepo zalit. Biti močan ali pri dobrem zdravju je pomenilo, da je debel.
Hlapci in dekle premožnih kmetov so navadno jedli posebej, pri drugi mizi, slabše. Redka je bila kmetija, kjer sta hlapec in gospodar zajemala iz iste sklede. Čudno se sliši “iz iste sklede”, a to, da se je jedlo iz skupne sklede, je bila splošna navada. Skleda je stala sredi mize. A tudi tedaj, ko so jedli skupaj, je gospodinja pazila, da so ocvirki na koruznih žgancih gledali h gospodarju. Vsak je smel zajemati le pred seboj. Od drugih jemati boljši kos je bil skorajda neodpustljiv greh.
Primerilo se je, da je Murnovka postavila na mizo skledo žgancev tako, da so najlepši ocvirki gledali proti hišnemu hlapcu. Gospodarju seveda to ni bilo všeč. Reči, da je s skledo in žganci nekaj narobe, pa bi bilo tudi grdo. Premišljeval je, kako bi prišel do debelih ocvirkov. Pa jo iztuhta. Prijel je za skledo, jo dvignil in pokazal družini: »Ta skleda je nekaj posebnega. Kupil sem jo na sejmu in zanjo dal petdeset krajcarjev.«
Nato je postavil skledo nazaj na mizo, vendar tako, da so bili ocvirki pred njim.
Hlapec se je kislo obrnil. Vendar mu ni ostal dolžan, saj si je tudi sam želel mastnih ocvirkov. Ne bodi len, je zgrabil skledo, jo prav tako dvignil in pritrdil gospodarju: »Vredna je bila!«
Postavil jo je na mizo, vendar tako, da so bili slastni ocvirki spet pred njim. Gospodar je seveda grdo gledal, a se za prigrizek ni bilo lepo potegovati preveč očitno. Skremženo je prepustil koščke ocvrtega mesa hlapcu, sam pa je zajemal puste žgance in jih nosil v jezna usta. Pa naj še kdo reče, da so bili nekoč hlapci neumni!

P. Krnc, zgodba, v: Ognjišče 10 (2022), 82. (iz knjige Ata nam je povedal, Družina 2008)