Hojo smo zaradi razvoja prevoznih sredstev močno izrinili iz vsakdanjega življenja, s tem pa tudi veliko izgubili. Svetovna zdravstvena organizacija (SZO) na podlagi znanstvenih ugotovitev priporoča hojo v obliki 10.000 korakov na dan, kar znaša približno med 6 in 7 kilometri, odvisno od koraka in hitrosti. Za 10 kilometrov dnevno, pa bi morali narediti več kot 14.000 korakov na dan. Večina ljudi povprečno naredi 3.500 korakov, kar je v resnici malo. Program, ki predlaga 10.000 korakov na dan, ni zahteven v primeru, da je naše zdravstveno stanje stabilno. To vrednost bomo težko dosegli doma, s hojo po stanovanju, zato SZO priporoča uporabo stopnic in pešpoti vedno, ko je to možno. Samo z vajo bomo spoznali, koliko kilometrov ali razdalje moramo prehoditi, da naredimo 10.000 korakov.
Za štetje korakov se uporabljajo orodja štetja korakov (pedometri), pametne ure ali mobilne aplikacije. Nekatera orodja beležijo poleg števila korakov tudi prehojene kilometre, srčni utrip, porabo energije v kalorijah, spanje ....

KAKO ZAČETI?
Zaradi pretežno sedečega načina življenja, je najprej potrebna odločitev za spremembo življenjskega sloga. S sistemom 10.000 korakov je to povsem preprosto, saj šteje vsak korak, ki ga naredimo čez dan, ne da bi se s tem posebej ukvarjali.
Če smo zdravi, je pomembno, da si naredimo program, kako dnevno prehoditi določene razdalje. Starejše osebe, ki niso gibalno spretne in osebe s prekomerno telesno maso naj začnejo hojo z manj koraki, da telo navadijo na gibanje. Pozitivni vplivi hoje na zdravje se kažejo le v primeru, da je ta redna ter da dnevno opravimo 10.000 korakov, za kar pa je potrebna disciplina.

KAJ NAM POVE ŠTEVILO KORAKOV?
Če imamo merilce za štetje korakov, nam lahko povedo, koliko s telesno aktivnostjo skrbimo za svoje zdravje.
Manj kot 5.000 korakov/dan – gibalna neaktivnost
Od 5.000 do 7.499 korakov/dan – nizka stopnja gibalne aktivnosti
Od 7.500 do 9.999 korakov – zmerna gibalna aktivnost
10.000 korakov/dan – dobra aktivnost
Več kot 10.000 korakov/dan – visoka aktivnost

Po priporočilih SZO za krepitev zdravja odraslih zadošča 150 minut vsaj zmerne gibalne aktivnosti na teden, ali 75 minut visoko intenzivne gibalne aktivnosti na teden. Večina študij poroča, da osebe z zmerno gibalno aktivnostjo 150-ih minut na teden, prehodijo približno 7.500 korakov/dan, zato priporočajo še nekoliko več gibanja, ker so koristi boljše. V eni od raziskav na Škotskem so dokazali, da so poštni delavci, ki so prehodili 15.000 korakov na dan, obolevali manj za boleznimi srca in ožilja, v primerjavi s sedečimi in manj aktivnimi posamezniki.

PEDOMETRI
Pedometer je merilec števila korakov. Cenovno je dokaj ugoden in ga lahko dobimo v športnih trgovinah ali drugod. Spremlja telesno aktivnost v obliki korakov, obenem nas motivira za telesno aktivnost. Ob koncu dneva nam pokaže, koliko korakov nam manjka do priporočenih 10.000. S tem nas spodbuja, da se odpravimo na zrak ter prehodimo še tistih nekaj metrov in tako naredimo nekaj za naše zdravje in boljše počutje.

KAKO DOSEČI 10.000?
Morda je 10.000 korakov videti kot visoko postavljen cilj, vendar je doseganje lažje, kot si predstavljamo. Za desettisočaka ni pomembno, ali bomo vse korake prehodili naenkrat ali v intervalih, pomembno je le, da jih je na koncu dneva 10.000.
Uporabljajmo stopnice namesto dvigala
Hodimo kolikor je le možno
Uporabljajmo daljše peš poti
Avtomobil parkirajmo na oddaljeni lokaciji in tako bomo pridobili dodatne korake.

15. OKTOBER– SVETOVNI DAN HOJE
15. oktobra obeležujemo svetovni dan hoje. Hoja je najbolj naravna in zato tudi najbolj zdrava oblika gibanja. Hoja velja za eno najbolj varnih oblik telesne aktivnosti, priporočljiva je za ljudi vseh starosti, ne glede na telesno pripravljenost. Ker je dostopna vsakomur, v vseh letnih časih in ne zahteva dodatnih sredstev ali posebne opreme, jo posameznik lahko prilagodi po želji. Je dovolj zahtevna aerobna vadba, s katero lahko izboljšamo aerobno vzdržljivost telesa, okrepimo srčno-žilni sistem, skeletne mišice in kosti, vplivamo na prebavo in presnovo ter poskrbimo za boljše razpoloženje, z vsem tem pa vplivamo na zdravje.

ODLOČI SE ZA HOJO!

1. Dobro vpliva na srce in ožilje, krvni tlak in sladkorno bolezen.
2. Spodbuja imunski sistem.
3. Ohranja in krepi mišično maso in vzdržuje kostno gostoto.
4. Krepi dihalni sistem.
5. Je prijazna do sklepov.
6. Pospešuje presnovo.
7. Pospeši oskrbo telesa s kisikom.
8. Zmanjšuje delež telesnega maščevja in s tem nizko stopnjo kroničnega vnetja (za 10. 000 korakov telo porabi približno 500 kalorij).
9. Preprečuje druge bolezni, kot npr. rak.
10. Vpliva na počutje, spanje in razpoloženje.
11. Majhna možnost poškodbe, saj so napori med hojo, ki so jim noge izpostavljene, zelo majhni.

dr. Mihaela JURDANA,Univerza na Primorskem, Fakulteta za vede o zdravju, (Narava in zdravje) v: Ognjišče (2018) 10, str. 94.

Ko je potoval v Jeruzalem, je hodil med Samarijo in Galilejo. Ko je prispel v neko vas, mu je prišlo naproti deset gobavih mož. Od daleč so se ustavili in na ves glas govorili: »Jezus, Učenik, usmili se nas!« Ko jih je zagledal, jim je rekel: »Pojdite in pokažite se duhovnikom!« In med potjo so bili očiščeni. Ko je eden izmed njih videl, da je bil ozdravljen, se je vrnil in z močnim glasom slavil Boga. Padel je na obraz pred njegove noge in se mu zahvaljeval; in ta je bil Samarijan. Jezus pa je odgovoril: »Mar ni bilo deset očiščenih? Kje pa je onih devet? Ali ni bilo nobenega drugega, da bi se vrnil in počastil Boga, razen tega tujca?« In rekel mu je: »Vstani in pojdi! Tvoja vera te je rešila.« (Lk 17,11-19)

Da se stvari komu zdijo samoumevne, je očitno že stvar splošne kulture. Imamo pač že tako veliko, bogati smo, premožni, preskrbljeni, od spredaj in od zadaj, pa še od strani se nam streže, in tako človek dobi občutek, da mu vse to preprosto pripada. Kot svojo lastnino dojema vse, kar mu je dano, kot nekaj, kar tako ali tako enkrat mora dobiti.
Da je v človeštvu vedno, posebno pa danes tako malo hvaležnosti, ni težava v pomanjkanju bontona. Bolj je problem to, da smo se nehali zavedati, kdo je v tem našem bivanju na zemlji Bog in kdo človek, da rečem drugače, kdo je posedujoči in kdo proseči. Kdo kliče: »Jezus, Učenik, usmili se nas!« in kdo ima pasti na obraz pred njegove noge. Morda je težava tudi v tem, da razumemo hvaležnost kot nekaj, kar naj bi nas pred drugimi ponižalo, nas naredilo manjvredne, češ, jaz pa nimam in moram prejeti. Toda saj občutek hvaležnosti ni nekaj, kar bi nas pred drugim delalo dolžnika, temveč obdarovanca. Dolžnik se mora namreč zavedati, da je nekomu nekaj dolžan in da mora slejkoprej to vrniti. Tisti, ki se mu zbudi občutek hvaležnosti, pa razume, da je obdarovan – in da je obdarovan iz ljubezni.
To je tisto strašljivo, kar manjka v človeku, ki ne zna biti hvaležen: ljubezni ne čuti v svojem življenju. Kdor hoče vse imeti sam, sicer nikogar ne potrebuje, a tudi prav zato nima nikogar. Kdor nima nikogar, ki bi mu bil hvaležen, nima nikogar.
Morda zato kdaj pride do kake gobavosti v našem življenju, do pomanjkanja, do krize, do trenutka, ko razumemo, kdo smo, da smo obdarjeni reveži, ki nimamo ničesar, dokler ne sprejmemo daru Nekoga, ki nas ima rad. In tako pomeni opaziti, da smo obdarovani, kakor pravi Jezus, stvar naše rešitve. Mi smo obdarjeni zastonj. Nič ni treba vračati. Ni treba odplačevati kredita za grehe. Samo sprejeti darilo. In se zahvaliti. Samo to, nič drugega. Pa ne, ker bi Bog potreboval zahvalo, ampak ker jo potrebujemo mi.
Hvaležnost nam namreč odpira oči. Hvaležnost išče v ljudeh dobro. Hvaležnost nas dela pozorne. Hvaležnost prodira v našo zavest misel, da so drugi ljudje za nas dragocenost, ne pa breme. In to je največji sad spreobrnjenja, ki odrešuje človeštvo. Majhna, ničvredna besedica hvala, ki se lahko dogaja samo v mojem srcu, namreč rešuje na stotine ljudi. Ker jih rešuje pred mojim egoizmom. To pa je njihov največji sovražnik.

M. Rijavec, Kolumna, Mladinska priloga, v: Ognjišče 11 (2023),73.

Iz otroštva sem odnesel neko osnovno, tradicionalno vero oz. religioznost. Brez dvoma ji nisem sledil z veliko vnemo, sem bil pa že od nekdaj odprt iskalec in izkoristil kako priliko za poglobitev. Z leti sem si začel postavljati več vprašanj o veri, Bogu, Jezusu, svetnikih in kam se sam postavim med nje. V zadnjih letih skušam z branjem in preko interneta poglobiti svoje znanje. Odkrivam velike vrzeli v svoji verski vzgoji, vrzeli v znanju “zunanjih dejavnikov” kot so zgodovinske okoliščine, “statistični podatki” iz Svetega pisma (npr da Stara zaveza, če se ne motim, 322-krat nakaže učlovečenje Boga).
Začel sem brati tudi Sveto pismo, čisto od začetka, in zataknilo se je že pri Drugi Mojzesovi knjigi, Tretja Mojzesova knjiga pa je skoraj nečitljiva in vsekakor brez dodatnega, “tehničnega” znanja verjetno običajnem bralcu nerazumljiva. Dlje nisem še prišel.
V knjigah, ki jih berem, ali videoposnetkih, ki jih gledam, pa najdem razlage zgodovinskih ozadij in povezav, simbolike, o načinu Jezusovega nastopanja in seveda verskih resnic. In marsikaj se mi je odprlo, marsikaj se mi zdi zdaj bolj jasno. Vtis imam, da vsa leta verouka v šoli ali v okviru priprave na zakramente, ali nisem bil nič kaj pozoren ali pa enostavno niso povedali tega, kar zdaj odkrivam.
Postavlja se mi pa vprašanje, ali berem primerne vire, ali poslušam primerne govore.
Videl sem dokumentarec in pozneje tudi igrani film “Faith like potatoes” (Vera kot krompir) o življenju Angus Buchan. Poslušal sem kar nekaj predavanj gospoda J. Johna, pastorja anglikanske Cerkve.

V svojem pismu odpirate zanimivo vprašanje verske vzgoje in izobraževanja. Niste edini, ki od verouka ni odnesel kaj prida znanja. Več ko se pogovarjam z ljudmi, bolj spoznavam, kako malo znanja so odnesli od verouka. Kar niti ni največja tragika. Bolj je tragično, da tudi pozneje svojega verskega znanja ne poglabljajo in dopolnjujejo. Eden od dokazov je tudi vse manjše zanimanje za verski tisk in knjige verske vsebine. Pri vas je drugače. Imate željo, da bi svoje versko znanje poglobili. To je hvalevredno, saj bo vernik, ki ima več verskega znanja, znal bolje odgovarjati na razne napade ne vero in Sveto pismo. Hitro bo ugotovil, da številni napadi niso tako zelo znanstveno utemeljeni, kakor bi njihovi avtorji radi prikazali. Še več, nekaterim botruje pravo versko neznanje in še bolj številni predsodki ali celo sovraštvo, z resničnostjo pa nimajo nobene zveze. Mnogi slovenski mediji so v tem še bolj ‘ranljivi’, saj velika večina novinarjev ne pozna krščanstva in piše kritike kar počez in kritizirajo nekaj, česar niti malo ne poznajo.

Neki kralj je zapadel v globoko žalost. Ko so ga vprašali, kaj ga tako žalosti, je dejal: »Nenehno moram misliti na to, da vedno, ko se kje človek rodi, drugje človek umrje!« Dolgo so se posvetovali, kako bi kralju mogli pomagati. Najeli so dvornega norca, ki naj bi ga s svojimi norčijami razvedril. Zaman. Nazadnje se je oglasil nekdo, ki je rekel, da bi rad govoril s kraljem. Po pogovoru je bil kralj veder in vesel. Ko so tistega človeka vprašali, kako mu je uspelo kralja ozdraviti, je povedal: »Rekel sem mu, naj misli na to: Vedno, ko kje kakšen človek umrje, se drugje nekdo rodi.«

S. Čuk, Iskrica, v: Ognjišče, 10 (2022) 82.

OD "NE BOJTE SE!" DO ZADNJEGA "AMEN"

(ob obletnici izvolitve) Temu izrednemu papežu smo v Ognjišču posvetili veliko strani. Ko smo se od njega poslavljali, smo se na straneh  priloge na kratko sprehodili skozi dolga leta njegovega papeževanja. Ob vsaki letnici smo navedli njegova apostolska potovanja po svetu in listine (okrožnice, spodbude, apostolska pisma), ki so pomembne za življenje Cerkve v sedanjem svetu.

1978 - 16. oktobra je bil izvoljen za papeža, 264. naslednika apostola Petra. 22. oktobra je svojo službo prvega pastirja katoliške Cerkve med slavjem na Trgu sv. Petra v Rimu začel in ob tem izrekel besede, ki so zaznamovale njegovo papeško službo. V svoji prvi božični poslanici je poudaril, da je od učlovečenja božjega Sina vsak človek vreden vsega spoštovanja.

1979 - Naslednik apostola Petra e čutil potrebo, da po zgledu apostola Pavla gre po svetu oznanjat evangelij. V prvem letu svoje papeške službe je opravil štiri apostolska/misijonska potovanja po svetu.

Najprej (od 25. januarja do 1.februarja) je obiskal Mehiko. Pomembno je bilo njegovo prvo potovanje v domovino Poljsko, ki pomeni začetek družbenih sprememb na evropskem vzhodu. Med svojim tretjim dolgim potovanjem na Irsko in v ZDA se je ustavil tudi v stekleni palači Združenih narodov. Proti koncu leta je šel še na krajše potovanje v Turčijo. Smernice svoje papeške službe je zarisal v svoji prvi okrožnici Človekov Odrešenik, ki je izšla 4. marca 1979 in katere bistveno sporočilo je: "Prva skrb Cerkve je človek."

1980 - Štiri apostolska potovanja: prvo v Afriko - Zaire, Kongo, Kenija, Gana, Gornja Volta, Obala slonove kosti; Francija, Brazilija, Zvezna republika Nemčija. Dokumenti: okrožnica O božjem usmiljenju, tri apostolska pisma.

1981 - Eno samo, toda "maratonsko" apostolsko potovanje: od 16. do 27. februarja je obiskal Pakistan, Filipine, otok Guam, Japonsko in Aljasko. Njegove načrte je preprečil atentat na Trgu sv. Petra v Rimu 13. maja. Potrebno je bilo dolgo zdravljenje na kliniki Gemelli, kamor se je pozneje večkrat vračal, zato je imenoval "Vatikan 3" (Vatikan 2 je poletna rezidenca Castelgandolfo). Dokumenti: okrožnica O človeškem delu ter dve apostolski pismi.

1982 - Papež rekonvalescent je opravil v tem letu kar sedem apostolskih potovanj: najprej je obiskal afriške države Nigerijo, Benin, Gabon in Ekvatorialno Gvinejo, nato Portugalsko (Fatima, ker je bil prepričan, da ga je Marija varovala pri atentatu), Veliko Britanijo, Argentino, Švico, San Marino in Španijo.

1983 - Apostolska potovanja: po osmih državah Srednje Amerike (Kostarika, Nikaragva, Panama, Salvador, Gvatemala, Honduras, Belize in Haiti); drugič je obiskal svojo domovino Poljsko; prvič je romal v Lurd; sredi septembra je prvič obiskal Avstrijo.

1984 - Štiri apostolska potovanja - najprej na Daljni Vzhod, najdaljše od vseh (38.500 km), med katerim je obiskal Južno Korejo, Papuo-Novo Gvinejo, Salomonske otoke in Tajsko; Švica (Svetovni svet Cerkva); Kanada; Srednja Amerika (Dominikanska republika in Portoriko). Od njegovih listin tega je najpomembnejše apostolsko pismo O odrešilnem trpljenju, ki ga je začel pisati v bolnišnici.

1985 - Apostolska potovanja: Venezuela, Ekvador, Peru ter Trinidad Tobago; Nizozemska, Luksemburg in Belgija; tretjič v Afriko (Togo, Obala slonove kosti, Kamerun, Centralnoafriška republika, Zaire, Kenija, Maroko); Švica in Liechtenstein. Najpomembnejši dokument tega leta: okrožnica Apostola Slovanov.

1986 - Apostolska potovanja: Indija; Kolumbija; Francija (Ars, Taize); Daljni Vzhod (Bangladeš, Singapur, Otočje Fidži, Nova Zelandija, Avstralija in Sejšelski otoki). Pomemben dogodek tega leta je bila molitev za mir v Assisiju 27. oktobra, pri kateri so sodelovali predstavniki vseh velikih verstev sveta. Za binkošti (18. maja) je izšla okrožnica O Svetem Duhu.

1987 - Apostolska potovanja: Urugvaj, Čile, Argentina (drugi svetovni dan mladih); Zvezna republika Nemčija; tretjič Poljska; drugič v ZDA. To leto sta izšli dve njegovi pomembni okrožnici: O Odrešenikovi Materi, kateri je bil sinovsko vdan, in O skrbi za socialno vprašanje.

1988 - Apostolska potovanja: Urugvaj, Bolivija, Paragvaj in Peru; drugič v Avstrijo (v Krki na Koroškem smo se z njim srečali tudi romarji iz Slovenije); četrtič v Afriko (Zimbabve, Bocvana, Lesoto, Svazi, Mozambik); Francija (evropske ustanove v Strasburgu). Pomembna listina: apostolsko pismo o dostojanstvu žene.

1989 - Apostolska potovanja: petič v Afriko (Madagaskar, Reunion, Zambija, Malavi); v hladno Skandinavijo (Norveška, Island, Finska, Danska, Švedska); v špansko Kompostelo za četrti svetovni dan mladih; Južna Koreja (Seul), Indonezija in Mauricius.

1990 - Apostolska potovanja: šestič v Afriko mladega krščanstva (Kapverdski otoki, Gvineja Bissau, Mali, Burkina Faso, Čad); Češkoslovaška; Mehika; Malta; sedmič v Afriko (Tanzanija, Burundi, Ruanda, Yamoussoukro). Okrožnica Odrešenikovo poslanstvo (o misijonski dejavnosti Cerkve).

1991 - Apostolska potovanja: Portugalska (Fatima); četrtič v domovini; Čenstohova (šesti svetovni dan mladih), Madžarska; drugič v Braziliji, katoliški deželi kričečih socialnih krivic. Datum 1. maja, mednarodnega praznika dela pa tudi sv. Jožefa Delavca, nosi okrožnica Ob stoletnici (okrožnice Rerum novarum Leona XIII., prve papeške okrožnice o delavskem vprašanju.

1992 - Apostolska potovanja: osmič v Afriki (Senegal, Gambija, Gvineja); pa še devetič na črni celini (Angola, Sao Tome in Principe); Dominikanska republika (ob petstoletnici odkritja Amerike). Dokumenta: apostolska spodbuda Dal vam bom pastirjev in pismo o uvedbi svetovnega dneva bolnikov 11. februarja.

1993 - Apostolska potovanja: že desetič v Afriki (Benin, Uganda, Kartum/Sudan); Albanija; Španija; Španija; Jamajka, Mehika in Denver/ZDA (osmi svetovni dan mladih; Litva, Latvija, Estonija. Okrožnica Sijaj resnice, ki na temelju evangeljske resnice razlaga moralna vprašanja našega časa.

1994 - Janez Pavel II. je v tem letu zaradi slabega zdravstvenega stanja obiskal samo Hrvaško (10. in 11. septembra) ob 900-letnici zagrebške škofije. Pomembna dokumenta tega leta sta Pismo družinam in apostolsko pismo V zarji tretjega tisočletja.

1995 - Apostolska potovanja: Filipini (pri papeževi maši v Manili 4 milijone ljudi!), Papua-Nova Gvineja, Avstralija, Šri Lanka; Češka; Belgija; Slovaška; enajstič v Afriko (Kamerun, Južna Afrika, Kenija); ZDA (govor v palači OZN). Dokumenti: dve pomembni okrožnici - Evangelij življenja, v kateri papež svari pred "civilizacijo smrti" in pričuje za "civilizacijo življenja"; in Da bi bili eno (o delu za edinost kristjanov).

1996 - Apostolska potovanja: Gvatemala, Nikaragva, Salvador, Venezuela; Tunis (nepredvideno); PRVIČ V SLOVENIJI (njegovo 71. potovanje, od 17. do 19. maja); Nemčija; Madžarska, Francija. Ob zlati maši je izšla njegova avtobiografska knjiga Dar in skrivnost, v kateri opisuje svojo pot do duhovništva.

1997 - Apostolska potovanja: Sarajevo, ranjeno v državljanski vojni; Češka; Libanon; Poljska (šestič); Pariz - dvanajsti svetovni dan mladih, ko se je okoli starega papeža zgrnilo več kot milijon navdušenih mladih z vsega sveta.

1998 - Apostolska potovanja: Kuba, kjer je nekoliko "omehčal trdega komunista" Fidela Castra; Nigerija (dvanajstič v Afriki); tretjič v Avstrijo; drugič na Hrvaškem - razglasitev kardinala Alojzija Stepinca za blaženega. Pomembna dokumenta: apostolsko pismo Gospodov dan (o praznovanju nedelje) in okrožnica Vera in razum (o odnosu med vero in znanostjo).

1999 - Apostolska potovanja: Mehika in ZDA; Romunija; Poljska (sedmič); DRUGIČ V SLOVENIJI - 19. septembra v Mariboru razglasitev Slomška za blaženega; Indija in Gruzija. Pred božičem odprtje svetih vrat bazilike sv. Petra v Rimu in začetek velikega jubileja 2000.

2000 - Apostolska potovanja: Egipt in Sinaj (24.-26. februarja); Sveta dežela (20.-26. marca) - to romanje je označil za najpomembnejše od vseh 91, kolikor jih je dotlej opravil; Fatima (razglasitev Francka in Jacinte za blažena). Številna srečanja s svetoletnimi romarji, najbolj veličastno z mladimi (15.-20. avgusta), ki se jih je zbralo nad dva milijona.

2001 - Apostolska potovanja: Grčija, Sirija in Malta (po stopinjah apostola Pavla); Ukrajina; Kazahstan, Armenija. Pomembna listina: apostolsko pismo Ob začetku novega tisočletja.

2002 - Apostolska potovanja: Azerbajdžan in Bolgarija; Kanada-Toronto, sedemnajsti svetovni dan mladih (22.-28. julija), kjer ga je pričakalo okoli 600.000 mladih, med katerimi se je stari in bolni papež čudežno pomladil. Na povratku iz Toronta se je ustavil v Mehiki in Gvatemali. Avgusta se je šel poslovit od svoje domovine Poljske. Pomembna listina tega leta je apostolsko pismo Rožni venec Device Marije, v katerem objavlja pet novih - "svetlih" - skrivnosti rožnega venca in razglaša leto rožnega venca (od oktobra 2002 do oktobra 2003).

2003 - Apostolska potovanja: Španija; Hrvaška (tretjič), Bosna in Hercegovina; Slovaška. Pomembni listini: okrožnica Cerkev iz evharistije /živi/ in apostolska spodbuda Cerkev v Evropi. Na misijonsko nedeljo (20. oktobra) razglasitev matere Terezije iz Kalkute za blaženo.

2004 - Apostolski potovanji: Švica (Bern) in Francija-Lurd, kamor je 15. avgusta romal kot bolnik med bolniki ob 150-letnici razglasitve verske resnice o Marijinem brezmadežnem spočetju. To je bilo 103. in tudi zadnje apostolsko potovanje pastirja sveta. Z apostolskim pismom Ostani z nami, Gospod je razglasil "leto evharistije" (od oktobra 2004 do oktobra 2005).

2005 - Stran, na kateri so zapisana apostolska potovanja, je prazna, kajti zdravje svetega očeta, ki se je krhalo vse od atentata 13. maja 1981, je vse bolj pešalo. Nekajkrat se je moral iz "Vatikana 1" preseliti v "Vatikan 3" (kliniko Gemelli). Prede cvetno nedeljo se je vrnil domov; za veliko noč je brez besed še zadnjič podelil blagoslov "mestu in svetu", v soboto pred belo nedeljo, ki jo je leta 2000 razglasil za nedeljo božjega usmiljenja, pa je ob 21.37 odšel na svoje zadnje potovanje - v Očetovo hišo, kjer ga je pričakala Mati Marija.

Silvester Čuk

Zgodba

Rad bi postal menih

Mladenič je nagovoril opata: »Rad bi vstopil v samostan. Prej pa bi rad zvedel, zakaj morajo menihi, ki učijo, da je Bog povsod, živeti v samoti, ločeni od drugih ljudi? Saj Boga lahko ljubim, tudi če živim sredi sveta.«
Opat je vzel svečo, jo prižgal in jo izročil mladeniču ter rekel: »Pridi z menoj ven in pazi, da ti sveča ne ugasne.«
Mladenič je ubogal redovnika in stopila sta skozi glavna vrata samostana. Tedaj pa je zapihal veter in ugasnil svečo. Mladenič je skušal svečo prižgati, a vedno jo je veter brž ugasnil.
»Če želiš, da sveča gori,« je tedaj nejevoljno rekel mladenič, »potem morava ostati notri. Zunaj piha veter, zato je nemogoče, da bi sveča ostala prižgana.«
»Glej, kakor je nemogoče, da bi ostala sveča prižgana zunaj, kjer piha veter,« mu je dejal opat, »tako je težko ohraniti trajno ljubezen do Kristusa zunaj, kjer te raztresa toliko stvari. Da ohraniš tako ljubezen gorečo, jo moraš kot zaklad čuvati v samoti.«

Misel

Samota je stanje, ko smo sami in je dobrodošla, če jo potrebujemo sami. Pripovedujejo, da je h grškemu basnopiscu Ezopu, ki je sedel sam v svoji sobi, prišel nekdo in ga vprašal: »Kako lahko živiš sam?« Ezop mu je odgovoril: »Osamljenega sem se počutil v trenutku, ko si ti vstopil.« Razložil mu je, zakaj: ker je v njegovi navzočnosti izgubil svojo samoto.
Koristno je, da si znamo včasih privoščiti samoto. To je znamenje, da smo sami mirni v sebi in da zmoremo živeti sami s seboj. Zlepa nam nič ne povrne duhovne moči tako kot samota: obogati našega duha in okrepi našo osebnost.

Molitev

Gospod Bog,
kako bi lahko živeli v samoti,
ko pa povsod okrog sebe vidimo tvoje dobrote
in Tebe, ki si Stvarnik, začetnik vsega dobrega?
Zavedamo se:
bolj ko se umikamo v samoto,
jasneje čutimo tvojo dobroto do nas.
Prav v samoti te lahko najdemo.
Tam lahko slišimo, kako nam govoriš.
Tam vse naše bitje počiva v tvojem miru.
Tam laže premišljujemo o tvoji ljubezni.

Iskra

V jeziku smo skovali besedo osamljenost, da bi izrazili bolečino, ker smo sami in besedo samota, da bi izrazili veselje, ker smo sami. (Paul Tilich)

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 10 (2013), 28-29.
v knjigi: Zgodba zate, Ognjišče, Koper, 2022, 68.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

»Jože, ali boš že nehal nocoj obirati to grozdje?« se je Mara nejevoljno obregnila ob moža, ko je videla, da si je napeljal luč in pridno trgal grozde z brajde ob garaži in delavnici. »Jutri je še en dan,« ni odnehala. »Ali ne veš, da tisto, kar narediš po večernem zvonjenju, nima Božjega blagoslova?«
»Seveda vem, saj mi to kar naprej ponavljaš,« se ni dal in je mirno trgal naprej. »Jutri bo dež in mokro grozdje bo začelo gniti in tudi škorci ga pridno zobljejo. Namesto da mi tukaj pridigaš, mi raje pridi pomagat.«
»Na žalost ti moje pridige, kakor ti praviš mojim nasvetom, ne pridejo do živega, ampak vedno delaš po svoje,« mu je navrgla in odšla v hišo. »Ne, ne bom mu šla pomagat!« je rekla sama pri sebi.
Ona je izhajala iz zelo verne družine, njegovi pa se niso imeli za verne, proti veri pa tudi niso bili. Za velike praznike so zahajali v cerkev, doma v družini so ohranjali lepe praznične običaje. Ko sta začela hoditi skupaj, ji je vse pošteno povedal. Bil je zelo dober mož, skrben, delaven in vsa leta – dobrih štirideset let sta bila poročena – sta se lepo razumela. O veri se ni rad pogovarjal, je pa njeno vero spoštoval. Velikokrat je imela občutek, da samo njej na ljubo spremlja njo in otroke v cerkev, vzgojo otrok pa je popolnoma prepustil njej. Nikoli ni bil grob do nje ali do otrok kot nekateri drugi možje. Ni mogla razumeti nasilja, ki se je dogajalo v mnogih družinah, in zelo je bila hvaležna Bogu za mirno življenje. Včasih se je počutila kar malce krivo, če ga je kdaj dregnila, tako kot nocoj. Ob tem se je spomnila nekega dogodka iz mladih let, ko je živela še med svojimi v domači družini.
Bilo je ob žetvi in snopje na veliki njivi je čakalo, da ga zložijo v kopice. Snopi so se kar upogibali pod težo klasov zlatorumene pšenice. Brž so začeli delati. Oče je bil na lestvi, ki je bila narejena tako, da je stala sama, uprta v zemljo, in pridno zlagal, ona mu je z vilami podajala snope, stari oče pa jih je prinašal do nje. Nekaj najetih žanjic je z materjo že odšlo. Mati jim je postregla z večerjo, potem pa šla še v hlev h kravam, oni trije pa so delali naprej.
Ko se je na zemljo začel spuščati mrak, se je iz zvonika farne cerkve oglasil zvon in odzvonil večernico. Skupaj so zmolili angelsko češčenje. Oče in ona sta nadaljevala z delom, stari oče pa je poveznil klobuk na glavo in velel: »Končajmo za danes in pojdimo domov.«
»Midva ne greva, snopje mora v kopice še nocoj. Za jutri je napovedano slabo vreme. Ata, pomagajte nama!«
»Ne, ne bom! Dobro si zapomni, sin: kar človek dela po večernem zvonjenju, nima Božjega blagoslova!« je resno dejal in odšel.
Onadva sta delala s tako naglico, da sta bila vsa potna. Ker je bila svetla mesečna noč, sta do desetih pospravila vse žito. Bila je na smrt utrujena pa tudi zamišljena zaradi resnega opozorila starega očeta.
Stari oče je imel glavno besedo na kmetiji, čeprav ni bil njen gospodar. Bil je zelo veren pa tudi zelo strog. Vsi so ga v strahu spoštovali in ubogali. Tudi ona se ga je bala, čeprav jo je imel rad in jo je uvajal v vsa kmečka opravila od oranja do žetve. Ko so jo ljudje pohvalili, kako vse zna, je bil ponosen: saj sem jo jaz učil!
Ko sta ob pozni uri svoje delo uspešno končala in šla k zaslužnemu počitku, se je proti jutru razbesnela nevihta. Kako žalosten je bil zjutraj pogled na požeto veliko njivo! Vse naokrog so ležale podrte ostrvi in tako skrbno zloženo snopje je vihar raztrosil po vsej njivi. Vse njuno delo prejšnjega večera in noči je bilo uničeno. Zaman sta se tako trudila ...
Tiho, ne da bi spregovorila besedo, sta z očetom začela postavljati pokonci snope, da se posušijo. Stari oče ju je nekaj časa od daleč gledal, potem pa jima šel pomagat. Čakala sta ploho očitkov, a je molčal. Niti z besedico ni omenil prejšnjega večera ne ta dan ne kdaj pozneje. Vsi pa so od tega večera po večerni molitvi končali s kakršnim koli delom razen nujnih opravkov v hiši in hlevu. To je bila šola za njenega očeta pa tudi zanjo. Tega pravila se je vedno držala.

A. Kumer, (zgodbe), v: Ognjišče 10 (2023), 82-83.

Še ne tako dolgo nazaj je v splošnem veljalo, da so vzgojno zanemarjeni otroci tisti, ki prihajajo iz finančno in socialno podhranjenih družin. Iz družin, kjer je navzoč alkohol, nasilje, zapostavljanje ter takšne ali drugačne zlorabe. Ne samo da jim starši niso kupovali najmodernejših oblek, ampak se je revščina videla že na daleč. Ti otroci so bili pogosto že na pogled videti zanemarjeni tudi s higienskega vidika. Po vaseh in manjših mestih so za to stanje vedeli praktično vsi, tudi njihovi sošolci in ostali otroci iz okoliša, ki so znali biti včasih do teh otrok prav kruti. Njihov pogled je pogosto izžareval mešanico jeze, prizadetosti, krivičnosti in žalosti. Vedeli so, da so »drugačni« od drugih in tudi drugi otroci so vedeli, da so ti otroci »drugačni« od njih. Zelo pogosto so bili stigmatizirani. To se je poznalo na šolskih izletih, v odnosih, pri igri, v razredu, povsod. Trpeči otrok je prav gotovo najkrivičnejša stvar na svetu. Tudi Dostojevskega je trpljenje nedolžnih otrok preganjalo domala celo življenje. Celo ta genij genijev ni našel povsem zadovoljivega odgovora – zakaj so na tem svetu potrebne solze nedolžnega otroka?

Sodobna vzgojna zanemarjenost
Takrat se ni dovolj govorilo, še manj naredilo na področju zanemarjenosti otrok, in tudi danes se ne. Odnos družbe in stroke je ostal praktično enak. Spremenila se je edino vrsta zanemarjenosti. V čem je torej ta »sodobna vzgojna zanemarjenost«, ki se nekoliko nenavadno sliši?
Najkrajša definicija vzgojne zanemarjenosti bi bila, da je vzgojno zanemarjen otrok tisti, ki se ga ne vzgaja. Torej: tistega, ki se ga ne vzgaja – se ga zanemarja. Rešitev rebusa je na dlani: Permisivno usmerjena stroka in permisivni vzgojno-izobraževalni sistem je ponudil »strokovno« podlago za vzgojno zanemarjanje otrok. Vzgoja, ki v svojem jedru otroka ne vzgaja v smeri prevzemanja odgovornosti za svoje vedenje in delovanje, je vzgoja zanemarjanja. Vzgoja, kjer se v temelju ne gradi otrokova samostojnost in njegova lastna, individualna identiteta, je prav tako vzgoja zanemarjanja. Na tem mestu je potrebno omeniti, da to ni izziv najstniških let, kot je bilo včasih, ampak je to težava prvih mesecev ali let otrokovega življenja, ki pa vpliva na otrokovo celotno življenje in vse njegove odnose v prihodnosti. Čim daljše dojenje – tudi do tretjega ali četrtega leta – je še danes nekaj modernega in mnoge mame sebe razumejo, kot da so sodobne, ljubeče in skrbne zaradi tega, da so »in«. Vendar tudi »stroka«, ki tovrstno početje promovira, ob tem pozablja, da otrok ni samo biološko bitje. Je tudi čustveno, socialno, duševno, duhovno, intelektualno, odnosno … bitje, ki mora graditi svoj lastni notranji svet, da si lahko izgradi lastno identiteto, lastni »jaz« in se uspešno diferencira od lastne mame. Na šolah za starše pogosto vprašam, kako se imenuje postelja v spalnici staršev. Mnogi starši se začnejo pridušeno hihitati in očetje nasmejano dregajo svoje izbranke. Po nekaj minutah pridemo do tega, zakaj se ta postelja imenuje »zakonska postelja«. Nekaj, kar bi moralo biti samoumevno, danes več ni. Mnogi želijo oziroma so že zakonsko posteljo preimenovali v »družinsko posteljo«. To je torej postelja, ki ni več namenjena zakoncema, ampak tudi otrokom.

Ne obstaja samo fizična popkovina
Ne obstaja samo fizična popkovina, ampak tudi čustvena popkovina. Fizično popkovino se prereže v porodnišnici, čustveno pa mora prerezati mama; še posebej, če ima sina. V kolikor mama tega pravočasno ne naredi, pride do nekakšnega simbiotičnega zlitja mamine in sinove identitete. Nekateri avtorji govorijo o »patološki zlitosti z materjo«. Otrok se za celovit in zdrav razvoj mora osebnostno diferencirati od lastne mame. Mora se spopasti tudi z določenimi neprijetnimi in neugodnimi čustvenimi stanji, kot je spanje v svoji postelji ali zavedanje, da mama ni štiriindvajseturni servis, ki je vedno na voljo in razpolago; da starši niso njegovi animatorji, da se je za nekatere stvari v življenju potrebno potruditi in si jih na nek način zaslužiti. Edino to je pot za izgradnjo zdrave samopodobe, samozavesti in samospoštovanja. Naloga mame pa je, da mu pri tem pomaga. Zato se mora nežnost, ljubeznivost, pozornost, toplina po nekaj mesecih po porodu počasi preusmerjati z otroka na moža. Tudi kasneje ne sme biti v središču maminega čustvenega življenja njen sin, ampak njen partner. Če otrok postane čustveni partner lastnega starša, premalokrat poudarjamo, da gre za čustveno zlorabo.

Ljubezen do otroka
In še ena pomembna razlika je med zanemarjenostjo včasih in danes: vzgojno zanemarjenih otrok je danes bistveno več, kot jih je bilo včasih.
Ljubezen do otroka se ne kaže v tem, da mu vse dovolimo, da mu vse kupimo, da mu ne postavljamo meja, da smo vzgojno nedosledni, da otroku ni treba prevzemati odgovornosti za svoje vedenje, da starši izpolnjujejo otrokove želje in potrebe, še preden se v njem sploh prebudijo. Ljubezen do otroka prav gotovo ni v tem, da so starši njegovi »prijatelji« in ga prepuščajo zaslonom že v najzgodnejših letih. Ne, vse to so znamenja vzgojne zanemarjenosti. Starš, ki ima svojega otroka rad, ga prav gotovo ne bo zanemarjal, ampak ga bo vzgajal v smeri odgovornosti, poštenosti, skrbi za drugega, delavnosti, empatije, samostojnosti, zdrave samopodobe. Mar mu bo za otrokovo duševno zdravje in zadovoljstvo. Otrok ob sebi potrebuje osebnostno stabilne starše, ki imajo med seboj urejene in ljubeče odnose. Potrebuje starše, ki določene stvari zahtevajo, in starše, ki vedo, kdaj je potrebno postaviti mejo ter kdaj je potrebno reči »ne«. Ja, tudi to je eden izmed pomembnih izrazov ljubezni. Otrok za zdrav čustveni razvoj potrebuje odnos, zastonjsko razpoložljivost staršev – če tega ne bo prejel, bo potreboval zaslon, ki bo ta odnos nadomeščal. Vendar je to samo ponaredek resnične ljubezni. Otrok brez prave ljubezni in brez vzgoje se ne počuti varnega. Z drugimi besedami je to zanemarjen in žalosten otrok. Gotovo pa noben starš na svetu, ki ima svojega otroka resnično rad in zanj skrbi, ne želi, da bi njegov otrok bil žalosten in nesrečen.

S. Kristovič, (kolumna), v: Ognjišče 10 (2023), 11.