Moj nečak pravi, da sta dobro in slabo sad vzgoje in ne neke krivde. Tudi njegovi prijatelji mu pravijo, da si je to Cerkev izmislila, da bi ljudje potem imeli slabo vest in bi ji bili pokorni ali se je bali. Nekako tako: Cerkev uči, da je neka stvar slaba, greh, ljudje poslušajo, se pregrešijo in imajo slabo vest. Nečak meni, da bi teh problemov ne bilo, če bi ne bilo take vzgoje za dobro in slabo. Pa še nekaj: če hoče Bog rešiti vse ljudi, ni bilo treba ustvariti takih negativnih tipov, kot npr. Juda, če je seveda vedel, da se bo potem ‘spridil’.
Ana
Vest, ki je notranji glas v vsakem, vernem in neverujočem človeku, ni sad krščanske vzgoje in se je ni Cerkev izmislila, saj ima vest vsak človek, in odkar obstaja človeštvo, obstaja vest in razločevanje med dobrim in zlim. Ta vest je temelj vseh verstev in kultur, je Božja danost in Božji zapis v človekovem srcu, je nekaj, kar ga napravlja Bogu podobnega. Zato izmed vseh zemeljskih bitij samo človek odgovarja za svoja dejanja, ker je edini sposoben razločevati med dobrim in zlim. Ob tem naravnem moralnem zakonu, ki obvezuje vse ljudi, pa imajo posamezni narodi, verstva in kulture zdavnaj pred krščanstvom in tudi pred judovstvom oblikovana svoja pravila, zakone, ki ščitijo dobro in kaznujejo zlo. Vest sta imela že ‘Adam in Eva’, in jo imamo tudi vsi njuni ‘potomci’. V tej luči trdi 2. vatikanski cerkveni zbor, da “zvestoba do vesti povezuje kristjane z ostalimi ljudmi pri iskanju resnice in pri pravilnem reševanju tolikerih nravnih vprašanj, ki se pojavljajo v življenju posameznikov in družbe” (CS 16). Zato je pred desetletjem nastalo gibanje, ki ga imenujejo svetovni etos, ki bi rad povezal vse tisto, kar je skupno za vse kulture in vsa velika verstva (ne ubijaj, ne kradi, ne laži, imej urejeno spolnost), da bi tako zavarovali človeštvo pred uničujočo prihodnostjo. »Čim bolj se uveljavlja prava vest, tem bolj se osebe in skupnosti oddaljujejo od slepe samovoljnosti in si prizadevajo za skladnost z objektivnimi pravili nravnosti« (CS 16).
Predjudovski in predkrščanski spisi (npr. Hamurabijev zakonik) poznajo številne zakone, ki obsojajo in kazensko preganjajo zlo in se zavzemajo za dobro. Pomislimo na Antigono, herojino v grški mitologiji, ki ji je Sofokles posvetil svojo dramo in je bila prvič uprizorjena verjetno že leta 442 pred Kristusom. Antigona, hči Ojdipa in Jokaste, kljub Kreontovi prepovedi pokoplje mrtvega brata Polinejka, ker ji to veleva vest, čeprav jo je dal Kreont živo zazidati v grob. Antigona je večna tema, ki skozi zgodovino, tudi najnovejšo, izraža dolžnost pokopati mrtve in govoriti v imenu tistih, ki ne morejo spregovoriti. Slovenski narod trpi, ker ni pokopal svojih mrtvih. Zato dr. Evgen Bavčar, pariški Slovenec, ki je oslepel pri dvanajstih letih, pravi, da je intervju Borisa Pahorja in Alojza Rebula z Edvardom Kocbekom, objavljen leta 1975 v tržaški reviji Zaliv, “eden najvažnejših dokumentov slovenske povojne zgodovine”, ki govori o umorjenih, ki niso bili pokopani. Bavčarjeva izjava je zato toliko bolj dragocena, ker je slep, in verjamem Tonetu Kuntnerju, ki pravi, da “ne vidiš vsega, če ne vidiš tudi, kar vidijo slepi”.
Spominjam se človeka, ki me je obiskal že pred omenjenim intervjujem s Kocbekom, in mi ob spominjanju na pobijanje v Kočevskem rogu vrnjenih domobrancev in drugih zaupal strašno moro, ker ni izpolnil zadnje prošnje duhovnika, ki je do brezna v Kočevskem rogu skrival in hranil štolo, simbol duhovništva. Mojemu sogovorniku, svojemu morilcu, ki je duhovnika najbrž poznal, je izrekal svojo zadnjo prošnjo, ali bi lahko štolo skril, in jo, ko bo imel priložnost, izročil, ali poslal za spomin njegovi mami. Dejal mi je, da ga vest ne muči toliko, ker je ubijal vrnjene ‘domobrance’, saj če bi jih prenehal ubijati, bi ga takoj ustrelili. »Mora me muči, ne morem spati in ponoči vpijem in je ob tem vpitju žena nejevoljna in prestrašena, ker nisem izpolnil zadnje prošnje duhovnika, ki sem ga umoril. Iščem pomoč, da bi se znebil teh morastih sanj.« Svetoval sem mu psihologa ali psihiatra. Odvrnil mi je, da mu ne morejo pomagati, ker je pomoč pri njih že iskal. Povprašal sem ga, ali je morda veren in veruje v Božje usmiljenje. Odgovoril mi je, da žal ni veren in zato tudi ne more sprejeti zakramentalne odveze, kljub temu si je zaželel pogovor z duhovnikom.
V slovenski literaturi in duhovnosti je v problematiko vesti posebno globoko in zelo tenkočutno prodrl Ivan Cankar. Pomislimo na njegovo črtico Mater sem zatajil. V črtici Skodelica kave je srce opisano kot pravičen in nezmotljiv sodnik, ki ga Cankar tako podrobno opisuje, da nas lahko zmrazi. Srce »sodi in obsodi grešnika po skriti, komaj zavedni kretnji, po hipnem pogledu, ki ga nihče ni opazil, po neizgovorjeni, komaj na čelu zapisani besedi; celo po koraku, po trkanju na duri. ... Težak in pretežak, do zadnje ure krvaveč je greh, ki je ostal samo v srcu kakor spomin brez besede in brez oblike. Le sam sebi ga človek izpoveduje, kadar strmi v noč in mu je odeja na prsih težja od kamna. “Ne kradel nisem, ne ubijal, ne prešuštvoval; čista je moja duša!” Lažnivec! Ali nisi lupil jabolka, ko si šel mimo lačnega ter si ga pogledal brez sramu? Hujše je bilo, nego da bi kradel, ubijal in prešuštvoval! Pravični sodnik, srce, bo rajši odpustilo ubijalcu, ki je gredoč do vislice pobožal jokajočega otroka, nego tebi čistemu! Zakaj srce ne pozna malenkosti in tudi ne paragrafov ...«
Upam, da bodo gornje misli tudi vašemu nečaku lahko pomagale, da razločevanje med dobrim in slabim izhaja iz človekove narave in si krivde nista izmislila človek ali Cerkev, saj so vsa velika verstva, tudi judovstvo in krščanstvo, vest upoštevala in tako razvila svoj etični in moralni nauk in z njim pripomogla k počlovečenju človeštva. Pri posamezniku kot pri skupinah ali celo narodih, kar se je zgodilo tudi v 20. stoletju (nacionalsocializem, komunizem in fašizem), se lahko zgodi, da se premalo zmeni za iskanje resničnega in dobrega in je zaradi navajenosti na greh “vest polagoma oslepela” (CS 16).
Še misel ob zadnjem stavku v vašem vprašanju. Življenje je neizmerna vrednota, brez življenja ni nič, vsak človek, ki živi, ima možnost spreobrnjenja, tudi Juda Iškariot, Hitler, Stalin in še kdo. Bog ostaja do vseh nas neizmerno usmiljen, toda človeku daje možnost svobodne odločitve, kar nas napravlja Bogu podobne. Bogu smo lahko zelo hvaležni, da dobro ni v kakšnem nedostopnem prostoru, marveč je v nas, se nas dotika in smo po svoji naravi naravnani k dobremu nekako tako kot je oko naravnano na luč.
ŠKAFAR, Vinko. (Pisma). Ognjišče, 2013, leto 49, št. 10, str 54.

Revmatoidni artritis (RA) je kronična, sistemska vnetna bolezen, avtoimune narave. Spada med eno od več 100 različnih revmatičnih bolezni (pogovorno révma), ki je skupni izraz za številne bolezni zlasti gibalnega sistema, ki jih spremljajo vnetja, degeneracije in presnovne motnje. RA prizadene predvsem sklepe. Če je ne zdravimo ustrezno, lahko nastanejo nepopravljive okvare sklepov, lahko tudi invalidnost.

Prve omembe (RA) v znanstveni literaturi segajo v leto 1800. Takrat je bil potek bolezni slabo poznan, zato učinkovitega pristopa k bolezni ni bilo. Bolezen je neozdravljiva, zato je cilj zdravljenja usmerjen v lajšanje bolečin in doseganje remisije (umiritve) bolezni.

• Bolečine v simetričnih sklepih (npr. obe zapestji, izrazita v zgodnjih jutranjih urah)
• Otekli sklepi (zadebeljena sklepna ovojnica ali prevelika količina sklepne tekočine, kar imenujemo sklepni izliv)
• Slabo gibljivi sklep
• Jutranja okorelost sklepov (okorelost ali otrdelost sklepov traja približno eno uro, čez dan se izboljša)
• Rdeča in toplejša koža nad sklepom
• Deformacija sklepa (nastane pri dalj časa trajajoči bolezni)

POSTAVITEV DIAGNOZE
Diagnozo RA je težko določiti, saj so simptomi zelo podobni drugim boleznim kosti in sklepov, zato je potreben obisk revmatologa, ki na podlagi anamneze, rentgenskih posnetkov (pokaže poškodbe na kosteh in erozivne spremembe) ter laboratorijskih izvidov krvi (določajo se protitelesa, revmatoidni faktor, protitelesa CCP-ciklični citrulinirani peptid) postavi diagnozo.
Pri večini bolnikov s pravilno postavljeno diagnozo bolezen poteka intermitentno, kar pomeni z občasnimi poslabšanji in relativno dobro prognozo. Pri ostalih pa je potek progresiven – bolezen se razvija in napreduje. Če se bolezen ne zdravi pravilno in pravočasno, nastanejo nepopravljive okvare sklepov in invalidnost, posredno pa se poveča tudi umrljivost.

ZDRAVLJENJE
Kot vsaka kronična bolezen, se RA zdravi dolgotrajno in doživljenjsko. Zdravljenje zajema splošne ukrepe, kot so opustitev razvad, vzdrževanje normalne telesne mase, dovolj in skrbno izbrana telesna aktivnost, fizioterapija ter v primeru napredovale bolezni kirurško zdravljenje.
Bolnikom ni priporočljiva telesna aktivnost v fazi aktivnega vnetja. Ko se bolezen umiri pa se svetuje redna telesna aktivnost za krepitev skeletnih mišic in kosti.
Pomembno vlogo pri zdravljenje imajo protivnetna in imunomodulatorna zdravila:

• nesteroidna protivnetna zdravila (NSAR)
• glukokortikoidi (sintetični hormoni nadledvične žleze)
• sintetična zdravila (metotreksat, sulfasalazin, antimalariki, leflunomid …)
• biološka zdravila (protitelesa proti mediatorjem vnetja – citokinom)
• tarčna sintetična zdravila (zaviralci znotrajceličnih encimov, pomembnih za aktivacijo vnetja).

PREHRANA
Bolniki z RA naj sledijo smernicam zdrave prehrane, ki veljajo za vse. Morda bi tu izpostavili mediteransko prehrano. Slednja je ključna za zadosten vnos omega-3 maščobnih kislin. Vnos omega-3 maščobnih kislin s prehrano ali v obliki prehranskih dopolnil je zaradi svoje vloge pri vnetnih procesih in varovalnega učinka pred srčno-žilnimi boleznimi postal pomemben pri obvladovanju revmatoidnega artritisa. Posebno pozornost morajo taki bolniki nameniti pravemu razmerju med omega-3 in omega-6 maščobnih kislin. Prav tako se morajo bolniki izogibati hitri, mastni in cvrti hrani, ki je obogatena z omega-6 maščobnimi kislinami, saj spodbuja nastanek škodljivih prostaglandinov, mediatorjev vnetja, medtem ko maščobne kisline omega-3 delujejo na vnetje blagodejno. Za zdravje sta nujno potrebni obe vrsti, v pravilnem razmerju.

 Več raziskav opisuje pozitivne učinke kurkume, ki vsebuje snov imenovano kurkumin, ki zmanjšuje vnetje pri RA. Podobno poročajo o ingverju in cimicifugi.
Bolniku z revmatoidnim artritisom se odsvetuje redno uživanje večjih količin prave kave in alkohola, ki lahko poslabša potek bolezni. Na zadostno prehranjenost revmatika seveda vplivajo tudi zdravila, s katerimi se zdravi.

M. Jurdana, Narava in zdravje, v: Ognjišče 10 (2022), 84-85.

V rimskem mestu Celeia, današnjem Celju, je iz mlade krščanske občine izšel škof Maksimilijan. Zanesljivo je dejstvo, da je živel v drugi polovici 3. stoletja, ni pa mogoče točno določiti letnice njegovega rojstva niti letnice mučeniške smrti v rojstnem mestu, kamor je prišel oznanjat odrešenje kot škof v rimski provinci Norik. Rimski sodnik ga je obsodil na smrt z obglavljenjem. To se je najverjetneje zgodilo okoli leta 305 med Dioklecijanovim preganjanjem kristjanov.

Sv. Maksimilijan Celjski je zavetnik mesta Celje, kjer so mučenca poznali in častili že v rimski dobi.

Sv. Maksimilijan Celjski je zavetnik p. c. v Celju (žup. Celje - Sv. Danijel).

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2021) 10, str. 98. 

Varovanci bližnjega doma za ostarele so poromali na Brezje. Skupaj z Marico so bile še tri, ki so se oblikovale v skupinico, ki bo bolj pozorna druga na drugo, da se katera ne izgubi. Marica, ki tudi v gneči ne izgubi orientacije, si je zadala nalogo, da bo pozorna na druge tri in da jih bo na koncu varno pripeljala na avtobus.
Dve sta po sveti maši zaradi zdravstvenih težav morali ven na sveži zrak in nista mogli ostati še pri litanijah. Dogovorili so se, da bosta po končani pobožnosti pred glavnimi vrati.
Marica ni dolgo zbrano sodelovala. Silva, ki je še bila ob njej, si je namreč kar iznenada zaželela k Marijinemu oltarju. Bila je gneča, zato ji je Marica svetovala, naj malo počaka, da bosta potem odšli skupaj. Prigovarjanje ni zaleglo in Marica je že videla, kako si Silva utira pot naprej. Kmalu jo je izgubila izpred oči.
Pete litanije so se ji vlekle kot večnost, ker je ves čas z očmi iskala Silvo. Ni mogla biti zbrana. V strahu, da se ne bosta našli, je dočakala konec slavljenja. Ljudje so se začeli razhajati. Ko pa je stopila iz klopi, je dve vrsti pred sabo zagledala Silvo.
Zaradi prevelike gneče Silva ni mogla do Marijinega oltarja, zato se je usedla na prvo prosto mesto, ki ga je videla. Ves čas je sedela samo malo pred Marico, ki jo je, vsa zaskrbljena, s pogledi iskala po vsej cerkvi, pa je ni videla, saj je pogled usmerila veliko bolj naprej, prav do oltarja Marijine kapele.
Vsa srečna, da je ni izgubila, jo je prijela pod roko in skupaj sta odšli proti izhodu. Tedaj pa je zaslišala glas enega od patrov, ki je prosil vse, ki so sedeli na pomožnih stolih, naj te stole odnesejo na prvotno mesto, k obzidju za cerkvijo. Marica je nemudoma pograbila dva stola , čeprav ni sedela na njih, in z njima odšla ven.
Njenih dveh varovank, ki sta predčasno odšli iz cerkve, ni bilo pred vhodom. Zajel jo je val skrbi in iz srca je zaprosila: “O Marija, pomagaj!” Otovorjena s stoloma in počasnih korakov, da jo je Silva lahko dohajala, je odšla proti prostoru, kjer bi lahko odložila stola.
Takrat pa ju je zagledala. Kako se ju je razveselila! Le kje vse bi ju iskala – tukaj za obzidjem zagotovo ne. Le kako sta odšli na ta nenavadni kraj? Še dobro, da je upoštevala patrovo prošnjo. Vse štiri so se odpravile k avtobusu in šele sedaj se je Marica lahko neobremenjeno in z veselim, odprtim srcem začela zahvaljevati Mariji. Bila je tako srečna in vesela, da je to razpoloženje ostalo v njej in v njeni pripovedi še nekaj tednov po tem dogodku.
Zamislila sem se... Ali nisem tudi jaz podobna iščoči Marici? Želim si srečati Boga, želim ga videti; iščem ga v daljavi in prihodnosti pa tudi v preteklosti – On pa je tu. Tukaj in sedaj je ob meni. Kot je Marica zagledala Silvo takoj, ko se je gneča razredčila in je svoj pogled usmerila samo dve klopi naprej. Večkrat mi je že bilo dano opaziti, da Bog ni nekje daleč v preteklosti ali prihodnost. Tukaj je, ob meni, samo prostor mu moram dati v svojem srcu, rešiti se gneče vseh nepotrebnih stvari, vsega, kar me pri tem ovira.
V miru in tihoti srca, v odprtosti duha mi Bog šepeta in slišim ga, če se mu dam na razpolago ... in takrat mi je Bog vedno blizu ...
Katarina. (zgodbe). Ognjišče, 2014, leto 50, št. 10, str. 55.

Stari urar je zaprl svojo delavnico, ko so se pojavile elektronske ure. Ostal je brez dela, pa tudi brez veselja in brez volje. Ko se je starejši mož nekega dne sprehajal po mestu, je za urarjevo delavnico opazil kup starih ur. Bile so ure vsakršne vrste, mer in barv in različno poškodovane.
Urarja je prosil, naj mu jih prepusti, da jih bo popravil. Z majhnimi izvijači je vrtal po njihovi notranjosti in jih mazal z oljem. Ena od njih je začela tiktakati. Očistil jo je in ji namestil okvir. Za njo so začele delovati še druge in tako ‘odgovarjale’ na njegov čarobni dotik. Malo je bilo takih, ki jih ni mogel popraviti.

Stare ure so podobne ljudem v starosti. Imeti moramo neki cilj, pa začnemo tiktakati. Vedeti moramo, zakaj živimo, in čutiti, da smo še koristni in potrebni in vrnilo se nam bo veselje do življenja. Mnogi starejši ljudje najdejo to v veri: molijo, hodijo k maši in opravljajo dobra dela in se čutijo koristne. In koristni tudi so!

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 10 (2015), 26.
knjiga: Zgodbe za skladen zakon in družino, (Zgodbe za dušo 12), Ognjišče, Koper, 2021, naslov zgodbe : Starost in  koristnost, 108-9.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča.
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

S sinom v naročju sedim v garderobi vrtca in mu pomagam pri zavezovanju vezalk na čevljih. Ne hitim. Izkoristim čas, ko sina lahko za nekaj minut podržim v naročju. Vezalke, ki so ušle iz zakovic in sponk, počasi vlečem v pravi položaj. Sin je nestrpen. Matic, njegov prijatelj, je že v čevljih. Seveda, saj se mu čevlji zapenjajo na ježke in si jih lahko že sam zapne.
Tudi vzgojiteljice se navdušujejo za zapenjanje na ježke. Saj jih razumem. Tako je skupinica prej pripravljena, ko se odpravijo ven. Zato sem že večkrat slišala, kako in zakaj je naš vedno zadnji. Pa kar preslišim. Čevlje, ki jih nosi, je dobil od starejšega brata tako dobro ohranjene, da se mi jih zdi škoda zavreči. Ker je starejšemu noga zelo hitro rasla, jih ni niti dobro uhodil. Le zakaj bi zapravljala za nove, ko pa je še toliko potreb, kjer bolj koristno porabimo denar.
Sin mi pomaga. Njegovi prstki so vsak dan spretnejši. To vedo povedati tudi vzgojiteljice. Veselim se napredka v njegovem razvoju. Spotoma ga zamotim z razlaganjem, kako bo že kmalu znal plezati po vrvi, kot je to videl alpiniste; pa kako bo znal dobro zavezovati razne vozle, če bo kdaj mornar, gasilec ali skavt. On bi tako rad bil vse to in sicer takoj zdaj!
Odpraviva se na sprehod. Prelep, sončen jesenski dan je in eno uro bova imela čisto za sebe. Sestrica se bo medtem naspala. Vrnila se bova ponjo v vrtec in skupaj bomo odšli domov. Tam nas bo že čakal naš šolar, in časa, ki bi bil samo najin, ne bo več. Ravno zato so mi tako dragocene minute, ko lahko z njim poklepetam, saj je eden tistih otrok, ki potrebujejo veliko pozornosti staršev samo zase. Pa tako radoveden je, vse ga zanima in vsak moj odgovor se spremeni v nov zakaj.
Zavijeva na pokopališče. Rad bi mi pokazal, kam so šli z vrtcem pozdravit očka od prijatelja Marka. Pred kratkim je umrl zaradi raka. Hvaležna sem vzgojiteljicam, da so se lotile tudi te zahtevne teme.
Med potjo mu razlagam, da se po vozlih pride tudi v nebesa. Spomni se tete Minke.
»A potem je teta Minka znala plezati, da je sedaj v nebesih?« me začuden vpraša. Težko si namreč predstavlja, kako osemdesetletna ženica, ki ni mogla niti hoditi, lahko pleza po vozlih na vrvi.
»Ne. Veš, za nebesa pa rabiš drugačno vrvico in vozle. Se spominjaš, kako smo teto Minko obiskali v domu za starejše?«
»Ja, spominjam se. Ampak ona je samo ležala. Če je hotela ven, smo jo peljali z vozičkom,« je zamišljeno dejal in razmišljal, kakšna bi bila vrvica za plezanje v nebesa.
»Vidiš, ko je teta ležala in čakala naše obiske, je ponavadi molila rožni venec. Se spominjaš?«
»Ja, spominjam se,« me je vprašujoče motril.
»Tisti rožni venec je bil iz vrvice in poln vozličkov, ki so predstavljale jagode za vse zdravamarije in očenaše.«
»In zakaj je imela takega iz vrvice? Nikjer drugje nisem videl takega. Jaz imam najraje tistega velikega iz lesa, ki mi ga je prinesel sveti Miklavž. Zakaj ga je ona imela iz vrvice? A se lahko samo po takšnem pripleza v nebesa?«
»To pa ne. Seveda ne. Takega je imela zato, da ni motila sostanovalke v sobi. Gospo na sosednji postelji je rožljanje rožnega venca motilo, teta Minka pa je tako rešila zadevo, da sta bili obe zadovoljni.«
»A tista gospa ni vedela, da se tako pleza v nebesa?«
»Mogoče res ne.«
»Škoda, da ji nismo povedali. Mogoče se pa potem ne bi jezila ne teto Minko,« mu je bilo malo hudo.
Ravno takrat sva prišla mimo groba, s katerega me je pritegnila fotografija. Prebrala sem napis. Nobenega dvoma ni bilo. Letnice so se ujemale. Tukaj je pokopan moj sošolec iz srednje šole. Slišala sem za njegovo smrt.
»Kdo je to na sliki?« me je pocukal za rokav.
»Moj sošolec.«
»Je tudi on plezal v nebesa?«
»Ne, on je uporabil močnejšo vrv, ki mu je, še ne tridesetletnemu, pomagala v smrt,« sem mu odgovorila v mislih, saj nisem vedela, kako naj štiriletnemu otroku razložim, da nekateri ne zmorejo teže življenja.
»Kaj pa če bi sedaj kar skupaj zmolila zanj, ker ne veva tega, ali je plezal ali ne,« sem se poskušala hitro izvleči iz zadrege. Vneto je pokimal.
Potem sva šla do groba Markovega očeta. Tudi zanj sva zmolila. »Zdi se mi, da je Markov oči vedel, da se po vrvici pride v nebesa. Marka je naučil moliti. In vedno, ko ga pridemo pozdravit, mu na grob naredi križ in potem potiho pomoli. In takrat smo vsi tiho. Takrat morata Marko in njegov oči imeti mir ...«
Katarina, zgodbe, v: Ognjišče (2013) 10, str. 44

Če imam le čas in če mi Bog nakloni kolikor toliko lepo vreme, rad zbežim v hribe. Ne na Triglav, to skoraj ni več gora, ampak neke vrste ekstremna turistična atrakcija, kamor se gre v narodnih nošah in v petkah, s harmonikami in poticami pod pazduho. Čakam samo, kdaj bo na vrhu zbor traktoristov Slovenije. Tudi na Vršič ne grem več, to je podoben samomor, kot če bi hotel v Ljubljano v petek popoldan. Rad izberem samotne, nekoliko bolj odmaknjene in neznane vrhove, do katerih se vzpenjajo samo tisti, ki so željni enakih stvari kot jaz, ki potrebujem v hribih mir in tišino, lepoto, ki se opazi v vsakdanjosti mahu in gloga ob poti, skale, na katero se lahko v naporu naslonim, vetra, ki mi razmrši potno čelo. Biti v miru tak, kakršen si. Tudi slaboten, če je treba.
Tam sem lahko zadihan in utrujen, lahko se ustavim in zapišem verz, nihče ne meri, kako hitro sem prišel gor, koliko kalorij sem pokuril in ali sem postavil rekord. Odpočijem si tam, zato grem v gore, odpočijem si pred tolikšno (in vedno večjo) zahtevo sveta, da ugajam, da sem uspešen in vsem vedno na voljo, pred neusmiljeno gonjo všečnosti, v katero smo se ujeli in ki nas je prignala do skrajnih meja: da zdaj nikomur več ne pustimo, da je to, kar je, tudi v njegovih šibkostih ne. Kako bi si namreč sicer razlagali vedno večjo potrebo našega sveta, da do obisti razkrinkavamo grešnike? Da vdiramo v spalnice in avtomobile in druge ljudi izpostavljamo kakor izvržek sveta (1 Kor 4,13)?
Prejšnji mesec so me na primer izza volana nekega drugega avta posneli, kako sem naredil prometni prekršek. Da, hitro vozim, saj to vem. Tudi vem, zakaj. In pri tem naredim tudi prekrške. Nimam težav s tem, v splošnem se zavedam, da sem grešen človek, saj to priznam pred vsako mašo. Da pa moj posnetek kažejo drugim naokrog, ki jim nisem storil nič žalega, je zaskrbljujoče. Ker je takih posnetkov vedno več in ker je vedno več ljudi, ki jim razkrivamo njihove slabe plati, da jih javno pribijemo na križ in sramotimo, ne da bi jih pred tem osebno posvarili ali jim želeli povedati, kaj jim očitamo, to pa ni stvar ne skrbi za dobro drugega ne ljubezni do družbe, ki naj bi jim taki ljudje škodovali. Samo svojo (lepo) samopodobo gradimo na žrtvah, ki niso zmogle, ki jim ni uspelo. Izločeni so iz te smrtonosne igre všečnosti in uspeha, tako da imamo mi, ki – zaenkrat – nismo posneti pri neumnostih, ki smo jih storili, večjo možnost za zmago na družbenih volitvah. Tam ne zmaga najboljši, temveč najlepši, tako pač je.
Zato grem rad v gore. V samoto in tišino, v kateri stojim sam pred svojim Bogom in vem, kdo in kakšen sem. Moral bi biti vzoren župnik. Toda vzoren župnik sem vse do tedaj, dokler me ne slišite v spovednici, dokler me zares ne poznate. Toda to je stvar med mano in Bogom. Pred njim smo grešniki brez izjeme, pred drug drugim pa bratje. In čeprav se nimam kam skriti, sem vendar pred drugimi skrit v Njegovi usmiljeni roki kakor v spovednici, kjer oba veva, kdo in kakšen sem, in kaj potrebujem, kazen ali oprostitev.
Temu nekateri rečejo »pravica do zasebnosti«. Jaz pa temu rečem »pravica do slabotnosti«. Ta je edina, ki omogoča, da smo še ljudje drug drugemu. Ljudje – in nič več in nič manj. Nehajmo biti hijene. v

M. Rijavec. (Na začetku). v: Ognjišče 10 (2023), 3.

S sošolko sva se pred nekaj urami zapletli v pogovor o nekem dekletu najinih let ... Stara je 19 let, tik pred maturo, noseča v 5. mesecu ... Starši so ji obrnili hrbet, pravzaprav ima težave z njimi že dolgo. S fantom sta se po dveh letih razšla, čeprav je v njem našla vse – od prijatelja do staršev ...
Ker za nosečnost ni vedela, je še dva meseca jemala kontracepcijske tablete, pila, kadila, tudi droga ni bila izjema. Otrok bo po vsej verjetnosti bolj ali manj prizadet. Sošolka, ki sicer ni verna, a je proti splavu, je njeno odločitev, da otroka obdrži, nekako obsodila z besedami: »Sama tega ne bi storila. Nobenemu otroku, ki je prizadet, ne privoščim takega življenja ... Ostaja osamljen, drugi otroci se mu posmehujejo, kar tako zelo boli in za vedno ostane v človeku. Celo življenje bi bil odvisen od drugih ...« Sprva sem ji nasprotovala, a čez čas sem se spraševala, kaj bi sama, izgubljena, negotova, osamljena, brez sredstev in resnične pripravljenosti na otroka, storila na mestu tega dekleta. Otroka bi sicer imela, toda kakšno življenje bi mu lahko ponudila?
Za vsemi velikimi političnimi sistemi, zgodovino, znanostjo se skrivajo posamezniki in njihovo vsakdanje življenje. Toda šola, ki ima pomembno vlogo, ne vzgaja ljudi za razumevanje, spoštovanje, strpnost. V glavo ti trpajo informacije, znanje, učijo tekmovalnosti in kako čim višje zlesti po lestvici uspešnosti v družbi ...
Spoznavam, kako malo poznam težko življenje, naporno delo, življenje ljudi ‘na robu’, invalidov, prizadetih, neurejenih družin, otrok brez otroštva ...
V varnem zavetju veroučnih skupin, vsakdanjega študija in drobnih obveznosti, sem tako daleč od življenja.
Človek preživi, tako ali drugače, življenje, ki mu je odmerjeno, in potem umre. S smrtjo je za večino ljudi vsega konec. Danes ljudje ne dajo veliko na nebesa ali pekel, to ni več pomembno. Če je kaj po smrti, prav, če ne, tudi prav. Zakaj bi potem postavljali neke vrednote, se zanje borili, ko pa le te s človekom umrejo? Čemu potem ljubiti, biti dober, pošten, ko pa nas svet uči uspešnosti, prevar, uživanja?
Včasih se mi zdi, da smo ljudje ‘umetniki’ v egoizmu, zatiranju drug druge in da mo pač prisiljeni živeti skupaj...
Moja sestrica me je vprašala: »Kaj mi bo koristil verouk, vera v življenju?« Ne vem ji kaj odgovoriti, čeprav se že dolgo sprašujem, iščem: Čemu krščanstvo? Kaj je njegovo bistvo? Neskončni pogovori, razprave, konference? Čemu živeti za denar, drobne, prijetne stvari; za užitke, za uspešnost, za sebe, za sočloveka? Čemu?
Helena

Ko sem prebral tvoje pismo, sem pomislil: glej v kakšnem svetu živi današnja mladina. Pravimo, da onesnažujemo zrak, ki ga dihamo, s tolikimi strupenimi plini, da morajo v velikih mestih določene dni prepovedati vožnjo z avtomobili, ker je za naš organizem nevarno vdihovati tak zrak. Toda zdi se mi, da je duhovno onesnaženje našega okolja še veliko bolj strupeno. In ta zrak morajo naši mladi vdihovati vsak dan. Pravim mladi, ker je njihov duhovni organizem še posebej občutljiv.
Študentka, ki redno jemlje tablete proti zanositvi, kot bi bili to bomboni. Živita s fantom dve leti, kot mož in žena, gresta narazen, ona pa je v petem mesecu nosečnosti. Pije, kadi, jemlje mamila, živi ‘normalno’, ker ne ve, da je noseča! Boji se, da otrok ne bo normalen. Zakaj? Saj je ona živela ‘normalno’, včasih bi temu rekli nemoralno. Danes ne več. Upam, da je sedaj že rodila ‘normalnega’ otroka, ker ni hotela splaviti. Vendar je v njej še nekaj ‘normalnega’, normalen materinski čut, da svojega otroka ne moreš, ne smeš umoriti. Tvoja prijateljica, ki je sicer proti splavu, bi to naredila. Torej je proti splavu samo v besedah. Hvala Bogu, da ti rečeš: jaz tega ne bi naredila. Zavedaš se, da bi ne bila sposobna umoriti svojega otroka, pa naj bo karkoli, tudi če bi bil invalid. Veliko je mater, ki sprejmejo otroka invalida od rojstva ali je postal invalid po nesreči. Občudujem jih (tudi očete), ki se z neverjetno ljubeznijo posvetijo takemu otroku, tudi če zaradi tega me morejo na počitnice, potovanja, nimajo prostih dni ... Kako so nanje navezani, s kakšno požrtvovalno ljubeznijo. To je tisto, kar bi lahko ponudila invalidnemu otroku. In misliš, da si želi kaj več? Ne, samo to, da ljubi in je ljubljen.
Danes mnogi ne verujejo ne v nebesa ne v pekel. Če si nad prepadom, nič ne pomaga reči: saj ni prepada, da bo v resnici izginil. Pekel in nebesa niso zaradi tega, ker nekdo vanju veruje ali ne veruje. To so dejstva. Tudi naš razum nam pravi, da bi bilo krivično, če bi enako končali ljudje, ki so se žrtvovali za druge, npr. mati invalidnega otroka, ki je stalno ob njem in ga neguje, kot recimo Stalin, Hitler, Mussolini, da naštejem samo te, ki so povzročili trpljenje in smrt milijonov. Če po smrti ni nič, je vseeno, kakšen si zdaj. Sama to čutiš, saj si zapisala: »Čemu potem ljubiti, biti dober, pošten, ko pa nas svet uči uspešnosti, prevar, uživanja?« Zato, ker bo po smrti vsak človek sojen po svojih delih, kot nam zagotavlja Jezus, večni in pravični sodnik, in nam postavlja pred oči prizor sodbe ob koncu časov (Mt 25,31-46).
Sestrica te sprašuje: »Kaj mi bo v življenju koristil verouk, vera?«. To je prvo: vedeti, kaj je prav, in kaj je narobe, in zakaj. Verouk nas pouči, da Bog obstaja! Kako bi mogel obstajati svet, ki je tako čudovito urejen. Bolj ko ga spoznavamo (znanost), bolj ga moramo občudovati. Ko so odkrili DNK dvojno spiralo v vsaki naši celici, ki vsebuje genetsko kodo, navodila za razvoj, je to še en dokaz, kako mora obstajati nekdo, ki je neskončno moder, da je dal v najmanjše delce zakonitosti, po katerih naj se razvijajo.
Šola bi morala, kot sama ugotavljaš: “vzgajati ljudi k razumevanju, k spoštovanju, k strpnosti”, pa tega ne dela. Sprašuješ: »Čemu krščanstvo? Kaj je njegovo bistvo?« Njegovo poslanstvo je učiti ljudi, da smo na svetu zato, da ljubimo Boga, ki nas ljubi in nas je zato ustvaril, da to njegovo ljubezen širimo med ljudmi, ki so vsi otroci skupnega Očeta. Smisel in cilj našega življenja je Ljubezen.

Franc Bole (oče urednik), Pismo meseca, Ognjišče, 2012, leto 48, št. 10, str. 8-9