Študent, ki so ga zelo zanimali problemi tretjega sveta, je odpotoval v Indijo. Ob prihodu v novo življenjsko okolje se ni najbolje znašel, veliko reči ga je motilo: podnebje, hrana, življenjske razmere, ljudje, s katerimi se je srečeval. Doživel je pravi kulturni šok. Največje presenečenje pa ga je čakalo v stanovanju, ki ga je najel za čas svojega obiska. Ko si je ogledoval, kako je urejeno in kam bo pospravil svoje stvari, je z gnusom ugotovil, da je v sobi tudi grd kuščar.
To ga je zelo razburilo, začel ga je poditi, saj te grde živali nikakorr ni želel imeti v svojem stanovanju. Na vsak način ga je hotel pregnati iz sobe, toda kuščar se je uspešno skrival pred preganjalcem: za omaro, pod posteljo ... Fant pa je bil preveč ponosen, da bi koga prosil za pomoč. Ni mu ostalo drugega, utrujen se je moral sprijazniti, da si bosta s plazilcem delila sobo... Seveda ni bilo lahko, saj prve dni še spati ni mogel, vedno je mislil na to žival, ki se potika po njegovi sobi. Sčasoma pa se je na te razmere navadil in umiril ... Ko je prihajal v stanovanje, je najprej poklical kuščarja, ga poiskal, mu namenil kakšno besedo. Dal mu je celo ime in postala sta prava prijatelja. Ugotovil je tudi, da je lahko kuščar koristen, saj  lovi mrčes ... in je njegovo bivanje v stanovanju zato bolj prijetno ...

Ta izkušnja ga je izučila, da težave ne izhajajo iz okolja, ampak iz njega.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 5 (2020), 42.
v knjigi: Zgodbe za veselje do življenja, Ognjišče, Koper, 2022, 25.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let

Nemirno je hodila po stanovanju in pogledovala na veliko stensko uro, ki se je, kot se ji je zdelo, danes tako počasi premikala naprej. Komaj je čakala, da bo šla k šmarnicam in vsaj v cerkvi našla svoj notranji mir. Prvič po treh letih, odkar je spoznala Mateja, se z njim po enem letu poznanstva poročila in mu pred štirimi meseci rodila hčerko Urško, je podvomila vanj in bolj ko si je dopovedovala, da ni res, bolj je črv dvoma glodal v njenem srcu.
Že nekaj dni je opazovala, kako zamišljeno zre predse, in ko ga je vprašala, kaj ga teži, je le zamahnil z roko, češ nič.
Še ko je danes zjutraj odhajal v službo in obe, njo in dojenčico, pokrižal v slovo, je opazila njegovo napetost. Potem pa ji je opoldne napisal sporočilo na mobitel: »Danes me ne bo pravi čas domov, pojdita z malo zvečer sama k šmarnicam, jaz pridem kasneje. Zbogom – vajin Matej.« Ko bi jo vsaj poklical, tako pa samo sporočilo – to ni bilo v njegovi navadi, vedno sta se pogovarjala. Ni ji dalo miru in je poklicala v službo, kaj če še dela; obupno je zaposlen, odkar je prišel za vodja računalniškega servisa. Pa se je oglasila samo čistilka. »A, Mateja iščete? Oh, on je odšel že ob dveh, jaz sem pravkar prišla in sem ga videla. Pa ne, da se bojite, gospa, da je odšel s katero naših punc, kar pa ne bi bilo čudno, saj je prijeten gospod in naša dekleta kar norijo za njim,« je hitela opravljat. Stisnilo jo je pri srcu in čeprav je čutila zlobo v njenih besedah, je ostala še bolj nemirna.
»Ne, Matej mi že ne bi napravil kaj takega,« si je dopovedovala. Matej, njen Matej, njen dobri mož. Bil je njen prvi fant, so ji misli splavale nazaj, ko sta se kot študenta spoznala v Ljubljani. Mogoče ju je povezovalo to, da sta bila oba s podeželja, sicer vsak z drugega konca Slovenije, a oba v velikem mestu kar malce izgubljena. In zbližala in povezovala ju je tudi vera. Že nekaj mesecev sta bila par, ko jo je Matej neke lepe majniške nedelje povabil v svoj domači kraj, da jo predstavi svojim staršem. Tako lepo so jo sprejeli, kot da bi se poznali že od nekdaj, in ko je zvečer rekla, da bo šla k šmarnicam v njihovo cerkev, po šmarnicah pa se bosta odpeljala nazaj v Ljubljano, je pristopil k njej njegova mati, jo stisnila k sebi in rekla. »Kako sem vesela, da je naš Matej našel verno dekle. Vedno sem se bala, da v velikem mestu izgubi vero. Zdaj vem, da je Bog uslišal moje molitve.« In ko sta po šmarnicah stopala peš čez polje proti njihovemu domu, je obstal in rekel: »Počakaj me tukaj, takoj se vrnem!« In že je stekel čez hribček. Gledala je za njim, in ko se je čez malo časa vrnil, je v eni roki držal šopek dehtečih šmarnic, v drugi pa škatlico. Pokleknil je pred njo in tiho vprašal: »Marija, ali hočeš postati moja žena?« Vzela je šmarnice in še preden je odprla škatlico, misleč, da je v njej prstan, je že hotela reči, da prstana ne mara, pa je v njej zagledala čudovit rožni venec. Zakopala je obraz v opojno dišeče šmarnice, na srce pa stisnila rožni venec in dahnila: »Hočem!« »Kupil sem ga pred nekaj leti v Lurdu in ga hranil za mojo bodočo ženo, če mi jo bo Bog poslal v moje življenje,« je rekel v zadregi.
Šmarnice so še dolgo dehtele v njeni študentski sobi, rožni venec pa jo je spremljal povsod. Ko se je tresla pred izpiti, ga je stisnila v dlan in že je bila močna in zbrana. Tako jo spremlja še danes. vedno ga nosi v torbici za božji blagoslov na vseh poteh in za spomin na tisto majniško nedeljo in čisto ljubezen, ki se je rodila na lep in danes tako redek način. In čez eno leto sta se v maju tudi poročila.
Tako se je zatopila v spomine, da jo je zdramil šele jok male Urške. Hitro jo je stisnila na prsi, jo podojila, oblekla in odpeljali sta se v cerkev. Mala ji je mirno spala v naročju, ni je prebudilo niti glasno petje, ona pa se niti v cerkvi ni mogla zbrati. Še majniške pesmi, ki so ji bile od vseh najlepše, ji danes niso šle iz grla. Misli so ji znova in znova uhajale, kod hodi Matej ...
Doma je položila Urško spat, sama pa kar v temi sedela v dnevni sobi, niti televizorja ni prižgala, in tiho jokala predse. Hitela si je dopovedovat, da ne sme dvomiti v zvestobo može, a so ji spet in spet zvenele v ušesih besede “naša dekleta iz pisarne norijo za njim”, kot da jih ji prišepetava sam peklenšček ...
Končno je pozvonilo. Skočila je pokonci, prižgala luč in odklenila vrata. Na pragu je stal Matej in v roki stiskal velik šopek opojno dišečih šmarnic. Samo strmela je vanj – še nikoli se ji ni zdel tako lep, na njegovem licu je igral širok nasmeh, oči pa so zrle tako toplo in ljubeče, da so ji klecnila kolena.
»Danes je tri leta, odkar si mi obljubila, da boš postala moja žena, pa sem se peljal na Štajersko, da ti naberem šmarnic, ker vem, kako rada jih imaš.«
Še nikoli v življenju je ni bilo tako sram misli, da je podvomila vanj, kot v tem trenutku.
»Pa ja nisi jokala?« jo je pogledal v oči, vse rdeče od solz. »Sem,« je dahnila, »nisem vedela, kje si in s kom.«
»Oh, ti moja ljubosumna ženkica,« se je zasmejal. »Nisem ti povedal, ker sem te hotel presenetiti, sem ti napisal samo sporočilo. Spodaj v avtu imava celo košaro dobrot od moje mame, da boš res verjela, da sem bil doma,« jo je podražil.
Zarila je obraz v šopek in srce ji je napolnila ena sama velika hvaležnost, da ji je Bog naklonil tako čudovito družino in kar je privrela iz njenega srca pesem zahvale. »Jutri zvečer pojdemo spet vsi trije skupaj k šmarnicam,« se je nasmehnil Matej. »In postavimo na Marijin oltar ta šopek v zahvalo, da nas je združila,« je rekla in se sklonila nad zibelko, v kateri je spala Urška, sad njune ljubezni.

KUMER, Ana. Ognjišče (2012) 05, str. 36

Takole v paru zvenita vajini imeni nadvse ljubko, otroško … kot iz risanke.
Kot Pipi in Melkijad, na primer. In kar vidim, kako pobožne duše že zavijajo z očmi in se križajo, ker sveta apostola primerjam z dvema rožnatima prašičkoma.
A kljub temu, da sta se kot pravoverno vzgojena Juda te sorte živalim verjetno na daleč izogibala, morata priznati, da tem živalim ne gre odrekati kanca pameti, predvsem pa pametnega ravnanja, saj sta bila sama priči dogodku, ko je Jezus legijo hudih duhov iz obsedenca pregnal v svinje, le-te pa so se zapodile v morje, ker so raje šle k hudiču, kot da bi hudiča prenašale. Je pa, ker so se posledično utopile, z njimi vred šel k hudiču še pršut in je tole malo ponesrečena primerjava. Smešna pa tako ali tako ni, ker je – kot pravi pregovor – vrag odnesel šalo.
Pa vendar primerjava z narisanima junakoma, ki sta pustila odtise svojih parkeljcev vsevprek mojega otroštva, ni tako iz trte izvita, kajti v vsaki novi zgodbici je Pipi, mali pujs, zastavil kako radovedno vprašanje Melkijadu, velikemu pujsu in ta mu je vedno rekel: »Pojdi z mano!« in potem sta poiskala odgovor na vprašanje. In mene tale “pojdi z mano” na moč spominja na “Hodi za menoj!”, ki si ga, Filip, zaslišal iz Jezusovih ust ob Genezareškem jezeru.
Opravičujem se vama, ker me je odneslo v otroške sinhronizirane in risane spomine, a ker sem tudi sam, po naravi svojega poklica premnogim bitjecem in živalim posodil svoj glas, v tej nedolžni in svinjski primerjavi ne vidim nič slabega. Res ne. Tudi vidva sta svoj glas, ter konec koncev tudi svoje srce, na koncu pa še glavo, oziroma življenje, ne le posodila, temveč dala Kristusu, ter tako – če ostanem zvest svoji narisani in sinhronizirani primerjavi – “odapostolala” domov … v nebeško kraljestvo.
Ljuba moja in sveta Filip in Jakob. Da bi nas po novih poteh ne gnala le radovednost, kot Pipija in Melkijada, temveč, kot vaju, živa vera.
Obilo žegna za vajin god. Pa nam ga vrnita in izlijta na nas.

ČUŠIN, Gregor. (S svetnikom na TI). Ognjišče, 2022, leto 58, št. 5, str. 98.

Imam nekaj vprašanj v zvezi z Marijo. Zanima me, če ima češčenje, ki ga izkazujemo Mariji, kaj zveze z raznimi kulti boginji materi, ki je značilno za sredozemske kulture in je bilo razširjeno v prvih treh stoletjih. Antropologi namreč trdijo prav to, da naj bi se češčenje Marije razvilo iz poganskih kultov boginji materi.

Zakaj kljub ekumenskemu dialogu, še naprej dajemo Mariji najvišji naslov Presveta. Ali ne pripada ta absolutni superlativ samo Bogu. Na kaj mislimo, ko pravimo, da je Marija nevesta Svetega Duha? Ali je to pojem, ki zadeva njeno češčenje in je zato poimenovanje poetično ali je to teološki pojem? Ali je res, da Jezus ni bil Marijin edini sin, ampak je imel še brate in sestre, kar je zapisano tudi v evangeliju (Mr 6,2–3)?

Albert

Mesec maj je kot Marijin mesec, primeren, da poglobimo svoj pogled na Marijo. Zato mi je všeč zanimanje g. Alberta, ki postavlja kar nekaj, lahko bi rekli, kar 'zimzelenih' vprašanj. V zgodovini so si pogosto postavljali vprašanje, ali je Marija, to preprosto judovsko dekle izpred nekaj manj kot dva tisoč let, le neke vrste katoliška 'boginja'. Če primerjamo katoliško pojmovanje 'nebeščanov' z drugimi velikimi verstvi, kot sta hinduizem, budizem, pa tudi s poganskimi pojmovanji, morda lahko najdemo celo res kakšno podobnost tudi z grškim Olimpom bogov in rimskim panteonom, a različnost katoliškega razumevanja je neprimerno večja. Ko v krščanstvu govorimo o Bogu in svetnikih, govorimo o dveh popolnoma različnih kategorijah. Zato govorimo o posebnosti krščanstva v odnosu do vseh drugih verstev. V krščanstvu vse stavimo na osebnega Boga. Na duhovno osebno bitje, ki se osebno srečuje z vsakim človekom. Bog v krščanstvu ni neko vsesplošno, vseobsegajoče božanstvo. V raznih drugih verstvih se hitro zabriše meja med bogom in drugimi bitji. V krščanstvu je razlika zelo jasna. Zato Marija ni nikakršna boginja v grškem ali rimskem smislu, ampak je navaden, ustvarjen človek. Je Božja stvaritev, kakor smo vsi drugi ljudje. Enako tudi svetniki. V krščanstvu ne častimo Marije in svetnikov kakor bogove, ampak kot ljudi, ki so se izkazali v svojem življenju, s svetim življenjem, se na tak način približali kot prijatelji Bogu in so mu tudi po smrti, po našem prepričanju, blizu. Zato se k njim zatekamo s priprošnjo, ne pričakujemo pa, da bi Marija ali svetniki izpolnili naše prošnje. Tudi častimo jih ne v istem smislu kot Boga. Izraz 'Presveta' se za Marijo v katoliški tradiciji ne uporablja tako pogosto kot v pravoslavni. Vendar ga v nobenem pomenu spet ne moremo razumeti v smislu enačenja z Bogom. Najlažje si ga razložimo, če ga razumemo kot nadaljevanje judovskega poimenovanja v templju, kjer so poznali dvorišče, kot prostor za ljudstvo, sveto, kot prostor za opravilo duhovniških opravil, in presveto, kot prostor, kjer so imeli shranjeno skrinjo zaveze in je pomenil najsvetejši del templja zaradi posebnega prebivanja Jahveja na tem prostoru. V tej perspektivi v novi zavezi tudi Marijo kdaj imenujemo 'Presveta' sredi Cerkve, ki je 'tempelj', ker je kot novozavezna 'Skrinja zaveze' nosila v sebi Najsvetejše – presveto Rešnje Telo Gospoda Jezusa Kristusa.

V vprašanje je zajeta takoimenovana mitična interpretacija Marije kot Božje Matere. V vrstah antropologov so nekateri, ki vidijo v marijanskem pojavu nadaljevanje poganskega mita o 'Veliki Materi'. Pridružujejo se jim tudi nekateri protestantski avtorji, a vedno manj. Sklicujejo se na to, da Marija privzema naslove (kraljica, devica, božja mati – Izida, Minerva, Demetra), podobe (doječa mati, črna žena) in kulte (molitev k Izidi) antičnih mediteranskih boginj. Tako ti 'strokovnjaki' odkrivajo neko nadaljevanje med poganskim kultom raznim boginjam in marijanskim kultom. To privede nekatere, tudi teologe, do sklepa, da je marijanski kult primer sinkretizma med krščanstvom in antičnimi religijami in ne evangeljsko dejstvo (primer te smeri sta lahko A. Harnack, J. Moltmann).

A v takšnih trditvah je znanstvenost večkrat samo navidezna. Iz podobnosti še ni mogoče sklepati naravnost na posnemanje ali kontinuiteto. Z zgodovinskega vidika ni mogoče zagovarjati kontinuitete teh poganskih pojmovanj, ker se je krščanstvo vedno jasno distanciralo od poganskih kultov. Naslovi za Marijo, četudi večkrat podobni tistim za boginje, imajo vendar v krščanstvu povsem drugačno vsebino. O tem jasno pričajo že cerkveni očetje: Klemen Aleksandrijski, Origen, Izidor iz Peluzije, Atanazij. Končno je bistvena razlika v tem, da Marija ni nikakršna boginja, ampak ustvarjeno bitje. Znana in zelo zgovorna je takojšnja reakcija Epifana na poizkus marcionistov (4. stol.), da bi iz Marije naredili boginjo. Seveda bi lahko našteli še veliko drugih primerov.

Po drugi strani pa ta podobnost lahko govori tudi v smer potrditve svetopisemskega in krščanskega razodetja o Mariji in njeni vlogi. Saj tozadevna mitologija kaže na to, da je človek od vsega začetka nosil v sebi to, kar je zapisano v prvi napovedi odrešenja v tretjem poglavju Prve Mojzesove knjige, da bo Odrešenik prišel po Ženi. Seveda pred uresničenjem tega po Mariji in Kristusu, nihče ni mogel v polnosti razumeti te praktično prve prerokbe. To 'kolektivno podzavestno sporočilo' v padlem človeštvu razumemo kot predhodne stopnje razodetja o odrešenju v Jezusu Kristusu, ki se je učlovečil po Mariji.

Poimenovanje "nevesta Svetega Duha" ni svetopisemsko, ampak je nastalo kasneje v tradiciji krščanstva. Ima pa razlog obstajanja v verovanju, da je Marija spočela po posebnem posredovanju Boga. Po obsenčenju Svetega Duha, kakor pravi Sveto pismo. Torej brez sodelovanja človeškega očeta. Čeprav je Jožef bil njegov krušni oče. Jezus je torej potreboval celotno družino za svojo rast in vzgojo. Pri Mariji gre torej za neko nerazložljivo dogajanje, ki ga sprejemamo v veri. Mi verujemo, da se je tako zgodilo. Ne vemo, kako se je to zgodilo, na kakšen način. Vendar dopuščamo, da ima Bog, ki je človeka ustvaril, tudi možnost posegati na tak način v človekovo življenje in da to ni nič proti dostojanstvu človeka. Lahko bi rekli, da gre za čudež. Za enkratni čudežni dogodek, ki se ne bo nikoli več ponovil. Odrešenje se je zgodilo in ni več za pričakovati podobnega Božjega posega. Da se je vse to zgodilo, je morala imeti Marija, ki je bila za to dogajanje izbrana, prav poseben odnos do Boga, ki pa je po analogiji (torej ne dobesedno, ampak v prenesenem pomenu) močno podoben 'zaročniškemu odnosu' med fantom in dekletom ali 'ženitnemu odnosu' med ženinim in nevesto; čeprav se hkrati še v večji meri razlikuje od njega. Vsekakor pa ta 'posebni odnos' vključuje nepreklicno in popolno pripadnost Marije Bogu, v katerem je pripravljena izpolniti prav vsako željo Svetega Duha, tudi ko je ne razume in ne ve, kako se bo končala. Tako je 'nevesta Svetega Duha' bolj pojem v okviru krščanske duhovnosti kot teologije in je močno ukoreninjen v tradiciji krščanske duhovnosti.

Vprašanje, ali je Marija imela še druge otroke, se ob površinskem branju evangeljskih besedil res lahko postavi. Vendar po drugi strani nimamo nobenega 'praznega obdobja' v tradiciji, kjer ne bi bilo izpričano zgodovinsko dejstvo, da je Marija živela deviško življenje ves čas svojega bivanja na zemlji. Originalni odlomki, ki omenjajo, da so Jezusa obiskali njegova mati in bratje, pa kažejo na takratno in še tudi današnje razumevanje v sredinah klanskega načina družbenega življenja. V Marijinem času in med Judi pa je bilo takšno pojmovanje povsem normalno, saj je za družino veljala, po naše, zelo 'razširjena družina': torej vse bližnje in včasih tudi daljne sorodstvo, ki je najpogosteje živelo praktično skupaj. Zato so v takšnih sredinah vse otroke vsi imenovali kar 'naši otroci' in zato so bili bratje in sestre med seboj. Danes bi bolje razumeli, če bi rekli, da so z Marijo prišli k Jezusu tudi njegovi bratranci, sestriči in drugi sorodniki.

TURNŠEK, Marjan  (Pisma) Ognjišče. 2015, št. 5.

Apostola sta na vseh koledarjih pod "isto streho". Pravzaprav je čudno, da godujeta skupaj, saj razen apostolskega poklica nimata veliko skupnega. Celo na evangeljskem seznamu apostolov je Filip, ki je deloval v Mali Aziji, peti, Jakob mlajši, Jezusov sorodnik, prvi škof v Jeruzalemu, pa deveti. 
V knjigi Svetnik za vsak dan (1. knjiga, str. 258-259) lahko ob njunem godu preberete več o  njunem življenju (Sveto pismo), pa tudi njunem delovanju in mučeniški smrti (izročilo).

Sv. Filip in Jakob sta zavetnika osmih naših cerkva (1 žup in 7 podr.). – V LJ nadškofiji stojita p. c. v Ravnah (3) (Bloke) in v Valterskem Vrhu (4) (Škofja Loka). – V NM škofiji prav tako dve: v Višnjah (5) (Ambrus) in v Srednji vasi (6) (Črmošnjice). – V MB škofiji je ž. c. obeh apostolov v Laporju (1) in p. c. v Golavabuki (2) (Šmartno/SG). – V CE škofiji sta svetnikoma posvečeni p. c. na Jakobu/Šentjurju (7) (Kalobje) in v Selih (8) (Olimje).

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2022) 5, str. 99

Če bi imel v roki svinčnik, bi se mi morala v tem trenutku zatresti roka, kajti pišem urednikovo beležnico za številko, s katero obeležujemo 60-let­nico Ognjišča. Hvaležen sem Bogu, ustanoviteljem, ustvarjalcem, naročnikom in bralcem Ognjišča, da praznujemo ta jubilej. Nenazadnje sem Bogu hvaležen, da sem tudi jaz že skoraj 35 let del te zgodbe. Na veliko noč leta 1965 je izšla prva številka naše revije in bralci boste jubilejno številko revije prav tako prejeli za ta največji krščanski praznik. Obe dejstvi zato zaznamujeta to številko.. 

Ob 60-letnici smo povabili za gosta meseca dva duhovnika (Bojana Ravbarja in Silvestra Čuka), ki sta stala ob zibelki revije, in ju povprašali, kako se spominjata tistega dogajanja. Lepa obletnica odmeva tudi v rubriki Naši preizkušani. Obiskali smo Leo Zajc, sestro ustanovitelja in dolgoletnega urednika Ognjišča Franca Boleta. Opisala je družino, v kateri je zrasel naš ustanovitelj. Nenazadnje obletnica odmeva tudi v rubriki Pisma. Tu smo objavili pismo danes zrelega gospoda, ki je kot mlad fant pisal očetu uredniku in bil zaradi tega pisma izključen iz šole. Tokratno prilogo smo posvetili letu 1965, letu, ko se je rodilo Ognjišče. Mojstrsko je dogodke opisal zgodovinar dr. Stane Granda.

Na romanje vas vabimo k Magdaleni Gornik na Goro. S potopisom pa odpiramo kolesarsko sezono. 

Zanimivo razmišljanje nas čaka v rubriki Poslani smo o poslanstvu Cerkve in poslanstvu občestva. V Svetem pismu redko najdemo primere, ko je Jezus kaj neposredno naročil, ukazal. Ena od takšnih situacij, ko je dal naročilo, je povezana s poslanstvom. S kakšnim poslanstvom smo poslani v svet, lahko preberete v omenjeni rubriki.

Mesec maj povezujmo z ljudsko pobožnostjo šmarnic. Spet je tu cvetoč Marijin mesec. Velja povabilo, da se kot posamezniki, zakonci, družine z vsem, kar smo, imamo in počnemo, znova obrnemo k njej, ki je Kraljica družine. V rubriki Bohkov kot predstavljamo majsko pobožnost, hkrati pa družine lahko dobite kopico spodbud in idej, kako pristopiti k različnim šmarničnim pobožnostim.

Jezus nam daje številne darove. Ker se ob birmi rado vse vrti okoli daril, usmerjamo kompas na tiste prave darove, darove Svetega Duha. V glavni temi jih bomo raziskovali z likovno pedagoginjo Lauro Salvi, ki svoj dar za razlago Božje besede združuje z likovnimi znanji in tako mladim približuje vero.

Najbrž si ustanovitelji in začetniki revije Ognjišče niso predstavljali, da jim bo uspeh pri izdajanju Farnega Ognjišča ponudil priložnost in skorajda dolžnost, da bodo ljudem, ki so bili željni dobrega branja, prinašali tudi dobre knjige. V povezavi z založništvom prinašamo reportažo z letošnjega mednarodnega sejma otroških knjig v Bologni. Tega v želji, da bi še naprej bralcem ponujali dobre knjige, obiskujemo že več desetletij.

Reviji je priložena ponudba naših knjigarn ob zakramentih. Vabimo vas, da obdarujete premišljeno in preprosto. Pri Založbi Ognjišče boste našli vsega po malem. Za vas izbiramo knjige, ki so sad modrosti preteklosti, premišljeno ubesedene za sedanje čase.

Uredništvo, Iz urednikove beležnice, v: Ognjišče 5 (2025), 4.

Skupaj sta pela pri cerkvenem zboru že vsa leta – ona, odkar je končala srednjo šolo, on pa, ko se je poročil iz sosednje vasi v njihovo vas, ki je z leti postala že manjše mesto. Že štirideset let sta prepevala skupaj vsako nedeljo, vsak praznik , ob porokah, ob pogrebih, v maju vsak večer pri šmarnicah. Dolgih štirideset let. Če katerega od pevcev kdaj ni bilo, se je zdelo, da manjka en član družine. Res, bili so kot ena velika družina.
Leta so tekla in prva se je v črnino odela ona, Polona, ki je iz mlade Polonce postala starejša gospa. Sedaj pa, ko je bila vdova, se ji je zdelo, da so leta kar prehitro minila in da se tudi njej nezadržno bliža odhod v večnost.
Leto zatem je tudi Matjažu umrla žena – že dolgo je bolehala za rakom, a je on njen odhod še težje sprejel kot ona moževega, čeprav ga je na hitro kap, pa vendar, imela je ob sebi otroke in vnuke, on pa je ostal čisto sam. Njegovi trije sinovi so si daleč proč od doma ustvarili družine in so ga obiskali le nekajkrat na leto. Tako so mu bili edina družba pevci v cerkvi. V gostilne ni zahajal nikoli, pač pa je šel vsak dan s psom na sprehod v park, kjer sta zdaj skupaj s Polono posedala na klopci, ko je ona čuvala katerega od vnukov. Tako sta kramljala in se spominjala starih časov.
»Veš, meni otroci večkrat rečejo, da postajam otročja in me kar ne marajo poslušati, s tabo pa lahko govorim ure in ure, pa mi ne rečeš nič,« mu je potožila.
»Veš, Polona,« se je zasmejal, »to pa zato, ker meni tudi že gre na otročje.«
»Ja, ali mi tudi ti praviš, da sem čenčasta,« se je užalila in se obrnila proč.
»Saj sem rekel, da sem jaz tudi. Pa ne, da sva otročja, le starava se. Ne zameri otrokom, tisoč skrbi imajo, pa zato nas starejše malo težje prenašajo. Saj oni ne bodo nič drugačni, če učakajo najina leta. Ne jezi se nanje,« ji je stisnil dlan in jo dolgo podržal ter ji zrl v oči. Zardela je in povesila pogled. Tako prijetno ji je bilo, da jo razume in je ob njej.
Tako sta se vedno bolj navezovala drug na drugega, ne zavedajoč se, da se med njima pletejo nevidne vezi, ki sta jim v mladih letih rekla ljubezen, le da so bile te vezi sedaj drugačne, bolj zrele, resne, a zato nič manj lepe. Če se nista videla en dan, sta že pogrešala drug drugega.
»Polona, kaj porečeš na to, da bi se midva poročila?« je rekel nekega večera, ko sta se vračala od šmarnic.
Kot vkopana je obstala. »In kaj poreko otroci?« je dahnila. »Sedaj, v najinih letih.«
»Nič ne de, kaj porečejo, bova pač rekla, da sva otročja,« se je pošalil. »Veš, Polona, to ni nič slabega: oba sva vdovca, najina pokojna – tvoj Franc in moja Meta – bi rekla, da imava prav. Skupaj bova veliko lažje prenašala tegobe, ki jih prinaša starost. Če boš zbolela ti, ti bom stregel jaz, če jaz, pa ti meni. Nič se ne bo spremenilo, skupaj bova čuvala tvoje vnuke in pravnuke, le da bova živela skupaj poročena. Moje stanovanje je kar preveliko za enega, ti pa se stiskaš v majhni garsonjeri.«
Nič niso rekli otroci, ko sta stopila med nje in jim razkrila svoje načrte, le malce jim je šlo na smeh. Vsi pa so imeli solze v očeh, ko so ju zadnjo majniško nedeljo pospremili v cerkev k poroki.
Hvaležno se je zazrla v Marijin oltar, ko sta izmenjala prstana, potem pa potopila obraz v poročni šopek dehtečih šmarnic.
Ko so stopili iz cerkve, je pohitela proč od veselih svatov, stopila do moževega groba, razpolovila šopek in ga položila na grob, drugo polovico pa je ponesla na Metin grob. »Skrbela bom za Matjaža, kot bi skrbela ti ko bi bila še živa,« je zašepetala in se vrnila k veseli družbi. V očeh so se ji še dolgo nabirale solze žalosti in sreče.

KUMER, Anica. Ognjišče (2013) 05, str. 22

Na steni naše dnevne sobe – ki ji, če prav pomislim, nikoli nismo rekli dnevna soba, ampak vedno le 'veranda', ker je ata, ko je hišo počasi dograjeval in širil, ker se je dograjevala in širila tudi družina, verando pač obzidal in jo predelal v 'dnevno sobo' – je, kar pomnim, vedno visela slika Brezjanske Marije. Visela je tam že pred mojim rojstvom ... in visi tam še danes, ko smo se otroci odselili in dograjujemo in širimo svoje hiše, kot se nam pač dograjujejo in širijo naše družine ... In ata že nekaj let ni več med nami ...
Marijina slika je vedno visela na tej steni ... vedno na tem mestu ...
Televizija je nekajkrat zamenjala svojo pozicijo v sobi. Prav tako kavč seveda, logično sledeč poziciji televizije ... A Marija je svojo pozicijo obdržala!
Premikali smo omare ... in mizo ... A Marija se ni premaknila!
Zamenjali omare ... in mizo ... A Marije nismo zamenjali!
Mizo smo sploh postavili iz sobe ... A Marija je ostala v sobi!
Zamenjali smo okna, zavese in tapete ... A Marijina slika je vedno visela na steni ... vedno na istem mestu!
Slika je visela na steni še v prejšnji državi, ko so iz lokalnega časopisa prišli delat intervju z očetom. Za zaključek pogovora je novinar pritisnil še fotografijo: ata, mama in pet otrok smo pozirali v verandi, v naši dnevni sobi, in na steni za nami je kraljevala Marija Pomagaj. Ko pa je članek izšel v časopisu, smo Marijo zaman iskali na fotografiji. Na steni za nami je visela le uokvirjena bela lisa!
Ah, ta žametni komunizem, po katerem se mnogim kolca. Ampak se ne pritožujem. Ne, kje pa. Nenazadnje smo lahko še veseli in hvaležni, da nam v okvir niso podtaknili maršala ali kakega drugega 'svetnika', mar ne?!
Milostna podoba Marije Pomagaj je bedela nad našim odraščanjem, nad našo puberteto, nad našimi odhajanji in prihajanji ... tudi nad razhajanji! Marija Pomagaj je bedela nad našo družino. Slika na steni naše verande je bila 'mušter' za premnoge atove upodobitve Brezjanske Marije. Naslikal jo je tolikokrat, da 'muštra' kmalu ni več potreboval. Njeno podobo je imel vedno pred očmi. In jo je lahko upodobil 'na pamet'. Iz srca! Slikal pa je tako ali tako vedno iz srca ... saj drugače ni znal! In tudi Marijino podobo ... Marijo samo ... je nosil v srcu. Oblast mu jo je morda lahko zbrisala na fotografiji v režimskem časopisu, a do njegovega srca moč te oblasti ni segla!
In kljub temu, da v naših hišah ... v naših dnevnih sobah ... visijo Marijine slike, ki nam jih je vsem poklonil ata, mislim da te slike niso tako pomembne! Ata nam je poklonil bistveno več ... oziroma tisto bistveno: Zgled, da mora človek imeti veliko in odprto srce ... da v to srce lahko marsikaj pride in gre ... marsikdo lahko vstopi in se poslovi ... A človek si mora v življenju, v srcu zgraditi 'verando' ... dnevno sobo ... in v tej dnevni sobi dnevno častiti Boga in Njegovo Mater!

ČUŠIN, Gregor. (Na začetku). Ognjišče, 2015, leto 51, št. 5, str. 3.

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.
Pri Ognjišču je marca 2019 izšla tudi knjiga Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala, v kateri je Gregor Čušin na svoj, izviren in poetičen način, zapisal petdeset (50) svetopisemskih zgodb (ki jih sinu pripoveduje preprost tesar)