Pol svojega življenja sem poročena in mama s tremi otroki. Kar se mene tiče, sem proti ločitvi moža in žene. Vedno je v ozadju neka rešitev za zakon, tudi če je brž še ni videti.
Zato zelo dobro vem, koliko mojim otrokom pomeni, ko vidijo, da se mama in oče še objameta in poljubita, da si še vedno šepetata nežne besede in da oče zastavi besedo za mamo, kadar je potrebno.
Velikokrat jih slišim, predvsem starejši sin je dovzeten za najin odnos in lepo se mu zdi, da mu ni treba razmišljati, h komu bo šel in kaj lahko pričakuje od odnosov v družini. On preprosto ve, da bova za zmeraj skupaj in ne dopušča drugih možnosti. Isto razmišlja o dekletih. Želi si resnega in poštenega dekleta. Hitro oceni, ali ga dekle ceni in koliko ji je do njega.
In z veseljem povem, da sem ponosna, da zna moj sin osvojiti dekle, saj je nalogo, kako se lotiti stvari, opravil moj mož, pri tem jaz nisem imela nič. Nasvet bo zmeraj dobil, pa tudi druga dva otroka. Moški in ženske s pravimi mislimi so med nami, le starši so tisti, ki jim lahko dajo to doto, da jo bodo udejanjili v naslednjih rodovih.
Čeprav me je oče prizadel, mu ne zamerim. Že davno sem mu odpustila tiste besede, le moči za ponovno snidenje še nisem zbrala dovolj, da bi to udejanjila. Mami sem odpustila vse malo pred smrtjo. Naj počiva v miru, ker si to zasluži po vsem prestanem trpljenju. Nekoč bom morda tudi odpustila drugim moškim, ki so moje otroštvo in mladost ustvarili kruto.
Vsak dan posebej odpuščam tastu za njegovo zlobo in gnev. Prav tako sem možu odpustila vso nezvestobo in šla naprej z njim, ki ga ljubim iz srca in ni je ženske, ki bi ji uspelo, da mi ga vzame.
Družina in zakon sta moji svetinji, zato ju branim z vsem, kar premorem in tako učim tudi svoje otroke. Molim in prosim Marijo za potrpljenje in moč odpuščanja v srcu in duši.
Branka

Od 19. do 25. marca v Sloveniji obhajamo teden družine. Ankete kažejo, da je med mladimi družina ena najvišjih vrednot. To pomeni, da človek hrepeni, da bi odraščal v urejeni in ljubeči družini. S tem se vsi strinjamo, pozabljamo pa, da je za osnova za ljubečo družino skladen in trden zakon. V drugem delu svojega pisma (prvo je bilo objavljeno v februarski številki z naslovom Kot otrok sem izredno pogrešala očeta) to tudi poudarjate, in ker doma niste dobili lepega zgleda razumevanja med očetom in mamo, bi ga radi dali svojim otrokom. To vam v marsičem tudi uspeva. A ne samo od sebe. Na koncu pisma namreč omenjate, da ste morali odpustiti ne le svojim staršem, ampak tudi možu. Brez odpuščanja ni družinskega življenja.
Kmalu zatem, ko je bil objavljen prvi del vašega pisma, me je poklicala starejša gospa in delila vašo bolečino, kako hudo je odraščati brez očeta. »Tudi jaz sem zelo pogrešala očeta,« je dejala. Vaša drža je toliko bolj hvalevredna, saj običajno ljudje, ki so odraščali v neurejeni družini, radi ‘ponovijo vzorec’ svojih staršev in tudi njim se rado zgodi, da zakon propade in tudi njihovi otroci rastejo potem v družini, v kateri manjka eden od staršev.
Krščanski nauk o družini potrjuje najgloblje hrepenenje, ki je v človeku, pa tudi bridke izkušnje tistih, ki so izkusili bolečino v družinah, ki se tega ne držijo. Danes se mnogim ljudem krščansko pojmovanje o družini zdi zastarelo, ki ljudi ne osrečuje, ampak jih omejuje. Spominjam se zanimivega pogovora, ki sem ga imel z mlado italijansko igralko, ko sem se med študijem v Rimu z vlakom vračal domov. Dekle je komaj končala igralsko akademijo, imela pa je slovenske korenine. Njena babica je bila iz Soške doline. Dedek Italijan, ki se je vozil k njej ženit s kolesom (več kot sto km v eno smer) se je moral vedno vrniti domov in ni smel prespati pri njej. Dekle je občudovala njun zakon, kako sta se spoštovala in kako je babica skrbela za dedka, ko je zbolel. Njena mama pa ni bila taka. Ni se brigala zanjo. Imela je druge moške. Iz dekleta je kar vrela bolečina. Vedela je, da sem duhovnik. Zato je dejala, da to, kar Cerkev uči o spolni morali in o odnosu moža in žene, ni več sodobno, ne drži več. Končala pa je z besedami, da sedaj, ko je diplomirala (in izkusila pokvarjenost nekaterih režiserjev) potuje iz Rima, a ne k svoji mami, ampak k babici. Ta jo bo sprejela. Ta jo je vedno sprejela in imela čas in razumevanje zanjo. Ko je končala, sem pa jaz začel. Vprašal sem jo: »Kje boš sedaj našla ljubezen in razumevanje? Pri mami, ki se ni držala krščanskega pogleda na družino, ali pri babici, ki je živela po krščanskem predlogu družinskega življenja? Sama lahko vidiš, da življenje po krščanskem pogledu na družino ljudi osrečuje. Res je, da je velikokrat težje živeti po tem vzorcu, a srečne ljudi ustvarja prav ta.« Prav tako pozabljamo, da zakonca iz zakramenta sv. zakona dobivata moč, da moreta živeti krščanski zakon. Ne iz svoje moči, ampak z Božjo pomočjo in zakramentalno milostjo svetega zakona in drugih zakramentov.

To, kar je bila izkušnja mlade igralke, je tudi vaša izkušnja, ki ste jo sicer povedali z drugimi besedami. Misel pa je podobna. Skladen zakon je osnova za zdrave družinske odnose. Zato bi vsaka družba in vsaka država ravnala modro, da bi podpirala zakon, ki je osnova za urejeno družino. Urejena in ljubeča družina more ublažiti udarce, ki jih doživljajo družinski člani. Alenka Goljevšček je pred desetletji napisala dramo Otrok družina družba. V njej je tudi pomenljiv prizor. Starša in otrok se znajdejo zvečer sami. Morda prvič po dolgem času. Najprej ne vedo, kaj bi delali, saj so se v zadnjem času malo odtujili. Prva spregovori mama, ki pove, da je bila na pregledu, kjer so ji odkrili težko bolezen in jo je strah. To spodbudi očeta, da pove, da gre njihovemu podjetju slabo in je v nevarnosti, da izgubi službo. Slednjič doda svoje še sin, ki staršema pove, da je njegov šolski uspeh katastrofalen … Nastopi mučna tišina, nakar sin objame čez ramo očeta in mamo in reče: »Vse bomo zdržali, če bomo skupaj kot družina in če si bomo pomagali.« Kakšen blagoslov more biti družina!
Danes pa tako imenovana razvita družba ravna ravno nasprotno. Naravnost vsiljuje modele družine, ki niso več družina, ampak najrazličnejši poskusi skupnega življenja. Vaše pismo in izkušnje številnih drugih ljudi kažejo, da je urejena družina osnovna celica družbe; če jo uničimo, uničujemo korenine narodu in družbi. Ko imamo v tednu družine pred očmi Božji načrt o tej temeljni skupnosti, ki jo sestavljajo mož, žena in otroci, se spomnimo tudi tistih, ki niso odraščali v osrečujočem zavetju družine.

RUSTJA, Božo. (Pismo meseca), Ognjišče, 2019, leto 55, št. 3, str. 6-7.

Če naznanim, da so pred nami kondicijske priprave, mislim, da je vsakomur jasno, kaj ga čaka oz. kaj si lahko predstavlja pod samim naznanilom. Prav tako zelo jasno nam zveni, če so to priprave na maturo, priprave na sprejem, priprave na slavje … zmanjka pa nam lahko podnapisov, ko slišimo izraz postni čas. Prepričan sem, da si vsak od nas, ko sliši izraz postni čas, nekaj predstavlja, največkrat je to povezano z neko odpovedjo in, če skušam ponazoriti še bolj plastično, da se ne jé mesa. Mladi, s katerimi sem bil pri tokratnem pogovoru, so me prijetno presenetili s svojim razmišljanjem, poznavanjem in idejami za postni čas. Priprava na praznovanje velike noči. Če mi velika noč kaj pomeni, če je v mojem verskem življenju prostor za Jezusovo vstajenje in odrešenje, potem bo imela mesto tudi priprava na to, kar je postni čas.
Postni čas ni in ne sme biti samo odpoved nečemu, ampak gre v prvi vrsti za spoznavanje samega sebe. Kaj me v življenju zadržuje, da nisem svoboden? Kaj me zasužnjuje in mi preprečuje, da bi zadihal svež zrak? Šele ko vidim samega sebe, si izdelam načrt, ki lahko pomeni mojo odpoved ali dodatno aktivnost. Mogoče je v mojem življenju preprosto potrebno priviti kakšen ventil, da ne bo puščal. Ali pa začnem z neko novo aktivnostjo, ki mi je dolgo časa predstavljala izziv, pa me je bilo strah – predvsem, kaj si bodo drugi mislili o meni. Postni čas ne sme biti priložnost, da se kažem pred drugimi, kako sem fajn, ker mi uspeva ta ali ona stvar, ni čas za javno razkazovanje. Je čas za osebno spoznavanje in zorenje. To je čas za brušenje in dodajanje.
Postni čas so kondicijske priprave naše vere. Postni čas so priprave, lahko bi rekli na maturo, na zrelostni izpit naše vere, verskega življenja in naše pričevanjskosti. Postni čas je priprava na sprejem, na slavje odrešenosti, svobode in zmage.

FRIŠKOVEC, Robert, (Klepetamo z Robertom). Ognjišče (2012) 3, str. 108-109.

Od kdaj se obhaja praznik Gospodovega oznanjenja kot krščanski materinski dan in zakaj? (Gabrijel)

Na praznik Gospodovega oznanjenja se spominjamo najpomembnejšega dogodka v zgodovini naše Zemlje: ko je Marija sprejela povabilo nadangela Gabrijela, je postala mati učlovečenega Božjega sina. Po njenem materinstvu je posvečeno materinstvo vseh mater sveta, zato na ta praznik obhajamo krščanski materinski dan. Lahko bi rekli, da je to praznovanje staro toliko kot krščanstvo. Zavestno pa se je utrdilo po drugem vatikanskem koncilu. V poslanici, ki so jo škofje vsega sveta ob njegovem zaključku naslovili na žene, so počastili vzvišeni poklic matere: »Žene, vaša poklicanost je, da varujete domače ognjišče, da ljubite vire življenja, da imate srce za novi rod! Priče ste skrivnosti začetkov življenja. Roteče vas prosimo, da predvsem skrbite, da se ohrani človeški rod.« Kako globoko ceni in spoštuje dostojanstvo žene matere, je v svojih nagovorih in pismih izpovedoval papež Janez Pavel II. Materinski dan je dan hvaležnosti našim staršem, ki so nam kot Božji sodelavci podarili življenje. (sč)

Palestinsko mesto Nazaret je že nad dva tisoč let znano po dogodku, o katerem poroča evangelist Luka in se ga spominjamo trikrat na dan – zjutraj, opoldne in zvečer –, ko se oglasijo zvonovi, in molimo: »Angel Gospodov je oznanil Mariji …« Skrivnost Gospodovega oznanjenja in učlovečenja se je dogodila v skromnem prostoru, ki je danes pod novo nazareško baziliko Oznanjenja. Tu je preprosta deklica Mirjam – Marija pristala na povabilo Božjega poslanca nadangela Gabrijela, da postane mati učlovečenega Božjega Sina. Izrekla je za zgodovino človeškega rodu najpomembnejši ‘da’ in s tem se je začel uresničevati Božji načrt odrešenja. Marija je s tem načrtom tako tesno povezana, da je vsak Gospodov praznik tudi Marijin. Posebej velja to za praznik Oznanjenja. Krščanska umetnost je rada upodabljala prizor angelovega oznanjenja Mariji. Po Marijinem materinstvu je posvečeno materinstvo vseh mater sveta, zato na ta praznik obhajamo krščanski materinski dan. (sč)
Na sliki zgoraj: Layer, Marijino oznanjenje, 1815, glavni oltar, ž.c. Tržič

V Sloveniji je Gospodovemu oznanjenju Mariji posvečenih devet (9) cerkva in ena kapela, šest župnijskih in tri podružnične. – V LJ nadškofiji imajo tri župnijske cerkve: Ljubljana – Marijinega oznanjenja (frančiškani) (spodaj), nekdaj samostanska, zdaj ž. c. v Velesovem (Oznanjenje Devici Mariji) (1), ki je tudi romarska in ž. c. v Tržiču (3). V LJ nadškofiji pa imajo tudi dve podružnični cerkvi (p. c.): nekdaj zelo obiskano romarsko v Crngrobu (5) (Stara Loka), ki je prava umetnostna zakladnica (gotike in baroka) in Veliko Slevico (7) (Velike Lašče) – V KP škofiji je Gospodovemu oznanjenju Mariji posvečena samostanska cerkev na Kostanjevici (2) (župnija Nova Gorica-Kapela – frančiškani), p. c. cerkev v Obrovu (8) (Hrušica v Brkinih) in kapela v župnišču v Ilirski Bistrici. Tudi NM škofija ima eno ž. c.: v Hinjah (4) v Suhi Krajini; prav tako tudi CE škofija: v Nazarjah (6) (sv. Marija – Marijino oznanjenje – frančiškani). – V MB in MS škofiji ni nobene cerkve, posvečene Gospodovemu oznanjenju Mariji. (mč)

Marijino oznanjenje, Ljubljana-Tromostovje

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2017) 3, str. 131.

Še dokaj majhna brata sta mami podarila šopek cvetlic, ki sta ga kupila z lastnimi prihranki.

Mami je bilo posebej všeč, da sta to naredila sama od sebe, brez kakršnekoli spodbude. Od veselja ju je objela in poljubila.

Starejši, šestletni deček, je mami tudi čestital: »Mama, če bi imela samo še tri evre, bi ti lahko kupila zares lep šopek z napisom POČIVAJ V MIRU. To bi bilo tudi zelo lepo, ker oba želiva, da danes, na materinski dan bolj počivaš.«

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 3 (2016), 38.
v knjigi: Zgodbe za skladen zakon in družino, (Zgodbe za dušo 12), Ognjišče, Koper, 2021, 53.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča.
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Zgodba

Ali je kdo izgubil kontaktno lečo?

Mlado dekle se je odpravilo v gore plezat skupaj s svojimi prijatelji. Ko je priplezala do sredine kamnite stene, jo je v obraz udarila varovalna vrv in ji zbila kontaktne leče. Zelo se je prestrašila in takoj je začela iskati leče, toda zaradi slabovidnosti jih ni mogla najti.
Ko je kljub temu priplezala na vrh, so prijatelji skrbno pregledali njeno obleko, vendar niso mogli nič najti. Tedaj se je obrnila na Boga in ga goreče prosila: »Dragi Bog, ti vse vidiš. Vidiš vsak kamen in vsak list, ti veš tudi, kje so moje kontaktne leče. Prosim, pomagaj mi jih najti.«
S prijatelji se je spustila s stene in se odpravila proti izhodišču. Zaupala je Bogu, da ji bo pomagal najti leče.
Ni ji bilo treba iti na izhodišče, kajti že od daleč ji je nekdo iz nove naveze plezalcev zaklical: »Ali je kdo izgubil kontaktno lečo?« (nadaljevanje v zgodbi Križ)

Misel

• Prositi Boga pomeni, obrniti se nanj v neki potrebi, s trdno vero v njegovo pomoč in z zaupanjem, da nam bo pomagal.
• Presenetljivo je, kaj Bog daje tistim, ki se s popolnim zaupanjem odprejo njegovi očetovski ljubezni in vsemogočnosti.
• Pogosto vsi prosimo Boga za neko stvar, a redko kdaj storimo to v popolnem zaupanju. Trdno zaupanje Bogu predpostavlja neomajno vero vanj.
• Lahko se vprašamo: Kako močno vero imamo, ko se s prošnjo obračamo k Bogu?

Molitev

Gospod Bog, ponižno te prosimo,
naj tvoj Sveti Duh, ki prebiva v nas,
pomnoži našo vero in zaupanje vate.
Naj v tvojo ljubezen,
modrost in moč zaupamo tako močno,
da bomo prepustili tebi,
kdaj in kako nas boš uslišal,
saj najbolje poznaš naše potrebe.
Prosimo te predvsem, naj čutimo,
da si nam vedno blizu in misliš na nas
in po svoji dobroti odgovoriš na naše prošnje.

Iskra

Bog pride samo k tistim, ki ga prosijo, naj pride k njim, in ne more odreči svojega prihoda tistim, ki ga pogosto in goreče prosijo.
Prosite in vam bo dano! Iščite in boste našli! Trkajte in se vam bo odprlo! (Lk 11,9)

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 2 (2014), 32-33.
v knjigi: Zgodba zate, Ognjišče, Koper, 2022, 116.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Prva cerkvena zapoved veleva: »Udeležuj se maše v nedeljo in druge zapovedane praznike in ne opravljaj nobenih del in dejavnosti, ki ogrožajo posvečevanje teh dni.« Duhovnikov je vedno manj in vedno več je (bo) župnij brez nedeljske maše. Kje vidite rešitev problema? (Ana)
Rešitev nakazuje Zakonik cerkvenega prava (1983), ki prve cerkvene zapovedi ne odpravlja, ampak določa, da so verniki ob nedeljah in zapovedanih praznikih dolžni udeležiti se maše, vzdržijo pa naj se tudi tistih opravil, ki ovirajo dolžno bogočastje ter veselje, ki je lastno Gospodovemu dnevu, in potreben telesni in duševni počitek (kan. 1247). Zakonodajalcu so znane tudi težave, ki jih omenjate, zato pravi: »Kadar je udeležba pri evharističnem opravilu nemogoča, ker ni posvečenega služabnika ali zaradi drugega tehtnega razloga, se zelo priporoča, da se verniki udeležijo opravila Božje besede, če se obhaja v župnijski cerkvi ali na drugem svetem kraju po predpisih krajevnega škofa, ali pa nekaj časa posvetijo molitvi osebno ali v družini, ali, če je priložnost, v skupinah družin.« (sč)

 Silvester Čuk, Ognjišče (2017) 4, str. 50

Kristus naj bo z menoj,
Kristus pred menoj,
Kristus za menoj,
Kristus v meni,
Kristus pod menoj,
Kristus nad menoj,
Kristus na moji desni.
Kristus na moji levi,
Kristus, kjer sedim,
Kristus, kjer vstanem.
Kristus v srcu vsakogar, ki misli name,
Kristus na ustnicah vsakogar, ki govori o meni,
Kristus v vsakem očesu, ki me vidi,
Kristus v vsakem ušesu, ki me sliši.

Napis na naprsni ploščici sv. Patrika