Fatima 1917–2017

»Naj ta Marijin obisk vnovič zbere k molitvi naše družine. Če v družinah ne znamo moliti skupaj, ne znamo tudi verovati skupaj, ne znamo drug drugemu biti opora in spodbuda v veri,« je zaželel ljubljanski nadškof metropolit Stanislav Zore ob sprejemu milostnega kipa fatimske Marije Romarice v slovenskem narodnem Marijinem svetišču na Brezjah 12. maja 2016 zvečer ter s temi besedami poudaril namen in pomen njenega obiska. Naslednji dan, 13. maja, na 99. obletnico prvega Marijinega prikazanja trem pastirčkom v Fatimi, je Marija Romarica začela petmesečno misijonsko pot po Sloveniji. To je že tretji obisk (prvi leta 1997, drugi leta 2008) fatimske Marije Romarice pri nas. Prva dva sta prinesla zelo dobre duhovne sadove, upanje je, da jih bo tudi tokratni, če ga bo spremljala goreča molitev. Letošnji obisk je priprava na stoletnico fatimskih dogodkov (1917–2017), ki jih na kratko predstavljamo in pokažemo, kakšen je njihov pomen za naš čas.

FATIMA IN TRIJE PASTIRČKI
Fatima, kraj, ki ga je Marija izbrala, da se je leta 1917 od 13. maja do 13. oktobra šestkrat prikazala trem pastirčkom in jim naročala, naj molijo in delajo pokoro za grehe, s katerimi ljudje “ranijo njeno brezmadežno Srce”. Fatima je nekako v sredini Portugalske, 130 km severno od glavnega mesta Lizbona, od atlantske obale je oddaljena 50 km. Ime je dobila po mladi muslimanki, ki se je leta 1158 spreobrnila h krščanstvu in se poročila z nekim moškim iz tega kraja. Župnijo Fatima sestavlja več zaselkov; eden od njih je Aljustrel, od koder so bili doma trije Marijini izbranci. Župnija spada pod najmanjšo portugalsko škofijo Leiria-Fatima. Na vprašanje, zakaj si je Marija za svoja prikazovanja in tako pomembna naročila izbrala prav ta hribovski kotiček Portugalske, poznavalci odgovarjajo, da najbrž zato, ker je bila v tistih krajih globoko zakoreninjena molitev rožnega venca. Med zadnjim prikazovanjem, 13. oktobra, se je Marija pastirčkom predstavila: ›Gospa svetega rožnega venca sem.‹
Najstarejša med fatimskimi pastirji je bila LUCIJA DOS SANTOS, rojena 22. marca 1907 in je ob prikazovanjih imela deset let. Ob prikazovanjih angela in Marije je vse videla in slišala; ona je tudi govorila z njima. Ko je Marija napovedala, da bo Francka in Jacinto kmalu vzela k sebi, njo pa bo pustila na svetu, da širi češčenje njenega Srca, jo je potolažilo njeno zagotovilo: »Ne izgubi poguma! Moje brezmadežno Srce bo tvoje zavetje in pot, ki te bo vodila k Bogu.« Leta 1928 je postala redovnica dorotejka, leta 1946 pa vstopila v samostan strogega reda karmeličank v Coimbri in prejela ime Marija Lucija brezmadežnega Srca. Večkrat je obiskala Fatimo: 13. maja 1967, ko se je srečala s papežem bl. Pavlom VI., 13. maja 1982, leta 1991 in 2000, ko se je srečala s papežem sv. Janezom Pavlom II. Svojo življenjsko nalogo je dokončala 13. februarja 2005. Pokopali so jo na samostanskem pokopališču, po enem letu pa so njeno krsto prenesli v grobnico blaženega Francka in Jacinte v fatimski baziliki. FRANCEK MARTO, rojen 11. junija 1908, je bil Lucijin bratranec, kajti njena mati je bila sestra njegovega očeta. Bil je navzoč na vseh treh prikazovanjih angela in šestih srečanjih z Marijo. Videl je, kaj se je dogajalo, slišal pa ni nič. Umrl je na svojem domu za špansko gripo 4. aprila 1919. Pokopali so ga na župnijskem pokopališču, 13. marca 1952 pa so njegove posmrtne ostanke prenesli v fatimsko baziliko. 13. maja 2000 ga je papež sv. Janez Pavel II. razglasil za blaženega. JACINTA MARTO, Franckova sestra, rojena 11. marca 1910, je bila od vseh treh vidcev najmlajša. Pri prikazovanjih je vse videla in slišala, nikoli pa ni govorila ne z angelom ne z Marijo. Umrla je 20. februarja 1920 zaradi kostne tuberkuloze. 12. septembra 1935 so njeno krsto iz družinske grobnice barona Alviazerja prenesli na fatimsko pokopališče v grob brata Francka, 1. maja 1951 pa v fatimsko baziliko. 13. maja 2000 je papež sv. Janez Pavel II. tudi njo razglasil za blaženo.

TRIKRATNI OBISK ANGELA
Fatimske dogodke je v več zvezkih Spominov natančno popisala Lucija. Bog je poslal angela, da pripravi pot Mariji. Nekega pomladnega jutra leta 1916 so Lucija, Francek in Jacinta pasli ovce v kraju Cabeco nad Fatimo. Po molitvi rožnega venca so nad oljčnim gajem zagledali prikazen “prozornega in bleščečega mladeniča”, ki jih je nagovoril: »Ne bojte se! Angel miru sem. Molite z menoj!« Pokleknil je , se s čelom dotaknil tal in molil: »Moj Bog, verujem vate, molim te, zaupam vate in te ljubim. Prosim te, odpusti njim, ki ne verujejo, te ne molijo, ne zaupajo vate in te ne ljubijo.« Otroci so ga v vsem posnemali. Molitev je ponovil trikrat, nato je vstal in naročil: »Tako molite! Glas vaših prošenj bo ganil Srci Jezusa in Marije.« Otroci so si njegovo molitev zapomnili. Drugič jih je angel obiskal poleti 1916 na vrtu za Lucijinim domom. Otroci so se igrali. Predstavil se je kot Angel Portugalske. Pokaral jih je: »Kaj počnete? Molite, pridno molite ... Neprenehoma se žrtvujte.« Lucija ga je vprašala, v čem naj se žrtvujejo, in odgovoril je: »V vsem, kar morete. Zlasti radi sprejemajte in voljno prenašajte trpljenje, ki vam ga Gospod pošlje.« Od takrat so pastirci Bogu darovali vse, kar jih je hudega zadelo. Jeseni leta 1916 so doživeli tretji obisk angela na griču Cabeco kot prvič. V levi roki je držal kelih, nad njim pa hostijo, s katere so v kelih padale kaplje sveže krvi. Angel je zmolil daljšo molitev, ki so jo otroci ponavljali za njim. Potem jih je obhajal: Luciji je dal hostijo, Francku in Jacinti pa je dal piti iz keliha. Po obhajilu je z njimi še trikrat ponovil prejšnjo molitev.
ŠEST PRIKAZOVANJ NEBEŠKE GOSPE

13. maja 1917 - PRVO PRIKAZANJE
Lucija, Francek in Ja­cinta so pasli ovce na gmajni, imenovani Cova da Iria (globel Irija). Ko je sonce kazalo poldan, so po krajevni navadi kleče zmolili rožni venec. Ko se je nenadoma zabliskalo, so otroci mislili, da se pripravlja k nevihti, toda nebo je bilo čisto jasno. Tedaj so nad nizkim hrastom nedaleč od sebe zagledali čudovito lepo Gospo. Hoteli so zbežati, a jim je rekla, naj se ne bojijo, ker prihaja iz nebes. Naročila jim je, naj pridejo na ta kraj ob isti uri vsakega trinajstega v mesecu do oktobra. »Oktobra vam bom povedala, kdo sem in kaj želim od vas.« Naročila jim je, naj vsak dan molijo rožni venec za mir v Evropi. Otroci so se dogovorili, da bodo o prikazni molčali, pa je mala Jacinta vse izklepetala mami.

13. junija 1917 - DRUGO PRIKAZANJE
Novica o prvem prikazanju se je bliskovito razširila, vendar je le malo ljudi verjelo, da se otrokom res prikazuje Marija. Zaradi tega so prestali veliko hudega, kljub temu pa so 13. junija šli v globel Irija, kot jim je naročila Marija. Spremljalo jih je kakšnih 50 ljudi. Gospa je prišla in otrokom naročila, naj molijo rožni venec. Nato jim je razodela prvo skrivnost. Ko je Lucija prosila Gospo, naj jih vzame s seboj v nebesa, je rekla: »Da, po Francka in Jacinto pridem kmalu. Ti pa ostaneš tu še nekaj časa. Jezus hoče, da me bodo ljudje s tvojo pomočjo spoznali in vzljubili. Na svetu želim razširiti pobožnost do mojega brezmadežnega Srca.« Otrokom je napovedala, da bodo kmalu veliko trpeli.

13. julija 1917 - TRETJE PRIKAZANJE
Veliko ljudi je bilo prepričanih, da so prikazni, o katerih govorijo otroci, delo hudobnega duha, zato jih hoteli prepričati, naj ne hodijo v Irijsko globel. Pa so otroci kljub temu odšli tja. Ob poti jih je pričakovala velika množica. Gospa jim je za trenutek odstrla pogled v trpljenje pogubljenih v peklu, kar jih je strašno pretreslo. »Da bi grešnike rešil, želi Bog vpeljati po svetu pobožnost do mojega brezmadežnega Srca ... Sveti oče mi bo posvetil Rusijo, ki se bo spreobrnila, in na svetu bo za nekaj časa zavladal mir.« Ob koncu jim je naročila: »Ko molite rožni venec, po vsakem Čast bodi dodajte vzdihljaj: O Jezus, odpusti nam naše grehe, obvaruj nas peklenskega ognja in privedi v nebesa vse duše, posebno še tiste, ki so najbolj potrebne tvojega usmiljenja.«

13. avgusta 1917 - ČETRTO PRIKAZANJE
Pri tretjem prikazanju je bilo ob otrocih kakšnih 4.000 ljudi, še več pa je bilo nasprotnikov, ki so bili pripravljeni storiti vse, da prikazovanj ne bi bilo več. Župan mesta Vila Nueva si je izmislil zvijačo: 13. avgusta je prišel s kočijo po otroke, češ, da bi tudi on rad šel v Irijsko globel. Peljal pa jih je v mesto, kjer so bili izpostavljeni različnim grožnjam, ki pa jih niso prestrašile. Marija jih je obiskala 19. avgusta na paši. Naročila jim je, naj 13. septembra spet pridejo v Irijsko globel.

13. septembra – PETO PRIKAZANJE.
Medtem ko so se nekateri zakleli, da čimprej napravijo konec komediji v Fatimi, je vse bolj naraščalo število tistih, ki so bili prepričani v resničnost prikazovanj. 13. septembra se je v globeli Irija zbralo okoli 25.000 ljudi. Nebeška Gospa je svojim izvoljencem naročila, naj ljudstvo vztraja v molitvi rožnega venca, če hočejo doseči konec vojne, in jim rekla, naj zagotovo pridejo v globel 13. oktobra.

13. oktobra – PETO PRIKAZANJE.
V globeli se je zbralo okoli 70.000 ljudi: vernih, radovednih, dvomljivcev, brezvercev in časnikarjev, ki so bili poslani, da razkrijejo sleparijo. Lilo je kot iz škafa. Okoli poldneva se je prikazala Marija in Lucija jo je vprašala: »Kdo ste, Gospa, in kaj želite od mene?« Marije je odgovorila: »Gospa svetega rožnega venca sem. Želim, da mi na tem mestu postavijo kapelo v čast in naj molijo vsak dan rožni venec ter delajo pokoro za svoje grehe.« Ob koncu pogovora z Marijo je Lucija zaklicala: »Glejte sonce!« Oblačno nebo se je odprlo in prikazalo se je sonce v obliki srebrnega krožnika. Sijalo je z nikoli videno močjo, a ni slepilo. Nato se je začelo naglo vrteti okoli svoje osi in je sipalo okoli sebe snope mavričnih barv, zatem pa je padalo in kakšnih deset minut poplesavalo ter se v cikcaku vrnilo na svoje mesto ter sijalo z običajno močjo. Ta sončni čudež je pomenil potrditev, da prikazen res prihaja iz nebes.

PRIZNANJE PRIKAZOVANJ IN GRADITEV SVETIŠČA
Ob koncu osemletnega cerkvenega postopka je leirijski škof 13. oktobra 1930 z listino Božja previdnost razglasil, da so videnja treh otrok verodostojna in je uradno dovolil češčenje fatimske Marije. Na kraju prikazovanja, v Irijski globeli, so po Marijinem naročilu vidcem že leta 1919 postavili skromno kapelo. Toda nasprotniki, ki so bili tedaj zelo nasilni, so jo 6. marca 1922 razstrelili. Kapelo so obnovili in jo obdali s stebriščem, da bi bili verniki ob slabem vremenu v zavetju. Leta 1928 so začeli graditi sedanjo baziliko Kraljice presvetega rožnega venca, ki je bila posvečena 7. oktobra 1953. Stoji sredi Irijske globeli, ki jo je škof odkupil. Ob vhodu v globel se dviga 25 metrov visok križ sprave in miru; sredi prostrane ploščadi je na visokem podstavku pozlačen kip Srca Jezusovega, ki z odprtimi rokami sprejema romarje. Levo od tega kipa je kapelica (capelinha), postavljena na mestu, kjer se je 13. maja 1917 Marija prvič prikazala trem pastirčkom. V njej je čudodelni kip fatimske Marije, ki je bil slovesno kronan 13. maja 1946. Dragocena krona, ki je na Marijini glavi samo za velika romanja, je dar portugalskih žena leta 1942. Leta 1989 so vanjo vgradili kroglo, ki je bila izstreljena v papeža sv. Janeza Pavla II. ob atentatu na Trgu sv. Petra 13. maja 1981, pa jo je “Marijina roka tako vodila”, da ni bi zadet noben življenjsko važen organ. Kip je iz cedrovega lesa, visok 1,04 metra. Romarji se na kolenih pomikajo okoli kapelice in molijo. Fatimska bazilika je največja Marijina cerkev na Portugalskem: dolga je 70,5 metra, široka pa 37 metrov. Ima 65 metrov visok zvonik, katerega zaključuje 7 metrov visoka bronasta krona, na njenem vrhu pa je 10 metrov visok križ, ki je ponoči osvetljen in viden od daleč. Notranjščina svetišča je velika ladja z glavno kapelo, prečna ladja, stranske kapele in dve zakristiji. 14 stranskih oltarjev je posvečenih skrivnostim (treh starih delov) rožnega venca; petnajsto skrivnost predstavlja kip Marijinega kronanja v absidi glavne ladje. Na barvnih oknih stranskih kapel so upodobljeni Marijini ‘nazivi’ v lavretanskih litanijah. Na loku, ki ločuje cerkveno ladjo od prezbiterija je mozaik z napisom (v latinščini) ›Kraljica presvetega rožnega venca, prosi za nas‹. Prezbiterij svetišča je bil prenovljen leta 1995. Nedaleč od oltarja je na stebru kip fatimske Marije Romarice. Poseben zaklad svetišča predstavljajo nagrobniki fatimskih vidcev: v levi stranski kapeli sta nagrobnika bl. Jacinte in s. Lucije, v desni stranski kapeli pa bl. Francka. Fatimska rožnovenska bazilika je za večja romanja premajhna, zato so na robu ploščadi v letih 2004–2007 zgradili novo cerkev Svete Trojice, ki je bila posvečena 12. oktobra 2007. Stavba je okrogla s premerom 125 metrov, visoka 18 metrov, v njej je 8.633 sedežev. Notranjost je mogoče razdeliti s premično steno. Glavni oltar je iz enega kosa belega marmorja. Steno za oltarjem krasi 500 m2 velik mozaik z bogato simboliko, ki ga je leta 2007 postavil p. Marko Ivan Rupnik s sodelavci.
Poleg Lurda je Fatima romarski kraj, ki je od Cerkve najbolj priznan in najbolj povezan z vrhovnim vodstvom Cerkve. Papeži so bili tudi med fatimskimi romarji. Papež bl. Pavel VI. 13. maja 1967 ob 50-letnici prikazovanj, papež sv. Janez Pavel II. se je 13. maja 1982 prišel zahvalit Mariji, da mu je ob atentatu leto prej rešila življenje; 13. maja 1991 je poromal v Fatimo, da Mariji izreče zahvalo za padec komunizma; 13. maja 2000 pa je prišel v Fatimo razglasit za blažena mala vidca Francka in Jacinto. Papež Benedikt XVI. je kot fatimski romar 13. maja 2010 položil pred milostni kip zlato vrtnico, posebno papeško odlikovanje. Na željo papeža Frančiška je lizbonski patriarh 13. maja 2013 njegov pontifikat posvetil fatimski Materi Božji.

LUCIJA – ZAPISOVALKA FATIMSKIH ›SKRIVNOSTI‹
Po smrti Francka (1919) in Jacinte (1920) je Lucija ostala sama. Devica ji je naročila, naj začne hoditi v šolo. Bistra deklica se je zelo hitro naučila brati in lepo pisati. Kot redovnica dorotejka v Španiji (Tuy) je po naročilu leirijskega škofa po letu 1935 napisala več Spominov: o Francku in Jacinti, o fatimski zgodbi ter o svojih starših. Marija se ji je večkrat prikazovala in ji naročala, naj papež z vsemi škofi posveti Rusijo njenemu brezmadežnemu Srcu. Lucija jo to naročilo v pismu posredovala papežu in Pij XII. je 31. oktobra 1942 posvetil Cerkev in vse človeštvo Marijinemu brezmadežnemu Srcu. 3. januarja 1944, še vedno po naročilu leirijskega škofa, je Lucija opisala tretji del ‘skrivnosti’, za katerega prosi da ne sme biti objavljen pred letom 1960. Zapis je do smrti hranil leirijski škof, 4. aprila 1957 pa ga je izročil tajnemu arhivu Svetega oficija. Papeži, začenši s sv. Janezom XXIII., so bili s tretjo ‘skrivnostjo’ seznanjeni, a so se odločili, da je ne objavijo. Spričo tega so se v tisku pojavila ugibanja, da ta ‘skrivnost’ napoveduje apokaliptične dogodke. Papež sv. Janez Pavel II. je po vrnitvi iz bolnišnice po atentatu 13. maja 1981 prosil za sveženj zapiskov o ‘skrivnosti’ in se je prepričal, da je bil rešen po posebnem posredovanju fatimske Marije. 13. maja 2000 je papež romal v Fatimo ter razglasil Francka in Jacinto za blažena. Ob tej priliki se je srečal s sestro Lucijo.
Papež sv. Janez Pavel II. je 26. junija 2000 ukazal objaviti besedilo tretje fatimske ‘skrivnosti’, ker je menil, da se le-ta že uresničila. Sestra Lucija je zapisala: »Videli smo v belo oblečenega škofa (imeli smo občutek, da je to sveti oče), razne druge škofe, duhovnike, redovnike in redovnice, ki so se vzpenjali na strmo goro. Na vrhu te gore je stal velik križ, kakor če bi bil iz neobdelanih debel hrasta plutovca. Preden je prišel tja, je šel sveti oče skozi veliko mesto, ki je bilo napol porušeno in napol se tresoč z opotekajočim se korakom, prizadet od bolečine in skrbi, molil je za duše trupel, ki jih je srečal na svoji poti. Ko je dospel na goro, je pokleknil k vznožju velikega križa. Tedaj ga je ubila skupina vojakov, ki so streljali nanj s strelnim orožjem in puščicami. Natanko tako so drug za drugim umirali škofje, duhovniki, redovniki in redovnice in razne svetne osebe, možje in žene različnih stanov in položajev. Pod obema prečnicama križa sta bila dva angela, vsak od njiju je imel v roki kristalno škropilnico. Vanjo sta zbrala kri mučencev in z njo škropila duše, ki so se bližale Bogu.« Kardinal Joseph Ratzinger, prefekt Kongregacije za verski nauk, zaslužni papež Benedikt XVI., je to komentiral takole: »Pot Cerkve je tako opisana kot križev pot, kot potovanje, čas nasilja, razdejanj in preganjanj ... Kakor se je Cerkev rodila iz Kristusove smrti, iz njegove odprte strani, tako je smrt pričevalcev rodovitna za prihodnje življenje Cerkve.«

____________

Čuk S., Priloga, v: Ognjišče (2016) 8, str. 58.

Kornelija je bila plemenita gospa, žena rimskega cesarja. Imela je dva mlada sinova. Bila sta njen ponos in veselje, odkar je izgubila druge svoje otroke.

Nekega dne jo je obiskala druga žena plemenitega rodu. Ta je obiskovalcem rada kazala svoje dragulje. Izzvala je Kornelijo, naj ji pokaže svoje dragulje. Kornelija je pokazala na svoja sinova, ki sta pravkar vstopila v sobo: »Glej, to sta moja dragulja,« je dejala.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 3 (2016), 38.
knjiga: Zgodbe za skladen zakon in družino, (Zgodbe za dušo 12), Ognjišče, Koper, 2021, 48.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča.
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Tistega leta je bila čudovita jesen – sončna, topla in pisanih barv. V sadovnjakih je zorelo sadje in brenčanje žuželk se je mešalo z vonjem zrelega in dozorevajočega sadja. Prve hruške in jabolka so bila že pobrana in porabljena, zdaj pa so na obiranje čakale še pozne sorte, ki jih bomo spravili v kleti in jih hranili za zimski čas.
Sosed, kljub letom tik pred upokojitvijo še zelo aktiven, je hrepeneče gledal svoj sadovnjak. Sadje je dobro obrodilo in treba bi ga bilo pospraviti, pa je bil tako zaposlen, da mu vsega ni uspelo postoriti. Neporočen, sam za vse, se je trudil, da je za silo postoril, kar je bilo najnujnejše, manj pomembne stvari pa je odrival in postavljal na pozneje. Tolažil se je, da bo že našel čas za to in ono, čeprav je že vnaprej vedel, da dejansko najbrž ne bo tako. Služba ga je vsega zaposlila, zato je veliko reči čakalo nedokončanih.
Vedel je, da sončni dnevi ne bodo trajali v nedogled, zato je želel obrati dozorela jabolka, kvalitetno staro sorto, ki se prav uleži šele krepko po novem letu in ostane do pozne pomladi.
Kljub želji, da bi delo v sadovnjaku opravil, je vedel, da bo bolje, če dobi pomoč. Z možem sva se odzvala njegovemu povabilu.
Skupaj smo obirali jabolka, jih trgali iz nedrja stare jablane, ki je že klicala po sadjarju, da bi spomladi temeljito porezal odmrle in pregoste veje. Zaradi njih je bilo obiranje zamudno, pa kljub temu smo z veseljem in hvaležnega srca za obilen sad, opravili delo.
Na koncu naju je sosed prosil, da bi mu pomagala jabolka še prebrati in razvrstiti po debelosti. »V tale zabojček bomo izmed vseh nabranih jabolk zložili najdebelejše,« je pred nas postavil prazen zaboj. Pričeli smo z delom, saj je v družbi vsak delo narejeno kar mimogrede in z večjim veselje, kot če si za vse sam.
Zabojček najlepših jabolk je bil kmalu napolnjen. Za slovo smo popili še dišečo kavico in z možem sva se namenila domov. Vesela sva bila, da je bilo delo opravljeno in da nad sosedom ne bo več viselo še eno nedokončano delo.
Tedaj pa je sosed pred naju postavil zabojček najlepših jabolk: »To je za vajino pomoč.«
Branila sva se: »Saj kakšno stvar pa človek mora narediti tudi za boglonaj! Saj ni treba, da se vse plača! Z veseljem sva vam pomagala.«
Nič ni pomagalo. Vztrajal je pri svojem. Kar vroče mi je bilo ob misli, kako sem iskala in izbirala najlepša jabolka, čeprav ne vedoč, da jih odbiram zase.
Na koncu je obveljala sosedova beseda in z možem sva se odpravila proti domu z zabojčkom najlepših, najdebelejših jabolk.
Tiho, zatopljena vsak v svoje misli, sva odhajala proti domu.
»Zakaj si tako tiho?« me je vprašal mož.
»Premišljujem.«
»Ja, se vidi.«
+++
»Pa mi ne bi povedala, o čem premišljuješ?«
»Lahko,če me želiš poslušati in si vzameš nekaj časa.«
»Seveda, sama ušesa so me,« me je spodbujal.
V mislih in pripovedi sem se začela vračati za nekaj let nazaj.
Tudi takrat je bila lepa jesen, sončna in topla. Prelepe barve so sicer že izgubljale moč in se oblačile v rjavo, vonj jeseni pa je bilo čutiti na vsakem koraku. Tako lepe in barvite jeseni že dolgo ni bilo.
Vesela sem bila lepe jeseni ne samo zase, ampak tudi za svojo mamo, ki je bila bolna in je toplo sonce tako blagodejno ogrelo njeno mrzlo telo. Rada, čeprav s težavo, je prišla na sonček in se prepustila njegovim toplim žarkom. Hvaležna je bila za toplo jesen.
Težko mi je bilo, ko sem morala v službo, rada bi bila ob njej. Skupaj bi se greli na jesenskem soncu in klepetali o marsičem, dokler bi ji moči dopustila, potem pa bi potonila v dremež. Resničnost je bila žal drugačna, morala sem v službo.
Vso pot do službe sem bila v mislih z mamo, zanjo sem molila in jo izročala Bogu v varstvo. Molitev je kar vrela iz mene in v vrsto pred božji tron sem postavila veliko zahval in prošenj.
Dnevi v tednu so se hitro vrstili in ob vseh prošnjah, ki sem jih naslavljala na Boga, se mi je ena še posebej zajedala v srce in je bila namenjena naši župniji.
»Ljubi Bog, prosim te za dušo tistega, ki bo prvi umrl iz našega kraja. Sprejmi jo k sebi v nebesa. Prosim te tudi za vse, ki jih bo ta smrt prizadela. Pokojnemu podeli večni mir in veselje pri tebi, žalujočim pa pošlji Svetega Duha Tolažnika, da jim bo olajšal slovo.«
Že drugi teden me je Nekdo nagovarjal k molitvi in ubogala sem ga. Vsak dan sem se odpravila v službo in zavidala sestri, ki si je lahko vzela dopust in bila ob mami.
Bila je sobota, zadnja v novembru, mrzla in meglena. Neko turobno razpoloženje je leglo med nas in nas tiščalo k tlom. Delovni dan v službi se je že začel in z delom smo si skušali popraviti razpoloženje.
Zazvonil je telefon. »Zate je, svak te kliče,« mi je sporočil sodelavec, ki je dvignil slušalko.
»Halo, kaj bo dobrega?« sem kljub turobnosti hotela biti vesela.
»Moram ti sporočiti: mama ti je umrla.«
»Ja, kako? Saj ne more biti res. Saj je včeraj šla v bolnišnico, da bi ji pomagali. Pa saj ni bila tako slaba, da bi morala umreti ...« sem na vse načine hotela zanikati žalostno novico.
»Veš, saj ni trpela. Ponoči je mirno zaspala. Tako so sporočili iz bolnišnice.«
Preplavila sta me žalost in mir, nenavaden mir. In ta mir je kljub žalosti in solzam slovesa lebdel nad mano in me ščitil še dolgo po pogrebu.
In ko sem se nekoč v molitvi spet obračala k Bogu s prošnjo, naj k sebi sprejme dušo prvega umrlega farana, potolaži vse žalujoče, sem se iznenada spomnila: pa saj takrat, preden mi je umrla mama, sem v bistvu molila zase, pa tega nisem vedela. In Bog me je uslišal, zato sem bila tako mirna.
Tako kot takrat, tiste lepe jeseni, nisem vedela, da molim za svojo mamo in zase, tudi tole jesen nisem vedela, da najlepša in najdebelejša jabolka odbiram zase.
Le kaj mi bo še vse tako počasi in postopoma odkrito – pa ne samo tukaj, tudi potem v večnosti?
Katarina. (zgodbe). Ognjišče (2015) 10, str. 36

Zakaj molčiš, Bog?
Zakaj ne spregovoriš?
Zakaj pustiš, da moja vprašanja ostajajo brez odgovorov?
Že dolgo je, kar sem nazadnje slišal Tvoj glas ...
Tako dolgo, da se včasih zbojim, da Tvojega glasu ne bom več prepoznal, ko ga bom slišal ... da mi bo Tvoj glas tuj, ko boš spet spregovoril ... da Ti ne bom verjel, ko mi boš odgovoril ...
Spominjam se, kako je moje srce gorelo v meni, ko si mi govoril ...
Kako mi Tvoje besede niso dale spati ponoči, ne dihati podnevi: Premišljeval sem jih ... neprestano ... in jim prisluškoval do zadnjega odmeva ... Požiral sem jih ... in bile so mi slajše od medu in boljše kot vsakdanji kruh ...
Moja molitev je bila kot smeh ... kot pesem ... kot objem ... kot poljub ... Včasih otroško brbljanje ... včasih ljubezensko šepetanje ... včasih možato modrovanje ... včasih prav nič moško vzdihovanje ...
Vedno si bil tu ... vedno ob meni ... Vedno pripravljen na pogovor ... na debato ... na prepir ... na klepet kar tako ...
Zdaj pa si utihnil ...

Zakaj molčiš, Bog?
Zakaj ne spregovoriš?
Zakaj pustiš, da moja vprašanja ostajajo brez odgovorov?
Ko Te molim, ni smeha ... Besede se mi kot kamni kotalijo prek ustnic ... prek srca ... in obležijo vsevprek ... Moja molitev je kamnolom ... Od jutra do večera s težkim kladivom razbijam kamne, enega za drugim ... zvečer pa ožuljenih in razbolelih rok zaspim v solzah ... Ti pa še kar molčiš ...
Ko Ti pojem, je vse v »molu« ... in melodija se enolično ponavlja ... kot veter ... Moja pesem je puščavski vihar ... V neznosni vročini dneva, v turobnem hladu noči iščem Tvoje sledi v pesku, medtem ko veter sproti briše moje ... Ti pa še kar molčiš ...
Ko Te želim objeti, je kot bi objemal zrak ... Ti pa še kar molčiš ...
Le ko poljubljam Tvoj križ, začutim da si še tu ... da si še z mano ... jaz s Tabo ... na križu ... In moje srce spet zagori v meni ... čeprav molčiš.
»Vse ima svojo uro, vsako veselje ima svoj čas pod nebom ... Je čas zametavanja biserov in čas zbiranja biserov ... čas objemanja in čas odtegovanja objemanju ... je čas molčanja in čas govorjenja ...« (Prd 3).

Zakaj torej molčiš, Bog?
Zakaj ne spregovoriš?
Zakaj pustiš, da moja vprašanja ostajajo brez odgovorov?

ČUŠIN, Gregor. (Na začetku). Ognjišče, 2013, leto 49, št. 10, str. 3.

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.
Pri Ognjišču je marca 2019 izšla tudi knjiga Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala, v kateri je Gregor Čušin na svoj, izviren in poetičen način, zapisal petdeset (50) svetopisemskih zgodb (ki jih sinu pripoveduje preprost tesar)

Imela sem eno uro časa, ki sem ga namenila obisku svoje tete. Bivala je v domu za ostarele in veselila se je naših obiskov, saj je vedela, da bo takrat spet šla malo v naravo in zadihala svež zrak. Sama ni več zmogla, na vozičku in s spremljevalcem pa je šlo.
Toplo sonce nama je dalo poguma, da sva se odpravili na malo daljšo pot. Najino kramljanje je kmalu utihnilo, saj sem že čutila, da zaradi hitre hoje in potiskanja invalidskega vozička postajam zasopla. Zatopljeni v občudovanje s soncem obsijane okolice sva molče prisluhnili ptičjemu petju in moji zadihani hoji.
Namenjeni sva bili do vaške kapelice, ki stoji med polji in travniki. Tam sva napravili krajši postanek. Pozdravili sva Marijo in v tihi molitvi pokramljali z njo. Z novo močjo sva se vračali nazaj.
Na križišču glavnih cest, največjem križišču v tem kraju, stoji mogočna cerkev. Namenili sva se tja. Naproti nama po pločniku pride znan obraz – mamica z vozičkom. Hčerka moje znanke prav tako kot me dve lovi toploto sonca.
Veselo se pozdravimo. Kako lepo je videti srečno mamico in zadovoljnega dojenčka. Nama s teto namenja kratke, sramežljive poglede, tisti daljši so namenjeni mamici. Končno mu le izvabimo širok nasmeh. Mala usteca se razlezejo in nas razveselijo s svojo milino. Prisrčnemu brezzobemu nasmehu se pridruži prav tako brezzobi nasmeh moje tete. Kako ganljivo ju je opazovati. Dojenček in starka, vsak z drugega konca življenjske poti, eden s komaj začeto, druga že proti koncu, oba pa v plenicah, oba v vozičku, oba z osebo ob sebi, ki bo poskrbela zanju.
Obdobje vmes pa je čas, ko se postavljamo na noge in delamo prve korake v življenje, šolo, službo, kariero. Čas, ko ustvarjamo in svoja najbolj plodovita leta preživimo v naglici in pozabimo živeti za ta trenutek. Življenje nas trga na čas za šolo, družino, službo ...
In prehitro je vsega konec. Prehitro zopet pride čas za plenice in voziček.
Med krajšim klepetom izvem, da gre proti vrtcu, kjer se bo pridružila prijateljici, ki je šla po sinka v vrtčevske jasli. Skupaj bodo uživali v toplem dnevu in druženju.
V zvoniku mogočne cerkve se je oglasila ura. S svojimi udarci odmerja moj čas za obisk.
Mlada mamica je odšla proti vrtcu nekaj sto metrov desno, me dve s teto pa levo proti domu za ostarele, samo lučaj stran.
»Kako je danes drugače,« je dejala teta. »Naša mama ni imela vozička in tudi vrtca še ni bilo takrat. Ves čas smo bili ob njej. Kako je sedaj vse drugače ...«
»Teta, veš, od tvoje mladosti je minilo že več kot osemdeset let!«
»Ja, vem, pa vseeno se mi zdi, kot da je bilo to šele včeraj.«
To kratko srečanje z mladim življenjem je poživilo njene spomine. Pred Domom sem se usedla na klopco in čas obiska podaljšala, saj nisem želela zamuditi utrinkov neke mladosti, zapisane v dušo moje tete. Sem in tja te zgodbe privrejo na dan, osvežijo spomin in polepšajo trenutke v njenem in mojem življenju. Takrat se mi ne zdi več škoda časa in hitreje se umiri v svečani trenutek poslušanja.
Kolikokrat nama bo še dano podoživljati te bisere neke mladosti?
Katarina. (zgodbe). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 10, str. 46.

Moj nečak pravi, da sta dobro in slabo sad vzgoje in ne neke krivde. Tudi njegovi prijatelji mu pravijo, da si je to Cerkev izmislila, da bi ljudje potem imeli slabo vest in bi ji bili pokorni ali se je bali. Nekako tako: Cerkev uči, da je neka stvar slaba, greh, ljudje poslušajo, se pregrešijo in imajo slabo vest. Nečak meni, da bi teh problemov ne bilo, če bi ne bilo take vzgoje za dobro in slabo. Pa še nekaj: če hoče Bog rešiti vse ljudi, ni bilo treba ustvariti takih negativnih tipov, kot npr. Juda, če je seveda vedel, da se bo potem ‘spridil’.
Ana
Vest, ki je notranji glas v vsakem, vernem in neverujočem človeku, ni sad krščanske vzgoje in se je ni Cerkev izmislila, saj ima vest vsak človek, in odkar obstaja človeštvo, obstaja vest in razločevanje med dobrim in zlim. Ta vest je temelj vseh verstev in kultur, je Božja danost in Božji zapis v človekovem srcu, je nekaj, kar ga napravlja Bogu podobnega. Zato izmed vseh zemeljskih bitij samo človek odgovarja za svoja dejanja, ker je edini sposoben razločevati med dobrim in zlim. Ob tem naravnem moralnem zakonu, ki obvezuje vse ljudi, pa imajo posamezni narodi, verstva in kulture zdavnaj pred krščanstvom in tudi pred judovstvom oblikovana svoja pravila, zakone, ki ščitijo dobro in kaznujejo zlo. Vest sta imela že ‘Adam in Eva’, in jo imamo tudi vsi njuni ‘potomci’. V tej luči trdi 2. vatikanski cerkveni zbor, da “zvestoba do vesti povezuje kristjane z ostalimi ljudmi pri iskanju resnice in pri pravilnem reševanju tolikerih nravnih vprašanj, ki se pojavljajo v življenju posameznikov in družbe” (CS 16). Zato je pred desetletjem nastalo gibanje, ki ga imenujejo svetovni etos, ki bi rad povezal vse tisto, kar je skupno za vse kulture in vsa velika verstva (ne ubijaj, ne kradi, ne laži, imej urejeno spolnost), da bi tako zavarovali človeštvo pred uničujočo prihodnostjo. »Čim bolj se uveljavlja prava vest, tem bolj se osebe in skupnosti oddaljujejo od slepe samovoljnosti in si prizadevajo za skladnost z objektivnimi pravili nravnosti« (CS 16).
Predjudovski in predkrščanski spisi (npr. Hamurabijev zakonik) poznajo številne zakone, ki obsojajo in kazensko preganjajo zlo in se zavzemajo za dobro. Pomislimo na Antigono, herojino v grški mitologiji, ki ji je Sofokles posvetil svojo dramo in je bila prvič uprizorjena verjetno že leta 442 pred Kristusom. Antigona, hči Ojdipa in Jokaste, kljub Kreontovi prepovedi pokoplje mrtvega brata Polinejka, ker ji to veleva vest, čeprav jo je dal Kreont živo zazidati v grob. Antigona je večna tema, ki skozi zgodovino, tudi najnovejšo, izraža dolžnost pokopati mrtve in govoriti v imenu tistih, ki ne morejo spregovoriti. Slovenski narod trpi, ker ni pokopal svojih mrtvih. Zato dr. Evgen Bavčar, pariški Slovenec, ki je oslepel pri dvanajstih letih, pravi, da je intervju Borisa Pahorja in Alojza Rebula z Edvardom Kocbekom, objavljen leta 1975 v tržaški reviji Zaliv, “eden najvažnejših dokumentov slovenske povojne zgodovine”, ki govori o umorjenih, ki niso bili pokopani. Bavčarjeva izjava je zato toliko bolj dragocena, ker je slep, in verjamem Tonetu Kuntnerju, ki pravi, da “ne vidiš vsega, če ne vidiš tudi, kar vidijo slepi”.
Spominjam se človeka, ki me je obiskal že pred omenjenim intervjujem s Kocbekom, in mi ob spominjanju na pobijanje v Kočevskem rogu vrnjenih domobrancev in drugih zaupal strašno moro, ker ni izpolnil zadnje prošnje duhovnika, ki je do brezna v Kočevskem rogu skrival in hranil štolo, simbol duhovništva. Mojemu sogovorniku, svojemu morilcu, ki je duhovnika najbrž poznal, je izrekal svojo zadnjo prošnjo, ali bi lahko štolo skril, in jo, ko bo imel priložnost, izročil, ali poslal za spomin njegovi mami. Dejal mi je, da ga vest ne muči toliko, ker je ubijal vrnjene ‘domobrance’, saj če bi jih prenehal ubijati, bi ga takoj ustrelili. »Mora me muči, ne morem spati in ponoči vpijem in je ob tem vpitju žena nejevoljna in prestrašena, ker nisem izpolnil zadnje prošnje duhovnika, ki sem ga umoril. Iščem pomoč, da bi se znebil teh morastih sanj.« Svetoval sem mu psihologa ali psihiatra. Odvrnil mi je, da mu ne morejo pomagati, ker je pomoč pri njih že iskal. Povprašal sem ga, ali je morda veren in veruje v Božje usmiljenje. Odgovoril mi je, da žal ni veren in zato tudi ne more sprejeti zakramentalne odveze, kljub temu si je zaželel pogovor z duhovnikom.
V slovenski literaturi in duhovnosti je v problematiko vesti posebno globoko in zelo tenkočutno prodrl Ivan Cankar. Pomislimo na njegovo črtico Mater sem zatajil. V črtici Skodelica kave je srce opisano kot pravičen in nezmotljiv sodnik, ki ga Cankar tako podrobno opisuje, da nas lahko zmrazi. Srce »sodi in obsodi grešnika po skriti, komaj zavedni kretnji, po hipnem pogledu, ki ga nihče ni opazil, po neizgovorjeni, komaj na čelu zapisani besedi; celo po koraku, po trkanju na duri. ... Težak in pretežak, do zadnje ure krvaveč je greh, ki je ostal samo v srcu kakor spomin brez besede in brez oblike. Le sam sebi ga človek izpoveduje, kadar strmi v noč in mu je odeja na prsih težja od kamna. “Ne kradel nisem, ne ubijal, ne prešuštvoval; čista je moja duša!” Lažnivec! Ali nisi lupil jabolka, ko si šel mimo lačnega ter si ga pogledal brez sramu? Hujše je bilo, nego da bi kradel, ubijal in prešuštvoval! Pravični sodnik, srce, bo rajši odpustilo ubijalcu, ki je gredoč do vislice pobožal jokajočega otroka, nego tebi čistemu! Zakaj srce ne pozna malenkosti in tudi ne paragrafov ...«
Upam, da bodo gornje misli tudi vašemu nečaku lahko pomagale, da razločevanje med dobrim in slabim izhaja iz človekove narave in si krivde nista izmislila človek ali Cerkev, saj so vsa velika verstva, tudi judovstvo in krščanstvo, vest upoštevala in tako razvila svoj etični in moralni nauk in z njim pripomogla k počlovečenju človeštva. Pri posamezniku kot pri skupinah ali celo narodih, kar se je zgodilo tudi v 20. stoletju (nacionalsocializem, komunizem in fašizem), se lahko zgodi, da se premalo zmeni za iskanje resničnega in dobrega in je zaradi navajenosti na greh “vest polagoma oslepela” (CS 16).
Še misel ob zadnjem stavku v vašem vprašanju. Življenje je neizmerna vrednota, brez življenja ni nič, vsak človek, ki živi, ima možnost spreobrnjenja, tudi Juda Iškariot, Hitler, Stalin in še kdo. Bog ostaja do vseh nas neizmerno usmiljen, toda človeku daje možnost svobodne odločitve, kar nas napravlja Bogu podobne. Bogu smo lahko zelo hvaležni, da dobro ni v kakšnem nedostopnem prostoru, marveč je v nas, se nas dotika in smo po svoji naravi naravnani k dobremu nekako tako kot je oko naravnano na luč.
ŠKAFAR, Vinko. (Pisma). Ognjišče, 2013, leto 49, št. 10, str 54.

Revmatoidni artritis (RA) je kronična, sistemska vnetna bolezen, avtoimune narave. Spada med eno od več 100 različnih revmatičnih bolezni (pogovorno révma), ki je skupni izraz za številne bolezni zlasti gibalnega sistema, ki jih spremljajo vnetja, degeneracije in presnovne motnje. RA prizadene predvsem sklepe. Če je ne zdravimo ustrezno, lahko nastanejo nepopravljive okvare sklepov, lahko tudi invalidnost.

Prve omembe (RA) v znanstveni literaturi segajo v leto 1800. Takrat je bil potek bolezni slabo poznan, zato učinkovitega pristopa k bolezni ni bilo. Bolezen je neozdravljiva, zato je cilj zdravljenja usmerjen v lajšanje bolečin in doseganje remisije (umiritve) bolezni.

• Bolečine v simetričnih sklepih (npr. obe zapestji, izrazita v zgodnjih jutranjih urah)
• Otekli sklepi (zadebeljena sklepna ovojnica ali prevelika količina sklepne tekočine, kar imenujemo sklepni izliv)
• Slabo gibljivi sklep
• Jutranja okorelost sklepov (okorelost ali otrdelost sklepov traja približno eno uro, čez dan se izboljša)
• Rdeča in toplejša koža nad sklepom
• Deformacija sklepa (nastane pri dalj časa trajajoči bolezni)

POSTAVITEV DIAGNOZE
Diagnozo RA je težko določiti, saj so simptomi zelo podobni drugim boleznim kosti in sklepov, zato je potreben obisk revmatologa, ki na podlagi anamneze, rentgenskih posnetkov (pokaže poškodbe na kosteh in erozivne spremembe) ter laboratorijskih izvidov krvi (določajo se protitelesa, revmatoidni faktor, protitelesa CCP-ciklični citrulinirani peptid) postavi diagnozo.
Pri večini bolnikov s pravilno postavljeno diagnozo bolezen poteka intermitentno, kar pomeni z občasnimi poslabšanji in relativno dobro prognozo. Pri ostalih pa je potek progresiven – bolezen se razvija in napreduje. Če se bolezen ne zdravi pravilno in pravočasno, nastanejo nepopravljive okvare sklepov in invalidnost, posredno pa se poveča tudi umrljivost.

ZDRAVLJENJE
Kot vsaka kronična bolezen, se RA zdravi dolgotrajno in doživljenjsko. Zdravljenje zajema splošne ukrepe, kot so opustitev razvad, vzdrževanje normalne telesne mase, dovolj in skrbno izbrana telesna aktivnost, fizioterapija ter v primeru napredovale bolezni kirurško zdravljenje.
Bolnikom ni priporočljiva telesna aktivnost v fazi aktivnega vnetja. Ko se bolezen umiri pa se svetuje redna telesna aktivnost za krepitev skeletnih mišic in kosti.
Pomembno vlogo pri zdravljenje imajo protivnetna in imunomodulatorna zdravila:

• nesteroidna protivnetna zdravila (NSAR)
• glukokortikoidi (sintetični hormoni nadledvične žleze)
• sintetična zdravila (metotreksat, sulfasalazin, antimalariki, leflunomid …)
• biološka zdravila (protitelesa proti mediatorjem vnetja – citokinom)
• tarčna sintetična zdravila (zaviralci znotrajceličnih encimov, pomembnih za aktivacijo vnetja).

PREHRANA
Bolniki z RA naj sledijo smernicam zdrave prehrane, ki veljajo za vse. Morda bi tu izpostavili mediteransko prehrano. Slednja je ključna za zadosten vnos omega-3 maščobnih kislin. Vnos omega-3 maščobnih kislin s prehrano ali v obliki prehranskih dopolnil je zaradi svoje vloge pri vnetnih procesih in varovalnega učinka pred srčno-žilnimi boleznimi postal pomemben pri obvladovanju revmatoidnega artritisa. Posebno pozornost morajo taki bolniki nameniti pravemu razmerju med omega-3 in omega-6 maščobnih kislin. Prav tako se morajo bolniki izogibati hitri, mastni in cvrti hrani, ki je obogatena z omega-6 maščobnimi kislinami, saj spodbuja nastanek škodljivih prostaglandinov, mediatorjev vnetja, medtem ko maščobne kisline omega-3 delujejo na vnetje blagodejno. Za zdravje sta nujno potrebni obe vrsti, v pravilnem razmerju.

 Več raziskav opisuje pozitivne učinke kurkume, ki vsebuje snov imenovano kurkumin, ki zmanjšuje vnetje pri RA. Podobno poročajo o ingverju in cimicifugi.
Bolniku z revmatoidnim artritisom se odsvetuje redno uživanje večjih količin prave kave in alkohola, ki lahko poslabša potek bolezni. Na zadostno prehranjenost revmatika seveda vplivajo tudi zdravila, s katerimi se zdravi.

M. Jurdana, Narava in zdravje, v: Ognjišče 10 (2022), 84-85.

V rimskem mestu Celeia, današnjem Celju, je iz mlade krščanske občine izšel škof Maksimilijan. Zanesljivo je dejstvo, da je živel v drugi polovici 3. stoletja, ni pa mogoče točno določiti letnice njegovega rojstva niti letnice mučeniške smrti v rojstnem mestu, kamor je prišel oznanjat odrešenje kot škof v rimski provinci Norik. Rimski sodnik ga je obsodil na smrt z obglavljenjem. To se je najverjetneje zgodilo okoli leta 305 med Dioklecijanovim preganjanjem kristjanov.

Sv. Maksimilijan Celjski je zavetnik mesta Celje, kjer so mučenca poznali in častili že v rimski dobi.

Sv. Maksimilijan Celjski je zavetnik p. c. v Celju (žup. Celje - Sv. Danijel).

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2021) 10, str. 98.