Zgodba

Metulj ne bo nikoli letel
Nekega dne je deček našel bubo z majhno odprtino. Metulj si je prizadeval, da bi prišel skoznjo.
Deček se je odločil, da bo metuljčku pomagal čim prej iz bube. Z ostro žico je prerezal bubo. Metulj je bil sedaj zunaj. Bil je nemočen in imel je zmečkana krila.
Otrok je gledal in čakal, da bo razprostrl krila in vzletel. Toda nič. Ta metulj ni mogel nikoli leteti. Deček ni vedel, da si metulj s tem, ko si prizadeva priti iz bube, krepi telo in krila do te mere, da jih lahko odpre. In samo tako lahko poleti.

Misel

Prizadevanje je včasih potrebno, da dosežemo nekaj v življenju. Podobno velja za težave. Ko v življenju nastopijo težave, se spomnimo, da Bog gleda na nas.
Včasih je življenje podobno hoji v gore. Znajdemo se v globoki soteski, kjer ne vidimo vrhov gora. In vendar imamo pogum in moč, da nadaljujemo pot. Podobno se moramo obnašati v preizkušnjah.
Zgodi se, da nesreče in preizkušnje iz nas izsilijo vprašanje: »Moj Bog, zakaj dopustiš, da se to dogaja?« Lahko se tako sprašujemo, a pri tem ne izgubimo poguma in se ne predajmo obupu.

Molitev

Gospod Bog,
zelo lahko se nam je zahvaljevati za prijetne stvari.
Zelo težko pa se ti zahvaljujemo za težke stvari.
Pomagaj nam, da bomo spoznali,
da nas tako lepe, kakor tudi težke stvari lahko vodijo k tebi.
Odvisno je od tega, kako jih jemljemo.
Ko preizkušnje življenja
postanejo težke in težave prevelike,
nam vlivaj zaupanje,
da nas boš podpiral s svojo milostjo.
To nam bo pomagalo do spoznanja,
da ne moremo usmerjati vetrov,
a s tvojo pomočjo moremo tako usmerjati jadra,
da bomo lahko pluli naprej.
Ko moramo skozi preizkušnje,
bridkosti, težave in razočaranje,
naj usmerjamo svoj pogled nate,
in gojimo zaupen odnos do tebe,
iz katerega se bodo rojevali pogum, moč in vera.

Iskra

• V številnih težavah ni najpomembnejše trpljenje, ki ga te povzročajo, ampak naš duh, ki more težave vzdržati.
• Mislim namreč, da se trpljenje sedanjega časa ne dá primerjati s slavo, ki se bo razodela v nas. (Rim 8,18)

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 3 (2010), 118-119.
knjiga: Zgodbo ti povem, (Zgodbe za dušo 10), Ognjišče, Koper, 2016, 119-121.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Ali Boga moti petkov zrezek?
Jan se je z jutranjo brezvoljnostjo privlekel v kopalnico. Naslonjen na rob umivalnika si je rekel: “No, Jan, zdaj pa le odpri oči in poglej v nov dan, ki je pred tabo!” Tako mu vedno znova govori mama. In tudi to, kar je napisano na ogledalu, je njena fora: ‘Nasmehni se! Ta dan je tvoja priložnost!’
Kako naj se nasmehne ob tej kruti jutranji uri? “Kako že pravi Uroš?” je pomislil. “Rana ura slovenskih fantov grob. Če to ni res!” Saj zvečer ni problem – bedi lahko kolikor dolgo hoče, samo zjutraj ... Ja, zjutraj!
Slekel je majico in se osvežil s hladno vodo. To zbudi. Potem je iz kota pobral ročne uteži, se postavil pred ogledalo in glasno štel vsak zgib. Opazoval je mišice, ki so v naporu kazale svojo moč. “Ni slabo,” je pomislil, ko je v kopalnico stopil oče in se mu nasmehnil v jutranji pozdrav.
»Si dobro spal?« je vprašal Jan med dvigovanjem in štel: »Devetnajst, dvajset ...«
»Tako, tako ...« je zamomljal oče med zobno ščetko in peno v ustih. Potem se je, še vedno sklonjen nad umivalnik, zazrl v sina, ki se je ponosno opazoval v ogledalu.
»Si zadovoljen s sabo?« ga je vprašal, ko si je spral usta.
»Enaiiintrideset ... mhm ... dvaiiiinnntrideset« – in je povesil roke, si oddahnil in vrnil uteži na njihovo mesto. »Ni slabo,« je dodal.
»Za fanta je pomembno, da se utrdi v moči,« je rekel oče.
»Kaj misliš s tem?« je zanimalo Jana. Vedel je, da bo oče pomodroval.
»Pomembno je krepiti moči za življenje. Dobro je, da si ponosen na svoje telesne moči – moški se moramo potrditi v tej moči ... samo: bodi pozoren, da bo tudi tvoja notranja moč rasla z močjo tvojega telesa.«
»Kako to misliš?«
»Bodi močan kot osebnost: ne le telo, tudi srčnost in duhovna poglobljenost! Bodi celovit v svoji moči!«
»Si lahko bolj konkreten?« je rekel Jan in čutil, kako ima svoje možgančke še vedno jutranje zaležane. Dvignil je misel k večji pozornosti.
»Bildaj tudi moč svoje osebnosti, ne le svojih mišic,« je pojasnil oče.
»Kako?«
»Na primer tako, da si ne dopustiš, da bi dobil vse, kar ti pade na pamet – da obvladuješ svojo razvajenost, da krotiš svojo fantovsko nestrpnost!« je predlagal oče.
»Ta je pa težka!«
»Je pa izziv!« je odvrnil oče. »Lažje je, če ti postavljajo meje drugi, samo, Jan, sedaj je čas, da si jih začneš zavestno postavljati tudi sam!«
»Tu mi morate še pomagati,« je bil Jan iskren. »V meni je ...«
»V tebi je ... v vsakem moškem je strast moči – dar, ki je naš ponos, nam je pa lahko v pogubo, če ga ne znamo in zmoremo voditi. Moške moči so silovite in jih moraš obvladati!«
»Kot konje, ki jih imaš na vajetih,« je pripomnil Jan in bil hvaležen očetu, da deli z njim v iskrenosti svoja čutenja. Samo z resničnimi si lahko resničen. Iskren si lahko samo ob nekom, ki se ne spreneveda, ki se ne boji svoje resničnosti in je ne izkrivlja – in z njo samega sebe. Ob njem se ne počutiš sam na svoji poti. Težko je biti sam v svojih doživljanjih!
»Moški mora znati voditi svoje moči,« je dopolnjeval v svoje razmišljanje oče. »Ne dušiti, pač pa voditi!« je poudaril.
»Ni lahko!«
»Je pa nujno! Zato le bildaj, ampak ne le svoje telo – tudi svojo voljo! Fantovska moč se meri z močjo njegove volje! Tisti, ki misli, da mora dobiti takoj vse, kar se mu zahoče, ne bo prišel visoko, predvsem pa ne bo nikoli dosegel tistega moškega zadovoljstva, ki je nagrada za napor, ki terja tudi odpoved!« je bil oče jasen v besedah in s svojo osebnostjo. Prav z močjo svoje osebnosti je Jana vedno znova potrjeval in usmerjal v njegovi fantovski vznemirjenosti.
»In kako se bilda volja?« je s svojim zanimanjem vrtal Jan v očeta.
»V preprostih vsakdanjih stvareh,« mu je odgovoril, ko se je oglasila mama.
»A bi lahko vidva moževala pri mizi?« Zvenela je kot: “Pridita že vendar, čakamo vaju!”
Nedeljska srečanja ob mizi so bila vedno dobra. Janovi sestrici Neža in Ana sta že pričakovali in otroško preprosto čebljali z mamo, ki je prinašala s štedilnika. Jan jima je pogosto zavidal njuno otroškost. Ob njima je še bolj zaznaval, da sam ni več samo otrok, da je vstopil v odgovornost biti odrasel – biti odgovorno samosvoj. Tako, kot je to neizmerno želel, tako je bil pogosto tudi negotov. S prijatelji je lahko delil hotenje biti odrasel, a je delil tudi negotovost in če bi ne imel ob sebi očeta – h komu bi pogledal za odgovore, ki ti jih zastavlja življenje, ko te uči sproti?
Janu je zadišalo po domačnosti, ko je pozdravil mamo in za ‘dobro jutro’ skuštral sestrici, ki sta se kakor ujezili, pa se vendarle več kot veselili svojega velikega brata, ki je možato sedel na svoj stol ob očetu.
»Kaj ne bo salame?« je zanimalo malo Nežo, ko so vsi sedeli za mizo.
»Danes je nedelja,« je spomnila Ana.
»Postna nedelja!« je rekla mama. »In dogovorili smo se, da za postno nedeljo zjutraj ne bo salame.«
Na mizi je bil kolač kruha in ob njem v vrčkih bela kava in čaj.
»Kaj ljubemu Bogu na postne nedelje ne diši salama?« se je oglasila Ana.
Ta veliki so se nasmehnili, ‘ta mali’, pa sta pričakovali odgovor. Vprašali sta resno in na resno vprašanje se ni spodobno smejati!
»In v petek, ali ob petkih Bogu smrdi zrezek?« je spraševala k mami in očetu Neža.
Spogledala sta se. Otroci zastavljajo najtežja in najpomembnejša vprašanja!
»Vesta ...,« je začela mama v očitni negotovosti, ko ji je priskočil na pomoč Jan. Zavihal je rokav in pokazal svojo moč. Sestrici sta občudujoče zrli k svojemu bratu.
»Sta videli kako si močan, če treniraš?« Potem je rekel Jan pomenljivo, tako kot se govori, ko si zaupamo pomembno sporočilo: »Trenirati je treba ne le svoje telo, trenirati je treba tudi svojo voljo!«
»Kaj je volja?« ni razumela Neža.
»Volja je, da narediš nekaj, kar je težko!«
»In se ti ne ljubi,« je dopolnila Ana svojega brata.
»Kot se tebi sedaj ne ljubi jesti samo kruh in bi se razvajala s salamo,« je razložil Jan.
»In bi bila razvajenka!« je razumela Ana.
»To ni dobro!« je pripomnila Neža.
»Predvsem pa je za življenje zelo škodljivo!« je rekel zelo zares oče.
»Zato je potrebno trenirati voljo!« je poudaril Jan. »Na preprostih vsakdanjih dogodkih trenirati moč za življenje,« je razlagal sestrama in sam razumel, kar mu je malo prej rekel oče.
»In v postu treniramo voljo,« je rekla Ana.
»In vsak petek,« je dodala Neža.
»Da smo močnejši!« je rekla mama, ko je točila čaj v skodelice.
»Da imamo moč,« je govoril oče in rezal kose kruha, »za napore, s katerimi se moramo soočiti in jih brez močne volje ne zmoremo.« Ozrl se je k Janu in dodal: »Če imaš nekoga rad, boš do njega zahteven, ker veš, da ga moraš usposobiti, da bo zmogel sprejeti realnost in ne idealnost življenja!«
“Ja, to je pomembno!” je pomislil Jan in drobil svoj kos kruha v belo kavo.

GRŽAN, Karel. (Dotik bližine), Ognjišče, 2007, leto 43, št. 03, str. 72-73.

Neki človek je imel dva sina. Imel je tudi ženo, a to zdaj ni važno ... Čeprav ... Žena je umrla že pred leti, v prometni nesreči. S fantoma se je v nedeljo popoldne vračala z izleta. Z izleta, za katerega si on, oče, ni utegnil vzeti časa, saj je vodil malo gradbeno firmo in se je kot podizvajalec udinjal mnogim večjim gradbenim firmam. Za naročnika se je včasih delalo noč in dan, tudi v nedeljo, če je bilo treba. “Saj delam za vas,” je večkrat rekel, “da boste oblečeni in siti!” Tisto nedeljo je gradbišče zapustil predčasno. Sredi avtoceste je, v soju policijskih in gasilskih luči, identificiral ženino truplo, preden so jo pokrili s temno plahto, nato pa fanta, ki sta bila stara štiri in šest let, le rahlo opraskana in v šoku, vzel v naročje in odpeljal domov.
Fanta sta rasla. Oče je skrbel za njiju po svojih najboljših močeh, nič jima ni manjkalo. Nič. Razen mame, kdaj pa kdaj. Neprestano, pravzaprav.

Starejši je bil priden v šoli. Vpisal se je na arhitekturo. Mlajši pa je v srednji šoli našel družbo sebi podobnih luzerjev in začel raziskovati spolnost, alkohol in mehke droge. Ne vedno in ne nujno v tem vrstnem redu. Doma je še komaj kaj spregovoril. Besede imajo svojo težo. Težje ko so, manj se jih izreče. Oče je začel moliti, fant pa je klel in na dan, ko je dopolnil osemnajst, je vlomil blagajno v očetovi firmi in z mesečno plačo vseh zaposlenih pobegnil od doma.
Najprej nekaj dni pri prijateljih, potem pa naprej, proti morju: Koper, nato nekaj mesecev Trst. Očetov denar je kopnel. Precej ga je preprosto razdal med prijatelje, večino ga je šlo za drogo. Tu v Trstu je prvič poizkusil heroin. Poskus je bil uspešen – navadil se je. Ko je denarja zmanjkalo, spet naprej – v Milano. Prijatelj naj bi poznal neko bratrančevo bivšo, ki naj bi jih brez dvoma sprejela ... In tako so spali na prostem, na železniških postajah, v parkih, vežah, za smetnjaki ... Nato Genova, Piacenza, Padova, Livorno ... mehke droge je že kdaj zamenjal za trde, telo je zahtevalo odmerek, in ker denarja ni bilo je tudi kradel, če je bilo treba. In treba je bilo. Namišljena svoboda se je spremenila v resnično suženjstvo. Prijatelji so odšli ali pa so bili zaprti ... in kar na lepem je ostal sam. Telo pa je hotelo svoj odmerek. Zato se je tudi prostituiral, če je bilo treba. In treba je bilo.
Včasih je pomislil na dom, na mamo, na brata, na očeta ... Mislil je: En odmerek stane toliko kot 15 opek, kvadratni meter tlakovcev, žakelj cementa ... Mislil je na delavce, ki jim je ukradel plačo in jim je en odmerek pomenil par kil kruha, riža, nove čevlje ... telo pa je zahtevalo nov žakelj cementa.
Tako je obležal, v neki ulici, ob smetnjakih, s prevelikim odmerkom v krvi ... in našli so ga smetarji: dva Sirijca in Turek. Poklicali so policijo in rešilni avto ...
Ko se je zbudil v bolnišnici, ki se je, morda res zgolj po naključju, imenovala Bolnišnica Božjega usmiljenja, so ga vprašali : Chi delle persone a voi vicine possiamo avvisare o chiamare? Koga lahko obvestimo? Od vaših bližnjih? Koga naj pokličemo?
In rekel je: Očeta
Come? Chi?
Chiamate il padre.
Bilo je v petek, pozno ponoči, ko je zazvonil telefon. Oče je sedel v avto in vozil kot nor do Livorna. Dobrih pet ur. Divjih pet ur. Norih pet ur. Po prstih, previdno je stopal k postelji, kot bi se bal, da bo spet pobegnil. V shujšanem telesu, v upadlem obrazu je le s težavo prepoznal svojega sina. Minilo je deset let, minila je mladost, minil je strah ... Prijel ga je za roko. Sin je odprl oči in ko ga je zagledal, jih je hitro spet zaprl.
»Oprosti, oče. Odpusti!«
»Sin moj! Samo da si živ. Samo, da si živ!«
V soboto dopoldne je spet zazvonil telefon. Bil je starejši sin:
»Dobro, pa kje si ti?«
»V Livornu!«
»Kje? A si nor?«
»Sem! Od sreče! Tvoj brat je živ! Našel sem ga! Tu zraven mene je, ga boš pozdravil? Ti ga dam na telefon?«
»Pa ti veš kateri dan je danes? Se zavedaš, da je danes moj poročni dan! Tule stojimo, pred cerkvijo, vsi te čakamo, ti si pa v ... ! Ko te je on pred desetimi leti oropal in si skoraj šel v stečaj, sem te jaz reševal s svojo štipendijo. Vsa ta leta sem bil ob tebi in ti pomagal, medtem ko se je on potikal bogvekje. Danes, ko te jaz potrebujem, ko želim, prvič v življenju, da nekaj želim od tebe, da si z mano, se pa on pojavi in ti že tečeš. Če te ni klical deset let, bi lahko počakal še en dan.!
»Sin moj. Veš, da te imam rad. Vse moje, je tudi tvoje. Ampak tvoj brat ... je živ. Oprosti mi. Poljubi nevesto v mojem imenu. Sin moj ... Ko boš imel otroke me boš morda razumel!«

ČUŠIN, Gregor. (Na začetku). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 3, str. 3.

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.

Zaradi naše stvarnosti

Bog 'v stvari' – na otip sredi med nami

Kaj ti pomaga vso pametovanje o Bogu, če nisi doživel Njega samega – odrešujočega izkustva Njegove Bližine. Človek je zaradi svoje ujetosti v predstave časa in prostora nebogljen v spoznavanju Boga, a vedno znova obogaten v okušanju tega, kar je v On svojem bistvu – kajti »Bog je Ljubezen« (1 Jn 4,8).

Zgodba

Nesti brata
Mlado dekle se je po poti vzpenjala na hrib in na ramenih nesla invalidnega otroka.
Mož, ki jo je srečal, ji je dejal. »Dekle, to je pretežko breme zate!«
Dekle ga je veselo pogledala ter dejala: »Gospod, pa saj to ni breme. To je moj mlajši brat.«

Misel

Nihče ne gre skozi življenje brez bremena. Bremena pa so različna: telesna ali duševna prizadetost, skrbi, tesnobe, osamljenost, razočaranja, trpljenje in podobne neprijetne stvari.
Teža bremena je odvisna od tega, kako gledamo nanj. Breme se nam morda ne bo zdelo tako težko, če se bomo z njim sprijaznili. Saj ga bo kljub temu še vedno težko nositi in nam bo povzročalo bolečine, zmedenosti in strah.
Nikoli naj se ne upiramo bremenu, ki ga ne moremo odložiti: če to storimo, bo postalo nevzdržno in morda nas bo zajel obup, ter uničil mir v nas in okoli nas.

Molitev

Gospod,
ko čutimo, da je naše breme težko,
okrepi naša ramena,
da bomo vztrajali na poti k tebi.
Vemo, da nekaterim težavam in trpljenju
ne moremo izogniti,
pa naj z storimo, kar hočemo.
Kljub našim naporom lahko ostanejo težka,
morda se njihova teža še poveča.
V tako težkih trenutkih nam
nakloni pogum in milost,
da moremo ostati
povezani s teboj
ter zaupati v tvojo
tolažbo in moč
ter ne izgubimo notranjega
miru in spokojnosti.
Ko bomo doživljali zelo težke trenutke,
ne dovoli, da bi nas premagal dvom,
da v naše življenje nikoli ne bo več posijala luč,
temveč nas nauči, da bomo tebi vedno našli pribežališč.
Utrdi nam vero v tvojo ljubezen, tvojo navzočnost in tvojo pomoč.

Iskrici

V življenju imamo težave zato, da bi se utrdili in ne zato, da bi se zagrenili.

Pridite k meni vsi, ki se ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek. Vzemite nase moj jarem in učite se od mene.
(Mt 11,28-29)

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 3 (2007), 64-65.
knjiga: Zgodbo ti povem, (Zgodbe za dušo 10), Ognjišče, Koper, 2016, 11-13.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča.
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Pretresljivo globoko se je vtisnila vame zgodba dvanajstletne deklice Glyzelle Palomar – do nedavna ene izmed 1,2 milijona brezdomih otrok na Filipinih. Ob obisku te države, se je papež Frančišek srečal tudi z otroki iz ulice. »Veliko otrok starši zapustijo,« je spregovorila papežu deklica. »Postanejo žrtve. Prisiljeni so v slabe stvari, kot sta odvisnost od mamil in prostitucija. Zakaj Bog to dovoli?« Umolknila je. Začela je jokati. Med solzami je dodala: »Česa so krivi ti otroci? Zakaj nam pomagajo le redki ljudje?« Papež je deklico objel in nam spregovoril: »V današnjem svetu primanjkuje sposobnosti joka« – sočutja s trpečimi. »Naučimo se jokati,« je povabil papež. Povrnimo se k sočutju do bližnjih – ne le do tistih oddaljenih, tudi do najbližjih. Ko se srečamo z bolečino, pravi papež, potem naj bo naš odgovor ali tišina ali pa besede, ki se porodijo iz solza: »Bodite pogumni. Ne bojte se jokati.«

Duhovnik Abbé Pierre, ki je ustanovil gibanje Emavs za pomoč ravnim, brezdomcem, beguncem ..., je zapisal v svoji zadnji knjižici, naslovljeni Moj Bog ... zakaj?: »Ne morem se sprijazniti, in se tudi nikoli ne bom, z velikansko težo trpljenja. Pred kratkim sem izvedel, da naj bi na Zemlji do zdaj živelo približno osemdeset milijard človeških bitij. Koliko jih je imelo nesrečno življenje, koliko jih je trpelo in se mučilo ... in zakaj? Da, moj Bog, zakaj?«
Odgovor na to temeljno vprašanje, naslovljeno na najvišjo instanco, ni v teoriji, kajti ta ne more seči tako globoko kot bolečina. Globino trpljenja lahko doseže le Bližina sočutne Ljubezni. Zato sestopa Bog iz ‘rajskega’ v ‘peklenska’ stanja trpečih, kot sočutno Bližnji v svojem-našem trpljenju – v L/ljubezni tolaži in daje moči. Le srce mu je treba odpreti in dopustiti, da postane domačin našega življenja.
Zdi se, da trpeči človek potrebuje ob svoji strani sočutnega – trpečega Boga. Bolečina ima v sebi klic po L/ljubeči B/bližini, ki nas odpre v novo – bolj (od)rešeno počutje. Mati Terezija ugotavlja: »Bog pusti, da se odločimo svobodno, kljub temu pa nas ne pusti samih. On trpi z nami.« – Bog svari Adama-človeka pred izbiro spoznanja dobrega in hudega, a ko smo se za to izkustvo odločili (in zato vstopili v območje, kjer ob lepem doživljamo tudi hudo), nas ne zapusti. Bog se sklanja v trpeča stanja sveta. Oliver Clément pravi: »Bog je tvegal, Bog je vstopil v resnično in torej tragično ljubezensko zgodbo.« »Božja vrhovnost se nikoli in nikjer ne uteleša, uteleša se samo požrtvovalna Božja ljubezen«, pa je zapisal Nikolaj Berdjajev. »Bog ni absolutni monarh, Bog je Bog, ki trpi s svetom in s človekom, je križana Ljubezen, osvoboditelj. Osvoboditelj se ni pojavil kot oblast, temveč kot križani.« In protestantski teolog Bonhoeffer pravi: »Kristusov Bog nam ne pomaga s svojo vsemogočnostjo, ampak s svojo slabostjo. Tu je odločilna razlika glede na vsako drugo religijo.« Jezus prinaša “vedro (veselo) sporočilo, da Bog ni /.../ vsemogočen Vladar, ampak Ljubeči drugega. Z Bogočlovekom je padla samozadostnost sadomazohističnih poganskih malikov. Skozi Jezusa, ki je moral postati – biti – človek, se je Bog izročil niču, nemoči, ponesrečenosti, izgubljenosti, zavrženosti ...” – Tako je zapisal v svojem delu Premagovanje blata Taras Kermauner. Ni ne ‘zgoraj’, ne ‘spodaj’, pač pa ‘znotraj’ – v notrini bolečine. Bog ni, kot so zemeljski gospodarji – Bog ne deluje tako! Karkoli že menimo o njem, On se vedno znova uteleša kot Sveto-svetlo(ba), kot otipljivo Bližnji k srčiki slehernika.
Ko Bog zapušča ‘rajsko’, da bi bil sočutno bližnji s trpečimi, pa nas s tem tudi obvezuje k medsebojnemu sočutju – k dejavni ljubezni. Ljudsko pripovedništvo ohranja mnoge legende, ki pripovedujejo, kako Jezus in sv. Peter zapuščata raj (Odrešenik in Cerkev sta zapustila ‘nebeško’ življenje) in v podobah revežev trkata na vrata domov, kjer živijo ljudje varno in udobno, da bi jih pozvala k pomoči najbolj ubogim. – Ne iščimo podobe Boga v nebesih, njegovo otipljivo prisotnost bomo našli v revežih našega časa. Zato pravi Mati Terezija: »Gospod, našla sem te v strašni veličini trpljenja drugih.« Na nas je, ali se bomo upali – zmogli s stisko bližnjih soočiti, ali pa bomo od bližnjih odvrnili pogled. Če ga bomo odvrnili, se bomo osamili tudi v lastnih bolečinah. Pomagati drugim, je najučinkovitejša pomoč sebi. Za vase zagledane sebičneže pač ni rešitve. Abbé Pierre ugotavlja: »Če se ob srečanju z lastnim trpljenjem ali trpljenjem drugih združimo z drugimi, se prikaže svetloba. Kolikokrat sem že imel tako pretresljivo izkušnjo ob hudem bolniku, obupanem človeku. Že samo dejstvo, da se resnično združite s trpečim, prinaša svetlobo, ki očisti trpljenje.« Zato je v preizkušnjah tragična kakršnakoli osamitev: ali da se v stiski osamimo sami, ali pa da pustimo v osamelosti trpeče. »Bodite pogumni. Ne bojte se jokati,« nas nagovarja papež Frančišek.
Karel GRŽAN

Iz zgodb za življenje, Ognjišče (4) 2015, str. 54

Neka bogata gospa je iskala pomoč pri psihiatru, ker se ji je zdelo, da je njeno življenje prazno in brez smisla. Psihiater je poklical starejšo žensko, ki je čistila njegovo ordinacijo, ter dejal bogati gospe: »Vprašal bom Marijo, kako je ona našla srečo. Dobro ji prisluhnite.«
Žena je odložila vedro in začela pripovedovati: »Mož mi je umrl za rakom. Tri mesece za tem je sina povozil avto. Ostala sem sama, popolnoma sama. Nisem mogla spati, nisem mogla jesti, kaj šele smejati se. Pomislila sem celo, da bi si vzela življenje. Ko sem se nekega večera vračala z dela, je šla za mano drobna muca. Na neki način se mi je zasmilila. Bilo je mrzlo, zato sem muco spustila v hišo. Dala sem ji mleka in posodo je polizala do čistega. Potem je začela presti in se drgniti ob moje noge in prvič po dolgih mesecih sem se nasmehnila. In pomislila sem: če mi je neznatna pomoč drobni muci vrnila nasmeh, me bo morda pomoč ljudem osrečila. Naslednji dan sem spekla piškote in jih nesla sosedu, ki je ležal bolan. Vsak dan sem poskušala narediti nekaj lepega za ljudi okoli sebe. Srečna sem bila, ko sem videla, da so oni srečni. Danes ne poznam nikogar, ki bi bolje spal in imel boljši tek kot jaz. Srečo sem našla, ko sem osrečevala druge.«

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 2 (2019), 61.
knjiga: V preizkušnji mi bodi blizu, (Zgodbe za dušo. Nova serija 4), Ognjišče, Koper, 2020, 85.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča.
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

150 let od rojstva Rudolfa Maistra

Poleg Franceta Prešerna je Rudolf Maister edini Slovenec, ki je s svojimi dejanji navdihnil slovensko politično elito, da mu posveti lasten državni praznik. General, ki ga največkrat povezujemo z drznim dejanjem prevzema oblasti v Mariboru jeseni 1918, v prelomnem obdobju narodne zgodovine ni bil samo ključna slovenska avtoriteta na vojaškem področju, ampak je s svojimi posegi pomembno vplival tudi na politične odločitve.

Čeprav je bil tudi sam pesnik, pa je s svojim delovanjem pokazal in dokazal, da slovenske narodne zgodovine ne kaže omejevati zgolj na zasluge patriotičnih literatov. Habsburška monarhija, v kateri je začel častniško kariero, je namreč omogočila tudi uveljavitev Slovencev na področjih, ki v mednarodnem merilu tradicionalno veljata za najbolj državotvorna – vojaškem in diplomatsko-političnem. Na obeh se je v kontekstu bojev za razmejitev med avstrijskim nemštvom in slovenstvom preizkusil tudi Maister, a si je v slovenskem zgodovinskem spominu zagotovil prominentno mesto večinoma zaradi vojaških zaslug.

ČASTNIK HABSBURŠKE ARMADE
Rudolf Maister se je rodil 29. marca 1874 v Kamniku. Na podlagi rodoslovnih raziskav, ki se jih je lotil njegov vnuk Borut, je bilo ugotovljeno, da so njegovi predniki sredi 18. stoletja prišli na Ptuj iz osrednjega dela habsburške kronovine Štajerske, ukvarjali pa so se večinoma z lončarsko obrtjo. Tudi generalov oče Franc je bil najprej lončarski pomočnik, po vojaški službi leta 1849 pa je delal v finančni straži. Kot je že v obširnem članku za zadnji biografski zbornik o generalu zapisal Mihael Glavan, je bil Franc Maister vesten uradnik, leta 1864 je bil povišan v finančnega preglednika. Poročil se je s Frančiško Tomšič, hčerjo trebanjskega učitelja in organista, ki je bil tako podjeten, da si je doma uredil gostilno. Franc in Frančiška (med znanci bolj znana kot Franja) sta imela tri sinove, v Kamniku rojeni Rudolf je bil najmlajši.
Rudolf je gimnazijo obiskoval v Kranju in Ljubljani, leta 1892 pa se je vpisal na domobransko kadetno šolo na Dunaju. Končal jo je leta 1894, nakar je služil v domobranskem polku št. 25 v Ljubljani in domobranskem polku št. 4 v Celovcu.
Maistrova rojstna hiša v Kamniku. - Maistrova družina. - Z bratom Ernestom (levo). - Maistrov spomenik v Mariboru.
Kot častnik habsburške armade je bil Maister stacioniran predvsem v Przemyślu, Celju in Mariboru, kjer je bil leta 1916 imenovan za poveljnika domobranskega okrožja. Marca 1917, na vrhuncu spopadov prve svetovne vojne, je bil premeščen iz Maribora v Gradec. Verjetno je k temu botrovala njegova poudarjena narodna drža, saj je v Mariboru redno zahajal v Narodni dom in se družil s slovenskimi politiki. Vplivni poveljnik armadnega poveljstva v Gradcu general Hugo Martiny je osebno zahteval, da je treba Maistru preprečiti vrnitev v Maribor in se zavzel za njegovo premestitev v Ljubljano, Trst ali Dalmacijo. Maister se je v stiski obrnil na voditelja slovenskih parlamentarcev na Dunaju Antona Korošca, ki je ugotovil, da zaplet lahko razreši zgolj podpora cesarja Karla osebno. Po posredovanju z najvišjega mesta se je Maister lahko vrnil v Maribor, kjer je v činu majorja tudi pričakal prevrat.

PREVRAT V MARIBORU
Po družinskem izročilu se je Maister že ob koncu poletja 1918 sestajal s Korošcem, pri čemer sta razpravljala tudi o tem, kako zavarovati slovenske narodne meje. Pogovarjala sta se v sobi, v kateri je imel Maister velik zemljevid, sestavljen iz vojaških kart bodočega jugoslovanskega ozemlja: »Na tej karti sta zarisovala narodnostne meje ter določala razne druge osnove za združitev vseh Jugoslovanov.« Omenjeni zemljevid so pri Maistrovih hranili vse do nacistične okupacije, ko se je pri begu izgubil.
Kot je pred nekaj leti v eni od svojih razprav zapisal Igor Grdina, je postal Maister »pomemben oblikovalec zgodovine nekaj po osmi uri zjutraj 1. novembra 1918«. Pri mariborskem prevratu v Maistrovi režiji je šlo dobesedno za vprašanje ur. Po spominskih podatkih podpolkovnika Franca Cvirna, ki je bil eden ključnih sodelavcev pri njegovem utrjevanju vojaške oblasti, jo je Maister prevzel zgolj z deseterico častnikov in z okoli sto dvajsetimi vojaki. Maister je s svojo mariborsko akcijo znal ujeti zgodovinski trenutek zloma »trdnjavskega trikotnika« Maribor–Celje–Ptuj na Spodnjem Štajerskem. Prevzem poveljstva nad Mariborom je imel tudi pomembne posledice v celotnem okviru preurejanja srednjeevropskih meja ob koncu prve svetovne vojne.

Srbski kraljevi general o Maistru
Maistrova popularnost med Slovenci je hitro naraščala in kmalu presegla tudi slovenske meje. Srbski kraljevi general Krsta Smiljanić, ki je nekaj tednov po ustanovitvi nove države prevzel poveljstvo nad jugoslovanskimi četami v Ljubljani, ga je ob njunem prvem srečanju 23. januarja 1919 izpostavil za zgled. Smiljanić je takrat v govoru na mariborskem kolodvoru odgovoril na Maistrov pozdrav z veliko komplimenti: »Gospod general! V izredno čast si štejem, da imam priliko, Vas spoznati. Ves slovanski jug se ozira s ponosom na generala Maistra. Veseli nas, da imamo na najsevernejši točki naše Jugoslavije moža, ki skupno s svojimi vzornimi častniki in pogumnim moštvom tako krepko in uspešno brani enega najlepših kosov naše slovenske domovine pred grabežljivim sovragom. Bodite uverjeni, da sem pripravljen, žrtvovati vse do zadnje kaplje krvi za Vas, brate Slovence, na meji. Še enkrat ponavljam, da smo na jugu vsi ponosni na Vas, krepka naša predstraža na slovenskem Štajerju.« Po Maistrovi zaslugi je na štajerskem odseku meje pobuda še naprej ostala v slovenskih rokah, kar so gotovo vedeli tudi v srbskih armadnih krogih.

Maistrova novembrska dejanja niso bila že kar vnaprej obsojena na uspeh. Kot beremo v klasični študiji Frana Erjavca, do popolnega prevzema oblasti v Mariboru kljub vsemu ni bilo možno priti kar čez noč: »Poraženi Nemci prvi hip niso imeli poguma, da bi se kakor koli upirali, Slovenci pa ne dovolj moči za vzdrževanje reda, zlasti ker se je bilo tudi številno marksistično delavstvo takoj postavilo na stran nemških nacionalcev.« Z Maistrovim posegom je bila vseeno vsaj za nekaj časa onemogočena intervencija graškega vojaškega poveljstva, ki je v ta namen že določil madžarski polk. To informacijo je dopoldne 1. novembra iz Gradca prinesel državnozborski poslanec Heinrich Wastian in jo predstavil na tajni seji mariborskega občinskega sveta. Zagotovila graške vlade so sicer potolažila občinsko vodstvo, a položaj v mestu je bil po Maistrovem posegu drugačen kot v času Wastianovih pogovorov z deželnimi oblastmi. V Mariboru se je začelo obdobje dvovladja, ko sta si oblast delila nemški magistrat in Maistrova vojska. Poleg tega je moral Maister iz varnostnih razlogov pristati na ustanovitev Schutzwehra, imenovanega tudi »zelena garda«, ki je s finančno podporo občine skrbel za vzdrževanje varnosti in reda.
Maister kot pogajalec s francosko delegacijo aprila 1919. - S sodelavci v Mariboru. - Na položaju topničarjev v Velikovcu.
Po incidentu na dravskem mostu 19. novembra, ko je pod streli gardistov izkrvavel 21-letni slovenski dragonec Franc Vauhnik, je Maister 23. novembra ukazal razorožitev Schutzwehra, nemške častnike pa izgnal. Z razorožitvijo »zelene garde« je bilo omogočeno, da so lahko slovenski uradniki v Mariboru prevzeli glavna predstojništva. Že v naslednjih dneh pa je Maister zasedel še okoli stokilometrsko narodno mejo med Radgono in Dravogradom. Maister je 2. januarja 1919 dokončal svoje prevzemanje oblasti v Mariboru. Skupaj z okrajnim glavarjem Srečkom Lajnšičem je odstavil nemško čutečega župana Johanna Schmidererja, ki je na odstop pristal menda »s solzami v očeh« in posle izročil komisarju Vilku Pfeiferju.

POPULARNI GENERAL MED LJUBLJANO IN MARIBOROM
Znano je, da je Maistrov prvonovembrski prevzem poveljstva v Mariboru potekal brez vednosti Narodne vlade Slovencev, Hrvatov in Srbov v Ljubljani, ki se je takrat ukvarjala predvsem s koroškim vprašanjem. Pač pa je Maister tesno sodeloval z Narodnim svetom za Štajersko, ki ga je vodil Koroščev strankarski kolega Karel Verstovšek. Tudi Maistrovo imenovanje za generala je bila zasluga tega sveta. Ljubljanska vlada se je s tem imenovanjem seznanila šele 4. novembra 1918. Sicer ga ni preklicala, a iz skopega zapisnika je razvidno, da ta korak ni imel velike podpore. Poverjenik za obrambo Lovro Pogačnik, eden od voditeljev Koroščeve Vseslovenske ljudske stranke, je namreč dobil navodilo, naj »dr. Verstovška primerno pouči«. Vladni poverjenik za obrambo Lovro Pogačnik je Maistru 17. novembra dejal: »Kaj pa vendar delate tam v Mariboru? To so ja operete.« Zgovorno je, da je Maistrovo imenovanje ljubljanska vlada potrdila šele 11. decembra, pa še takrat mu je priznala zgolj naziv polkovnika z naslovom in značajem generalmajorja.

DIPLOMATSKI POGAJALEC
Zlasti avstrijska publicistika je sicer Maistra kasneje obtoževala trdih prijemov pri vzpostavljanju varnosti in reda na območju pod njegovim poveljstvom. Med drugim mu je bil očitan preoster nastop do stavkajočih železničarjev, številni so obsojali tudi njegovo navado, da je po načelu reciprocitete jemal kot garancijo talce. Pogosto pa se mu je pripisovala tudi krivda za v »krvavo nedeljo« (čeprav je bil takrat ponedeljek) preimenovano tragično dogajanje v Mariboru 27. januarja 1919. Vendar so tudi poročila iz ameriških vojaških krogov generalovo odgovornost zanikala, čeprav si je sicer zaradi svojih metod tudi med častniki zmagovalnih držav nakopal precej kritik.
8. februarja 1919 je graška vlada predlagala, naj razmere v okolici Radgone preuči francoska komisija. Sklenjeno je bilo 24-urno premirje. 10. februarja so se v navzočnosti Francozov na Maistrovo pobudo v Mariboru zbrali predstavniki ljubljanske in graške vlade, da bi določili demarkacijsko črto v radgonskem okraju. Graška vlada je nastopala po pooblastilu dunajske, njeno delegacijo pa je vodil deželni glavar Wilhelm Kaan. Na slovenski strani je imel glavno besedo Maister, ki se je izkazal tudi kot odločen diplomatski pogajalec.
Pogajanja so bila zelo napeta, kot izhaja tudi iz Slovenčevega poročila: »Po trije in trije člani konference stoje skupaj in se pogovarjajo tako glasno, da morajo mnogokrat nekatere skupine prekiniti svoje posvetovanje. Najbolj glasen in gostobeseden je dr. W. Kaan.« Glavni kamen spotike je bila posest železnice Špilje–Radgona. Po Mariboru so se med Nemci že širile govorice, da bo demarkacijska črta speljana po Dravi. Med mariborskimi pogajanji so se pokazala ostra nasprotja med nekdanjimi sodržavljani. Anonimni avtor dopisa s Štajerskega je v komentarju prerekanj glede razmejitve citiral v časniku Slovenec tudi domnevno izjavo enega od avstrijskih pogajalcev: »Vi nas hočete iztrebiti, ker imate sedaj vso oblast. A prišel bo čas, ko bomo imeli mi vso oblast in tedaj bomo iztrebili mi vas.«
Slovenski vojaki v Radljah 1919. - Maister s škofom Jeglicem in srbskim generalom Smiljanićem 1920. - Na mrtvaškem odru na Uncu.
Mariborska pogodba je bila podpisana 13. februarja 1919. Na koncu je slovenska stran obdržala Radgono in Špilje, umakniti pa se je morala iz Cmureka in Lučan. Avstrijci so morali zapustiti tudi Straže (Strass), Ernovž in Arnež. Opredeljeni sta bili dve demarkacijski črti: slovenska rdeča in avstrijska modra z vmesnim nevtralnim pasom. Od Radgone je šla slovenska demarkacijska črta do Cmureka, nato ob Muri proti Špiljam, od tam po hribih do Lučan. Nato je črta vodila do gorovja Remšnik, pri čemer sta Sv. Duh na Ostrem vrhu in Kapla pri Arnežu ostala na slovenski strani. Od tam je šla črta prek Visokega Radla in Sv. Jerneja na Soboto, kjer se je navezala na mejo s Koroško. Severno od omenjene demarkacijske črte je ležala nevtralna cona, 7 do 8 km severno pa se je šele začela avstrijska demarkacijska črta: Straden–grad Brunnsee–Lipnica–Ivnik. Nevtralna cona je bila pod upravo okrajnega glavarstva v Radgoni, stražili pa so jo avstrijski orožniki. Avstrijci so lahko zopet postavili svojo orožniško postajo v Apačah, vendar je po paritetnem načelu del orožnikov dodeljevalo tudi mariborsko obmejno poveljstvo. Podobna ureditev je bila v Cmureku, čeprav so lahko tam slovenski stražniki opravljali službo samo na železniški postaji. Promet na progah Špilje–Radgona in Radgona–Gradec je bil za civilni promet prost, transporti čet Kraljevine SHS pa so imeli pravico do vstopa oz. izstopa samo v Špiljah, Radgoni in deloma Cmureku.
Že 8. marca 1919 so Avstrijci Mariborsko pogodbo prekršili. Tarča je bila Sobota, skrajna zahodna točka na štajersko-koroški meji. Udarili so koroški brambovci iz bližnje Etne vasi, ki se jim je pridružilo še nekaj kmetov iz Sobote, nezadovoljnih, ker jim je slovensko orožništvo odvzelo orožje. Sobota je bila zavzeta, a so jo štiri dni kasneje Maistrovi vojaki spet zasedli. Čeprav ni bila odgovorna za napad, se je deželna vlada v Gradcu pri ljubljanski zaradi kršitve Mariborske pogodbe opravičila. Njena pasivna drža je bila takrat verjetno posledica novic o širjenju boljševističnega gibanja na Madžarskem. Po nekaterih podatkih so menda zato takrat v Gradcu celo pretresali možnost, da bi jugoslovanske čete po dogovoru z velesilami preventivno zasedle štajersko prestolnico. Maistru se je sicer zdela takšna intervencija takrat neizvedljiva. Mariborska pogodba, ki jo lahko označimo za zadnji Maistrov uspeh, pa je ohranila svojo veljavo vse do sklenitve miru med Avstrijo in Jugoslavijo v Parizu.

BOJ ZA KOROŠKO
Maistrova velikopotezna zasedba Maribora in narodnostne meje je nedvomno okrepila tudi odločnost slovenskih članov jugoslovanske delegacije na pariški mirovni konferenci. Vendar pa vseeno ni bila dovolj, da bi preprečila razpravo med pogajalci o usodi Maribora. Italijanska diplomacija se je namreč močno trudila, da mestu ob Dravi vrne nemški značaj. Dolgo časa je bil v igri celo scenarij o razpisu plebiscita, ki naj bi potekal po koroškem vzoru. 6. avgusta 1919 je avstrijska delegacija v okviru pripomb na osnutek Senžermenske pogodbe naslovila na mirovno konferenco formalni predlog za razpis mariborskega plebiscita. Pobudi so še isti mesec na svoji seji prisluhnili visoki predstavniki velesil, italijanski zunanji minister Tommaso Tittoni je v bistvu nastopal kot avstrijski odvetnik. Vendar je slovenski delegat Ivan Žolger, sicer vrhunski pravnik in nekdanji cesarsko-kraljevi minister, ob podpori francoskih predstavnikov v zadnjem trenutku z argumenti nevtraliziral italijansko podporo Avstrijcem. Maistrov mariborski prevrat je tako dobil tudi diplomatsko potrditev.
Kar zadeva usodo Koroške, pa je pariška mirovna konferenca sprejela sklep, da bo o njeni usodi odločil plebiscit. Na jugoslovanski strani je ta odločitev povzročila veliko zaskrbljenost. Neuspešna diplomatska prizadevanja so poskušali v Beogradu prehiteti z vojaško ofenzivo maja in junija 1919, s čimer naj bi odločevalce v Parizu postavili pred izvršeno dejstvo. Vendar so morale jugoslovanske čete, ki jim koroški brambovci sicer niso bili kos, Celovec kmalu zapustiti.
Med omenjeno jugoslovansko ofenzivo na Koroškem je bil Maister poveljnik labotskega odreda. Za zasluge je bil odlikovan, konec leta 1919 pa je bil sprejet v skupno armado Kraljevine SHS kot divizijski general. Po ofenzivi je prevzel poveljstvo nad jugoslovanskim vojaštvom in orožništvom na vsej koroški črti, kot predsednik konec junija 1919 ustanovljenega Narodnega sveta za Koroško pa je vodil jugoslovanske priprave na plebiscit v coni A. Ker se je Anton Korošec večinoma mudil v Beogradu, je v Ljubljani med plebiscitno kampanjo ključne niti vlekel njegov strankarski kolega in predsednik Deželne vlade za Slovenijo Janko Brejc. Pri tem se je opiral predvsem na Maistra, ki je na Koroškem v svojih rokah združeval tako vojaške kompetence kot tudi velik politični vpliv, ki si ga je prislužil zaradi uspehov na Spodnjem Štajerskem. Vendar se je izkazalo, da to še ni bila tudi garancija za uspeh v plebiscitni kampanji. Sploh so številni Maistru zamerili, češ da je pri upravljanju cone A ravnal s trdo roko. Slovencem prikrito nenaklonjeni, uradno pa nevtralni predsednik medzavezniške plebiscitne komisije Sydney Capel Peck je menil, da je Maistrova uprava pustila slab vtis med tistimi Slovenci, ki niso imeli močnega jugoslovanskega čuta pripadnosti.
Pogreb v Mariboru.
Če je bil Maister pred mirovno konferenco skeptičen glede slovenskih možnosti v primeru plebiscita, pa je v času priprav nanj očitno spremenil stališče. Tako je bil tudi odločno proti nekaterim pobudam, ki so nakazovale možnost kompromisne rešitve razmejitve na Koroškem. To je razvidno iz pogovora, ko se je sredi maja 1920 sestal z regentom Aleksandrom Karađorđevićem. Na avdienci je regent generala povprašal, ali ne bi morda kazalo sprejeti kompromisne ponudbe avstrijskega kanclerja Karla Rennerja o meji po Dravi, ki naj bi jo bil slednji predlagal jugoslovanski strani. Toda Maister je bil proti. Aleksandru je zagotovil, da se bo glasovanje izšlo v korist Kraljevine SHS. Kot razlog svojega prepričanja je navedel poskusni plebiscit, ki ga je ukazal izvesti in naj bi pokazal 90 % večino za Jugoslavijo. Regent je vseeno ostal skeptičen: »Da se ne prevarite.« Maistrov odgovor je bil odločen: »Ne, siguren sem.« Tu se je general motil, a še zdaleč ni bil edini. Jugoslavija je plebiscit izgubila.

PO PLEBISCITU
V plebiscitnem letu je bil Maister imenovan tudi za častnega adjutanta regenta Aleksandra Karađorđevića. Po glasovanju na Koroškem je prevzel mestno komando v Mariboru. Leta 1921 je bil imenovan za sopredsednika jugoslovansko-italijanske razmejitvene komisije.
Maister je bil upokojen jeseni 1923, star komaj 49 let. Čeprav so ga pestile bolezenske težave, so nekateri videli v tej predčasni upokojitvi politično gesto srbskega armadnega vrha, ki je bil skeptičen tudi do drugih častnikov stare monarhije. Očitali so mu celo, da je menda nekoč sedel v nekem beograjskem lokalu v družbi z nekdanjimi avstro-ogrskimi častniki in se z njimi pogovarjal kar v – nemščini. Da z ocenjevanjem generala Maistra, ki so ga v nekem srbskem časopisu imenovali za »avstrijskega intendantskega oficirja«, ni bilo vse v redu, kažejo tudi ugotovitve največjega poznavalca njegovega življenja Bruna Hartmana. General Đura Dokić je namreč leta 1920 zapisal, da zgolj na podlagi Maistrovega dotedanjega vojaškega delovanja ni bilo mogoče oceniti njegove strokovne usposobljenosti za dodeljeni čin. Podobno je menil tudi v oceni naslednje leto, a ga je kljub temu priporočal za napredovanje. Toda namestnik poveljnika IV. armadne oblasti general Petar Pešić je to odločno zavrnil. Pešić je sicer med pariško mirovno konferenco vodil jugoslovansko vojno misijo. Toliko bolj je zato nenavadno, da je pozabil na vse zasluge, ki jih je imel Maister v boju za meje nove države.

MAISTROVO LITERARNO USTVARJANJE
Maister je že kot gimnazijec rad pisal pesmi, literarno se je udejstvoval tudi kasneje, številne njegove pesmi so bile uglasbene. Maistrova prva pesniška zbirka Poezije je izšla leta 1904, druga – Kitica mojih – pa leta 1929. Po ugotovitvah Andreja Missona je Maistrova največkrat uglasbena pesem Rožmarin. Pesniški general je sicer slovel tudi kot velik bibliofil, bogata knjižnica je danes del Univerzitetne knjižnice Maribor.
Zanimivo je, da je celo med plebiscitno kampanjo Maister ohranil veselje do literarnega udejstvovanja – in zanj našel tudi čas. O tem priča med drugim zapis v dnevniku ljubljanskega sodnika Frana Milčinskega, ki ga je v začetku marca 1920 Maister osebno prosil, če lahko kaj napiše za almanah Koroška Vigred, ki ga je izdal Narodni svet za Koroško v Velikovcu. Milčinski je zanj prispeval humoresko Ošpice, Maister pa je v uvodu objavil pesem Vstajenje. V Velikovcu je Maister med plebiscitno kampanjo izdajal tudi tednik Korošec, v katerem je bilo opisano predvsem družbeno življenje koroških Slovencev.

Maister je umrl 26. julija 1934 na Uncu pri Rakeku. V nekrologih so se ga spomnili seveda številni, njegovo ime pa se je ohranilo tudi v mnogih memoarskih zapisih. V številnih slovenskih krajih stojijo njegovi spomeniki. Kot beremo v nedavnem članku Stanislava Kocutarja, je bil leta 1933 sploh prvi v obdobju jugoslovanske države, ki mu je Občina Maribor podelila častno meščanstvo (sledil mu je pet let kasneje Anton Korošec). V mestu ob Dravi je tudi pokopan. Leta 2005 je v spomin nanj Vlada Republike Slovenije 23. november razglasila za državni praznik. 

dr. A. Rahten, Priloga, v: Ognjišče 4 (2024), 42-49.