Zgodba

Študent in profesor

Študent, ki si je zelo želel, da bi v življenju dosegel visok položaj, je imel težave pri učenju. Veliko je študiral in zelo se je trudil, a si ni mogel zapomniti, kar je slišal pri predavanjih niti tega, kar se je učil doma.

Svojo težavo je zaupal enemu od profesorjev. Dejal mu je, da namerava najeti inštruktorja, ki mu bo pomagal pri učenju.

»Nikakor,« ga je poučil profesor: »Ne potrebuješ učitelja, ampak učenca. Ti potrebuješ nekoga, ki mu boš posredoval, česar si se naučil. Tako bo tvoje učenje postalo bolj uspešno.«

Misel

Študent je ravnal zelo modro, ko je vprašal za nasvet izkušenega človeka.

Velikokrat se nam zgodi, da se v življenju znajdemo v resni težavi, a se ne moremo sami spopasti z njo. Ko bodo naše težave velike, bomo ravnali modro, če prosimo sposobne in modre ljudi, da nam pomagajo iti naprej.

Vendar se moramo zavedati, da moder človek ne bo rešil naših problemov, lahko pa nam bo nakazal, katere odločitve nam bodo pomagale do rešitve.

Molitev

Gospod Bog,
Zavedamo se, da izbereš včasih dobrega in modrega človeka,
da nas po njem nagovoriš.
Za to se ti iz vsega srca zahvaljujemo.
Pomagaj nam zavreči slepilo,
da ne potrebujemo nasveta.
Daj nam ponižnosti, ki nam je potrebna,
da bomo hvaležno sprejeli pameten nasvet.
Pomagaj nam razumeti,
da je s tem, ko iščemo nasvet,
večja možnost, da se bomo prav odločili,
saj marsikdaj kdo drug vidi, česar mi ne vidimo.

Iskrica

Nasvet je redkokdaj dobrodošel, a kdor ga želi, ga rad sprejeme.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 1 (2012), 32-33.
v knjigi: Zgodba zate, Ognjišče, Koper, 2022, 41.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let

Slovenija je majhna deželica … in moraš dobro paziti, kaj o kom rečeš, saj se hitro lahko izkaže, da pljuvaš v lastno skledo. Hočem reči… tako majhni smo in tako malo nas je, da smo si med seboj vsi v sorodu. Le par kolen nazaj … par komolcev med rebra … in že naletiš na bratranca!
Tudi Sveta dežela je majhna … čemur se ne gre čuditi … Svetost je kot borovnice: včasih je bilo te robe neizmerno več, danes jo težko nabereš kje za liter, dva … pa še na kolena moraš, če hočeš priti do nje!
No, vseeno pa je začudujoče in verjetno ne čisto brez pomena, da je bilo pol apostolskega zbora med seboj požlahtanega.
Evangelist Janez in njegov brat Jakob starejši sta bila sinova Salome in Zebedeja, ki je bil menda brat svetega Jožefa, Jezusovega rejnika in tuzemskega očeta … Jožefov brat pa je bil prav tako tudi Alfej, čigar sinova sta vidva, Simon in Tadej. Vajina mama Marija pa je bila tudi nekaj v žlahti z Božjo materjo … potem pa je tu še Jakob mlajši, za katerega ne znam razbrati, ali je bil vajin brat ali bratranec po kaki drugi liniji. Nekje piše, da sta bila tudi vidva zgolj bratranca … Potem se zaplete še, ker se je apostol Peter včasih tudi imenoval Simon, med apostoli pa je bil še en Juda, namreč: Iškarjot … Hkrati pa je vse skupaj na trhlih nogah, ker je Jezus resda bil Marijin sin, z Jožefom pa analiza krvi ne bi prinesla želenih rezultatov … tako da: žlahta raztrgana plahta!
A trhle noge gor ali dol: cerkveno podjetje, ki ste ga pred dva tisoč leti zastavili, še kar drži vkup, pa čeprav se hudič s peklenskimi in človeškimi pomočniki vztrajno trudi, da bi ga razbil … a razbil si je do sedaj le svoje peklenske zobe. Je pa treba priznati, da hudiču protez ne zmanjka, pa čeprav je obisk pri zobozdravniku drag kot hudič.
Tako kot vajini rojstni podatki, so nezanesljivi tudi podatki o vajini smrti. Nekje velja, da je bil Simon jeruzalemski škof, ki je mučeniško umrl med preganjanjem kristjanov za časa cesarja Trajana … drugje pa trdijo, da sta oba skupaj oznanjala evangelij na Vzhodu in mučeniško smrt pretrpela na isti dan. Simona so menda kar prežagali … in ga zato kot svojega zavetnika častijo drvarji, Juda pa so pobili s koli in ga upodabljajo s kijem v roki. Če se te loti množica s koli, ti ostane le malo upanja … in morda si zato, ljubi Juda Tadej, priprošnjik za brezupne primere.
In ker nas je takih brezupnih primerov kar nekaj, si zavetnik vsaj polovici sveta!
***
Ljuba moja sveta brata ali bratranca! Obilo žegna ob vajinem godu. Pa nam ga vrnita in izlijta na nas, Slovence … za katere je znano, da je žlahta plahta, ki jo zelo radi trgamo!

G. Čušin, S svetnikom na TI, v: Ognjišče, 10 (2019), 114.

V katekizemskem obrazcu desetih božjih zapovedi se osma glasi: »Ne pričaj po krivem!«, daljša oblika pa pravi: »Ne govori krivega pričevanja zoper svojega bližnjega!« (2 Mz 20,16). Ali velja to le za pričevanje pred sodiščem? (Jakob)
Na tvoje vprašanje odgovarjam s tem, kar je zapisano v Kompendiju Katekizma katoliške Cerkve (2005). Osma božja zapoved prepoveduje krivo pričevanje, krivo prisego, laž; predrzno sodbo, opravljanje, obrekovanje; laskanje, prilizovanje ali dobrikanje, zlasti če je to povod za težke grehe ali za dosego nedovoljenih ugodnosti. Po drugi strani pa osma božja zapoved zahteva spoštovanje resnice: pri obvestilu in informaciji, ki morata vselej upoštevati osebni in skupni blagor; pri varovanju poklicnih tajnosti, ki jih je treba vedno držati, in tudi pri zaupnih sporočilih, ki so bila posredovana pod pečatom tajnosti. Osma božja zapoved torej velja kot pravilo poštenosti v medčloveških odnosih in tudi na področju javnega obveščanja. (sč)
Silvester Čuk, Ognjišče (2009) 10, str. 74

Apostola Simon in Juda sta po starokrščanskem izročilu po prihodu Svetega Duha evangelij oznanjala skupaj, zato tudi praznujeta skupaj.
SIMON (»Bog je uslišal«) je na evangeljskem seznamu dvanajsterih apostolov na desetem mestu; Luka mu daje vzdevek Gorečnik, Marko pa Kananejec, kar je isto v hebrejskem jeziku. O njegovem življenju vemo prav malo zanesljivega. Nekateri sodijo, da je bil rodni brat Juda Tadeja in Jakoba Mlajšega, prvega jeruzalemskega škofa, po njegovi mučeniški smrti leta 62 pa ga je nasledil. Preden so Rimljani leta 70 začeli oblegati Jeruzalem, je svoje vernike izpeljal iz mesta. Življenje je dal za Kristusa leta 107 med preganjanjem kristjanov za časa cesarja Trajana. Po drugem izročilu pa naj bi se to zgodilo v Perziji, kjer je deloval skupaj z Judom Tadejem. Tam so Simona prežagali, Juda pa pobili s kiji. V apostolskem zboru sta bila dva Simona: poleg Gorečnika še Simon, ki mu je Jezus, ko ga je poklical, dodal vzdevek Peter.
Tudi JUDA TADEJ (»pogumen«) je imel soimenjaka – Juda Iškariota, ki je Jezusa izdal in je na seznamu apostolov na zadnjem, dvanajstem mestu, Juda Tadej pa na enajstem. Bil je brat Jakoba Mlajšega in sorodnik našega Odrešenika. Njegova mati Marija Kleofova je bila med ženami, ki so spremljale Jezusa na njegovih potih in mu ostale zveste do Kalvarije. Po binkoštnem prazniku naj bi Juda Tadej deloval v Mezopotamiji, nazadnje pa v Perziji skupaj s Simonom, kjer sta oba umrla mučeniške smrti. Juda Tadej velja za priprošnjika v težkih, brezupnih zadevah. (sč)

Na sliki: Metzinger Valentin, sv. Simon in sv. Juda, p. c. (pokopališka) sv. Simona in Juda Tadeja, Ljubljana - Vič.

Na slovenskem ozemlju je osem (8) cerkva, ki so posvečene apostoloma Simonu in Judu; tri so župnijske, pet je podružničnih. – Večina (6) je postavljenih v LJ nadškofiji: dve sta župnijski: Ljubljana - Črnuče in Ljubljana - Rudnik; na ozemlju nadškofije so še štiri podružnične: Sp. Brnik (Cerklje na Gor.), Pijava Gorica (Ig), Ljubljana - Vič (pokopališče) in Voglje (Šenčur).
– V KP škofiji najdemo sv. Simonu (Šimonu) posvečeno cerkvico na pokopališču v Pregari (soupr. Sočerga). – V MB škofiji pa je sv. Simonu in Judu Tadeju posvečena žup. cerkev na Pernicah (na pobočjih Kozjaka – pod Košenjakom v občini Muta, od koder je lep razgled po Dravski dolini). (mč)

sv. Simon in Juda Tadej - LJUBLJANA - ČRNUČE

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2019) 10, str. 115

Zgodba

Pravo jabolko
Neka žena je tako dobro izdelovala razne umetne sadeže, da so jih ljudje težko razlikovali od naravnih. Kakor se pogosto rado zgodi, so nekateri kritizirali njene izdelke: obliko, velikost in barvo sadežev.
Nekoč je pripravila razstavo, na kateri je prikazala različne sadeže, ki jih je izdelala. Predvidevala je, da bodo razstavo obiskali tudi kritiki njenega dela in bodo izrazili svoje očitke. In ni se zmotila.
Kritiki so našli napake pri mnogih njenih izdelkih, zlasti na enem jabolku. Ko je potrpežljivo poslušala vse, kar so kritiki imeli povedati, je vzela jabolko, ki so ga najbolj kritizirali, ga razrezala na koščke ter jih ponudila obiskovalcem razstave, zlasti kritikom. Ti so namreč kritizirali naravno jabolko!

Misel

Nihče ne mara kritike, vendar vsi tudi kritiziramo. Kritika je dejanje, oziroma stališče, s katerim izrazimo svoje nestrinjanje z neko osebo ali stvarjo.
Pri tem je dobro, da se držimo zlatega evangeljskega pravila: »Vse, kar hočete, da bi ljudje storili vam, tudi vi storite njim!« (Mt 7,12).
Ko pridemo v skušnjavo, da bi kritizirali in s tem druge ranili, bili do njih škodljivi, maščevalni, hudobni, ostri in privoščljivi, bo koristno, da se ustavimo in pomislimo na slabe učinke, ki bi jih s tem povzročili.
Skratka, držimo se tega, za kar bi želeli, da se tudi drugi držijo. Vedno, ko bi radi koga kritizirali, pomislimo, ali bi mi radi videli, da nas drugi kritizirajo na način, kakor mi radi kritiziramo druge.

Molitev

Gospod Bog,
ko bomo koga kritizirali,
naj ne bomo nikoli pristranski,
da ga ne bi prizadeli,
ko bodo nas kritizirali na nepravičen način,
nam pomagaj, da bomo ostali mirni.
Predvsem nas obvaruj zagrenjenosti,
saj bi lahko v njej storili ali izrekli kaj takega,
kar bi nam sicer ne prišlo na misel.
Pomagaj nam, da zlepa ne bomo nikogar kritizirali,
če pa ga že moramo,
naj tega ne storimo s sebičnimi nameni.
Daj, da bomo ponižni,
in da bomo cenili druge kakor sebe
in da bomo mislili o drugih, da so boljši kakor mi.
Predvsem pa nam pomagaj,
da ne bomo napadali ljudi,
ampak njihove napake in njihova slaba dejanja.

Iskra

Od vseh krivih poti, ki obstajajo na tem svetu krivih poti, je najbrž najslabša hinavščina. Kritikastrstvo (pretirano kritiziranje) pa najbolj boleče.

Očetje, ne grenite svojih otrok, da ne zapadejo v malodušje. (Kol 3,21)

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 10 (2010), 118-119.
knjiga: Zgodbo ti povem, (Zgodbe za dušo 10), Ognjišče, Koper, 2016, 140.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča.
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Kdo mi bo dal več kot Ti? Karkoli pogledam ... česarkoli se dotaknem ... Vse je Tvoje! Ustvarjeno po Tvoji besedi ... in s Tvojo besedo!
Vse, kar ljubim ... in čemur se upiram ... Vse je Tvoje! Ustvarjeno po Tvoji besedi ... in s Tvojo besedo!
Vse, kar mislim ..., kar čutim ... Vse je Tvoje! Ustvarjeno po Tvoji besedi ... in je Tvoja beseda!
Veliko besed sem že slišal v svojem življenju ... še več verjetno izgovoril ...
Ko me je, otroka, mati dvigala k svojim prsim ... ko sem z mlekom pil še njeno ljubezen ... sem se napil tudi njenih milih besed ... A še bolj mile so Tvoje besede: »To je moje telo, ki se daje za vas.«
Ko mi je, dečku, oče ponudil roko ... Ko mi je po padcu pomagal na noge ..., sem se nasitil njegovih nežnih besed. A še bolj nežne so Tvoje besede: »To je moje telo, ki se daje za vas.«
Ko me, moža, sprejema žena ... ko me ljubi ... ko me objema ..., prekipevam od njenih ljubečih besed ... A še bolj ljubeče so Tvoje besede: »To je moje telo, ki se daje za vas.«
Ko me, očeta, potrebujejo male dlani ... male glave ... mala srca ... Ko dajem, kar moram ... kar morem ... kar imam ... so moja usta polna modrih besed ... A največja modrost je v Tvojih besedah: »To je moje telo, ki se daje za vas.«
Ko me, človeka, svet plaši ... ko propadajo kraljestva in se tresejo gore ... ko se nemir in kletev širita kot silen vihar ..., se v mojo molitev prikrade strah ... A večje od strahu so Tvoje besede: »To je moje telo, ki se daje za vas.«
Ko se, kot angel, vržem v plamene ljubezni ... ko spoznavam ... ko prerokujem ... ko se potapljam v skrivnosti ... ko verujem ... najdem največjo ljubezen v Tvojih besedah: »To je moje telo, ki se daje za vas.«
Nikar me torej ne sprašuj, če bom šel ...

Kam naj grem, Bog? H komu?

Priznam: Storil sem, kar si mi rekel, naj ne storim. Sadež z drevesa spoznanja je bil sladek ... a mi je zagrenil življenje!
Tvoje besede so trde ... in ne more jih vsak poslušati ...
Tvoje besede so trde ... in ne zmore jih vsak doumeti ...
Tvoje besede so trde ... in ne upa jih vsak živeti ...
Tvoje besede so trde ... a so mile in nežne ... ljubeče in modre ...
Tvoje besede so trde ... in so besede večnega življenja ...

Kam naj torej grem, Bog? H komu?

Le zakaj?
Besede večnega življenja imaš!

ČUŠIN, Gregor. (Na začetku). Ognjišče, 2013, leto 49, št. 6, str. 3.

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.
Pri Ognjišču je marca 2019 izšla tudi knjiga Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala, v kateri je Gregor Čušin na svoj, izviren in poetičen način, zapisal petdeset (50) svetopisemskih zgodb (ki jih sinu pripoveduje preprost tesar)

Naša župnijska cerkev je bila posvečena 20. julija in vsako leto obhajamo obletnico posvetitve v nedeljo, ki je bližja temu datumu. Na cerkvenem koledarju vidim, da je ob zadnji nedelji v oktobru zapisano ‘žegnanjska nedelja’. Kaj to pomeni? (Henrik)
Cerkveni predpisi določajo, naj vsaka posvečena cerkev obhaja pravo obletnico posvetitve na sam dan ali na nedeljo prej ali pozneje. Vse tiste cerkve,ki prave obletnice posvetitve ne poznajo, obhajajo obletnico posvetitve (‘žegnanjsko nedeljo’) v nedeljo pred praznikom vseh svetih (1. novembra). Prvi dve stoletji kristjani niso imeli posebnih bogoslužnih prostorov in so se zbirali k bogoslužju v zasebnih hišah. Zgodovinar Evzebij († 340) prvi poroča o posvetitvi cerkve Božjega groba v Jeruzalemu in o obhajanju obletnice te posvetitve. Ko je Cerkev za cesarja Konstantina leta 313 dobila svobodo, je vsako večje krščansko občestvo zgradilo bogoslužne stavbe in sčasoma je postala posvetitev cerkva eno najbolj slovesnih, najdaljših in vsebinsko najbogatejših bogoslužnih dejanj. Posvečene morajo biti stolne cerkve; po možnosti naj bi bile posvečene tudi vse župnijske in samostanske cerkve. Obletnica posvetitve cerkve (ali tudi god župnijskega zavetnika) se imenuje ‘žegnanje’ ali ‘lepa nedelja’ (Štajerska), ‘proščenje’ (Bela Krajina), ‘opasilo’ (Kras) ‘šagra’ (Goriška). (sč)
ČUK, Silvester. (Na kratko). Ognjišče, 2017, leto 53, št. 10, str. 50.

Ko je Jezus s svojimi učenci in s precejšnjo množico odhajal iz Jerihe, je slepi berač Bartimáj, Timájev sin, sedèl ob poti. In ko je slišal, da je to Jezus Nazarečan, je začel vpiti in govoriti: »Jezus, Davidov sin, usmili se me!« Mnogi so ga grajali, naj umolkne, on pa je še glasneje vpil: »Davidov sin, usmili se me!« Jezus je obstal in rekel: »Pokličite ga!« Poklicali so slepega in mu rekli: »Le pogum, vstani, kliče te!« Odvrgel je svoj plašč, skočil pokonci in pohitel k Jezusu. Jezus ga je vprašal: »Kaj hočeš, da ti storim?« Slepi mu je dejal: »Rabuní, da bi spregledal!« Jezus mu je rekel: »Pojdi, tvoja vera te je rešila!« Takoj je spregledal in šel po poti za njim. (Mr 10,46-52) 
 
Najprej je šok, ko padeš v temo. Ne znajdeš se. Vse je drugače, kot je bilo prej, vse tako, kakor da bi ti kdo vzel svet, ki je bil nekoč ves tvoj, ki si ga poznal, ki ti je bil ljub in domač, ki te je kljub preizkušnjam neprenehoma polnil z lepim in dobrim, zaradi katerega si sploh še živel in vztrajal in se trudil. Potem pa ga naenkrat, kar tako, ni več. Ni, kakor bi sonce zašlo za goro, ko je še nekaj časa dovolj svetlo, da se ne spotakneš, ne, namesto v jutro se zbudiš v noč. Kar tako, naenkrat, nimaš ničesar več, oropan si vsega, kar ti je kaj pomenilo. 
In bi rad umrl. V sebi nimaš več tal, iz katerih bi hotel rasti in se truditi, ki bi ti bila opora, ko padeš, trda, a vsaj tudi trdna začetna točka, s katere bi hotel in mogel vstati, se pobrati, začeti znova. Ni jih več. In jih nikdar ne bo. Tako hudo je oslepeti. Problem slepote ni v tem, da ne moreš videti, temveč da ti je naenkrat vse isto, da ne ločiš več, kaj je tema in kaj svetloba. Vse je isto, vse je nič. 
Potem te nekdo pokliče. Vedno te kdo pokliče, stopi v tvoje življenje, nikogar ni, ki ne bi imel nekoga, ki bi stopil, ki bi ga zmotil, tako v navdušenju kot v žalosti. Ne nekoga, ki si ga pričakoval, temveč nekoga, ki je pričakoval tebe, takega, kot si, skrušenega v prahu zemlje. Vpraša te: »Kaj hočeš, da ti storim?« Potem pomisliš. Rekel bi rad: »Rabuní, da bi spregledal.« In ti reče, kar brez besed, samo s tem, ko je tam, ko ti daje vedeti, da nisi sam, ko te drži za roko, osamljenega in zapuščenega, ko te sprašuje, ali je kaj v življenju, kar ni Božji dar: »Potrebuješ oči, da bi videl?« 
In je res, kar pravi. Zdaj, ko sem slep, šele vidim, kako raskave so nekatere roke, ki so se zdele tople, kako ostre nekatere besede sicer nasmejanih ljudi. Slišim pravo mehkobo in voham pristno prijaznost, tipam dvoličnost in okušam resnico, takole, ne da bi me pri tem oviral vid, pogled, podoba, eh, kako veliko laži je danes v videzu. Mnogi zaradi oči ne vidijo dobro, ne razumejo prav besed, mnogi očem lažejo, svojim in tujim; ljudje se resnice bojimo, menda bi se vse sesulo, ko bi vedeli, ko bi se morali od česa, kar smo verjeli, posloviti. In je hudo, ko jo enkrat vidiš. In je toplo, ko jo enkrat spoznaš: edina resnica je, da je On dober. On je dober. 
In izdavim: »Gospod, da bi imel vero.« Da ne bi nikoli pozabil te tople povedi. In On: »Pojdi, tvoja vera te je rešila!«

M. Rijavec, Mladinska priloga (kolumna), v: Ognjišče 1 (2023), 73.