Ko poslušam Radio Ognjišče, slišim veliko lepega, številna obvestila in vabila za duhovne vaje in dneve verskega poglabljanja. Za mnoge te informacije niso zanimive in radio prestavijo na drug program.
Nekoč sem nekoga, ko sem opazila, da je prestavil na drug program, vprašala, zakaj je to storil. Odgovoril mi je naravnost, a zame zelo boleče. »Kaj bom poslušal te sanje o dobroti, o veri, upanju in ljubezni? Mar naj zdaj delim svoj denar kar vsevprek revežem, ko pa sem toliko garal, da sem prišel do tega, kar imam? Vera? Ha, kaj pa imaš ti, ki si tako verna, od nje sedaj? Ali si ozdravela? Pa upanje! Rečem ti, ta svet je narejen tako, da se vsi enako rodimo in tudi umremo. Kaj si že videla koga, da je vstal od mrtvih? In ljubezen? Ko sem začel delati, sem se poročil. Rada sva se imela z ženo. Toda - saj poznaš pregovor, da priložnost dela tatu. No, zapustil sem ženo in otroka ter se preselil k ljubici. Kmalu pa sem spoznal, da ima rada samo moj denar, ne pa mene. Kje je potem ljubezen?«
Poslušala sem ga in si v strahu priznala, da sem nekoč tudi sama razmišljala tako. Toda ob pomoči dobrih ljudi sem svoje razmišljanje in ravnanje spremenila, ko sem zbolela. V tem desetletju sem spoznala, kako prazno je bilo pravzaprav moje življenje poprej, ko sem se, zdrava, pehala za denarjem, uživala v vsakem delu, ko sem bila tako malenkostna v nepomembnih vsakodnevnih opravilih. Takrat se mi je zdelo, da sem imela vajeti v svojih rokah, srečno življenje, v katerem pa za Boga ni bilo prostora.
V trenutku sem se odločila, da temu bogatemu revežu povem, kaj jaz čutim in kaj vidim v dobroti, veri, upanju in ljubezni.
»Dobrota, dragi moj, se ne meri z denarjem, ki ga podariš revnim, temveč pomeni mnogo več. Za mene, ki sem v bolezni preizkušana, je dobrota, če me kdo obišče, če se mi nasmehne, mi ponudi roko v pozdrav ali me pokliče po telefonu. Dobrota je doma v malih rečeh in v izkazovanju pozornosti... Vera? V veri in molitvi, ki iz nje izvira, pa sem našla smisel življenja, ki napolnjuje moje srce in mi daje moči, da svojo bolezen in trpljenje vdano prenašam. Vera v Boga mi daje tisto upanje, ki ga ti nimaš in ga še ne poznaš. Boga prosim, da bi se ti odkril. Ljubezen te je razočarala. Toda ta se ne kaže samo v odnosu med možem in ženo. Prava ljubezen je veliko več. Popolna je le, če črpa svojo moč iz Božje ljubezni... Zdaj poznaš moje prepričanje. Upam, da boš o tem razmišljal. Če boš v tem iskren, boš našel pot do Njega, ki ti bo podelil milost, da boš mogel iz srca verovati, upati in ljubiti.«
Povojno obdobje, ko je bil Bog izrinjen iz človekovega vsakdana in iz premnogih src, je pustilo v ljudeh neozdravljive duševne rane. Mnogim več pomeni blišč mamona, trenutno dobro počutje in užitki, po katerih naslednji dan čutijo praznino v duši. Mnogi ne spregledajo svoje zgrešene poti niti ob nesreči kakega sorodnika ali znanca. »To se mene ne tiče,« pravijo. Morda pa se bodo spreobrnili, ko jih bo zadelo kaj takega, kar jim bo dalo misliti.
S svojimi zapisanimi izkušnjami želim pomagati ljudem, ki ne vidijo prave življenjske poti. Z mnogimi preizkušanimi brati in sestrami, ki beležimo svoja doživetja, želim pomagati tistim zdravim in tudi bolnim, ki blodijo in se iščejo v množici ljudi te naše uničujoče moderne dobe.
J. Blatnik, zgodbe, v: Ognjišče 10 (2007) 60.

Nina je svoje svetle lase spela vrh glave in se samovšečno ozirala v ogledalo. Vesela je bila svoje postave, svilnatih las, mladosti, zdravja in sončnega dne. “Srečna sem!” si je tu in tam skoraj na glas povedala. Na zadnjih duhovnih vajah jih je voditelj večkrat spodbudil, naj se veselijo življenja, naj bodo pozorni na mnoge darove, ki so jih prejeli. Študij ji je prinašal veselje. Imela je urejen dom, veliko prijateljev in bila je zaljubljena v življenje. Pomlad ji je sicer prinesla manjšo poškodbo kolena, ko je pri košarki ognjevito sodelovala pri obrambi, toda to je bilo že skoraj pozabljeno. Tudi v ortopedsko bolnišnico, kjer so opravili manjši poseg, je vnesla veselje svoje mladosti. Bolnice so jo imele rade, ker je bila sočutna, prijazna in nasmejana. Še bolj se je zavedala, kako bogata je, ker je mlada in zdrava, ko je okrog sebe videla toliko trpljenja. Bolnice so jo prosile za telefonsko številko. Niso je hotele popolnoma izgubiti. Starejša žena, ki je hudo trpela, je zajokala, ko se je Nina poslavljala. »O, kako te bom pogrešala! Kakor angel si.« »Obljubim, da vas bom poklicala, ko se vrnete domov. Morda vas celo obiščem. Saj nisva daleč,« jo je Nina tolažila.
Nekajkrat jo je res poklicala. Veselila se je Verine uspele operacije. Toda življenje ji je vsak dan prinašalo toliko novega, da je staro v spominu plahnelo.
Ko je tistega dne zazvonil telefon, glasu ni prepoznala. Morala je malo pobrskati po mladem spominu, da se je spomnila, katera Vera jo kliče. Da se je njeno stanje poslabšalo, da je v Ljubljani in so ji odrezali nogo in da bi tako rada umrla, ji je med ihtenjem izpovedala. Nina je pretreseno jecljala nekaj v tolažbo, potem pa obljubila, da jo bo obiskala. Ne, v Ljubljano ne bo šla, saj so zdaj počitnice. Prišla bo na Goriško, ko se Vera vrne domov.
Nekega nedeljskega popoldneva ni imela nobenih pravih načrtov. Starši so odšli na Lokve po malo osvežitve, saj je bila dolina kot parni kotel. Nekaj časa je brala, potem pa se je nenadoma spomnila na Vero. Lahko bi jo obiskala! Da ne bo ostalo pri obljubah, danih po telefonu. Ko je zapeljala v mesto, je pomislila, kako čudovito je, ker sme živeti na vasi. Asfalt je bil tako segret, da so nad njim plavali svetlobni prividi. Kar nekaj časa je iskala ulico in blok. V blok pa ji ni bilo treba. Zagledala jo je že, ko je parkirala. Voziček je bil postavljen pred vrsto železnih garažnih vrat.
Vera je jokala, ko jo je privila k sebi. »Oh, ne bi bilo treba! Študiraš, nimaš še svojega denarja!« ko je zadregi sprejemala zavitek kave, bomboniero in šopek, ki ga je Nina natrgala kar na domačem vrtu. Po turško je sedla kar na tla, ob voziček, in z roko na Verinem kolenu poslušala njene bridkosti. Da je rada tukaj spodaj, ker vidi vsaj ljudi, ki hodijo mimo. Gori v bloku vidi le zid sosednje stavbe. Da zdaj nima več tako krutih bolečin, da pa sladkorna napreduje in bi najraje videla, da jo Bog pokliče k sebi. Vse to je zlivala v čuteče mlado srce. Vso svojo osamljenost, svoje strahove in bolečine. Nina je poslušala, jo božala po kolenu in tu pa tam rekla kaj spodbudnega.
Njun pogovor so s peklenskim hrupom zmotili trije motoristi. Težka vozila so zaokrožila po dvorišču in eno je pristalo tako blizu Nine in Verinega vozička, da ji je zaledenela kri. Toda ni se ozrla in ne premaknila. Poznala je, kako nesramni znajo biti ti črno oblečeni kalivci miru. Ko so drveli skozi njeno vas, je trepetalo marsikatero srce mamice, če je imela otroka zunaj, in vozniki avtomobilov so se jim skušali umikati, koliko se je le dalo.
»Bejba, si za žur? Prisedi na mojega konjička!« Poraščen, tolst obraz se je sklonil tako blizu Nine, da je zaduhala smrad po tobaku, potu in kdove še čem.
»Pusti jo! K meni je prišla. Pojdite svojo pot!« V jeznem lasu stare žene je Nina zaslutila tudi strah.
»Ne teži, stara! Kaj sploh še delaš na tem svetu? Samo zrak nam jemlješ. Za nobeno rabo nisi.«
Nina je skočila pokonci, kot da bi jo nekaj pičilo. Pozneje se je sama sebi čutila, kako se je odzvala. Kot furija je zavihtela roko in fantu prisolila zaušnico. Druga dva, ki sta to opazovala od daleč, sta se na ves glas krohotala. Njun oklofutani tovariš se ni smejal. Podrgnil se je po licu in gledal Nino. Ta je molčala in s stisnjenimi ustnicami čakala, kaj bo naredil.
»Bravo, bejba! Zares si dobra!« V njegovem glasu ni bilo posmeha, prej občudovanje. Vžgal je motor in z malo manj plina, kot je pripeljal, zginil z dvorišča.
Za Nino se je oglasilo pritajeno hihitanje. »Nina, Bog ti daj zdravje. Česa tako imenitnega še nisem videla. Vsi se jih bojimo. Še policija jim ni kos. Ti pa jih tako uženeš v kozji rog.«
Nina pa ni čutila nobenega zmagoslavja. Prej sočutje. Le kaj ti mladi meljejo v sebi, da čutijo potrebo po nenehnem divjanju in nasilju? Mar res ne zmorejo čutiti lepote življenja, vse njegove razsežnosti in barvitosti?
Ko se je vozila proti domu, se je že mračilo. Dolge sence so padale nad dolino, ki je svoje zelenje podarjala kakor upanje. Ni zavila domov. Odpeljala se je nekaj kilometrov naprej in ustavila pred Lurško kapelico v Plačah. Prostor pred kapelico je bil kot oaza miru, kapela vsa prepredena z vrtnicami in zrak je bil prepojen z nežnim vonjem. Ta kraj je ljubila že kot otrok. Postala je pred Marijinim kipom. Čutila je, da mora Materi nekaj povedati, izročiti, jo prositi. Za Vero je molila in za mladeniča, ki je prejel njeno klofuto, pa še zase, da bi znala ceniti vse barve življenja.
PIZZONI, Jožica. (zgodbe). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 10, str. 91.

Sem dolgoletna naročnica ‘naše revije Ognjišče’, ki je pravzaprav mladinska revija, vendar jo tudi starejši radi prebiramo, mogoče še bolj zvesto kot mladi.
K temu pisanju sta me nagovorile ugotovitve v vaših odgovorih, da je zelo zaskrbljujoče dejstvo, da so ljudje izgubili občutek za greh, kjer sem se našla tudi jaz. Zelo težko se odločim za sveto spoved (k spovedi grem približno na tri mesece), ker se od spovedi do spovedi nič ne spremenim.
Kako naj rečem: trdno sklenem in da mi je žal, ker mi v bistvu nič ni zares žal (ne bi rada izpadla kot farizej), čeprav se vedno trudim, da bi bila boljša.
Sem redno pri nedeljski sveti maši, tudi med tednom grem k maši in obhajilu, molim, premišljujem Sveto pismo, čeprav ga težko razumem, obiščem kakšnega bolnika, saj sem tudi sama bolnica (stara sem 82 let). Hvala Bogu, povsod me pelje moja snaha.
Odriniti na globoko? Saj imamo božje zapovedi, ki se jih moramo držati, če smo kristjani. Mesečna spoved, ki se zelo priporoča, se mi ne zdi potrebna, saj so nam mali grehi odpuščeni pri vsaki sveti maši, smrtnega greha pa človek tudi ne naredi kar tako. Vem tudi, da “kdor je brez greha, naj prvi vrže kamen”.
Vse to me vznemirja in ne najdem tistega notranjega miru, ki si ga tako želim in to me spravlja v obup. Nimam veselja do življenja in ne morem se strinjati z Jezusovimi besedami ko pravi: »Moj jarem je prijeten in moje breme je lahko.« Kdor more razumeti, naj razume!
Mira

Od spovedi do spovedi se nič ne spremenim.« To je problem, ki ga čutimo vsi. Bog nas kliče, da “odrinemo na globoko”. To pa ne pomeni, da ne bomo po spovedi naredili nobenega greha ali napake. Bog tega niti ne pričakuje. Naše slabosti in mali grehi nas silijo k priznanju, da smo grešniki. Bog ima rajši ponižnega grešnika, kot ošabnega pravičnega. To nam je jasno povedal s priliko o farizeju in cestninarju, ki jo omenjaš. Oba sta prišla v tempelj molit, toda kako različna je bila njuna molitev! Farizej je molil: “Bog, zahvaljujem se ti, da nisem kakor drugi ljudje: grabežljivci, krivičniki, prešuštniki ali tudi kakor ta cestninar. Postim se dvakrat na teden in desetino dajem od vsega, kar dobim.” Cestninar pa je stal daleč proč in še oči ni hotel vzdigniti proti nebu, ampak se je tolkel po prsih in govoril: “Bog, bodi milostljiv meni grešniku!” Povem vam, ta je šel opravičen domov, oni pa ne; kajti vsak, kdor se povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan,« (Lk 18,11–14). Seveda se nam je težko ponižati pred Bogom in njegovim duhovnikom ter priznati, da smo grešniki. Zato nam je spoved neprijetna in se izmišljujemo razne izgovore. Mnogi rečejo, da nimajo nobenega greha in karkoli jim spovednik omenja kot greh, ki so ga morda storili, rečejo, da ne. Takemu spovedancu duhovnik ne more dati odveze, ker ga nima česa ‘odvezati’. Za to, da prejmemo zakramentalno odvezo, moramo imeti ‘materijo’ in to ni težko najti, saj pravi apostol Janez: »Če rečemo, da smo brez greha, sami sebe varamo in resnice ni v nas« (1 Jn 1,8). Brez greha sta bila samo Jezus in Marija.
Ti sicer ne praviš, da nimaš greha, ampak da imaš vedno iste grehe od ene spovedi do druge, torej da se nič ne poboljšaš. Tudi to ne bo držalo. Vsak greh, ki ga storimo, je ‘nov’. Če se iskreno trudimo, da bo teh ‘novih’ grehov vedno manj. In to Bog od nas pričakuje: da se trudimo, da bi bili boljši in da ga prosimo odpuščanja, ker bi lahko bili boljši.
Lahko si pri tem pomagamo s prispodobo. Ljudje moramo jesti in piti, da ohranimo svoje telo pri življenju. Ko jemo, vemo, da bomo zopet lačni, in ko pijemo, vemo, da bomo zopet žejni. Pa ne rečemo: čemu naj jem, če bom zopet lačen, in čemu naj pijem, če bom zopet žejen? K temu nas sicer sili naša narava, naš organizem. Žal za duhovno hrano ne čutimo tako močne potrebe, pa bi jo morali, če bi dobro premislili. Tudi za to duhovno lakoto moramo prositi Gospoda, da nam jo da kot posebno milost.
Zavedati pa se moramo, da je spoved zakrament, ki nam daje milosti, ki so temu zakramentu lastne, da se varujemo grehov in jih ne ponavljamo tako pogosto. Poglablja nam spokornega duha, pomaga nam rasti v ponižnosti, zmanjšuje napuh in vsa druga grešna nagnjenja, ki nas oddaljujejo od Boga. Nekateri svetniki so se zaradi milosti zakramenta spovedovali vsak dan.
Moram te pohvaliti, da hodiš tako pogosto k maši in obhajilu pa tudi, da greš na obisk h kakemu bolniku. (Dovolim si, da te tikam, saj sva po letih skoraj na istem ‘klinu’ življenjske lestvice.) Žal mi je, da nimaš pravega veselja do življenja, da ne najdeš notranjega miru. To so preizkušnje, ki ti jih Bog dopušča in kot take jih moraš sprejeti. Nihče nima toliko razlogov, da se veseli življenja, kot kristjan. In tudi, da sprejme križe, ki mu jih Bog pošilja. Saj nas je Jezus učil: »Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame vsak dan svoj križ ter hodi za menoj« (Lk 9,23). Res je težko razumeti Jezusove besede: »Moj jarem je prijeten in moje breme je lahko«, vendar pred tem pravi: »Vzemite nase moj jarem in učite se od mene, ker sem krotak in v srcu ponižen, in našli boste počitek svojim dušam« (Mt 11,29). Jezusa moramo vedno imeti kot vzor. Praviš, da težko razumeš Sveto pismo; beri evangelije in apostolska pisma, morda tudi Apostolska dela, to je večji del Nove zaveze, vsebuje Jezusovo oznanilo.
Morda bi bilo prav da vzameš v roke kakšno versko knjigo. Danes jih imamo, hvala Bogu, veliko na razpolago. Ko smo bili mi mladi, veš, da ni bilo tako. To je naša duhovna hrana, ki dopolnjuje evharistično hrano (mašo in obhajilo) in molitev.
Bog ti pošilja preizkušnje. Po apostolu Pavlu nam zagotavlja, da »je zvest in ne bo dopustil, da bi bili preizkušani čez svoje moči, ampak bo ob preizkušnji tudi omogočil izhod iz nje, da jo boste mogli prestati« (1 Kor 10,13). Daje pa ti tudi veliko milosti, priložnosti za dobra delo in molitev. Mnogi nimajo toliko duhovnega bogastva kot ti. Njegove darove moramo ceniti in ‘zaklade’, ki nam jih je dal, pomnožiti, ker bomo ob svojem času morali dati odgovor.

BOLE, Franc (oče urednik), Pismo meseca, Ognjišče, 2013, leto 49, št. 9, str. 6-7

Neki protestantski pridigar v ameriškem mestu Chicago je imel govor, v katerem je želel oddaljene in dvomeče ljudi povabiti h Kristusu. Eden od navzočih je pridigarja sovražno pogledal in zaničljivo dejal: »Vse je lepo, kar govorite. Lepo učite, toda jaz sem izgubil vero v Boga, ko so mi skozi vrata hiše odnesli mrtvo ženo. Vse lepo in prav, a če bi čudovita žena, ki vas spremlja, ležala mrtva ob vas: kako bi mogli še verjeti v Boga?«
Ni minil mesec, ko je pridigarjeva žena umrla v težki železniški nesreči. Pridigar se je spet moral odpraviti v Chicago. Pred veliko množico je takrat dejal: »Tu sredi množice, ko stojim ob svoji mrtvi ženi, ki sem jo prišel iskat, da jo bomo pokopali, bi rad povedal, da še vedno verujem v Boga, ga ljubim in ga priznavam.«.

Iz stiske sem klical Gospoda,
Gospod me je uslišal na planem.
Gospod je na moji strani, ne bom se bal,
kaj mi more storiti človek?
Ps 118, 5 - 6

Blagor žalostnim, kajti potolaženi bodo. (Mt 5, 4)

Iz stiske sem klical Gospoda,
Gospod me je uslišal na planem.
Gospod je na moji strani, ne bom se bal,
kaj mi more storiti človek?
Ps 118, 5 - 6

Čoln je napolnila voda in bili so v nevarnosti. Pristopili so torej, ga prebudili in rekli: »Učenik, Učenik, izgubljeni smo!« in vstal je ter zapretil vetru in razburkani vodi. Prenehala sta in nastala je tišina. Rekel jim je: »Kje je vaša vera?« Obšel jih je strah, začudili so se in govorili med seboj: »Kdo neki je ta, da ukazuje celo vetrovom in vodi in so mu pokorni?« (Lk 8,22-25)

S svojimi krili te pokrije,
pod njegove peruti se zatečeš;
ščit in oklep sta njegova zvestoba.
Ne boš se bal nočne strahote,
ne puščice, ki leti podnevi,
tudi ne kuge, ki hodi v temi,
ne žela, ki pustoši opoldne.
Ps  91

Moji bratje, kadar pridete v razne preizkušnje, imejte to za čisto veselje, saj spoznavate, da preizkušenost vaše vere ustvarja stanovitnost. (Jak 1,2)

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 10 (2005), 59.
knjiga: Obrisal bo solze z njihovih oči, (Zgodbe za dušo. Nova serija 1), Ognjišče, Koper, 2022, 39.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča.
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Imeti moraš precej poguma, da se usedeš za tipkovnico, ne da bi pred tem vedel, o čem sploh boš pisal. Pa mi je nekoliko lažje, ko se ustrašim svoje prazne glave, saj se tako vendar dela večino stvari pri nas, “mnogo besed in malo okusa”, veliko praznino, votlost čutim vsepovsod, kamor se obrnem, nikjer nobene vsebine, prazne besede od danes do jutri, nobene “močne hrane”, iz katere bi človek rasel. Težko se na kaj oprem, težko iz česa živim, tako prazno je vse skupaj. Naš svet je en sam lačen berač, katerega srca nima kaj napolniti. Otroci, ki nimajo staršev, mladi, ki nimajo izzivov, starši, ki nimajo časa, starci, ki nimajo spoštovanja.
Bojim se takega sveta, bojim se, kaj bo stopilo v to našo tako na široko zevajočo praznino. Lačen človek namreč poje vse, kar mu daš v roko, vse, tudi smeti pogoltne, da le za silo poteši svojo potrebo, četudi je potem še bolj lačen. V takšnem začaranem krogu se vrti naš svet, ki vidi v teh kratkoročnih rešitvah svoje preživetje. In je hudo, ker nihče nima vizije, kam in kako hodimo, kam želimo priti, kdo postati, samo iz roke v usta se živi, samo od zasilnih potez, te pa so za človeško življenje smeti, zastrupljajo nas.
In ko se človek hrani s smetmi, počasi smet postane tudi sam, samo poglejte, na kakšnem nizki ravni se je znašla naša kultura, ne govorim samo o umetnosti – ta že dolgo zrcali v svet našo brezidejnost in praznoto – o tisti kulturi, ki se dogaja med nami, govorim: kje je nežnost, kje vljudnost, kje je še kaj od gentlemanstva, kje pogumni vitezi, ki bi se pred čim ustavili, ki bi se borili za kaj svetega. Ko polnimo svoja srca s smetmi, sčasoma tudi sami postajamo smet. Če v tebi ni prostora za nič svetega, tudi sam ne moreš postati svet. Lahko si samo smet. In potem beračiš, namesto da bi se boril. In potem dobiš, kar dobiš.
To bo menda cena našega udobnega časa, ta praznota, ki pravzaprav nezadržno ustvarja težke čase. »Težki časi ustvarijo močne može, močni možje ustvarijo dobre čase, dobri časi rodijo šibke može, šibki možje ustvarijo težke čase,« (G. Michael Hopf).
Vedno sem mislil, da se dà takšne hude čase najbolje premagati z resnim in treznim razmislekom, toda ta velikokrat rodi samo nezadovoljstvo in zagrenjenost spričo vsega, kar se dogaja. Fatalizem. Toda ta ne napolni praznine, kvečjemu jo še bolj izprazni in pomete pajčevine pod stropom. Na smrt bolni ljudje pa me učijo, da se človek veliko bolj spreminja in bolje zdravi s “humorjem” kakor s pretirano (nekateri ji – kako povedno – pravijo tudi “krščanska”) resnostjo. Zato bi kazalo, da se pričnemo lastnim zablodam smejati. Komedija je, kakor pravi Charlie Chaplin, samo življenje, ki ga gledaš z distance, tragedija, ki smo ji pustili nekaj časa. In veselje, ej, morda je to tisto, kar bi našo preresno ukvarjanje s samim seboj postavilo na povsem drugačne tirnice. Morda bi praznina v naših glavah dobila drugačen prizvok: kot nekaj nepopolnega, ki potrebuje poseg z neba. In ga bo tudi dobila. »Blagor ubogim v duhu,« (Mt 5,3).
M. Rijavec. (Na začetku). v: Ognjišče 10 (2022), 3.

Ko zažarijo listi vinske trte, ko se sonce odpravi spat malo prej, ko je vse bolj tiho, ker otroci sedijo doma in pišejo naloge, takrat je september. Otroci niso več razposajeni kot takrat, ko so jahali morske valove in se igrali v vročem pesku. Sedaj je drugače. Začela se je šola, začel se je verouk. Otrokom se odpirajo vsak dan nova obzorja. Ne samo v šoli. V zlatih vinogradih bo kmalu zazvenela pesem trgačev in otroci jim bodo priskočili na pomoč. Nosili jim bodo prazne gajbice in jih razvrščali ob brajde ...
Osemletni Tomaž vsako jutro nabaše torbo in jo oprta na šibka ramena, pozdravi babico, ki je še edina doma, se skoraj spotakne ob muca Mikija in že zdirja skozi vrata. Pokliče Polono, ki živi v sosednji hiši, in sošolko Meto, ki že zaklepa vhodna vrata. In že hitijo proti šoli. Pod težo nahrbtnikov se sprašujejo: Si naredil matko, si spisala slovko. Polona seže v žep in razdeli čokoladne bombone. Pohvali se, da ima rojstni dan, a praznovali da bodo v nedeljo, in hiti naštevat, koga vse bo povabila. Seveda tudi Tomaža in Meto, in pove, da se najbolj veseli očkovega darila. Upa, da bo tudi on prišel, ker ne živijo več skupaj, in v nedeljo ni dežuren v bolnišnici. To je v Celju in ima dolgo vožnjo.
Tomaž pove, da bo popoldne šel k babici številka dve, ne tisti, s katero živi, ker je to mamina mati, ampak k tisti, ki živi na vasi in ji reče nona. Danes imajo trgatev. Kako lepo je trgati sladko grozdje, kako lepo se je srečati z vsemi sorodniki, zlasti z bratrancem Borutom, s katerim je imel že veliko zanimivih dogodivščin.
»Ja, kako misliš iti danes v trgatev, ko pa imamo ob štirih popoldne verouk?« nenadoma vpraša Meta. Presenetila ga je. Joj, na verouk je popolnoma pozabil. Nalogo je napisal že v soboto. Kaj sedaj? Kako naj se odpove trgatvi? Kako naj danes ne vidi tega svojega razposajenega bratranca? Kako bodo shajali v vinogradu brez njega, saj že veliko pomaga. In vreme je tako lepo! Toliko zanimivih reči ga čaka v trgatvi. Sedaj pa verouk!
Meta mu reče: »Boš pa šel k babici jutri.« Jutri, jutri – se zdi Tomažu predaleč. Danes je prvi dan trgatve, najlepši dan. Vsi ga čakajo. Oče je že zjutraj pripravil rokavice in škarje za mamo, zase in tudi zanj. In zdaj naj bi ne šel?
Ves dopoldan je bil Tomaž v šoli zelo nemiren. Učiteljica je to brž opazila. Vprašala ga je, kaj ga teži, da se kar naprej vrti. Ves navdušen ji je povedal, da gre popoldne k babici v trgatev. »Lepo,« je rekla, »boš jutri povedal, kako je bilo, da bodo sošolci slišali, kako je v vinogradu.« Obljubil ji je. Ko pa je oprtal nahrbtnik in se napotil domov, je začutil črva, ki je vrtal v njegovi notranjosti. »Kaj naj naredim? se je spraševal. »Naj vseeno grem k verouku?« Verouk, trgatev, trgatev, nona, Borut verouk, katehistinja Maja, trgatev ... V mislih so se prehitevali. Celo pot do doma.
Ko je stopil skozi vrata, je odložil težko torbo. Mama ga je slišala: »O Tomaž, si že doma! Hitro nekaj pojej, brž ko pride tata, gremo k noni v trgatev.« Požrl je slino in odgovoril: »Mama, danes imam verouk ... Šel bom k verouku.« »Saj res!« se je mama udarila po čelu. »Pa saj ... če te enkrat ni ... bom napisala opravičilo.« »Ne, mama, odločil sem se! Bom pa šel jutri k noni.« »Tako si se odločil?« mama ni mogla verjeti svojim ušesom. »Vidva s tatom kar pojdita. Pomagal bom babici pospraviti posodo, potem bom naredil nalogo in šel k verouku. Čakal vaju bom. Radoveden sem, kako bo. Zvečer mi bosta vse povedala.« Mama se je nasmehnila. Ko je prišel oče, sta se brž odpravila.
Ob treh popoldne je Tomaž ponovil vse, kakor zjutraj. Vzele je torbo, poklical Polono in Meto in odšli so proti župnišču. Kar nekam tihi so bili. Tomaževe misli so dirjale med trtami in veselimi trgači ...
Katehistinja Maja jih je čakala. Ko so za začetek srečanja odmolili, Tomaž ni mogel več biti tiho. Katehistinji je povedal, da bi moral biti v vinogradu pri noni in pri svojih sorodnikih. O, kako ga bodo pogrešali! On pa se je odločil, da gre k verouku. Katehistinja je razumela to iskreno otroško dušo in vedela je, da je to za Tomaža velika žrtev. Potem je otrokom začela pripovedovati o Jezusu, ki je dejal, da je vinska trta, mi pa smo njegove mladike. Na tablo je narisala močno trto, polno mladik, in na vsako od njih so otroci napisali svoje ime. Mladike so obrodile zdravo grozdje. »Gospod vabi v svoj vinograd,« je rekla otrokom. Sama pri sebi pa je prosila: »Gospod, pokliči veliko delavcev v svoj vinograd! Naj bodo delavni, odločni in vztrajni.«
Z očmi je božala svoje otroke. Deset jih ima v skupini in vsak je svet zase. Vsak ji znova in znova prinaša dragocena spoznanja. »Hvala ti, Gospod, ker me z odprtimi očmi vodiš po svojem vinogradu. Pomagaj mi, da bodo tudi ti otroci, ki si mi jih zaupal, rodoviten vinograd v njihovo veselje in v tvojo slavo.«
Pavlina Bizjak, zgodbe, v: Ognjišče (2012) 10, str. 52

Ne vem, kako naj natančno izoblikujem svojo misel. Toda številne molitve – mislim na obrazce, ki so nas jih naučili – mi ne povedo veliko. Včasih se mi upira, da bi molil na ta način. Zdijo se mi tako ‘oguljeni’. Ne vem, če ravnam prav? Kaj mi svetujete glede molitve?
Leon
Vaše vprašanje kaže na značilno težavo številnih današnjih vernikov – potrebo po pristni, iskreni molitvi, osvobojeni formalnosti. Ta želja je dobra, saj mora molitev prihajati iz srca. Toda naša molitev je pogosto uboga, čeprav želi biti iskrena. Zato lahko uporabljamo tudi ustaljene obrazce. Ti nam pomagajo, da se ‘znamo’ obračati na Boga. Pomagajo pa nam tudi v ‘duhovni suši’, ko ne najdemo svojih ustreznih besed. Cerkev nam priporoča nekatere molitvene obrazce, a ne zapoveduje, da moramo uporabljati samo to ustaljeno obliko molitve. “Molitev namreč ni le samodejni izliv notranjega vzgiba. Vključuje tudi premišljevanje, preučevanje in prodiranje v duhovne stvarnosti, katere izkustveno dojemamo,” pravi Kompendij katekizma katoliške Cerkve.
Da nismo prvi, ki imamo težave z molitvijo, nam priča prošnja apostolov: »Gospod, nauči nas moliti!« (Lk, 11,1) in Jezus jih je naučil moliti očenaš. Gre torej za ‘obrazec’, za obliko molitve, ki nas jo je naučil sam Jezus. Zato ima ta molitev posebno mesto med krščanskimi molitvami in v kristjanovem življenju.
Ne vem točno, kaj ste mislili z molitvenimi obrazci. Morda tiste, ki jih znamo na pamet, oz. tiste, ki smo se jih naučili ‘za birmo’. Ne smemo pozabiti tudi na druge zapisane molitve. To so npr. psalmi ali drugi spevi, zlasti iz Svetega pisma Nove zaveze (Marijina hvalnica ali Moja duša; Zaharijev hvalospev ali Hvaljen Gospod, Bog naših očetov; spevi iz pisem apostola Pavla ali iz knjige Razodetja). Te nam polagajo v usta besede, ki jih je Bog sam navdihnil in s katerimi ‘vzgaja’ naše srce, da se obrača na Boga.
Dalje ne pozabimo na številne molitve sodobnih avtorjev. Vsako Ognjišče začenjamo z molitvijo kakšnega sodobnega avtorja. Naš urednik Silvester Čuk jih je zbral tudi v knjigo. Trenutno je na voljo knjiga Zakladnica molitve (uredil Marko Čuk). Prevajalec molitev je napisal, da te sodobne molitve “želijo biti vzorec za naš osebni pogovor z Bogom”. Niso pa edini vzorec. Omenil sem že molitve iz Svetega pisma, še prej molitve, ki so nastale v zgodovini Cerkve. Naj še dodam nekatere čudovite molitve svetnikov, na primer Hvalnica stvarstva sv. Frančiška Asiškega. Njegova drža hvaljenja je navdihnila številne druge molitve.
Vi si izberite tisto obliko molitve, ki vam bo najbolj pomagala v pogovoru z Bogom. Med vsemi naštetimi molitvami boste gotovo našli kaj zase, morda vam bodo bližje sodobne molitve, če vam niso ljubi ‘tradicionalni obrazci’. Lahko pa molite tudi s svojimi besedami, čeprav tudi na naše osebne, ‘izvirne’ molitve vplivajo ustaljeni molitveni obrazci.
Ustaljeni molitveni obrazci nam pridejo prav v trenutkih ‘duhovne suše’, ko ne moremo moliti s svojimi besedami. Takrat lahko preprosto molimo Gospodovo molitev. Morda nas bodo nagovorile kakšne besede iz nje (npr. zgodi se tvoja volja; odpusti nam naše dolge; reši nas hudega ...). Bodimo prepričani, da nas bodo kakšne besede prej ali slej nagovorile, če bomo vztrajali. Če pa bomo prenehali moliti, nas ne bodo mogle nagovoriti in nam posledično pomagati iz ‘duhovne suše’.
Poleg tega ne bodimo preveč domišljavi. Tudi rodovi pred nami so znali moliti. Številni obrazci so se rodili iz rodov Bogu predanih src. Njihove besede lahko postanejo tudi naše besede, če jih bomo počasi premišljevalno molili in jih ponotranjili, ne pa samo avtomatično ‘drdrali’. Izkušnja Bogu predanih rodov vernih, zaobjeta v številnih molitvenih obrazcih, nam bo pomagala v naših iskanjih in hrepenenju po Bogu.
Božo Rustja, Pisma. Ognjišče (2017) 10, str. 48

V dneh kralja Salomona je v Jeruzalemu živel bogataš z imenom Simeon. S svojimi služabniki je ravnal zelo slabo. Zahteval je, da so trdo delali, ni jim pa dajal dovolj hrane, zato so bili oni in njihovi otroci pogosto lačni.
Ko je v deželi zavladala huda lakota, so bogatejši ljudje odprli svoje žitnice in dajali kruha revnim. Vsi, razen Simeona. Na vrata svojih žitnic je dal pritrditi še dodatne ključavnice.
Govorice o Simeonovi skoposti so prišle na uho kralja Salomona. Izmislil si je zvijačo. Poslal je svojega glasnika, ki ga je povabil na obed v kraljevo palačo. Simeon se je počutil zelo počaščenega. Da bi čim bolj užival pri kraljevem obedu, ves dan ni nič jedel in je prišel v kraljevo palačo zelo lačen.
Služabnik ga je povedel v čakalnico in mu dejal: »Kralj bo nocoj jedel samo z vami. Veljajo pa posebna pravila obnašanja, ki se jih morate držati. Ničesar ne smete prositi niti kralja niti služabnikov. Ne smete se pritoževati. Ko vas bo kralj vprašal, kako so vam bila jedila všeč, morate odgovoriti, da ste neskončno uživali. Ste se pripravljeni držati teh pravil?«
»Seveda,« je odgovoril Simeon.
»Dobro, potem počakajte tukaj in poklical vas bom, ko bo čas za večerjo.«
Čakal je in iz kuhinje se je širil čudovit vonj. Končno je prišel čas za večerjo. »Sedi, prijatelj,« je dejal Salomon, »želel sem, da večerjaš z menoj.«
Simeon je sedel. Strežnik je postavil pred kralja pečeno ribo na zlatem krožniku. Kralj je začel jesti in ko je pojedel, je dejal: »Riba je odlična.« Ko je končal, je strežnik postavil krožnik z ribo pred Simeona. Ravno ko je hotel začeti jesti, jo je služabnik vzel in odnesel nazaj v kuhinjo. Simeon se je že hotel pritožiti, a se je spomnil pravil in umolknil.
Služabnik je nato postavil pred kralja juho v zlatem krožniku, ki jo je ta z veseljem pojedel. Ko je končal, je postavil krožnik juhe pred Simeona, a ga je takoj tudi umaknil. Enako se je zgodilo pri glavni jedi in sladici. Tako je Simeon ostal lačen. Jezno je pogledal služabnika, obenem pa se je trudil nasmehniti se kralju. Ob koncu obeda je kralj Simeona vprašal:
»Upam, da ti je bila hrana všeč.«
»O, seveda, vse je bilo odlično,« je odgovoril Simeon.
»Me veseli,« je dejal kralj.
Lačni Simeon je vstal, da bi se poslovil. Toda kralj je dejal: »Ne odhajaj, prijatelj. Noč se je komaj začela. Želim, da te razveseljujejo moji glasbeniki.«
Vstopili so glasbeniki in igrali kar nekaj ur. Ko so končali, se je Simeon spet želel posloviti, a kralj je rekel: »Ne odhajaj, dragi prijatelj. Pozno je. Ostani pri meni čez noč.«
Obiskovalcu ni preostalo drugega, kakor da ostane. Zaradi lakote ni niti zatisnil očesa. Buden je ležal in razmišljal, kaj pomeni to kraljevo ravnanje. »Zakaj me je povabil sem in mi ni dovolil jesti?« se je spraševal.
Nenadoma ga je prešinilo: kralj ga je hotel poučiti, kako nekaj hudega je lakota. In kako nazorno mu je to pokazal. In Simeon je sklenil, da služabnikov nikoli več ne bo pustil oditi lačnih.

knjiga: Zgodbe za skladen zakon in družino, (Zgodbe za dušo 12), Ognjišče, Koper, 2021, 119.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča.
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

zgodba iz knjige: Rustja, Božo, 2014. Zgodbe za skladen zakon in družino: Zgodbe za dušo 12. Koper: Ognjišče.