K nekemu staremu modremu možu je nekega dne prišel otrok in ga vprašal, če bi se lahko naučil leteti.
Modri mož se je nasmehnil in odvrnil, da bi tudi človek lahko poletel, če bi odvrgel vse, kar ga obtežuje. Če bi postal lahek, lahek kot peresce.
»Tega ne razumem!« je zaklical otrok. »Naj bi postal lahek kot peresce? Saj tehtam trideset kilogramov.«
Modrijan se je zamišljeno smehljal: »Povej mi, katere reči imaš in ti veliko pomenijo.«
Otrok je začel naštevati: »Moje kolo, moj telefon, moj televizor, moje knjige, moji CD-ji, moj akvarij, moj ...«
Modrijan je vprašal: »Ali bi bil pripravljen pozabiti svoje želje, samo ene ne, namreč da bi poletel?«
»Ne,« je obotavljaje in tiho rekel otrok.
»No, vidiš,« je pokimal stari modri mož, »zato se tudi tvoja duša ne more učiti leteti.« (sč)

Tistemu, ki laže, rečemo lažnivec. A ga moramo na laži ujeti in mu laž dokazati. Sicer se lahko izgovarja, da ima bujno domišljijo in navdih … da je umetnik, skratka, in da ne more drugače. In je takih ‘umetnikov’ precej in dosti in preveč: v raznih službah in na mnogih položajih!
Tistemu, ki goljufa, rečemo goljuf. In prevarant. Čeprav je res, da ni prevarant vsak, ki vara! Kdor vara v zakonu, je prešuštnik. A je prešuštnik tudi tisti, ki sploh ni poročen. In če tak vara, sploh ne vara, saj ni nikomur nič obljubil. Je pa koruznik.
Koruznik je koruzni kruh, a tu se logika zgubi in zaustavi. Mislim: ne pri kruhu, ampak pri koruzništvu!
Kdor vara, tudi ni varilec. Saj varilec združuje, medtem ko prevaranti, prešuštniki in koruzniki trgajo, razbijajo in ločujejo.
Čeprav je vsak, ki vozi voznik, ni vsak, ki misli mislec. Mislec je ta, ki misli dobro in lepó. Kdor hoče biti voznik, mu ni treba voziti dobro in lepó, še manj po pravilih … zadostuje le izpit. Za mislece ni izpita. In čeprav mnogi tako mislijo: ne misli že vsak, ki misli, da misli. Za kaj takega je potrebno mišljenje. Tega pa zadnje čase primanjkuje. Sploh pravega in zdravega mišljenja. Večina ljudi zgolj melje tuje in prežvečene misli. In čeprav meljejo, niso mlinarji. Saj mlinar melje zrnje in ne mlati prazne slame.

Kdor mlati, je mlatič. A kdor udari, ni udarnik, temveč nasilnež. In so se včasih, tako: udarniško, gradile ceste, danes pa se rušijo mostovi!
Ni govorec vsak, ki govori. Pa čeprav govori lepó, veliko in hitro. Govorec govori pametno. In spet ni pameten vsak, ki pametuje in se ima za pametnjakoviča. Pameten je tisti, ki je moder. In to ni barva, pa čeprav najdeš modre med črnimi in rdečimi. Med slednjimi sicer manj, a to je zgolj moja subjektivna opazka.
Če nam kdo teži, mu rečemo, da je težak. Pa ne opravlja težkega in napornega dela. O, ne! Prav neverjetno je, s kakšno lahkoto nam ljudje težijo. (Hecno, če pomislim: težko in naporno delo je pravzaprav prenašanje tistih, ki nam težijo. A če to poveš na glas, ti ne bodo rekli, da si težak, ampak nestrpnež!) In so ljudje težki, čeprav niso težki. Težaki so dostikrat in vse bolj pogosto suhi ljudje. Sitni! (Sitno v nekdanjem bratskem jeziku pomeni drobno!) No, vsaj meni težijo suhi ljudje. Moram pa odkritosrčno priznati, da le malo ljudi v primerjavi z mano, ni suhih!
Ni vsak, ki zna pisati, že pisec, kot tudi ni vsak pisec že pisatelj. Marsikateri pisec ni niti pismen, ali pa je polpismen, kar je še slabše!
Ni vsak, ki so ga vzgajali, vzgojen.
Ni vsak, ki je bil deležen izobrazbe, izobražen.
In kljub lepemu in urejenemu videzu je mnogo brezobraznih!
Ni vsak, ki ga ozmerjamo s slepcem, tudi zares slep. In res ne vem, zakaj ljudje tako radi naredimo zmerljivke iz tujih težav in nadlog? Smo res do te mere zaslepljeni? Poleg tega je treba vedeti, da zgodovina beleži mnogo slepih ljudi, ki so veljali za vidce!
Tudi slepi potnik ni slep. Vsaj ne nujno. Slepi potnik je goljuf, te pa sem že omenil.
Je pa resnici na ljubo treba priznati, da marsikateri slepi potnik je, kar je, ne iz želje po goljufiji, marveč iz nuje! In torej ni goljuf. Oziroma je goljuf po črki zakona, ne pa v srcu! Ne vem pa kako je po tej plati s preostalimi goljufi iz drugega odstavka?
Je že tako, da smo vsi ljudje grešniki. Vsi grešimo. Tudi svetniki. In čeprav so vsi svetniki tudi grešniki, nismo vsi ljudje tudi svetniki. Še manj – sveti. Kar je hecen nesmisel. Ne zaradi besedne igre, ampak zaradi bistva. Zaradi vsebine.
Večina je dostikrat manjšina, ki je bolj glasna. Ki kriči.
Da sem enakovreden, ni treba, da sem enak! Ali, Bog ne daj, celo isti!

ČUŠIN, Gregor. (Razsuti tovor), Ognjišče, 2014, leto 50, št. 10, str. 17.

Zgodba

Še jim dajaj

Ko je bogataš premišljeval o dobrodelnosti, je godrnjal: »Ubogi zahtevajo vedno več. Kako dolgo jim bom še dajal?«
Notranji glas mu je prigovarjal: »Dajaj jim tako dolgo, dokler boš sam prejemal od Vsemogočnega. Če bo On nehal, potem lahko nehaš tudi ti!«
Tedaj je spoznal, da tisto, kar je razdelil ubogim, ni bilo njegovo. Odtlej je dajal ubogim še več, kakor je dajal dotlej.

Misel

Lahko imamo malo, vendar nismo 'ubogi v duhu', če si želimo kaj imeti.
Biti 'ubog v duhu' ne pomeni, da nimaš nič, ampak držo, ko se popolnoma zanašamo na Boga in nismo navezani na zemeljske dobrine. Z drugimi besedami: trdno zaupamo v Božjo previdnost.
Lahko smo obdani z bogastvom, a smo pri tem 'ubogi v duhu'. Mnogi svetniki so živeli v sijajnih hišah in obdani z bogastvom, pa so ohranili duha uboštva.
Biti 'ubog v duhu' ne pomeni zanikati človeškega dostojanstva, ampak prav nasprotno.
'Ubogi v duhu' postanemo, ko smo tako »odvisni« od Boga, da postanemo neodvisni od vseh zemeljskih stvari.

Molitev

Gospod Bog,
prosimo te, pomagaj nam, da bi bili
vedno manj navezani na zemeljske stvari
in bi vedno bolj zaupali vate.
Daj nam spoznati,
da vse dobrine tega sveta
ne morejo potešiti našega srca.
Tako si ne bomo prizadevali, da bi imeli čim več,
in bomo bolj odprti za potrebe drugih.
Vemo, da moremo biti »ubogi v duhu«,
ko se zavedamo svojih potreb,
jih lahko potešimo le tako,
da jih v popolnem zaupanju izrečemo tebi.
To nam prinaša zadovoljstvo,
ki nam ga svet ne more dati,
pa tudi vzeti ga ne more.
Navdaj nas s hrepenenjem po božjem kraljestvu,
kjer boš ti naše bogastvo za vedno.

Iskrica

Ubog v duhu je človek, ki je spoznal, da stvari ne pomenijo nič in da Bog pomeni vse.
Blagor ubogim v duhu (Mt 5,3)

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 11 (2011), 14-15.
v knjigi: Zgodba zate, Ognjišče, Koper, 2022, 35.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Cesar Friderik II. je v 13. stoletju vladal na Siciliji. Hotel je odkriti prajezik človeštva. V neko sirotišnico je spravil najdenčke in jim priskrbel negovalke. Dojenčkom so morale nuditi najboljšo hrano in skrbno nego. Negovalkam je bilo najstrožje prepovedano samo eno: z otroki niso smele spregovoriti niti besedice. Če otroci nikoli ne bodo slišali besedice v nekem določenem jeziku, si je mislil cesar, bodo nekega dne začeli govoriti prajezik človeštva. Sad tega poskusa ni bil prajezik človeštva, temveč je pokazal na prapotrebo človeštva. Otroci so namreč hirali in umirali kljub skrbni negi in dobri prehrani. Izkazalo se je, da otroci za rast, razvoj in življenje poleg hrane in nege potrebujejo besede ljubezni. (sč)

S. Čuk, Iskrica, v: Ognjišče, 10 (2022) 75.

Na vas se obračam s prošnjo za razlago Marijinega sporočila oz. izjave iz Fatime. Marija je med drugim rekla: “Veliko duš gre v pekel, ker nihče ne moli zanje” (navajam približno iz angleškega prevoda). Sporočilo mi ne da miru, ker v bistvu pomeni, da smo mi soodgovorni, da gredo nekateri naši bratje in sestre v pekel, čeprav bi bila za njih možnost rešitve, če bi od Boga preko naše molitve dobili dodatne milosti. Z vidika Boga kot pravičnega in tudi ljubečega sodnika je še vse nekako v redu, češ tudi brez naše molitve dobi vsak vendarle dovoljšnjo mero milosti za zveličanje, za ‘informirano odločitev’, in navsezadnje si tisti, ki gredo v pekel, to v globini tudi sami želijo. Vendar si kot oče z otroki ne morem predstavljati neskončno ljubečega Boga Očeta, ki bi dovolil, da gre v pekel njegov otrok, ker pač njegovi sorojenci niso dovolj molili zanj – če pa ve, da bi ta njegov otrok lahko spremenil odločitev in si želel ostati z njim(i), če bi le dobil še kak dodaten ‘val’ milosti.
Konkretneje: recimo, da je moja hči odšla od doma ter živi zelo grešno življenje. Vidim, da je na poti v pekel in sem jo šel že večkrat iskat, da bi jo prepričal v vrnitev in vredno življenje. Noče. Ponjo sem poslal celo svojega edinega sina, a je umrl zaradi nje in zanjo, ko ga je prosečega, da bi se vrnila, odrinila na cesto pod tovornjak. Slutim, da bo kmalu umrla. Če bi me moji drugi otroci prosili za svojo sestro, bi jo šel še enkrat prosit in iskat. Poznam jo bolje kot ona sebe in čutim, da bi naposled po toliko letih le delovalo in bi se spreobrnila, vendar tega ne bom storil, ker me nihče ne prosi, svojo ljubezen pa sem že izkazal v več kot dovoljšnji meri. Se bo pač pogubila. Svojo ženo bom pa poslal opozorit druge otroke, da naj za preostale bolje molijo, da se ne bi še kdo tako pogubil.
Sem pravičen in ljubeč oče? Da. Neskončno usmiljen in noro ljubeč? Hm. Tak, ki pusti devetindevetdeset ovc, da išče eno izgubljeno? Ki želi, da odpuščamo sedemdesetkrat sedemkrat, v popolno neskončnost, brez omejitev? Mislim, da ne.
Zbegala me je že tudi obsmrtna izkušnja Glorie Polo, ko ji Jezus pove, da je dobila še eno možnost in ne gre v pekel zgolj zato, ker je nekdo, ki je prebral novico v časopisu, molil zanjo. To sem si razložil tako, da če ne bi bilo tega človeka, bi pa nekdo drug molil zanjo; in če bi ta zatajil, spet nekdo drug, po verigi vse do Marije in naposled do Jezusa, ki je za nas umirajoč molil na križu. Ali pa do golega usmiljenja samega Boga, kot sem bral v neki drugi obsmrtni izkušnji katoliškega duhovnika, ki bi šel v pekel, če mu Jezus ne bi dal še ene možnosti, in sicer povsem iz lastne milosti, brez navajanja molivcev, ki da bi to izprosili.
Vse skupaj sem si razlagal, da je seveda še kako smiselno, da molimo za druge, čeprav bi jih Bog odrešil tudi brez nas; da se s tem zmanjšuje trpljenje in zlo na zemlji ter čas bivanja v vicah, pa tudi za tiste, ki naposled gredo oz. hočejo v pekel, vendarle pomaga molitev vsaj tako, da se zmanjša zlo in pohujšanje, ki ga delajo na zemlji; in seveda se krepi vidik skupnosti Cerkve in bratov, ki se z molitvijo podpirajo in nosijo bremena drug drugemu.
Vse torej še gre do tega sporočila Marije, ki pa jasno pravi, da se ljudje pogubijo zaradi pomanjkanja naše molitve. Se pravi Božje usmiljenje in Jezusova žrtev ter molitev na križu nista dovolj, če pač drugi bratje in sestre v primeru kakega grešnika zatajimo z molitvijo? Po internetu na katoliških forumih sem že iskal razlage tega, pa je očitno težko vprašanje tudi za druge. Dva najboljša odgovora:
1. Marija je govorila kot mati, ki si želi, da bi se otroci kar čim več podpirali z molitvijo, ne pa kot teolog, ki pripravi izjavo ali dogmo za analizo;
2. Razlaga, ki sem jo že omenil: nikakor nismo soodgovorni, če gre nekdo v pekel, smo pa bili pozvani, da bi ga dodatno podpirali z molitvijo; vsak dobi, če ni molitve od sorojencev, dovolj milosti in usmiljenja od Boga, nikogar ni v peklu, ki bi se v nekih drugih okoliščinah odločil za Boga; ta razlagalec pa žal ni razložil, zakaj je Marija potem rekla drugače? Menda ni kot dandanašnji tržniki malo priredila resnico za boljši retorični učinek? Cilj ne posvečuje sredstev v Božjem kraljestvu ...
Spraševal sem se tudi, če je Marijina izjava morda slabo zapisana, razumljena ali prevedena: je morda hotela reči, da gredo mnogi ljudje proti peklu vsak dan s svojim obnašanjem in odločitvami, ker premalo molimo zanje (ne pa da tam že so zaradi tega!); da pa, če ne bomo molili zanje, to ne pomeni, da bodo res šli v pekel, saj bodo rešeni tudi preko njene priprošnje ali Božjega usmiljenja, če bo v njih le kanček želje po Bogu? Kot pri nekaterih bogataših, ki se vendarle lahko zveličajo, pa čeprav gre še kamela lažje skozi šivankino uho ... ker je pri Bogu vse mogoče.
Jakob

V svojem razširjenem vprašanju že sami najdevate delne odgovore. Marijine izjave v Fatimi je treba jemati kot preroške besede, saj imajo prikazanja v Fatimi izredno močan preroški značaj, najbolj od vseh priznanih Marijinih prikazovanj. Preroške izjave pa so vedno pogojne, sicer ne bi imele pravega smisla. Morda se spominjate preroka Jona v Ninivah, kako je priredil Božje sporočilo, češ “Ninive bodo pokončane!” a v resnici niso bile, saj so se prebivalci spreobrnili. Tako Marijina izjava ne more pomeniti, da so mnogi ljudje že v peklu, saj kaj takega ni razodeto ne v Svetem pismu ne kasneje z izjavami cerkvenega učiteljstva. Zato je bolj primerna razlaga, ki ste jo omenili že vi, da so mnogi s svojim življenjem usmerjeni v to dokončno stanje brez Boga.
Odrešenje človeka po izvirnem grehu in osebnih grehih ostaja skrivnost, v katero samo malo prodiramo. Ostaja zavita v Božjo ljubezen in je nikoli ne bomo dokončno dojeli – morda šele v nebesih. Vsekakor pa je v vsakem primeru naše odrešenje zastonjski Božji dar in ne zasluženje posameznika niti skupnosti. Res pa je, da nam je Kristus s svojim načinom življenja in odrešenja pokazal, da si želi pri tem svojem delovanju naše sodelovanje. Končno nam je povedal, da smo po krstu postali udje njegovega skrivnostnega telesa in ta primera dobro nakazuje, da smo v med seboj povezani podobno kot udje telesa. In kot udje v telesu sodelujejo med seboj (v dobrem – zdravje in v slabem – bolezen) in vplivajo drug na drugega, so solidarni med seboj, tako tudi ljudje med seboj. Naše sodelovanje pri spreobračanju drugih in drugih pri našem ima svoj izvor v učlovečenju Jezusa Kristusa. Zakaj se je Jezus učlovečil? Ali nas ni mogel odrešiti brez tega? Verjetno bi lahko, saj je Bog. A brez bojazni lahko verjamemo, da je bil ta način za nas ljudi najbolj primeren, sicer bi Bog izbral primernejšega. Torej nam je želel priti naproti kot človek, da bi v človeku Jezusu prepoznali, da se nam je približal Bog na človeški način in bi ga zato lažje sprejeli, se ga oklenili in se mu izročili, da bi nam lahko podaril odrešenje. In ta princip ohranja še naprej, le da je način svoje navzočnosti in javljanja med nami spremenil. Zapustil je Cerkev kot svoje skrivnostno telo, po katerem sedaj prihaja naproti ljudem, saj Cerkev nadaljuje njegovo odrešenjsko delo na svetu vse do konca sveta. In temu služi molitev, žrtve, nagovor, oznanilo evangelija, zakramenti – skratka delovanje in pričevanje življenja kristjanov. Nobenega vpogleda pa nimamo, kako bi bilo v konkretnem primeru, če ne bi molili, se žrtvovali ... A končno to tudi ni naša naloga, kajti če nam Bog nekaj naroči, nima smisla veliko razmišljati in iskati logične razloge. Ljubezen ima drugačne razloge kot razum. Če Bogu zaupamo, bomo z veseljem storili, kar želi od nas, ne da bi prej zahtevali tisoč odgovorov na naše zakaje. Če nas Bog želi vključiti v svoj proces odrešenja ljudi, je pravzaprav to za nas velika čast in bi bilo nesmiselno vnaprej zahtevati še neka dodatna zagotovila, da ni vse skupaj samo prazna potegavščina.
Iz dosedanjega razmisleka lahko sklepamo, da smo soodgovorni drug za drugega, tudi za odrešenje, a te odgovornosti ne moremo razumeti v absolutnem smislu. Božja ljubezen ima nešteto poti do človeka in če naše soudeležbe ne bo, bo iskal druge poti. A vse so lahko na neki način nezadostne, če se posameznik v svoji svobodi kljub vsemu Božjemu in našemu prizadevanju odloči zavrniti Božjo ljubezen.
Ob Marijinih izjavah in pojavah v Fatimi pa je morda dobro dodati, da so pogojene tudi s takratnim časom, takratno govorico in prakso duhovnosti, torej s takratno duhovno kulturo, ki so jo Fatimski pastirčki živeli. Zato jih je mogoče prav razumeti samo v tistem kulturnem kontekstu. Za danes pa jih je potrebno v čem tudi ‘prevesti’ v sodobno situacijo in sodobno dojemanje in življenje duhovnosti. V tem smislu ostaja sporočilo tudi za naš čas aktualno, saj v temelju poudarja, da v svetu obstoji zlo, a obstaja tudi dobro in Bog želi, da obstaja tudi z našo pomočjo. Boj proti zlu pa ni bil, ni in ne bo nikoli lahek in enostaven.
TURNŠEK, Marjan (Pisma). Ognjišče, 2017, leto 53, št. 12, str 46.

»Dragi duhovljani! Morda vam danes zadnjič govorim s tega mesta. Morda, pravim. V tem hramu bo morda za dolgo utihnila molitev v vašem jeziku. Jezus je bil zapodil kupce iz templja, a danes so kupci zapodili Jezusa. (…) Prosim vas, le eno vas prosim, rotim vas, oklepajte se svojega jezika s prav tako ljubeznijo kot svoje zemlje! (…) Čuvajte ga v svojih domovih kot lučko, da ne ugasne! Pride dan, ko ga bo usoda zopet poveličala. Pride, zakaj Bog je pravičen, le v njega lahko zaupamo. (…) Toda Božje pravice in dobrote bodo deležni le tisti, ki so si znali ohraniti, kar so prejeli iz božjih rok. Drugi pa bodo zaznamovani kakor hudodelci, preklinjali jih bodo otroci in vnukov vnuki, amen!« Tako se je od svojih vernikov poslovil kaplan Martin Čedermac, naslovni junak Bevkovega roman, ker so ga preganjali fašisti, ki so v Slovenski Benečiji prepovedali slovenski jezik pri bogoslužju in verouku. Priimek Čedermac simbolizira duhovnike, ki so se upirali ukazom oblasti in odločno branili jezik ljudstva. V prilogi (naslov je vzet po knjigi Mire Cenčič – TIGR, Škofije 2008) gremo na obisk k Beneškim Slovencem, ki so se pred 150 leti (21. oktobra 1866) plebiscitno odločili za Italijo, a jim je ta postala kruta mačeha.

DEŽELICA TREH DOLIN
Beneška Slovenija (ime Beneška je dobila, ker je 400 let spadala pod Beneško republiko) je najskrajnejši zahodni del slovenskega ozemlja; do nastopa fašizma so jo Italijani imenovali Slavia veneta, Slavia italiana, tudi Slavia friulana. Geografi računajo, da njena površina meri okoli 516 km2, nekakih 500 km2 naj bi poseljevalo slovensko prebivalstvo. Po zemljepisnih in podnebnih značilnostih je ta svet podoben Posočju. Beneške vasi so raztresene po dolinah in terasah na višini do 460 metrov. Beneška Slovenija je dežela treh rek/rečic: Nadiže, Tera in Rezije in po teh njene prebivalce ločimo na nadiške ali špetrske Slovence, terske in rezijanske Slovence. Zaradi težko prehodnega hribovitega ozemlja niso bili med seboj povezani, razvili so vsak svoje narečje in navade, povezovala jih je edino skupna zgodovinska usoda. Nekaj posebnega so s svojim težko razumljivim starinskim jezikom Rezijani, prebivalci Rezije, katere središče je Ravenca (Prato di Resia), ki sega do pobočja Kanina. Severno od Rezije je Kanalska dolina, kjer tudi še žive Slovenci, a jih ne prištevamo k Beneškim Slovencem.
Nadiški Slovenci živijo po hribih in dolinah Nadiže in njenih pritokov pod Matajurjem in Kolovratom tja do Goriških brd. Središče te pokrajine je Špeter (S. Pietro al Natisone), nekdaj Špeter Slovenov (S. Pietro degli Slavi). Nadiški Slovenci so najbolj podobni posoškim in briškim in se zanje največkrat uporablja kar širše ime Beneški Slovenci. Nadiški Slovenci živijo v treh dolinah: Nadiški, Šentlenartski ali Podutanski in Sovodenjski, ki se cepijo v stranske dolinice. Po njih so razmetane vasice s preprostimi hišami, le Špeter je večje naselje. Vse to področje je bilo nekaj desetletij nazaj strnjeno slovensko. Stoletja so bili vsi Beneški Slovenci enega stanu – kmetje svobodnjaki. Imeli so manjša posestva, na katerih so pridelovali skoraj vse, kar je bilo potrebno za preživetje. Drugo so si priskrbeli na tržnici v Čedadu. Trše življenje so imeli prebivalci Terske doline in Rezije, kjer je svet hribovit in je zemlja bolj skopa. Tam so se ukvarjali z živinorejo (ovce, koze). Za to področje je bilo že od nekdaj značilno izseljevanje, najprej začasno kot krošnjarstvo, pozneje pa tudi težaško delo po evropskih gozdovih in premogovnikih. Nov val izseljevanja je sprožil potres leta 1976; številne po potresu obnovljene hiše so prazne.
V več kot štiristo vaseh in petnajstih dolinah nad furlansko ravnino so našli domove Slovenci z naše zahodne meje. Leta 1866 jih je v Benečiji in Reziji živelo okrog 30.000, leta 1881 so jih našteli več kot 36.000, ob koncu 19. stoletja jih je bilo okrog 40.000. Tik pred prvo svetovno vojno je leta 1914 izšel Statistični letopis, ki navaja tudi število Slovencev po posameznih okrajih: v Čedadu jih je bilo 32.317, v Tarčentu 12.892, v Tolmeču 4.671 in Huminu 2.123, skupaj torej kar 50.003. Po ocenah naj bi bilo v začetku 70 let 20. stoletja v občinah Videmske pokrajine kakih 40.000 Slovencev.

PRVI SLOVENSKI PARLAMENT
Naši predniki so se tod naselili proti koncu 6. stoletja. Ustavili so se pred langobardsko obrambno črto na robu Furlanije. V drugi polovici 8. stoletja so prišli pod Franke. Z uveljavitvijo fevdalizma je to ozemlje leta 1077 prišlo v last oglejskih patriarhov, ki jim je pripadala cerkvena uprava od leta 811. Leta 1420 pa se ga je polastila Beneška republika in pod njihovo upravo so Beneški Slovenci živeli do leta 1797 – skoraj 400 let. To je bila zlata doba. Pod njeno vladavino so namreč imeli poseben položaj: niso bili tlačani, niso bili obremenjeni z nobenimi dajatvami in niso služili vojaščine. Imeli so samo eno obveznost: varovati meje pred vdori tujih ljudstev ali sosedov v časih kuge ali lakote. Imeli so svojo krajevno samoupravo. Najmanjša družbena skupnost je bila sosednja ali soseska. Soseske so se ohranile iz davnine in so nadomeščale občine. Obsegale so posamezno vas ali več zaselkov. Vseh sosedenj je bilo med nadiškimi Slovenci 36. Člani sosednje so bili vsi hišni gospodarji, vsaka je imela svojega dekana (župana), ki je predsedoval skupščini pod lipo. Sosednje so se povezovale v dve veliki sosednji pod vodstvom velikega dekana. Prva velika sosednja se je imenovala Landarska in je upravljala Nadiško in Sovodenjsko dolino, druga pa Merska za Šentlenartsko dolino. Sosednje so skrbele tudi za svoje cerkve in za duhovnike, ki so jih tudi izbirale, čedajski kapitelj jih je samo potrdil. Zastopniki obeh velikih sosedenj so za reševanje skupnih zadev shajali pri cerkvici sv. Kvirina na skupnem zborovanju, ki so mu pravili velika sosednija ali parlament. Okoli kamnite mize so razpravljali o deželnih zadevah in sklepali o javnem redu. Ta parlament ob Nadiži je bil prvi slovenski parlament V okviru velikih sosedenj so imeli tudi svoja mirovna sodišča. Benečija je imela tudi svoj grb: na rdečem polju se dvigata dve gori, med katerima sije sonce. Leta 1797 je Beneška Slovenija prišla pod Avstrijo, v letih 1805–1813 so bili njeni gospodarji Francozi, nato pa do leta 1866 spet Avstrijci, ki so ukinili stoletne pravice njenih prebivalcev. Francozi so odpravili sosednje, posekali slovenske lipe in razbili kamnite mize, Avstrijci pa so namesto vaške samouprave uvedli strog birokratski aparat.

NESREČNI PLEBISCIT/REFERENDUM
V 19. stoletju, zlasti po letu 1848, so si Italijani prizadevali za osvoboditev svojega ozemlja izpod avstrijske oblasti. Leta 1859 je prišlo do vojne, v kateri je bila Avstrija poražena in izgubila je Lombardijo. Leta 1861 je bilo razglašeno kraljestvo Italija, zunaj njenih meja sta bila samo še Rim in Benečija. V novi vojni so Avstrijci 24. junija 1866 porazili Italijane v bitki pri Custozzi, 20. julija pa še v pomorski bitki pri Visu. Po dolgih pogajanjih so Avstrijci 3. oktobra podpisali mirovno pogodbo z Italijo – čeprav je ta vojno izgubila, ji je Avstrija morala odstopiti Benečijo. Tako so Beneški Slovenci prišli v novo državo. Kralj Viktor Emanuel II. je že 7. oktobra 1866 izdal odlok, da se morajo prebivalci Benečije izreči, ali hočejo pripadati Italiji ali ne. Plebiscit v mirovni pogodbi ni bil predviden, z izidom naj bi se le izpričala volja prebivalstva. V primeru beneškega plebiscita je ravno to postalo usodno za tamkajšnje Slovence: njihovo množično ›za‹ si je oblast pozneje razlagala kot prosto pot za poitaljančenje. Za plebiscit je značilno, da ljudsko glasovanje odloča o pripadnosti nekega ozemlja določeni državi, leta 1866 pa je bilo ozemlje dodeljeno že z mirovno pogodbo. Plebiscit se izvaja pod mednarodno kontrolo, ki je v Benečiji ni bilo. Pravni poznavalci sodijo, da je tu šlo bolj za referendum – potrditev volje neke oblasti.
Za glasovanje je bila določena nedelja, 21. oktobra 1866, in ponedeljek, ki ji je sledil. V vsaki občini je bil sedež komisije, v večjih občinah tudi po več, pravico do glasovanja je imel vsak moški državljan, ki je izpolnil 21. leto starosti. Na glasovnici je pisalo: »Izjavljam svojo priključitev h Kraljevini Italiji, monarhični ustavni vladavini Viktorja Emanuela II in njegovih naslednikov.« Vsak volivec je obkrožil ›da‹ ali ›ne‹. V Benečiji je bilo 144.988 glasov ›da‹ in le 36 ›ne‹. Beneški Slovenci pa so vsi razen enega glasovali ›za‹: izid je znašal 3.687 glasov proti enemu – to je bil župnik v Št. Lenartu. Zakaj so Beneški Slovenci tako soglasno obkrožili ›da‹? Najprej zato, ker so bili siti Avstrije. Ta jim je odrekla vse pravice, ki so jih imeli pod Beneško republiko. Upali so, da jim bo Kraljevina Italija te pravice povrnila. Ta je kmalu razodela svoj načrt: »Ne bomo izvajali nobenega nasilja, toda bomo uporabili naš jezik in našo kulturo, da jih poitalijančimo.« Neki politik je dejal: »Naredili smo Italijo, zdaj moramo ustvariti še Italijane.« Po tem načelu je sledila nasilna preobrazba Beneških Slovencev v Italijane.

JEZIK IN KULTURNO DELOVANJE
V Beneški Sloveniji so od vedno govorili slovenska narečja, ki so bila pri ljudstvu edini razumljiv jezik. Tako kot se prebivalci dežele delijo v več skupin, se razlikuje tudi njihova govorica. V Reziji uporabljajo rezijansko narečje, ki ga jezikoslovci povezujejo s koroškimi narečji. Oddaljuje se od knjižnega jezika in je težko razumljivo. Narečje terskih Slovencev je podobno rezijanskemu, vendar ima vsaka od petih terskih dolin svoje narečje. Narečje nadiških dolin pa je podobno posoškemu in briškemu. Po odločitvi za Italijo (1866) je bilo uradovanje izključno italijansko. Slovenščina je imela svoje zavetje le v cerkvah.
Beneški Slovenci nikoli v svoji zgodovini niso imeli državnih šol v slovenskem jeziku. Mladina se je s pomočjo svojih duhovnikov sama učila brati in pisati. Peter Podreka (1822–1889) je dal mladim Benečanom v roke abecednik (1852) in katekizem (1869). Ko je Benečija prišla pod Italijo, je država vsilila v šolah izključno italijanski jezik. Leta 1878 je začelo v Špetru delovati žensko učiteljišče, kjer so vzgajali učiteljice, tudi domače, za kovače italijanstva. Krščanski nauk je bila edina šola, ki je ohranjala živo narodno zavest in jezik.
Kulturno delovanje je v Nadiških dolinah povezano s Cerkvijo in duhovniki, ki so bili edini izobraženi sloj na tem koščku zemlje. Zgodnji zapisi v slovenskem jeziku pričajo tudi o pisni rabi domačega jezika. Znani so trije beneškoslovenski rokopisi iz 15. stoletja: videmski (1458), černejski (1497) in starogorski (1492). Po letu 1848 so se tudi v Nadiških dolinah začeli oglašati narodni buditelji, zlasti že omenjeni Peter Podreka, ki je v slovenskih časopisih predstavljal razmere v teh krajih. Priključitev k Italiji je zavrla narodni in kulturni razvoj. Beneški duhovniki so poskrbeli za katekizme. Leta 1869 je Peter Podreka izdal Keršanski katoliški nauk za Slovence videmske nadškofije, ki je doživel več izdaj, zadnjo 1928 in je bil v veljavi do leta 1933, ko je fašistična oblast prepovedala ponatis in ukazala karabinerjem, naj ga plenijo po hišah in župniščih. Leta 1951 je izšel Trinkov molitvenik Naše molitve. Ivan Trinko je vzgojil več generacij narodno zavednih duhovnikov, ki so v cerkvi uporabljali slovenski jezik. Terska dolina in Rezija nista dobili v svojem narečju nobenega tiska, šele leta 1927 je Jožef Kramar na osnovi prejšnjih rokopisnih katekizmov pripravil To kristjanske učilo po rozeanskem. Terskim Slovencem pa je župnik Renato Calligaro leta 2000 dal prvo tiskano knjigo Boava besieda (Božja beseda), nedeljska berila in evangelije. Beneški Slovenci so dobili tudi periodična glasila: 1950 je začel izhajati Matajur (od leta 1973 Novi Matajur), za izseljence izhaja od leta 1952 Trinkov koledar, leta 1966 je zaživel verski list Dom. Petje je bilo v cerkvah vedno slovensko. Beneško narodno pesem je ponesel v svet anasambel Beneški fantje.

DUHOVNIKI ČUVARJI VERE IN JEZIKA
Slovenci v Benečiji so prejeli evangeljsko oznanilo iz Ogleja, ki jim je priznaval naravno pravico, da slavijo Boga v svojem jeziku. V Reziji se je domače narečje v cerkvi do leta 1933 ohranilo samo v Osojanah po zaslugi Jožefa Kramarja. Terski Slovenci so dobili svoj vikariat že v 13. stoletju, v Nadiških dolinah pa je vikariat za Slovence zaživel leta 1607 in vzdrževali so ga sami prebivalci. Prisotnost duhovnikov, ki so znali slovenski jezik se je povsod ohranila do leta 1866, Italijani pa so takoj začeli ovirati uporabo slovenskega jezika pri bogoslužju in krščanskem nauku in do leta 1933 je slovenska beseda v cerkvi utihnila že v 23 krajih, tistega usodnega leta pa še v preostalih 29.
Najstarejša župnija v Nadiških dolinah je bil Špeter, potem Št. Lenart in nazadnje Dreka. Do rednih dohodkov so imeli pravico le župniki in čedajski kapitelj, vikarji in kurati pa so imeli le pravico do bere. Svoje duhovnike so imele tudi razne bratovščine. Slovenci so leta 1498 ustanovili svojo bratovščino na Stari Gori, kamor so romali z vseh strani in tja prinašali darove. Postopoma je po hribih Beneške Slovenije zraslo 36 cerkva, kolikor je bilo sosedenj. Ob koncu 19. stoletja je bilo v Beneški Sloveniji nad 30 duhovnikov, ki so bili vsi domačini in so dosledno uporabljali slovenski jezik. Predstavljali so edini sloj izobražencev, ki je bil narodno zaveden. Učitelji in uradniki so bili Italijani ali poitalijančeni domačini. Duhovniki so bili čuvarji vere in jezika ter nosilci kulturnega življenja. Ljudje so jih spoštovali in podpirali. Ivan Trinko, ‘oče Beneških Slovencev’, je bil 23 let njihov zastopnik v deželni skupnosti, beneška duhovščina pa ni imela svojega zastopnika v škofijski kuriji.

FAŠISTIČNO NASILJE NAD SLOVENSKIMI DUHOVNIKI
Kmalu po prvi svetovni vojni se je začelo raznarodovanje. Najprej je bila na udaru Stara Gora: kurat, ki je bil od davnine Slovenec, se je moral leta 1920 od tam umakniti in božjepotno središče Beneških Slovencev je bilo izročeno v upravo italijanskim kapucinom. Jeseni 1922 je zavladal fašizem; januarja 1923 je bila ustanovljena fašistična organizacija v Špetru in začelo se je raznovrstno nasilje nad slovenskimi duhovniki, ki niso upoštevali prefektove prepovedi rabe slovenščine v bogoslužju in pri verouku. Ivan Trinko je nadškofa Nogara, ki se je opredelil za ‘zmerno’ potujčevanje Slovencev, pisno opozoril, da je prefektov ukaz proti cerkvenim predpisom, ki zagotavljajo ljudem pravico do verskega pouka v materinem jeziku. Večine duhovnikov pritisk ni strl, zato se je fašistično nasilje stopnjevalo. Leta 1933 so beneški duhovniki sklenili, da se ponatisne slovenski katekizem, ki je bil od škofije potrjen let 1928. Na ukaz Mussolinija je bil ponatis prepovedan, prepovedana je bila tudi slovenska pridiga in bogoslužje v slovenskem jeziku. Duhovniki so se uprli in napisali izjavo, da bodo glede cerkvenih zadev poslušali le svojo vest in škofa, ki ima edini pravico odločati o tem. Toda nadškof Nogara je bil neodločen in s tem je dajal fašistom potuho, da so svoje divjanje nadaljevali. Dogajalo se je vse tisto, kar opisuje France Bevk v svojem romanu Kaplan Martin Čedermac (njegova duhovna podoba je bil Anton Kufolo, dolgoletni duhovnik v Lazah, telesno podobo pa je Bevk posnel po duhovniku Jožefu Kramarju, neustrašnem borcu za narodne pravice). Ob izidu Bevkovega romana (1938) je Kufolo zapisal v svoj dnevnik: »Kar je pisano v romanu, ni izmišljeno, ni pretirano, je le gola resnica in sicer umetno omiljena, da bi se ne zdela pretirana.« Slovenski duhovniki so zasuli nadškofa s pritožbami, prihajali so k njemu, a naleteli so na gluha ušesa. Tudi vrhovno vodstvo Cerkve (papež, Vatikan) je bilo o tem preganjanju obveščeno, toda popustilo je fašistični politiki. Ivan Trinko je pisal nadškofu: »Govori se, da so slovenski duhovniki širijo nacionalizem. To je znana pravljica o volku in jagnjetu. Ni nacionalist, kdor brani svojo narodnost, posebno če jo brani iz verskih vzrokov; nacionalist je tisti, ki po krivici napada druge.« Nekateri duhovniki kljub grožnjam niso povsem opustili slovenskega jezika pri bogoslužju in verouku. Ljudje so svoje pastirje branili. Počasi pa so se ti bojevniki za materni jezik utrudili ter se, ostareli, umikali.

KULTURNI PREPOROD IN ZAŠČITNI ZAKON
Ob koncu druge svetovne vojne je med Italijo in Jugoslavijo obveljala meja, ki so jo začrtali zavezniki. Mirovna pogodba je začela veljati 15. septembra 1947. V Slovenski Benečiji so kalile mir paravojaške organizacije, ki so skušale z vsemi sredstvi onemogočiti, da bi bila slovenska manjšina priznana in zakonsko zaščitena na podlagi nove italijanske ustave. Glavna tarča njihovih napadov so bili duhovniki, ki so po padcu fašizma na novo uvedli slovenščino v cerkve. Obtožili so jih, da so komunisti, titovci. Nacionalisti so v deželnem in državnem tisku blatili Angela Kračina, župnika v Podutani. Drugo žalostno dogajanje v letih po vojni je bilo množično izseljevanje, ker doma ni bilo zaslužka. Za možmi so odšle v tujino tudi družine. Leta 1951 so izvedli prvi popis prebivalstva: v Nadiških dolinah so našteli 16.195 ljudi; deset let kasneje 14.239; leta 1991 je bilo 6.869 prebivalcev, ljudsko štetje leta 2011 pa je pokazalo, da je tam 5.805 prebivalcev. 26. junija 1954 je umrl 91-letni Ivan Trinko, ki je bil nad petdeset let voditelj slovenskih duhovnikov in njihovega boja za pravice Slovencev. Njegov zgled je spodbujal slovenske duhovnike in tudi druge ljudi k delovanju za rast narodne skupnosti. Za božič leta 1966 je izšla prva številka verskega lista Dom. Ustanovitelji in uredniki so bili duhovniki Mario Laurenčič, Emil Cenčič in Valentin Birtič. Veliko so za preporod Beneške Slovenije prispevali izseljenski krogi: Dan emigranta je z leti postal največja kulturna in politična prireditev. Študijski center Nediža v Špetru je organiziral Beneške kulturne dneve. Leta 1984 se je rodila v Špetru dvojezična italijansko-slovenska šola, ki je leta 2001 postala državna.
Leta 1973 je postal nadškof v Vidmu Alfredo Battisti in z njim se je odnos škofije do slovenskih duhovnikov in njihovega dela korenito spremenil. Leta 1977 je bil uradni govornik na Dnevu emigranta, na katerem je vse Slovence povabil, naj gojijo svoj jezik ter prosil za odpuščanje za vse krivice, ki jim jih je prizadela Cerkev. Izdal je dekret o rabi slovenskega jezika v bogoslužju in verouku z besedami spoštovanja do duhovnikov. Proticerkvena in protislovenska kampanja se je nadaljevala (leta 1995 so se orožniki spravili nad 86-letnega matajurskega župnika Paskvala Gujona, češ da skriva orožje). Potrebnih je bilo še precej let, preden je italijanski državni zakon priznal obstoj slovenske manjšine v Benečiji. Leta 1999 je parlament odobril okvirni zaščitni zakon za zgodovinske jezikovne manjšine, vključno s slovensko, v celotni Furlaniji-Julijski krajini. Boljše čase obeta padec meje med Italijo in Slovenijo, članicama Evropske unije leta 2004. Trpljenje in vztrajanje beneškoslovenskih Čedermacev je obrodilo sadove.v

S. Čuk, Beneška Slovenija in njeni Čedermaci: Priloga, v: Ognjišče 10 (2016), 58-65.

Koloman je bil Irec kraljevskega rodu, ki je leta 1012 romal v Sveto deželo, pa so ga blizu Dunaja zaradi tuje obleke obesili. Njegovo telo je viselo poldrugo leto brez razpadanja in so se ob njem dogajali čudeži, zato so ga prenesli v opatijo Melk. V Avstriji so irskega romarja častili kot deželnega svetnika. Med ljudstvom je bila razširjena vera, da Kolomanov blagoslov napravi človeka neranljivega.

Tudi sv. Koloman ima pri nas svojo cerkev – podr. cerkev v Lokavcu (Sv. Miklavž nad Laškim – CE).

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2021) 10, str. 99. 

Vezi med Fatimo in papeži so se začele spletati že 13. julija 1917, ko je Marija ob tretjem prikazanju trem pastirčkom–vidcem, razodela ‘tretji del’ skrivnosti, ki se nanaša na papeža/e. Papež sv. Janez Pavel II. je 26. junija 2000 besedilo ukazal objaviti, ker je menil, da se je njena napoved že uresničila. Lucija je zapisala: »Videli smo v belo oblečenega škofa (imeli smo občutek, da je to sveti oče), razne druge škofe, duhovnike, redovnike in redovnice, ki so se vzpenjali na strmo goro. Na vrhu gore je stal velik križ, kakor da bi bil izdelan iz neobdelanih debel hrasta plutovca. Preden je prišel tja, je šel sveti oče skozi veliko mesto, ki je bilo napol porušeno, in z opotekajočim korakom, prizadet od bolečine in skrbi, molil za duše trpečih, ki jih je srečal na svoji poti. Ko je dospel na goro, je pokleknil k vznožju velikega križa. Tedaj ga je ubila skupina vojakov, ki so streljali nanj s strelnim orožjem in puščicami ...« Marija je Luciji večkrat naročala, naj papež skupaj z vsemi škofi posveti svet, posebej Rusijo, njenemu brezmadežnemu Srcu. Zvedeli bomo, kako so papeži to njeno naročilo izpolnjevali.

BENEDIKT XV. (1914–1922)
Marijina prikazovanja v Fatimi od 13. maja do 13. oktobra 1917 so povezana z vsemi devetimi papeži zadnjega stoletja. Ni naključje, da je papež Benedikt XV. 5. maja 1917, osem dni pred prvim Marijinim prikazanjem trem fatimskim pastirčkom, v lavretanske litanije Matere Božje vstavil vzklik Kraljica miru in goreče prosil Marijo za mir v drugi polovici prve svetovne vojne. Marija je pastirčkom naročila, naj ljudje vztrajajo v molitvi rožnega venca, da se vojna konča.

PIJ XI. (1922–1939)
Marija je med prikazanjem 13. julija 1917 napovedala: »Sveti oče mi bo posvetil Rusijo, ki se bo spreobrnila in na svetu bo za nekaj časa zavladal mir.« Lucija je kot redovnica imela več videnj. 13. junija 1929 ji je Marija naročila: »Prišel je trenutek, ko Bog zahteva, da sveti oče skupaj s škofi vsega sveta posveti Rusijo mojemu brezmadežnemu Srcu.« To naročilo so posredovali papežu Piju XI., ki ga je blagohotno sprejel in obljubil, da ga bo upošteval, toda obljube ni uresničil.

PIJ XII. (1939–1958)
Prav na dan prvega Marijinega prikazanja v Fatimi, 13. maja 1917, je papež Benedikt XV. podelil škofovsko posvečenje Eugeniju Pacelliju, ki je bil 2. marca 1939 izvoljen za papeža z imenom Pij XII. Sestra Lucija ga je kmalu po izvolitvi seznanila z Marijinim naročilom, da se Rusija posveti njenemu brezmadežnemu Srcu. 2. decembra 1940 je na pobudo svojega duhovnega voditelja papežu pisala: »Sveti oče, ponovno prihajam z zahtevo, ki sem jo izrekla že večkrat. To je zahteva našega Gospoda in naše dobre nebeške Matere. Leta 1917 nam je presveta Devica v tistem delu sporočil, ki smo jih imenovali skrivnost, razodela konec vojne, ki je takrat mučila Evropo, in naznanila drugo v prihodnosti; da se prepreči, je naročila posvetitev Rusije njenemu brezmadežnemu Srcu in zadostilno obhajilo na prve sobote.« 13. maja 1942 je kardinal Masella, odposlanec papeža Pija XII. vodil slovesnost kronanja milostnega kipa Fatimske Matere Božje. 31. oktobra 1942 je Pij XII. prebral radijsko poslanico v portugalščini, v kateri je posredno omenil Rusijo. Posvetil je svet brezmadežnemu Srcu, vendar Rusije ni posebej imenoval. »Ker je bila posvetitev nepopolna, se bo spreobrnitev Rusije zakasnila,« je po Luciji sporočila Marija. »Če se ne posveti, se bodo zmote Rusije razširile po vseh deželah sveta.« Deset let kasneje, 7. julija 1952, je Pij XII. objavil apostolsko pismo in v njem zapisal: »Kot smo pred desetimi leti posvetili ves svet brezmadežnemu Srcu deviške Božje Matere, tako zdaj na poseben način posvečujemo temu brezmadežnemu Srcu vse narode Rusije.« Leta 1954 je Pij XII. svetišču v Fatimi podelil naslov bazilike.

sv. JANEZ XXIII. (1958–1963)
Kardinal Angelo Giuseppe Roncalli, takrat beneški patriarh, je 13. maja 1956 vodil slovesno letno romanje v Fatimo. V svoji homiliji je izrazil prepričanje, da so Marijina prikazovanja trem pastirčkom namenjena vsemu svetu. »Skrivnost Fatime bi lahko primerjali velikemu triptihu z dvema kriloma, kakršni bogatijo naše starejše cerkve. Na notranji strani prvega krila so tri prikazanja angela Portugalske. Na veliki sliki v sredini je šest prikazanj Gospe. Na tretjem krilu pa vse, kar je sledilo tem skrivnostnim videnjem.« Deset mesecev po svoji izvolitvi za papeža so mu v Castel Gandolfo prinesli pismo sestre Lucije, ki vsebuje tretjo fatimsko skrivnost. Prebral ga je 21. avgusta 1959 skupaj s svojim spovednikom. Potem ga je nazaj zaprl s pripombo, da dokončno odločitev prepušča drugim. 13. oktobra 1960 so v Fatimi ponovili posvetitev z obrazcem Pija XII. Papež sv. Janez XXIII. je poslal samo pozdrav in blagoslov.

bl. PAVEL VI. (1963–1978)
Za rimskega škofa, naslednika apostola Petra, je bil izvoljen 21. junija 1963. Nadaljeval in zaključil je delo drugega vatikanskega cerkvenega zbora. V svojem govoru ob zaključku tretjega zasedanja, 21. novembra 1964, je razglasil Marijo za Mater Cerkve. Povedal je, da bo podelil zlato vrtnico (posebno odlikovanje) svetišču v Fatimi, “ki ga že poznajo in častijo verniki vesoljnega katoliškega občestva”. Izrekel je tudi kratko posvetitev: »Tvojemu brezmadežnemu Srcu, o Devica, Božja Mati, priporočamo ves človeški rod; privedi ga k priznanju Jezusa Kristusa, edinega in pravega Odrešenika; obvaruj ga nesreč, ki jih kličejo nase grehi, in podari mu mir, ki sloni na resnici, pravičnosti, svobodi in ljubezni.« Zlato vrtnico je v Fatimo poslal 13. maja 1965. Ob 50-letnici prikazovanj in 25-letnici posvetitve sveta brezmadežnemu Srcu je papež Pavel VI. za svojega legata na slavju v Fatimi imenoval kardinala Da Costa, tri tedne zatem, 3. maja 1967, pa je pri splošni avdienci oznanil, da bo 13. maja sam romal v Fatimo. Nadškof iz Coimbre sestri Luciji ni dajal možnosti, da bi se srečala s papežem. Vendar ni bilo tako! Po koncu evharističnega slavja, jo je nekdo povabil, naj se približa papežu, ki je razširil roke in jo v italijanščini povabil: “Vieni, figliola mia, vieni!” (Pridi, hčerka moja, pridi). Lucija je vsa ganjena poljubila papeževo obuvalo in prstan. Papež je povedal, da je aprila prejel njeno pismo in ji rekel, naj se o tem pogovori s svojim škofom in ga uboga. Ko je vprašala, če bi lahko s papežem govorila na samem, je slišala odločen ‘ne’. Leirijski škof, ki je bil zraven, je dejal: »Sveti oče pravi, da povejte meni, kar bi hoteli povedati njegovi svetosti, jaz mu bom posredoval.« Papež je rekel: »Točno tako!« V mašni homiliji je papež pojasnil, da je bil glavni namen, ki ga je vodil v Fatimo, moliti za Cerkev. Poudaril je, koliko dobrega je v Cerkvi vzbudil koncil in da bi bila velika škoda, če bi namesto zdravega nauka prevladala plitva modernost. Tudi ob tej priliki ni bila izrečena posvetitev Rusije, toda Pavel VI. jo je imel v mislih, ko se je spomnil “tistih dežel, v katerih je verska svoboda praktično zadušena in kjer zanikanje Boga spodbujajo, kot da pomeni resnico novih časov in osvoboditev ljudi ... Molimo za take dežele, molimo za vernike tistih narodov, da bi jih Božja moč podpirala in bi jim bila dana resnična svoboda.” Istočasno z romanjem v Fatimo je Pavel VI. objavil apostolsko spodbudo Veliko znamenje o nujnosti češčenja in posnemanja Marije, Matere Cerkve. Ob 25. obletnici slovesne posvetitve Cerkve in človeškega rodu Mariji, je zapisal: »Spodbujamo vse sinove Cerkve, da osebno obnovijo svojo posvetitev in to nadvse plemenito dejanje češčenja živijo v skladu z Božjo voljo, v duhu sinovskega služenja in pobožnega posnemanja njihove nebeške Kraljice.«

JANEZ PAVEL I. (1978)
Ko je bil kardinal Albino Luciani patriarh v Benetkah, se je julija 1977 udeležil romanja v Fatimo. 11. julija je maševal v kapeli karmeličank v Coimbri. Po maši mu je sestra Lucija po predstojnici dala vedeti, da bi rada govorila z njim. Šel je v govorilnico in se v pogovoru z redovnico zadržal nekaj ur. Povzetek tega dolgega pogovora je januarja 1978 objavil v reviji Srce Matere, glasilu svetovnega apostolata Fatime. Navdušeno mu je govorila, da moramo Bogu služiti z vsem srcem. O prikazovanjih mu ni pripovedovala. Kardinal Albino Luciani je bil 26. avgusta 1978 izvoljen za papeža in si je izbral ime Janez Pavel, 29. septembra, po 33 dneh papeške službe, pa je nepričakovano umrl. Nekatera znamenja so dala slutiti, da mu je sestra Lucija napovedala, kaj se bo zgodilo. Od nje je prišel bled in vodnici romanja je rekel: »Moram se vrniti v Fatimo, hočem govoriti z Marijo. Sestra Lucija mi je zasejala v srce težko misel. Kar naprej me je imenovala Svetost in bolj ko sem ji pravil, da sem navaden kardinal, z večjim spoštovanjem se je obračala do mene, priklonila se je in mi rekla Svetost.« Njegov brat Eduardo je povedal: »Vedno bolj sem prepričan, da je Albino vnaprej vedel, da bo njegov pontifikat trajal zelo kratko in zato ni delal daljnosežnih načrtov. Mislim, da je bila njegova slutnja nenadne smrti povezana z dolgim pogovorom, ki ga je imel z edino preživelo vidkinjo. Od nje je odšel pretresen. Ko je v pogovoru z nami to omenil, je vedno prebledel. Kot da ga neka temna misel v globini muči.«

sv. JANEZ PAVEL II. (1978–2005)
Kmalu po izvolitvi, 16. oktobra 1978, je papež Janez Pavel II. prebral tretji del ‘fatimske skrivnosti’, ki jo je zapisala sestra Lucija. Mistična povezanost med vidkinjo in papežem je bila zelo pomembna v življenju obeh. Za papeža Wojtyla je bila značilna globoka marijanska pobožnost, Mariji je bil posvečen. Ko je ob atentatu na Trgu sv. Petra v Rimu 13. maja 1981 čudežno ostal pri življenju, je to brez pomisleka pripisal Marijinemu posredovanju. »Neka materinska roka je vodila smer krogle in papež se je ustavil na pragu smrti.« (Ta krogla je vgrajena v krono kipa Fatimske Matere Božje.) V zvezi z atentatom je nastala prisrčna anekdota. Ko je Janez Pavel II. deset let pozneje, 13. maja 1991, romal v Fatimo, mu je eden od kardinalov dejal: »Sveti oče, prisrčna voščila za vaš rojstni dan!« Papež je njegove besede slišal, a je šel naprej, potem pa se je obrnil in odgovoril: »Imate prav: prvo življenje mi je bilo dano, drugo pa mi je bilo podarjeno pred desetimi leti.« Po atentatu je papež vsako leto 13. maja ob uri atentata daroval zahvalno mašo. 13. maja 1982, ob prvi obletnici atentata, je šel na zahvalno romanje v Fatimo. V homiliji med mašo v svetišču je razložil: »Prišel sem semkaj, ker se je prav na ta dan lanskega leta, ki skrivnostno sovpada z obletnico prvega prikazanja v Fatimi 13. maja 1917, na Trgu sv. Petra v Rimu zgodil atentat na življenje papeža. Ta dva datuma sta se prekrižala med seboj na tak način, da sem v tem prepoznal poseben klic, da pridem sem ... Prišel sem, da se zahvalim Božji previdnosti v tem kraju, ki si ga je Božja Mati na poseben način izbrala.« Med svojim tretjim romanjem v Fatimo 12. in 13. maja 2000 je Janez Pavel II. razglasil za blažena mala vidca Franceka in Jacinto ter Mariji posvetil tretje tisočletje. Pri slavju je bila navzoča tudi tretja vidkinja – 93–letna sestra Lucija.
Papež sv. Janez Pavel II. si je zelo prizadeval, da bi spolnil Marijino naročilo, naj posveti svet, posebej še Rusijo, njenemu brezmadežnemu Srcu. V dolgi posvetilni molitvi po maši 13. maja 1982 pred Marijinim kipom v fatimskem svetišču Rusije ni imenoval, imel pa jo je v mislih, ko je molil: »Pred štiridesetimi leti in nato še deset let potem je tvoj služabnik papež Pij XII., ki je imel pred očmi boleče izkušnje človeške družine, izročil in posvetil tvojemu brezmadežnemu Srcu ves svet in posebno ljudstva, do katerih čutiš izredno ljubezen in skrb ... Na poseben način ti izročimo in posvetimo tiste ljudi in tiste narode, ki so te izročitve in te posvetitve nadvse potrebni.« Na praznik Brezmadežne, 8. decembra 1983, je papež poslal vsem škofom sveta besedilo posvetitve s prošnjo, da se mu v duhu pridružijo pri dejanju posvetitve, ki ga je opravil 25. marca 1984, na praznik Gospodovega oznanjenja, na Trgu sv. Petra pred Marijinim kipom, ki ga častijo v kapelici prikazovanja in ga je dal za to priliko pripeljati iz Fatime. Posvetilno molitev je zaključil s prošnjo: »Razsvetli posebno ljudstva, za katera pričakuješ našo posvetitev in izročitev. Amen.« Lucija je potrdila, da je bila s tem dejanjem izpolnjeno Marijino naročilo. Papež Janez Pavel II. je to posvetitev opravil še dvakrat: 13. maja 1991 v Fatimi in 8. oktobra 2000, med jubilejnim romanjem družin, na Trgu sv. Petra v Rimu.

BENEDIKT XVI. (2005–2013)
Papež sv. Janez Pavel II. je 26. junija 2000 ukazal objaviti besedilo tretje fatimske ‘skrivnosti’. Kardinal Joseph Ratzinger, tedaj prefekt Kongregacije za verski nauk, je na tiskovni konferenci besedilo komentiral: »Pot Cerkve je opisana kot križev pot, kot potovanje skozi čas nasilja, razdejanj in preganjanj ... Kakor se je Cerkev rodila iz Kristusove smrti, tako je smrt pričevalcev rodovitna za prihodnje življenje Cerkve.« Kardinal Ratzinger, ki je bil 24 let najtesnejši sodelavec papeža Janeza Pavla II. je 19. aprila 2005 postal njegov naslednik z imenom Benedikt XVI. Lizbonski patriarh kardinal Jose da Cruz Policarpo je pri maši v Fatimi 13. maja 2005 povedal: »Danes sem tukaj, da izpolnim obljubo, dano papežu Benediktu XVI. Ko sem po njegovi izvolitvi prišel na vrsto, da ga pozdravim in mu obljubim spoštovanje in pokorščino, me je sveti oče prijel za roke in mi govoril o Fatimi. Obljubil sem mu, da bom 13. maja romal v Fatimo in položil k Marijinim nogam njegov pontifikat.« Papež Benedikt XVI. je romal v Fatimo 13. maja 2010. Pokleknil je pred Marijin kip in molil: »Kot naslednik Petra, ki mu je bilo zaupano poslanstvo službe ljubezni v Kristusovi Cerkvi ter da vse potrjuje v veri in upanju, želim tvojemu brezmadežnemu Srcu predstaviti radosti in upe pa tudi probleme in trpljenje tvojih sinov in hčera, ki so navzoči tukaj ali nas spremljajo od daleč. Ljubljena Mati, ti poznaš vsakogar po njegovem imenu, po njegovem obrazu, po njegovi življenjski zgodbi in vsem želiš dobro s svojo materinsko ljubeznijo, ki izvira iz samega srca Boga Ljubezni. Vse izročam in posvetim tebi, presveta Marija, Božja Mati in naša Mati.«

FRANČIŠEK (2013–)
Tudi papež Frančišek je takoj po izvolitvi (13. marca 2013) prosil istega kardinala Policarpa, da gre v Fatimo in v Marijine roke izroči njegov pontifikat. To je lizbonski patriarh storil 13. maja 2013. »Presveta Devica, smo pred teboj , da uresničimo jasno izraženo željo papeža Frančiška, da tebi posvetimo njegovo službo rimskega škofa in vesoljnega pastirja. Zato posvečujemo tebi, Gospa, ki si Mati Cerkve, služenje novega papeža: napolni njegovo srce z Božjo nežnostjo, da bo mogel objeti vse može in žene tega časa z ljubeznijo tvojega Sina Jezusa Kristusa.« Za Marijin dan, 13. oktobra 2013, je bil na Trgu sv. Petra prvotni fatimski Marijin kip in papež Frančišek ob njem izpovedal svojo vdanost Mariji v zaupni molitvi: »Nauči nas svoje posebne ljubezni do malih in ubogih, do izločenih in trpečih, do grešnikov in potrtih v srcu: sprejmi vse pod svoje varstvo in vse izroči svojemu ljubljenemu Sinu, našemu Gospodu Jezusu.«
Patriarh Policarpo je pred Marijo Fatimi molil: »Trije zadnji papeži so kot romarji prišli v to tvoje svetišče. Edino ti, Gospa, lahko po svoji materinski ljubezni do Cerkve zbudiš v srcu papeža Frančiška željo, pride kot romar k tebi.« Njegovo molitev je Fatimska Gospa uslišala. Ob stoletnici njenih prikazovanj v globeli Irija bo papež Frančišek na povabilo predsednika Republike Portugalske in portugalskih škofov 12. in 13. maja 2017 romal v Fatimo. Iz Rima bo poletel v petek, 12. maja, ob dveh, pozno popoldne bo prispel v Fatimo. Večer bo z romarji preživel v molitvi. Višek njegovega romanja bo evharistično slavje na ploščadi pred baziliko v soboto, 13. maja, ob desetih.

LOGOTIP ROMANJA PAPEŽA FRANČIŠKA
V Vatikanu so 13. februarja 2017 predstavili logotip apostolskega potovanja – romanja v Fatimo – papeža Frančiška. Rožni venec s 60 jagodami, razporejenimi v obliki srca, v njem je napis PAPEŽ FRANČIŠEK 2017. Pod srcem je geslo tega romanja: Z MARIJO ROMAR V UPANJU IN MIRU. Srce predstavlja čistost Marije in njeno izpraznitev same sebe, da se je lahko napolnila z Božjo ljubeznijo. Na temo Marijinega brezmadežnega Srca je uglašeno papeževo romanje. Marija je malim vidcem napovedala: »Moje brezmadežno Srce bo slavilo zmago.« Srce spominja tudi na usmiljeno ljubezen Očeta, vanj pa je vključen tudi križ, ki spominja na odrešenjsko trpljenje Božjega Sina. Oblikovalec logotipa Francisco Providence razlaga, naj bi ta romarski znak predstavljal duha usmiljenja in miru, kar lepo označuje tudi papeža Frančiška. Rožni venec hoče poudariti, kako zelo je Marija pastirčkom pri svojih prikazovanjih naročala molitev rožnega venca. Na dnu logotipa je obris fatimskega svetišča z letnicama 1917 in 2017.

Čuk S., Priloga, v: Ognjišče (2017) 5, str. 58.