Varovanci bližnjega doma za ostarele so poromali na Brezje. Skupaj z Marico so bile še tri, ki so se oblikovale v skupinico, ki bo bolj pozorna druga na drugo, da se katera ne izgubi. Marica, ki tudi v gneči ne izgubi orientacije, si je zadala nalogo, da bo pozorna na druge tri in da jih bo na koncu varno pripeljala na avtobus.
Dve sta po sveti maši zaradi zdravstvenih težav morali ven na sveži zrak in nista mogli ostati še pri litanijah. Dogovorili so se, da bosta po končani pobožnosti pred glavnimi vrati.
Marica ni dolgo zbrano sodelovala. Silva, ki je še bila ob njej, si je namreč kar iznenada zaželela k Marijinemu oltarju. Bila je gneča, zato ji je Marica svetovala, naj malo počaka, da bosta potem odšli skupaj. Prigovarjanje ni zaleglo in Marica je že videla, kako si Silva utira pot naprej. Kmalu jo je izgubila izpred oči.
Pete litanije so se ji vlekle kot večnost, ker je ves čas z očmi iskala Silvo. Ni mogla biti zbrana. V strahu, da se ne bosta našli, je dočakala konec slavljenja. Ljudje so se začeli razhajati. Ko pa je stopila iz klopi, je dve vrsti pred sabo zagledala Silvo.
Zaradi prevelike gneče Silva ni mogla do Marijinega oltarja, zato se je usedla na prvo prosto mesto, ki ga je videla. Ves čas je sedela samo malo pred Marico, ki jo je, vsa zaskrbljena, s pogledi iskala po vsej cerkvi, pa je ni videla, saj je pogled usmerila veliko bolj naprej, prav do oltarja Marijine kapele.
Vsa srečna, da je ni izgubila, jo je prijela pod roko in skupaj sta odšli proti izhodu. Tedaj pa je zaslišala glas enega od patrov, ki je prosil vse, ki so sedeli na pomožnih stolih, naj te stole odnesejo na prvotno mesto, k obzidju za cerkvijo. Marica je nemudoma pograbila dva stola , čeprav ni sedela na njih, in z njima odšla ven.
Njenih dveh varovank, ki sta predčasno odšli iz cerkve, ni bilo pred vhodom. Zajel jo je val skrbi in iz srca je zaprosila: “O Marija, pomagaj!” Otovorjena s stoloma in počasnih korakov, da jo je Silva lahko dohajala, je odšla proti prostoru, kjer bi lahko odložila stola.
Takrat pa ju je zagledala. Kako se ju je razveselila! Le kje vse bi ju iskala – tukaj za obzidjem zagotovo ne. Le kako sta odšli na ta nenavadni kraj? Še dobro, da je upoštevala patrovo prošnjo. Vse štiri so se odpravile k avtobusu in šele sedaj se je Marica lahko neobremenjeno in z veselim, odprtim srcem začela zahvaljevati Mariji. Bila je tako srečna in vesela, da je to razpoloženje ostalo v njej in v njeni pripovedi še nekaj tednov po tem dogodku.
Zamislila sem se... Ali nisem tudi jaz podobna iščoči Marici? Želim si srečati Boga, želim ga videti; iščem ga v daljavi in prihodnosti pa tudi v preteklosti – On pa je tu. Tukaj in sedaj je ob meni. Kot je Marica zagledala Silvo takoj, ko se je gneča razredčila in je svoj pogled usmerila samo dve klopi naprej. Večkrat mi je že bilo dano opaziti, da Bog ni nekje daleč v preteklosti ali prihodnost. Tukaj je, ob meni, samo prostor mu moram dati v svojem srcu, rešiti se gneče vseh nepotrebnih stvari, vsega, kar me pri tem ovira.
V miru in tihoti srca, v odprtosti duha mi Bog šepeta in slišim ga, če se mu dam na razpolago ... in takrat mi je Bog vedno blizu ...
Katarina. (zgodbe). Ognjišče, 2014, leto 50, št. 10, str. 55.

Stari urar je zaprl svojo delavnico, ko so se pojavile elektronske ure. Ostal je brez dela, pa tudi brez veselja in brez volje. Ko se je starejši mož nekega dne sprehajal po mestu, je za urarjevo delavnico opazil kup starih ur. Bile so ure vsakršne vrste, mer in barv in različno poškodovane.
Urarja je prosil, naj mu jih prepusti, da jih bo popravil. Z majhnimi izvijači je vrtal po njihovi notranjosti in jih mazal z oljem. Ena od njih je začela tiktakati. Očistil jo je in ji namestil okvir. Za njo so začele delovati še druge in tako ‘odgovarjale’ na njegov čarobni dotik. Malo je bilo takih, ki jih ni mogel popraviti.

Stare ure so podobne ljudem v starosti. Imeti moramo neki cilj, pa začnemo tiktakati. Vedeti moramo, zakaj živimo, in čutiti, da smo še koristni in potrebni in vrnilo se nam bo veselje do življenja. Mnogi starejši ljudje najdejo to v veri: molijo, hodijo k maši in opravljajo dobra dela in se čutijo koristne. In koristni tudi so!

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 10 (2015), 26.
knjiga: Zgodbe za skladen zakon in družino, (Zgodbe za dušo 12), Ognjišče, Koper, 2021, naslov zgodbe : Starost in  koristnost, 108-9.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča.
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

S sinom v naročju sedim v garderobi vrtca in mu pomagam pri zavezovanju vezalk na čevljih. Ne hitim. Izkoristim čas, ko sina lahko za nekaj minut podržim v naročju. Vezalke, ki so ušle iz zakovic in sponk, počasi vlečem v pravi položaj. Sin je nestrpen. Matic, njegov prijatelj, je že v čevljih. Seveda, saj se mu čevlji zapenjajo na ježke in si jih lahko že sam zapne.
Tudi vzgojiteljice se navdušujejo za zapenjanje na ježke. Saj jih razumem. Tako je skupinica prej pripravljena, ko se odpravijo ven. Zato sem že večkrat slišala, kako in zakaj je naš vedno zadnji. Pa kar preslišim. Čevlje, ki jih nosi, je dobil od starejšega brata tako dobro ohranjene, da se mi jih zdi škoda zavreči. Ker je starejšemu noga zelo hitro rasla, jih ni niti dobro uhodil. Le zakaj bi zapravljala za nove, ko pa je še toliko potreb, kjer bolj koristno porabimo denar.
Sin mi pomaga. Njegovi prstki so vsak dan spretnejši. To vedo povedati tudi vzgojiteljice. Veselim se napredka v njegovem razvoju. Spotoma ga zamotim z razlaganjem, kako bo že kmalu znal plezati po vrvi, kot je to videl alpiniste; pa kako bo znal dobro zavezovati razne vozle, če bo kdaj mornar, gasilec ali skavt. On bi tako rad bil vse to in sicer takoj zdaj!
Odpraviva se na sprehod. Prelep, sončen jesenski dan je in eno uro bova imela čisto za sebe. Sestrica se bo medtem naspala. Vrnila se bova ponjo v vrtec in skupaj bomo odšli domov. Tam nas bo že čakal naš šolar, in časa, ki bi bil samo najin, ne bo več. Ravno zato so mi tako dragocene minute, ko lahko z njim poklepetam, saj je eden tistih otrok, ki potrebujejo veliko pozornosti staršev samo zase. Pa tako radoveden je, vse ga zanima in vsak moj odgovor se spremeni v nov zakaj.
Zavijeva na pokopališče. Rad bi mi pokazal, kam so šli z vrtcem pozdravit očka od prijatelja Marka. Pred kratkim je umrl zaradi raka. Hvaležna sem vzgojiteljicam, da so se lotile tudi te zahtevne teme.
Med potjo mu razlagam, da se po vozlih pride tudi v nebesa. Spomni se tete Minke.
»A potem je teta Minka znala plezati, da je sedaj v nebesih?« me začuden vpraša. Težko si namreč predstavlja, kako osemdesetletna ženica, ki ni mogla niti hoditi, lahko pleza po vozlih na vrvi.
»Ne. Veš, za nebesa pa rabiš drugačno vrvico in vozle. Se spominjaš, kako smo teto Minko obiskali v domu za starejše?«
»Ja, spominjam se. Ampak ona je samo ležala. Če je hotela ven, smo jo peljali z vozičkom,« je zamišljeno dejal in razmišljal, kakšna bi bila vrvica za plezanje v nebesa.
»Vidiš, ko je teta ležala in čakala naše obiske, je ponavadi molila rožni venec. Se spominjaš?«
»Ja, spominjam se,« me je vprašujoče motril.
»Tisti rožni venec je bil iz vrvice in poln vozličkov, ki so predstavljale jagode za vse zdravamarije in očenaše.«
»In zakaj je imela takega iz vrvice? Nikjer drugje nisem videl takega. Jaz imam najraje tistega velikega iz lesa, ki mi ga je prinesel sveti Miklavž. Zakaj ga je ona imela iz vrvice? A se lahko samo po takšnem pripleza v nebesa?«
»To pa ne. Seveda ne. Takega je imela zato, da ni motila sostanovalke v sobi. Gospo na sosednji postelji je rožljanje rožnega venca motilo, teta Minka pa je tako rešila zadevo, da sta bili obe zadovoljni.«
»A tista gospa ni vedela, da se tako pleza v nebesa?«
»Mogoče res ne.«
»Škoda, da ji nismo povedali. Mogoče se pa potem ne bi jezila ne teto Minko,« mu je bilo malo hudo.
Ravno takrat sva prišla mimo groba, s katerega me je pritegnila fotografija. Prebrala sem napis. Nobenega dvoma ni bilo. Letnice so se ujemale. Tukaj je pokopan moj sošolec iz srednje šole. Slišala sem za njegovo smrt.
»Kdo je to na sliki?« me je pocukal za rokav.
»Moj sošolec.«
»Je tudi on plezal v nebesa?«
»Ne, on je uporabil močnejšo vrv, ki mu je, še ne tridesetletnemu, pomagala v smrt,« sem mu odgovorila v mislih, saj nisem vedela, kako naj štiriletnemu otroku razložim, da nekateri ne zmorejo teže življenja.
»Kaj pa če bi sedaj kar skupaj zmolila zanj, ker ne veva tega, ali je plezal ali ne,« sem se poskušala hitro izvleči iz zadrege. Vneto je pokimal.
Potem sva šla do groba Markovega očeta. Tudi zanj sva zmolila. »Zdi se mi, da je Markov oči vedel, da se po vrvici pride v nebesa. Marka je naučil moliti. In vedno, ko ga pridemo pozdravit, mu na grob naredi križ in potem potiho pomoli. In takrat smo vsi tiho. Takrat morata Marko in njegov oči imeti mir ...«
Katarina, zgodbe, v: Ognjišče (2013) 10, str. 44

Če imam le čas in če mi Bog nakloni kolikor toliko lepo vreme, rad zbežim v hribe. Ne na Triglav, to skoraj ni več gora, ampak neke vrste ekstremna turistična atrakcija, kamor se gre v narodnih nošah in v petkah, s harmonikami in poticami pod pazduho. Čakam samo, kdaj bo na vrhu zbor traktoristov Slovenije. Tudi na Vršič ne grem več, to je podoben samomor, kot če bi hotel v Ljubljano v petek popoldan. Rad izberem samotne, nekoliko bolj odmaknjene in neznane vrhove, do katerih se vzpenjajo samo tisti, ki so željni enakih stvari kot jaz, ki potrebujem v hribih mir in tišino, lepoto, ki se opazi v vsakdanjosti mahu in gloga ob poti, skale, na katero se lahko v naporu naslonim, vetra, ki mi razmrši potno čelo. Biti v miru tak, kakršen si. Tudi slaboten, če je treba.
Tam sem lahko zadihan in utrujen, lahko se ustavim in zapišem verz, nihče ne meri, kako hitro sem prišel gor, koliko kalorij sem pokuril in ali sem postavil rekord. Odpočijem si tam, zato grem v gore, odpočijem si pred tolikšno (in vedno večjo) zahtevo sveta, da ugajam, da sem uspešen in vsem vedno na voljo, pred neusmiljeno gonjo všečnosti, v katero smo se ujeli in ki nas je prignala do skrajnih meja: da zdaj nikomur več ne pustimo, da je to, kar je, tudi v njegovih šibkostih ne. Kako bi si namreč sicer razlagali vedno večjo potrebo našega sveta, da do obisti razkrinkavamo grešnike? Da vdiramo v spalnice in avtomobile in druge ljudi izpostavljamo kakor izvržek sveta (1 Kor 4,13)?
Prejšnji mesec so me na primer izza volana nekega drugega avta posneli, kako sem naredil prometni prekršek. Da, hitro vozim, saj to vem. Tudi vem, zakaj. In pri tem naredim tudi prekrške. Nimam težav s tem, v splošnem se zavedam, da sem grešen človek, saj to priznam pred vsako mašo. Da pa moj posnetek kažejo drugim naokrog, ki jim nisem storil nič žalega, je zaskrbljujoče. Ker je takih posnetkov vedno več in ker je vedno več ljudi, ki jim razkrivamo njihove slabe plati, da jih javno pribijemo na križ in sramotimo, ne da bi jih pred tem osebno posvarili ali jim želeli povedati, kaj jim očitamo, to pa ni stvar ne skrbi za dobro drugega ne ljubezni do družbe, ki naj bi jim taki ljudje škodovali. Samo svojo (lepo) samopodobo gradimo na žrtvah, ki niso zmogle, ki jim ni uspelo. Izločeni so iz te smrtonosne igre všečnosti in uspeha, tako da imamo mi, ki – zaenkrat – nismo posneti pri neumnostih, ki smo jih storili, večjo možnost za zmago na družbenih volitvah. Tam ne zmaga najboljši, temveč najlepši, tako pač je.
Zato grem rad v gore. V samoto in tišino, v kateri stojim sam pred svojim Bogom in vem, kdo in kakšen sem. Moral bi biti vzoren župnik. Toda vzoren župnik sem vse do tedaj, dokler me ne slišite v spovednici, dokler me zares ne poznate. Toda to je stvar med mano in Bogom. Pred njim smo grešniki brez izjeme, pred drug drugim pa bratje. In čeprav se nimam kam skriti, sem vendar pred drugimi skrit v Njegovi usmiljeni roki kakor v spovednici, kjer oba veva, kdo in kakšen sem, in kaj potrebujem, kazen ali oprostitev.
Temu nekateri rečejo »pravica do zasebnosti«. Jaz pa temu rečem »pravica do slabotnosti«. Ta je edina, ki omogoča, da smo še ljudje drug drugemu. Ljudje – in nič več in nič manj. Nehajmo biti hijene. v

M. Rijavec. (Na začetku). v: Ognjišče 10 (2023), 3.

S sošolko sva se pred nekaj urami zapletli v pogovor o nekem dekletu najinih let ... Stara je 19 let, tik pred maturo, noseča v 5. mesecu ... Starši so ji obrnili hrbet, pravzaprav ima težave z njimi že dolgo. S fantom sta se po dveh letih razšla, čeprav je v njem našla vse – od prijatelja do staršev ...
Ker za nosečnost ni vedela, je še dva meseca jemala kontracepcijske tablete, pila, kadila, tudi droga ni bila izjema. Otrok bo po vsej verjetnosti bolj ali manj prizadet. Sošolka, ki sicer ni verna, a je proti splavu, je njeno odločitev, da otroka obdrži, nekako obsodila z besedami: »Sama tega ne bi storila. Nobenemu otroku, ki je prizadet, ne privoščim takega življenja ... Ostaja osamljen, drugi otroci se mu posmehujejo, kar tako zelo boli in za vedno ostane v človeku. Celo življenje bi bil odvisen od drugih ...« Sprva sem ji nasprotovala, a čez čas sem se spraševala, kaj bi sama, izgubljena, negotova, osamljena, brez sredstev in resnične pripravljenosti na otroka, storila na mestu tega dekleta. Otroka bi sicer imela, toda kakšno življenje bi mu lahko ponudila?
Za vsemi velikimi političnimi sistemi, zgodovino, znanostjo se skrivajo posamezniki in njihovo vsakdanje življenje. Toda šola, ki ima pomembno vlogo, ne vzgaja ljudi za razumevanje, spoštovanje, strpnost. V glavo ti trpajo informacije, znanje, učijo tekmovalnosti in kako čim višje zlesti po lestvici uspešnosti v družbi ...
Spoznavam, kako malo poznam težko življenje, naporno delo, življenje ljudi ‘na robu’, invalidov, prizadetih, neurejenih družin, otrok brez otroštva ...
V varnem zavetju veroučnih skupin, vsakdanjega študija in drobnih obveznosti, sem tako daleč od življenja.
Človek preživi, tako ali drugače, življenje, ki mu je odmerjeno, in potem umre. S smrtjo je za večino ljudi vsega konec. Danes ljudje ne dajo veliko na nebesa ali pekel, to ni več pomembno. Če je kaj po smrti, prav, če ne, tudi prav. Zakaj bi potem postavljali neke vrednote, se zanje borili, ko pa le te s človekom umrejo? Čemu potem ljubiti, biti dober, pošten, ko pa nas svet uči uspešnosti, prevar, uživanja?
Včasih se mi zdi, da smo ljudje ‘umetniki’ v egoizmu, zatiranju drug druge in da mo pač prisiljeni živeti skupaj...
Moja sestrica me je vprašala: »Kaj mi bo koristil verouk, vera v življenju?« Ne vem ji kaj odgovoriti, čeprav se že dolgo sprašujem, iščem: Čemu krščanstvo? Kaj je njegovo bistvo? Neskončni pogovori, razprave, konference? Čemu živeti za denar, drobne, prijetne stvari; za užitke, za uspešnost, za sebe, za sočloveka? Čemu?
Helena

Ko sem prebral tvoje pismo, sem pomislil: glej v kakšnem svetu živi današnja mladina. Pravimo, da onesnažujemo zrak, ki ga dihamo, s tolikimi strupenimi plini, da morajo v velikih mestih določene dni prepovedati vožnjo z avtomobili, ker je za naš organizem nevarno vdihovati tak zrak. Toda zdi se mi, da je duhovno onesnaženje našega okolja še veliko bolj strupeno. In ta zrak morajo naši mladi vdihovati vsak dan. Pravim mladi, ker je njihov duhovni organizem še posebej občutljiv.
Študentka, ki redno jemlje tablete proti zanositvi, kot bi bili to bomboni. Živita s fantom dve leti, kot mož in žena, gresta narazen, ona pa je v petem mesecu nosečnosti. Pije, kadi, jemlje mamila, živi ‘normalno’, ker ne ve, da je noseča! Boji se, da otrok ne bo normalen. Zakaj? Saj je ona živela ‘normalno’, včasih bi temu rekli nemoralno. Danes ne več. Upam, da je sedaj že rodila ‘normalnega’ otroka, ker ni hotela splaviti. Vendar je v njej še nekaj ‘normalnega’, normalen materinski čut, da svojega otroka ne moreš, ne smeš umoriti. Tvoja prijateljica, ki je sicer proti splavu, bi to naredila. Torej je proti splavu samo v besedah. Hvala Bogu, da ti rečeš: jaz tega ne bi naredila. Zavedaš se, da bi ne bila sposobna umoriti svojega otroka, pa naj bo karkoli, tudi če bi bil invalid. Veliko je mater, ki sprejmejo otroka invalida od rojstva ali je postal invalid po nesreči. Občudujem jih (tudi očete), ki se z neverjetno ljubeznijo posvetijo takemu otroku, tudi če zaradi tega me morejo na počitnice, potovanja, nimajo prostih dni ... Kako so nanje navezani, s kakšno požrtvovalno ljubeznijo. To je tisto, kar bi lahko ponudila invalidnemu otroku. In misliš, da si želi kaj več? Ne, samo to, da ljubi in je ljubljen.
Danes mnogi ne verujejo ne v nebesa ne v pekel. Če si nad prepadom, nič ne pomaga reči: saj ni prepada, da bo v resnici izginil. Pekel in nebesa niso zaradi tega, ker nekdo vanju veruje ali ne veruje. To so dejstva. Tudi naš razum nam pravi, da bi bilo krivično, če bi enako končali ljudje, ki so se žrtvovali za druge, npr. mati invalidnega otroka, ki je stalno ob njem in ga neguje, kot recimo Stalin, Hitler, Mussolini, da naštejem samo te, ki so povzročili trpljenje in smrt milijonov. Če po smrti ni nič, je vseeno, kakšen si zdaj. Sama to čutiš, saj si zapisala: »Čemu potem ljubiti, biti dober, pošten, ko pa nas svet uči uspešnosti, prevar, uživanja?« Zato, ker bo po smrti vsak človek sojen po svojih delih, kot nam zagotavlja Jezus, večni in pravični sodnik, in nam postavlja pred oči prizor sodbe ob koncu časov (Mt 25,31-46).
Sestrica te sprašuje: »Kaj mi bo v življenju koristil verouk, vera?«. To je prvo: vedeti, kaj je prav, in kaj je narobe, in zakaj. Verouk nas pouči, da Bog obstaja! Kako bi mogel obstajati svet, ki je tako čudovito urejen. Bolj ko ga spoznavamo (znanost), bolj ga moramo občudovati. Ko so odkrili DNK dvojno spiralo v vsaki naši celici, ki vsebuje genetsko kodo, navodila za razvoj, je to še en dokaz, kako mora obstajati nekdo, ki je neskončno moder, da je dal v najmanjše delce zakonitosti, po katerih naj se razvijajo.
Šola bi morala, kot sama ugotavljaš: “vzgajati ljudi k razumevanju, k spoštovanju, k strpnosti”, pa tega ne dela. Sprašuješ: »Čemu krščanstvo? Kaj je njegovo bistvo?« Njegovo poslanstvo je učiti ljudi, da smo na svetu zato, da ljubimo Boga, ki nas ljubi in nas je zato ustvaril, da to njegovo ljubezen širimo med ljudmi, ki so vsi otroci skupnega Očeta. Smisel in cilj našega življenja je Ljubezen.

Franc Bole (oče urednik), Pismo meseca, Ognjišče, 2012, leto 48, št. 10, str. 8-9

Sem redna bralka revije Ognjišče. Prebiram jo že štirideset let, sedaj sem se odločila, da se tudi sama obrnem na vas z vprašanjem. Ali bom lahko kdaj naredila križ na vnukovo čelo, za katerega sin govori, da ga ne namerava krstiti? Dolgo sem čakala na trenutek, ko bom končno postala babica. Ta želja se mi bo letos izpolnila. Saj si bova oba povedala veselo novico, da bom na pomlad postala tako težko pričakovana in ponosna babica. Vse lepo in prav. Vendar me je dejstvo, da eden od sinov noče niti slišati, da bi dal otroka krstiti, zelo skrbi. Ali bom temu vnuku kdaj lahko naredila na čelo križ? Zanima me, kako je s tem, ali ga lahko kljub vsemu prekrižam, naučim sveti angel in podobne molitve? Lahko tudi zanj molim in prosim Boga, da ga čuva? Vse to in polno podobnih vprašanj se mi poraja v glavi. Tako, da niti mirno ne morem spati. Lepo vas prosim, če mi lahko napišete, kako je s temi stvarmi, da bom bolj mirna.
zaskrbljena babica

Razumem vašo bolečino, da vaš otrok ne posreduje tega, kar je nam vernim najbolj sveto – vero in zakramente – svojim otrokom. Koristno bi bilo, da se v miru pogovorite s sinom in bi vam povedal, zakaj se je tako odločil. Morda vam bo razodel, da je pod pritiskom npr. žene, ki mu preprečuje ta korak ali kakšnega drugega človeka. Morda boste po tem pogovoru laže razumeli njegovo odločitev in tako tudi manj trpeli. Velikokrat miren in odkrit pogovor razbremeni napete odnose.
Miren pogovor pa ne pomeni stalnega očitanja, stalnega spraševanja in ‘gnjavljenja’. Na tak način bi si sina samo odtujili. Če bi mu stalno očitali in se stalno z njim prepirali zaradi tega, da vnuk ni krščen, sin ne bi želel več prihajati k vam. Tako si ne bi odtujili samo sina, ampak tudi vnuka in celo družino. Samo z dobroto in mirnostjo boste kaj dosegli.

Sprašujete, če boste za tega otroka lahko molili in prosili Boga, da ga varuje. Seveda boste lahko molili, ne samo lahko, ampak morate moliti zanj in za njegovo družino. Vsak dan naj bo že sedaj v vaših molitvah. Priporočajte ga Bogu ter njega ter vse njegove v mislih stalno blagoslavljajte. Silvano Fausti, nedavno umrli italijanski jezuit in pisec svetopisemskih komentarjev, je dejal: »Ko ne moreš več človeku govoriti o Bogu, govori Bogu o tem človeku.« To pomeni: moli zanj! To je tudi vaše poslanstvo.
Podobno naj velja tudi za križ na čelu. Seveda ga vnuku lahko naredite. So stare mame, ki se tako poslavljajo od vnukov. In kakšen se nanj že tako navadi, da ga pride sam prosit, če babica nanj pozabi. Ne vidim razloga, da otroka ne bi učili moliti. Otrok je dojemljiv in ne dvomim, da se bo molitev zelo hitro naučil. Predvidevam, da boste vnuka vsaj občasno pazili. Takrat boste lahko izkoristili čas za učenje molitev, za razlago vere, za pripovedovanje zgodb iz Svetega pisma. Nabavite si kakšno Sveto pismo za otroke in ga skupaj z vnukom prebirajte.
Ponavljam, da boste samo z dobroto in mirnostjo ohranili stik s sinom in vnukom. Z dobroto in ljubeznijo boste tudi pokazali na krščanskega Boga, ki je Bog ljubezni in ljubi vsakega človeka. O tem sem prepričan. Pred leti sem ustavil štoparju, ki je imel okrog vratu rožni venec. Ker je malo prej še divjala vojna Hrvaškem, sem ga vprašal, če je bil v vojni, ker nosi rožni venec. Potem mi je odgovoril približno takole: »Ne, nisem bil v vojni. Tole (zanj je bil rožni venec tole) je od babice. Kot otrok sem bil veliko pri njej. Starša sta bila dejavna kot politika v socializmu in nista imela časa zame, zato sta me pogosto peljal k njej. Ona je imela čas in se ukvarjala z menoj. Bila je zelo dobra. Ko je umrla, so se drugi prepirali, kaj bodo dobili od nje. Jaz pa sem vzel tole kot spomin nanjo, ker je ona imela tole velikokrat v rokah. Tako mi je drag, da ga stalno nosim.« Potem je sklenil: »Morda bom tudi jaz nekoč tako kot babica veroval v Boga, ker je bila tako dobra. Ona je verovala in imela čas zame. Starša nista imela časa ne za to, da bi me vzgajala, ne za vero ne zame.«
Velikokrat se pomnim na to srečanje in ga pripovedujem kot spodbudo vsem, ki menijo, da je njihova verska vzgoja propadla, da so se otroci ali vnuki izgubili. Pa nas prav naša vera uči, da ni nič izgubljeno, kar je narejeno v ljubezni in združeno z božjo ljubeznijo, ampak je vse to zapisano pri Bogu.
Božo Rustja

»Menil sem, da bi bila razglasitev leta vere ob 50. obletnici odprtja drugega vatikanskega cerkvenega zbora lahko ugodna priložnost za razumevanje, da besedila, ki so nam jih zapustili koncilski očetje, po besedah blaženega Janeza Pavla II. “ne izgubljajo svoje vrednosti niti svoje privlačnosti”,« beremo v apostolskem pismu Vrata vere, s katerim je papež Benedikt XVI. razglasil leto vere, ki je trajalo od 11. oktobra 2012 – tega dne leta 1962 se je pričel koncil, na ta dan leta 1992 pa je papež Janez Pavel II. objavil Katekizem katoliške Cerkve, v katerem je povzeto bogastvo koncila – do praznika Kristusa, kralja vesoljstva, 24. novembra 2013. Drugi vatikanski koncil, ki ga je po božjem navdihu ‘sprožil’ papež Janez XXII., da “v Cerkvi zaveje malo svežega zraka”, je bil tako pomemben dogodek za katoliško Cerkev pa tudi za svet, da bi ga morali bolje poznati. Na naslednjih straneh bomo podali časovni pregled, od njegove napovedi do konca. Nekaj prostora bomo posvetili slovenskim škofom kot koncilskim očetom, na koncu pa bomo predstavili še Katekizem katoliške Cerkve.

PRESENETLJIVA NAPOVED ‘PREHODNEGA’ PAPEŽA IN DOLGA PRIPRAVA
Papež Janez XXIII., ki je 28. oktobra 1958 nasledil Pija XII., je pri sedeminsedemdesetih letih veljal za ‘prehodnega’ papeža. V prvih mesecih svoje papeške službe si je pogosto zastavljal vprašanje: Kaj mora Cerkev storiti za svet? Vse je presenetil, ko je med bogoslužjem v rimski baziliki sv. Pavla 25. januarja 1959 dejal: »Da bi v današnjih potrebah pomagali krščanskemu ljudstvu, sledeč navdihu stoletnih izkušenj Cerkve, napovedujemo ekumenski koncil. Njegov namen ni le to, da dvigne krščansko ljudstvo, ampak tudi da ločene krščanske skupnosti povabi k iskanju edinosti.« Svojim najožjim sodelavcem, ki so imeli pomisleke in so bili v strahu, da bo koncil v katoliški Cerkvi vse postavil na glavo, je smehljaje odvrnil: »Jaz se ne bojim. Saj bo zraven tudi Sveti Duh!«
Vesoljni cerkveni zbori (ekumenski koncili) veljajo za trenutke najbolj slovesnega izvrševanja učiteljsko-vodstvene službe, ki pripada celotnemu zboru škofov kot naslednikom apostolov. Na vesoljnem cerkvenem zboru se posvetuje celoten episkopat pod papeževim predsedstvom v ‘zbornem’ (kolegialnem) dejanju. V zgodovini Cerkve so imeli koncili zelo velik pomen. Drugi vatikanski koncil je bil nadaljevanje prvega vatikanskega koncila (1869-1870), ki je zaradi tedanjih političnih razmer ostal nedokončan. Izdal je le dve konstituciji: o razmerju med vero in razumom ter o papeževem prvenstvu in njegovi nezmotnosti v verskih in nravnih stvareh. Janez XXIII. si je cerkveni zbor, ki ga je sklical, zamišljal kot pastoralni koncil, saj je izvajanje službe cerkvenega učiteljstva že po svojem bistvu ‘pastoralno’, namenjeno ljudem, ki so deležni Kristusovega odrešenja.
Sad drugega vatikanskega koncila je 16 dokumentov z različnimi nazivi (4 konstitucije – najpomembnejši dokumenti, 9 odlokov in 3 izjave), ki so začeli nastajati kmalu po napovedi koncila. Pripravljeni so bili osnutki v 10 predkoncilskih komisijah in 3 tajništvih, katerih člani so bili škofje in teologi. Osnutke so poslali vsem škofom katoliške Cerkve. Deloma so bili osnutki izdelani med samim koncilom, ki so jih koncilski očetje preučili v zasebnem študiju ali v skupnih posvetih. Osnutek je bil podan na generalni kongregaciji. Na začetnem glasovanju je bil marsikateri osnutek zavrnjen, popravljeno besedilo je prišlo pred koncilske očete na končno glasovanje na javni seji. Skoraj vsi dokumenti so bili sprejeti z veliko večino in papež jih je potrdil. Akti pripravljalnega obdobja obsegajo 23 zvezkov, ki imajo skupaj 15.532 strani, akti koncila samega pa so zbrani v 25 zvezkih, ki skupaj obsegajo 22.256 strani velikega formata.

JANEZ XXIII.: »ZAČETEK VELIKIH MILOSTI ZA CERKEV«
Ko so se pripravljalna dela bližala koncu, je papež Janez na praznik sv. Jožefa, 19. marca 1961, varuha svete Družine razglasil za zaščitnika koncila; na božični praznik, 25. decembra 1961, pa je podpisal apostolsko konstitucijo, s katero je napovedal, da se koncil prične leta 1962. V njej je zapisal: »Od Cerkve se sedaj zahteva, da neminljivo in božansko življenjsko moč evangelija spravi v žile današnjega sveta, ki se sicer ponaša s svojimi pridobitvami na področju tehnike in znanosti, a tudi nosi posledice družbenega reda, katerega so nekateri hoteli preosnovati brez ozira na Boga.« Z listino, ki jo je podpisal na svečnico, 2. februarja 1962, pa je za dan odprtja koncila določil 11. oktober 1962, ki je bil tedaj praznik Marijinega materinstva.
Prišel je zgodovinski dan odprtja koncila. Čez Trg svetega Petra v Rimu se je v baziliko, ki je bila preurejena v ‘božji parlament’, 11. oktobra 1962 dopoldne vila dolga bela vrsta okoli 2400 škofov-koncilskih očetov. Pozdravil jih je papež Janez, ki je svoj govor začel: »Mati Cerkev se veseli, da je po posebni dobroti božje previdnosti končno zasijal zaželeni dan. Veseli me, da se je pod varstvom deviške Matere Božje, katere materinskega dostojanstva se spominjamo tukaj ob grobu svetega Petra, slovesno začel drugi vatikanski vesoljni koncil.« Končal pa ga je z besedami: »Koncil, ki se začenja, je v Cerkvi kakor svitanje dne, kakor znanilec najsvetlejše luči.« Zvečer je z okna svoje delovne sobe očetovsko prisrčno pozdravil množico s prižganimi baklami na trgu. V svoj dnevnik pa je zapisal: »Današnji dan zaznamuje slovesno odprtje ekumenskega koncila … Zahvaljujem se Gospodu, da me je imel za vrednega te časti, da sem v njegovem imenu odprl ta začetek velikih milosti za njegovo sveto Cerkev.«
Med prvim zasedanjem koncila je bilo 36 generalnih kongregacij (skupnih sej), najvišje število koncilskih očetov je bilo 2381, v ‘dvorani’ bazilike sv. Petra se je zvrstilo 640 govornikov. Koncilski očetje so razpravljali o liturgiji, o božjem razodetju, o sredstvih družbenega obveščanja, o vzhodnih Cerkvah in o Cerkvi. Ob koncu prvega zasedanja je papež Janez XXIII. škofom zaklical: »Nasvidenje čez devet mesecev!«

PAPEŽ PAVEL VI.: PRIPELJATI KONCIL DO USPEŠNEGA KONCA
Med prvim in drugim zasedanjem koncila se je zvrstilo nekaj dogodkov, pomembnih za življenje Cerkve. Janez XXIII. je 11. aprila 1962, na veliki četrtek, podpisal svojo okrožnico Mir na zemlji, ki je bila nekakšna oporoka na smrt bolnega papeža. Začenja se z besedami: »Mir na zemlji, za katerim so vsi ljudje s silno željo stremeli v vseh časih, je zagotovo možno vzpostaviti in utrditi le, če se zvesto držimo reda, ki ga je postavil Bog.« V njej se papež obrača k vsem ljudem dobre volje in jih spodbuja, naj si prizadevajo za graditev trajnega miru na razumnosti, pravičnosti, ljubezni in svobodi. Po vsem svetu je naletela na tako ugoden sprejem, da je bil sam papež presenečen. Proti koncu maja in v začetku junija je svet spremljal smrtni boj dobrega papeža, ki je osvojil srca vseh, vernih in nevernih. Po venec zmage je odšel 3. junija 1963.
Malo pred svojo smrtjo je Ja­nez XXIII. rekel milanskemu nadškofu kar­di­nalu Giovanniju Mon­tini­ju: »Emi­nen­ca, priporočam vam koncil!« Manj kot tri tedne pozneje, 21. junija, je bil kardinal Montini izvoljen za papeža. Izbral si je ime Pavel VI., po apostolu Pav­lu. Ob nastopu službe je napovedal, da bo njegova prva skrb pripeljati koncil do srečnega in uspešnega konca. Pod njegovim vodstvom so potekala tri koncilska zasedanja. V svojem dolgem programskem govoru ob začetku 2. zasedanja koncila, 29. septembra 1963, je koncilske očete v baziliki sv. Petra nagovoril: »Znova smo tukaj, kakor v dvorani zadnje večerje. Kljub velikosti je ta veličastna stavba zaradi velikega števila zbranih postala skoraj premajhna. Naše srečanje gotovo spremlja iz nebes tudi Marija, Kristusova Mati. Tu okoli Petrovega naslednika, zadnjega po času in po zaslugah, a po službi in poslanstvu enakega prvaku apostolov, so zbrani apostoli, kar ste vi, dragi bratje, ki ste pravi nasledniki kolegija apostolov.« Spomnil se je svojega prednika: »Hvala ti in čast, dragi in spoštovani papež Janez, ki si zagotovo po božjem navdihu hotel sklicati ta vesoljni zbor, da bi Cerkvi odprl nova pota in da bi na zemlji priklical nove vrelce nauka in milosti našega Gospoda Jezusa Kristusa.« Med drugim zasedanjem koncila je bilo 43 generalnih kongregacij (skupnih sej), na katerih je nastopilo 637 govornikov. Opravili so 92 glasovanj, razpravljali pa so o Cerkvi, o škofih in o ekumenizmu. Na zaključni seji, 4. decembra 1963, sta bila slovesna razglašena prva dva koncilska odloka: konstitucija o svetem bogoslužju in odlok o sredstvih družbenega obveščanja. Konstitucija o svetem bogoslužju je prinesla največ vidnih novosti: bogoslužje v narodnem jeziku, oltarje ‘proti ljudstvu’, večje sodelovanje vernikov, somaševanje.

IZ SVETE DEŽELE V KONCILSKO DVORANO
Po zgledu apostola Pavla, čigar ime je kot papež prevzel, je Pavel VI. v službi evangelija precej potoval. Kot prvi papež je od 4. do 6. januarja 1964 romal v Sveto deželo. Obiskal je Jeruzalem, kjer je prišlo do zgodovinskega ekumenskega srečanja s carigrajskim patriarhom Atenagorom, Nazaret, mesto Jezusovega skritega življenja v sveti družini in ob delu, ter Betlehem, kjer se je Božja Beseda učlovečila. V duhu koncila je napisana okrožnica Pavla VI. Svojo Cerkev (6. avgusta 1964), ki je posvečena dialogu v treh ‘krogih’: prvi objema vse, kar je človeškega, drugi tiste, ki verujejo v Boga, tretji, najožji, pa dialog – bratski pogovor med kristjani različnih Cerkva.
S to svojo okrožnico je Pavel VI. ponudil koncilskim očetom veliko snovi za razprave na tretjem zasedanju koncila, ki se je pričelo 14. septembra 1964. Na njem je bilo 48 generalnih kongregacij (skupnih sej), na katerih se je zvrstilo 618 govornikov, bilo je 147 glasovanj. Razpravljali so o Cerkvi, o škofih, o verski svobodi, o nekrščanskih verstvih, o božjem razodetju, o laiškem apostolatu, o službi in življenju duhovnikov, o vzhodnih Cerkvah, o Cerkvi v sedanjem svetu, o misijonih, o redovnikih, o vzgoji duhovnikov, o krščanski vzgoji, o zakonu. ‘Predmetnik’ je bil silno bogat. Na peti javni seji, 21. novembra 1964, s katero se je končalo tretje koncilsko zasedanje, so bili slovesno razglašeni trije dokumenti: dogmatična konstitucija o Cerkvi, odlok o katoliških vzhodnih Cerkvah, odlok o ekumenizmu. Dogmatična konstitucija o Cerkvi je temeljna listina drugega vatikanskega koncila.
Papež Pavel VI. je bil od 3. do 6. decembra 1964 na misijonskem potovanju v Indiji – na mednarodnem evharističnem kongresu v Bombayju. Izrazil je globoko spoštovanje do religiozne duše indijskega naroda. Njegova okrožnica Skrivnost vere (o evharistiji) je izšla 3. septembra 1964

KONCIL SE KONČUJE – KONCIL SE PRIČENJA
Na četrtem in zadnjem zasedanju, ki se je začelo 14. septembra 1965, je sodelovalo najvišje število koncilskih očetov – 2400, generalnih kongregacij je bilo 41, nastopilo je 332 govornikov, glasovanj pa je bilo 250. Razpravljali so o verski svobodi, o Cerkvi v sedanjem svetu, o misijonih ter o službi in življenju duhovnikov. Papež Pavel VI. je 15. septembra 1965 ustanovil škofovsko sinodo, organ, ki uresničuje koncilski nauk o kolegialnem vodstvu Cerkve. Nadvse pomemben dogodek med tem koncilskim zasedanjem je bil ‘skok’ papeža Pavla VI. v New York, kjer je na zasedanju generalne skupščine OZN zastopnike vseh držav članic te svetovne organizacije v imenu koncilskih očetov prosil, naj se vneto trudijo, da ohranijo na svetu mir, kajti danes obstajata samo dve izbiri: ali mir in bratsko sodelovanje med narodi ali pa uničenje človeštva, ki smo ga izdelali sami. O tem svojem obisku je papež poročal koncilskim očetom. Med četrtim zasedanjem so bile tri javne seje, na katerih so bili slovesno razglašeni številni koncilski dokumenti: odlok o pastirski službi škofov v Cerkvi, odlok o vzgoji duhovnikov, odlok o prenovitvi redovniškega življenja, izjava o krščanski vzgoji, izjava o razmerju Cerkve do nekrščanskih verstev, pastoralna konstitucija o Cerkvi o sedanjem svetu (pri tem dokumentu, ki najbolj živo razodeva prizadevanje koncila, da se približa sodobnemu svetu, je odločilno sodeloval koncilski oče Karol Woytila, kasnejši papež Janez Pavel II.), odlok o službi in življenju duhovnikov, odlok o misijonski dejavnosti Cerkve, izjava o verski svobodi. Predzadnji dan koncila je bil nadvse ganljiv dogodek: s skupno izjavo papeža Pavla VI. in carigrajskega patriarha Atenagora je bila odpravljena ekskomunikacija med Carigradom in Rimom leta 1054. Na praznik Brezmadežne, 8. decembra 1965 je bilo slavje ob sklepu drugega vatikanskega koncila, med katerim so koncilski očetje izročili poslanice sedmim stanovom (državnikom, mislecem in znanstvenikom, umetnikom, ženam, delavcem, ubogim, bolnim in trpečim, mladim). Papež Pavel VI. je v svojem govoru poudaril, da se delo šele začenja, kajti koncil pomeni “začetek humane in religiozne obnove”. Izrekel je upanje, da smo se kristjani po zaslugi koncila naučili “bolj ljubiti in bolje služiti”.

SLOVENSKI ŠKOFJE NA KONCILU
Med skupaj 2860 koncilskimi očeti (kar 1116 jih je bilo iz Evrope!) so bili tudi slovenski škofje. Ljubljanski nadškof Anton Vovk je bil član pripravljalne komisije za škofe in je kljub bolezni prihajal na zasedanja v Rim. Sodeloval je na prvem koncilskem zasedanju. Vzbujal je splošno pozornost zaradi svoje mogočne postave in vidnih znamenj zažiga na železniški postaji v Novem mestu 22. januarja 1952. Začetnega sprevoda 11. oktobra 1962 se zaradi bolezni ni mogel udeležiti in je čakal škofe in papeža na svojem mestu v baziliki sv. Petra-koncilski dvorani. Na prvem zasedanju so najprej razpravljali o bogoslužju in nadškof Vovk je dajal svoje pripombe iz svoje izkušnje predvsem o tem. O svoji udeležbi na koncilu je nadškof Vovk govoril v slovenski oddaji vatikanskega radia 24. novembra 1962. Nadaljevanja koncila ni dočakal, kajti 7. julija 1963 je odšel v večnost. – Vseh štirih koncilskih zasedanj se je od slovenskih škofov udeležil edino mariborski škof dr. Maksimilijan Držečnik. O poteku koncila je slovenskim vernikom v domovini in po svetu spregovoril po vatikanskem radiu. Na koncilu se je oglasil 18. septembra 1964, ko se je zavzel za ustanavljanje škofijskih komisij za pastoralno sociologijo. Svoje pripombe k osnutku odloka o ekumenizmu je predložil pisno. – Dr. Jožef Pogačnik se je drugega zasedanja koncila udeležil kot škof administrator ljubljanske nadškofije, nadaljnjih dveh pa kot redni ljubljanski nadškof. V drugem koncilskem obdobju je pisno oddal svoje predloge, 26. oktobra 1964 pa je tudi javno govoril v koncilski dvorani ter o tem poročal 31. oktobra po vatikanskem radiu in dejal, da so se slovenski škofje na koncilu zavzeli za reševanje konkretnih vprašanj sodobnega sveta in za uveljavljanje socialnega nauka Cerkve. Po Radiu Vatikan je govoril še večkrat, enkrat je spregovoril o obredu somaševanja, ki so ga na koncilu sprejeli. – Tretjega in četrtega koncilskega zasedanja se je udeležil dr. Janez Jenko, ki je bil imenovan za apostolskega administratorja Slovenskega Primorja (21. aprila za goriški del, 17. julija za tržaško-koprski in reški del), 6. septembra 1964 pa je prejel škofovsko posvečenje. O dogajanju na koncilu je prvič spregovoril po vatikanskem radiu 3. decembra 1964. Med svojim bivanjem v Rimu so se slovenski škofje srečevali z rojaki v Rimu in jim maševali. 18. oktobra 1965 so se udeležili odprtja slovenskega študijskega zavoda Slovenik.

KATEKIZEM KATOLIŠKE CERKVE
Trideset let po začetku drugega vatikanskega koncila, 11. oktobra 1992, je papež Janez Pavel II. podpisal apostolsko konstitucijo Fidei depositum (Ohranjati zaklad vere) za objavo Katekizma katoliške Cerkve, sestavljenega po smernicah drugega vatikanskega koncila. Kako je prišlo do tega dragocenega dela in kakšna je njegova vsebina, povzemam po omenjeni konstituciji. Papež pove, da je leta 1985, ob dvajsetletnici sklepa koncila, sklical izredno zasedanje škofovske sinode. Ob tej priložnosti so mu sinodalni očetje posredovali željo mnogih, naj se sestavi katekizem ali kompendij (povzetek) celotnega katoliškega nauka. »Že ob sklepu sinode sem si osvojil to željo, ker sem bil mnenja, da popolnoma ustreza resnični potrebi vesoljne Cerkve in delnih Cerkva.« Ustanovljena je bila posebna komisija, ki ji je predsedoval kardinal Joseph Ratzinger, sedanji papež Benedikt XVI., in redakcijski odbor. K sodelovanju so pritegnili vse katoliške škofe, škofovske konference, teološke in katehetske institute.
Katekizem katoliške Cerkve (KKC), ki ga je papež Janez Pavel II. potrdil 25. junija 1992, ima štiri dele, ki so med seboj povezani. V prvem najdemo razlago veroizpovedi katoliške Cerkve; skrivnost vere obhajamo v liturgičnih dejanjih, kjer se nam priobčuje (drugi del); navzoča je, da bi razsvetljevala in vzdrževala božje otroke v njihovi dejavnosti (tretji del); utemeljuje našo molitev, katere prednostni izraz je ‘očenaš’, in vzpostavlja predmet naše prosilne in hvalne molitve ter naše priprošnje (četrti del).

S. Čuk, Pred 50 leti se je začel drugi vatikanski koncil: Priloga, v: Ognjišče 10 (2012), 68-75.

Učenec je vprašal učitelja filozofije: »Gospod profesor, katera pot vodi do uspeha?«
Profesor je za trenutek pomislil, potem pa odgovoril: »Ne morem ti reči, katera pot vodi do uspeha, ker je ne poznam. Lahko pa ti povem, katera pot vodi v neuspeh!«
»Katera, gospod profesor?«
»V neuspeh vodi tista pot, na kateri želiš vsem ugajati.«

Biti všečen za vsako ceno je zgrešeno. Jezus pravi: »Gorje vam, kadar bodo vsi ljudje lepo govorili o vas« (Lk 6,26).

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 10 (2017), 51.
knjiga: Zgodbe kažejo novo pot. Zgodbe za dušo 13, Ognjišče, Koper, 2018, 33.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.