Brala sem kratka razmišljanja iz zbirke Jutranjice 2008 (izdalo društvo prijateljev Svetega pisma). V enem od razmišljanj pisatelj – zdi se, da je duhovnik – poudari, da umrli iz nebes ne gledajo na nas in ne spremljajo naših življenj, kot je splošno prepričanje, temveč spijo, so popolnoma odsotni in se bodo zbudili ob ponovnem stvarjenju sveta.
Zame je to precej pomembna razlika. Če v Svetem pismu res tako piše, ali je tako vsaj prepričanje Cerkve, me zanima, zakaj in na kakšnih temeljih se potem obračamo na svetnike, prosimo za čudeže in darujemo za duše v vicah ... Če se ne zavedajo nas, niti sebe, so vsa ta dejanja brez smisla in bi se v molitvi morali obračati le na Boga, Jezusa in Marijo (ki je že vstala, ne?), vsi svetniki pa to ne bi bili več, ker speči pač ne morejo delati čudežev niti zanje posredovati pri Bogu. Vesela bom odgovora.
Marjana

S pomočjo internetnih brskalnikov ni bilo težko priti do osnovnih podatkov, za kakšno literaturo gre in iz katerih krščanskih krogov izhaja. Iz spletne strani Krščanske adventistične cerkve sledi, da so ustanovili Društvo prijateljev Svetega pisma njeni člani. Iz tega je mogoče sklepati, da je tudi avtor Jutranjic 2008 njihov član in da ta premišljevanja za vsak dan izražajo prepričanje in razlago Svetega pisma adventistične cerkve. V marsičem se njihovo verovanje ujema s katoliškim, a se v mnogih posameznostih tudi razlikuje. Še posebej dajejo najvažnejši poudarek Jezusovemu drugemu prihodu kot novemu stvarjenju – adventu. Od tod tudi njihovo poimenovanje ‘adventisti’. Tako ste tudi vi pri prebiranju naleteli na takšne razlike, ki ste jih takoj opazili, saj ste bili očitno vzgojeni v katoliškem razumevanju in razlagi.

Poglejmo po bliže vaša vprašanja ter dileme in poskušajmo najti nanje odgovor. Prebrali ste: “umrli iz nebes ne gledajo na nas in ne spremljajo naših življenj, kot je splošno prepričanje, temveč spijo, so popolnoma odsotni in se bodo zbudili ob ponovnem stvarjenju sveta”. Takšno razumevanje življenja po smrti lahko uvrstimo v določeno začetno stopnjo Božjega razodevanja judovskemu ljudstvu o življenju po smrti. V stari zavezi najdemo postopen razvoj nauka o življenju po smrti. Zgoraj omenjeno prepričanje, lahko prepoznamo kot zelo zgodnje starozavezno pojmovanje, ki je vezano s starozaveznim pojmovanjem ‘šeola’. To je judovsko podzemlje, ki so si ga predstavljali kot kraj ‘smrtnih senc’, kjer umrli zgolj pasivno bivajo in čakajo na Odrešenika. Živijo torej kot ‘sence’, brez sposobnosti komunikacije med seboj, z drugimi in tudi z Bogom. A že v starozaveznih spisih, zlasti modrostnih, najdemo zapise, ki to predstavo močno presegajo. Samo za primer naj navedem Jobovo knjigo (Job 19,26) in Knjigo Makabejcev ter nekatere zapise v psalmih. V obeh je vera v življenje po smrti že precej drugačna in že predstavlja sposobnost osebnega odnosa z Bogom tudi po smrti.

V novi zavezi pa je Kristusovo razodevanje življenja po smrti še posebej dopolnjeno. Katoliška Cerkev ta pogled sintetizira v Katekizmu Katoliške cerkve t. 1022 takole: »Vsak človek prejme v svoji neumrljivi duši večno plačilo takoj ob smrti v posebni sodbi – ki postavi njegovo življenje v odnos do Kristusa – bodisi prek očiščevanja bodisi s takojšnjim vstopom v nebeško blaženost bodisi s takojšnjim pogubljenjem za vekomaj.« Čeprav je v novi zavezi močno naglašen Jezusov drugi prihod kot konec sveta in s tem vesoljna sodba, je z gotovostjo izpričano tudi osebno dogajanje ob smrti posameznika, ki bo z vesoljno sodbo dopolnjeno v občestvenem smislu. Kot neposreden ‘dokaz’ za takojšnje poplačilo po smrti lahko navedem pripoved o bogatinu in ubogem Lazarju (Lk 16,22) in pa Jezusove besede desnemu razbojniku na križu, da bo še tisti dan z njim v raju (Lk 23,43).
V tem verovanju pa je prisoten tudi odgovor na vašo dilemo glede smiselnosti priprošnje k svetnikom. Pa tudi o načinu povezanosti nas še živečih v zemeljskem življenju in že umrlih. Iz razodetih dejstev sledi, da ta vez ni neposredna, v smislu kot ste prebrali, “da umrli iz nebes ne gledajo na nas in ne spremljajo naših življenj, kot je splošno prepričanje”. Torej je tudi katoliški nauk, da umrli ne spremljajo našega življenja kot nekakšen ‘film’ in da bi mogli ‘videti’ vse, kar mi počnemo. Ker še nimamo nobene osebne izkušnje o načinu ‘onstranskega’ dojemanja in doživljanja, te povezave tudi ne moremo povsem opredeliti. Vemo pa dovolj, da sklepamo, da lahko z molitvijo z njimi vzpostavimo poseben duhovni stik in da smo si lahko v duhovno pomoč. Bog pa ob določenih primerih lahko nakloni tudi milost, da se s kakšnim izmed rajnih bratov ali sester lahko srečamo tudi na kakšne druge izredne načine, ki jih imenujemo ‘znamenja’, lahko tudi v obliki prikazovanj ali videnj. To povezanost in tudi medsebojno pomoč imenujemo v apostolski veroizpovedi ‘občestvo svetnikov’, ki je sicer širši pojem, a vključuje tudi ta vidik.
V upanju, da sem lahko vsaj nekoliko osvetlil skrivnost bivanja po smrti zlasti z novozaveznega vidika, saj je Jezusovo vstajenje od mrtvih in življenje v poveličanem telesu najpopolnejši vir spoznanja o stanju človeška kot celote po smrti.

TURNŠEK, Marjan. (Pisma). Ognjišče, 2015, leto 51, št. 11, str. 28-29.

MEDSEBOJNA LJUBEZEN (Jn 13,35)
Kristjani so si izmišljali in si izmišljajo marsikaj, da bi iznašli kakšno drugo osebno izkaznico. - So taki, ki hodijo k maši, taki, ki hodijo okoli z rožnim vencem v rokah, taki, ki se za nekaj časa umaknejo v kakšen samostan ali živijo kot puščavniki, taki, ki organizirajo slovesne procesije, romanja, gredo v Kompostelo ... - Vendar osebna izkaznica kristjanov ostaja vedno le medsebojna ljubezen. - Duhovniki v talarjih, redovnice v oblačilu podeželank izpred sto in več let, križ okoli vratu, križ na prsih, rdeča ali vijolična obroba, čudna pokrivala na glavi, prstani ... - Vendar pa razpoznavni znak kristjanov ostaja vedno le medsebojna ljubezen. - "Kaj pa maše, zakramenti, molitve, rožni venci?" - So vir, iz katerega je treba črpati to ljubezen, ki ni ljubezen po meri človeka, temveč Kristusova ljubezen do nas: popolna ljubezen vse do žrtvovanja samega sebe. - "Kaj pa oblačila, pokrivala, prstani?" - Ta res ne služijo ničemur.

OZKA VRATA (Lk 13,24)
Ti si pa res čuden, Jezus! Vsi delajo reklamo za široka vrata. Vrata popustov in razprodaj, po načelu "plačaš dva, dobiš tri", ničvrednih reklamnih daril, darilnih bonov, nagradnih kartic, s katerimi lahko postaneš milijonar, diet, ki ti pomagajo shujšati, ne da bi ti bilo treba manj jesti, tečajev, ki te naučijo tujega jezika v nekaj dneh, iger "podrgni in zadeni". Sreče, ki jo najdeš že lepo izdelano. - Ti pa nas spodbujaš, naj vstopimo skozi ozka vrata. Vrata podarjanja sebe drugim, bratstva z vsemi, nenavezanosti na stvari in ljudi, boja za mir in pravičnost, zvestobe, prenašanja težav in trpljenja, dialoga in odpuščanja. Sreče, ki jo gradimo dan za dnem. - Ne bojiš se, da bi ostal sam, ne spreminjaš mišljenja zaradi priljubljenosti, poslovne ali politične koristi. - Ti vztrajaš: "Vstopite skozi ozka vrata. Izognite se zastoju, ki ga bodo povzročili tisti, ki bodo hoteli vstopiti skoznje, ko se bodo zavedeli, da so jih široka vrata vodila v nič. Takrat bo namreč prepozno."

NEKORISTNI SLUŽABNIKI (Lk 17,10)
Gospod Jezus, te tvoje besede nam zvenijo trdo. Mi smo navajeni delati za plačo, za plačilo ali vsaj za besedo zahvale. Ti pa praviš, da nam ne pripada nič, da smo nekoristni služabniki. - Ali nisi nekoliko prezahteven? Ali si mi, ki udejanjamo tvojo besedo, in to marsikdaj z mnogo truda, ne bi zaslužili vsaj nekaj priznanja, morda, kaj vem, kakšen majhen čudež? Kaj pa imamo sicer od tega, da smo dobri, ubogi v duhu, usmiljeni, pošteni, čistega srca, nenasilni? Kakšno korist imamo, če odpuščamo, če se borimo za pravičnost in mir? - Gospod Jezus, kako težko nam je razumeti, da ti ničesar ne zahtevaš od nas zaradi sebe! Vse, kar nam zapoveduje tvoja beseda, je v naše dobro, za naše odrešenje, večno življenje. Le kaj bi si lahko še želeli? - Gospod Jezus, imaš prav, smo nekoristni služabniki, saj vse, kar želiš, da naredimo, naredimo za sebe.

DELAVCI ZA NOVO ŽETEV (Lk 10,2)
Jezusova spodbuda, naj prosimo za "delavce", je trezna in vedra. Ponavadi pa ta spodbuda dobi v pridigah tako žalosten ton, da daje vtis, da bo Cerkev zdaj zdaj propadla. Kako Bog sprejema takšno molitev? Tega ne vemo. Zagotovo pa takšna molitev ne vzbuja navdušenja v tistih, ki jo poslušajo, saj se nihče ni pripravljen vkrcati na barko, ki bo vsak čas potonila. Dobro bi bilo, da bi prosili z zaupanjem in prošnji dodali pričevanje, da "delavci, ki so že na delu", učinkovito delajo za "Gospodovo žetev". V zadnjih petdesetih letih se je "žetev" tako spremenila, kakor se v preteklih stoletjih ni še nikoli. Pri tem pa kristjani (starši, duhovniki, redovniki, redovnice ...) pogosto ostajajo v vlogi "delavcev", kakor da je vse ostalo tako kot prej. - Bog potrebuje sveže, aktivne delavce, ki so resnično z vsem srcem predani njegovi žetvi in so sposobni za delo, ki jih čaka. Ne nedejavnih "upokojencev", ki so trmoglavo navezani na navade, tradicije, oblačila, ustanovitelje in ne vem kaj še vse.

ZAHEJEVO DREVO (Lk 19,4)
Gospod Jezus, s tal te večkrat ne vidim. V višini oči mi toliko stvari zakriva obzorje. Vsakdanje obveznosti, sanje o prihodnosti, goščava občutij, želja po izstopanju, naprezanje, da bi imel vedno več ... Same lepe, pomembne, zapeljive stvari, ki pa mi niso dovolj. Moje oči iščejo dlje. - Gospod Jezus, daj mi kakšno tako drevo, kakor je bilo Zahejevo, kakšen drugačen dan, kakšno novo molitev, človeka, ki je poln tebe, kakšno posebno nedeljo, reveža, ki me bo vznemiril, mladega človeka, potrebnega pomoči, duhovnika, ki me bo razumel, kakšno čudno redovnico, kakšen neuspeh, ki me bo postavil na trdna tla, prijatelja, ki je slabo končal, kakšno veliko veselje ali prehudo žalost ... - Gospod Jezus, sem majhne postave in vse moje stvari so majhne. Daj mi kakšno tako drevo, kakor je bilo Zahejevo, in pogum, da bom splezal nanj. - Od tam te bom lahko videl. In ko se bom spustil na tla, bom poln veselja.

LJULJKA (Mt 13,27-29)
Vedno je kaj, kar vse pokvari. Ponavadi nas najprej prevzame malodušje; nočemo polja, na katerem je med dobro pšenico pomešana ljuljka. Hočemo ga takoj opleti. To je napačno. Tu na zemlji ni polj brez ljuljke, ker je sovražnik vedno na delu. Potrebno je potrpljenje: samo Bog zna opleti polje, ne da bi poškodoval pšenico. Če bi Jezus hotel lepo polje brez plevela, ne bi imel ne prijateljev ne učencev ne apostolov. Še več, sploh ne bi prišel na zemljo.

OZRI SE NAME (Lk 22,61-62)
Gospod, ne pozabi se obrniti in se ozreti tudi name, da se bom spomnil neizpolnjenih obljub. - Gospod, ti veš, občudujem te, ljubim te, hočem hoditi za teboj. - Gospod, vem, da nihče nima take besede, kakor je tvoja, in da nihče tako kot ti ne pozna in ne odgovarja na hrepenenja mojega srca. In vendar, saj veš, zadošča že malenkost, da te zatajim v dejanjih. - Gospod, ne pozabi se obrniti in ozreti name, da se bom spomnil neizpolnjenih obljub in se bridko zjokal. - Gospod, ne pozabi se ozreti name, da se bom spomnil tvoje ljubezni in spet z zaupanjem stopil za teboj.

BUDEN IN ČUJEČ (Mt 25,8-9)
Gospod Jezus, naj bodo ta dekleta preudarna, kolikor hočeš, pa so vseeno skrajno zoprna. - Niso mi všeč ljudje, ki pravijo: "Znajdi se! Lahko bi prej pomislil." Tudi sam sebi nisem všeč, kadar se mi zgodi - in zgodi se mi! - da rečem drugim: Znajdite se!" Pozneje imam občutek, da sem črv. - Gospod Jezus, sprejemam pa tvoje sporočilo: moram biti buden, čuječ, vsak dan, v vsaki situaciji. Saj te nihče ne more čakati namesto mene. - Vere ne morem dati v zakup, Gospod Jezus. Ti vedno prihajaš in hočeš, da sem pripravljen in te lahko sprejmem. - Če je moja svetilka ugasnila, bom ostal pred vrati. Ne bom mogel reči: "Ampak škofi, ampak duhovniki, ampak redovnice, ampak drugi kristjani ..." - Če bo moja svetilka ugasnjena, bodo vrata ostala zaprta. Za mene.

Marko Čuk, Korak v globino, Ognjišče (9) 2005, str. 96 (ob izidu knjige Lasconi, Tonino. 365 + 1 dan s Teboj, Koper: Ognjišče, 2009).

Pred nami je mesec november, ki ga začenjamo s praznikom vseh svetih in spominom vseh vernih rajnih, mislečega človeka spodbuja k razmišljanju o življenju in smrti. Papež sv. Janez Pavel II. je pogosto govoril o ‘kulturi življenja’, ki je nasprotje ‘kulturi smrti’, in o spoštovanju življenja. Zakaj moramo življenje spoštovati? (Lazar)
Na to vprašanje Katekizem katoliške Cerkve ob razlagi pete božje zapovedi ‘ne ubijaj’, jasno odgovarja, da »zato, ker je sveto. Od vsega začetka vključuje stvariteljsko božje dejanje in ostane za zmeraj v posebne odnosu do svojega Stvarnika, svojega edinega cilja. Nikomur ni dovoljeno neposredno uničiti nedolžnega človeškega bitja, saj to hudo nasprotuje dostojanstvu osebe in Stvarnikovi svetosti. “Nedolžnega in pravičnega ne ubijaj” (2 Mz 23,7).« Na podlagi Svetega pisma katoliška Cerkev uči, da je človeško življenje nedotakljivo ob trenutka spočetja do naravnega konca. Stara zaveza uči, da Jahve/Bog ‘ima’ življenje in vse prikliče v življenje, človeškemu življenju je postavil mero (Ps 39,6). Nova zaveza, zlasti Janezov evangelij, govori o telesnem (zemeljskem) in večnem življenju. (sč)
Silvester Čuk, Ognjišče (2016) 11, str. 50

Smo že v jesenskem času in na stojnicah z rožami je vedno več krizantem. Zelo rada imam rože, krizanteme pa še posebno, saj cvetijo jeseni okrog tako velikega praznika kot so vsi sveti. V zvezi s tem praznikom se mi utrinjajo razne misli in vprašanja.
Ognjišče berem, odkar sem se pred desetletji naučila brati, takrat še bolj, saj ni bilo toliko verskih revij kot jih je danes. Hvala Bogu zanje in hvala za vse, saj se moramo Bogu zahvaliti tudi za vse.
Ko se s prijatelji pogovarjamo, pogosto slišim: kako čas zelo hiti. Ta je bolan, oni še bolj, ta je umrl, onemu so umrli starši, mož, žena, otrok, prijatelj, sosed. Mnogi čisto nepričakovano, še mladi. In kje so duše teh ljudi?
Po božji pomoči sem dobila pogum, da marsikomu rečem: “Na smrt je treba biti pripravljen. Bog ne daj, da bi tvoj oče, mož, žena, prijatelj umrli brez duhovnika!” Eni pritrjujejo, drugi so tiho, enim ni mar, drugi me čudno gledajo. To me ne moti. Bogu bomo dajali odgovor za svoje misli, besede in dejanja. Bogu, ne ljudem!
Večkrat pomislim, kako reči nekomu, ki ni veren ali le površno, da bi sebe in svoje prav pripravil na zadnjo uro. Veliko ljudi umrje v bolnišnici, v domovih za starejše. Tja sicer hodijo duhovniki – toda ali se ti ljudje in svojci zavedajo resnosti tega vprašanja in saj smrt lahko pride nepričakovano.
Večkrat se spomnim neke gospe in njene izjemne življenjske zgodbe, ki mi jo je sama pripovedovala, ko je ob hudi prometni nesreči izgubila svojega mladega sina. Po tem strašnem udarcu je našla vero in začela živeti po njej. Toda to so redki primeri. Vsak dan umrje toliko ljudi vseh narodnosti, jezikov, vernih in brez vere. Vedno bolj me vznemirja, kaj je z njimi. Saj molim za te ljudi, toda ali je to dovolj?
Zadnje čase so me prijatelji nagovarjali naj se priklopim na internet, kjer bi lahko veliko videla in slišala toliko lepih stvari, predvsem verskih. Nisem sem se še resno odločila, a me je moja dobra znanka, zelo preizkušana prijateljica, opozorila: »Premisli, saj imaš toliko knjig, DVD-jev, prijateljev.« In Marijine prošnje pri prikazovanjih: “Molite, molite ...”. Tako sem odpovedala internet, saj bi me morda tako pritegnil, da bi bila tam ure in ure, saj je že pri knjigah in DVD-jih kdaj podobno.
Že leta z zelo dobro in verno družino, če se le da, dvakrat na dan po telefonu molimo rožni venec božjega usmiljenja po Marijinih namenih, zvečer za najbolj potrebne vseh vrst, in mislim, da so med njimi tudi tisti, ki se jim ure življenja iztekajo. Da bi jim bil Bog usmiljen sodnik, pa tudi nam, ki premalo cenimo njegove darove in premalo naredimo za druge, tudi za srečno zadnjo uro – svojo in drugih.
Karmen

Koliko ljudi smo poznali v svojem življenju, zlasti mi starejši, ki so danes že pokojni. In vemo, da gremo mi za njimi. O tem nihče ne dvomi. Mnogi nočejo o tem razmišljati, ne govoriti. Mladim se zdi, da je to še tako daleč. Vsekakor problema ne bomo rešili, če o tem ne razmišljamo ali se ne pogovarjamo. Nasprotno, edino kar bomo s tem dosegli, je to, da na smrt ne bomo pripravljeni. V našem življenju so stvari, ki niso važne, na primer, kaj bom jutri oblekel, kam bom šel, v kakšni družbi se bom nahajal in podobno. So pa stvari, ki so važne ali celo zelo važne. Kako bom naredil neki izpit ali si poiskal službo. Za tiste, ki smo že v letih, je morda takih važnih življenjskih stvari manj, ker imamo že utečeno življenje. Za vse pa so nadvse važna tudi vprašanja, ki jih ti postavljaš. Koliko časa bom še živel in kako se na konec življenja pripravljam. Za nas verne so ta vprašanja toliko bolj važna, ker vemo, da bomo dajali odgovor Bogu za svoja dejanja, za svoje življenje. Ne bom rekel, kot si ti zapisala, za vsako “misel, besedo in dejanje”, ker veliko stvari naredimo podzavestno ali pa nepremišljeno, vendar smo odgovorni, da naredimo čim več dobrega.

Za nas kristjane je življenje veliko bolj varno, ker imamo božjo besedo, ki nas vodi. Velikokrat bi bili v dvomih, kaj naj naredimo, če bi ne imeli Svetega pisma, zlasti Nove zaveze. Papež Frančišek velikokrat priporoča, da bi vsak dan prebrali vsaj kakšno stran evangelija.
Prav v evangeliju najdemo najbolj tolažilne besede glede smisla našega življenja. Bog je človeka ustvaril za večno srečo pri njem.
»Ko odidem in vam pripravim prostor, bom spet prišel in vas vzel k sebi, da boste tudi vi tam, kjer sem jaz«. (Jan 14, 3). Jezus se v svoji velikoduhovniški molitvi pri zadnji večerji, poslavlja od svojih učencev in jih priporoča svojemu Očetu, da jih varuje, ko njega ne bo več med njimi. Zagotavlja jim, da jih bo njegov Oče, Bog, vedno uslišal, ker so oni njega sprejeli in mu verovali. Prosi zlasti za to, da bi bili eno in bi se med seboj ljubili. Bog ljubi vse ljudi in hoče njihovo zveličanje, kot je zapisal apostol Janez: »Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje« (Jn 3,16).

Tu ni prostora, da bi dokazovali, kako s svojim razumom in po Svetem pismu pridemo do prepričanja, da Bog je, ker bi sicer ves ta svet, v katerem živimo, ne bi imel smisla. Mi ga gotovo nismo naredili, nekdo ga je moral. Temu najvišjemu bitju rečemo Bog. On nas je ne samo ustvaril, ampak nas tudi ljubi in nas hoče po smrti imeti pri sebi v družbi z našim bratom Jezusom. Iz tega sledi, da se smrti ne smemo bati, saj jo je Jezus s svojo smrtjo premagal. Trpljenje, ki je nekaj hudega, neprijetnega, moramo sprejeti kot božjo voljo in tako postane za nas zasluženje. Prejem zakramentov maziljenja, spovedi in sv. obhajila je za nas opora in vir moči, ki jo še kako potrebujemo. Hvala Bogu, da imamo tudi po naši zakonodaji pravico poklicati duhovnika za svoje drage v bolnišnicah, domovih za ostarele in drugih zavodih. Ne pustimo si to pravico vzeti ali ovirati, zlasti pa poskrbimo, da jo uživajo naši najdražji.

urednik oče Franc Bole - Ognjišče (2016) 10, str. 6

Imunski sistem je sestavljen iz nekaj milijonov imunskih celic in pomembnih organov in predstavlja eno pomembnejših funkcij krvi, saj ščiti telo pred mikroorganizmi in tujimi snovmi. Zato je glavna naloga imunskega sistema preprečevanje vstopa in uničevanje tujih snovi, kot so bakterije, virusi, paraziti, s katerimi nenehno prihajamo v stik. Poti vstopanja v telo so zelo različne, mikroorganizme vdihavamo, požiramo, prehajajo skozi kožo in sluznice.
Delovanje imunskega sistema je zapleteno, vendar je njegova strategija preprosta: sovražnika mora najprej prepoznati, nato aktivirati obrambne celice in ga končno napasti.
Najosnovnejšo obrambo predstavljajo mehanske in kemične pregrade, kot so koža in sluznice, med pomembne predstavnike imunskega sistema pa sodijo imunske celice - levkociti, ki napadejo mikroorganizme ob njihovem vstopu v telo (celice T) in tvorijo proti njimi protitelesa (celice B). Sodelujejo tudi celice požiralke, ki mikrobe požirajo. Levkociti ne krožijo samo po krvi, ampak po vsem telesu, in sestavljajo imunska tkiva in organe, npr. bezgavke, vranico, mandlje, priželjc.
Imunski sistem mora pri svojem delovanju vedno ločiti med telesu lastnimi snovmi in tujimi. Če tega ne zna govorimo o avtoimunih boleznih. Obenem mora biti imunski sistem sposoben prepoznati naše spremenjene celice in jih sproti uničevati. Če imunski sistem ne prepozna spremenjenih lastnih celic, lahko zbežijo obrambnemu nadzoru rakaste celice in se čezmerno namnožijo.
Imunski sistem deluje povsem brez našega nadzora. Da je imunski sistem temelj našega zdravja, se zavemo šele takrat, ko zbolimo. Zbolimo pa takrat, ko je imunski sistem oslabljen, ko so mikroorganizmi zelo namnoženi ali pa močno napadalni.

KO ZBOLIMO
Ko človek zboli zaradi okužbe, se imunski sistem aktivira in tvori na milijonov novih imunskih celic, za kar so potrebne precejšnje zaloge hranil: beljakovin, vitaminov in mineralov. Izčrpani ljudje, kot so kronični bolniki in bolniki s predhodnimi okužbami, teh zalog nimajo, zato njihov imunski sistem ne more uspešno premagati okužbe in bolezen se lahko vleče. Oseba je sposobna okužbo predelati, če je normalno hranjena, če ni neprespana, pod večjimi napori in v dobri telesni zmogljivosti. V nasprotnem primeru pridejo v poštev prehranska in imunska dopolnila.

KAJ VSE VPLIVA NA DELOVANJE IMUNSKEGA SISTEMA?

• Stres (Imunski sistem, ki je tesno povezan z živčevjem in hormonskim sistemom, in v stresnih situacijah deluje slabše, zato je odpornost zelo povezana s tem, kako zna človek poskrbeti za svojo sproščenost in zadovoljstvo)
• Življenjske navade: kajenje, pitje večjih količin alkohola, enolična, neuravnovešena prehrana, različne enostranske diete
• Prekomerna telesna masa in debelost
• Dedne in presnovne bolezni (sladkorna bolezen)
• Neustrezna higiena
• Kronične okužbe (zavirajo normalen razvoj imunskih celic in normalno delovanje imunskega sistema)
• Obsevanje
• Bolezni (rak, jetrne okvare..)
• Jemanje določenih zdravil (dolgotrajno zdravljenje z antibiotiki, citostatiki, kortikosteroidi)
• Telesna neaktivnost ali pretirana telesna aktivnost
• Staranje

OKREPIMO IMUNSKI SISTEM
Pogostejše obolevanje za nalezljivimi bolezni, daljše okrevanje, prikrite in kronične okužbe, nenehna utrujenost ..so znaki, da imunski sistem ni v najboljši ‘kondiciji’. Na njegovo delovanje imajo velik vpliv dejavniki življenjskega sloga. Predvsem je pomembno, da se izogibamo škodljivim razvadam, da skrbimo za higieno predvsem rok, s katerimi prenašamo okužbe, in da se naučimo obvladovati stres.

HRANA
Za pravilno delovanje imunskega sistema je pomembna uravnovešena prehrana, predvsem pomembni so nekateri vitamini ( vitamin C-poveča število imunskih celic, vitamin E-poveča tvorbo protiteles in odpornost proti infekcijam) in minerali (kalcij-pomemben pri delovanju imunskih celic, predvsem za celice požiralke, pomembni so tudi cink, selen in magnezij).Za imunski sistem so pomembne tudi mlečno kislinske -probiotične bakterije (borijo se proti slabim bakterijam), pomembne pa so tudi beljakovine oziroma njihovi sestavni deli - aminokisline iz katerih so grajena naša protitelesa.

SPANJE
Za dobro zdravje je nujno poskrbeti za dovolj kakovostnega spanja. Med spanjem se izmenjujeta fazi globokega spanca (ne –REM) in plitvega, a pomembnega spanca, ki mu pravimo REM (rapid eyes movement-hitro premikanje očesnih zrkel). REM faze spanja trajajo nekaj minut, proti jutru pa so intervali REM –a vse daljši. Med spanjem REM se telo obnavlja, obnavljajo se beljakovine, ki smo jih čez dan porabili….Med spanjem prehajamo skozi več REM-faz, toda imunski sistem se obnavlja med zadnjo in najdaljšo, ki nastopi po sedmih urah spanja. Dokazano je, da imajo osebe, ki spijo manj kot 6 ur dnevno, veliko večjo možnost, da zbolijo.

REDNA IN ZMERNA VADBA
Skeletne mišice, ki nam omogočajo gibanje, imajo velik vpliv na imunski sistem. Že dobro desetletje je znano, da mišice med vadbo izločajo v krvni obtok pomembne snovi, ki jih imenujemo miokini, in prav te dokazano spodbujajo imunski sistem.
Znanost je potrdila, da se po nekajtedenskem obdobju redne in zmerne telesne vadbe pri predhodno telesno nedejavnih osebah povečajo ravni nekaterih zaščitnih protiteles v slini, hkrati se zmanjša pogostost zbolevanja zaradi okužb zgornjih dihal. Redna in zmerna telesna vadba je za vzdrževanje zdravja pomembna tudi zato, ker deluje protivnetno. Z redno vadbo zmanjšamo tudi visceralno maščevje, ki se nabira okrog trebuha, in je povezano z različnimi obolenji, tudi rakavimi.
Danes vemo, da je telesna vadba neodvisen preventivni dejavnik pri nastanku raka debelega črevesa in pri raku dojk pri ženskah po menopavzi. Telesna vadba tudi značilno zmanjša tveganje za raka endometrija, pljuč in trebušne slinavke.

dr. Mihaela JURDANA,Univerza na Primorskem, Fakulteta za vede o zdravju, (Narava in zdravje) v: Ognjišče (2016) 3, str. 100-101.

Neki mož je pasel ovce in sosedovi psi so jih kar naprej klali. Razmišljal je, kako to težavo rešiti. Imel je tri izbire: Soseda lahko toži in stvar rešita na sodišču. Lahko postavi višjo in močnejšo ograjo, da psi ne bodo mogli priti do ovc. Odločil se za je tretjo možnost: sosedovim otrokom je podaril dva jagenjčka in jih s tem zelo razveselil. Sosed je spoznal, da so jagenjčki prisrčna bitja. Zaprl je pse v ogrado, da ne bi več klali ovc. In težava je bila rešena.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 10 (2017), 57.
knjiga: Zgodbe kažejo novo pot. Zgodbe za dušo 13, Ognjišče, Koper, 2018, 31.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Ob branju evangelijev odkrivamo, da so bili farizeji Jezusovi najhujši nasprotniki, ker je obsojal njihovo lažno svetost. Kdo so pravzaprav bili farizeji? So bili tempeljski duhovniki? (Terezija)
Farizeji (hebr. perušim – ločenci) so bili stroga verska sekta judovstva, ki je zahtevala natančno izpolnjevanje vseh določb Mojzesove postave ter vseh ‘izročil starih’ – raznih malenkostnih predpisov, pozabljali pa so na glavno – dvojno zapoved ljubezni. Šlo jim je predvsem za zunanjost, zato jih je Jezus imenoval ‘pobeljeni grobovi’. Farizeji so bili večinoma navadni Judje, ne duhovniki, natančno so izpolnjevali judovsko postavo in ji dodajali vedno nove zapovedi in prepovedi, ki jih je bilo težko izpolnjevati. Mnogi izmed farizejev so bili bogaboječi možje, toda imeli so za grešnike vse, ki niso izpolnjevali njihovih pravil. Farizejski duh se je ohranil in med Jezusovimi učenci – vernimi ljudmi živi tudi danes. Pater Vladimir Truhlar je v svoji knjigi Leksikon duhovnosti zapisal: »Farizej je človek, ki se noče priznati za grešnika, ki se omeji na vero po črkah in ne po duhu, ki se ima za popolnega, ki to svojo ‘popolnost’ razkazuje, gleda na druge kot na grešnike in jih zaničuje, prekriva s krinko pravičnosti življenje, ki ni prav nič pravično.«
ČUK, Silvester. (Na kratko). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 12, str. 46.

V podlistku v Ognjišču o našem svetniškem kandidatu, misijonarju in škofu Frideriku Baragu (Le eno je potrebno - lani je izšel v dveh knjigah) sem brala, kako je kot kaplan v Šmartinu pri Kranju pridigal in spovedoval. »Z milino je združeval resnobo. Njegove strogost pa je bila vse nekaj drugega kakor suženjski strah pred Bogom, ki ga je širila janzenistična miselnost.« Kaj je to? (Albina)
Odgovor je že deloma nakazan v navedku iz knjige Franc Jaklič-Jakob Šolar, Baraga (Mohorjeva družba, Celje 1968). Janzenizem je versko gibanje, ki je dobilo ime po svojem začetniku, nizozemskem teologu in škofu Korneliju Jansenu (1585–1638). Pod vplivom kalvinizma, ki je učil, da je Bog strog sodnik, ki se ga je treba bati, je trdil, da je človekova narava po izvirnem grehu povsem pokvarjena. Zato je človek nesvoboden in ga more rešiti le milost, ki pa jo Bog daje samo izbrancem, drugi pa so prepuščeni sami sebi. Deloma je janzenizem segel tudi v slovenske kraje in je v versko življenje vnašal hlad in pretirano strogost. Janzenistovska miselnost pretirano poudarja božjo pravičnost, popolnoma pa prezre božje usmiljenje. Cerkev je ta nauk večkrat obsodila. (sč)