12.november

Prizadevanje za popolnejšo edinost med kristjani se imenuje ekumenizem. Zavetnik teh prizadevanj je današnji godovnjak sveti Jozafat Kunčevič, ki je živel v težkih časih, ko med pripadniki različnih krščanskih Cerkva ni bilo prijateljskega pogovora, temveč so se med seboj sovražili in celo pobijali. Pod meči in sekirami verskih nasprotnikov je padel tudi sv. Jozafat. Ekumenizem v sedanjem pomenu in obsegu je zaživel šele na začetku 20. stoletja. Pobudo zanj so dali protestanti, potem so se vanj vključili pravoslavni, po drugem vatikanskem koncilu (1962–1965) pa se je razmahnil tudi v katoliški Cerkvi. Koncil je izdal poseben Odlok o ekumenizmu, v katerem navaja kot potrebne ekumenske dejavnosti in pobude prizadevanja za odpravo krivičnih besed, sodb in dejanj, medsebojni dialog teoloških strokovnjakov, sodelovanje pri vsakovrstnih prizadevanjih za skupni blagor, skupno molitev ter skrb za prenovo.

Jozafat je bil žrtev krivičnih sodb, ki so netile sovraštvo do svetega moža, ki je delal za zedinjenje s katoliško Cerkvijo z zgledom svojega spokornega življenja. Rodil se je okoli leta 1580 v Vladimiru na severozahodu Ukrajine, ki je bilo tedaj pod poljsko oblastjo. Po rodu je bil Belorus. Starši, ki so bili plemiškega rodu in–pravoslavne vere, so mu pri krstu dali ime Joan (Ivan). Izučil se je za trgovca in je šel v mesto Vilno, kjer je prestopil k uniatom, katoličanom, ki obhajajo bogoslužje v vzhodnem obredu. Zahrepenel je po meniškem življe–nju in leta 1604 kot redovnik bazilijanec dobil ime Jozafat. Kmalu je postal diakon, leta 1609 pa je bil posvečen v duhovnika. Nekaj let je bil samostanski predstojnik. Ostra meniška pravila je izpolnjeval z vso resnostjo. Ves čas je bil trdno prepričan, da je samo katoliška Cerkev v povezanosti z rimskim sedežem prava pot k Bogu.

Leta 1617 ga je prijatelj Jožef Rutskyj, ki je postal nadškof in metropolit, prepričal, da je sprejel škofovsko posvečenje. Najprej je bil nadškof-koadjutor (pomočnik), leto kasneje (1618) je postal nadškof v Polocku. Tudi v tej službi se je ostro pokoril. V svoji pastoralni dejavnosti je rad pomagal ubogim. Prizadeval si je za sožitje med pravoslavno in katoliško Cerkvijo, vendar nasprotniki njegovih dobrih namenov niso hoteli ali niso mogli razumeti. Leta 1620 do mu v Polocku za protiutež postavili pravoslavnega škofa, ki je z govorjeno in pisano besedo sramotil nadškofa Jozafata in hujskal proti njemu ljudstvo, ki je bilo že tako zbegano od političnih zmed. Vedno pogosteje so mu grozili s smrtjo. Kljub vsem svarilom je šel na pastirski obisk v Vitebsk. 12. novembra 1623 zjutraj so z meči in sekirami oboroženi možje obkolili škofovsko hišo. Ko je nadškof odhajal iz svojega stanovanja, so planili nanj in ga umorili.

Umor je zbudil ostro obsodbo in kralj je glavne krivce kaznoval s smrtjo. To kruto maščevanje je za dalj časa zavrlo prizadevanja za zbližanje in sožitje med pravoslavnimi in katoličani. Papež Urban VIII. je mučenca Jozafata leta 1643 razglasil za blaženega; za svetnika ga je razglasil papež Pij IX. leta 1867. Njegovi posmrtni ostanki od leta 1949 počivajo v baziliki sv. Petra v Rimu. Katoliške vzhodne Cerkve obhajajo njegov god 12. novembra, na dan njegove mučeniške smrti, v zahodni katoliški Cerkvi so ga do preureditve koledarja obhajali 14. novembra, zdaj se ga spominjamo 12. novembra. Papeža Janez XXIII. in Pavel VI. sta sv. Jozafata Kunčeviča počastila še posebno v zvezi z drugim vatikanskim koncilom.

• Bartolomej, sv., † 1165, opat v Grottaferrati v Italiji
• Janez Miloščinar, sv., † 619/620, aleksandrijski patriarh
• Martin iz Toursa, sv., † 397, prijatelj božjega ljudstva
• Menas, sv., † 303, zavetnik karavan
• Menas, sv., † ok. 580, puščavnik v pokrajini Samniji
• Teodor Studit, sv., † 826, opat na Prinčevem otoku pred Carigradom
• Veran, sv., 5. st., škof v Venceu v Franciji

11. november

Po ljudskem reku je Martinovo 'jesenski pust'. Sveti Martin sam pri tem nima deleža, razlaga priznani narodopisec dr. Niko Kuret. Karkoli se ob martinovanju godi, "je starejšega izvora: na današnji dan postavljeni svetnik je moral prevzeti pogansko praznovanje in šege, ki jih ni bilo moč zatreti. Pogani našega podnebnega pasu so v začetku novembra obhajali praznik zahvale za letino. K tem slavjem so prihajali tudi duhovi rajnih prednikov. Vse to je mogoče razbrati iz martinovanja, kakor se na Slovenskem deloma še obhaja. Martinovanje je posebej slovesno v vinskih krajih, kajti mošt se je že spremenil v novo vino. Svetemu Martinu se je že zgodaj pridružila gos: po vsej verjetnosti je bila daritvena žival," piše dr. Niko Kuret.

Martin Tourski, galsko-frankovski narodni svetnik, se je rodil okoli leta 316 v Panoniji (sedanji zahodni Madžarski). Njegovi starši so bili pogani, Martin je proti njihovi volji z dvanajstimi leti prosil za sprejem med katehumene. Na krst je moral čakati šest let. Pri petnajstih letih je stopil v državno vojsko in postal častnik gardne konjenice. Znana je zgodba o tem, kako je Martin nekega mrzlega zimskega dne pred mestnimi vrati v Amiensu presekal svoj častniški plašč in polovico dal od mraza prezeblemu beraču. Ponoči se mu je prikazal Kristus, ogrnjen s tem plaščem, in mu dal vedeti: vse, kar storite ubogim, storite meni.

Kakor hitro mu je bilo mogoče, se je Martin poslovil od cesarske službe in se napotil k škofu Hilariju v Poitiers. Tam je prejel nižje redove (prve stopnje do duhovništva), mašniško posvečenje pa je prejel nekaj let kasneje. Martin pa je želel živeti v samoti, zato si je zunaj mesta Poitiers postavil celico. Sčasoma so se mu pridružili mnogi učenci in tako je blizu mesta Tours zrastel samostan. Predstojnik Martin si je prizadeval svojo skupnost voditi k čim popolnejšemu posnemanju Kristusove ljubezni.

Leta 371 je bil izpraznjen škofijski sedež v mestu Tours. Verniki in duhovniki so za svojega novega škofa soglasno izvolili Martina. Od tedaj je bil Martin zvest in skrben pastir svoje črede. Ljudje so ga poznali in ljubili kot svojega očeta. Povsod so govorili o milostni moči njegovih čudežnih ozdravljenj, izganjanja hudih duhov in obujanja mrtvih.

Živo se je zavedal svoje apostolske naloge. Vedno je imel pred očmi zveličanje svojih vernikov in varovanje pravega nauka. Verno ljudstvo ga je kmalu po njegovi smrti 8. novembra leta 397 – začelo častiti kot svetnika. Bil je eden prvih svetnikov-nemučencev, ki mu je Cerkev priznala svetniško čast. Na tisoče cerkva, mest in gradov je dobilo svoje ime po njem. Njegov grob v Toursu je bila ena najbolj znanih božjih poti v srednjem veku.

Njegovo češčenje so zelo pospeševali benediktinski menihi med 7. in 10. stoletjem. Iz tega časa so tudi naše najstarejše cerkve, posvečene sv. Martinu: v ljubljanski škofiji jih je 41, v mariborski 16, v koprski 17. Te številke nam povedo, kako češčen je bil sveti Martin med našimi vernimi predniki.

Ime Martin je Slovencem zelo ljubo. Skrajšana oblika je Tine, Tinek, v "prevodu" Davorin ali Davor. Ženske oblike so Martina, Tina, Tinka, Davorina.

»Jezus Kristus je bil prvi tviteraš na svetu, ker so bila njegova sporočila jasna,« je izjavil vatikanski kardinal Gianfranco Ravasi, ki tudi sam marljivo tvita. Predsednik papeškega sveta za kulturo je nadaljeval: »Kristus je uporabljal tvite pred vsemi, saj so njegova osnovna sporočila krajša od 45 znakov, kot na primer: "Ljubite drug drugega." Jezus je sporočal s pomočjo zgodb in simbolov, podobno kot to danes dela televizija.« Ravasi je še poudaril, kako je modro, da duhovniki uporabljajo tudi moderno računalniško tehnologijo. »Če se duhovnik ne zanima za to komunikacijo, zanemarja svoje dolžnosti,« je še dodal kardinal.

Vatikan je v zadnjih letih okrepil svojo navzočnost na internetu. Najprej pod pontifikatom Benedikta XVI., še bolj pa po izvolitvi papeža Frančiška, ki ima samo v angleščini več kot tri milijone sledilcev. Slednji pa je postal znan tudi po tem, da veliko uporablja klasično sredstvo kakor je telefon, po katerem pokliče tudi preproste ljudi, po pisanju pisem in dajanju intervjujev.

• Bernard Lichtenberg, bl., † 1943, nemški duhovnik, mučenec
• Bertila, sv., † ok. 705, opatinja v Chellesu v Franciji
• Domnin in tovariši, sv., † 307, mučenci v Cezareji v Palestini
• Elizabeta in Zaharija, sv., 1. st., mati in oče Janeza Krstnika
• Fibicij, sv., 6. st., škof v Trierju v Nemčiji
• Frančiška d'Amboise, bl., † 1485, kneginja, karmeličanka v Nantes v Franciji
• Gerald, sv., † 1123, škof v Beziersu v Franciji
• Gvido Marija Conforti, bl., † 1931, nadškof v Parmi
• Jurij La Pira, † 1977, župan v Firencah, graditelj miru
• Kozma (Gomidas Keumurgian), bl., † 1707, armenski mučenec
• Zaharija, sv., 1. st., oče Janeza Krstnika

• Aed, sv., † 589, škof na Irskem
• Ambrož iz Masse, bl., † 1240, iz reda manjših bratov v Orvietu v Italiji
• Andrej Avelinski, sv., † 1608, duhovnik
• Demetrijan, sv., † ok. 260, škof in mučenec v Antiohiji
• Jožef, sv., † 343, mučenec v Perziji
• Just, sv., † ok. 627, škof v Canterburyju v Angliji
• Leon I., glej Leon Veliki
• Leon Veliki, sv., † 461, papež in cerkveni učitelj
• Narses in Jožef, sv., † 343, mučenca v Perziji
• Orest, sv., prva st., mučenec v Kapadokiji
• Tiberij, sv., prva st., mučenec v rimski Galiji, kjer je zdaj kraj Saint-Thiery

10.november

Izredna osebnost današnjega slavljenca, papeža in cerkvenega učitelja Leona Velikega, potrjuje resničnost latinskega izreka 'nomen est omen', po naše: 'ime vse pove'. Njegovo ime namreč pomeni 'lev' in ta mož je z levjim pogumom branil Cerkev pred notranjo nevarnostjo krivih ver in pred zunanjimi sovražniki: pred divjim hunskim poglavarjem Atilom in pred Vandali. S svojo odločnostjo je reševal ne samo Cerkev, kateri je bil postavljen za voditelja, temveč tudi Evropo in njeno kulturo.

Ni znano, kdaj in kje je bil ta veliki papež rojen. Kristusovo Cerkev je vodil 21 let. Že pred izvolitvijo za papeža je opravljal odgovorne službe v rimski Cerkvi. Odlikoval se je po temeljiti bogoslovni izobrazbi, izredni iznajdljivosti, znal se je hitro odločati in imel je dober posluh za potrebe časa. Kot naslednik apostola Petra je na škofovski sedež v Rimu sedel 29. septembra leta 440. V svojem govoru ob škofovskem posvečenju je rekel: »O Bog, slišal sem glas tvojega klica in sem se zbal; premišljal sem delo, ki si mi ga naložil, in sem se ustrašil. O ti, ki si mi naložil to težko breme, nosi ga z menoj, te prosim! Bodi mi vodnik in opora! Daj mi moči, ko si me poklical!«

V dolgih letih papeževanja je imel Leon veliko priložnosti, da je kot najvišji pastir Cerkve branil in varoval čistost vere. Komaj je sedel na Petrov sedež, je že moral nastopiti proti manihejcem, ki pribežali v Rim iz Severne Afrike in so širili nauk o nasprotju med dobrim in zlim počelom v človeku (proti njim se je boril sv. Avguštin). V tako imenovanih kristoloških bojih (bogoslovnih prepirih o Kristusovi človeški in božji naravi), je papež Leon z vso jasnostjo razložil nauk o dveh naravah v Kristusu: da je Kristus pravi Bog in tudi pravi človek v eni osebi. »Skrivnost našega odrešenja bi postala prazna, če bi več ne verovali, da je Kristus privzel pravo in popolno, resnično človeško naravo!« je zapisal. Ta nauk je bil slovesno razglašen na sinodi v Kalcedonu ob azijski obali Bosporja, ki velja kot 4. vesoljni cerkveni zbor ali koncil (451). Ko so prebrali papeževo pismo, je okoli 600 navzočih škofov z navdušenjem sprejelo njegov nauk in klicali so: »To je vera očetov, to je vera apostolov. Tako verujemo mi vsi. Peter je govoril po Leonu!«

Papeža Leona Velikega se s spoštovanjem spominja tudi svetna zgodovina, ker je Evropo in zahodno kulturo dvakrat rešil pred uničenjem. Leta 452 je hunski poglavar Atila, imenovan 'šiba božja', pridrl v severno Italijo, zavzel, oplenil in porušil Oglej in vrsto drugih mest proti jugu. Pot v Rim mu je bila odprta. Cesar Valentinijan se je v skrajni stiski obrnil na papeža in Leon je šel Atilu naproti do Mantove ter dosegel, da se je divji hunski vojskovodja umaknil v Panonijo. Tri leta kasneje Leon spet posredoval za premirje pri vandalskem kralju Gejzeriku.

Papež Leon, ki si je zaradi svojih izrednih zaslug za Cerkev in za svetno družbo zaslužil naziv Veliki, je umrl 10. novembra leta 461. Od 7. stoletja dalje so njegov spomin obhajali 11. aprila, na spominski dan prenosa njegovih posmrtnih ostankov; po novem se obhaja njegov spomin na današnji dan, dan njegove smrti.

Upodabljajo ga s papeškim križem, s tiaro (papeško krono) in evangeljsko knjigo, včasih tudi z zmajem zraven sebe, kar naj bi ga predstavljalo kot rešitelja Rima pred Atilom.

Ime Leon pri nas ni ravno pogosto, še redkeje zasledimo obliko Leo; tistim redkim je zavetnik današnji svetnik.

• Agripin, sv., 3. st., škof v Neaplju v Italiji
• Benigen (Benen), sv., † 467, škof v Armaghu na Irskem
• Gracijan iz Kotora, bl., † 1508, mornar, nato redovnik
• Janez Colobus ali Mali, sv., 5. st., puščavnik v Egiptu
• Jazdbozed, sv., † 553, mučenec v Armeniji
• Joana (Ivana), bl., † 1307, samotarka v Signi v Italiji
• Jurij Napper, bl., 11610, mučenec v Oxfordu v Angliji
• Ludvik Marbioli, bl., † 1485) iz Bologne v Italiji
• Monald, bl., † ok. 1280, frančiškan iz Kopra
• Posvetitev lateranske bazilike
• Teodor (Božidar), sv., † 306, mučenec
• Ursin, sv., 3. st., škof v Bourgesu v Franciji
• Viton, sv., † 6. st., škof v Verdunu v Franciji