7. november

Drugi godovnjak današnjega dne je sveti Vilibrord, ki je bil eden glavnih anglosaških misijonarjev na germanskih tleh. Na ozemlje Srednje Evrope je prišel še pred sv. Bonifacijem, apostolom Nemčije, s katerim sta lepo sodelovala. Vilibrord se je rodil leta 658 na severu Anglije. Še zelo mlad je vstopil v benediktinski samostan blizu rojstnega kraja, ko mu je bilo dvajset let, je odšel na Irsko, kjer je tudi prejel mašniško posvečenje. Na evropsko celino je odšel kot misijonar leta 590. Evangelij je oznanjal v Friziji, ko ga je papež Sergij I. leta 695 imenoval za škofa, si je za svoj škofijski sedež izbrai mesto Utrecht. Deležen je bil podpore nemškega plemstva. Od neke plemkinje je dobil v dar opatijo Echternach v sedanjem Luksemburgu, kjer je 7. novembra leta 739 umrl in kjer je tudi pokopan. Sveti Vilibrord ja zavetnik Luksemburga.

7. november

Kristjani so zelo radi romali v Palestino, ki so jo imenovali Sveta dežela, ker je bila posvečena z zemeljskim biva–njem Jezusa, božjega Sina. Okoli leta 1000 so bili sveti kraji v Palestini v rokah muslimanov. Papež Urban II. je krščanske viteze spodbujal, naj gredo osvobodit svete kraje izpod rok muslimanskih Arabcev in Turkov. Leta 1096 so res šli zoper nje in ta pohod se imenuje križarska vojna, ker so krščanski vitezi in vojaki imeli na svojih plaščih in zastavah dobro vidno znamenje križa. Čeprav se križarji leta 1099 osvojili Jeruzalem, se prva križarska vojna ni končala s takim uspehom, kot ga je želel doseči papež Urban II. Približno petdeset let kasneje je sledila druga križarska vojna. Kot pridigar zanjo je največ storil sveti Bernard. Gospodo in ljudstvo je v svojih ognjevitih govorih vabil, naj gredo na križarsko vojno kot na romanje: v duhu spokornosti, s ponižnim srcem in s pripravljenostjo zadoščevati za svoje grehe. Ko je Bernard v mestu Speyer pridigal pred nemškim cesarjem Konradom III., je bil ta tako prevzet, da je objel križ in s tem pokazal pripravljenost, da s svojimi četami gre na križarsko vojsko. Za križarski pohod se je odločil tudi francoski kralj Ludvik VIL Žal pa ne enega ne drugega vladarja na Vzhod niso vodili pravi nameni: o romarskem zadržanju križarjev ni bilo ne duha ne sluha, bilo je veliko ropanja in nasilja, zato se je pohod končal z neuspehom.

Med udeleženci druge križarske vojske je bil tudi današnji godovnjak sv. Ernest, opat benediktinskega samostana Zwiefalten blizu mesta Ulm na Württemberškem, deželi na jugozahodu Nemčije. Po starem izročilu je bil plemiškega rodu – in to je zelo verjetno, saj so bili v tistih časih na vodilnih mestih v Cerkvi plemiški sinovi. Mlad je vstopil v benediktinski red in okoli leta 1140 postal opat samostana Zwiefalten, ki sta ga bila ustanovila kneza Kuno in Liutold von Achalm. Leta 1146 pa se je svoji visoki službi odpovedal in se skupaj s freisinškim škofom Otonom pridružil križarski vojski cesarja Konrada III. Njegov življenjepis, ki je nastal v 12. stoletju, ve povedati, da je padel v roke Saracenom, kakor so tedaj pravili muslimanskim Arabcem, in ti so blizu svojega svetega mesta Meka po strašnem mučenju usmrtili. Ko je vest o njegovi smrti prišla do samostana v Zwiefaltenu, so ga tam začeli častiti kot mučenca in njegov spomin so obhajali 7. novembra.

Osebno ime Ernest pri nas sicer ni med najbolj pogostimi, vendar pa je kar dosti udomačeno; Janez Keber v svoji knjigi Leksikon imen piše, da je bilo leta 1971 na Slovenskem 2018 oseb s tem imenom, ženske različice imena Ernest so Ernesta, Ernestina, Erna (slednja je še najbolj pogosta), klicni obliki le–teh pa sta Nesta in Stina. Ime Ernest je nemškega izvora in pomeni 'resen', tudi 'odločen borec'.

• Alfonz de Navarrete in 204 mučenci, sv., † 1617, mučenci na Japonskem
• Anton od sv. Bonaventura in 21 tovarišev, bl., † 1628, mučenci v Nagasakiju na Japonskem
• Apian, sv., † ok. 800, menih v Paviji v Italiji
• Apolinarij Franco in štirje tovariši, bl., † 1622, mučenci na Japonskem
• Avguštin Ota, bl., † 1622, jezuitski misijonar in mučenec na Japonskem
• Bartolomej Gutierrez in 5 tovarišev, bl., † 1632, mučenci v Nagasakiju na Japonskem
• Demetrijan, sv., † ok. 915, škof na Cipru
• Dominik, bl., † 1628, mučenec v Nagasakiju na Japonskem
• Feliks, sv., prva st., mučenec v Numidiji
• Frančišek Ferdinand de Capillas, sv., † 1648, dominikanski misijonar na Filipinih in na Kitajskem
• Frančišek Morales, bl., † 1622, mučenec v Nagasakiju na Japonskem
• Fulvijan, sv., 1. st. ?, po legendi naj bi se iz preganjalca kristjanov spreobrnil in postal celo škof
• Gaj iz Koreje, bl., † 1624, katehist, mučenec v Nagasakiju na Japonskem
• Gašper Cotenda, katehist in trije tovariši, bl., † 1622, mučenci v Nagasakiju na Japonskem
• Gašper in Andrej, bl., † 1617, mučenca v Nagasakiju na Japonskem
• Giambattista Maciado, bl., † 1617, portugalski jezuit, mučenec na Japonskem
• Iltut, sv., 6. st., opat v Llantwuitu v Walsesu
• Jakob Carvalho, bl., † 1624, portugalski jezuit, mučenec na Japonskem (god tudi 1. junij)
• Janez Chozamburo in 5 tovarišev, bl., † 1628, japonski mučenci v Nagasakiju
• Janez od sv. Marte, bl., † 1618, duhovnik iz reda manjših bratov, mučenec na Japonskem
• Japonski mučenci, glej Alfonz de Navarrete in 204 mučenci
• Jožefa Naval Girbes, bl., † 1893, karmeličanska tretjerednica iz Valencie
• Kalinikin 11 tovarišev vojakov, sv., † 638, mučenci v Jeruzalemu
• Kamil Costanzo, bl., † 1622, mučenec na Japonskem
• Karel Spinola in 49 tovarišev, bl., † 1622, mučenci v Nagasakiju na Japonskem (tudi 4. februar)
• Kristina Bruso, sv., † 1312, dominikanska tretjerednica v Stommelnu pri Kolnu v Nemčiji
• Lenart, sv., 6. st., opat
• Leonard Kimoura in štirje tovariši, bl., † 1619, jezuit, mučenci v Nagasakiju na Japonskem
• Ludvik Bertran in še dva japonska dominikanca, bl., † 1627, mučenci v Omuri na Japonskem
• Ludvik, žena Lucija in dva njuna otroka, bl., † 1622, mučenci v Nagasakiju na Japonskem
• Matija, bl., † 1620, japonski katehist, mučenec
• Melanij, sv., † ok. 530, škof v Rennesu v Franciji
• Mihael, Pavel in Dominik, bl., † 1628, dominikanski tretjeredniki, mučenci na Japonskem
• Pavel, bl., † 1628, dominikanski tretjerednik, mučenec na Japonskem
• Pavel, sv., † 351?, carigrajski škof, žrtev pravovernosti
• Peter od Vnebovzetja, bl., † 1617, španski frančiškan, mučenec na Japonskem
• Peter Pavel Navarra in trije tovariši, bl., † 1622, jezuit, mučenci na Japonskem
• Simon Bocusai Kiota, njegova žena Magdalena in trije tovariši, bl., † 1620, mučenci na Japonskem
• Štefan, sv., † 1046, škof v Aptu v Franciji
• Teobald, sv., † 1070, kanonik v Le Doratu v Franciji
• Tomaž Cotenda Kiuna in 10 tovarišev, bl., † 1619, mučenci v Nagasakiju na Japonskem
• Tomaž Tzuji in dva tovariša, bl., † 1627, mučenci v Nagasakiju na Japonskem
• Tomaž Zumarraga, Apolinarij Franco in štirje tovariši, bl., † 1622, japonski mučenci
• Vinok, sv., † ok. 715, opat v Flandriji

6. november

Današnji godovnjak sv. Lenart ima na slovenskih tleh blizu 70 cerkva, kar priča o njegovi priljubljenosti med našimi vernimi predniki. Prve cerkve njemu na čast so nastajale v 12. stoletju, večina od njih pa je bilo zgrajenih po 15. stoletju: sezidali so jih ljudje, ki so se srečno rešili iz turškega ujetništva, ker so se priporočili sv. Lenartu, zavetniku jetnikov. Iz njegovega življenjepisa bomo videli, s čim si je ta naziv zaslužil. Značilnost nekaterih cerkva sv. Lenarta je, da so opasane z verigo, skovano iz verig, ki so jih rešeni jetniki prinašali svetniku v dar. Ena takih cerkva stoji na Dolenjem Cerovem v Goriških Brdih. To opasanje z verigo pa ni le znamenje zahvale za rešitev iz jetništva, ampak je tudi ostanek prastarega obredja opasovanja, ki jih je poznalo že pogansko verovanje. Naš ugledni narodopisec dr. Niko Kuret razlaga, da so z opasovanjem "predvsem hoteli zavarovati vsak sveti, posvečen prostor, v katerem je bila potem mogoča nemotena pobožnost". Potem navaja pričevanje pisatelja Frana Levstika, da je za (cerkveno) žegnanje v jugozahodni Sloveniji znan naziv 'opasilo', ker je bil "nekdaj običaj, da so o taki priliki cerkev s svečami opasali".

Lenart je bil sin plemiške frankovske družine in deležen je bil viteške vzgoje na dvoru kralja Klodvika. Kmalu je postal upoštevan kraljev svetovalec. Reimski nadškof sv. Remigij, ki je krstil kralja Klodvika, je tudi Lenarta poučil v krščanski veri, katere se je oklenil s tako ljubeznijo, da je bil po nekaj letih študija posvečen v duhovnika. Zdaj je neutrudno misijonaril na dvoru. Nadškof Remigij ga je posvetil v škofa, toda Lenart ni hotel sprejeti škofovskega sedeža, ki mu ga je ponujal kralj Klodvik, zato je zapustil Reims in se umaknil v samostan pri Orleansu. Že čez malo časa pa je samostan zapustil, ker se je hotel poglobiti v krščansko življenje kot samotni puščavnik. V tisti samoti je živel v skrajni spokornosti in premišljevanju. Glas o njegovem svetništvu je privabljal mnoge ljudi, ki so pri njem iskali nasveta in duševne pomoči. K njemu so se zatekali tudi okoliški kmetje, ki jim je pomagal z nasveti pri živinskih in kužnih boleznih. Nekateri so se naselili ob njegovi celici in tako je zrastlo samostansko naselje Noblac, v katerem je Lenart opravljal službo opata. Samostan je privabljal številne romarje, ki so pri svetniškem opatu iskali sveta in tolažbe. Največje zadoščenje mu je bilo, če je mogel spreobrniti kakšnega zakrknjenega kaznjenca. Pri kralju je posredoval za neštete jetnike in dosegel, da so bili izpuščeni. Potem jim je priskrbel primerno zaposlitev bodisi pri krčenju zemlje, pri obdelovanju polja in na ta način ustvaril cela kmečka naselja, nekdanje kaznjence je obvaroval brezdelja in vrnitve v stare grehe.

Sveti Lenart je zavetnik jetnikov in običajno ga upodabljajo z razbitimi verigami, ker mnogim nedolžnim jetnikom izprosil prostost. Časte ga tudi za zavetnika živine, zlasti konj. Umrl je leta 559 kot opat v Noblacu. Njegovo češčenje v 12. stol. prišlo iz Francije v Nemčijo, zlasti na Bavarsko, od tam pa tudi k nam. Pri nas je sv. Lenart tudi vremenjak. Slovenski vremenski pregovor pravi: »Kakršno je vreme na Lenartovo, tako bo do božiča.«

Osebno ime Lenart je pri nas razmeroma redko, še redkejši sta obliki Leonard in Leonarda; skrajšana oblika imena Lenart je Narte.

5. november

V Lukovem evangeliju beremo, da je angel Gabrijel, ki je Mariji oznanil, da bo rodila božjega Sina Jezusa, povedal, da njena sorodnica Elizabeta tudi pričakuje otroka, čeprav je že 'v starosti'. Ko je angel odšel od nje, pove evangelist, "se je Marija odpravila na pot v hriboviti svet". Namenjena je bila v vas Ain Karem na judejskem pogorju, kjer je živela ta njena sorodnica Elizabeta, poročena z Zaharijem, duhovnikom iz Abijeve vrste. Mož je opravljal svojo službo v čudovitem templju, narodnem svetišču v prestolnici Jeruzalem, ki je od Ain Karema oddaljen kakšnih 7 kilometrov.

Evangelist Luka zakonca Elizabeto in Zaharija lepo predstavi: »Oba sta bila pravična pred Bogom. Živela sta brez graje, po vseh Gospodovih zapovedih in navodilih. Otrok pa nista imela, ker Elizabeta ni bila rodovitna, in sta bila že zelo v letih.« Edino to je kalilo njuno zakonsko srečo in soglasje; otrok sta si namreč – kot vsi verni Judje – zelo želela, kajti bili so znamenje božje naklonjenosti in blagoslova. Dolgo sta upala, zdaj pa sta vsem upom dala slovo, kajti po zakonih narave jima je bila pot do starševstva zaprta.

Zato Zaharija ni mogel verjeti, ko mu je božji poslanec med zažiganjem kadila v templju sporočil: »Ne boj se, Zaharija, kajti tvoja molitev je uslišana! Tvoja žena Elizabeta ti bo rodila sina in daj mu ime Janez.« Ko je ostareli duhovnik izrazil dvom, je bil kaznovan z onemelostjo dotlej, ko je bilo novorojenemu otroku treba izbrati ime. Ob tej priložnosti je Zaharija počastil Boga, ki daje življenje, s hvalnico, katero služabniki Cerkve molijo vsako jutro pri svojem molitvenem bogoslužju: »Hvaljen Gospod, Izraelov Bog«. Na tablico je napisal ime sina, ki ga je prejel od Boga kot nepričakovani dar, ime, ki mu ga je bil povedal angel ob oznanjenju: ime Janez se po hebrejsko glasi Johanan in pomeni 'Bog je milostljiv'. Z imenom otroka je označeno tudi njegovo poslanstvo.

Ko se je blaženi čas pričakovanja prevesil že v drugo polovico, je Elizabeto obiskala njena mlada sorodnica Mirjam iz Nazareta. In Elizabeta je po božjem razsvetljenju spoznala, koga nosi Mirjam-Marija v svojem deviškem telesu in vsa presrečna je izrekla pozdrav, ki ga že skoraj dva tisoč let ponavljamo Jezusovi učenci: »Blagoslovljena ti med ženami in blagoslovljen sad tvojega telesa!« Ko sta se pozdravili materi, sta se na skrivnosten način pozdravila tudi njuna otroka: Jezus in Janez Krstnik.

Elizabeta zasluži naše češčenje v dvojnem pogledu: Bog jo je izbral, da je po njej izvršil del odrešitvenega načrta, ona pa se je z vso vdanostjo podredila božjemu ravnanju. Kakor Marija, se je tudi Elizabeta s svojo vdanostjo pokazala 'vredno' izredne božje milosti. Tako je čisto prav, da Elizabeto častimo kot svetniško ženo, ki z veliko vero in zaupanjem potrpežljivo in vdano prenaša svojo usodo, potem pa, ko angel Zahariju oznani, da bo rodila sina, hvaležno in zaupno sprejme božjo voljo. Elizabetino spočetje v njeni visoki starosti kaže popolno svobodo božjega delovanja in neomejeno vsemogočnost Boga, pri katerem "ni nič nemogoče".

Ime Elizabeta je pri nas zelo pogosto ime, vendar je poleg današnje godovnjakinje na koledarju še več svetnic s tem imenom; znani sta zlasti dve kraljici: Elizabeta ali Izabela Portugalska, katere god obhajamo 4. julija, in Elizabeta Ogrska, ki goduje 17. novembra. Ime Zaharija pa je pri nas praktično neznano.

• Agrikola, sv., prva st., mučenec v Bologni v Italiji
• Anantij, sv., 5. st., škof v Rodezu v Franciji
• Birnstan, sv., † 933, škof v Winchestru v Angliji
• Emerik, sv., † 1031, madžarski kralj
• Girard, sv., † 1123, menih v Angersu v Franciji
• Gregor, sv., † ok. 999, opat v Burtscheidu pri Aachenu v Nemčiji
• Helena, bl., † ok. 1230, klarisa iz Padove v Italiji
• Janez Zedazneli in tovariši, sv., 6. st., menihi v Georgiji
• Joanicij, sv., † 846, opat v Bitiniji
• Karel Boromejski, sv., † 1584, nadškof v Milanu
• Modesta, sv., † po 659, opatinja v Trierju v Nemčiji
• Nikander, škof in Hermej, duhovnik, sv., prva st., mučenca v Miri
• Pierij, sv., 4. st., duhovnik iz Aleksandrije, umrl v Rimu
• Vital in Agrikola, sv., prva st., mučenca v Bologni v Italiji

4. november

Današnji svetnik je posebno zanimiv in prikupen zato, ker je z versko obnovo v duhu tridentinskega koncila (1545–1563) začel od zgoraj navzdol: z nastopom na papeškem dvoru, v škofiji, ki ji je bil postavljen za

pastirja, od tod je našel pot med preproste vernike in se končno izčrpal v delu za njihovo večno srečo.

Karel Boromejski je izhajal iz ene najuglednejših rodbin v milanski kneževini, ki je bila v sorodstvu z več vladarji. Rodil se je 2. oktobra 1538 kot tretji otrok senatorja Gilberta Borromea in Margerite Medici. Starši so bili pobožni, globoko verni in dejavni v ljubezni do bližnjega. Mati je umrla, ko je bilo Karlu komaj devet let. Oče se je ponovno poročil, kajti družina s šestimi otroki je potrebovala drugo mater. Družina je upravljala vrsto cerkvenih posestev in je tako bila v tesni zvezi s predstavniki Cerkve. Po tedanji navadi je bil Karel že s sedmimi leti uvrščen med klerike, da je lahko sprejel v upravo cerkveno posest.

Šolanje je pričel v Milanu; ko mu je bilo štirinajst let, se je vpisal na univerzo v mestu Pavia, kjer je študiral pravo in študij po sedmih letih dokončal z dvojnim doktoratom. Leta 1558 je izgubil očeta, leta 1559 pa je njegov stric (materin brat) Gian Angelo Medici poslal papež Pij IV. Oče je Karla veš čas študija navajal k resnemu delu in Karel je užival ugled vzornega študenta. Zato ni čudno, da ga je stric – papež hotel imeti ob sebi, da bi mu s svojim znanjem prava pomagal pri vodstvu Cerkve. Leta 1560 je komaj dvaindvajsetletnega Karla imenoval za kardinala in mu podelil naslov 'stalnega upravitelja' milanske nadškofije, vendar z obveznostjo, da ostane v Rimu kot njegov pomočnik. Mladi 'kardinal-nečak', kot so mu pravili, je bil zelo moder svetovalec stricu – papežu. Tudi na Karlovo prigovarjanje je Pij IV. ponovno sklical in leta 1563 dokončal cerkveni zbor v Tridentu. Tega leta se je Karel po duhovnih vajah dokončno odločil za duhovniški poklic: julija je prejel mašniško posvečenje, decembra istega leta pa je bil posvečen še v škofa. Leta 1565 je v njegovem naročju umrl stric-papež in Karel Boromejski je smel zapustiti Rim.

V Milanu so ga slovesno sprejeli septembra 1565. Mladi nadškof se je nemudoma lotil dela. Najprej je napravil red v nadškofijskih uradih, potem pa je obiskal čisto vse župnije v svoji prostrani nadškofiji. Vtise s teh obiskov je zapisoval in iz teh zapiskov so nastali njegovi sloveči Opomini ljudstvu. Dobro je čutil: če hočem škofijo prenoviti po smernicah tridentinskega koncila, potrebujem dobre sodelavce. Zato je začel ustanavljati semenišča, zavode za vzgojo bodočih duhovnikov. Za vernike je ustanavljal šole, v katerih so poučevali verouk.

Nadškof Karel Boromejski se je izkazal v odpovedi samemu sebi in ljubezni do bližnjega za časa velike kuge, ki je v letih 1576/77 pustošila po njegovi škofiji. Zgodovinarji poročajo, da je bil milanski nadškof tedaj pravi oče kužnih bolnikov.

Oktobra leta 1584 je šel na duhovne vaje v kraj Monte Varallo pri Novari. Z zadnjimi močmi je odpotoval proti Milanu, kjer je 3. novembra 1584 izdihnil svojo dušo, star komaj 46 let. Med svetnike je bil prištet leta 1601. Za svojega zavetnika so si ga izbrali dušni pastirji, vzgojni zavodi in semenišča.

Danes obhaja svoj god večina tistih oseb na Slovenskem, ki nosi ime Karel, Karol, Karl, Karlo, Karla, Karlina pa tudi Drago, Dragotin, Draga, Dragica, Draguška.

• Akepsimas in tovariši, sv., 4. st., mučenci v Perziji
• Alpaida, sv., † 1211, devica iz Cudota v Franciji
• Amicus, sv., † ok. 1045, menih v Avllani v Italiji
• Berard, sv., † 1130, škof v Avezzanu v Italiji
• Ermengavdij, sv., † 1035, škof v Urgelu v Španiji
• Guenael, sv., 6. st., opat v Bretaniji
• Hubert, sv., † 72.7, škof v Tongernu (tudi 30. maja)
• Just Tržaški, sv., † ok. 303, mučenec
• Malahija iz Armagha, sv., † 1148, prenovitelj Irske Cerkve
• Martin Porres, sv., † 1638, ranocelnik in vzornik socialne pravičnosti
• Pij od sv. Alojzija Campidelli, bl., † 1889, redovnik pasijonist
• Pirmin, sv., † ok. 755, škof, misijonar, umrl v Reichenauu v Nemčiji
• Rupert Mayer, bl., † 1945
• Silvija, sv., 7. st., mati sv. papeža Gregorja Velikega
• Simon Ballachi, bl., † ok. 1329, dominikanski brat laik v Riminiju
• Venefrida, sv., 7. st., devica v Walesu
• Viktorin Ptujski, sv., 3. st., škof v Poetoviji (Ptuju)