14.november

Slovenci smo leta 1999 dobili svojega prvega blaženega, škofa Antona Martina Slomška. Hrvati pa imajo že več kot štirideset let svojega prvega svetnika, ki ga časti vsa katoliška Cerkev. 21. junija 1970 je namreč papež Pavel VI. v baziliki svetega Petra v Rimu slovesno razglasil za svetnika hrvaškega frančiškana Nikolaja Tavelića, ki je umrl kot mučenec v Jeruzalemu na današnji dan leta 1391. Za Cerkev na Hrvaškem je bila ta razglasitev pomemben dogodek. Za narod in deželo, ki jima uspe, da je kateri od njunih sinov ali hčera uvrščen v seznam svetnikov vesoljne Cerkve, pomeni to priznanje pred vsem katoliškim svetom.

Nikolaj (hrvaško Nikola) Tavelič se je rodil v Šibeniku med letoma 1340 in 1350 kot sin ugledne plemiške družine. Že zgodaj se je navdušil za življenje po vzoru sv. Frančiška Asiškega, ker je imel pogosto priložnost srečevati se z njegovimi redovnimi sinovi – frančiškani. Prvi frančiškani so prišli v Dalmacijo in Bosno že leta 1221, pet let pred smrtjo sv. Frančiška Asiškega. Od leta 1321 so imeli svoj samostan tudi v Šibeniku, v Zadru pa je bil že leta 1260 njihov osrednji učni zavod. Po vsej verjetnosti se je tam šolal tudi Nikolaj Tavelič.

Iz zgodovinskih virov zanesljivo vemo, da je Tavelič deloval kot dušni pastir v Bosni, kamor naj bi prišel leta 1379. V tem času je bila Bosna zanimivo in važno področje tako v cerkvenem kot političnem pogledu. Posebna skrb Cerkve tedaj so bili bosenski bogomili, krivoverci, ki so netili upor zoper vsako svetno in cerkveno oblast, obsojali so zakonsko življenje, zavračali rabo vseh materialnih sredstev, češ da izhajajo od hudiča. Zoper ta nauk je mogla uspešno nastopati samo miselnost, ki je izhajala iz ponižne ljubezni do ljudi in božjega stvarstva, miselnost, ki jo je oznanjal asiški ubožec. Zato je papež Benedikt XII. prosil frančiškane, naj gredo delovat med bosenske bogomile. Med številnimi gorečimi misijonarji in odličnimi pridigarji frančiškanskega reda je v Bosni okoli dvanajst let deloval tudi Nikolaj Tavelič. Bosenski frančiškanski vikariat je imel sredi 15. stoletja nad 60 samostanov s 700 redovniki, ki so svoje delo uspešno nadaljevali tudi po turški zasedbi Bosne po letu 1480.

Nikolaj Tavelič je leta 1391 zapustil Bosno in odšel v Sveto deželo – Palestino. Po neuspelih križarskih vojnah so bili namreč frančiškani od leta 1342 službeni 'varuhi' Svete dežele, za kar jih je postavil papež Klemen VI. in ta naslov imajo še danes. To »varuštvo« je od vsega začetka imelo mednarodni značaj in v tej ustanovi so zastopani frančiškani vseh narodnosti. Tavelič je s tovariši delal v gostišču za romarje in pri Božjem grobu. Ob premišljevanju Kristusovega trpljenja in ob zgledu sv. Frančiška Asiškega, ki je oznanjal evangelij pred egiptovskim sultanom, je tudi Nikolaj z nekaterimi sobrati hotel spreobrniti h krščanstvu jeruzalemskega voditelja Saracenov, muslimanskih Arabcev. Toda njihov poskus je propadel: muslimane so samo razjezili. Voditelj Saracenov je ukazal Nikolaja ter njegove sobrate: italijanskega patra Štefana in francoska patra Deodata in Petra vreči v ječo, kjer so jih bičali in z drugimi mukami hoteli pripraviti do tega, da se odpovejo svoji veri. 14. novembra 1391 je prišel vojaški poveljnik iz Gaze; ko so redovniki javno izpovedali svojo pripravljenost umreti za Kristusa, je množica planila nanje in jih razsekala z meči. Poročilo o njihovem mučeništvu so podpisale mnoge zanesljive priče. Papež Leon XIII. jih je leta 1889 razglasil za blažene, Pavel VI. pa je leta 1970 uslišal dolgoletne prošnje vernih Hrvatov in je Nikolaja Taveliča uvrstil med svetnike.

• Abibos, sv., † po 580, škof in mučenec v Georgiji
• Abo, sv., † 1004, opat in mučenec v Franciji
• Alojzij Versiglia in Kalist Caravario, sv., 11930, salezijanska mučenca (god tudi 15. januar)
• Antonin in tovariši, sv., † 308, mučenci v Cezareji v Palestini
• Avguština Pietrantoni, sv., 1894, redovnica, v Rimu
• Brikcij, sv., † 444, škof
• Dalmacij, sv., † ok. 580, škof v Rodezu v Franciji
• Didak (Diego), sv., † 1463, manjši brat iz Alcale v Španiji
• Evgenij, sv., † 657, škof v Toledu v Španiji
• Homobonus (Dobri človek), sv., † 1197, trgovec
• Kalist Caravario, sv., † 1930, salezijanski mučenec (god tudi 15. januar)
• Kvinktijan, sv., † ok. 525, škof v Clermontu v Franciji
• Leonijan, sv., 6. st., opat v Viennu v Franciji
• Makselenda, sv., 7. st., devica in mučenka iz Cambraija v Franciji
• Manatas, sv., 4. st., mučenec v Palestini
• Miles, sv., 4. st., škof in tovariši, mučenci v Perziji
• Mitrij, sv., 4. st., iz Aix en Provience v Franciji
• Nikolaj I., sv., † 867, papež
• Stanislav Kostka, sv., † 1568, poljski jezuitski novinec
• Vincenc (Evgen) Bosiljkov, bl., † 1952, asumpcionist in škof v Russeju v Bolgariji

13.november

Stanislav je bil iz sloveče rodbine Kostka, ki je v poljski državi zavzemala visoke službe in častna mesta. Rodil se je 28. oktobra 1550 na gradu Rostkow v Mazoviji, kjer je preživel prvih štirinajst let življenja. Šolal se je ob domačem učitelju. Nato je v spremstvu domačega učitelja skupaj s starejšim bratom Pavlom šel na Dunaj na jezuitsko gimnazijo. Prvo leto so stanovali v gimnazijskem internatu, potem pa je bil zavod ukinjen in šli so stanovat v hišo nekega protestanta. Brat Pavel je svobodo zlorabil tako, da je zahajal v slabo družbo in je zanemarjal študij, Stanislav pa je ostal zvest šolskemu delu in vzgoji svojega značaja. To bratu ni bilo po volji, saj je bil Stanislav zanj živi očitek njegove napačne poti. Stanislav je bratu govoril: »Živeti hočem, kakor je Bogu všeč, če je tebi, brat, všeč ali ne!« Pomoč je iskal v molitvi in v pogostem prejemanju obhajila: k obhajilu je hodil vsako nedeljo, kar je bilo v tistih časih nekaj posebnega. Bratovo življenje je bilo vedno slabše, zato je bil do Stanislava vedno hujši. Po treh letih šolanja na Dunaju je Stanislav sklenil, da vstopi v jezuitski red. Na Dunaju si ga niso upali sprejeti, ker so se bali mogočnega očeta, zato je Stanislav prek Nemčije zbežal v Rim, kjer ga je vrhovni voditelj reda, generalni provincial Frančišek Borgia, ki je tudi svetnik, sprejel za novinca v rimskem samostanu. Takle mlad fant, ki 1500 kilometrov dolgo pot naredi peš, si je mislil, pač že mora imeti trden redovniški poklic! Sedemnajstletni Stanislav se je zdaj počutil resnično srečnega. Očetu je sporočil, kje je, in prosil ga je, naj izreče svoj pristanek, ker da bo potem mirnejši. Oče mu je najprej napisal zelo strogo pismo, v katerem mu je očital nehvaležnost. Stanislav je te očitke priznal za upravičene, toda očetu je pojasnil, da je ravnal tako, ker se mu je zdelo, da mora predvsem spolnjevati božjo voljo. Ta krotki sinov odgovor je očeta razorožil in dal mu je svoj pristanek in blagoslov.

Mladi novinec je bil vsem vzor: bil je pobožen, v molitvi kakor zamaknjen, med tovariši veder, sproščen, vesel, razigran, okoli sebe je izžareval čistost in vedrino. Vedno je bil pripravljen pomagati. »Obogati nas samo to, česar nam nihče ne more vzeti,« je dejal, ko so ga zaradi njegove dobrote hvalili. Posebno vneto je častil Mater božjo. V jezuitskem redu je bil dobrih devet mesecev, kajti že 15. avgusta 1568 je nenadoma zbolel in umrl v osemnajstem letu življenja. Že prej je napovedal, da bo praznik nebeške Matere obhajal pri njej. Leta 1726 je bil slovesno razglašen za svetnika, njegov god pa obhajamo 13. novembra. Sijaj njegove duše je privlačil okolico, ko je bil še živ, po njegovi smrti in poveličanju pa njegova privlačnost ne pozna meja.

Tudi prva slovenska gimnazija, Škofovi zavodi v Šentvidu nad Ljubljano, so nosili ime po njem. Zaradi svoje zvestobe študiju in resni samovzgoji velja Stanislav Kostka za zavetnika (dijaške) mladine. Nam je posebno ljub tudi zato, ker je slovanske krvi; slovanskih svetnikov pa v cerkvenem koledarju ni veliko.

Med Slovenci je zelo razširjeno ime Stanislav (Stanko, Stane, Stanislava, Stanka). Tisti, ki so pri krstu prejeli to ime, imajo za svojega nebeškega zavetnika današnjega svetnika ali Stanislava, škofa in mučenca, ki god uje 11. aprila.

• Benedikt Beneventski in tovariši, sv., † 1003, mučenci
• Emilijan, sv., † 574. duhovnik v Španiji
• Gabrijel Ferreti, bl., † 1456, manjši brat iz Ancone v Italiji
• Hezihij, sv., † po 552, škof v Viennu v Franciji
• Janez Cini, bl., † ok. 1335, frančiškanski tretjerednik v Pisi v Italiji
• Jozafat Kunčevič, sv., † 1623, škof in mučenec
• Kunibert, sv., † ok. 660, škof v Kölnu v Nemčiji
• Lebuin, sv., † ok. 775, duhovnik v Deventru na Nizozemskem
• Nil, sv., 5. st., opat v Carigradu

12.november

Prizadevanje za popolnejšo edinost med kristjani se imenuje ekumenizem. Zavetnik teh prizadevanj je današnji godovnjak sveti Jozafat Kunčevič, ki je živel v težkih časih, ko med pripadniki različnih krščanskih Cerkva ni bilo prijateljskega pogovora, temveč so se med seboj sovražili in celo pobijali. Pod meči in sekirami verskih nasprotnikov je padel tudi sv. Jozafat. Ekumenizem v sedanjem pomenu in obsegu je zaživel šele na začetku 20. stoletja. Pobudo zanj so dali protestanti, potem so se vanj vključili pravoslavni, po drugem vatikanskem koncilu (1962–1965) pa se je razmahnil tudi v katoliški Cerkvi. Koncil je izdal poseben Odlok o ekumenizmu, v katerem navaja kot potrebne ekumenske dejavnosti in pobude prizadevanja za odpravo krivičnih besed, sodb in dejanj, medsebojni dialog teoloških strokovnjakov, sodelovanje pri vsakovrstnih prizadevanjih za skupni blagor, skupno molitev ter skrb za prenovo.

Jozafat je bil žrtev krivičnih sodb, ki so netile sovraštvo do svetega moža, ki je delal za zedinjenje s katoliško Cerkvijo z zgledom svojega spokornega življenja. Rodil se je okoli leta 1580 v Vladimiru na severozahodu Ukrajine, ki je bilo tedaj pod poljsko oblastjo. Po rodu je bil Belorus. Starši, ki so bili plemiškega rodu in–pravoslavne vere, so mu pri krstu dali ime Joan (Ivan). Izučil se je za trgovca in je šel v mesto Vilno, kjer je prestopil k uniatom, katoličanom, ki obhajajo bogoslužje v vzhodnem obredu. Zahrepenel je po meniškem življe–nju in leta 1604 kot redovnik bazilijanec dobil ime Jozafat. Kmalu je postal diakon, leta 1609 pa je bil posvečen v duhovnika. Nekaj let je bil samostanski predstojnik. Ostra meniška pravila je izpolnjeval z vso resnostjo. Ves čas je bil trdno prepričan, da je samo katoliška Cerkev v povezanosti z rimskim sedežem prava pot k Bogu.

Leta 1617 ga je prijatelj Jožef Rutskyj, ki je postal nadškof in metropolit, prepričal, da je sprejel škofovsko posvečenje. Najprej je bil nadškof-koadjutor (pomočnik), leto kasneje (1618) je postal nadškof v Polocku. Tudi v tej službi se je ostro pokoril. V svoji pastoralni dejavnosti je rad pomagal ubogim. Prizadeval si je za sožitje med pravoslavno in katoliško Cerkvijo, vendar nasprotniki njegovih dobrih namenov niso hoteli ali niso mogli razumeti. Leta 1620 do mu v Polocku za protiutež postavili pravoslavnega škofa, ki je z govorjeno in pisano besedo sramotil nadškofa Jozafata in hujskal proti njemu ljudstvo, ki je bilo že tako zbegano od političnih zmed. Vedno pogosteje so mu grozili s smrtjo. Kljub vsem svarilom je šel na pastirski obisk v Vitebsk. 12. novembra 1623 zjutraj so z meči in sekirami oboroženi možje obkolili škofovsko hišo. Ko je nadškof odhajal iz svojega stanovanja, so planili nanj in ga umorili.

Umor je zbudil ostro obsodbo in kralj je glavne krivce kaznoval s smrtjo. To kruto maščevanje je za dalj časa zavrlo prizadevanja za zbližanje in sožitje med pravoslavnimi in katoličani. Papež Urban VIII. je mučenca Jozafata leta 1643 razglasil za blaženega; za svetnika ga je razglasil papež Pij IX. leta 1867. Njegovi posmrtni ostanki od leta 1949 počivajo v baziliki sv. Petra v Rimu. Katoliške vzhodne Cerkve obhajajo njegov god 12. novembra, na dan njegove mučeniške smrti, v zahodni katoliški Cerkvi so ga do preureditve koledarja obhajali 14. novembra, zdaj se ga spominjamo 12. novembra. Papeža Janez XXIII. in Pavel VI. sta sv. Jozafata Kunčeviča počastila še posebno v zvezi z drugim vatikanskim koncilom.

• Bartolomej, sv., † 1165, opat v Grottaferrati v Italiji
• Janez Miloščinar, sv., † 619/620, aleksandrijski patriarh
• Martin iz Toursa, sv., † 397, prijatelj božjega ljudstva
• Menas, sv., † 303, zavetnik karavan
• Menas, sv., † ok. 580, puščavnik v pokrajini Samniji
• Teodor Studit, sv., † 826, opat na Prinčevem otoku pred Carigradom
• Veran, sv., 5. st., škof v Venceu v Franciji

11. november

Po ljudskem reku je Martinovo 'jesenski pust'. Sveti Martin sam pri tem nima deleža, razlaga priznani narodopisec dr. Niko Kuret. Karkoli se ob martinovanju godi, "je starejšega izvora: na današnji dan postavljeni svetnik je moral prevzeti pogansko praznovanje in šege, ki jih ni bilo moč zatreti. Pogani našega podnebnega pasu so v začetku novembra obhajali praznik zahvale za letino. K tem slavjem so prihajali tudi duhovi rajnih prednikov. Vse to je mogoče razbrati iz martinovanja, kakor se na Slovenskem deloma še obhaja. Martinovanje je posebej slovesno v vinskih krajih, kajti mošt se je že spremenil v novo vino. Svetemu Martinu se je že zgodaj pridružila gos: po vsej verjetnosti je bila daritvena žival," piše dr. Niko Kuret.

Martin Tourski, galsko-frankovski narodni svetnik, se je rodil okoli leta 316 v Panoniji (sedanji zahodni Madžarski). Njegovi starši so bili pogani, Martin je proti njihovi volji z dvanajstimi leti prosil za sprejem med katehumene. Na krst je moral čakati šest let. Pri petnajstih letih je stopil v državno vojsko in postal častnik gardne konjenice. Znana je zgodba o tem, kako je Martin nekega mrzlega zimskega dne pred mestnimi vrati v Amiensu presekal svoj častniški plašč in polovico dal od mraza prezeblemu beraču. Ponoči se mu je prikazal Kristus, ogrnjen s tem plaščem, in mu dal vedeti: vse, kar storite ubogim, storite meni.

Kakor hitro mu je bilo mogoče, se je Martin poslovil od cesarske službe in se napotil k škofu Hilariju v Poitiers. Tam je prejel nižje redove (prve stopnje do duhovništva), mašniško posvečenje pa je prejel nekaj let kasneje. Martin pa je želel živeti v samoti, zato si je zunaj mesta Poitiers postavil celico. Sčasoma so se mu pridružili mnogi učenci in tako je blizu mesta Tours zrastel samostan. Predstojnik Martin si je prizadeval svojo skupnost voditi k čim popolnejšemu posnemanju Kristusove ljubezni.

Leta 371 je bil izpraznjen škofijski sedež v mestu Tours. Verniki in duhovniki so za svojega novega škofa soglasno izvolili Martina. Od tedaj je bil Martin zvest in skrben pastir svoje črede. Ljudje so ga poznali in ljubili kot svojega očeta. Povsod so govorili o milostni moči njegovih čudežnih ozdravljenj, izganjanja hudih duhov in obujanja mrtvih.

Živo se je zavedal svoje apostolske naloge. Vedno je imel pred očmi zveličanje svojih vernikov in varovanje pravega nauka. Verno ljudstvo ga je kmalu po njegovi smrti 8. novembra leta 397 – začelo častiti kot svetnika. Bil je eden prvih svetnikov-nemučencev, ki mu je Cerkev priznala svetniško čast. Na tisoče cerkva, mest in gradov je dobilo svoje ime po njem. Njegov grob v Toursu je bila ena najbolj znanih božjih poti v srednjem veku.

Njegovo češčenje so zelo pospeševali benediktinski menihi med 7. in 10. stoletjem. Iz tega časa so tudi naše najstarejše cerkve, posvečene sv. Martinu: v ljubljanski škofiji jih je 41, v mariborski 16, v koprski 17. Te številke nam povedo, kako češčen je bil sveti Martin med našimi vernimi predniki.

Ime Martin je Slovencem zelo ljubo. Skrajšana oblika je Tine, Tinek, v "prevodu" Davorin ali Davor. Ženske oblike so Martina, Tina, Tinka, Davorina.

»Jezus Kristus je bil prvi tviteraš na svetu, ker so bila njegova sporočila jasna,« je izjavil vatikanski kardinal Gianfranco Ravasi, ki tudi sam marljivo tvita. Predsednik papeškega sveta za kulturo je nadaljeval: »Kristus je uporabljal tvite pred vsemi, saj so njegova osnovna sporočila krajša od 45 znakov, kot na primer: "Ljubite drug drugega." Jezus je sporočal s pomočjo zgodb in simbolov, podobno kot to danes dela televizija.« Ravasi je še poudaril, kako je modro, da duhovniki uporabljajo tudi moderno računalniško tehnologijo. »Če se duhovnik ne zanima za to komunikacijo, zanemarja svoje dolžnosti,« je še dodal kardinal.

Vatikan je v zadnjih letih okrepil svojo navzočnost na internetu. Najprej pod pontifikatom Benedikta XVI., še bolj pa po izvolitvi papeža Frančiška, ki ima samo v angleščini več kot tri milijone sledilcev. Slednji pa je postal znan tudi po tem, da veliko uporablja klasično sredstvo kakor je telefon, po katerem pokliče tudi preproste ljudi, po pisanju pisem in dajanju intervjujev.