• Abdija, sv., 6. st. pr. Kr., prerok
• Azes, sv., 4. st., mučenec v Izavriji
• Barlaam, sv., † ok. 303, mučenec v Antiohiji
• Jakob Benfatti, sv., † ok. 1322, škof v Mantovi v Italiji
• Matilda (Mehtilda) iz Hackeborna, sv., † 1299
• Neža Asiška, sv., † 12.53, sestra sv. Klare
• Rafael Kalinowski, sv., † 1907, bosonogi karmeličan

19.november

Današnja svetnica je bila globoka mistična duša, ki je čutila navzočnost Jezusa kot Ženina. Pogosto ji je govoril in ta razodetja so zapisana v delu z naslovom Knjiga posebnih milosti, ki velja za enega najboljših verskih spisov srednjega veka. Nekoč je na začetku, maše v svoji notranjosti zaslišala besede: »Pridite, blagoslovljeni mojega Očeta!« Matilda je prosila: »O, ko bi bila tudi jaz med njimi!« Tedaj ji je Jezus odgovoril: »Vedi, da si ena od njih; da pa ne boš dvomila, ti izročam svoje srce kot zagotovilo moje ljubezni in zavetja vedno, zlasti pa ob smrtni uri.« Poslej je goreče častila Jezusovo srce.

Njena življenjska pot malce spominja na sv. Terezijo Deteta Jezusa: v rosni mladosti je zahrepenela po samostanskem življenju in zelo zgodaj je dejansko postala redovnica. Matilda (nemško Mechthild) se je rodila leta 1241 v plemiški rodbini Hackeborn na Saškem, večji del svojega življenja pa je prebila v samostanu cistercijank v Helfti, zato jo pogosto imenujejo Matilda iz Helfte. Ko ji je bilo sedem let, je šla s svojimi starši obiskat svojo devet let starejšo sestro Gertrudo (Jedrt) v samostan Rodersdorf. Življenje pobožnih redovnic je deklico tako prevzelo, da bi najraje za vedno ostala v samostanu. Na njene ponovne prošnje so starši svojo Matildo zaupali varstvu starejše hčerke Gertrude, ki je kmalu postala opatinja – predstojnica samostana. Mlade novinke so morale pred redovnimi zaobljubami, ki pomenijo začetek samostanskega življenja, skozi zahtevno šolo uvajanja, ki je obsegala molitev, ročno delo in študij. Samostanska knjižnica je imela veliko najboljših knjig tistega časa. Opatinja je govorila:»Če preneha v samostanu zanimanje za sveto znanost in tako izgine razumevanje Svetega pisma, bo kmalu izginil iz samostana tudi redovni duh.« Vse te preskušnje je morala prestati tudi Matilda, sestra opatinje, ki je bila vzorna novinka. Ko so se nune zaradi pomanjkanja vode leta 1258 preselile v samostan Helfta, je sedemnajstletna Matilda šla z njimi in položila redovne zaobljube.

V Helfti je postala najprej učiteljica, nato pa voditeljica samostanske šole. Svoji sestri opatinji je pomagala pri vodenju samostana. Imela je čudovit glas, zato je bila prva pevka in voditeljica petja v samostanskem koru. Zaradi njenega poduhovljenega petja so ji vsi pravili 'Kristusov slavček'. Izžarevala je radost in veselje, vsem se je priljubila s svojo ponižnostjo in preprostostjo. Sestre so ji zato zaupale in so se zatekale k njej po nasvet v raznih zadevah. Tudi svetni ljudje so prihajali k mladi redovnici, da bi jim svetovala.

Milost in modrost svetovanja si je Matilda 'prislužila' s pokoro, ki si jo je sama nalagala; prestajati pa je morala tudi hudo duševno in telesno trpljenje. Kadar ni čutila 'osrečujoče božje bližine', se je morala bojevati z veliko žalostjo in pobitostjo. Pogosto so jo mučile težke bolezni, ki so bile zanjo trajno mučeništvo. Zadnjih osem let je prebila v glavnem na postelji. V bolezni jo je mučila zavest, da ni za nobeno rabo. Kristus; ki je govoril z njo kot zaupen prijatelj, jo je tolažil, da je vrednost njenega življenja v pokorščini božji volji. »Čim večje je trpljenje, tem plemeniteje se razvijajo vse kreposti duše in tem bolj se množi zasluženje.« Umrla je 19. novembra 1298 v Helfti. Uradno sicer ni bila razglašena za svetnico, pa so jo kot tako prav kmalu začeli častiti v cistercijanskih samostanih. Njen god se obhaja 19. novembra, na dan njene smrti.

Ime Matilda pomeni 'močna bojevnica', francoska in angleška oblika tega imena je Maud.

• Filipina Duchesne, sv., † 1852, junaška žena v ljubezni do bližnjega
• Grimoald Santamaria, bl., † 1902, klerik pasijonist iz Frosinone v Italiji
• Hezihij, sv., prva st., mučenec v Antiohiji
• Karolina Kozka, bl., † 1914, poljska mučenka svete čistosti
• Marija Gabrijela (Hinojosa Naveros) in 6 tovarišic, bl., † 1936, vizitadinka, mučenke v Španiji
• Mawes (Maudet), sv., 6. st., opat v Bretoniji v Angliji
• Odo Clunyjski, sv., † 942, opat, prenovitelj meništva (tudi 11. maja, na skupni praznik svetnikov in bl. opatov iz Clunyja)
• Orikul in tovariši, sv., prva st., mučenci iz okolice Reimsa v Franciji
• Patroklus, sv., † ok. 576, samotar pri Bourgesu v Franciji
• Posvetitev bazilik sv. Petra in Pavla v Rimu
• Romaharij, sv., 6. st., škof v Contancu v Franciji
• Roman, sv., † 303, mučenec v Antiohiji
• Teofrid, sv., † 732., opat v samostanu Saint Chaffre v Franciji

18.november

Ustanovitev benediktinskega samostana Cluny v francoski pokrajini Burgundiji okoli leta 910 je pomenila v zgodovini zahodnega meništva pravo gibanje in temelj verske preroditve tedanje 'latinske' Evrope. Pomen tega samostana je toliko večji, ker so ga skoraj dve stoletji vodili opati, ki so bili svetniki: možje znanja in dela, premišljevanja in molitve, spokornosti in svetništva. Pravi začetnik klinijskega meništva, ki je tako močno vplivalo na srednjeveško kulturo in zgodovino, predvsem pa na versko preroditev, in ni bilo omejeno samo na tedanjo Francijo in Nemčijo, temveč je zajelo tudi samostane v Italiji, Španiji, Angliji in še v nekaterih severnih deželah, je bil prvi klinijski opat Odo (Odon), ki se ga Cerkev spominja na današnji dan.

Rodil se je okoli leta 878 v Burgundiji v plemiški družini. Oče Ebbo ga je že kot otroka posvetil sv. Martinu, slovitemu tourskemu škofu. Vzel ga je v naročje in zaklical: »Martin, ti biser med duhovniki, sprejmi tega otroka!« Kot fant je Odo odšel na dvor Viljema Akvitanskega, kjer je živel kot mladi plemiči tedanjega časa in je posebno užival v lovu. Vendar ga to življenje v notranjosti ni zadovoljevalo. Neke božične noči se je posvetil božji Materi Mariji. Z devetnajstimi leti je stopil v kleriški stan in kmalu zatem je bil kanonik pri sv. Martinu v Toursu. Živel je zelo spokorno in se veliko posvečal duševnemu delu. V prizadevanju za čim popolnejšim življenjem se je leta 909 odpravil v samostan Baume, kjer ga je opat imenoval za učitelja samostanske šole. V tej službi se je tako izkazal, da ga je opat tridesetletnega posvetil v duhovnika, leta 927 je bil na njegovo priporočilo izvoljen za opata v Clunyju. Pod njegovim vodstvom je ta samostan postal žarišče prenove samostanskega življenja po prvotnih pravilih sv. Benedikta. Odo je imel pred očmi vzvišen vzor meništva kot poti k resnični popolnosti.

Pridobil si je zaupanje papežev, ki so njegovo delo zelo cenili. Papež Janez XI. ga je leta 936 celo povabil v Rim, da je v duhu klinijskih reform prenovil opatijo sv. Pavla zunaj obzidja. Papež Leon VII. mu je leta 939 naročil, naj posreduje v raznih spornih zadevah, pri katerih so bile ogrožene koristi rimske Cerkve.

Vse Odonovo življenje označuje vrsta izrednih dogodkov, ki so že sodobnikom pomenili dokaz njegove svetosti. Med drugim se pripoveduje, da je nekega dne, ko je bil še mlad menih, opat Bernon dal znamenje za konec obeda, Odo pa je držal v roki še košček kruha in ga ravno hotel pojesti. Ker ni hotel prekršiti samostanskih predpisov, teh grižljajev kruha ni ne pojedel ne proč vrgel, marveč jih je obdržal v roki. Ko se je po zahvalni molitvi vrnil iz cerkve, se je zatožil opatu. Ta ga je ves začuden prosil, naj odpre dlan: Odo je ubogal toda krušne drobtine so se spremenile v žlahtne kamne.

Leta 942 je bil spet v Rimu. Lotila se ga je trdovratna mrzlica in sprevidel je, da ga Bog kliče domov. Pred smrtjo je želel še enkrat obiskati Tours. Ta želja se mu je izpolnila in tam je na čast sv. Martinu spesnil himno »Martin, enak apostolom«. V krogu menihov je umrl 18. novembra 942. Za svojega zavetnika so si ga izbrali glasbeniki; v Franciji so ga nekdaj zelo častili kot priprošnjika zoper sušo in za dež.

• Acisklus, sv., prva st., mučenec v Kordobi v Španiji
• Alfej in Zahej, sv., † 303, mučenca v Cezareji v Palestini
• Anian, sv., † ok. 453, škof v Orleansu v Franciji
• Dionizij Veliki, sv., † 264/265, aleksandrijski škof
• Elizabeta Ogrska (Turingijska), sv., † 1231, tolažnica ubogih in okrepčevalka lačnih
• Evfemija in Tekla, sv., 3. st., devici in mučenki
• Gregor, sv., † 594, škof v Toursu v Franciji
• Gregor Čudodelnik, sv., † ok. 270, škof
• Hilda, sv., † 680, opatinja v Whithbyju v Angliji
• Hugo Lincolnski, sv., † 1200, škof in branilec cerkvenih pravic
• Lazar, sv., † ok. 867, menih in slikar
• Namatij, sv., † 559, škof v Vienne v Franciji
• Saloma, sv., 11268, vdova in klarisa v Krakovu na Poljskem
• Tekla, sv., † 3. st., devica in mučenka
• Zahej, sv., † 303, mučenec v Cezareji v Palestini

17.november

Po Jezusovih besedah: »Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste ljubili drug drugega,« ki jih je v svojem evangeliju ohranil apostol Janez, je Kristusova Cerkev od vsega svojega začetka do današnjih dni imela za eno svojih prvih nalog pomagati tistim, ki so v kakršni koli stiski. Resnični kristjani so se odlikovali v ljubezni do bližnjega že davno pred tem, ko je bila ustanovljena Karitas, cerkvena organizacija za pomoč vsem potrebnim. Karitas je latinska beseda, ki pomeni ljubezen in sicer dejavno, pomagujočo. Pri nas je Karitas mogla zaživeti šele leta 1990, ko je Cerkev dobila več svobode za svoje delovanje. Zavetnica Karitas je sveta Elizabeta Ogrska, ki goduje danes. Ta svetnica, ki je umrla zelo mlada, je stregla ubogim in bolnim, ker si je vzela k srcu, kar je dejal Jezus v svojem govoru o vesoljni sodbi: »Karkoli ste storili enemu izmed teh mojih najmanjših bratov, ste storili meni.«

Elizabeta Ogrska, mejna grofica ali kneginja Turingijska, se je rodila leta 1207 na Ogrskem očetu kralju Andreju II. Arpadoviću in materi Gertrudi Andechs-Meranski (iz plemiške družine, ki je imela obsežno posest na naših tleh s središčem v Kamniku). Komaj štiriletno so jo leta 1211 zaročili s turingijskim mejnim grofom Ludvikom IV. in odtlej je živela na gradu Wartburg v Turingiji. Poročila se je leta 1221, ko ji je bilo štirinajst let. Že naslednje leto je rodila prvega otroka, sina Hermana, dve leti kasneje hčerko Zofijo, tri leta za njo pa še hčerko Gertrudo. Ta se je rodila po očetovi smrti. Ludvik je namreč umrl leta 1227 v Otrantu na poti v Palestino, ko se je pridružil križarski vojski.

Po moževi smrti je Elizabeta zapustila Wartburg ter odšla v Eisenach, kasneje pa v Marburg. Živela je zelo skromno. Na veliki petek se je z rokami na oltarju frančiškanske cerkve v Marburgu odrekla vsemu posvetnemu blišču. Z veliko vnemo se je posvečala delom usmiljenja. V Marburgu je z lastnimi sredstvi dala zgraditi bolnišnico, kjer je zbrala najrevnejše bolnike ter jim potrpežljivo stregla. Njen spovednik Konrad iz Marburga, ki je napisal njen prvi življenjepis, jo slavi kot tolažnico ubogih in okrepčevalko lačnih. V njem med drugim piše: »Kljub njenim številnim delom usmiljenja, Bog mi je priča, sem redko videl ženo, ki bi bolj gojila molitveno življenje; nekateri redovniki so često videli, kako ji je čudovito žarel obraz, ko je prišla na skrivnem molit, in kakor da so ji sončni žarki prihajali iz oči. Pred smrtjo sem jo spovedal in, ko sem jo vprašal, kaj bo z njenim imetjem in obleko, je odgovorila, da je že vse, kar so mislili, da ima, last revežev.«

Umrla je, stara komaj 24 let, 17. novembra 1231. Na njenem grobu so se že naslednji dan po pogrebu začeli goditi čudeži, zato jo je papež Gregor IX. leta 1235 razglasil za svetnico. Za svojo zavetnico so si jo izbrale dobrodelne ustanove, med njimi tudi Karitas.

Na današnji dan godujejo mnoge naše Elizabete, Betke, Lize, Elze, Elice, Jelice, Špele in Špelce.

• Aelfrik, sv., † 1005, škof v Canterburyju v Angliji
• Alfonz Rodriguez, sv., † 1628, mučenec
• Amalij Zariquiegui Mendoza, bl., † 1936, šolski brat, mučenec v Španiji
• Avrelij Marija Villalon Acebron in Jožef Cecilij Rodriguez Gonzalez, bl., † 1936, šolska brata, mučenca v Španiji
• Edmigij Primo Rodriguez, bl., † 1936, šolski brat, mučenec v Španiji
• Edmund Rich, sv., † 1240, škof v Canterburyju v Angliji Evherij, sv., † 449, škof v Lyonu v Franciji
• Janez del Castillo, sv., † 1628, mučenec
• Jedrt (Gertruda) iz Helfte, sv., † 1301/1302, redovnica
• Jožef Moscati, sv., † 1927, zdravnik iz Beneventa v Italiji
• Marjeta Škotska, sv., † 1093, kraljica
• Otmar, sv., † 759, opat v Sankt Gallenu v Švici
• Simeon, bl., † 1141, opat v samostanu Cava v Italiji
• Valerij Bernard Herrero Martinez, bl., † 1936, šolski brat, mučenec v Španiji

16. november

Ko prebiramo življenjepis svete Marjete Škotske, ki se je Cerkev spominja na današnji dan, se spomnimo besed starozaveznega svetopisemskega pisatelja Siraha: »Srečen mož vrle žene, število njegovih let se podvoji! Pogumna žena razveseljuje svojega moža, on izpolni v miru svoja leta. Vrla žena je dober delež, kateri se boje Gospoda, se jim daje v posest.« Njen življenjepis namreč pove: »Bila je zgled prave pobožnosti in svetosti, angel svojemu možu, najboljša vzgojiteljica svojih sinov in hčera, zaščitnica vere in poštenja. Vneta je bila za Cerkev, podpirala je umetnost in znanost; deželi je bila mati, ker so bili v njeno srce vpisani vsi ubožci, stiskani in trpeči.« Bila je iz angleške kraljevske rodovine. Njen ded Edvard II. je bil leta 1017 umorjen, ko so v deželi zavladali Danci. Marjetin oče Edvard Eteling se je zatekel na Ogrsko h kralju sv. Štefanu in se oženil z njegovo svakinjo Agato. Na Ogrskem se jima je leta 1045 rodila Marjeta, ki je rasla na dvoru kralja Štefana in dobila prve vzgojnfe in verske vtise ob zgledu pobožnega kralja in njegove žene Gizele. Ko se je njen oče lahko vrnil v Anglijo, sta šli z njim tudi žena in hči. Po vdoru Normanov so morali spet bežati: Marjeta se je z bratom vračala na Ogrsko, toda na morju je ladjo zajel vihar in jo zanesel na škotsko obalo, kjer ju je gostoljubno sprejel kralj Malkolm.

Marjeta je odraščala na škotskem dvoru in se razvila v dekle. Bila je lepa ne le po postavi, ampak tudi po značaju. Kralj jo je vzljubil in zasnubil, ko ji je bilo 24 let. Z novo kraljico se je začela doba miru za vso deželo. Kralja Malkolma, ki je pred poroko živel večinoma na vojskah in na lovu, je znala žena Marjeta z modrostjo in dobroto miriti, voditi in žlahtniti, da je pričel opuščati stvari, ki jih je počel prej. Blagodejni Marjetin vpliv se je poznal ne le v družinskem, ampak tudi v državnem življenju.

Kakor je bila Marjeta skrbna vladarica vse dežele, tako je bila tudi vzorna mati in vzgojiteljica svojih otrok, šestih sinov in dveh hčera. Hotela je, da bodoči knezi dobijo tako vzgojo, da jih bodo podložniki lahko spoštovali in cenili, zato jim je priskrbela najboljše učitelje in vzgojitelje. Velikodušno je skrbela za bolnike in reveže. Veliko je potovala po deželi, da se je na lastne oči prepričala, če se kje godi krivica, in je delila pomoč, kjer je bila najbolj potrebna. Pri vsem tem ni čudno, da jo je ljudstvo vzljubilo in jo oboževalo.

V šestintridesetem letu, ko so bili mož in sinovi v vojski, je hudo zbolela. Šest mesecev je junaško prenašala neznosne bolečine. Na smrtni postelji je zvedela, da sta v boju z Angleži padla njen mož in najstarejši sin. Tri dni za njima je umrla tudi sama: to je bilo 16. novembra 1093 v Edinburgu. Škotski narod jo je takoj po smrti začel častiti kot svetnico. Na njenem grobu se je zgodilo mnogo čudežev. Ko je Škotska odpadla od katoliške vere, so njene posmrtne ostanke prepeljali v Escorial v Španiji. Za svetnico je bila razglašena leta 1250.

Sveta Marjeta Škotska je ena od številnih svetnic s tem imenom (nad 20 jih je v koledarju), ki so nebeške zavetnice žena in deklet ki nosijo ime Marjeta, Marjetka, Margareta, Greta, Meta, Metka ...