• Ananija, sv., † 345, mučenec v Arbeli v Perziji
• Benigen, sv., † ok. 470, škof v Milanu v Italiji
• Cecilija, sv., † ok. 225, rimska mučenka
• Hesperij, sv., 5. st., škof v Metzu v Franciji
• Kristijan, sv., 9. st., škof v Auxerru v Franciji
• Marko in Štefan, sv., 4. st., mučenca v Antiohiji v Pizidiji
• Pragmatij, sv., † pred 533, škof v Autunu v Franciji
• Salvator Lilli in tovariši, bl., † 1895, iz Italije, mučenci v Armeniji
• Štefan, sv., 4. st., mučenec v Antiohiji v Pizidiji - glej Marko in Štefan
• Tigridija, sv., † po 1023, opatinja v Oni v Španiji

22.november

Nedeljskega in prazničnega bogoslužja si kar ne moremo predstavljati brez petja in spremljave orgel ali vsaj harmonija. Že Judje so pri svojem družinskem in občestvenem bogoslužju slavili Boga s petjem psalmov in hvalnic in to navado so od njih prevzeli prvi kristjani. V zgodovini Cerkve sta se petje in glasba vedno bolj razvijala. Drugi vatikanski cerkveni zbor je v svoji Konstituciji o svetem bogoslužju izjavil: »Glasbeno izročilo vesoljne Cerkve je zaklad neprecenljive vrednosti, vzvišen nad druge izraze umetnosti zlasti zato, ker kot cerkveno petje v zvezi z besedilom sestavlja nujno in neločljivo sestavino slovesnega bogoslužja.«

V 15. stoletju so kot zaščitnico cerkvene glasbe začeli častiti sv. Cecilijo, ker je, kot pripoveduje poročilo o njenem trpljenju, na poročni slovesnosti v svojem srcu opevala Boga. Zato danes, na njen god, praznujejo cerkveni pevci in vsi, ki z glasbo bogatijo naše bogoslužje. Razen pevcev in glasbenikov so si jo za svojo zavetnico izbrali tudi izdelovalci orgel in umetniki jo pogosto upodabljajo ob orglah. Take podobe krasijo zlasti pevske kore po naših cerkvah.

Cecilija, rimska mučenka, je ena najznačilnejših likov prvih krščanskih stoletij. O njenem življenju in mučeniški smrti govori pasijon iz 5. stoletja, ki pa se po sodbi novejših raziskovalcev naslanja na trdne zgodovinske temelje. Ta mučenka zanesljivo ni legendarna oseba, kajti leta 1854 so v Kalistovih katakombah v Rimu našli njen grob poleg kripte papežev; ta najdba se ujema z navedbo pasijona, da je papež sv. Urban I., ki je Cerkev vodil v letih 222–230, dal Cecilijine posmrtne ostanke pokopati med škofi, spoznavalci in mučenci rimske Cerkve.

Omenjeni pasijon opisuje Cecilijo kot čisto devico, zaročeno s poganom Valerijanom. V poročni noči mu je Cecilija razodela, da božji angel čuva njeno deviško čistost. Soproga je prosila, naj sprejme vero v edinega Boga in se da krstiti, potem bo tudi on mogel videti angela, ki bo tudi njegov varuh. Valerijan je njeno naročilo izpolnil: šel je na Apijsko cesto in našel med grobovi skritega svetega starca papeža Urbana. Ta ga je poučil v veri in ga krstil. Ko se je Valerijan vrnil k svoji ženi, je zagledal ob njej angela, ki ji je podajal venec iz lilij in vrtnic. Valerijan je za krščanstvo pridobil tudi svojega brata Tiburcija. Brata sta se ponudila, da bosta pokopala mučence, ki jih je bil dal usmrtiti mestni prefekt. Bila sta izdana, prišla sta v ječo in prefekt ju je obsodil na smrt z obglavljenjem. Iz pohlepa po njunem imetju je dal zapreti še Cecilijo ter jo obsodil na smrt: sežgana naj bi bila v lastni hiši in sicer v peči za ogrevanje kopeli. Toda iz peči je prišla nepoškodovana, nato je prefekt ukazal, naj jo obglavijo. Rabelj jo je trikrat udaril z mečem, vendar je ostala živa še tri dni in v tem času razdelila svoje imetje. Papeža Urbana je prosila, naj njeno hišo posveti v cerkev.

Ime Cecilija, ki izvira iz znanega rimskega rodovnega imena Caecilius, je pri nas že dolgo znano, vendar pa ne posebej razširjeno. Druge oblike so: Cilka, Cila, Cilika – zadnji dve bolj na Štajerskem in v Prekmurju.

• Marija Devica Darovanje Device Marije
• Marija Jezusa Dobrega pastirja
• Maver, sv., † 946, škof v Ceseni v Italiji
• Maver, sv., † ok. 200, prvi škof v Poreču v Istri

21. november

Katoliški nauk o Mariji ali mariologija, kakor temu pravimo s tujo besedo, sloni glede bistvenih resnic na tem, kar so o njej zapisali evangelisti, predvsem evangelist Luka, ki je v prvem delu svojega evangelija opisal Gospodovo oznanjenje, njegovo rojstvo in otroštvo.

Pri vseh teh dogodkih je odigrala pomembno vlogo njegova Mati. Poleg tistih knjig Svetega pisma, ki jih je katoliška Cerkev sprejela v svoj seznam ali kanon, pa so – malo pozneje kot te – nastali tudi drugi spisi s podobno vsebino, pa jih Cerkev smatra za apokrife, to je dvomljive spise, ki skušajo streči bolj človeški radovednosti kot pa božjemu razodetju, čeprav nekateri od teh vsebujejo tudi podatke iz zanesljivega izročila, ki je resnično.

Med apokrifnimi spisi je zelo znan tako imenovani Jakobov protoevangelij, opis Marijine in Jezusove mladosti, nastal med letoma 130 in 140 po Kristusu. Ta spis o Mariji pripoveduje: ko je Marija dopolnila tri leta, sta jo starša Joahim in Ana pripeljala v tempelj, da bi izpolnila zaobljubo, ki sta jo bila naredila v času pred Marijinim rojstvom. Joahim in Ana sta bila namreč dolgo časa brez otrok, tako da bi jih, naravno gledano, sploh ne mogla več imeti. Podobno kot Ana, mati preroka Samuela, o kateri beremo v Prvi knjigi kraljev, je tudi Joahimova žena goreče molila, da bi dobila otroka; obenem pa se je zaobljubila, da ga bo darovala službi v templju. Molitev je bila uslišana in zdaj je bila obljuba izpolnjena. Prizor Marijinega darovanja so mnogi umetniki radi upodabljali. Po izročilu, na katero se sklicuje Jakobov protoevangelij, so tempeljski prostori postali Marijino prebivališče vse do dneva njene zaroke s sv. Jožefom.

Ali mar Cerkev z bogoslužnim spominjanjem Marijinega darovanja potrjuje resničnost tega, kar je zapisano v Jakobovem protoevangeliju? Ko si bomo ogledali, kako je praznik Marijinega darovanja nastal, bomo videli, da to ni res. Povod za Marijin praznik 21. novembra je bila posvetitev bazilike Svete Marije Nove v Jeruzalemu 21. novembra leta 543. To je bila svoj čas ena najlepših cerkva v Jeruzalemu in stala je v bližini razvalin jeruzalemskega templja. V dušah jeruzalemskih vernikov in romarjev, ki so to veličastno baziliko obiskovali, je to obujalo spomin na nekatere zgoraj omenjene prizore, opisane v Jakobovem protoevangeliju. To je polagoma privedlo do tega, da so se 21. novembra vsako leto ob praznovanju obletnice posvetitve te cerkve spominjali tudi Marijinega darovanja v templju. Sčasoma se je spomin posvetitve bazilike spremenil v praznik Marijinega darovanja.

Vzhodna Cerkev pozna ta praznik že proti koncu 7. stoletja in še danes spada med zelo slovesne praznike. Vsebina praznika je posvetitev, s katero se je Marija popolnoma darovala Bogu že od prvih trenutkov svojega zavestnega bivanja, pa naj je svoje otroštvo in mladost res preživela v območju templja ali pri svojih starših. Na Zahodu so ta praznik prvi sprejeli v Avignonu v Franciji leta 1372, ko so papeži prebivali tam. V vsej zahodni Cerkvi se je ustalil po letu 1585. Od tega časa dalje se je pobožnost v zvezi z Marijinim darovanjem še naprej širila. Mnoge redovne družine so si ta dan izbrale za obnavljanje svojih zaobljub – popolnega darovanja Bogu.

• Agapij, sv., † 306, mučenec v Cezareji v Palestini
• Angela od sv., Jožefa (Lloret Marti), bl., † 1936, in 16 sester krščanskega nauka, mučenke v državljanski vojni v Španiji
• Bazilij, sv., 3. st., škof in mučenec v Epifaniji
• Bernvard iz Hildesheima, sv., † 1022, škof
• Boetazat in tovariši, sv., 4. st., mučenci v Perziji
• Dasij, sv., prva st., mučenec v Meziji
• Edmund, sv., † 870, kralj
• Evstatij in tovariši, sv., 4. st., mučenci v Galatiji
• Gelazij I., sv., † 496, papež
• Gregor Decapolit, sv., † 842, iz Carigrada
• Hieronim, sv., † ok. 1124, samotar v Vallombrosi v Italiji
• Janez in tovariši, sv., 4. st., mučenci v Perziji
• Janez Marija Boccardo, bl., † 1913, italijanski duhovnik
• Krišpin, sv., prva st., škof v mestu Ecijia v Španiji
• Marija Fortunata Viti, bl., † 192.2, benediktinka v Veroliju v Italiji
• Oktavij in tovariši, sv., prva st., mučenci v Turinu v Italiji
• Silvester, sv., † ok. 530, škof v Chalon sur Saone v Franciji
• Štefan mlajši, sv., † 764, menih in mučenec v Carigradu

20. november

Doma je bil najbrž iz Afrike in je že v času svojih predhodnikov imel pomembno besedo v vodstvu Cerkve. Izvoljen je bil po smrti papeža Feliksa III. leta 492. V cerkvenopolitičnih zadevah je bil za Leonom Velikim najpomembnejši}, papež 5. stoletja. Njegova ohranjena pisma izpričujejo, da je bil teološko izredno izobražen ter zelo energičen v še vedno trajajočih sporih z Vzhodom zaradi zavračanja kalcedonskega koncila. V pismu bizantinskemu cesarju Anastaziju leta 494 je izredno jasno opredelil odnos med svetno in duhovno oblastjo. Na zemlji sta dve oblasti, ki sta obe od Boga, duhovna in svetna, na čelu prve je papež, na čelu druge pa cesar. Med seboj se razlikujeta in sta druga od druge neodvisni, dopolnjujeta se in skupaj skrbita za krščansko družbo. V vseh duhovnih zadevah je vladar odvisen od Cerkve, v svetnih zadevah pa so vsi podvrženi vladarju. Duhovna oblast je zaradi svojega odrešenjskega poslanstva nad svetno, vladar nima pravice vmešavati se v notranje zadeve Cerkve, mora pa skrbeti za pravovernost.

Gelazij je nastopil proti pelagianizmu, ki se je ponovno skušal uveljavljati. Izdal je vrsto disciplinarnih odlokov, ki so jih pozneje vključili v cerkvenopravne zbirke. Zgodovina mašnega obreda omenja njegov delež pri oblikovanju prošenj za vse potrebe z vzklikom Kyrie eleison. Njemu pripisani zakramentar pa so sestavili pozneje. Umrl je 21. novembra 496, v koledarju vatikanske bazilike je njegov god že 20. novembra.

20. november

Ob današnjem datumu je na koledarju ime sv. Edmunda, ki je bil kralj Vzhodne Anglije. Rodil se je let 841 v saški kraljevi družini. Ko je bil star petnajst let, so ga leta 855 okronali za kralja Vzhodne Anglije. Že kot mladenič je živel zelo krepostno, umaknil se je v samoto in bral Sveto pismo. Bil je pobožen in moder vladar ter je umrl kot mučenec, ko so Anglijo napadli poganski Danci. Iz časa njegovega vladanja je znana legenda, kako so danski roparji napadli Anglijo. Najprej jih je premagal, potem pa so se vrnili in kralja ujeli, ga vklenili v verige in gnali pred svojega poglavarja. Edmunda so privezali k drevesu in ga prebodli s puščicami, tako kot nekoč sv. Boštjana, potem pa so ga še obglavili. Angleži ga časte kot svojega narodnega svetnika. Posvetili so mu samostan v Hoxneyu in opatijo Bury St. Edmunds, ki jo je leta 1020 ustanovil danski kralj Knut, da bi popravil škodo, ki jo je Angliji prizadejal njegov oče. V tej opatiji je tudi Edmundov grob. Češčenje sv. Edmunda je zelo razširjeno tudi v Islandiji.

Svetnika običajno upodabljajo skupaj s sv. Boštjanom, privezanega k drevesu in vsega prebodenega s puščicami. Pogosto je prikazan s krono na glavi in s šopom puščic v roki.

priloga

Blagoslovi od adventa do svečnice

na obisku

Oljarstvo Lisjak

moj pogled

Silva Karim

Preberite več: December 2013