Leto se je prevesilo v čas, obdan s čarobnimi pričakovanji adventa in božičnih praznikov. Zato se v razredu, pri verouku ali v raznih drugih skupinah veliko pogovarjamo o trenutkih, ki jih doživljamo skupaj z družino. Kaj pa drugega, saj je božič vendar najlepši družinski praznik, ki z Jezusovim rojstvom ponazarja tudi začetek Svete družine. Med našimi pogovori pa kaj hitro lahko zaznamo, da nimajo vsi idealnih ali lepih spominov na družino, saj je mnogi v tej osnovni različici sploh niso doživeli. Odraščali so kot rejenci ali kot posvojenci.

Kaj pravijo številke?

V Sloveniji je po podatkih Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve v rejništvu nameščenih 1026 otrok (september 2013). Za dejavnost rejništva je v Sloveniji registriranih 745 rejnic in rejnikov, izmed katerih se jih s to dejavnostjo poklicno ukvarja 120. Otroci so trenutno nameščeni pri 609 rejnikih. Plačilo rejniku za delo in stroške znaša okrog 273 evrov na otroka. V zvezi s posvojitvami je statističnih informacij zelo malo oziroma močno nihajo. Centri za socialno delo letno dobijo 50–60 vlog. V preteklem desetletju je bilo izvedenih približno 30 posvojitev vsako leto. To pomeni, da trenutno na posvojitev otrok čaka približno 450 parov.

Konstitucija o svetem bogoslužju drugega vatikanskega koncila pravi: »Celotno Kristusovo skrivnost Cerkev razgrne v teku leta: od učlovečenja do rojstva in vnebohoda, do binkoštnega praznika in do pričakovanja blaženega upanja in Gospodovega prihoda« (B 102,2). Pokoncilski bogoslužni koledar postavlja med dobami cerkvenega leta na prvo mesto velikonočno dobo, ker je Jezusova velikonočna skrivnost središče bogoslužja Cerkve. Božična doba, ki zajema adventni in božični čas kot novo pričakovanja Odrešenika in njegovega rojstva, je postavljena na konec. Verni ljudje pri nas dejansko doživljajo advent kot začetek cerkvenega leta. Božični čas, ki se uradno zaključi s praznikom Jezusovega krsta, se 'podaljša' do svečnice, ker se takrat izteče štirideset dni od božiča. Bogoslužna slavja in praznovanja tega časa bogatijo številni blagoslovi, ki spadajo med zakramentale, kateri so nastali kot nekakšno posnemanje zakramentov, pa vedno označujejo predvsem duhovne učinke, ki jih prejemamo zaradi priprošnje Cerkve. Podeljujejo se v cerkvenem občestvu ali tudi v družini – domači Cerkvi.

Blagoslovi in njihove sestavine

Katekizem katoliške Cerkve nas poučuje: »Zakramentali so sveta znamenja, ki jih je ustanovila Cerkev; po njih so posvečene različne življenjske okoliščine. Zakramentali vsebujejo molitev, ki jo spremljajo znamenje križa in druga znamenja. Med zakramentali zavzemajo posebno mesto blagoslovi, ki so hvaljenje Boga in molitev za njegove darove, kakor tudi posvetitve oseb in posvetitve predmetov za bogoslužje« (KKC 351). Koncil je naročil prenoviti zakramentale tako, da bi pri njihovem opravljanju verniki čim bolj zavestno, dejavno in lažje sodelovali. V ta namen je Kongregacija za bogoslužje pripravila novo knjigo Blagoslovov, ki smo jo v slovenskem prevodu dobili leta 1989. Iz Splošnih navodil tega obrednika povzemam nekaj misli.

Cerkev z različnimi načini blagoslavljanja kliče ljudi, da slavijo Boga, jih spodbuja k svetosti življenja, da bi tako zaslužili božje usmiljenje, in prosi, da bi tisto, za kar prosi, prišlo do zaželene uresničitve. Besedila blagoslovov hočejo predvsem Boga slaviti za njegove darove, prositi za njegovo naklonjenost in omejevati vpliv Hudega v svetu. Ko Cerkev blagoslavlja predmete in prostore, namenjene za človekovo udejstvovanje in liturgično življenje, ima vselej pred očmi ljudi, ki bodo te predmete uporabljali ali v tistih prostorih delali.

Ustvarjanje ni samo za umetnike in otroke.

Silva Karim

Silva Karim je predana likovnemu izražanju že od malih nog. Čeprav je magistrica znanosti, se vsak dan znova kot učiteljica pusti navdušiti nad otroki v osnovni šoli. Svoj ustvarjalni zagon udejanja v domačem ateljeju v Ajdovščini, kjer med drugim vdihuje ilustrirano podobo marsikateremu knjižnemu junaku. K Silvi Karim sem prišel s čisto svežo izdano knjigo Svetniki sveti svetilniki, ki jo je ilustrirala za našo založbo. Ko je knjigo dobila v roke, se je poglobila v listanje in za nekaj časa je najin dogovor za intervju kar odmislila. Pa sem vseeno poskusil ...

Statistični urad Republike Slovenije navaja, da je v Sloveniji v letu 2012 delovalo 167 muzejev, muzejskih zbirk, galerij in likovnih razstavišč. Njihove razstave si je v tem letu ogledalo čez 2,7 milijona obiskovalcev. V te številke pa niso zajeti številni zasebni muzeji. Tem bomo več pozornosti namenili v prihajajočem letu.

Med slovenskimi pokrajinskimi muzeji smo doslej spoznali le Koroški pokrajinski muzej, ki domuje v Slovenj Gradcu. Poleg njega imamo v Sloveniji še pokrajinske muzeje v Celju, Kočevju, Kopru, Mariboru in pokrajinski muzej Ptuj Ormož, s sedežem na Ptuju. Leta 2011 se je pokrajinski muzej v Murski Soboti preimenoval v Pomurski muzej Murska Sobota.

Kočevski domovinski muzej 1929–1941

Prvi začetki muzejske dejavnosti na Kočevskem segajo že v leto 1893. Med nemškim prebivalstvom (Kočevarji) je vzniknila zamisel za ustanovitev lokalnega muzeja po vzoru muzejev na Spodnjem Štajerskem. Pobudo zanj je tega leta objavil prof. Wilhelm Linhart v časniku Deutscher Kalender für Krain. Njegova naloga naj bi bila predstavitev 'naravnega in kulturnega življenja' kočevske dežele. Žal je zamisel ostala le na papirju. Oživela je ob pripravah na praznovanje 600-letnice prve naselitve nemških kolonistov na Kočevsko leta 1930. Pomembno vlogo pri ustanovitvi domovinskega muzeja leta 1929 je odigral Josef Eppich, župnik v Stari Cerkvi. Muzejsko gradivo je bilo na ogled v eni izmed učilnic šolske stavbe, od tam so ga preselili v središče Kočevja ter muzej slovesno odprli leta 1935.

Ob koncu oktobra se v slovenski Istri prične delo v oljčnih nasadih. Pridobivanje zelenega zlata, kot oljčnemu olju rečejo oljkarji, je zelo tesno povezano s to pokrajino in z ljudmi, ki živijo v teh krajih. Tokratni obisk je bil namenjen družini Lisjak, kjer z oljkami in oljčnim oljem živijo vsak dan.

»Delo z oljkami in oljarno je začel že moj oče,« je pripoved začel Gregor, sin Franka Lisjaka, ki je pred več kot 20 leti začel z oljarno – kje drugje kot v domači garaži. Oljarni Torkla Šalara v Kopru so Lisjakovi zaradi čedalje večjega obsega dela pred dvema letoma dodali še novo in sodobno opremljeno oljarno v Krkavčah.

Ob mojem prihodu na dvorišče Torkle Šalara, malce pred enajsto uro dopoldne, so okoliški domačini, po večini starejši gospodje, že praznili vreče z nabranimi oljkami v kontejnerje, namenjene za tehtanje. Vsak oljkar je imel svoje mnenje o letošnji sezoni, o pridelku, vremenu, tudi kakšna politična debata ni izostala. Skozi kramljanje z njimi sem ugotovil, da se z oljkami ukvarjajo že vse življenje in jim oljčno olje ne predstavlja želje po zaslužku, ampak je to del njihovega okolja in življenja. V slovenski Istri je interes za oljkarstvo precej narasel, saj so v dvajsetih letih na tem območju povečali nasade oljk s 400 ha na več kot 1600 ha.

Medtem se je lastnik Franko z viličarjem že podajal od kontejnerja do kontejnerja in vozil oljke na tehtanje. Vsak kontejner se po tehtanju označi z imenom in s težo. Oljkarji pustijo pri vhodu v oljarno še z imeni označene posode in tukaj se njihovo delo konča, saj se morajo naslednji dan le še oglasiti in pobrati posode z oljem. Zdaj z delom začne oljar/torklar.

Ponedeljek, 4. november – na dan sv. Karla Boromejskega

Sonce se je povzpelo nad gorske vršace in me s svojimi žarki poiskalo tam v moji dolini. Objelo me je v svetlobo, ko sem stopil iz kapele – od Življenja k življenju, ki me je pričakovalo. Od daleč so prihajali glasovi. "Moram jim stopiti naproti," sem pomislil. Morda so tisti, ki še ne vedo, kje, kako najti, kar iščejo ...

"Ne bi Te iskal, če me ne bi že našel," mi je zazvenel skozi misel verz pesmi. Ja, dobri Bog, ne bi Te iskal – k Tebi bi ne odpiral srca in globine duha, če me ne bi Ti že poprej pestoval v svoji mili blagosti tam nekje globoko v meni – v mojem najbolj osebnem. Tam se budi neustavljivo hotenje, da Te iščem in najdem. Tisto najbolj občutljivo, zaznavno – otrok v meni Te terja. Če bi zavrnil njegov glas, bi se odtujil od sebe, če bi zadušil notranji vzgib, da vstanem in Te iščem, bi (za)moril samega sebe. Kako se v Ljubezni veseli otrok v meni ... Radost, igrivost ... Tvoja Ljubezen me vedno znova rešuje in odrešuje. Prvi 'pogan' sem, ki ga moraš vedno znova (od)reševati. Vznemirjen, zbegan se v mrakobnih doživetjih prestrašim; misel in srce bi mi zdrsela v brezno temin, če Te ne bi klical z imenom, s katerim si mi Sopotnik, Rešitelj, Bližina ... Jezus, ne kličem te, da bi te priklical k sebi, saj si z menoj; Tvoje ime kličem, da bi se povrnil k sebi in se našel v Tebi.

»Vstopimo na dvorišče k 'poganom',« je povabil že Benedikt XVI. in prav tja usmerja tudi papež Frančišek. Jaz pogan, ki ga Ti (od)rešuješ, stopam s Tabo v sebi na dvorišče k sobratom v iskanju Poti k Resnici Življenja. Ne jaz, Ti po/v meni si tisti, ki boš storil, kar je vredno in potrebno storiti v prostoru in času, ki mi je dan kot priložnost. Ti me vodiš v brezna k nemočnim, ki ječijo v tesnobah življenja. Ne jaz, Ti sam jih prebujaš v Svetlobi.

Sveta dežela je zemljepis svetega pisma, je Biblija, ki je postavljena na zemljo, na jezero, na goro ...

p. Peter Lavrih

Najbrž ni nobenega Slovenca, ki bi kraje, kjer je živel Jezus in so se odvijali drugi dogodki iz Svetega pisma, večkrat obiskal kakor p. Peter. Frančiškanski pater ne potuje sam, ampak vedno vodi skupine romarjev, ki jim želi približati kraje, pomembne za odrešenjsko zgodovino. Ob 25-letnici Komisariata za Sveto deželo, organizacije, ki jo že od samega začetka p. Peter vodi, smo ga povabili za gosta in najprej vprašali, kako so se rodila romanja v Sveto deželo.

Turistična agencija Kompas me je vabila, da sem vodil skupine romarjev, ki so obiskovale Sveto deželo. Leta 1992 me je Janez Kocijančič povabil v Tel Aviv z vladnim letalom nove slovenske države. Takrat je bil on direktor Adrie, čeprav je poznan kot sekretar slovenske partije. Rekel mi je: "Pater, zakaj nosite vi denar Kompasu? Organizirajte romanja sami. Saj znate sami!" Dal nam je tudi popust pri letalskih kartah. Tudi zato sem ga povabil letos na praznovanje 25-letnice komisariata za Sveto deželo, a se je opravičil, ker je odsoten.

Večkrat se vprašam, s čim se kot kristjan lahko pohvalim. Katere so moje kvalitete, darovi, odlike, ki jih prejemam iz vere ali, če rečem zelo preprosto, iz odnosa z Jezusom, kot njegov učenec. Včasih se zelo rad pohvalim s čim in mislim, da v tem nisem sam, ampak smo skoraj vsi na podobni valovni dolžini.

Če imam nov avto, se z njim pohvalim pred ostalimi, če sem preuredil del stanovanja, to zelo hitro omenim drugim. Prav tako ne šparam s pripovedovanjem, ko mi uspe skuhati okusen obrok. Kako pa pripovedujem drugim o svoji veri in svojem življenju iz nje? Na primer: »Danes pa sem pri sveti maši dobil lekcijo za srčnost in se jo bom trudil spraviti v življenje.« Ali pa: »Iz odnosa do Jezusa sem najbolj hvaležen za ljubezen, ki mehča moja dejanja, jim daje pravi smisel in živost.« Mislim, da bi se prav dobro slišalo in ne bi bilo nič narobe. Morda nam naših kvalitet kdaj sploh ne bi bilo treba ubesediti in bi bila dovolj zgovorna naša dejanja, ki bi sama pričevala (beri se hvalila).

V mesecu, ki ga odpiramo s praznikom vseh svetih bratov in sester, imamo lahko pred očmi medsebojno spodbudo vere, ki nam daje darov in kvalitet, da v naše okolje prinašamo okus svetega. Postavljeni smo pred marsikatero priložnost, da se učimo svetiti z dejanji, ki jih črpamo iz vodnjaka, imenovanega vera. S svojo držo in dejanji prinašam upanje, govorim resnico, v okolje neljubljenosti prinašam ljubezen, srčnost, zmernost ... Kaj so počeli svetniki? Prav to.

Ne samo mladim, tudi starejšim se ne sliši moderno ali aktualno postajati svet in menijo, da svetništvo ni povezano z njihovim življenjem. Če si razlagam med vrsticami: »Vsa čast in slava svetnikom in svetnicam, vendar se jaz v njihovih življenjskih zgodbah ne najdem.« Zato naj bo mesec november priložnost, da se predramim in prepoznavam, kaj mi vera daje, s čim me bogati in me dela za luč v tem svetu.