• Agapij, sv., † 306, mučenec v Cezareji v Palestini
• Angela od sv., Jožefa (Lloret Marti), bl., † 1936, in 16 sester krščanskega nauka, mučenke v državljanski vojni v Španiji
• Bazilij, sv., 3. st., škof in mučenec v Epifaniji
• Bernvard iz Hildesheima, sv., † 1022, škof
• Boetazat in tovariši, sv., 4. st., mučenci v Perziji
• Dasij, sv., prva st., mučenec v Meziji
• Edmund, sv., † 870, kralj
• Evstatij in tovariši, sv., 4. st., mučenci v Galatiji
• Gelazij I., sv., † 496, papež
• Gregor Decapolit, sv., † 842, iz Carigrada
• Hieronim, sv., † ok. 1124, samotar v Vallombrosi v Italiji
• Janez in tovariši, sv., 4. st., mučenci v Perziji
• Janez Marija Boccardo, bl., † 1913, italijanski duhovnik
• Krišpin, sv., prva st., škof v mestu Ecijia v Španiji
• Marija Fortunata Viti, bl., † 192.2, benediktinka v Veroliju v Italiji
• Oktavij in tovariši, sv., prva st., mučenci v Turinu v Italiji
• Silvester, sv., † ok. 530, škof v Chalon sur Saone v Franciji
• Štefan mlajši, sv., † 764, menih in mučenec v Carigradu

20. november

Doma je bil najbrž iz Afrike in je že v času svojih predhodnikov imel pomembno besedo v vodstvu Cerkve. Izvoljen je bil po smrti papeža Feliksa III. leta 492. V cerkvenopolitičnih zadevah je bil za Leonom Velikim najpomembnejši}, papež 5. stoletja. Njegova ohranjena pisma izpričujejo, da je bil teološko izredno izobražen ter zelo energičen v še vedno trajajočih sporih z Vzhodom zaradi zavračanja kalcedonskega koncila. V pismu bizantinskemu cesarju Anastaziju leta 494 je izredno jasno opredelil odnos med svetno in duhovno oblastjo. Na zemlji sta dve oblasti, ki sta obe od Boga, duhovna in svetna, na čelu prve je papež, na čelu druge pa cesar. Med seboj se razlikujeta in sta druga od druge neodvisni, dopolnjujeta se in skupaj skrbita za krščansko družbo. V vseh duhovnih zadevah je vladar odvisen od Cerkve, v svetnih zadevah pa so vsi podvrženi vladarju. Duhovna oblast je zaradi svojega odrešenjskega poslanstva nad svetno, vladar nima pravice vmešavati se v notranje zadeve Cerkve, mora pa skrbeti za pravovernost.

Gelazij je nastopil proti pelagianizmu, ki se je ponovno skušal uveljavljati. Izdal je vrsto disciplinarnih odlokov, ki so jih pozneje vključili v cerkvenopravne zbirke. Zgodovina mašnega obreda omenja njegov delež pri oblikovanju prošenj za vse potrebe z vzklikom Kyrie eleison. Njemu pripisani zakramentar pa so sestavili pozneje. Umrl je 21. novembra 496, v koledarju vatikanske bazilike je njegov god že 20. novembra.

20. november

Ob današnjem datumu je na koledarju ime sv. Edmunda, ki je bil kralj Vzhodne Anglije. Rodil se je let 841 v saški kraljevi družini. Ko je bil star petnajst let, so ga leta 855 okronali za kralja Vzhodne Anglije. Že kot mladenič je živel zelo krepostno, umaknil se je v samoto in bral Sveto pismo. Bil je pobožen in moder vladar ter je umrl kot mučenec, ko so Anglijo napadli poganski Danci. Iz časa njegovega vladanja je znana legenda, kako so danski roparji napadli Anglijo. Najprej jih je premagal, potem pa so se vrnili in kralja ujeli, ga vklenili v verige in gnali pred svojega poglavarja. Edmunda so privezali k drevesu in ga prebodli s puščicami, tako kot nekoč sv. Boštjana, potem pa so ga še obglavili. Angleži ga časte kot svojega narodnega svetnika. Posvetili so mu samostan v Hoxneyu in opatijo Bury St. Edmunds, ki jo je leta 1020 ustanovil danski kralj Knut, da bi popravil škodo, ki jo je Angliji prizadejal njegov oče. V tej opatiji je tudi Edmundov grob. Češčenje sv. Edmunda je zelo razširjeno tudi v Islandiji.

Svetnika običajno upodabljajo skupaj s sv. Boštjanom, privezanega k drevesu in vsega prebodenega s puščicami. Pogosto je prikazan s krono na glavi in s šopom puščic v roki.

priloga

Blagoslovi od adventa do svečnice

na obisku

Oljarstvo Lisjak

moj pogled

Silva Karim

Preberite več: December 2013

Papežu, rimskemu škofu, nasledniku apostola Petra, pravimo 'sveti oče' v prepričanju, da se mož, ki je bil izbran za to odgovorno službo, odlikuje po kreposti in svetosti. Palestinski ribič Simon Peter, ki mu je Jezus izročil 'ključe nebeškega kraljestva' in mu dal nalogo, da v veri potrjuje svoje brate, je dalj časa oznanjal evangelij v Rimu, kjer je zvestobo Kristusu potrdil z mučeniško smrtjo leta 67.

Od takrat se je na sedežu rimskega škofa zvrstilo 265 mož najrazličnejših značajev, lastnosti in sposobnosti. Niso bili vsi papeži 'vzor čredi', kot je želel papež Peter, ampak pastirji, ki so 'pasli sami sebe'. Kljub temu je Cerkev obstala, kar je dokaz, da ni človeško, ampak Božje delo. Za svetnike je bilo doslej razglašenih 77 papežev, največ iz prvih krščanskih stoletij, ko so mnogi od njih skupaj s svojimi verniki umirali kot mučenci. Ko je Cerkev v svobodi postopoma pridobivala svetno veljavo, je pešala njena duhovna moč. Prav v zadnjem stoletju, ko je papež izgubil svetno oblast, je močno narasel moralni ugled papeštva. Veliko sta k temu pripomogla tudi blažena papeža Janez XXIII. in Janez Pavel II., ki bosta 27. aprila 2014, na nedeljo Božjega usmiljenja, razglašena za svetnika. – V prilogi predstavljamo nekaj papežev svetnikov iz različnih obdobij zgodovine Cerkve.

V drugi sezoni šova Gostilna išče šefa se nam Bine Volčič predstavlja kot šef, ki s kakovostjo, natančnostjo, raznovrstnostjo in drznostjo promovira dobro kuhanje. Če je s pomočjo televizije pridobil na medijski prepoznavnosti, se je na kuharski zemljevid s svojim delom postavil že veliko prej. Po nekaj postajah v Sloveniji kot vodja kuhinje (v Moravskih Toplicah, na Bledu) se sedaj podaja naproti novim izzivom na področju poučevanja in predajanja kuharskega znanja.

Iz preteklosti do razumevanja sedanjosti in soustvarjanja prihodnosti

Kulturno podobo Knežjega mesta Celje, tretjega največjega mesta v Sloveniji, bogatita tudi Pokrajinski muzej Celje, ustanovljen leta 1882, ter Muzej novejše zgodovine Celje. Prvi je v starem mestnem jedru na obrežju reke Savinje, drugega bomo našli v ožjem središču Celja. Slednjega bomo obiskali ob njegovi petdesetletnici delovanja.

Njegovi začetki segajo v leto 1951, ko so v tedanjem Mestnem muzeju Celje (danes Pokrajinski muzej Celje) ustanovili oddelek za zgodovino narodnoosvobodilne borbe. Le-ta je leta 1963 prerasel v samostojno kulturno ustanovo – Muzej revolucije Celje.

Fantje, sami fantje so bili to, kakih 5 ali 6, ne spomnim se več natančno, so bili nad idejo zelo navdušeni in sem jih težko 'krotil'. Takoj ko smo stopili iz kombija, bi kar bezljali naprej, neučakani, da čim prej začnejo 'plezati'. Tudi ko smo prišli do stene, sem imel kar nekaj težav, da sem jih zadržal, da sem jih vse spravil v navezo in jih prepričal, da je varovanje nujno. Spominjam se, da se vsaj dva fanta sploh nista hotela navezati, češ da onadva tega ne potrebujeta, ker znata plezati ... Junačenja in širokoustenja kar ni in ni hotelo biti konec. No, vztrajal sem, tudi z grožnjo, da gremo pač nazaj, če ne bodo spoštovali pravil, in nekako sem uspel.

Že po nekaj minutah resne stene, jeklenice in klinov, pa se je vzdušje povsem spremenilo.