• Akacij, sv., 5. st., menih na Monte Latro
• Alipij, sv., † po 610, puščavnik v Paflagoniji
• Belin, sv., † 1147. škof in mučenec v Padovi v Italiji
• Humilis, bl., † 1637, manjši brat v Bisignanu v Italiji
• Janez Berhmans, sv., † 1621, jezuitski redovnik
• Konrad, sv., † 975, škof v Konstanci v Nemčiji
• Leonard Portomavriški, sv., † 1751, redovnik
• Nikon, sv., † 998, menih v Šparti v Grčiji
• Poncij iz Faucignyja, sv., † 1267, opat silvestrincev v Fabrianu v Italiji
• Silvester Gozzolini, sv., † 1267, ustanovitelj Družbe Silvestrincev
• Siricij, sv., † 399, papež
• Valerijan Oglejski, sv., † 379, škof

26.november

Križev pot je pobožnost, ki naj bi kristjanom vedno govorila, da je krščansko življenje hoja za Kristusom, ki je dejal: »Če hoče kdo priti za menoj, naj se odpove sebi in vzame vsak dan svoj križ ter hodi za menoj« (Lk 9,23). Pobožnost križevega pota, priljubljeno zlasti v postnem času, so pospeševali frančiškani, ki so prišli v Sveto deželo okoli leta 1280. V tem se je posebno odlikoval današnji godovnjak sv. Leonard Portomavriški, imenovan tako po svojem rojstnem kraju v italijanski pokrajini Liguriji. Napisal je lepa premišljevanja za molitev križevega pota. Eno od teh molimo še danes, kadar molimo 'daljši' križev pot, pri katerem nekaj moli duhovnik (ali bralec), nekaj pa odgovarjajo ljudje.

Ta svetnik se je rodil 20. decembra 1676 v mestu Porto Maurizio ob ligurski obali, ki se danes imenuje Imperia. Njegovo krstno ime je bilo Paolo Casanuova. Bil je zelo nadarjen fant in oče, pomorski kapitan, ga je poslal v Rim študirat medicino. Paolo pa se je natihoma pripravljal na redovniški poklic. Ko mu je bilo enaindvajset let, je vstopil k frančiškanom in dobil ime Leonard a Porto Maurizio (Portomavriški). Po mašniškem posvečenju je bil nekaj časa profesor modroslovja v samostanski šoli, vendar ga je mikalo, da bi odšel v misijone. Želja se mu je izpolnila le deloma: s tridesetimi leti je nastopil naporno in odgovorno poslanstvo ljudskega misijonarja v domovini, ki ga je z veliko gorečnostjo opravljal vse do konca svojega življenja. Brž na začetku je nevarno zbolel. Ko ni bilo več upanja, da bo ozdravel, se je zaobljubil Materi božji, da se bo zadnjega diha posvetil reševanju grešnikov z ljudskimi misijoni, če ozdravi. Marija je njegovo prošnjo uslišala, on pa je držal svojo besedo.

Pridigal je tako prepričljivo in s tako vnemo, da so bili ljudje pretreseni. Med pridigami je pogosto objel veliko razpelo s Križanim tako prisrčno, da so navzoči jokali, prosili Boga usmiljenja. Še tako zakrknjene grešnike je znal ganiti, da so se spreobrnili. Na vso moč je pospeševal pobožnost križevega pota: blagoslovil je 576 novih križevih potov. Dajal je pobudo za opravljanje večerne molitve, ki se je ukoreninila marsikje, tudi pri nas.

Vse življenje ga je usmerjala misel: božji Sin je umrl zame. Iz te misli je izhajalo njegovo priporočanje ljudem, naj pogosto premišljujejo Gospodovo trpljenje, najlaže pa to opravijo, če molijo križev pot in v mislih spremljajo trpečega Jezusa od postaje do postaje. Po Leonardovi zaslugi se je pobožnost križevega pota tako razširila, da danes skoraj ni katoliške cerkve, v kateri ne bi imeli podob 14 postaj križevega pota.

Kot ljudski misijonar je Leonard Portomavriški v štiridesetih letih prekrižaril Italijo in Korziko. Nikoli ni mislil nase, na svoj počitek, na zdravje ali kakšno udobje. Umrl je 26. novembra 1751 v samostanu San Bonaventura v Rimu. Tam še danes časte razpelo s Križanim, ki ga je Leonard nosil pri spokornih procesijah. Za svetnika je bil razglašen leta 1867.

• Beatrika, bl., † 1303 ali 1309, kartuzijanka
• Besarion, sv., 6. st., škof v Palestini
• Elizabeta iz Reuta, bl., † 1420, frančiškanska tretjerednica, mistikinja
• Jožef Marija Gambaro, bl., † 1900, frančiškan iz Novare, mučenec na Kitajskem
• Katarina Aleksandrijska, sv., 3./4. st., mučenka in zavetnica mladine
• Merkurij, sv., prva st., mučenec v Cezareji v Kapadokiji
• Mojzes, sv., † 251, duhovnik in mučenec v Rimu
• Nikolaj (Niels) Stensen (Stenone), bl., † 1686, naravoslovec in škof
• Peter, sv., † 311, škof in mučenec v Aleksandriji
• Peter Yi, sv., † 1838, korejski mučenec
• Regulus, sv., † ok. 689, škof v Reimsu v Franciji

25.november

Nebeški zavetnici naših Katarin sta dve svetnici s tem imenom: Katarina Sienska, ki goduje 29. aprila, in današnja godovnjakinja Katarina Aleksandrijska ali Sinajska, ki naj bi umrla mučeniške smrti v Aleksandriji v Egiptu prva leta 4. stoletja. Njeno mrtvo truplo pa so angeli takoj odnesli na goro Sinaj, kjer je iz njenega groba pritekalo mleko in olje s čudežno zdravilno močjo. Najstarejše poročilo o njenem mučeništvu je pasijon iz 6. ali 7. stoletja, ki ima izrazito legendarni značaj. Legendo o sv. Katarini so v Evropo prinesli križarji v 11. stoletju. Ljudstvo je to svetnico ob sv. Barbari in sv. Marjeti, drugih dveh svetnicah z Vzhoda, uvrstilo med pomočnike v sili. O razširjenosti češčenja sv. Katarine pri nas govori dejstvo, da ji je na slovenskih tleh posvečenih 35 cerkva, od tega 29 podružnic. Spomin na sveto Katarino je ohranjen tudi v slovenskih legendah in v ljudskih pesmih.

Ko je cesar Maksencij ali Maksimin – pripoveduje pasijon – odhajal iz Aleksandrije, je ukazal, da morajo vsi prebivalci žrtvovati bogovom bike in ptice. Katarina, ki je bila kraljevskega rodu, je odšla s svojimi služabniki v svetišče, da bi podžgala kristjane k odporu. Cesar jo je poklical na odgovor in Katarina mu je pogumno dejala: »Zakaj pogubljaš ljudi s češčenjem malikov? Uči se spoznavati Boga, stvarnika sveta, in njegovega edinega sina Jezusa Kristusa, ki je s križem rešil človeštvo pekla!« Cesar jo je ukazal privesti k sebi v palačo. Poklical je filozofe in govornike, da bi Katarino spametovali. Katarina pa je znala tako prepričljivo govoriti o krščanski veri, da je vse tiste cesarjeve modrijane spreobrnila. Ko cesar zlepa ni mogel nič doseči, ji je zapretil s kaznimi. Vrgel jo je v ječo, kjer jo je obiskal Kristus in ji je golob prinašal hrano. Tudi ječa Katarine ni uklonila, zato jo je cesar obsodil na smrt s kolesi: ostri noži na kolesu naj bi jo razrezali. Toda to se ni zgodilo – kolo se je razletelo. Po njeni čudežni rešitvi sta se za Katarino zavzela cesarica in neki visok dvorjan. Oba sta se spreobrnila h krščanstvu in pretrpela mučeniško smrt. Z obglavljenjem naj bi usmrtili tudi Katarino. Ko so jo peljali ven iz mesta, je molila za vse verne in Bog ji je govoril iz oblaka. Ko so ji odsekali glavo, je brizgnilo iz njenega vratu mleko namesto krvi. Angeli so, kot rečeno, njeno truplo brž odnesli na goro Sinaj, kjer danes stoji znameniti samostan svete Katarine.

Sveto Katarino Aleksandrijsko častijo kot zavetnico deklet, mladine sploh, tiskarjev, knjižničarjev, filozofov, pravnikov, učenjakov; priporočajo se ji proti migreni, boleznim jezika, za najdenje utopljencev in za srečno zadnjo uro.

Med sto najpogostejšimi slovenskimi imeni, je bilo leta 1980 ime Katarina na 30. mestu. Poleg Katarine so najbolj znane različice: Katja, Katica, Kati, malo manj pa Katka, Katika, Katinka, Katra, Katrina, Kata, Katalin, Katija, Katjuša. Korenina imena Katarina je grška beseda 'katara', ki pomeni 'čista'. »Ali bi hodile pokonci naše Katarine, ko bi vedele, kaj se skriva za tem plemenitim imenom!« začenja pisateljica Zora Tavčar svoj duhoviti sprehod med ženskami s tem imenom v svoji knjigi Poklical si me po imenu.

• Albert, sv., † 1192, škof v Liege v Belgiji, mučenec v Reimsu v Franciji
• Andrej Dung-Lac in tovariši, sv., † 1625–1886, vietnamski mučenci
• Andrej Trong, sv., † 1835, mučenec v Vietnamu
• Anton Quynh, sv., † 1840, mučenec v Vietnamu
• Avguštin Huy in Nikolaj The, sv., † 1839, mučenca iz Vietnama
• Avguštin Schoeffler, sv., † 1851, misijonar v Vietnamu in mučenec
• Balzam, bl., † 1232, opat v Cavi v Italiji
• Bernard Van Due, sv., † 1838, mučenec v Vietnamu
• Dominik Collins, bl., † 1602, jezuitski brat, mučenec
• Dominik Dat, sv., † 1839, mučenec v Vietnamu
• Dominik Doai Trach, sv., † 1840, mučenec v Vietnamu
• Dominik Henares, sv., † 1838, škof in mučenec v Vietnamu
• Dominik Kham, njegov sin Luka Thin in Jožef Ta, sv., † 1859, vietnamski mučenci
• Dominik Mao, sv., 1862, mučenec v Vietnamu
• Dominik Mau, sv., † 1858, mučenec v Vietnamu
• Dominik Nguyen, sv., † 1862, mučenec v Vietnamu
• Dominik Nguyen, Dominik Mao, Vincenc in Andrej Tuong, sv., † 1862, mučenci v Vietnamu
• Dominik Ninh, sv., † 1862, mučenec v Vietnamu
• Dominik Toai in Dominik Nguyen, sv., † 1862, mučenca v Vietnamu
• Dominik Van Hanh in Bernard Van Due, sv., † 1838, mučenca v Vietnamu
• Dominik Xujen, sv., † 1839, mučenec v Vietnamu
• Dominik Xuyen, sv., † 1839, mučenec v Vietnamu
• Emanuel Trieu, sv., † 1798, mučenec v Vietnamu
• Felicisima, sv., prva st., mučenka v Perugii v Italiji
• Flora in Marija, sv., † 851, mučenki v Kordobi v Španiji
• Frančišek Chienu, sv., † 1838, katehist, mučenec v Vietnamu
• Frančišek Izidor Gagelin, sv., † 1833, mučenec v Vietnamu
• Frančišek Jaccard, sv., 11838, mučenec v Vietnamu
• Frančišek Ksaver Can, sv., † 1837, mučenec v Vietnamu
• Frančišek Ksaver Mau in tovariši, sv., † 1839, mučenci v Vietnamu
• Hieronim Hermosilla in tovariši, sv., † 1861, mučenci v Vietnamu
• Hijacint Castaneda in Vincenc Liem, sv., † 1745 in 1773, mučenca v Vietnamu
• Ignacij Delgado y Cebrian, sv., † 1838, škof in mučenec v Vietnamu
• Jakob Do Mai Nam in tovariši, sv., † 1838, mučenci v Vietnamu
• Janez Dat, sv., † 1798, mučenec v Vietnamu
• Janez Karel Cornay, sv., † 1837, mučenec v Vietnamu
• Janez Krstnik Dinh Van Thanh, sv, † 1840, mučenec v Vietnamu
• Janez Ludvik Bonnard, sv., † 1852, misijonar v Vietnamu in mučenec
• Janez, duhovnik, in Matej, katehist, sv., † 1861, mučenca v Vietnamu
• Jožef Canh, sv., † 1638, mučenec v Vietnamu
• Jožef Dang Vien, sv., † 1838, mučenec v Vietnamu
• Jožef Dinh Nghi in tovariši, sv., † 1840, mučenci v Vietnamu
• Jožef Do Quang Hien, sv., † 1840, mučenec v Vietnamu
• Jožef Fernandez, sv., † 1838, dominikanec, mučenec v Vietnamu
• Jožef Le Dang Thi, sv., † 1860, mučenec v Vietnamu
• Jožef Marchaud, sv., † 1835, mučenec v Vietnamu
• Jožef Marija Diaz Sanjurio, sv., † 1857, škof in mučenec v Vietnamu
• Jožef Nguyen Van Luu, sv., † 1854, vietnamski katehist in mučenec
• Jožef Ta, sv., † 1859, vietnamski mučenec
• Jožef Tuan, sv., † 1862, družinski oče v Vietnamu, mučenec
• Jožef Tuan, sv., † 1862, mučenec v Vietnamu
• Jožef Tuc, sv., † 1862, mučenec v Vietnamu
• Jožef Uyen, sv., † 1838, katehist, mučenec v Vietnamu
• Kolman, sv., † ok. 600, škof v Cloyne na Irskem
• Krizogon Oglejski, sv., † ok. 303, mučenec
• Lovrenc Ngon, sv., † 1862, kmet in mučenec v Vietnamu
• Lovrenc Nguyen van Huong, sv., † 1856, mučenec v Vietnamu
• Luka Thin, sv., † 1859, vietnamski mučenec
• Marija, sv., † 851, mučenka v Kordobi v Španiji
• Marija Ana Sala, bl., † 1891, redovnica vzgojiteljica v Milanu
• Matej, sv., † 1861, katehist, mučenec v Vietnamu
• Matej Alfonz de Leziniana, sv., † 1745, dominikanec, mučenec v Vietnamu
• Matej Le Van Gam, sv., † 1847, vietnamski laik iz Saigona, mučenec
• Melhior Garcia Sampedro, sv., † 1858, škof in mučenec v Vietnamu
• Mihael Ho Dinh Hy in Lovrenc Ngon, sv., † 1857, katehist in mučenec v Vietnamu, in kmet in mučenec † 1862
• Neža Le Thi De Thanh, sv., † 1841, mučenka v Vietnamu
• Pavel Duong, sv., † 1862, mučenec v Vietnamu
• Pavel Hanh, sv., † 1859, mučenec v Vietnamu
• Pavel Khoan, Janez Krstnik Dinh Van Thanh in Peter Nguyen Van Hien, sv., † 1840, mučenci v Vietnamu
• Pavel Le Bao Tinh, sv., † 1857, mučenec v Vietnamu
• Pavel Le Van Loc, sv., † 1859, duhovnik in mučenec v Saigonu v Vietnamu
• Pavel My in tovariši, sv., † 1838, mučenci v Vietnamu
• Peter Doan Van Van, sv., † 1865, katehist in mučenec v Vietnamu
• Peter Dumoulin-Borie, škof in tovariši, sv., † 1838, mučenci v Vietnamu
• Peter Dung in tovariši, sv., † 1862, mučenci v Vietnamu
• Peter Frančišek Neron, sv., † 1860, mučenec v Vietnamu
• Peter Khanh, sv., † 1842, mučenec v Vietnamu
• Peter Nguyen Van Hien, sv., † 1840, mučenec v Vietnamu
• Peter Thi in Andrej Dung, sv., † 1839, mučenca v Vietnamu
• Peter Tu in Anton Quynh, sv., † 1840, mučenca v Vietnamu
• Peter Tu in Jožef Canh, sv., † 1838, mučenca v Vietnamu
• Peter Tuam, sv., † 1838, mučenec v Vietnamu
• Peter Tuy, sv., † 1833, mučenec v Vietnamu
• Portijan, sv., † po 532, opat v Franciji
• Protazij, sv., † ok. 356, škof v Milanu v Italiji
• Roman, sv., † ok. 380, duhovnik v Cavi v Italiji
• Simon Hoa, sv., † 1840, mučenec v Vietnamu
• Stefan Teodor Cuenot, sv., † 1861, škof in mučenec v Vietnamu
• Teofan Venard, sv., † 1861, vietnamski mučenec
• Tomaž Du in Dominik Xuyen, sv., † 1839, mučenca v Vietnamu
• Tomaž Kuong, sv., † 1861, duhovnik in mučenec v Vietnamu
• Tomaž Toan, sv., † 1840, mučenec v Vietnamu
• Vietnamski mučenci, sv., † 1625–1886
• Vincenc Do Yen, sv., † 1838, duhovnik, mučenec v Vietnamu
• Vincenc Liem, sv., † 1773, mučenec v Vietnamu
• Vincenc Tuong, sv., † 1862, mučenec v Vietnamu

24.november

Vietnam, dežela jugovzhodne Azije, znana po dolgotrajni vojni med komunisti, gospodarji severnega dela dežele, in demokrati na jugu, ki so jih podpirali Američani (vojna se je končala z zmago prvih leta 1975), ima skoraj 65 milijonov prebivalcev, od katerih je le 2,5 milijona katoličanov. Misijonsko delo tam se je pričelo v prvi polovici 17. stoletja. Po raznih predelih te velike dežele kristjanov niso prenašali in so jih na razne načine preganjali. Od leta 1625 do 1886 je v vedno novih preganjanjih kristjanov dalo življenje za krščansko vero 117 kristjanov. Med njimi je bilo 11 španskih misijonarjev dominikanskega reda, 10 francoskih lazaristov in 90 vietnamskih domačinov obojega spola, povečini družinskih mož. Njihovo mučeniško in svetniško slavo je razglasil papež Janez Pavel II. 19. junija 1988.

24.november

V prvi in najstarejši evharistični molitvi, glavnem delu svete maše, je v spomin svetnikov, ki ob božji Materi Mariji in njenem možu svetem Jožefu navaja imena vseh dvanajstih apostolov, med mučenci prve Cerkve vključen tudi današnji godovnjak sveti Krizogon, ki je bil doma iz Ogleja. To mesto je bilo v rimskih časih med največjimi v velikanskem cesarstvu. Kasneje, v zgodnjem srednjem veku, so od tam k nam prihajali glasniki Kristusove blagovesti. Dolga stoletja so bili oglejski patriarhi ne le cerkveni predstojniki velikega dela sedanje Slovenije, temveč tudi zemljiški gospodje. Spričo tega tudi oglejski svetnik Krizogon pri nas ni bil neznan. Njemu je posvečena župnijska cerkev v Hrušici, kraju na meji med Istro in Brkini.

Po legendarnem poročilu o mučeništvu svete Anastazije, mučenke iz Sirmija (današnje Sremske Mitrovice) je sv. Krizogon opisan kot 'zelo krščanski mož' iz Ogleja, ki naj bi to mučenko poučeval v veri. Dve leti je bil božji služabnik Krizogon vikar, potem so ga zaprli pri nekem Rufinu, ki ga je bil Krizogon spreobrnil. Ko je prišel v mesto Oglej cesar Dioklecijan, naj bi Krizogonu ponudil visoko mesto prefekta in konzula, če odpade od svoje vere. Krizogon pa tega niti slišati ni hotel. Razkačeni cesar ga je ukazal kaznovati z obglavljenjem. Njegovo telo so vrgli v jamo, pa ga je neki duhovnik našel in ga spoštljivo pokopal v Ogleju. Hieronimov martirologij omenja kot dan njegove smrti 24. november. Na škofijskem sedežu v Ogleju je bil Krizogon verjetno predhodnik škofa Teodora. Njegovo podobo najdemo v številnih starih svetiščih na severu Italije, zlasti v Raveni. Relikvije sv. Krizogona častijo tudi v stolnici v Zadru. Tega svetnika upodabljajo kot mladega viteza s ščitom, na katerem je izpisan Jezusov monogram IHS.

23.november

Sveta brata Ciril in Metod sta šla leta 860 kot oznanjevalca evangelija k mongolskemu plemenu Hazarov med polotokom Krimom, Uralom in Kaspijskim morjem. Na Krimu sta našla relikvije papeža sv. Klemena, ki je tam umrl proti koncu 1. stoletja. Te svetinje sta kasneje vzela s seboj na Moravsko, kamor sta kot blagovestnika Slovanov prišla leta 863. Ko sta v drugi polovici leta 867 šla v Rim, da bi papež odobril slovansko bogoslužje in ustanovil samostojno slovansko cerkveno pokrajino, sta relikvije papeža Klemena nesla s seboj, zato sta bila sprejeta zelo slovesno. Nekateri domnevajo, da cerkve, posvečene sv. Klemenu v ljubljanski nadškofiji, zaznamujejo pot, po kateri sta šla sveta brata, ko sta skozi naše kraje potovala v Rim. To je zlasti verjetno za cerkve sv. Klemena v Mojstrani (župnija Dovje), na Rodinah (župnija Breznica) in v Bukovščici (Selška dolina). Sveta brata naj bi prišla ob Dravi čez Podkoren, dalje po dolini Save ter nato zavila proti Italiji.

Klemen(t) Rimski je bil – za sv. Linom in Anakletom – tretji naslednik sv. Petra, četrti rimski škof in papež, ki je mlado Cerkev vodil v letih 92–101. Najbrž je on tisti Klemen, ki ga apostol Pavel v svojem pismu Filipljanom pohvalno omenja kot svojega sodelavca. Gotovo pa je osebno poznal apostola Petra in Pavla, z njima sodeloval in se navzel njunega apostolskega duha, kakor pričata njegovo pismo Korinčanom in njegova mučeniška smrt v izgnanstvu.

Nesporno je njegovo Pismo Korinčanom, napisano med letoma 93 in 97. Ze v 2. stoletju je med kristjani veljalo za poučni spis in so ga brali pri božji službi. Klemen v njem z vrhovno oblastjo rimskega škofa Korinčanom ostro ukazuje, naj bodo pokorni cerkveni oblasti, ter graja njihovo prevzetnost in upornost. Pismo zaključuje dolga molitev, povzeta po bogoslužnem redu rimske Cerkve, in je dragoceno naj starejše pisano pričevanje rimske Cerkve.

V zgodovinski okvir Klemenovega življenja in mučeništva je krščansko izročilo 4. stoletja vpletlo zgodbo o njegovem pregnanstvu v okolico mesta Hersoneza na sedanjem otoku Krimu. Bil je obsojen na težaško delo v kamnolomu. Ko je s svojimi sotrpini na vročili skalah ob slanem morju trpel strahovito žejo, je Klemen prosil Boga, naj jim pomaga. In res je po njegovi molitvi začel čudežno izvirati studenec sladke vode, da so si izmučeni obsojenci lahko pogasili žejo. Po tem čudežu se je spreobrnilo veliko nevernikov. Razdraženi pogani niso mogli trpeti, da bi ta sveti mož še v pregnanstvu tako uspešno deloval: privezali so mu na vrat težko sidro in ga utopili v Črnem morju. Njegove relikvije sta leta 860 našla Ciril in Metod, ki sta jih leta 867 ponesla v Rim. Tam so jih prenesli v cerkev sv. Klemena, sezidano njemu na čast že v prvi polovici 4. stoletja. V tej cerkvi so pokopali sv. Cirila, ki je umrl v Rimu 14. februarja 869.

Ime Klemen je zelo lepo: izhaja namreč iz latinskega pridevnika clemens, ki pomeni 'mil, krotek, pohleven, blag, nežen'. Pri nas je bolj na redko posejano, še bolj redke so Klementine. Iz imena Klemen so nastali številni slovenski priimki, kot: Klemen, Klemenc, Klemenčič, Klemenšek, Klement, Klemše.