8. november

Slovenski pregovor pravi: »Nehvaležnost je plačilo tega sveta.« Resničnost tega pregovora je na lastni koži bridko občutil sveti mož, čigar ime je vpisano na koledar katoliške Cerkve za današnji dan. To je sv. Bogomir, benediktinski redovnik, samostanski predstojnik in škof.

Rodil se je okoli leta 1065 blizu mesta Soissons severovzhodno od Pariza. Oče in mati, ki sta tam imela posestvo, sta tega otroka dobila pozno: veliko sta molila, da bi jima Bog naklonil srečo starševstva in še benediktince v samostanu Peronne sta prosila, naj skupaj z njima molijo v ta namen. Še pred rojstvom sta ga iz hvaležnosti zaobljubila Bogu in že v nežni mladosti sta ga izročila v vzgojo redovnikom. Bogomir je bil v veselje vsem. Bil je bister, nežno čuteč otrok, zlasti sočuten do bolnikov. Samostanski predstojnik mu je še zelo mlademu zaupal nego bolnikov, kasneje pa skrb za samostanska posestva. Ko je dosegel primerno starost in ustrezno izobrazbo, je bil posvečen v duhovnika. Kmalu po posvečenju so ga hoteli imeti za opata menihi Marijinega samostana v Nogentu, ki je bil zelo zanemarjen. V njem je živelo le šest menihov, posestvo je bilo skoraj neobdelano. Ko je prišel za opata Bogomir, so bile v kratkem času njive spet lepo zorane in posejane, jeseni je bil pridelek tako bogat, da so morali postaviti nova gospodarska poslopja. V samostanu je v vsakem pogledu zavel nov duh.

Leta 1104 je moral opat Bogomir zapustiti mirni samostan, kajti sinoda v Troyesu ga je proti njegovi volji izbrala za škofa v Amiensu. Tam so ga ljudje prisrčno sprejeli. Ubožci in gobavci iz vse dežele so trkali na njegova vrata, on pa jim je pomagal, kolikor je mogel. Ko je leta 1106 požar upepelil skoraj vse mesto, je Bogomir razdal vse, kar je imel, da bi mesto zraslo še lepše. Toda ljudje so se izkazali nehvaležne.

V sporu z mestno samoupravo je bil škof sicer na strani meščanov, ni pa mogel dovolj podpreti revnih slojev proti samovoljnemu grofu Ingelramu. Novembra leta 1114 se je po hudih razočaranjih zatekel v Veliko kartuzijo, vendar zbor škofov njegove odpovedi škofovskemu sedežu v Amiensu ni sprejel. Še leto dni je Bogomir potrpežljivo prenašal "neznosen strah in surovosti kalivcev miru". Ko je 8. novembra leta 1115 dotrpel v samostanu blizu svojega rojstnega mesta Soissonsa, so njegovi nehvaležni verniki spoznali, koga so s svetniškim škofom izgubili.

Danes obhajajo svoj godovni dan tisti, ki jim je ime Bogomir, Bogo, Miro, Mirko ali Bogomira. Nemška oblika imena Bogomirje Gottfried.

• Anton in starši, sv., 4. st., mučenci v Ankari v sedanji Turčiji
• Atenodor, sv., 3. st., škof v Neocezareji v Pontu
• Bald, sv., † ok. 552, škof v Toursu v Franciji
• Engelbert, sv., † 1225, kolnski škof
• Ernest, sv., 12. st., opat samostana Zwiefalten na Württemberškem
• Florencij, sv., † ok. 600, škof v Strasbourgu v Franciji
• Frančišek Palau y Quer, bl., † 1872, karmeličan iz škofije Lerida v Španiji
• Hieron in tovariši, sv., 4. st., triintrideset mučencev v Melitini
• Lazar, sv., † 1225, stolpnik (stilit), pri Efezu
• Prosdocim, sv., prva st., škof v Padovi v Italiji
• Vilibrord, sv., † 739, apostol Frizov
• Vincenc Grossi, bl., † 1917^ duhovnik in vzgojitelj iz Cremone v Italiji

7. november

Drugi godovnjak današnjega dne je sveti Vilibrord, ki je bil eden glavnih anglosaških misijonarjev na germanskih tleh. Na ozemlje Srednje Evrope je prišel še pred sv. Bonifacijem, apostolom Nemčije, s katerim sta lepo sodelovala. Vilibrord se je rodil leta 658 na severu Anglije. Še zelo mlad je vstopil v benediktinski samostan blizu rojstnega kraja, ko mu je bilo dvajset let, je odšel na Irsko, kjer je tudi prejel mašniško posvečenje. Na evropsko celino je odšel kot misijonar leta 590. Evangelij je oznanjal v Friziji, ko ga je papež Sergij I. leta 695 imenoval za škofa, si je za svoj škofijski sedež izbrai mesto Utrecht. Deležen je bil podpore nemškega plemstva. Od neke plemkinje je dobil v dar opatijo Echternach v sedanjem Luksemburgu, kjer je 7. novembra leta 739 umrl in kjer je tudi pokopan. Sveti Vilibrord ja zavetnik Luksemburga.

7. november

Kristjani so zelo radi romali v Palestino, ki so jo imenovali Sveta dežela, ker je bila posvečena z zemeljskim biva–njem Jezusa, božjega Sina. Okoli leta 1000 so bili sveti kraji v Palestini v rokah muslimanov. Papež Urban II. je krščanske viteze spodbujal, naj gredo osvobodit svete kraje izpod rok muslimanskih Arabcev in Turkov. Leta 1096 so res šli zoper nje in ta pohod se imenuje križarska vojna, ker so krščanski vitezi in vojaki imeli na svojih plaščih in zastavah dobro vidno znamenje križa. Čeprav se križarji leta 1099 osvojili Jeruzalem, se prva križarska vojna ni končala s takim uspehom, kot ga je želel doseči papež Urban II. Približno petdeset let kasneje je sledila druga križarska vojna. Kot pridigar zanjo je največ storil sveti Bernard. Gospodo in ljudstvo je v svojih ognjevitih govorih vabil, naj gredo na križarsko vojno kot na romanje: v duhu spokornosti, s ponižnim srcem in s pripravljenostjo zadoščevati za svoje grehe. Ko je Bernard v mestu Speyer pridigal pred nemškim cesarjem Konradom III., je bil ta tako prevzet, da je objel križ in s tem pokazal pripravljenost, da s svojimi četami gre na križarsko vojsko. Za križarski pohod se je odločil tudi francoski kralj Ludvik VIL Žal pa ne enega ne drugega vladarja na Vzhod niso vodili pravi nameni: o romarskem zadržanju križarjev ni bilo ne duha ne sluha, bilo je veliko ropanja in nasilja, zato se je pohod končal z neuspehom.

Med udeleženci druge križarske vojske je bil tudi današnji godovnjak sv. Ernest, opat benediktinskega samostana Zwiefalten blizu mesta Ulm na Württemberškem, deželi na jugozahodu Nemčije. Po starem izročilu je bil plemiškega rodu – in to je zelo verjetno, saj so bili v tistih časih na vodilnih mestih v Cerkvi plemiški sinovi. Mlad je vstopil v benediktinski red in okoli leta 1140 postal opat samostana Zwiefalten, ki sta ga bila ustanovila kneza Kuno in Liutold von Achalm. Leta 1146 pa se je svoji visoki službi odpovedal in se skupaj s freisinškim škofom Otonom pridružil križarski vojski cesarja Konrada III. Njegov življenjepis, ki je nastal v 12. stoletju, ve povedati, da je padel v roke Saracenom, kakor so tedaj pravili muslimanskim Arabcem, in ti so blizu svojega svetega mesta Meka po strašnem mučenju usmrtili. Ko je vest o njegovi smrti prišla do samostana v Zwiefaltenu, so ga tam začeli častiti kot mučenca in njegov spomin so obhajali 7. novembra.

Osebno ime Ernest pri nas sicer ni med najbolj pogostimi, vendar pa je kar dosti udomačeno; Janez Keber v svoji knjigi Leksikon imen piše, da je bilo leta 1971 na Slovenskem 2018 oseb s tem imenom, ženske različice imena Ernest so Ernesta, Ernestina, Erna (slednja je še najbolj pogosta), klicni obliki le–teh pa sta Nesta in Stina. Ime Ernest je nemškega izvora in pomeni 'resen', tudi 'odločen borec'.

• Alfonz de Navarrete in 204 mučenci, sv., † 1617, mučenci na Japonskem
• Anton od sv. Bonaventura in 21 tovarišev, bl., † 1628, mučenci v Nagasakiju na Japonskem
• Apian, sv., † ok. 800, menih v Paviji v Italiji
• Apolinarij Franco in štirje tovariši, bl., † 1622, mučenci na Japonskem
• Avguštin Ota, bl., † 1622, jezuitski misijonar in mučenec na Japonskem
• Bartolomej Gutierrez in 5 tovarišev, bl., † 1632, mučenci v Nagasakiju na Japonskem
• Demetrijan, sv., † ok. 915, škof na Cipru
• Dominik, bl., † 1628, mučenec v Nagasakiju na Japonskem
• Feliks, sv., prva st., mučenec v Numidiji
• Frančišek Ferdinand de Capillas, sv., † 1648, dominikanski misijonar na Filipinih in na Kitajskem
• Frančišek Morales, bl., † 1622, mučenec v Nagasakiju na Japonskem
• Fulvijan, sv., 1. st. ?, po legendi naj bi se iz preganjalca kristjanov spreobrnil in postal celo škof
• Gaj iz Koreje, bl., † 1624, katehist, mučenec v Nagasakiju na Japonskem
• Gašper Cotenda, katehist in trije tovariši, bl., † 1622, mučenci v Nagasakiju na Japonskem
• Gašper in Andrej, bl., † 1617, mučenca v Nagasakiju na Japonskem
• Giambattista Maciado, bl., † 1617, portugalski jezuit, mučenec na Japonskem
• Iltut, sv., 6. st., opat v Llantwuitu v Walsesu
• Jakob Carvalho, bl., † 1624, portugalski jezuit, mučenec na Japonskem (god tudi 1. junij)
• Janez Chozamburo in 5 tovarišev, bl., † 1628, japonski mučenci v Nagasakiju
• Janez od sv. Marte, bl., † 1618, duhovnik iz reda manjših bratov, mučenec na Japonskem
• Japonski mučenci, glej Alfonz de Navarrete in 204 mučenci
• Jožefa Naval Girbes, bl., † 1893, karmeličanska tretjerednica iz Valencie
• Kalinikin 11 tovarišev vojakov, sv., † 638, mučenci v Jeruzalemu
• Kamil Costanzo, bl., † 1622, mučenec na Japonskem
• Karel Spinola in 49 tovarišev, bl., † 1622, mučenci v Nagasakiju na Japonskem (tudi 4. februar)
• Kristina Bruso, sv., † 1312, dominikanska tretjerednica v Stommelnu pri Kolnu v Nemčiji
• Lenart, sv., 6. st., opat
• Leonard Kimoura in štirje tovariši, bl., † 1619, jezuit, mučenci v Nagasakiju na Japonskem
• Ludvik Bertran in še dva japonska dominikanca, bl., † 1627, mučenci v Omuri na Japonskem
• Ludvik, žena Lucija in dva njuna otroka, bl., † 1622, mučenci v Nagasakiju na Japonskem
• Matija, bl., † 1620, japonski katehist, mučenec
• Melanij, sv., † ok. 530, škof v Rennesu v Franciji
• Mihael, Pavel in Dominik, bl., † 1628, dominikanski tretjeredniki, mučenci na Japonskem
• Pavel, bl., † 1628, dominikanski tretjerednik, mučenec na Japonskem
• Pavel, sv., † 351?, carigrajski škof, žrtev pravovernosti
• Peter od Vnebovzetja, bl., † 1617, španski frančiškan, mučenec na Japonskem
• Peter Pavel Navarra in trije tovariši, bl., † 1622, jezuit, mučenci na Japonskem
• Simon Bocusai Kiota, njegova žena Magdalena in trije tovariši, bl., † 1620, mučenci na Japonskem
• Štefan, sv., † 1046, škof v Aptu v Franciji
• Teobald, sv., † 1070, kanonik v Le Doratu v Franciji
• Tomaž Cotenda Kiuna in 10 tovarišev, bl., † 1619, mučenci v Nagasakiju na Japonskem
• Tomaž Tzuji in dva tovariša, bl., † 1627, mučenci v Nagasakiju na Japonskem
• Tomaž Zumarraga, Apolinarij Franco in štirje tovariši, bl., † 1622, japonski mučenci
• Vinok, sv., † ok. 715, opat v Flandriji

6. november

Današnji godovnjak sv. Lenart ima na slovenskih tleh blizu 70 cerkva, kar priča o njegovi priljubljenosti med našimi vernimi predniki. Prve cerkve njemu na čast so nastajale v 12. stoletju, večina od njih pa je bilo zgrajenih po 15. stoletju: sezidali so jih ljudje, ki so se srečno rešili iz turškega ujetništva, ker so se priporočili sv. Lenartu, zavetniku jetnikov. Iz njegovega življenjepisa bomo videli, s čim si je ta naziv zaslužil. Značilnost nekaterih cerkva sv. Lenarta je, da so opasane z verigo, skovano iz verig, ki so jih rešeni jetniki prinašali svetniku v dar. Ena takih cerkva stoji na Dolenjem Cerovem v Goriških Brdih. To opasanje z verigo pa ni le znamenje zahvale za rešitev iz jetništva, ampak je tudi ostanek prastarega obredja opasovanja, ki jih je poznalo že pogansko verovanje. Naš ugledni narodopisec dr. Niko Kuret razlaga, da so z opasovanjem "predvsem hoteli zavarovati vsak sveti, posvečen prostor, v katerem je bila potem mogoča nemotena pobožnost". Potem navaja pričevanje pisatelja Frana Levstika, da je za (cerkveno) žegnanje v jugozahodni Sloveniji znan naziv 'opasilo', ker je bil "nekdaj običaj, da so o taki priliki cerkev s svečami opasali".

Lenart je bil sin plemiške frankovske družine in deležen je bil viteške vzgoje na dvoru kralja Klodvika. Kmalu je postal upoštevan kraljev svetovalec. Reimski nadškof sv. Remigij, ki je krstil kralja Klodvika, je tudi Lenarta poučil v krščanski veri, katere se je oklenil s tako ljubeznijo, da je bil po nekaj letih študija posvečen v duhovnika. Zdaj je neutrudno misijonaril na dvoru. Nadškof Remigij ga je posvetil v škofa, toda Lenart ni hotel sprejeti škofovskega sedeža, ki mu ga je ponujal kralj Klodvik, zato je zapustil Reims in se umaknil v samostan pri Orleansu. Že čez malo časa pa je samostan zapustil, ker se je hotel poglobiti v krščansko življenje kot samotni puščavnik. V tisti samoti je živel v skrajni spokornosti in premišljevanju. Glas o njegovem svetništvu je privabljal mnoge ljudi, ki so pri njem iskali nasveta in duševne pomoči. K njemu so se zatekali tudi okoliški kmetje, ki jim je pomagal z nasveti pri živinskih in kužnih boleznih. Nekateri so se naselili ob njegovi celici in tako je zrastlo samostansko naselje Noblac, v katerem je Lenart opravljal službo opata. Samostan je privabljal številne romarje, ki so pri svetniškem opatu iskali sveta in tolažbe. Največje zadoščenje mu je bilo, če je mogel spreobrniti kakšnega zakrknjenega kaznjenca. Pri kralju je posredoval za neštete jetnike in dosegel, da so bili izpuščeni. Potem jim je priskrbel primerno zaposlitev bodisi pri krčenju zemlje, pri obdelovanju polja in na ta način ustvaril cela kmečka naselja, nekdanje kaznjence je obvaroval brezdelja in vrnitve v stare grehe.

Sveti Lenart je zavetnik jetnikov in običajno ga upodabljajo z razbitimi verigami, ker mnogim nedolžnim jetnikom izprosil prostost. Časte ga tudi za zavetnika živine, zlasti konj. Umrl je leta 559 kot opat v Noblacu. Njegovo češčenje v 12. stol. prišlo iz Francije v Nemčijo, zlasti na Bavarsko, od tam pa tudi k nam. Pri nas je sv. Lenart tudi vremenjak. Slovenski vremenski pregovor pravi: »Kakršno je vreme na Lenartovo, tako bo do božiča.«

Osebno ime Lenart je pri nas razmeroma redko, še redkejši sta obliki Leonard in Leonarda; skrajšana oblika imena Lenart je Narte.

5. november

V Lukovem evangeliju beremo, da je angel Gabrijel, ki je Mariji oznanil, da bo rodila božjega Sina Jezusa, povedal, da njena sorodnica Elizabeta tudi pričakuje otroka, čeprav je že 'v starosti'. Ko je angel odšel od nje, pove evangelist, "se je Marija odpravila na pot v hriboviti svet". Namenjena je bila v vas Ain Karem na judejskem pogorju, kjer je živela ta njena sorodnica Elizabeta, poročena z Zaharijem, duhovnikom iz Abijeve vrste. Mož je opravljal svojo službo v čudovitem templju, narodnem svetišču v prestolnici Jeruzalem, ki je od Ain Karema oddaljen kakšnih 7 kilometrov.

Evangelist Luka zakonca Elizabeto in Zaharija lepo predstavi: »Oba sta bila pravična pred Bogom. Živela sta brez graje, po vseh Gospodovih zapovedih in navodilih. Otrok pa nista imela, ker Elizabeta ni bila rodovitna, in sta bila že zelo v letih.« Edino to je kalilo njuno zakonsko srečo in soglasje; otrok sta si namreč – kot vsi verni Judje – zelo želela, kajti bili so znamenje božje naklonjenosti in blagoslova. Dolgo sta upala, zdaj pa sta vsem upom dala slovo, kajti po zakonih narave jima je bila pot do starševstva zaprta.

Zato Zaharija ni mogel verjeti, ko mu je božji poslanec med zažiganjem kadila v templju sporočil: »Ne boj se, Zaharija, kajti tvoja molitev je uslišana! Tvoja žena Elizabeta ti bo rodila sina in daj mu ime Janez.« Ko je ostareli duhovnik izrazil dvom, je bil kaznovan z onemelostjo dotlej, ko je bilo novorojenemu otroku treba izbrati ime. Ob tej priložnosti je Zaharija počastil Boga, ki daje življenje, s hvalnico, katero služabniki Cerkve molijo vsako jutro pri svojem molitvenem bogoslužju: »Hvaljen Gospod, Izraelov Bog«. Na tablico je napisal ime sina, ki ga je prejel od Boga kot nepričakovani dar, ime, ki mu ga je bil povedal angel ob oznanjenju: ime Janez se po hebrejsko glasi Johanan in pomeni 'Bog je milostljiv'. Z imenom otroka je označeno tudi njegovo poslanstvo.

Ko se je blaženi čas pričakovanja prevesil že v drugo polovico, je Elizabeto obiskala njena mlada sorodnica Mirjam iz Nazareta. In Elizabeta je po božjem razsvetljenju spoznala, koga nosi Mirjam-Marija v svojem deviškem telesu in vsa presrečna je izrekla pozdrav, ki ga že skoraj dva tisoč let ponavljamo Jezusovi učenci: »Blagoslovljena ti med ženami in blagoslovljen sad tvojega telesa!« Ko sta se pozdravili materi, sta se na skrivnosten način pozdravila tudi njuna otroka: Jezus in Janez Krstnik.

Elizabeta zasluži naše češčenje v dvojnem pogledu: Bog jo je izbral, da je po njej izvršil del odrešitvenega načrta, ona pa se je z vso vdanostjo podredila božjemu ravnanju. Kakor Marija, se je tudi Elizabeta s svojo vdanostjo pokazala 'vredno' izredne božje milosti. Tako je čisto prav, da Elizabeto častimo kot svetniško ženo, ki z veliko vero in zaupanjem potrpežljivo in vdano prenaša svojo usodo, potem pa, ko angel Zahariju oznani, da bo rodila sina, hvaležno in zaupno sprejme božjo voljo. Elizabetino spočetje v njeni visoki starosti kaže popolno svobodo božjega delovanja in neomejeno vsemogočnost Boga, pri katerem "ni nič nemogoče".

Ime Elizabeta je pri nas zelo pogosto ime, vendar je poleg današnje godovnjakinje na koledarju še več svetnic s tem imenom; znani sta zlasti dve kraljici: Elizabeta ali Izabela Portugalska, katere god obhajamo 4. julija, in Elizabeta Ogrska, ki goduje 17. novembra. Ime Zaharija pa je pri nas praktično neznano.

• Agrikola, sv., prva st., mučenec v Bologni v Italiji
• Anantij, sv., 5. st., škof v Rodezu v Franciji
• Birnstan, sv., † 933, škof v Winchestru v Angliji
• Emerik, sv., † 1031, madžarski kralj
• Girard, sv., † 1123, menih v Angersu v Franciji
• Gregor, sv., † ok. 999, opat v Burtscheidu pri Aachenu v Nemčiji
• Helena, bl., † ok. 1230, klarisa iz Padove v Italiji
• Janez Zedazneli in tovariši, sv., 6. st., menihi v Georgiji
• Joanicij, sv., † 846, opat v Bitiniji
• Karel Boromejski, sv., † 1584, nadškof v Milanu
• Modesta, sv., † po 659, opatinja v Trierju v Nemčiji
• Nikander, škof in Hermej, duhovnik, sv., prva st., mučenca v Miri
• Pierij, sv., 4. st., duhovnik iz Aleksandrije, umrl v Rimu
• Vital in Agrikola, sv., prva st., mučenca v Bologni v Italiji