Papežu, rimskemu škofu, nasledniku apostola Petra, pravimo 'sveti oče' v prepričanju, da se mož, ki je bil izbran za to odgovorno službo, odlikuje po kreposti in svetosti. Palestinski ribič Simon Peter, ki mu je Jezus izročil 'ključe nebeškega kraljestva' in mu dal nalogo, da v veri potrjuje svoje brate, je dalj časa oznanjal evangelij v Rimu, kjer je zvestobo Kristusu potrdil z mučeniško smrtjo leta 67.

Od takrat se je na sedežu rimskega škofa zvrstilo 265 mož najrazličnejših značajev, lastnosti in sposobnosti. Niso bili vsi papeži 'vzor čredi', kot je želel papež Peter, ampak pastirji, ki so 'pasli sami sebe'. Kljub temu je Cerkev obstala, kar je dokaz, da ni človeško, ampak Božje delo. Za svetnike je bilo doslej razglašenih 77 papežev, največ iz prvih krščanskih stoletij, ko so mnogi od njih skupaj s svojimi verniki umirali kot mučenci. Ko je Cerkev v svobodi postopoma pridobivala svetno veljavo, je pešala njena duhovna moč. Prav v zadnjem stoletju, ko je papež izgubil svetno oblast, je močno narasel moralni ugled papeštva. Veliko sta k temu pripomogla tudi blažena papeža Janez XXIII. in Janez Pavel II., ki bosta 27. aprila 2014, na nedeljo Božjega usmiljenja, razglašena za svetnika. – V prilogi predstavljamo nekaj papežev svetnikov iz različnih obdobij zgodovine Cerkve.

V drugi sezoni šova Gostilna išče šefa se nam Bine Volčič predstavlja kot šef, ki s kakovostjo, natančnostjo, raznovrstnostjo in drznostjo promovira dobro kuhanje. Če je s pomočjo televizije pridobil na medijski prepoznavnosti, se je na kuharski zemljevid s svojim delom postavil že veliko prej. Po nekaj postajah v Sloveniji kot vodja kuhinje (v Moravskih Toplicah, na Bledu) se sedaj podaja naproti novim izzivom na področju poučevanja in predajanja kuharskega znanja.

Iz preteklosti do razumevanja sedanjosti in soustvarjanja prihodnosti

Kulturno podobo Knežjega mesta Celje, tretjega največjega mesta v Sloveniji, bogatita tudi Pokrajinski muzej Celje, ustanovljen leta 1882, ter Muzej novejše zgodovine Celje. Prvi je v starem mestnem jedru na obrežju reke Savinje, drugega bomo našli v ožjem središču Celja. Slednjega bomo obiskali ob njegovi petdesetletnici delovanja.

Njegovi začetki segajo v leto 1951, ko so v tedanjem Mestnem muzeju Celje (danes Pokrajinski muzej Celje) ustanovili oddelek za zgodovino narodnoosvobodilne borbe. Le-ta je leta 1963 prerasel v samostojno kulturno ustanovo – Muzej revolucije Celje.

Fantje, sami fantje so bili to, kakih 5 ali 6, ne spomnim se več natančno, so bili nad idejo zelo navdušeni in sem jih težko 'krotil'. Takoj ko smo stopili iz kombija, bi kar bezljali naprej, neučakani, da čim prej začnejo 'plezati'. Tudi ko smo prišli do stene, sem imel kar nekaj težav, da sem jih zadržal, da sem jih vse spravil v navezo in jih prepričal, da je varovanje nujno. Spominjam se, da se vsaj dva fanta sploh nista hotela navezati, češ da onadva tega ne potrebujeta, ker znata plezati ... Junačenja in širokoustenja kar ni in ni hotelo biti konec. No, vztrajal sem, tudi z grožnjo, da gremo pač nazaj, če ne bodo spoštovali pravil, in nekako sem uspel.

Že po nekaj minutah resne stene, jeklenice in klinov, pa se je vzdušje povsem spremenilo.

občestvo svetnikov; odpuščanje grehov; telesno vstajenje in večno življenje.

sanctorum communionem, remissionem peccatorum, carnis resurrectionem, vitam æternam.

Rožnovenska nedelja, 6. oktobra – god sv. Bruna, ustanovitelja kartuzijanov in moj drugi rojstni dan

Drugi rojstni dan!? Ne, nisem star dve leti, toda po dogodku, ki sem ga doživel danes (in ga kmalu opišem), nisem star niti leto dni, saj že pri prvih samostojnih korakih, s katerimi zaznamujemo ta svet, slišimo napotilo: »Ko ješ, bodi pri miru in ne skači naokoli!« Sedaj sem sicer navzven že velik in po letih star, a očitno še vedno ne dozorel v vrednih spoznanjih, ki so dragoceno napotilo naših staršev za preživetje.

»Ko ješ, bodi pri miru in ne skači naokoli!« – Kako preprosto naročilo, ki se lahko zdi (posebej nam delovnim Slovencem) popolnoma odveč. Mi, pridni in pametni, damo 'kar mimogrede nekaj v usta', da lahko ob tem še kaj 'pametnega' postorimo. Vsekakor takšno početje ni najbolj umno. To sem izkusil danes 'na lastni koži' in samo koža me je rešila, da lahko nocoj pišem tele vrstice in se rubrika Verovati danes v Ognjišču ne bo predčasno končala. Za las je namreč manjkalo, pa bi lahko že nocoj 'žuriral' v nebesih (vsaj upam, da tam!)

Vem, prav nič ne razumete: drugi rojstni dan ... kaj sem izkusil na lastni koži ... in prav koža naj bi me rešila. Takoj pojasnim.

Moj obisk je predvsem romanje ljubezni.

PAPEŽ FRANČIŠEK

»Svoj obisk v Assisiju hočem začeti z vami in vas vse pozdravljam!« je dejal papež Frančišek bolnim in prizadetim mladim in otrokom v zavodu Serafico, prvi postaji svojega romanja v rojstno mesto svojega vzornika 4. oktobra 2013. »Danes je praznik svetega Frančiška in jaz sem si kot rimski škof izbral njegovo ime. Glejte, zakaj sem danes tukaj: moj obisk je predvsem romanje ljubezni, da bi molil na grobu moža, ki je slekel samega sebe in se oblekel v Kristusa in je po Kristusovem zgledu ljubil vse, posebno najbolj uboge in zapuščene, z občudovanjem in s preprostostjo je ljubil Božje stvarstvo.« Te besede je imel napisane, vendar je list odložil ter zbrane nagovoril, kar mu je narekovalo srce. »Tukaj smo pred Kristusovimi ranami,« je rekel ob pogledu na trpeče otroke in mlade. »Te rane je treba poslušati, treba jih je prepoznati ... Jezus je skrit v teh mladih, v teh otrocih, v teh osebah ... Jezus je skrit v evharistiji, Jezus je skrit v teh ranah in tisti, ki pravijo, da so kristjani, jih morajo poslušati.«

Zamislil sem si, da bi tem svetnim ljudem postavil preprost 'spomenik' v slovenskem jeziku. In mislim, da je sto sonetov tak spomenik.

dr. Leon Oblak

Prvega novembra obiskujemo pokopališča in številnim je to neprijetna dolžnost. Kristjani pa na ta dan praznujemo praznik Vseh svetih in se veselimo ljudi, ki so že pri Bogu, a so še vedno povezani z nami. Kako so nam sveti lahko blizu, nam bo spregovoril Leon Oblak, ki je napisal sto sonetov o svetnikih. Ker gre za besede družinskega očeta, univerzitetnega profesorja in človeka, ki je prejel številne nagrade za besedila popevk, so njegove misli toliko bolj zanimive.

»Ko danes slavimo zlati jubilej Glasa koncila, se Bogu zahvaljujemo za darove, ki jih je naši Cerkvi in hrvaškemu narodu daroval v preteklih petdesetih letih po delu Glasa koncila,« je v pridigi dejal zagrebški nadškof kardinal Josip Bozanić med mašo ob 50-letnici tega hrvaškega katoliškega tednika. Poudaril je, da je Glas koncila nastal kot odgovor na potrebo, da bi bili duhovniki in verniki seznanjeni z delom drugega vatikanskega cerkvenega zbora. »Katoliški tednik je nastal kot glas Cerkve, ki je bila izključena iz javnosti in v času komunističnega totalitarnega režima je uspel ostati edini neodvisni list, na katerega državna oblast ni mogla vplivati,« je še dejal kardinal. Cena za to so bile zaplembe lista, vabila na 'razgovore', tožbe na sodišču in drugi pritiski, ki so jih bili deležni uredniki in sodelavci časnika.