Iz preteklosti do razumevanja sedanjosti in soustvarjanja prihodnosti

Kulturno podobo Knežjega mesta Celje, tretjega največjega mesta v Sloveniji, bogatita tudi Pokrajinski muzej Celje, ustanovljen leta 1882, ter Muzej novejše zgodovine Celje. Prvi je v starem mestnem jedru na obrežju reke Savinje, drugega bomo našli v ožjem središču Celja. Slednjega bomo obiskali ob njegovi petdesetletnici delovanja.

Njegovi začetki segajo v leto 1951, ko so v tedanjem Mestnem muzeju Celje (danes Pokrajinski muzej Celje) ustanovili oddelek za zgodovino narodnoosvobodilne borbe. Le-ta je leta 1963 prerasel v samostojno kulturno ustanovo – Muzej revolucije Celje.

Fantje, sami fantje so bili to, kakih 5 ali 6, ne spomnim se več natančno, so bili nad idejo zelo navdušeni in sem jih težko 'krotil'. Takoj ko smo stopili iz kombija, bi kar bezljali naprej, neučakani, da čim prej začnejo 'plezati'. Tudi ko smo prišli do stene, sem imel kar nekaj težav, da sem jih zadržal, da sem jih vse spravil v navezo in jih prepričal, da je varovanje nujno. Spominjam se, da se vsaj dva fanta sploh nista hotela navezati, češ da onadva tega ne potrebujeta, ker znata plezati ... Junačenja in širokoustenja kar ni in ni hotelo biti konec. No, vztrajal sem, tudi z grožnjo, da gremo pač nazaj, če ne bodo spoštovali pravil, in nekako sem uspel.

Že po nekaj minutah resne stene, jeklenice in klinov, pa se je vzdušje povsem spremenilo.

občestvo svetnikov; odpuščanje grehov; telesno vstajenje in večno življenje.

sanctorum communionem, remissionem peccatorum, carnis resurrectionem, vitam æternam.

Rožnovenska nedelja, 6. oktobra – god sv. Bruna, ustanovitelja kartuzijanov in moj drugi rojstni dan

Drugi rojstni dan!? Ne, nisem star dve leti, toda po dogodku, ki sem ga doživel danes (in ga kmalu opišem), nisem star niti leto dni, saj že pri prvih samostojnih korakih, s katerimi zaznamujemo ta svet, slišimo napotilo: »Ko ješ, bodi pri miru in ne skači naokoli!« Sedaj sem sicer navzven že velik in po letih star, a očitno še vedno ne dozorel v vrednih spoznanjih, ki so dragoceno napotilo naših staršev za preživetje.

»Ko ješ, bodi pri miru in ne skači naokoli!« – Kako preprosto naročilo, ki se lahko zdi (posebej nam delovnim Slovencem) popolnoma odveč. Mi, pridni in pametni, damo 'kar mimogrede nekaj v usta', da lahko ob tem še kaj 'pametnega' postorimo. Vsekakor takšno početje ni najbolj umno. To sem izkusil danes 'na lastni koži' in samo koža me je rešila, da lahko nocoj pišem tele vrstice in se rubrika Verovati danes v Ognjišču ne bo predčasno končala. Za las je namreč manjkalo, pa bi lahko že nocoj 'žuriral' v nebesih (vsaj upam, da tam!)

Vem, prav nič ne razumete: drugi rojstni dan ... kaj sem izkusil na lastni koži ... in prav koža naj bi me rešila. Takoj pojasnim.

Moj obisk je predvsem romanje ljubezni.

PAPEŽ FRANČIŠEK

»Svoj obisk v Assisiju hočem začeti z vami in vas vse pozdravljam!« je dejal papež Frančišek bolnim in prizadetim mladim in otrokom v zavodu Serafico, prvi postaji svojega romanja v rojstno mesto svojega vzornika 4. oktobra 2013. »Danes je praznik svetega Frančiška in jaz sem si kot rimski škof izbral njegovo ime. Glejte, zakaj sem danes tukaj: moj obisk je predvsem romanje ljubezni, da bi molil na grobu moža, ki je slekel samega sebe in se oblekel v Kristusa in je po Kristusovem zgledu ljubil vse, posebno najbolj uboge in zapuščene, z občudovanjem in s preprostostjo je ljubil Božje stvarstvo.« Te besede je imel napisane, vendar je list odložil ter zbrane nagovoril, kar mu je narekovalo srce. »Tukaj smo pred Kristusovimi ranami,« je rekel ob pogledu na trpeče otroke in mlade. »Te rane je treba poslušati, treba jih je prepoznati ... Jezus je skrit v teh mladih, v teh otrocih, v teh osebah ... Jezus je skrit v evharistiji, Jezus je skrit v teh ranah in tisti, ki pravijo, da so kristjani, jih morajo poslušati.«

Zamislil sem si, da bi tem svetnim ljudem postavil preprost 'spomenik' v slovenskem jeziku. In mislim, da je sto sonetov tak spomenik.

dr. Leon Oblak

Prvega novembra obiskujemo pokopališča in številnim je to neprijetna dolžnost. Kristjani pa na ta dan praznujemo praznik Vseh svetih in se veselimo ljudi, ki so že pri Bogu, a so še vedno povezani z nami. Kako so nam sveti lahko blizu, nam bo spregovoril Leon Oblak, ki je napisal sto sonetov o svetnikih. Ker gre za besede družinskega očeta, univerzitetnega profesorja in človeka, ki je prejel številne nagrade za besedila popevk, so njegove misli toliko bolj zanimive.

»Ko danes slavimo zlati jubilej Glasa koncila, se Bogu zahvaljujemo za darove, ki jih je naši Cerkvi in hrvaškemu narodu daroval v preteklih petdesetih letih po delu Glasa koncila,« je v pridigi dejal zagrebški nadškof kardinal Josip Bozanić med mašo ob 50-letnici tega hrvaškega katoliškega tednika. Poudaril je, da je Glas koncila nastal kot odgovor na potrebo, da bi bili duhovniki in verniki seznanjeni z delom drugega vatikanskega cerkvenega zbora. »Katoliški tednik je nastal kot glas Cerkve, ki je bila izključena iz javnosti in v času komunističnega totalitarnega režima je uspel ostati edini neodvisni list, na katerega državna oblast ni mogla vplivati,« je še dejal kardinal. Cena za to so bile zaplembe lista, vabila na 'razgovore', tožbe na sodišču in drugi pritiski, ki so jih bili deležni uredniki in sodelavci časnika.

• Abdija, sv., 6. st. pr. Kr., prerok
• Azes, sv., 4. st., mučenec v Izavriji
• Barlaam, sv., † ok. 303, mučenec v Antiohiji
• Jakob Benfatti, sv., † ok. 1322, škof v Mantovi v Italiji
• Matilda (Mehtilda) iz Hackeborna, sv., † 1299
• Neža Asiška, sv., † 12.53, sestra sv. Klare
• Rafael Kalinowski, sv., † 1907, bosonogi karmeličan

19.november

Današnja svetnica je bila globoka mistična duša, ki je čutila navzočnost Jezusa kot Ženina. Pogosto ji je govoril in ta razodetja so zapisana v delu z naslovom Knjiga posebnih milosti, ki velja za enega najboljših verskih spisov srednjega veka. Nekoč je na začetku, maše v svoji notranjosti zaslišala besede: »Pridite, blagoslovljeni mojega Očeta!« Matilda je prosila: »O, ko bi bila tudi jaz med njimi!« Tedaj ji je Jezus odgovoril: »Vedi, da si ena od njih; da pa ne boš dvomila, ti izročam svoje srce kot zagotovilo moje ljubezni in zavetja vedno, zlasti pa ob smrtni uri.« Poslej je goreče častila Jezusovo srce.

Njena življenjska pot malce spominja na sv. Terezijo Deteta Jezusa: v rosni mladosti je zahrepenela po samostanskem življenju in zelo zgodaj je dejansko postala redovnica. Matilda (nemško Mechthild) se je rodila leta 1241 v plemiški rodbini Hackeborn na Saškem, večji del svojega življenja pa je prebila v samostanu cistercijank v Helfti, zato jo pogosto imenujejo Matilda iz Helfte. Ko ji je bilo sedem let, je šla s svojimi starši obiskat svojo devet let starejšo sestro Gertrudo (Jedrt) v samostan Rodersdorf. Življenje pobožnih redovnic je deklico tako prevzelo, da bi najraje za vedno ostala v samostanu. Na njene ponovne prošnje so starši svojo Matildo zaupali varstvu starejše hčerke Gertrude, ki je kmalu postala opatinja – predstojnica samostana. Mlade novinke so morale pred redovnimi zaobljubami, ki pomenijo začetek samostanskega življenja, skozi zahtevno šolo uvajanja, ki je obsegala molitev, ročno delo in študij. Samostanska knjižnica je imela veliko najboljših knjig tistega časa. Opatinja je govorila:»Če preneha v samostanu zanimanje za sveto znanost in tako izgine razumevanje Svetega pisma, bo kmalu izginil iz samostana tudi redovni duh.« Vse te preskušnje je morala prestati tudi Matilda, sestra opatinje, ki je bila vzorna novinka. Ko so se nune zaradi pomanjkanja vode leta 1258 preselile v samostan Helfta, je sedemnajstletna Matilda šla z njimi in položila redovne zaobljube.

V Helfti je postala najprej učiteljica, nato pa voditeljica samostanske šole. Svoji sestri opatinji je pomagala pri vodenju samostana. Imela je čudovit glas, zato je bila prva pevka in voditeljica petja v samostanskem koru. Zaradi njenega poduhovljenega petja so ji vsi pravili 'Kristusov slavček'. Izžarevala je radost in veselje, vsem se je priljubila s svojo ponižnostjo in preprostostjo. Sestre so ji zato zaupale in so se zatekale k njej po nasvet v raznih zadevah. Tudi svetni ljudje so prihajali k mladi redovnici, da bi jim svetovala.

Milost in modrost svetovanja si je Matilda 'prislužila' s pokoro, ki si jo je sama nalagala; prestajati pa je morala tudi hudo duševno in telesno trpljenje. Kadar ni čutila 'osrečujoče božje bližine', se je morala bojevati z veliko žalostjo in pobitostjo. Pogosto so jo mučile težke bolezni, ki so bile zanjo trajno mučeništvo. Zadnjih osem let je prebila v glavnem na postelji. V bolezni jo je mučila zavest, da ni za nobeno rabo. Kristus; ki je govoril z njo kot zaupen prijatelj, jo je tolažil, da je vrednost njenega življenja v pokorščini božji volji. »Čim večje je trpljenje, tem plemeniteje se razvijajo vse kreposti duše in tem bolj se množi zasluženje.« Umrla je 19. novembra 1298 v Helfti. Uradno sicer ni bila razglašena za svetnico, pa so jo kot tako prav kmalu začeli častiti v cistercijanskih samostanih. Njen god se obhaja 19. novembra, na dan njene smrti.

Ime Matilda pomeni 'močna bojevnica', francoska in angleška oblika tega imena je Maud.