1. november

Na današnji dan Cerkev že nad 1200 let obhaja praznik Vseh svetnikov. Prvo pričevanje, da so v Rimu praznik vseh svetnikov obhajali na 1. november, imamo že iz časa okoli leta 800. Od tam se je praznovanje preneslo v Francijo, Nemčijo in Španijo. Misel o prazniku vseh svetnikov – ne samo mučencev, ki so se jih spominjali že v prvih krščanskih stoletjih – je dobila oprijemljiv izraz, ko je papež Gregor III. okoli leta 740 pri sv. Petru v Rimu posvetil posebno kapelo v čast Odrešeniku, njegovi Materi, apostolom, mučencem in vsem svetnikom. Gregor IV. pa je leta 827 ukazal, naj se 1. novembra v vesoljni Cerkvi slovesno praznuje spomin vseh svetnikov. Kot razlog, zakaj je Cerkev uvedla ta praznik, navajajo predvsem dvoje. Prvi razlog je: število svetnikov je tako naraslo, da ni bilo več mogoče spominjati se vsakega posebej pri bogoslužju. Drugi razlog pa je ta: na praznik vseh svetnikov naj bi popravili, kar med letom na praznike svetnikov po nemarnosti opustimo.

Praznik vseh svetnikov je predvsem praznik majhnih, preprostih, neznatnih svetnikov, ki so 'utonili' v množici svetih. Vsak dan v letu imamo na koledarju imena svetnikov, ki jih je Cerkev kot take uradno razglasila, danes pa se spominjamo: tistih milijonov mater, ki so se posvetile ob svojih otrocih in družinah, med štirimi stenami doma; tiste množice mož, ki so zvesto izvrševali svojo službo v tovarni, v pisarni, za prodajalno mizo, na polju; tistih številnih študentov in mladih delavcev, ki jih je Bog poklical sredi najlepših načrtov in sredi dela, pa so bili pripravljeni na srečanje z njim; tistih nepreglednih množic starih, zapuščenih, bolnih, hromih, naglušnih, slepih, zapostavljenih ljudi, ki so v preskušnjah dozoreli za nebesa; tistih živčnih ljudi, ljudi nagle jeze in z mnogimi slabimi lastnostmi, ki so si iz dneva v dan, od spovedi do spovedi, prizadevali, da bi popravili svoj značaj; tistih preprostih kmečkih duš, ki so živele povezane z Bogom in so brale njegovo pismo v lepoti sveta in so tako o njegovi dobroti vedele več kot učeni profesorji ... Med svetniki so tudi naši prijatelji, naši najožji sorodniki. Vsi tisti, ki so živeli v istem svetu kot mi in v enakih okoliščinah kot mi, pa so znali v vsem iskati in najti Boga.

Praznik vseh svetnikov je veliki dan vere, upanja in ljubezni. To ni 'dan mrtvih', kot je bilo napisano na naših koledarjih do nedavna (in je na nekaterih še!). To je dan živih, kajti Bog je zvest in trdno drži njegova obljuba: »Kdor v me veruje, bo živel, tudi če umrje!« Ti preprosti svetniki, ki so morda utonili v pozabo kmalu potem, ko so umrli in se umaknili iz človeške družbe, živijo. Človeške oči ne vidijo vsega. Ne vidimo Boga in ne vidimo veselja, ki ga je Bog naklonil svojim svetim. Vsi naši rajni, ki počivajo na pokopališčih in drugod v naročju zemlje, so bili ustvarjeni in krščeni zato, da bi postali svetniki. Ta pot je namenjena tudi nam, ki smo s krstom vstopili v občestvo svetih.

Praznik vseh svetnikov je naš skupni praznik, praznik velike krščanske družine. Danes se, kot poje Cerkev v hvalospevu tega slovesnega praznika, "radujemo poveličanja vseh svetih članov Cerkve in ob njihovem zgledu in priprošnji v veri potujemo obljubljeni sreči naproti".

Z novembrom se prične še napeto obdobje v našem uredniškem in založniškem delu. Načrtovati moramo nov letnik, pripraviti Miklavžev katalog in katalog drugih naših izdaj, ki ga boste prejeli naslednji mesec. Miklavžev katalog vam ponuja veliko idej za obdarovanje, predvsem otrok. Na naši spletni strani in v splošnem katalogu, ki bo izšel še pred Miklavžem, pa boste dobili veliko predlogov za obdarovanje najstnikov (njim je nekaj prostora namenjenega že v Miklavževem katalogu) in odraslih. V času krize je pametno pokloniti knjigo, saj je to darilo, s katerim lahko komu pomagamo rešiti kakšno življenjsko vprašanje. Dobra knjiga obogati življenje, česar smo v tem času še posebej potrebni. Knjige Ognjišča so dokaj poceni in dostopne tudi za plitvejše žepe. Velja pa tudi: več ko boste kupovali naših knjig, višje bodo naklade in cene ugodnejše.

Prav o božičnem času – torej primerne tudi za Miklavževo obdarovanje – govorijo tri nove knjige za otroke. Dve knjigi – Naredimo svoje jaslice (božična sestavljenka) in Moje jaslice – sta si podobni. Iz obeh lahko otrok sestavi svoje jaslice. Za to ne potrebuje ne lepila ne škarij. Ob besedilu v knjigi bo otrok spoznal dogodke ob Jezusovem rojstvu od oznanjenja Mariji do obiska svetih Treh kraljev. Tretja, Božične dejavnosti, prinaša ure in ure ugankarske zabave z igrami kot so: ugani razliko, labirinti, poveži točke, izloči vsiljivca, odkrij zabavne napake, pobarvaj sličice z voščenkami ali barvicami ... Več o vseh treh knjigah si lahko preberete v Miklavževem katalogu.

V začetku novembra je praznik vseh svetih in dan vernih duš. Na žalost se pri nas uveljavlja nam tuje praznovanje noči čarovnic, ki v tesnobo krajših dni in prevladovanja teme prinaša samo še večjo tesnobnost, otrokom pa strah. Ravno zato je prav, da ponovno odkrijemo pomen dneva vseh svetih in svetništva. Svetniki so tako nagovorili Leona Oblaka, da je o njih napisal sto sonetov. Ponujamo vam jih v knjigi Sto svetnikov in svetnic v sonetih. Pogovor z avtorjem, ki je tudi uspešen pisec besedil za popevke in univerzitetni profesor, si lahko preberete v rubriki gost meseca. O svetnikih govori tudi knjiga Svetniki sveti svetilniki (več o knjigi si lahko preberete na str. 37). Namenjena je predvsem otrokom, saj na njim primeren način prikaže pomen svetnikov za naše življenje in na kratko predstavi življenje nekaterih najbolj poznanih svetnikov. Besedilo je napisala Berta Golob, izvirne ilustracije pa je ustvarila Silva Karim. Zanimivo besedilo, uganke, iskrice itd. bodo otrokom še približali svetnike.

Iz tiskarne prihaja tudi knjiga Anselma Grüna Ti si moj angel (več o knjigi si lahko preberete na str. 59). Znani pisec duhovnih besedil v njej zatrjuje, da smemo zaupati v to, da nas Bog ne bo pustil samih v naši stiski. Angela, ki nam ga pošilja Bog, lahko nagovarjamo. In s tem, ko ga v stiski nagovorimo, doživimo olajšanje. V knjigi on nagovarja angela pomoči, varnosti, tolažbe, upanja, ozdravljenja, tišine, ljubezni ... Ob koncu knjiga podaja še učenje Cerkve o angelih varuhih in nadangelih izpod peresa pokojnega teološkega profesorja Antona Strleta. V pripravi je še knjiga istega avtorja o božičnih angelih. V njej opisuje vlogo angelov pri dogodkih Jezusovega rojstva.

Prihodnji mesec vas bo čakalo prijetno presenečenje, priloženo Ognjišču. Torej še en razlog več, da ostanete ali postanete zvesti naročniki naše revije.

priloga

Papeži svetniki

glasba

Perpetuum Jazzile

moj pogled

Bine Volčič

Preberite več: November 2013

Člani gibanja No-Slot (Ne hazardu) so junija letos napisali pismo papežu Frančišku, v katerem so predstavili svoje delo. Iz vatikanskega državnega tajništva so dobili odgovor, v katerem jih papež spodbuja, "naj nadaljujejo to pomembno vzgojno delo, še posebej pri pomoči mladim". Papež jim je tudi obljubil, da "je in da bo ponovno spregovoril o tem problemu". Člani gibanja No-Slot se je v sredo, 4. septembra 2013 udeležili splošne avdience, po kateri so svetemu očetu podarili posebno številko revije, v kateri je zbrano 15-mesečno novinarsko delo o množičnih igrah na srečo, in s tem svetega očeta seznanilo s perečim problemom naše družbe igralništvom. Strokovnjaki, ki delujejo v okviru gibanja, pravijo, da v nekaterih predelih Milana 19 odstotkov otrok, starih med 12 in 13 let, igra igre na srečo. V 10-ih odstotkih družin pa se najde član, ki je od teh iger odvisen.

• Adalbero, sv., † 1026, škof v Würzburgu v Nemčiji
• Bruno, sv., † 1101, ustanovitelj kartuzijanov
• Didak (Diego) de San Vitores, bl.,† 1672, jezuitski misijonar in mučenec
• Fides (Vera), sv., 3. st., mučenka v Agenu v Franciji
• Izidor od sv. Jožefa (De Loor), bl., † 1916, flamski pasijonist
• Marija Ana Mogas Fontcuberta, bl., † 1886, redovna ustanoviteljica iz Španije
• Marija Frančiška od Peterih ran, sv., † 1791, svetniška gospodinja in redovnica
• Marija Roza Durocher, bl., † 1849, ustanoviteljica Sester Imena Jezusovega in Marijinega v Kanadi
• Pardulf, sv., † 737, opat v Guerétu v Franciji
• Renat, sv., 4./5. st., škof iz Sorrenta v Italiji, večkrat zamenjan s škofom v Angersu v Franciji
• Sagaris, sv., 2. st., škof in mučenec v Frigiji

6. oktober

V dolini pod Gorjanci stoji kartuzijanski samostan Pleterje, v katerem živijo redovniki, ki se posvečajo molitvi in premišljevanju. Takšno poslanstvo je za svoje duhovne sinove izbral ustanovitelj kartuzijanskega reda sv. Bruno, eden največjih mož 11. stoletja. Rodil se je okoli leta 1030 v Kölnu. Bistrega fantiča so starši poslali na tedaj najbolj slavno šolo pri stolni cerkvi v Reimsu v Franciji, kjer je z odliko končal modroslovne in bogoslovne študije. Ko se je vrnil domov, je bil posvečen v duhovnika in dobil je službo v mestni župniji. Tam je ostal le malo časa, kajti reimski škof Gervazij je prosil, naj pride Bruno nazaj v Reims. Imenoval ga je za profesorja in ravnatelja stolniške šole.

Bruno je bil imenovan tudi za kanonika stolne cerkve v Reimsu, kajti nadškof Gervazij ga je visoko cenil. Po njegovi smrti je na reimski škofijski sedež prišel plemič Manase, ki je bil le najemnik in ne dobri pastir Kristusove črede. Bruna je imenoval za svojega kanclerja, misleč, da mu bo s tem zavezal usta, toda Bruno ga je odkrito opozoril na krivice, ki jih dela. Nadškof Manase ga je hotel spraviti s poti, zato je moral Bruno z nekaterimi prijatelji zbežati iz Reimsa. Ko je papež Gregor VII. reimskega nadškofa Manaseja odstavil, so hoteli za njegovega naslednika postaviti Bruna, ki pa je to odločno odklonil. Sam pri sebi je že sklenil, da se umakne v samoto ter se posveti molitvi in spokornosti.

Najprej se je z nekaj prijatelji ustavil pri sv. Robertu, ustanovitelju cistercijanskega reda, v samostanu Molesmes, kjer pa ni ostal, kajti vleklo ga je v pravo samoto. Šel je proti jugu v mesto Grenoble, kjer je bil za škofa njegov nekdanji učenec svetniški Hugo. Ta je Bruna in njegove tovariše peljal v samotno dolino Chartreuse v Dofinejskih alpah. Kraj leži okoli 1000 metrov visoko sredi nepreglednih gozdov, še danes daleč od človeških naselij, torej je kot ustvarjen za meniško življenje. Po latinskem imenu Cartusia se red, ki ga je ustanovil sv. Bruno, imenuje kartuzijam.

V samoto, kjer še danes stoji Grande Chartreuse, matična hiša reda, je Bruno s prijatelji prišel o kresu leta 1084. V novem načinu življenja je posrečeno združil samotarstvo s skupnim življenjem, kot ga še danes živi kartuzijanski red. Svojim redovnim sinovom je bil oče in mati, zato so bili obupani, ko je papež Urban 11. leta 1089 svojega nekdanjega učitelja poklical v Rim, da mu pomaga pri vodstvu Cerkve. Bruna je novica zadela kot strela z jasnega. Silno rad bi ostal v samoti, toda papežev ukaz je bil zanj svet. Kot globoko duhovni mož je vedel, da so božja pota najbolj božja tedaj, ko jih najmanj razumemo.

Hrup in sijaj papeškega dvora ni bil zanj. Papež je kmalu spoznal, da mu bo Bruno več pomagal z molitvijo v samoti kot kardinal na papeškem dvoru, zato je pristal, da se je umaknil v samoto La Torre v Kalabriji. V tej kartuziji je preživel zadnja leta svojega življenja. Ko je čutil, da se mu bliža smrt, je sklical sobrate. Pred njimi je opravil javno dolgo spoved in zmolil vero. 6. oktobra leta 1101 je mirno izdihnil svojo dušo.

Ime Bruno (pomeni 'rjav' ali 'oklep') je pri nas manj uveljavljeno, še redkejša je ženska oblika Bruna. Včasih naletimo tudi na 'poslovenjeno' obliko Brunoslav (od tod Slavko).

• Ana Schaeffer, bl., † 1925, bolna trpinka pri Regensburgu
• Apolinarij, sv., † ok. 520, škof v Valence v Franciji
• Atilan, sv., † 916?, škof v Zamori v Španiji
• Bartolomej Longo, bl.,† 1926, zakonski mož, širitelj rožnovenske pobožnosti in pomočnik sirotam iz Ville Pompeiana v Italiji
• Flora, sv., † 1347, redovnica reda sv. Janeza Jeruzalemskega iz Cahorsa v Franciji
• Gala, sv., 6. st., vdova iz Rima Haritina, sv., 4. st., mučenka v Corycosu
• Marija Favstina Kowalska, sv., † 1938, začetnica pobožnosti k Usmiljenemu Jezusu iz Krakowa
• Matej Carrieri, bl., † 147, dominikanec iz Vigevana v Italiji
• Mavricij, sv., † 1191, cistercijan v Carnoetu v Franciji
• Peter iz Imole, bl., † 1320, vitez sv. Janeza Jeruzalemskega (johaniti)
• Placid, sv., 6. st., menih
• Rajmund iz Capue, bl, † 1399, dominikanec
• Viljem Hartley in tovariši, bl., † 1588, mučenci v Londonu

5. oktober

Med redovniki je bilo nekdaj zelo priljubljeno ime PLACID ki ga je s svojim vzornim življenjem posvetil Rimljan Placid, eden prvih učencev sv. Benedikta, ustanovitelja benediktinskega reda in očeta zahodnega meništva. Placid je bil Benediktov sorodnik. Papež Gregor Veliki, ki je opisal življenje sv. Benedikta, piše o Placidu, da je bil blagega in prikupnega značaja in da je s svojim življenjem potrjeval ime, ki ga je nosil: latinska beseda 'placidus', iz katere izvira ime Placid, namreč pomeni 'miren, prijazen'. Oče, bogat rimski patricij, je Placida poslal k sv. Benediktu, ki je imel pri svojem samostanu v Subiacu vzhodno od Rima majhen vzgojni zavod za dečke. Placid je ostal kar tam in postal član Benediktove redovne družine. Ko se je Benedikt leta 528 iz Subiaca preselil na Montecassino in tam postavil velik samostan, je bil Placid med njegovimi spremljevalci. Njegov oče je Benediktu podaril posestvo tudi na Siciliji in tako je Benedikt lahko postavil samostan tudi na tem otoku. Za predstojnika je postavil svetniškega Placida, ki je umrl okoli leta 546.