17.november

Po Jezusovih besedah: »Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste ljubili drug drugega,« ki jih je v svojem evangeliju ohranil apostol Janez, je Kristusova Cerkev od vsega svojega začetka do današnjih dni imela za eno svojih prvih nalog pomagati tistim, ki so v kakršni koli stiski. Resnični kristjani so se odlikovali v ljubezni do bližnjega že davno pred tem, ko je bila ustanovljena Karitas, cerkvena organizacija za pomoč vsem potrebnim. Karitas je latinska beseda, ki pomeni ljubezen in sicer dejavno, pomagujočo. Pri nas je Karitas mogla zaživeti šele leta 1990, ko je Cerkev dobila več svobode za svoje delovanje. Zavetnica Karitas je sveta Elizabeta Ogrska, ki goduje danes. Ta svetnica, ki je umrla zelo mlada, je stregla ubogim in bolnim, ker si je vzela k srcu, kar je dejal Jezus v svojem govoru o vesoljni sodbi: »Karkoli ste storili enemu izmed teh mojih najmanjših bratov, ste storili meni.«

Elizabeta Ogrska, mejna grofica ali kneginja Turingijska, se je rodila leta 1207 na Ogrskem očetu kralju Andreju II. Arpadoviću in materi Gertrudi Andechs-Meranski (iz plemiške družine, ki je imela obsežno posest na naših tleh s središčem v Kamniku). Komaj štiriletno so jo leta 1211 zaročili s turingijskim mejnim grofom Ludvikom IV. in odtlej je živela na gradu Wartburg v Turingiji. Poročila se je leta 1221, ko ji je bilo štirinajst let. Že naslednje leto je rodila prvega otroka, sina Hermana, dve leti kasneje hčerko Zofijo, tri leta za njo pa še hčerko Gertrudo. Ta se je rodila po očetovi smrti. Ludvik je namreč umrl leta 1227 v Otrantu na poti v Palestino, ko se je pridružil križarski vojski.

Po moževi smrti je Elizabeta zapustila Wartburg ter odšla v Eisenach, kasneje pa v Marburg. Živela je zelo skromno. Na veliki petek se je z rokami na oltarju frančiškanske cerkve v Marburgu odrekla vsemu posvetnemu blišču. Z veliko vnemo se je posvečala delom usmiljenja. V Marburgu je z lastnimi sredstvi dala zgraditi bolnišnico, kjer je zbrala najrevnejše bolnike ter jim potrpežljivo stregla. Njen spovednik Konrad iz Marburga, ki je napisal njen prvi življenjepis, jo slavi kot tolažnico ubogih in okrepčevalko lačnih. V njem med drugim piše: »Kljub njenim številnim delom usmiljenja, Bog mi je priča, sem redko videl ženo, ki bi bolj gojila molitveno življenje; nekateri redovniki so često videli, kako ji je čudovito žarel obraz, ko je prišla na skrivnem molit, in kakor da so ji sončni žarki prihajali iz oči. Pred smrtjo sem jo spovedal in, ko sem jo vprašal, kaj bo z njenim imetjem in obleko, je odgovorila, da je že vse, kar so mislili, da ima, last revežev.«

Umrla je, stara komaj 24 let, 17. novembra 1231. Na njenem grobu so se že naslednji dan po pogrebu začeli goditi čudeži, zato jo je papež Gregor IX. leta 1235 razglasil za svetnico. Za svojo zavetnico so si jo izbrale dobrodelne ustanove, med njimi tudi Karitas.

Na današnji dan godujejo mnoge naše Elizabete, Betke, Lize, Elze, Elice, Jelice, Špele in Špelce.

• Aelfrik, sv., † 1005, škof v Canterburyju v Angliji
• Alfonz Rodriguez, sv., † 1628, mučenec
• Amalij Zariquiegui Mendoza, bl., † 1936, šolski brat, mučenec v Španiji
• Avrelij Marija Villalon Acebron in Jožef Cecilij Rodriguez Gonzalez, bl., † 1936, šolska brata, mučenca v Španiji
• Edmigij Primo Rodriguez, bl., † 1936, šolski brat, mučenec v Španiji
• Edmund Rich, sv., † 1240, škof v Canterburyju v Angliji Evherij, sv., † 449, škof v Lyonu v Franciji
• Janez del Castillo, sv., † 1628, mučenec
• Jedrt (Gertruda) iz Helfte, sv., † 1301/1302, redovnica
• Jožef Moscati, sv., † 1927, zdravnik iz Beneventa v Italiji
• Marjeta Škotska, sv., † 1093, kraljica
• Otmar, sv., † 759, opat v Sankt Gallenu v Švici
• Simeon, bl., † 1141, opat v samostanu Cava v Italiji
• Valerij Bernard Herrero Martinez, bl., † 1936, šolski brat, mučenec v Španiji

16. november

Ko prebiramo življenjepis svete Marjete Škotske, ki se je Cerkev spominja na današnji dan, se spomnimo besed starozaveznega svetopisemskega pisatelja Siraha: »Srečen mož vrle žene, število njegovih let se podvoji! Pogumna žena razveseljuje svojega moža, on izpolni v miru svoja leta. Vrla žena je dober delež, kateri se boje Gospoda, se jim daje v posest.« Njen življenjepis namreč pove: »Bila je zgled prave pobožnosti in svetosti, angel svojemu možu, najboljša vzgojiteljica svojih sinov in hčera, zaščitnica vere in poštenja. Vneta je bila za Cerkev, podpirala je umetnost in znanost; deželi je bila mati, ker so bili v njeno srce vpisani vsi ubožci, stiskani in trpeči.« Bila je iz angleške kraljevske rodovine. Njen ded Edvard II. je bil leta 1017 umorjen, ko so v deželi zavladali Danci. Marjetin oče Edvard Eteling se je zatekel na Ogrsko h kralju sv. Štefanu in se oženil z njegovo svakinjo Agato. Na Ogrskem se jima je leta 1045 rodila Marjeta, ki je rasla na dvoru kralja Štefana in dobila prve vzgojnfe in verske vtise ob zgledu pobožnega kralja in njegove žene Gizele. Ko se je njen oče lahko vrnil v Anglijo, sta šli z njim tudi žena in hči. Po vdoru Normanov so morali spet bežati: Marjeta se je z bratom vračala na Ogrsko, toda na morju je ladjo zajel vihar in jo zanesel na škotsko obalo, kjer ju je gostoljubno sprejel kralj Malkolm.

Marjeta je odraščala na škotskem dvoru in se razvila v dekle. Bila je lepa ne le po postavi, ampak tudi po značaju. Kralj jo je vzljubil in zasnubil, ko ji je bilo 24 let. Z novo kraljico se je začela doba miru za vso deželo. Kralja Malkolma, ki je pred poroko živel večinoma na vojskah in na lovu, je znala žena Marjeta z modrostjo in dobroto miriti, voditi in žlahtniti, da je pričel opuščati stvari, ki jih je počel prej. Blagodejni Marjetin vpliv se je poznal ne le v družinskem, ampak tudi v državnem življenju.

Kakor je bila Marjeta skrbna vladarica vse dežele, tako je bila tudi vzorna mati in vzgojiteljica svojih otrok, šestih sinov in dveh hčera. Hotela je, da bodoči knezi dobijo tako vzgojo, da jih bodo podložniki lahko spoštovali in cenili, zato jim je priskrbela najboljše učitelje in vzgojitelje. Velikodušno je skrbela za bolnike in reveže. Veliko je potovala po deželi, da se je na lastne oči prepričala, če se kje godi krivica, in je delila pomoč, kjer je bila najbolj potrebna. Pri vsem tem ni čudno, da jo je ljudstvo vzljubilo in jo oboževalo.

V šestintridesetem letu, ko so bili mož in sinovi v vojski, je hudo zbolela. Šest mesecev je junaško prenašala neznosne bolečine. Na smrtni postelji je zvedela, da sta v boju z Angleži padla njen mož in najstarejši sin. Tri dni za njima je umrla tudi sama: to je bilo 16. novembra 1093 v Edinburgu. Škotski narod jo je takoj po smrti začel častiti kot svetnico. Na njenem grobu se je zgodilo mnogo čudežev. Ko je Škotska odpadla od katoliške vere, so njene posmrtne ostanke prepeljali v Escorial v Španiji. Za svetnico je bila razglašena leta 1250.

Sveta Marjeta Škotska je ena od številnih svetnic s tem imenom (nad 20 jih je v koledarju), ki so nebeške zavetnice žena in deklet ki nosijo ime Marjeta, Marjetka, Margareta, Greta, Meta, Metka ...

• Albert Veliki, sv., † 1280, cerkveni učitelj
• Demetrij, sv., 4. st., mučenec
• Deziderij, sv., † ok. 655, škof v Cahorsu v Franciji
• Fidencijan in tovariši, sv., prva st., mučenci v Hiponu v Afriki
• Findan, sv., † 878, rekluz v benediktinskem samostanu Rheinau v Švici
• Gurias in tovariši, sv., † 306, mučenci v Edesi v Siriji
• Hugo Cook in tovariši, sv., † 1530, mučenci v Angliji
• Leopold, sv., † 1136, knez
• Lucija iz Narnije, bl., † 1544, dominikanka v Ferrari v Italiji
• Magdalena Katarina Morano, bl., † 1908, redovnica salezijanka
• Mahut, sv., † ok. 640, škof v Alethu v Franciji
• Rihard Whiting in tovariši, sv., † 1539, mučenci v Glastonburgu v Angliji

15. november

Mimogrede naj omenimo, da je danes tudi spomin sv. Leopolda, avstrijskega mejnega grofa, ki je umrl leta 1136. Dejstvo, da je deželni zavetnik Avstrije, je najbrž pripomoglo, da je pri nas razmeroma veliko Leopoldov, Poldetov pa Leopoldin in Poldk.

15.november

Ob imenu današnjega svetnika, cerkvenega učitelja Alberta Velikega, se pogosto pojavlja latinski vzdevek 'doctor universalis', ki po naše pomeni 'vsestranski učitelj'. Čeprav je bil redovnik in kasneje škof in čeprav je živel v srednjem veku, ki ga mnogi še danes hočejo prikazovati kot zaostalega in mračnjaškega, je bil Albert Veliki najbolj znan in sloveč kot naravoslovec. Ko je iz rodne Nemčije šel na šolanje v Italijo, se je bolj kot v učene knjige poglabljal v čudeže narave. Poglobil se je v vsa področja naravoznanstva: botaniko, zoologijo, medicino, fiziko, kemijo, geografijo, geologijo in astronomijo. S posebno vnemo se je posvečal biologiji – znanosti o živih bitjih in življenjskih pojavih. Poznal je rastline in živali kakor nobeden njegovih sodobnikov. Z natančnostjo pravega raziskovalca je prodiral v skrivnosti narave in prihajal do izsledkov, pred katerimi so strmeli sodobniki in jih še danes občudujemo.

Rodil se je okoli leta 1200 v mestecu Launingen ob Donavi v augsburški škofiji. Ko je šel študirat na znamenito univerzo v Padovi, se je seznanil z redovniki dominikanci in vstopil v njihov red. Po nekaj letih redovnega življenja so ga predstojniki poslali na Nemško, da tam v samostanih tega reda uredi študijsko in znanstveno delo. Čez Alpe je prišel najprej v Köln, tedaj največje nemško mesto, in od tam križaril po Nemčiji. Leta 1245 je odšel v Pariz, da si na tamkajšnji prvi zares evropski univerzi pridobi akademski naslov magistra. Nekaj časa je v Parizu tudi predaval, jeseni leta 1248 pa se je vrnil v Köln, kjer je ustanovil visoko šolo svojega reda, iz katere je kasneje zrasla kölnska univerza. Tukaj je bil med njegovimi učenci Tomaž Akvinski, izredno nadarjen mož, utemeljitelj sholastike, uradne filozofije katoliške Cerkve. Ko je bil leta 1254 imenovan za provinciala dominikanske nemške province, je peš prehodil vso deželo in obiskoval samostane svojega reda.

Papež Aleksander IV. ga je leta 1260 postavil za škofa v Regensburgu, da bi uredil škofijo, ki je v tistih letih, ko so razne rodbine potegovale za cesarsko krono, hudo trpela. Ko so nemški volivni knezi leta 1273 izvolili za nemškega kralja Rudolfa Habsburškega, je šel Albert na cerkveni zbor v Lyon in papežu predstavil novega kralja kot bojevnika za pravično stvar, kot moža reda, in papež Gregor X. je izvolitev priznal. Tako bi mogli reči, da je Albert v uri hude krize rešil politično edinost Evrope. V naslednjih letih je Albert poleg škofovskih dolžnosti opravljal še mnoge druge: kot profesor, kot redovni predstojnik. Zadnja leta je zelo trpel, ker mu je naglo pešal spomin, tako da je moral opustiti vse svoje študije. Umrl je 15. novembra leta 1280. Pokopali so ga v prezbiteriju dominikanske cerkve sv. Andreja v Kölnu. Med blažene je bil prištet leta 1622, za svetnika pa ga je razglasil papež Pij XI. leta 1931, ki mu je dal tudi naslov cerkvenega učitelja. Njegov naslednik Pij XII. pa ga je leta 1941 postavil za zavetnika prirodoslovcev. Leta 1980, ob sedemstoletnici njegove smrti, je papež Janez Pavel II. med obiskom v Nemčiji na njegovem grobu molil za to, da bi znali vedno iskati resnico o Bogu in o svetu.

Albert Veliki je krstni zavetnik tistih, ki nosijo ime Albert, Bert, Berto in Alberta, Berta. Pred dvajsetimi leti je bilo teh na Slovenskem nekaj nad 3.000.

• Demetrij, sv., prva st., mučenec v Herakleji vTrakiji
• Gabrijel Gruber, † 1805, jezuit, profesor v Ljubljani (26. marec, omenjen 14. november)
• Hipatij, sv., 4. st., škof in mučenec v Paflagoniji
• Janez iz Tufara, sv., † 1170, opat v Beneventu v Italiji
• Janez Liccio, bl., † 1511, dominikanec, umrl pri Palermu v Italiji
• Jožef Pignatelli, sv., † 1811, jezuit iz Rima
• Lovrenc O'Toole, sv., † 1180, irski škof
• Nikolaj Tavelić in tovariši, sv., † 1391, mučenci v Jeruzalemu
• Serapion, sv., † 1180, mučenec iz reda mercedarijev v Alžiru
• Serapion, sv., † 251, mučenec v Aleksandriji
• Teodot in Demetrij, sv., prva st., mučenca v Herakleji vTrakiji
• Veneranda, sv., prva st., mučenka v Galiji, nekoč vpisana v seznam svetnikov

14.november

Slovenci smo leta 1999 dobili svojega prvega blaženega, škofa Antona Martina Slomška. Hrvati pa imajo že več kot štirideset let svojega prvega svetnika, ki ga časti vsa katoliška Cerkev. 21. junija 1970 je namreč papež Pavel VI. v baziliki svetega Petra v Rimu slovesno razglasil za svetnika hrvaškega frančiškana Nikolaja Tavelića, ki je umrl kot mučenec v Jeruzalemu na današnji dan leta 1391. Za Cerkev na Hrvaškem je bila ta razglasitev pomemben dogodek. Za narod in deželo, ki jima uspe, da je kateri od njunih sinov ali hčera uvrščen v seznam svetnikov vesoljne Cerkve, pomeni to priznanje pred vsem katoliškim svetom.

Nikolaj (hrvaško Nikola) Tavelič se je rodil v Šibeniku med letoma 1340 in 1350 kot sin ugledne plemiške družine. Že zgodaj se je navdušil za življenje po vzoru sv. Frančiška Asiškega, ker je imel pogosto priložnost srečevati se z njegovimi redovnimi sinovi – frančiškani. Prvi frančiškani so prišli v Dalmacijo in Bosno že leta 1221, pet let pred smrtjo sv. Frančiška Asiškega. Od leta 1321 so imeli svoj samostan tudi v Šibeniku, v Zadru pa je bil že leta 1260 njihov osrednji učni zavod. Po vsej verjetnosti se je tam šolal tudi Nikolaj Tavelič.

Iz zgodovinskih virov zanesljivo vemo, da je Tavelič deloval kot dušni pastir v Bosni, kamor naj bi prišel leta 1379. V tem času je bila Bosna zanimivo in važno področje tako v cerkvenem kot političnem pogledu. Posebna skrb Cerkve tedaj so bili bosenski bogomili, krivoverci, ki so netili upor zoper vsako svetno in cerkveno oblast, obsojali so zakonsko življenje, zavračali rabo vseh materialnih sredstev, češ da izhajajo od hudiča. Zoper ta nauk je mogla uspešno nastopati samo miselnost, ki je izhajala iz ponižne ljubezni do ljudi in božjega stvarstva, miselnost, ki jo je oznanjal asiški ubožec. Zato je papež Benedikt XII. prosil frančiškane, naj gredo delovat med bosenske bogomile. Med številnimi gorečimi misijonarji in odličnimi pridigarji frančiškanskega reda je v Bosni okoli dvanajst let deloval tudi Nikolaj Tavelič. Bosenski frančiškanski vikariat je imel sredi 15. stoletja nad 60 samostanov s 700 redovniki, ki so svoje delo uspešno nadaljevali tudi po turški zasedbi Bosne po letu 1480.

Nikolaj Tavelič je leta 1391 zapustil Bosno in odšel v Sveto deželo – Palestino. Po neuspelih križarskih vojnah so bili namreč frančiškani od leta 1342 službeni 'varuhi' Svete dežele, za kar jih je postavil papež Klemen VI. in ta naslov imajo še danes. To »varuštvo« je od vsega začetka imelo mednarodni značaj in v tej ustanovi so zastopani frančiškani vseh narodnosti. Tavelič je s tovariši delal v gostišču za romarje in pri Božjem grobu. Ob premišljevanju Kristusovega trpljenja in ob zgledu sv. Frančiška Asiškega, ki je oznanjal evangelij pred egiptovskim sultanom, je tudi Nikolaj z nekaterimi sobrati hotel spreobrniti h krščanstvu jeruzalemskega voditelja Saracenov, muslimanskih Arabcev. Toda njihov poskus je propadel: muslimane so samo razjezili. Voditelj Saracenov je ukazal Nikolaja ter njegove sobrate: italijanskega patra Štefana in francoska patra Deodata in Petra vreči v ječo, kjer so jih bičali in z drugimi mukami hoteli pripraviti do tega, da se odpovejo svoji veri. 14. novembra 1391 je prišel vojaški poveljnik iz Gaze; ko so redovniki javno izpovedali svojo pripravljenost umreti za Kristusa, je množica planila nanje in jih razsekala z meči. Poročilo o njihovem mučeništvu so podpisale mnoge zanesljive priče. Papež Leon XIII. jih je leta 1889 razglasil za blažene, Pavel VI. pa je leta 1970 uslišal dolgoletne prošnje vernih Hrvatov in je Nikolaja Taveliča uvrstil med svetnike.