3. oktober

Frančišek Borja je prepričljiv zgled, kakšne možnosti se skrivajo v človeški naravi: ob moči duha in v sodelovanju z božjo milostjo se lahko dvigne do neslutenih višin svetništva, ob moči istega duha, toda samovšečno zagledanega v samega sebe, pa se lahko pogrezne v prepade zla. Plemiška rodbina Borja je dala Cerkvi današnjega svetnika, iz istega debla pa je pognala strupena mladika – nevredni papež Aleksander VI., zaradi katerega je družina prišla na slab glas. Njegov sin Cesare, ki je bil lopov velikega formata, je umoril svetnikovega deda. Tedaj je vdova z dvema otrokoma zbežala v Španijo, kjer je vstopila v samostan klaris, kmalu za njo je enako storila njena sestra. Pod vplivom teh dveh spokornih žena se je vrnila zdrava moralna kri v družino Borja.

Ti dve sveti ženi sta imeli velik vpliv na Frančiška, ki se je rodil 28. oktobra 1510 v mestecu Gandia južno od Valencie. Kot prvorojencu gandijskega vojvode Ivana II. in Ivane Aragonske, sorodnice španske vladarske družine, mu je bila zagotovljena sijajna prihodnost. V domači družini je bil deležen dobre krščanske vzgoje, ki jo je nato dopolnil stric, nadškof v Zaragozi. Ko so ga pri osemnajstih letih sprejeli v službo na dvoru španskega kralja in nemškega cesarja Karla V., je bil že precej razgledan v znanosti in umetnosti pa tudi v viteških spretnostih. Frančišek si je pridobil kraljevo naklonjenost. Na njegovo prigovarjanje, še bolj pa na željo cesarice Izabele, se je komaj devetnajstleten poročil z dvorjanko Eleonoro de Castro. Imela sta osem otrok, ki sta jih skrbno vzgajala. V zgodnjem poletju leta 1539 je nenadoma umrla cesarica Izabela in Frančišek je moral kot visok dvorni uradnik spremljati meno truplo, ko so ga vozili po Španiji. Razkroj, ki ga je povzročila smrt na obrazu lepe vladarice, ga je globoko pretresel. Hotel se je umakniti z dvora v samoto. Cesar ga je imenoval za podkralja Katalonije s sedežem v Barceloni. Ko je po očetovi smrti prevzel gandijsko kneževino, mu je kmalu umrla žena. Potem ko je poskrbel za svoje otroke – najstarejšemu sinu je prepustil knežjo službo – je zaprosil za sprejem v jezuitski red. Frančiškova odločitev je pet let ostala v tajnosti. Ko je bil leta 1551 v Rimu posvečen v duhovnika, jo je javno razglasil.

Novica o tem je imela velik odmev ne samo v Španiji, temveč tudi zunaj njenih meja in je močno pospešila razmah šele deset let starega jezuitskega reda. Frančišek Borja je hotel živeti v samoti in daleč od sveta, da bi se posvetil molitvi in premišljevanju, vendar se je uklonil načrtom, ki so jih z njim imeli predstojniki. Leta 1554 je Ignacij Lojolski, ustanovitelj reda in njegov prvi vrhovni predstojnik (general), Frančiška imenoval za generalnega komisarja vseh redovih naselbin na Pirenejskem polotoku. Pri tem opravilu je naletel na številne nevšečnosti, kajti na španskem in portugalskem dvoru jezuiti niso bili priljubljeni.

Čakalo ga je še večje breme: po smrti generala Laineza, Ignacijevega naslednika, je bil za tretjega redovnega generala izvoljen Frančišek. »Vedno sem si želel umreti na križu,« je dejal po izvolitvi, »tako težkega križa pa se nisem nadejal.« Poleti 1570 ga je papež poslal na španski in portugalski dvor kot člana papeškega poslanstva, ki naj bi oba dvora pridobilo za zvezo proti Turkom. Poslanstvo se je zavleklo kar dolgo. Ko so se pozimi leta 1572 vračali čez Alpe v Italijo, je zbolel. Konec septembra so ga na nosilih spravili do Rima, kjer je v noči od 30. septembra na 1. oktober umrl. Leta 1671 je bil razglašen za svetnika. Upodabljajo ga kot jezuitskega generala z monštranco, včasih s krono na mrtvaški glavi ali s knežjim klobukom.

3. oktober

Poganskim narodom Srednje Evrope, med njimi tudi našim prednikom v Karantaniji, so v 7. in 8. stoletju oznanjali blagovest misijonarji iz Irske in Anglije. Misijonsko delo med germanskimi rodovi ob Renu (Frizijci, Saksi) je bilo tedaj še tvegano, ker so se krčevito oklepali svojih poganskih izročil. Menihi, ki so prihajali k njim z najbolj plemenitimi nameni, so nemalokrat tvegali življenje. Svoje kratko misijonsko poslanstvo je z mučeniško smrtjo zapečatil tudi današnji godovnjak.

Pravzaprav danes godujeta dva mučenca, ki sta bila brata ne samo po krvi, ampak tudi po svojem junaškem pričevanju za Kristusa. Najbolj nenavadno pa je to, daje bilo obema ime Evald, ki pomeni "tisti, ki vlada po zakonih". Po barvi njunih las so ju imenovali 'črni' in 'beli' Evald. Oba sta dolgo časa živela na Irskem. Irska, imenovana 'otok svetnikov', je bila v tistem času središče in izhodišče vseh misijonskih prizadevanj. Od tam so odhajali misijonarji na evropsko celino. Za to poslanstvo sta se navdušila tudi brata Evalda. Poročilo pravi, da sta v pobožnosti in pogumu prekašala drug drugega.

Njuno misijonsko izhodišče na evropski celini je bil najverjetneje že pokristjanjeni Köln, kjer sta pustila svoje tovariše. Odpotovala sta po Renu navzdol in zavila v dolino pritoka Ruhr. Na prvi domačiji, do katere sta prišla, sta prosila za prenočišče in vprašala po rodovnem poglavarju. Po germanski navadi so ju gostoljubno sprejeli in ju več dni imeli pod streho. Vsak dan sta maševala in prepevala psalme, kot da sta v Kölnu. Z vsakim dnem pa se je večalo nezaupanje gostiteljev.

Kaj je zapeljalo saške kmete, da so sklenili tuja misijonarja spraviti s poti? Ali jih je premamilo zlato njunih kelihov ali lesk mašnih oblek? Ali so kot obmejni prebivalci mislili, da utegneta biti sovražna vohuna? Ali pa jih je morda zapeljalo pri Sasih tako globoko zakoreninjeno praznoverje in so se hoteli postaviti po robu oznanjevalcem evangelija? Kakor koli že – prelomili so sveto pravo gostoljubnosti in nič hudega sluteča duhovnika napadli. Najverjetneje se je to zgodilo 3. oktobra 695. Plavolasega Evalda so pobili z mečem, njegovega črnolasega brata pa po strašnem mučenju umorili. Trupli so vrgli v reko. Legenda pripoveduje, da je voda nesla trupli proti toku in da ju je obdajal svetel sij, tako da so ju lahko našli in pokopali. Frankovski kralj Pipin je dal pozneje njuni trupli prepeljati v Köln, kjer so ju zlasti v srednjem veku zelo častili. Poganski Sasi so nekaj časa še nasprotovali evangeliju, nekaj rodov kasneje pa so tudi oni prejeli krst in poslej vsako leto na današnji dan obhajali spomin svetih bratov, ki so ju njihovi predniki umorili.

Osebno ime Evald je pri nas zelo redko. Pred dobrimi dvajsetimi leti, piše Janez Keber v svoji knjigi Leksikon imen, je bilo v Sloveniji samo 43 Evaldov. Še bolj redki sta bili skrajšani obliki Valdi (29) in Valdo (17 oseb).

• Angeli varuhi
• Anton Chevrier, bl., † 1879, duhovnik iz Lyona
• Leodegar (Leger), sv.,† ok. 680, škof
• Urscizin, sv., 8. st., opat in škof v Disentisu v Švici

2. oktober

»Sveti angel, varuh moj, bodi vedno ti z menoj; stoj mi noč in dan ob strani, vsega hudega me brani! Prav prisrčno prosim te, varuj me in vodi me. Amen.« Ta pesmica je ena prvih molitev, ki jih z ustnic svojih vernih mater (pogosto starih mater) poberejo nedolžni otroci. Morda je prav zaradi tega nastala zgrešena podoba angela varuha: najpogosteje ga slikajo, kako spremlja otroka čez ozko brv, ki predstavlja življenjske nevarnosti. Bogoslovni pisatelji pravijo, da angel spremlja slehernega človeka od začetka do konca njegove življenjske poti. Romano Guardini je zapisal: »Angel je najbolj zgodaj ustvarjena božja stvar. Njegovo bitje je silna moč. Če se prikaže človeku, se njegova prva beseda glasi: 'Ne boj se!' – kar pomeni toliko kot trditev, da on sam daje moč ... Med Bogom in njim vlada soglasje v tem, da angel skrbi za to, kar je svetega v človeku, ki mu je izročen od Boga; in angel čuva to sveto skozi zablodelost, trpljenje in smrt.«

Podlaga za češčenje angelov je nauk Svetega pisma. Že Stara zaveza pozna angele, ki varujejo ljudi v nevarnostih. Kakšni dve stoletji pred Kristusom se je pri Judih izoblikovala vera v angele varuhe in v tem smislu Jezus pravi: »Varujte se, da ne boste zaničevali katerega teh malih! Povem vam: njihovi angeli v nebesih vedno gledajo obličje mojega nebeškega Očeta« (Mt 18,10). Z besedo 'mali' Jezus ne misli na otroke, ampak na ljudi v telesni ali duhovni stiski. Na temelju Svetega pisma je teolog Franc Suarez vlogo angelov varuhov v odnosu do nas povzel v šest točk: 1. odstranjajo od nas nevarnosti, ki ogrožajo naše telo in našo dušo; 2. nagibljejo nas k temu, da delamo dobro in se varujemo hudega; 3. odstranjajo od nas napade hudobnih duhov in zmanjšujejo moč njihovih skušnjav pa tudi moč nevarnosti, ki izvirajo iz naših slabih nagnjenj in priložnosti za greh; 4. naše molitve prinašajo pred božje obličje; 5. prosijo za nas; 6. grajajo nas in na neki način kaznujejo, če je to za nas koristno in zveličavno.

Češčenje angelov kot osebnih varuhov slehernega človeka se je v Cerkvi uveljavljalo postopoma. Na Zahodu je postalo bolj izrazito zlasti od 9. stoletja naprej. Vse do 15. stoletja pa je bilo v bogoslužju povezano s praznikom sv. Mihaela nadangela 29. septembra. Poseben praznik angelov varuhov je nastal najprej v Španiji v 15. stoletju. Od tam se je razširil v Francijo in deloma drugod po Evropi.

V bogoslužnih knjigah, ki jih je po tridentinskem koncilu izdal papež Pij V. (1570), ni posebnega praznika angelov varuhov, zato je njegov naslednik Gregor XIII. leta 1582 ta praznik dovolil španski škofiji Valencia. Papež Pavel V. pa je leta 1608 dovolil za vso Cerkev rimskega obreda obhajati praznik angelov varuhov na prvi prosti dan po sv. Mihaelu, torej na 2. oktober. Klemen IX. je leta 1667 določil, naj bo praznik angelov varuhov na prvo nedeljo v septembru in pri nas je ta nedelja dobila ime 'angelska nedelja'. Papež Klemen X. je praznik angelov varuhov leta 1670 ukazal za vso Cerkev in ga nastavil na 2. oktober. V naših krajih pa tudi po drugih avstrijskih deželah so ga še naprej obhajali na prvo nedeljo v septembru. Zdaj je god angelov varuhov v vsej zahodni Cerkvi 2. oktobra.

Premnogim kristjanom je misel na angele varuhe v veliko oporo pri resnem prizadevanju za življenje po evangeliju.

Danes godujejo tisti, ki so jim starši izbrali ime Angel. Nebeška zavetnica tistih, ki jim je ime Angela, pa je sv. Angela Merici (27. januarja).

• Bavo, sv., † pred 659, duhovnik v Gentu v Belgiji
• Germana, sv., prva st., mučenka v Franciji
• Julija, sv., † 303, mučenka v Lizboni na Portugalskem
• Maksima, sv., † 303, mučenka v Lisboni na Portugalskem
• Mihael, sv., † ok. 782, menih in še 36 menihov, mučenci v Sevastopolu
• Nikecij, sv., † po 561, škof v Trierju v Nemčiji
• Piato, sv., prva st., mučenec v Tournai v Belgiji
• Remigij, sv., † 533, škof v Reimsu v Franciji
• Roman Melodes (Pevec), sv., † po 555, pesnik
• Terezija Deteta Jezusa, sv., † 1897, karmeličanka, cerkvena učiteljica
• Uriela, sv., 7. st., devica v Bretanji v Franciji
• Vasnulf, sv., 7. st., menih v Severni Franciji
• Verisim, Maksima in Julija, sv., † 303, mučenci v Lisboni na Portugalskem

1. oktober

Louis Martin in Zelie Guerin, oče in mati današnje godovnjakinje Terezije Deteta Jezusa, sta v mladih letih oba hotela iti v samostan. Pa je Bog njuni življenjski poti vodil tako, da sta se prekrižali. Poročila sta se in imela sta devet otrok, dva dečka in sedem deklic. Dečka sta umrla v nežni mladosti, od sedmih deklic jih je pet izbralo redovniški poklic: štiri so bile karmeličanke, med njimi tudi Terezija; ena pa je vstopila v družbo sester Marijinega obiskanja. Vse so dočakale visoko starost – razen Terezije. Bile so skromne in preproste; med drugim se niso hotele udeležiti slovesnosti, ko je bila njihova najmlajša sestra leta 1925 v cerkvi sv. Petra v Rimu slovesno razglašena za svetnico. Teče postopek, da bi med blažene in svetnike uvrstili tudi njene vzorne starše.

Oče naše svetnice Louis Martin je bil po poklicu urar. Naselil se je v Alengonu, mestu v Normandiji, kjer je spoznal osem let mlajšo Zelie Guerin, ki je imela čipkarsko delavnico, njena želja pa je bila, da postane redovnica v družbi usmiljenih sester sv. Vincencija Pavelskega. Leta 1858 sta se poročila in nadaljevala vsak svojo obrt. Leta 1860 se jima je rodila prva hčerka Marija.

Devetemu otroku, ki je prišel na svet 3. januarja 1873. sta pobožna starša dala ime Francoise–Therese (Frančiška Terezija), vendar jo bodo vedno klicali le Therese ali Petite Therese (Mala Terezija).

Ko je bila mala Terezija stara kaka dva meseca, je zbolela in zaskrbljena mati jo je poslala v oskrbo pestmi na deželo, kjer je punčka okrevala. Leta 1877 je mama Zelie umrla za rakom. Ob smrti je svojo družino priporočila v varstvo svojemu bratu, lekarnarju v mestu Lisieux, zato se je vdovec Louis nekaj mesecev pozneje s svojimi petimi hčerkami preselil v Lisieux, kjer se je naselil v ljubki pristavici, imenovani Les Buissonets (Gričevje). V tej hiši je zorel redovniški poklic Terezije in še prej njenih sester. Konec maja leta 1887 je petnajstletna Terezija svojemu očetu razodela željo, da bi vstopila v karmeličanski samostan, v katerem sta že bili njeni sestri Pavlina in Marija. Oče je bil takoj pripravljen ustreči želji svoje 'male kraljice', kakor je rad imenoval svojo najmlajšo hčerko. Z njo se je boril, da bi prišla v samostan. Po pravilih strogega karmeličanskega reda ne sme v samostan nihče pred izpolnjenim dvajsetim letom – Terezija pa jih še petnajst ni imela! Terezija je sklenila poskusiti vse, da se ji vrata Karmela odpro. Šla je celo k papežu Leonu XIII., ki ji je dejal: »Storite, kar bodo rekli predstojniki – če bo Bog hotel, boste prišli v Karmel.« 9. aprila 1888 je vstopila v karmeličanski samostan v Lisieuxu, kjer sta jo že čakali dve sestri. Petnajstletna redovnica je bila svojim redovnim sestram zgled v vseh krepostih. V samostanu je preživela devet let pod imenom 'sestra Terezija Deteta Jezusa'. Zadnja štiri leta je bila voditeljica novink, s katerimi je imela zanimive pogovore o redovnem življenju.

Na veliki petek, 2. aprila 1896, je prvič izkašljala kri. To je bil jasen znak jetike, ki je bila do konca prejšnjega stoletja praktično neozdravljiva bolezen. Terezijo je čakalo še osemnajst mesecev hudega telesnega in duševnega trpljenja, kajti umrla je šele 30. septembra 1897. Točno leto dni po smrti so bili objavljeni njeni zapiski – slovita Povest duše. Glavna misel te knjige je: k Bogu pridemo po poti duhovnega otroštva. Za blaženo je bila razglašena leta 1923, za svetnico pa dve leti pozneje; tedaj je bila razglašena tudi za glavno zavetnico misijonov.

• Alfonz Rodriguez, sv., † 1617, jezuitski brat
• Begu, sv., 7. st., anglosaška benediktinka iz Yorkshira v Angliji
• Epimah, sv., prva st., mučenec v Egiptu
• Foillan, sv., † ok. 655, opat in mučenec v kraju Fosses v Belgiji
• Krištof, bl., † 1278, manjši brat v Cahorsu v Franciji
• Kvintin, sv., 3. st., mučenec v kraju Saint Quentin v Franciji
• Peter Yu, sv., † 1839, korejski deček in mučenec
• Tomaž iz Firenc, bl., † 1447, manjši brat v Rietiju v Italiji
• Volbenk (Bolfenk), sv., † 994, škof v Regensburgu

31. oktober

Bavarska je največja nemška dežela, ki šteje danes več kot 11 milijonov prebivalcev, od katerih je okoli 70 odstotkov katoličanov. Bavarska je bila pokristjanjena proti koncu 7. stoletja. Njeni glavni apostoli so bili sv. Rupert, sv. Emeran in sv. Korbinijan, ki so osnovali cerkvene pokrajine v Salzburgu, Freisingu in Regensburgu. Med znamenite škofe na Bavarskem spada tudi sv. Volbenk ali Bolfenk, nemško Wolfgang. Ime označuje tistega, "ki hodi kakor volk".

Volbenk se je rodil okoli leta 924 na Švabskem kot sin srednje premožnih staršev svobodnega rodu. Bil je zelo bister otrok in tako je iz domače družine prišel v tedaj slovečo samostansko šolo Reichenau, kjer si je zaradi nadarjenosti, skromnosti in resnobe pridobil naklonjenost vseh. S te šole je prešel v stolniško šolo v Würzburgu, kjer je tudi bil eden najbolj nadarjenih učencev, vendar je vedno bolj kazal na to, da se umakne v samoto meniškega življenja. Usojena mu je bila drugačna pot. Ko je njegov prijatelj Henrik postal nadškof v Trieru, je Volbenk postal profesor na njegovi stolnični šoli in stolni dekan. Po smrti škofa Henrika je Volbenk šel v samostan v Einsiedeln, kjer pa ni dolgo vzdržal, ker se je v njem zbudila želja, da bi deloval v misijonih. Šel je misijonarit na Češko in na Ogrsko. Tam ga je spoznal Pilgrim, škof v Passauu, ki ga je nagovarjal, naj vendar sprejme vodstvo kakšne škofije. Volbenk se je dolgo časa upiral, nazadnje pa je Pilgrimu le uspelo, da je Volbenk o božiču leta 972 sprejel vodstvo škofije v Regensburgu.

Kot škof je bil skromen, daleč od kakršne koli osebne častiželjnosti, pokazal se je kot dober organizator, pripravljen na žrtve, uvideven in usmiljen, hkrati pa se je znal vživeti v krajevne razmere. Z njegovim imenovanjem se je začela resnična prenova meništva na Bavarskem. Poskrbel je, da so po vseh samostanih njegove škofije dosledno izpolnjevali redovno vodilo sv. Benedikta.

S svojo dejavnostjo in prijaznostjo, s svojim skromnim življenjem se je škof priljubil vsem ljudem. Značilna zanj je zgodba, ki jo je zapisal njegov življenjepisec Otloh. Slabo oblečen revež je ukradel kos dragocenega škofovega posteljnega pregrinjala. Eden od čuvajev ga je zalotil in nesrečneža takoj tiral pred škofa, ki pa mu je prestopek odpustil in tožilcem ukazal, naj mu na njegove stroške kupijo obleko.

Blagodejno je deloval tudi na cesarskem dvoru. Pod vplivom škofa Volbenka se je cesar Henrik II. spremenil iz prepirljivca v miroljubnega moža. Njegova hči Gizela, ki je svetnica, se je poročila z madžarskim kraljem Štefanom I., ki je prav tako svetnik.

Škof Volbenk je jeseni leta 994 – na potovanju po Bavarskem sklenil svoje bogato življenje. Ko je čutil, da se mu bliža konec, je prosil, naj ga nesejo v cerkev. Po opravljeni spovedi in poslednjem maziljenju je v noči med 31. oktobrom in 1. novembrom izdihnil svojo dušo. Papež Leon IX. ga je jeseni leta 1052 med svojim obiskom v Regensburgu razglasil za svetnika.

Njegovo češčenje se je razširilo zlasti v 15. stoletju po vsej tedanji Avstriji in na Ogrskem. Upodabljajo ga s škofovsko palico in s tesarsko sekiro – po legendi (ohranjena je tudi v narodni pesmi pri nas), da je svetnik določil kraj, kjer naj bi stala cerkev, tako, da je v tisto smer vrgel sekiro. Za svojega patrona ga časte rezbarji, pastirji, drvarji, oglarji. V mariborski škofiji sta mu posvečeni dve župnijski cerkvi.