priloga

Papeži svetniki

glasba

Perpetuum Jazzile

moj pogled

Bine Volčič

Preberite več: November 2013

Člani gibanja No-Slot (Ne hazardu) so junija letos napisali pismo papežu Frančišku, v katerem so predstavili svoje delo. Iz vatikanskega državnega tajništva so dobili odgovor, v katerem jih papež spodbuja, "naj nadaljujejo to pomembno vzgojno delo, še posebej pri pomoči mladim". Papež jim je tudi obljubil, da "je in da bo ponovno spregovoril o tem problemu". Člani gibanja No-Slot se je v sredo, 4. septembra 2013 udeležili splošne avdience, po kateri so svetemu očetu podarili posebno številko revije, v kateri je zbrano 15-mesečno novinarsko delo o množičnih igrah na srečo, in s tem svetega očeta seznanilo s perečim problemom naše družbe igralništvom. Strokovnjaki, ki delujejo v okviru gibanja, pravijo, da v nekaterih predelih Milana 19 odstotkov otrok, starih med 12 in 13 let, igra igre na srečo. V 10-ih odstotkih družin pa se najde član, ki je od teh iger odvisen.

• Adalbero, sv., † 1026, škof v Würzburgu v Nemčiji
• Bruno, sv., † 1101, ustanovitelj kartuzijanov
• Didak (Diego) de San Vitores, bl.,† 1672, jezuitski misijonar in mučenec
• Fides (Vera), sv., 3. st., mučenka v Agenu v Franciji
• Izidor od sv. Jožefa (De Loor), bl., † 1916, flamski pasijonist
• Marija Ana Mogas Fontcuberta, bl., † 1886, redovna ustanoviteljica iz Španije
• Marija Frančiška od Peterih ran, sv., † 1791, svetniška gospodinja in redovnica
• Marija Roza Durocher, bl., † 1849, ustanoviteljica Sester Imena Jezusovega in Marijinega v Kanadi
• Pardulf, sv., † 737, opat v Guerétu v Franciji
• Renat, sv., 4./5. st., škof iz Sorrenta v Italiji, večkrat zamenjan s škofom v Angersu v Franciji
• Sagaris, sv., 2. st., škof in mučenec v Frigiji

6. oktober

V dolini pod Gorjanci stoji kartuzijanski samostan Pleterje, v katerem živijo redovniki, ki se posvečajo molitvi in premišljevanju. Takšno poslanstvo je za svoje duhovne sinove izbral ustanovitelj kartuzijanskega reda sv. Bruno, eden največjih mož 11. stoletja. Rodil se je okoli leta 1030 v Kölnu. Bistrega fantiča so starši poslali na tedaj najbolj slavno šolo pri stolni cerkvi v Reimsu v Franciji, kjer je z odliko končal modroslovne in bogoslovne študije. Ko se je vrnil domov, je bil posvečen v duhovnika in dobil je službo v mestni župniji. Tam je ostal le malo časa, kajti reimski škof Gervazij je prosil, naj pride Bruno nazaj v Reims. Imenoval ga je za profesorja in ravnatelja stolniške šole.

Bruno je bil imenovan tudi za kanonika stolne cerkve v Reimsu, kajti nadškof Gervazij ga je visoko cenil. Po njegovi smrti je na reimski škofijski sedež prišel plemič Manase, ki je bil le najemnik in ne dobri pastir Kristusove črede. Bruna je imenoval za svojega kanclerja, misleč, da mu bo s tem zavezal usta, toda Bruno ga je odkrito opozoril na krivice, ki jih dela. Nadškof Manase ga je hotel spraviti s poti, zato je moral Bruno z nekaterimi prijatelji zbežati iz Reimsa. Ko je papež Gregor VII. reimskega nadškofa Manaseja odstavil, so hoteli za njegovega naslednika postaviti Bruna, ki pa je to odločno odklonil. Sam pri sebi je že sklenil, da se umakne v samoto ter se posveti molitvi in spokornosti.

Najprej se je z nekaj prijatelji ustavil pri sv. Robertu, ustanovitelju cistercijanskega reda, v samostanu Molesmes, kjer pa ni ostal, kajti vleklo ga je v pravo samoto. Šel je proti jugu v mesto Grenoble, kjer je bil za škofa njegov nekdanji učenec svetniški Hugo. Ta je Bruna in njegove tovariše peljal v samotno dolino Chartreuse v Dofinejskih alpah. Kraj leži okoli 1000 metrov visoko sredi nepreglednih gozdov, še danes daleč od človeških naselij, torej je kot ustvarjen za meniško življenje. Po latinskem imenu Cartusia se red, ki ga je ustanovil sv. Bruno, imenuje kartuzijam.

V samoto, kjer še danes stoji Grande Chartreuse, matična hiša reda, je Bruno s prijatelji prišel o kresu leta 1084. V novem načinu življenja je posrečeno združil samotarstvo s skupnim življenjem, kot ga še danes živi kartuzijanski red. Svojim redovnim sinovom je bil oče in mati, zato so bili obupani, ko je papež Urban 11. leta 1089 svojega nekdanjega učitelja poklical v Rim, da mu pomaga pri vodstvu Cerkve. Bruna je novica zadela kot strela z jasnega. Silno rad bi ostal v samoti, toda papežev ukaz je bil zanj svet. Kot globoko duhovni mož je vedel, da so božja pota najbolj božja tedaj, ko jih najmanj razumemo.

Hrup in sijaj papeškega dvora ni bil zanj. Papež je kmalu spoznal, da mu bo Bruno več pomagal z molitvijo v samoti kot kardinal na papeškem dvoru, zato je pristal, da se je umaknil v samoto La Torre v Kalabriji. V tej kartuziji je preživel zadnja leta svojega življenja. Ko je čutil, da se mu bliža smrt, je sklical sobrate. Pred njimi je opravil javno dolgo spoved in zmolil vero. 6. oktobra leta 1101 je mirno izdihnil svojo dušo.

Ime Bruno (pomeni 'rjav' ali 'oklep') je pri nas manj uveljavljeno, še redkejša je ženska oblika Bruna. Včasih naletimo tudi na 'poslovenjeno' obliko Brunoslav (od tod Slavko).

• Ana Schaeffer, bl., † 1925, bolna trpinka pri Regensburgu
• Apolinarij, sv., † ok. 520, škof v Valence v Franciji
• Atilan, sv., † 916?, škof v Zamori v Španiji
• Bartolomej Longo, bl.,† 1926, zakonski mož, širitelj rožnovenske pobožnosti in pomočnik sirotam iz Ville Pompeiana v Italiji
• Flora, sv., † 1347, redovnica reda sv. Janeza Jeruzalemskega iz Cahorsa v Franciji
• Gala, sv., 6. st., vdova iz Rima Haritina, sv., 4. st., mučenka v Corycosu
• Marija Favstina Kowalska, sv., † 1938, začetnica pobožnosti k Usmiljenemu Jezusu iz Krakowa
• Matej Carrieri, bl., † 147, dominikanec iz Vigevana v Italiji
• Mavricij, sv., † 1191, cistercijan v Carnoetu v Franciji
• Peter iz Imole, bl., † 1320, vitez sv. Janeza Jeruzalemskega (johaniti)
• Placid, sv., 6. st., menih
• Rajmund iz Capue, bl, † 1399, dominikanec
• Viljem Hartley in tovariši, bl., † 1588, mučenci v Londonu

5. oktober

Med redovniki je bilo nekdaj zelo priljubljeno ime PLACID ki ga je s svojim vzornim življenjem posvetil Rimljan Placid, eden prvih učencev sv. Benedikta, ustanovitelja benediktinskega reda in očeta zahodnega meništva. Placid je bil Benediktov sorodnik. Papež Gregor Veliki, ki je opisal življenje sv. Benedikta, piše o Placidu, da je bil blagega in prikupnega značaja in da je s svojim življenjem potrjeval ime, ki ga je nosil: latinska beseda 'placidus', iz katere izvira ime Placid, namreč pomeni 'miren, prijazen'. Oče, bogat rimski patricij, je Placida poslal k sv. Benediktu, ki je imel pri svojem samostanu v Subiacu vzhodno od Rima majhen vzgojni zavod za dečke. Placid je ostal kar tam in postal član Benediktove redovne družine. Ko se je Benedikt leta 528 iz Subiaca preselil na Montecassino in tam postavil velik samostan, je bil Placid med njegovimi spremljevalci. Njegov oče je Benediktu podaril posestvo tudi na Siciliji in tako je Benedikt lahko postavil samostan tudi na tem otoku. Za predstojnika je postavil svetniškega Placida, ki je umrl okoli leta 546.

5. oktober

»Pošiljam te k vsemu človeštvu z oznanilom svojega usmiljenja. Nočem kaznovati obolelega človeštva, marveč ozdraviti ga s pritegnitvijo na svoje usmiljeno Srce ... Glasnica mojega usmiljenja si; izbral sem te za to službo v tem in prihodnjem življenju,« je govoril Jezus v videnju mladi poljski redovnici Favstini Kowalski, ki je njegove besede zapisala v svoj Dnevnik, katerega je na izrecno Jezusovo željo pisala zadnja štiri leta življenja. Lahko rečemo, da “po božjem nareku”, ker vsebuje tako globoke misli, da teologi sestro Favstino, ki je imela manj kot tri razrede osnovne šole, uvrščajo med velike mistike Cerkve.
Rodila se je 25. avgusta 1905 kot tretji izmed desetero otrok v revni in pobožni kmečki družini v vasi Glogowiec pri Lodzu. Pri krstu so ji dali ime Helena. Od otroških let se je odlikovala v pobožnosti, delavnosti in ubogljivosti. Šolo je obiskovala manj kot tri leta, ker je zaradi revščine morala pomagati doma. Ko ji je bilo šestnajst let, je zapustila rodni dom in šla služit, da se je sama preživljala in pomagala staršem. Starši so zavrnili njeno prošnjo, da bi šla v samostan, čeprav je Helena že od svojega sedmega leta čutila v sebi božji klic. Prošnjo je ponovila pri osemnajstih letih in spet so starši rekli ne. Šla je služit v Lodz in po dveh letih, 1. avgusta 1925, so se ji končno odprla vrata samostana sester Božje Matere usmiljenja v Varšavi. »Zdelo se je mi, da sem stopila v rajsko življenje. Iz srca mi je kipela ena sama zahvalna molitev.«
V skupnosti je prejela ime sestra Marija Favstina. Noviciat je opravila v Krakovu in tam izpovedala prve, po petih letih pa večne redovne zaobljube. V raznih redovnih hišah je opravljala preprosta dela: bila je kuharica, vrtnarica in vratarica. Vsako delo je sprejemala z veselim obrazom. »Delam, kar hoče Bog, torej sem popolnoma srečna.« Živela je v globoki združitvi z Bogom, ki jo je s trpljenjem pripravljal na njen poklic poslanke Božjega usmiljenja. Globino njenega duhovnega življenja razkriva njen Dnevnik, ki je po obliki knjiga spominov, v katero z okornimi črkami zapisovala predvsem ‘srečanja’ svoje duše z Bogom.
Usmiljeni Jezus se ji je prvič prikazal 22. februarja 1931. Tedaj je v svoj dnevnik zapisala: »Zvečer sem v svoji celici videla Gospoda Jezusa v belem oblačilu. Ena roka je bila dvignjena v blagoslov, druga pa se je dotikala obleke na prsih. Iz odstrte obleke na prsih sta izhajala dva velika pramena žarkov, eden rdeč, drugi bled ... Čez nekaj časa mi je Jezus rekel: “Naslikaj podobo po vzorcu, ki ga vidiš, z napisom: Jezus, vate zaupam. Želim, da bi to podobo častili, najprej v vaši kapeli, nato po vsem svetu.”« Kmalu zatem je prejela Jezusovo naročilo: »Hočem, da bi bila ta podoba, ki jo boš naslikala s čopičem, slovesno blagoslovljena prvo nedeljo po veliki noči; ta nedelja naj bo praznik usmiljenja.« Po božjem navdihu je k uresničitvi Jezusovega naročila pripomogel njen svetniški spovednik. Češčenje Božjega usmiljenja se je naglo razširilo po vsem svetu.
Sestra Favstina, telesno popolnoma izčrpana, duhovno pa v polnosti dozorela, mistično zedinjena z Bogom, je umrla v sluhu svetosti 5. oktobra 1938, ko je dopolnila komaj 33 let. Ob začetku postopka za njeno beatifikacijo (1966) so njene posmrtne ostanke prenesli v svetišče Božjega usmiljenja v krakovskem predmestju Lagiewniki. Blaženi Janez Pavel II., papež Poljak, ki je čutil, kako potrebno je za naš čas sporočilo usmiljenja, je s. Favstino Kowalsko 18. aprila 1993 razglasil za blaženo, 30. aprila 2000 pa za svetnico. Tisti dan je bila bela nedelja, ki se je prvič obhajala kot praznik Božjega usmiljenja.
ČUK, Silvester. Marija Favstina Kowalska (1905-1938). (Pričevalec evangelija). Ognjišče, 2012, leto 48, št. 10, str 27.

• Adavkt in njegova hči Kalistena, sv., 3. st., mučenca v Efezu
• Avrea (Zlata), sv., † 666, devica v Parizu v Franciji
• Damara, sv., 1. st., omenjena v Apd 17,34 kot žena Dionizija
• Frančišek Asiški, sv., † 1226, redovni ustanovitelj
• Julijan Mayali, sv., † 1470, menih v opatiji sv. Martina v Palermu v Italiji
• Kalistena, sv., 3. st., mučenka v Efezu
• Madalvej, sv., † ok. 777, škof v Verdunu v Franciji
• Peter, sv., † 75, mučenec v Palestini
• Petronij, sv.,† 450, škof v Bologni v Italiji