4. november

Današnji svetnik je posebno zanimiv in prikupen zato, ker je z versko obnovo v duhu tridentinskega koncila (1545–1563) začel od zgoraj navzdol: z nastopom na papeškem dvoru, v škofiji, ki ji je bil postavljen za

pastirja, od tod je našel pot med preproste vernike in se končno izčrpal v delu za njihovo večno srečo.

Karel Boromejski je izhajal iz ene najuglednejših rodbin v milanski kneževini, ki je bila v sorodstvu z več vladarji. Rodil se je 2. oktobra 1538 kot tretji otrok senatorja Gilberta Borromea in Margerite Medici. Starši so bili pobožni, globoko verni in dejavni v ljubezni do bližnjega. Mati je umrla, ko je bilo Karlu komaj devet let. Oče se je ponovno poročil, kajti družina s šestimi otroki je potrebovala drugo mater. Družina je upravljala vrsto cerkvenih posestev in je tako bila v tesni zvezi s predstavniki Cerkve. Po tedanji navadi je bil Karel že s sedmimi leti uvrščen med klerike, da je lahko sprejel v upravo cerkveno posest.

Šolanje je pričel v Milanu; ko mu je bilo štirinajst let, se je vpisal na univerzo v mestu Pavia, kjer je študiral pravo in študij po sedmih letih dokončal z dvojnim doktoratom. Leta 1558 je izgubil očeta, leta 1559 pa je njegov stric (materin brat) Gian Angelo Medici poslal papež Pij IV. Oče je Karla veš čas študija navajal k resnemu delu in Karel je užival ugled vzornega študenta. Zato ni čudno, da ga je stric – papež hotel imeti ob sebi, da bi mu s svojim znanjem prava pomagal pri vodstvu Cerkve. Leta 1560 je komaj dvaindvajsetletnega Karla imenoval za kardinala in mu podelil naslov 'stalnega upravitelja' milanske nadškofije, vendar z obveznostjo, da ostane v Rimu kot njegov pomočnik. Mladi 'kardinal-nečak', kot so mu pravili, je bil zelo moder svetovalec stricu – papežu. Tudi na Karlovo prigovarjanje je Pij IV. ponovno sklical in leta 1563 dokončal cerkveni zbor v Tridentu. Tega leta se je Karel po duhovnih vajah dokončno odločil za duhovniški poklic: julija je prejel mašniško posvečenje, decembra istega leta pa je bil posvečen še v škofa. Leta 1565 je v njegovem naročju umrl stric-papež in Karel Boromejski je smel zapustiti Rim.

V Milanu so ga slovesno sprejeli septembra 1565. Mladi nadškof se je nemudoma lotil dela. Najprej je napravil red v nadškofijskih uradih, potem pa je obiskal čisto vse župnije v svoji prostrani nadškofiji. Vtise s teh obiskov je zapisoval in iz teh zapiskov so nastali njegovi sloveči Opomini ljudstvu. Dobro je čutil: če hočem škofijo prenoviti po smernicah tridentinskega koncila, potrebujem dobre sodelavce. Zato je začel ustanavljati semenišča, zavode za vzgojo bodočih duhovnikov. Za vernike je ustanavljal šole, v katerih so poučevali verouk.

Nadškof Karel Boromejski se je izkazal v odpovedi samemu sebi in ljubezni do bližnjega za časa velike kuge, ki je v letih 1576/77 pustošila po njegovi škofiji. Zgodovinarji poročajo, da je bil milanski nadškof tedaj pravi oče kužnih bolnikov.

Oktobra leta 1584 je šel na duhovne vaje v kraj Monte Varallo pri Novari. Z zadnjimi močmi je odpotoval proti Milanu, kjer je 3. novembra 1584 izdihnil svojo dušo, star komaj 46 let. Med svetnike je bil prištet leta 1601. Za svojega zavetnika so si ga izbrali dušni pastirji, vzgojni zavodi in semenišča.

Danes obhaja svoj god večina tistih oseb na Slovenskem, ki nosi ime Karel, Karol, Karl, Karlo, Karla, Karlina pa tudi Drago, Dragotin, Draga, Dragica, Draguška.

• Akepsimas in tovariši, sv., 4. st., mučenci v Perziji
• Alpaida, sv., † 1211, devica iz Cudota v Franciji
• Amicus, sv., † ok. 1045, menih v Avllani v Italiji
• Berard, sv., † 1130, škof v Avezzanu v Italiji
• Ermengavdij, sv., † 1035, škof v Urgelu v Španiji
• Guenael, sv., 6. st., opat v Bretaniji
• Hubert, sv., † 72.7, škof v Tongernu (tudi 30. maja)
• Just Tržaški, sv., † ok. 303, mučenec
• Malahija iz Armagha, sv., † 1148, prenovitelj Irske Cerkve
• Martin Porres, sv., † 1638, ranocelnik in vzornik socialne pravičnosti
• Pij od sv. Alojzija Campidelli, bl., † 1889, redovnik pasijonist
• Pirmin, sv., † ok. 755, škof, misijonar, umrl v Reichenauu v Nemčiji
• Rupert Mayer, bl., † 1945
• Silvija, sv., 7. st., mati sv. papeža Gregorja Velikega
• Simon Ballachi, bl., † ok. 1329, dominikanski brat laik v Riminiju
• Venefrida, sv., 7. st., devica v Walesu
• Viktorin Ptujski, sv., 3. st., škof v Poetoviji (Ptuju)

3. november

Ptuj je najbrž najstarejše mesto na slovenskih tleh. Grajski grič je bil naseljen že vsaj 2.000 let pred Kristusom, o čemer pričajo stara grobišča. Rimljani, ki so na svojih osvajalnih pohodih leta 15 pred Kr. prišli do Drave, *so na tleh nekdanje keltske naselbine zgradili vojaško postojanko Poetovio, ki se je spričo cvetoče obrti in trgovine kmalu razvila v eno najbogatejših rimskih provincialnih mest. V Poetovio je zgodaj prišlo krščanstvo in poročila pravijo, da je bila tukaj že v 3. stoletju škofija. Prvi znani in hkrati najbolj slavni ptujski škof je današnji godovnjak sv. Viktorin.

O njem na kratko, a zanesljivo poroča znameniti prevajalec Svetega pisma sv. Hieronim v svoji knjigi O odličnih možeh. Tam pove, da je Viktorin svoje delavno in Bogu vdano življenje sklenil z mučeniško smrtjo. Bil je izobražen in plodovit pisatelj. Napisal je razlage k prvim trem Mojzesovim knjigam, k prerokom Izaiju, Ezekijelu in Habakuku, k Pridigarju in Visoki pesmi, razložil je Matejev evangelij in Janezovo Razodetje. Njegova spisa O stvarjenju sveta in Razlaga Razodetja sta se ohranila v latinskem jeziku, čeprav sv. Hieronim pravi, da je Viktorin bolj obvladal grščino kot latinščino.

Po tem so nekateri sklepali, da je bil najbrž grškega rodu. Večina poročevalcev o Viktorinu pa je mnenja, da je bil domačin, vzgojen v grškem okolju. Neznana sta kraj in čas njegovega rojstva, bolj zanesljiv pa je čas njegove smrti. Po vsej verjetnosti je prejel mučeniško krono o velikem preganjanju kristjanov za časa cesarja Dioklecijana leta 303. Njegov rojstni dan za nebesa je bil 2. november; ker pa ta dan praznujemo spomin vernih duš, obhajamo njegov god 3. novembra.

Ptujski škof Viktorin je z govorjeno besedo širil Kristusov nauk v svoji škofiji, s svojimi spisi pa je bil učitelj vere tudi drugod, saj so jih uporabljali pri verskem pouku od Afrike do Irske. V svojih razlagah Svetega pisma se je naslanjal na grške cerkvene očete, ki pa jih ni kar prepisoval, temveč je težja poglavja samostojno pojasnjeval. Sv. Hieronim pravi, da so njegova dela znamenita po vsebini, a manj pomembna po obliki. V njegovem času verski nauk še ni bil v celoti natanko določen, zato je Viktorin brez lastne krivde v svojih izvajanjih podal nekatere nazore, ki jih je pozneje Cerkev zavrnila. To je pisal v trdnem prepričanju, da je nauk pravilen, kajti vse življenje se je vneto boril proti verskim zmotam.

Ob preseljevanju narodov je bilo mesto Poetovio razdejano in krščanstvo v tej pokrajini iztrebljeno. Ni znano, kaj se je zgodilo s svetniškimi ostanki škofa Viktorina. Po raznih knjižnicah so se ohranili Viktorinovi spisi in na podlagi teh so nekateri raziskovalci sklepali, da je bil Viktorin škof v mestu Poitiersu v Franciji, zato se je njegovo češčenje razširilo najprej tam. Pred dobrimi dvesto leti pa so znanstveniki dokazali, da je Viktorin deloval in za Kristusa z mučeništvom pričeval v današnjem Ptuju. Tedaj so ptujski cerkveni in svetni gospodje prosili v Rim, da bi smeli tega svetnika v domačem kraju javno častiti, toda brez uspeha. Šele blaženi škof Anton Martin Slomšek je (leta 1848) dosegel, da se sme Viktorinu v mariborski škofiji izkazovati javna čast pri bogoslužnih opravilih – pri maši in molitvenem bogoslužju.

• Acindin in tovariši, sv., 4. st., mučenci v Perziji
• Ambrož, sv., † ok. 520, opat v Saint Maurice v Švici
• Atik in tovariši, sv., 4. st., mučenci v Sebasti
• Jakob Ukmar, † 1971, tržaški duhovnik, pričevalec za vero
• Janez Bodey, bl., † 1583, mučenec v Angliji
• Karter in tovariši, sv., 4. st., mučenci v Armeniji
• Marcijan, sv., † po 381, puščavnik v Siriji
• Marjeta Lotarinška, bl., † 1521, klarisa v Argentanu v Franciji
• Rudolf, bl., † 1076, opat v Vallombrosi v Italiji
• Spomin vseh vernih rajnih
• Tobija, sv., † ok. 320, mučenec v Sebasti z več drugimi vojaki

2. november

Rimski martirologij ali koledar, v katerem so zaznamovali sprva obletnice svetih mučencev, kasneje pa tudi drugih od Cerkve razglašenih svetnikov, naznanja spomin vseh vernih rajnih s temi jedrnatimi besedami: »Danes je slovesni spomin vseh umrlih vernikov. Pravkar se je Cerkev kot skupno nežna čuteča mati potrudila, da bi poveličevala s primernimi slavospevi vse svoje otroke v nebeškem veselju. Zdaj pa bi v svoji materinski skrbi vsem svojim otrokom, ki trpijo v kraju očiščevanja, s svojo mogočno priprošnjo pri Kristusu, svojem Gospodu in Ženinu, rada pomagala, da bi čim prej mogoče bili sprejeti v občestvo nebeščanov.«

Pri nas se je za današnji spominski dan vseh rajnih udomačilo ime 'verne duše' in verni ljudje prosimo za svoje pokojne, ki so morda še v kraju očiščevanja in zorenja za nebesa. Temu kraju ali pravzaprav stanju pravimo vice. To stanje nastopi takoj po smrti za tiste duše, ki imajo v sebi božje življenje posvečujoče milosti, pa še niso zadostile za grehe, ki so jih v življenju storile, ali pa jih teži krivda malih grehov. Kako dolgo traja očiščevanje v vicah pri posameznih dušah, tega ne moremo vedeti. Same si te duše ne morejo pomagati; čas zasluženja je bil zanje končan s trenutkom smrti. Pač pa jim moremo pomagati mi, ki spadamo še k 'potujoči Cerkvi'. S svojo priprošnjo jim morejo pomagati tudi zveličani v nebesih. Temelj za to je tisto nadnaravno dejstvo, ki ga izraža člen apostolske vere: »Verujem v občestvo svetnikov.«

Novi Katekizem katoliške Cerkve pravi: »Cerkev je že od prvih časov dalje častila spomin svojih rajnih ter darovala priprošnje v njihovo korist, predvsem evharistično daritev, da bi potem, ko so bili očiščeni, mogli dospeti do blaženega gledanja Boga. Cerkev priporoča tudi miloščino, odpustke in spokorna dela v korist rajnim.« Glede odpustkov isti Katekizem uči: »Odpustek je odpuščanje časne kazni pred Bogom za tiste grehe, katerih krivda je že odpuščena. Prejme ga kristjan, ki je pravilno pripravljen pod določenimi pogoji ob pomoči Cerkve, katera v službi odrešenja z oblastjo razdeljuje in naklanja zaklad zadostitev Kristusa in svetnikov. Odpustek je delen ali popoln v tem smislu, da nas delno ali popolnoma reši časnih kazni, ki jih dolgujemo za grehe. Odpustite moremo naklanjati ali živim ali rajnim.« V prvih osmih dneh novembra Cerkev za obisk pokopališča in molitev za rajne naklanja popolni odpustek. Prav tako dobi odpustek v vseh cerkvah in javnih kapelah na dan 1. in 2. novembra, ali prejšnjo ali naslednjo nedeljo, kdor moli vsaj očenaš in vero in je bil pri spovedi in obhajilu ter moli po namenu svetega očeta.

Spominu vernih rajnih je posvečen že popoldan praznika Vseh svetih. Tako je bilo že od začetka današnjega 'spomina vseh vernih rajnih', ki sega skoraj tisoč let nazaj. Spomin ima svoj izvor v odredbi sv. Odila, opata v Clunyju, ki je leta 998 ukazal vsem sebi podrejenim samostanom, naj 1. novembra popoldne po vseh cerkvah zvoni mrtvim v spomin, menihi naj molijo večernice za mrtve, drugi dan pa naj za mrtve opravijo slovesen oficij (molitveno bogoslužje) in darujejo zanje sveto mašo ter delijo miloščino. Lepa, ganljiva navada se je hitro razširila in v naslednjih stoletjih se je udomačila povsod po Evropi. Sredi stisk prve svetovne vojne je papež Benedikt XV. leta 1915 dovolil, da vsak duhovnik daruje na ta dan tri svete maše za rajne. Vernih duš dan se je priljubil tudi slovenskemu vernemu človeku in z njim so povezani nekateri lepi ljudski običaji.

• Austremonij, sv., 4. st., škof v Clermontu v Franciji
• Avdomar, sv., † ok. 669, škof v Franciji
• Bertold, bl., † 1197, opat v Engelbergu v Švici
• Cezarij, sv., prva st., mučenec v Terracini v Italiji
• Donat, sv., 6. st., opat v Španiji
• Florbert, sv., 7. st., opat v Gentu v Belgiji
• Jakob, sv., † 344, duhovnik v Perziji
• Janez in Jakob, sv., † 344, škof in duhovnik v Perziji
• Lauten, sv., † ok. 518, opat v Franciji
• Magnus, sv., 6. st., škof v Milanu v Italiji
• Marcel, sv., 4. st., škof v Parizu v Franciji j,
• Spinul, sv., 7. st., menih v samostanu Moyenmoutier v Franciji
• Teodor Romža, bl., † 1947, škof ukrajinskega vzhodnega obreda v Munkačevu, mučenec
• Vigor, sv., 6. st., škof v Bayeuxu v Franciji
• Vsi sveti

1. november

Na današnji dan Cerkev že nad 1200 let obhaja praznik Vseh svetnikov. Prvo pričevanje, da so v Rimu praznik vseh svetnikov obhajali na 1. november, imamo že iz časa okoli leta 800. Od tam se je praznovanje preneslo v Francijo, Nemčijo in Španijo. Misel o prazniku vseh svetnikov – ne samo mučencev, ki so se jih spominjali že v prvih krščanskih stoletjih – je dobila oprijemljiv izraz, ko je papež Gregor III. okoli leta 740 pri sv. Petru v Rimu posvetil posebno kapelo v čast Odrešeniku, njegovi Materi, apostolom, mučencem in vsem svetnikom. Gregor IV. pa je leta 827 ukazal, naj se 1. novembra v vesoljni Cerkvi slovesno praznuje spomin vseh svetnikov. Kot razlog, zakaj je Cerkev uvedla ta praznik, navajajo predvsem dvoje. Prvi razlog je: število svetnikov je tako naraslo, da ni bilo več mogoče spominjati se vsakega posebej pri bogoslužju. Drugi razlog pa je ta: na praznik vseh svetnikov naj bi popravili, kar med letom na praznike svetnikov po nemarnosti opustimo.

Praznik vseh svetnikov je predvsem praznik majhnih, preprostih, neznatnih svetnikov, ki so 'utonili' v množici svetih. Vsak dan v letu imamo na koledarju imena svetnikov, ki jih je Cerkev kot take uradno razglasila, danes pa se spominjamo: tistih milijonov mater, ki so se posvetile ob svojih otrocih in družinah, med štirimi stenami doma; tiste množice mož, ki so zvesto izvrševali svojo službo v tovarni, v pisarni, za prodajalno mizo, na polju; tistih številnih študentov in mladih delavcev, ki jih je Bog poklical sredi najlepših načrtov in sredi dela, pa so bili pripravljeni na srečanje z njim; tistih nepreglednih množic starih, zapuščenih, bolnih, hromih, naglušnih, slepih, zapostavljenih ljudi, ki so v preskušnjah dozoreli za nebesa; tistih živčnih ljudi, ljudi nagle jeze in z mnogimi slabimi lastnostmi, ki so si iz dneva v dan, od spovedi do spovedi, prizadevali, da bi popravili svoj značaj; tistih preprostih kmečkih duš, ki so živele povezane z Bogom in so brale njegovo pismo v lepoti sveta in so tako o njegovi dobroti vedele več kot učeni profesorji ... Med svetniki so tudi naši prijatelji, naši najožji sorodniki. Vsi tisti, ki so živeli v istem svetu kot mi in v enakih okoliščinah kot mi, pa so znali v vsem iskati in najti Boga.

Praznik vseh svetnikov je veliki dan vere, upanja in ljubezni. To ni 'dan mrtvih', kot je bilo napisano na naših koledarjih do nedavna (in je na nekaterih še!). To je dan živih, kajti Bog je zvest in trdno drži njegova obljuba: »Kdor v me veruje, bo živel, tudi če umrje!« Ti preprosti svetniki, ki so morda utonili v pozabo kmalu potem, ko so umrli in se umaknili iz človeške družbe, živijo. Človeške oči ne vidijo vsega. Ne vidimo Boga in ne vidimo veselja, ki ga je Bog naklonil svojim svetim. Vsi naši rajni, ki počivajo na pokopališčih in drugod v naročju zemlje, so bili ustvarjeni in krščeni zato, da bi postali svetniki. Ta pot je namenjena tudi nam, ki smo s krstom vstopili v občestvo svetih.

Praznik vseh svetnikov je naš skupni praznik, praznik velike krščanske družine. Danes se, kot poje Cerkev v hvalospevu tega slovesnega praznika, "radujemo poveličanja vseh svetih članov Cerkve in ob njihovem zgledu in priprošnji v veri potujemo obljubljeni sreči naproti".

Z novembrom se prične še napeto obdobje v našem uredniškem in založniškem delu. Načrtovati moramo nov letnik, pripraviti Miklavžev katalog in katalog drugih naših izdaj, ki ga boste prejeli naslednji mesec. Miklavžev katalog vam ponuja veliko idej za obdarovanje, predvsem otrok. Na naši spletni strani in v splošnem katalogu, ki bo izšel še pred Miklavžem, pa boste dobili veliko predlogov za obdarovanje najstnikov (njim je nekaj prostora namenjenega že v Miklavževem katalogu) in odraslih. V času krize je pametno pokloniti knjigo, saj je to darilo, s katerim lahko komu pomagamo rešiti kakšno življenjsko vprašanje. Dobra knjiga obogati življenje, česar smo v tem času še posebej potrebni. Knjige Ognjišča so dokaj poceni in dostopne tudi za plitvejše žepe. Velja pa tudi: več ko boste kupovali naših knjig, višje bodo naklade in cene ugodnejše.

Prav o božičnem času – torej primerne tudi za Miklavževo obdarovanje – govorijo tri nove knjige za otroke. Dve knjigi – Naredimo svoje jaslice (božična sestavljenka) in Moje jaslice – sta si podobni. Iz obeh lahko otrok sestavi svoje jaslice. Za to ne potrebuje ne lepila ne škarij. Ob besedilu v knjigi bo otrok spoznal dogodke ob Jezusovem rojstvu od oznanjenja Mariji do obiska svetih Treh kraljev. Tretja, Božične dejavnosti, prinaša ure in ure ugankarske zabave z igrami kot so: ugani razliko, labirinti, poveži točke, izloči vsiljivca, odkrij zabavne napake, pobarvaj sličice z voščenkami ali barvicami ... Več o vseh treh knjigah si lahko preberete v Miklavževem katalogu.

V začetku novembra je praznik vseh svetih in dan vernih duš. Na žalost se pri nas uveljavlja nam tuje praznovanje noči čarovnic, ki v tesnobo krajših dni in prevladovanja teme prinaša samo še večjo tesnobnost, otrokom pa strah. Ravno zato je prav, da ponovno odkrijemo pomen dneva vseh svetih in svetništva. Svetniki so tako nagovorili Leona Oblaka, da je o njih napisal sto sonetov. Ponujamo vam jih v knjigi Sto svetnikov in svetnic v sonetih. Pogovor z avtorjem, ki je tudi uspešen pisec besedil za popevke in univerzitetni profesor, si lahko preberete v rubriki gost meseca. O svetnikih govori tudi knjiga Svetniki sveti svetilniki (več o knjigi si lahko preberete na str. 37). Namenjena je predvsem otrokom, saj na njim primeren način prikaže pomen svetnikov za naše življenje in na kratko predstavi življenje nekaterih najbolj poznanih svetnikov. Besedilo je napisala Berta Golob, izvirne ilustracije pa je ustvarila Silva Karim. Zanimivo besedilo, uganke, iskrice itd. bodo otrokom še približali svetnike.

Iz tiskarne prihaja tudi knjiga Anselma Grüna Ti si moj angel (več o knjigi si lahko preberete na str. 59). Znani pisec duhovnih besedil v njej zatrjuje, da smemo zaupati v to, da nas Bog ne bo pustil samih v naši stiski. Angela, ki nam ga pošilja Bog, lahko nagovarjamo. In s tem, ko ga v stiski nagovorimo, doživimo olajšanje. V knjigi on nagovarja angela pomoči, varnosti, tolažbe, upanja, ozdravljenja, tišine, ljubezni ... Ob koncu knjiga podaja še učenje Cerkve o angelih varuhih in nadangelih izpod peresa pokojnega teološkega profesorja Antona Strleta. V pripravi je še knjiga istega avtorja o božičnih angelih. V njej opisuje vlogo angelov pri dogodkih Jezusovega rojstva.

Prihodnji mesec vas bo čakalo prijetno presenečenje, priloženo Ognjišču. Torej še en razlog več, da ostanete ali postanete zvesti naročniki naše revije.