5. november

V Lukovem evangeliju beremo, da je angel Gabrijel, ki je Mariji oznanil, da bo rodila božjega Sina Jezusa, povedal, da njena sorodnica Elizabeta tudi pričakuje otroka, čeprav je že 'v starosti'. Ko je angel odšel od nje, pove evangelist, "se je Marija odpravila na pot v hriboviti svet". Namenjena je bila v vas Ain Karem na judejskem pogorju, kjer je živela ta njena sorodnica Elizabeta, poročena z Zaharijem, duhovnikom iz Abijeve vrste. Mož je opravljal svojo službo v čudovitem templju, narodnem svetišču v prestolnici Jeruzalem, ki je od Ain Karema oddaljen kakšnih 7 kilometrov.

Evangelist Luka zakonca Elizabeto in Zaharija lepo predstavi: »Oba sta bila pravična pred Bogom. Živela sta brez graje, po vseh Gospodovih zapovedih in navodilih. Otrok pa nista imela, ker Elizabeta ni bila rodovitna, in sta bila že zelo v letih.« Edino to je kalilo njuno zakonsko srečo in soglasje; otrok sta si namreč – kot vsi verni Judje – zelo želela, kajti bili so znamenje božje naklonjenosti in blagoslova. Dolgo sta upala, zdaj pa sta vsem upom dala slovo, kajti po zakonih narave jima je bila pot do starševstva zaprta.

Zato Zaharija ni mogel verjeti, ko mu je božji poslanec med zažiganjem kadila v templju sporočil: »Ne boj se, Zaharija, kajti tvoja molitev je uslišana! Tvoja žena Elizabeta ti bo rodila sina in daj mu ime Janez.« Ko je ostareli duhovnik izrazil dvom, je bil kaznovan z onemelostjo dotlej, ko je bilo novorojenemu otroku treba izbrati ime. Ob tej priložnosti je Zaharija počastil Boga, ki daje življenje, s hvalnico, katero služabniki Cerkve molijo vsako jutro pri svojem molitvenem bogoslužju: »Hvaljen Gospod, Izraelov Bog«. Na tablico je napisal ime sina, ki ga je prejel od Boga kot nepričakovani dar, ime, ki mu ga je bil povedal angel ob oznanjenju: ime Janez se po hebrejsko glasi Johanan in pomeni 'Bog je milostljiv'. Z imenom otroka je označeno tudi njegovo poslanstvo.

Ko se je blaženi čas pričakovanja prevesil že v drugo polovico, je Elizabeto obiskala njena mlada sorodnica Mirjam iz Nazareta. In Elizabeta je po božjem razsvetljenju spoznala, koga nosi Mirjam-Marija v svojem deviškem telesu in vsa presrečna je izrekla pozdrav, ki ga že skoraj dva tisoč let ponavljamo Jezusovi učenci: »Blagoslovljena ti med ženami in blagoslovljen sad tvojega telesa!« Ko sta se pozdravili materi, sta se na skrivnosten način pozdravila tudi njuna otroka: Jezus in Janez Krstnik.

Elizabeta zasluži naše češčenje v dvojnem pogledu: Bog jo je izbral, da je po njej izvršil del odrešitvenega načrta, ona pa se je z vso vdanostjo podredila božjemu ravnanju. Kakor Marija, se je tudi Elizabeta s svojo vdanostjo pokazala 'vredno' izredne božje milosti. Tako je čisto prav, da Elizabeto častimo kot svetniško ženo, ki z veliko vero in zaupanjem potrpežljivo in vdano prenaša svojo usodo, potem pa, ko angel Zahariju oznani, da bo rodila sina, hvaležno in zaupno sprejme božjo voljo. Elizabetino spočetje v njeni visoki starosti kaže popolno svobodo božjega delovanja in neomejeno vsemogočnost Boga, pri katerem "ni nič nemogoče".

Ime Elizabeta je pri nas zelo pogosto ime, vendar je poleg današnje godovnjakinje na koledarju še več svetnic s tem imenom; znani sta zlasti dve kraljici: Elizabeta ali Izabela Portugalska, katere god obhajamo 4. julija, in Elizabeta Ogrska, ki goduje 17. novembra. Ime Zaharija pa je pri nas praktično neznano.

• Agrikola, sv., prva st., mučenec v Bologni v Italiji
• Anantij, sv., 5. st., škof v Rodezu v Franciji
• Birnstan, sv., † 933, škof v Winchestru v Angliji
• Emerik, sv., † 1031, madžarski kralj
• Girard, sv., † 1123, menih v Angersu v Franciji
• Gregor, sv., † ok. 999, opat v Burtscheidu pri Aachenu v Nemčiji
• Helena, bl., † ok. 1230, klarisa iz Padove v Italiji
• Janez Zedazneli in tovariši, sv., 6. st., menihi v Georgiji
• Joanicij, sv., † 846, opat v Bitiniji
• Karel Boromejski, sv., † 1584, nadškof v Milanu
• Modesta, sv., † po 659, opatinja v Trierju v Nemčiji
• Nikander, škof in Hermej, duhovnik, sv., prva st., mučenca v Miri
• Pierij, sv., 4. st., duhovnik iz Aleksandrije, umrl v Rimu
• Vital in Agrikola, sv., prva st., mučenca v Bologni v Italiji

4. november

Današnji svetnik je posebno zanimiv in prikupen zato, ker je z versko obnovo v duhu tridentinskega koncila (1545–1563) začel od zgoraj navzdol: z nastopom na papeškem dvoru, v škofiji, ki ji je bil postavljen za

pastirja, od tod je našel pot med preproste vernike in se končno izčrpal v delu za njihovo večno srečo.

Karel Boromejski je izhajal iz ene najuglednejših rodbin v milanski kneževini, ki je bila v sorodstvu z več vladarji. Rodil se je 2. oktobra 1538 kot tretji otrok senatorja Gilberta Borromea in Margerite Medici. Starši so bili pobožni, globoko verni in dejavni v ljubezni do bližnjega. Mati je umrla, ko je bilo Karlu komaj devet let. Oče se je ponovno poročil, kajti družina s šestimi otroki je potrebovala drugo mater. Družina je upravljala vrsto cerkvenih posestev in je tako bila v tesni zvezi s predstavniki Cerkve. Po tedanji navadi je bil Karel že s sedmimi leti uvrščen med klerike, da je lahko sprejel v upravo cerkveno posest.

Šolanje je pričel v Milanu; ko mu je bilo štirinajst let, se je vpisal na univerzo v mestu Pavia, kjer je študiral pravo in študij po sedmih letih dokončal z dvojnim doktoratom. Leta 1558 je izgubil očeta, leta 1559 pa je njegov stric (materin brat) Gian Angelo Medici poslal papež Pij IV. Oče je Karla veš čas študija navajal k resnemu delu in Karel je užival ugled vzornega študenta. Zato ni čudno, da ga je stric – papež hotel imeti ob sebi, da bi mu s svojim znanjem prava pomagal pri vodstvu Cerkve. Leta 1560 je komaj dvaindvajsetletnega Karla imenoval za kardinala in mu podelil naslov 'stalnega upravitelja' milanske nadškofije, vendar z obveznostjo, da ostane v Rimu kot njegov pomočnik. Mladi 'kardinal-nečak', kot so mu pravili, je bil zelo moder svetovalec stricu – papežu. Tudi na Karlovo prigovarjanje je Pij IV. ponovno sklical in leta 1563 dokončal cerkveni zbor v Tridentu. Tega leta se je Karel po duhovnih vajah dokončno odločil za duhovniški poklic: julija je prejel mašniško posvečenje, decembra istega leta pa je bil posvečen še v škofa. Leta 1565 je v njegovem naročju umrl stric-papež in Karel Boromejski je smel zapustiti Rim.

V Milanu so ga slovesno sprejeli septembra 1565. Mladi nadškof se je nemudoma lotil dela. Najprej je napravil red v nadškofijskih uradih, potem pa je obiskal čisto vse župnije v svoji prostrani nadškofiji. Vtise s teh obiskov je zapisoval in iz teh zapiskov so nastali njegovi sloveči Opomini ljudstvu. Dobro je čutil: če hočem škofijo prenoviti po smernicah tridentinskega koncila, potrebujem dobre sodelavce. Zato je začel ustanavljati semenišča, zavode za vzgojo bodočih duhovnikov. Za vernike je ustanavljal šole, v katerih so poučevali verouk.

Nadškof Karel Boromejski se je izkazal v odpovedi samemu sebi in ljubezni do bližnjega za časa velike kuge, ki je v letih 1576/77 pustošila po njegovi škofiji. Zgodovinarji poročajo, da je bil milanski nadškof tedaj pravi oče kužnih bolnikov.

Oktobra leta 1584 je šel na duhovne vaje v kraj Monte Varallo pri Novari. Z zadnjimi močmi je odpotoval proti Milanu, kjer je 3. novembra 1584 izdihnil svojo dušo, star komaj 46 let. Med svetnike je bil prištet leta 1601. Za svojega zavetnika so si ga izbrali dušni pastirji, vzgojni zavodi in semenišča.

Danes obhaja svoj god večina tistih oseb na Slovenskem, ki nosi ime Karel, Karol, Karl, Karlo, Karla, Karlina pa tudi Drago, Dragotin, Draga, Dragica, Draguška.

• Akepsimas in tovariši, sv., 4. st., mučenci v Perziji
• Alpaida, sv., † 1211, devica iz Cudota v Franciji
• Amicus, sv., † ok. 1045, menih v Avllani v Italiji
• Berard, sv., † 1130, škof v Avezzanu v Italiji
• Ermengavdij, sv., † 1035, škof v Urgelu v Španiji
• Guenael, sv., 6. st., opat v Bretaniji
• Hubert, sv., † 72.7, škof v Tongernu (tudi 30. maja)
• Just Tržaški, sv., † ok. 303, mučenec
• Malahija iz Armagha, sv., † 1148, prenovitelj Irske Cerkve
• Martin Porres, sv., † 1638, ranocelnik in vzornik socialne pravičnosti
• Pij od sv. Alojzija Campidelli, bl., † 1889, redovnik pasijonist
• Pirmin, sv., † ok. 755, škof, misijonar, umrl v Reichenauu v Nemčiji
• Rupert Mayer, bl., † 1945
• Silvija, sv., 7. st., mati sv. papeža Gregorja Velikega
• Simon Ballachi, bl., † ok. 1329, dominikanski brat laik v Riminiju
• Venefrida, sv., 7. st., devica v Walesu
• Viktorin Ptujski, sv., 3. st., škof v Poetoviji (Ptuju)

3. november

Ptuj je najbrž najstarejše mesto na slovenskih tleh. Grajski grič je bil naseljen že vsaj 2.000 let pred Kristusom, o čemer pričajo stara grobišča. Rimljani, ki so na svojih osvajalnih pohodih leta 15 pred Kr. prišli do Drave, *so na tleh nekdanje keltske naselbine zgradili vojaško postojanko Poetovio, ki se je spričo cvetoče obrti in trgovine kmalu razvila v eno najbogatejših rimskih provincialnih mest. V Poetovio je zgodaj prišlo krščanstvo in poročila pravijo, da je bila tukaj že v 3. stoletju škofija. Prvi znani in hkrati najbolj slavni ptujski škof je današnji godovnjak sv. Viktorin.

O njem na kratko, a zanesljivo poroča znameniti prevajalec Svetega pisma sv. Hieronim v svoji knjigi O odličnih možeh. Tam pove, da je Viktorin svoje delavno in Bogu vdano življenje sklenil z mučeniško smrtjo. Bil je izobražen in plodovit pisatelj. Napisal je razlage k prvim trem Mojzesovim knjigam, k prerokom Izaiju, Ezekijelu in Habakuku, k Pridigarju in Visoki pesmi, razložil je Matejev evangelij in Janezovo Razodetje. Njegova spisa O stvarjenju sveta in Razlaga Razodetja sta se ohranila v latinskem jeziku, čeprav sv. Hieronim pravi, da je Viktorin bolj obvladal grščino kot latinščino.

Po tem so nekateri sklepali, da je bil najbrž grškega rodu. Večina poročevalcev o Viktorinu pa je mnenja, da je bil domačin, vzgojen v grškem okolju. Neznana sta kraj in čas njegovega rojstva, bolj zanesljiv pa je čas njegove smrti. Po vsej verjetnosti je prejel mučeniško krono o velikem preganjanju kristjanov za časa cesarja Dioklecijana leta 303. Njegov rojstni dan za nebesa je bil 2. november; ker pa ta dan praznujemo spomin vernih duš, obhajamo njegov god 3. novembra.

Ptujski škof Viktorin je z govorjeno besedo širil Kristusov nauk v svoji škofiji, s svojimi spisi pa je bil učitelj vere tudi drugod, saj so jih uporabljali pri verskem pouku od Afrike do Irske. V svojih razlagah Svetega pisma se je naslanjal na grške cerkvene očete, ki pa jih ni kar prepisoval, temveč je težja poglavja samostojno pojasnjeval. Sv. Hieronim pravi, da so njegova dela znamenita po vsebini, a manj pomembna po obliki. V njegovem času verski nauk še ni bil v celoti natanko določen, zato je Viktorin brez lastne krivde v svojih izvajanjih podal nekatere nazore, ki jih je pozneje Cerkev zavrnila. To je pisal v trdnem prepričanju, da je nauk pravilen, kajti vse življenje se je vneto boril proti verskim zmotam.

Ob preseljevanju narodov je bilo mesto Poetovio razdejano in krščanstvo v tej pokrajini iztrebljeno. Ni znano, kaj se je zgodilo s svetniškimi ostanki škofa Viktorina. Po raznih knjižnicah so se ohranili Viktorinovi spisi in na podlagi teh so nekateri raziskovalci sklepali, da je bil Viktorin škof v mestu Poitiersu v Franciji, zato se je njegovo češčenje razširilo najprej tam. Pred dobrimi dvesto leti pa so znanstveniki dokazali, da je Viktorin deloval in za Kristusa z mučeništvom pričeval v današnjem Ptuju. Tedaj so ptujski cerkveni in svetni gospodje prosili v Rim, da bi smeli tega svetnika v domačem kraju javno častiti, toda brez uspeha. Šele blaženi škof Anton Martin Slomšek je (leta 1848) dosegel, da se sme Viktorinu v mariborski škofiji izkazovati javna čast pri bogoslužnih opravilih – pri maši in molitvenem bogoslužju.

• Acindin in tovariši, sv., 4. st., mučenci v Perziji
• Ambrož, sv., † ok. 520, opat v Saint Maurice v Švici
• Atik in tovariši, sv., 4. st., mučenci v Sebasti
• Jakob Ukmar, † 1971, tržaški duhovnik, pričevalec za vero
• Janez Bodey, bl., † 1583, mučenec v Angliji
• Karter in tovariši, sv., 4. st., mučenci v Armeniji
• Marcijan, sv., † po 381, puščavnik v Siriji
• Marjeta Lotarinška, bl., † 1521, klarisa v Argentanu v Franciji
• Rudolf, bl., † 1076, opat v Vallombrosi v Italiji
• Spomin vseh vernih rajnih
• Tobija, sv., † ok. 320, mučenec v Sebasti z več drugimi vojaki

2. november

Rimski martirologij ali koledar, v katerem so zaznamovali sprva obletnice svetih mučencev, kasneje pa tudi drugih od Cerkve razglašenih svetnikov, naznanja spomin vseh vernih rajnih s temi jedrnatimi besedami: »Danes je slovesni spomin vseh umrlih vernikov. Pravkar se je Cerkev kot skupno nežna čuteča mati potrudila, da bi poveličevala s primernimi slavospevi vse svoje otroke v nebeškem veselju. Zdaj pa bi v svoji materinski skrbi vsem svojim otrokom, ki trpijo v kraju očiščevanja, s svojo mogočno priprošnjo pri Kristusu, svojem Gospodu in Ženinu, rada pomagala, da bi čim prej mogoče bili sprejeti v občestvo nebeščanov.«

Pri nas se je za današnji spominski dan vseh rajnih udomačilo ime 'verne duše' in verni ljudje prosimo za svoje pokojne, ki so morda še v kraju očiščevanja in zorenja za nebesa. Temu kraju ali pravzaprav stanju pravimo vice. To stanje nastopi takoj po smrti za tiste duše, ki imajo v sebi božje življenje posvečujoče milosti, pa še niso zadostile za grehe, ki so jih v življenju storile, ali pa jih teži krivda malih grehov. Kako dolgo traja očiščevanje v vicah pri posameznih dušah, tega ne moremo vedeti. Same si te duše ne morejo pomagati; čas zasluženja je bil zanje končan s trenutkom smrti. Pač pa jim moremo pomagati mi, ki spadamo še k 'potujoči Cerkvi'. S svojo priprošnjo jim morejo pomagati tudi zveličani v nebesih. Temelj za to je tisto nadnaravno dejstvo, ki ga izraža člen apostolske vere: »Verujem v občestvo svetnikov.«

Novi Katekizem katoliške Cerkve pravi: »Cerkev je že od prvih časov dalje častila spomin svojih rajnih ter darovala priprošnje v njihovo korist, predvsem evharistično daritev, da bi potem, ko so bili očiščeni, mogli dospeti do blaženega gledanja Boga. Cerkev priporoča tudi miloščino, odpustke in spokorna dela v korist rajnim.« Glede odpustkov isti Katekizem uči: »Odpustek je odpuščanje časne kazni pred Bogom za tiste grehe, katerih krivda je že odpuščena. Prejme ga kristjan, ki je pravilno pripravljen pod določenimi pogoji ob pomoči Cerkve, katera v službi odrešenja z oblastjo razdeljuje in naklanja zaklad zadostitev Kristusa in svetnikov. Odpustek je delen ali popoln v tem smislu, da nas delno ali popolnoma reši časnih kazni, ki jih dolgujemo za grehe. Odpustite moremo naklanjati ali živim ali rajnim.« V prvih osmih dneh novembra Cerkev za obisk pokopališča in molitev za rajne naklanja popolni odpustek. Prav tako dobi odpustek v vseh cerkvah in javnih kapelah na dan 1. in 2. novembra, ali prejšnjo ali naslednjo nedeljo, kdor moli vsaj očenaš in vero in je bil pri spovedi in obhajilu ter moli po namenu svetega očeta.

Spominu vernih rajnih je posvečen že popoldan praznika Vseh svetih. Tako je bilo že od začetka današnjega 'spomina vseh vernih rajnih', ki sega skoraj tisoč let nazaj. Spomin ima svoj izvor v odredbi sv. Odila, opata v Clunyju, ki je leta 998 ukazal vsem sebi podrejenim samostanom, naj 1. novembra popoldne po vseh cerkvah zvoni mrtvim v spomin, menihi naj molijo večernice za mrtve, drugi dan pa naj za mrtve opravijo slovesen oficij (molitveno bogoslužje) in darujejo zanje sveto mašo ter delijo miloščino. Lepa, ganljiva navada se je hitro razširila in v naslednjih stoletjih se je udomačila povsod po Evropi. Sredi stisk prve svetovne vojne je papež Benedikt XV. leta 1915 dovolil, da vsak duhovnik daruje na ta dan tri svete maše za rajne. Vernih duš dan se je priljubil tudi slovenskemu vernemu človeku in z njim so povezani nekateri lepi ljudski običaji.

• Austremonij, sv., 4. st., škof v Clermontu v Franciji
• Avdomar, sv., † ok. 669, škof v Franciji
• Bertold, bl., † 1197, opat v Engelbergu v Švici
• Cezarij, sv., prva st., mučenec v Terracini v Italiji
• Donat, sv., 6. st., opat v Španiji
• Florbert, sv., 7. st., opat v Gentu v Belgiji
• Jakob, sv., † 344, duhovnik v Perziji
• Janez in Jakob, sv., † 344, škof in duhovnik v Perziji
• Lauten, sv., † ok. 518, opat v Franciji
• Magnus, sv., 6. st., škof v Milanu v Italiji
• Marcel, sv., 4. st., škof v Parizu v Franciji j,
• Spinul, sv., 7. st., menih v samostanu Moyenmoutier v Franciji
• Teodor Romža, bl., † 1947, škof ukrajinskega vzhodnega obreda v Munkačevu, mučenec
• Vigor, sv., 6. st., škof v Bayeuxu v Franciji
• Vsi sveti