• Abraham, sv., † pred 368, puščavnik v Egiptu
• Antonija iz Brescie, sv., † 1507, dominikanka v Ferrari v Italiji
• Deziderij, sv., † 623, škof v Auxerru v Franciji
• Elesbaan (Kaleb), sv., † ok. 555, kralj v Etiopiji
• Eroteida, sv., 4. st., mučenka v Kapadokiji
• Evarist, sv., 1. st., papež
• Frumencij, sv., 4. st., škof v Etiopiji
• Gavdioz, sv., 5./6. st., škof iz Afrike, umrl v Neaplju v Italiji
• Kapitolina in Eroteida, sv., 4. st., mučenki v Kapadokiji
• Kolman, sv., † ok. 632, menih na Irskem
• Kristeta, sv., † ok. 303, mučenka v Španiji
• Marija od Učlovečenja (Rosal), bl.,†1886, prva blažena iz Gvatemale
• Namatij, sv., † ok. 460, škof v Clermontu v Franciji
• Sabina, sv., † ok. 303, mučenka v Španiji
• Tekla Haimanet, sv., † ok. 710, menih v Etiopiji
• Traseas, sv., † ok. 170, škof v Frigiji
• Vincenc, Sabina in Kristeta, sv., † ok. 303, mučenci v Španiji

27. oktober

Avilo, mesto v srcu Španije, je najbolj proslavila sv. Terezija Velika (ali Jezusova), cerkvena učiteljica in prenovi– teljica strogega karmeličanskega reda (njen god je 15. oktobra). Svetniški cvetovi so tod vzcveteli tudi v prejšnjih časih. Že v prvih krščanskih stoletjih so se prebivalci Iberskega polotoka, ki je bil tedaj del prostranega rimskega imperija, oklenili evangelija. Postal je vodilo njihovega življenja in zanj so bili pripravljeni tudi umreti. Med preganjanjem za časa cesarja Dioklecijana (vladal je v letih 284–305), ki je bilo zadnje veliko preganjanje v rimski državi, so v Avili pričevali za Kristusa trije junaški mučenci: Vincenc ter njegovi sestri Sabina in Kristeta. Spominjamo se jih 27. oktobra, toda ime Kristete se na koledarjih pogosto izpušča.

Ti sveti mučenci iz Avile spadajo, kot rečeno, med tiste španske mučence, ki so žrtvovali svoje življenje za vero v času najbolj krvavega preganjanja kristjanov, ki ga je sprožil odlok cesarja Dioklecijana 23. februarja leta 303. Preganjanje je trajalo celo desetletje in je bilo zlasti neusmiljeno na zahodu rimskega cesarstva, kjer je kot Dioklecijanov sovladar gospodoval okrutni Maksimin Daja. Namen preganjanja je bil: iztrebiti krščanstvo in vzpostaviti versko enotnost v državi, da bi se velikanski imperij, ki so mu od vseh strani grozila nova, mlada ljudstva, mogel uspešno braniti pred njimi. Toda rimska država je bila moralno na tleh, zato je takšni ukrepi, kot odloki zoper kristjane, niso mogli ozdraviti.

Po zelo starem izročilu, ki se je ohranilo med krščanskim prebivalstvom osrednjega dela Španije, so okoli leta 305 prišli v Avilo iz mesteca Ebura južno od nje trije kristjani, ki jim je uspelo uiti preganjavcem. To so bili Vincenc in njegovi sestri Sabina in Kristeta. Kristjanom v Avili so pripovedovali, kaj se jim je bilo zgodilo. Kot mnogi kristjani, tudi Vincenc ni hotel žrtvovati malikom in po božje častiti vladarja. Zato so ga vrgli v ječo. Toda njegova plemenita osebnost je napravila tako silen vtis na stražarje, da so se mnogi od njih spreobrnili h krščanstvu. Vincencovima sestrama Sabini in Kristeti so pomagali, da sta brata rešili iz ječe. Vsi skupaj so pobegnili v Avilo. Toda preganjalci so prišli za njimi, jih prijeli in okrutno mučili: bičali so jih, jih obglavili in njihova trupla razčetverili, potem pa jih vrgli v divjino zunaj mesta, da bi jih požrle zveri. To se je zgodilo 27. oktobra leta 306.

Toda zveri se krvavim ostankom svetih mučencev niso mogle približati, ker jih je varovala velikanska kača, katere bivališče je bilo v tistem skalovju. Neki bogat Jud iz Avile, ki je kristjane smrtno sovražil, je šel pogledat, kje so trupla, da bi jih onečastil. Tedaj pa se mu je tista kača– varuhinja ovila okoli telesa. Jud je v tem videl božjo kazen za svoje podle naklepe. Skesano je obljubil, da postane kristjan in kača ga je takoj izpustila iz objema.

Legenda ve dalje povedati, da je spreobrnjeni Jud na tistem kraju postavil cerkev, posvečeno svetim mučencem, ki je bila zelo preprosta stavba, kajti to so bili še časi preganjanj. Kasneje je tam zrasla mogočna bazilika sv. Vincenca, ki jo danes obiskovalci Avile občudujejo kot eno najlepših cerkva tega mesta. Grajena je v romanskem slogu, ki je bil vodilen v 12. stoletju.

Na današnji dan poleg redkih Vincencev (zavetnika večine le-teh sta bolj sv. Vincencij, diakon – 22. januarja ali sv. Vincencij Pavelski 27. septembra) godujejo Sabine; drugi obliki tega imena sta Savina in Savka.

• Angibramnus, sv., † 791, škof v Metzu v Franciji
• Bernard iz Calboja, sv., † 1243, opat in škof v Vichu v Španiji
• Bonaventura iz Potenze, bl., † 1711, minorit
• Damijan, bl., † 1484, dominikanec iz Reggio Emilia v Italiji
• Demetrij Solunski, sv., † ok. 304, mučenec
• Eata, sv., † 686, škof
• Felicisim, sv., 3. st., mučenec iz Afrike
• Fulk, sv., † 1229, škof v Papiji v Italiji
• Lucijan in Marcijan, sv., † 250, mučenca v Nikomediji
• Marcijan, sv., † 250, mučenec v Nikomediji
• Rogacijan in Felicisim, sv., 3. st., mučenca iz Afrike
• Rustik, sv., † ok. 461, škof v Narbonnu v Franciji

26. oktober

Ime Demetrij izhaja iz grškega imena Demetrios, kar pomeni 'sin Demetre', boginje poljedelstva in rodovitnosti. Ime je, razumljivo, najbolj priljubljeno pri Grkih, precej razširjeno je tudi pri Rusih, kjer je spremenjeno v Dimitrij, pa tudi pri Srbih ga pogosto slišimo. Pri nas je Demetrijev zelo malo, nekaj več je Dimitrijev, še najbolj pogosta je skrajšana oblika Mitja.

Demetrij je ime več svetnikov, od katerih je najbolj znan sv. Demetrij iz Soluna, mučenec in zavetnik vojakov. Njegovo češčenje se je že zgodaj razširilo tako na Vzhodu kakor na Zahodu. Vzhodna Cerkev ga slavi kot 'velikega mučenca' in obhaja njegov god 26. oktobra. Samo v Grčiji mu je bilo posvečenih več kot dvesto cerkva, od katerih je najbolj veličastna tista v Solunu, kjer je njegov grob.

Domnevo, da gre za dva svetnika z enakim imenom, od katerih naj bi eden umrl mučeniške smrti v Sirmiumu, današnji Sremski Mitrovici, drugi pa v Tesalonikah ali Solunu, je mogoče razrešiti takole: Demetrij je bil samo eden, ki je bil verjetno usmrčen okoli leta 304 za vlade cesarja Maksencija v Sirmiumu, od koder je njegovo češčenje prišlo v Solun. Tam mu je v 5. stol. Leontij, prefekt Ilirske pokrajine, v zahvalo za čudežno ozdravitev, postavil veličastno baziliko, ki so jo pozneje večkrat obnovili. Tako je postal Solun središče češčenja tega svetnika, h kateremu se je ljudstvo zatekalo kot priprošnjiku zoper sovražne napade ter zoper vse vsakdanje stiske in nadloge.

Njegov grob v Solunu je bil zlasti v srednjem veku cilj številnih romarjev, ki so se od tam vračali s posodicami zdravilnega olja. Še dandanes je svetnikov god največji praznik v Solunu, ki ga obhajajo s slovesno procesijo po mestu. Nekoč je bil ta dan tudi največji semanji dan, ki so se ga udeležile vse balkanske dežele.

Okrog tega svetnika se je spletlo mnogo legend, v katerih nastopa Demetrij kot visok častnik rimske vojske, v drugih spet kot prokonzul v Ahaji (Grčiji); po nekaterih poročilih je bil diakon. Legendam ustrezno ga tudi upodabljajo kot rimskega častnika s kopjem ali sulico, s ščitom, včasih s križem na ščitu in s petimi vrtnicami v križu. Zgodnjekrščanski relief, najbrž iz carigrajske cerkve svete Modrosti, kaže svetnika kot mladeniča v dolgi obleki, pred prsmi drži križ in obdaja ga svetniški sij. V vzhodni Cerkvi so ga pogosto upodabljali skupaj s svetim Jurijem in z drugimi tako imenovanimi 'svetniki na konjih'. Na poslikanem oknu stolnice v Strasburgu je upodobljen v noši križarja s sulico in ščitom. Križarjem je bil namreč priprošnjik v bojih z neverniki. V ruskih cerkvah je upodobljen na neštetih ikonah. Za svojega zavetnika ga časte vojaki.

26. oktober

Med mnogimi Lucijani, ki jih katoliška Cerkev časti kot svetnike in so bili povečini mučenci iz prvih krščanskih stoletij, je najbolj znan sv. Lucijan Antiohijski, teolog in mučenec (+ 312), čigar god obhajamo 7. januarja. Danes se spominjamo sv. Lucijana in petih drugih kristjanov, o katerih obstaja več martirologijev ali opisov njihovega mučeništva, ki pa se glede nekaterih podatkov med seboj razhajajo. Skoraj vsi kot kraj njihovega mučeništva navajajo mesto Nikomedijo v maloazijski pokrajini Bitiniji, soglašajo tudi, da so umrli med preganjanjem cesarja Decija (okoli leta 250), na smrt pa jih je obsodil prokonzul Sabin. Njihov spomin se je od vsega začetka obhajal 26. oktobra in tako je ostalo do današnjih dni.

Neko latinsko in neko sirsko poročilo o svetih mučencih, ki se jih spominjamo danes, poudarjata imeni Lucijan in Marcijan. Moža naj bi bila čarovnika, ki se pri izvrševanju svojega poklica nista ozirala na pravičnost in poštenost. Bila sta brezvestna sleparja. Spreobrnila ju je neka krščanska devica, ki jo z vsemi svojimi čarovnijami in sleparijami nista mogla začarati in odvrniti od njene zaobljube čistosti. Božja moč, ki jo je devica prejemala od Kristusa, je zmagala nad gospostvom vladarja teme – hudobnega duha, ki sta mu Lucijan in Marcijan služila. Sklenila sta, da bosta tudi onadva služila Kristusu. Ko je rimski upravitelj zvedel, da sta postala kristjana, ju je dal zgrabiti in pripeljati pred sodišče. Ves drugi del poročila govori o poteku tega zaslišanja. Lucijan in Marcijan sta jasno in odločno odgovarjala na vsa vprašanja prokonzula. Niso ju omajale niti njegove obljube, da ju izpusti, če darujeta rimskim bogovom, niti njegove grožnje z mukami in smrtno obsodbo. Pogumno sta šla v smrt. Po obeh poročilih se je to zgodilo 26. oktobra. Sirsko poročilo navaja kot kraj mučeništva Lucijana, Marcijana in njunih tovarišev Antiohijo, ki je bila tedaj velemesto rimskega cesarstva.

Cesar Decij je izdal odlok zoper kristjane, misleč, da bo rimska država trdnejša, če v njej obnovi staro državno vero – poganstvo. Toda cesar s svojim odlokom ni dosegel tistega, kar je želel. Preganjanje je trajalo manj kot poldrugo leto, kajti cesar Decij je poleti 251 padel v bojih z Goti in z njegovo smrtjo je bilo preganjanja konec. Notranji vzrok neuspeha tega preganjanja je bila velika zmota, v kateri je cesar živel: previsoko je namreč cenil moč poganstva, ni pa poznal življenjske moči krščanstva in ga je zato podcenjeval.

Ime Lucijan (pomeni 'svetel') pri nas ni posebno na gosto posejano; pogosteje ga slišimo na Primorskem in sicer tudi v italijanski obliki Lučano.

• Ambrož Barlow, sv., † 1641, mučenec v Lancastru v Angliji
• Ana Line, sv., † 1600, angleška mučenka v Londonu
• Anton od sv. Ane (Galvao de Franca), bl., † 1822, brazilski redovnik
• Bernard iz Calboja, sv., † 1243, opat in škof v Vichu v Španiji
• Darija, sv., 3./4. st., mučenka
• David Lewis, sv., † 1679, duhovnik jezuit, mučenec v Angliji
• Edmund Arrowsmith, sv., † 1628, jezuit, mučenec v Lancastru v Angliji
• Edmund Gennings, glej Štirideset angleških mučencev
• Evstahij White, glej Štirideset angleških mučencev
• Filip Evans in Janez Lloyd, sv., † 1679, mučenca v Cardiffu v Angliji
• Filip Howard, sv., † 1595, mučenec v Londonu v Angliji
• Fronto, sv., 5./6. st., prvi škof v Perigueuxu v Franciji
• Fructus in tovariši, sv., † ok. 715, mučenci v okolici Segovie v Španiji
• Gavdencij, sv., † ok. 410, škof v Brescii v Italiji
• Henrik Morse, sv., † 1645, duhovnik in mučenec v Londonu v Angliji
• Henrik Walpole, sv., † 1595, duhovnik, mučenec v Angliji
• Janez Almond, sv., † 1612, mučenec v Angliji
• Janez Boste in tovariši, sv., † 1594, angleški mučenci
• Janez Kemble, sv., † 1679, duhovnik in mučenec v Angliji
• Janez Payne, sv., † 1582, mučenec v Angliji
• Janez Roberts, glej Štirideset angleških mučencev
• Janez Southworth, sv., † 1654, mučenec v Londonu v Angliji
• Krišpin in Krišpinijan, sv., † ok. 303, mučenca
• Krišpinijan, sv., † ok. 303, mučenec
• Krizant in Darija, sv., 3./4. st., mučenca
• Kutbert Mayne, sv., † 1577, mučenec v Angliji
• Ludvik iz Arnsteina, bl., † 1185, premonstratenski redovnik v Gummersheimu v Nemčiji
• Lupus, sv., 5. st., škof v Bayeux v Franciji
• Margareta Ward, sv., † 1588, angleška mučenka v Towru v Londonu
• Marjeta Clittherow, sv., † 1586, mučenka v Yorku v Angliji
• Markijan in Martirij, sv., † ok. 351, mučenca v Carigradu
• Martirij, sv., † ok. 351, mučenec v Carigradu
• Nikolaj Owen, bl., † 1606, jezuitski duhovnik in mučenec v Londonu v Angliji
• Polidor Plasden, sv., 16./17. st., mučenec
• Rihard Gwyn, sv., † 1584, mučenec v Wrexhamu v Angliji
• Robert Southwell, sv., † 1595, duhovnik in mučenec v Londonu
• Svithun Wells, glej Štirideset angleških mučencev
• Štirideset angleških mučencev, sv., 16./17. st.
• Tadej Machar, bl., † 1497, škof v Corku na Irskem
• Tomaž Garnet, sv., † 1608, jezuit, mučenec v Londonu v Angliji
• Viljem Janez Plessington, sv., † 1673, mučenec v Chestru v Angliji

25. oktober

Doma sta bila iz Rima, v času Dioklecijanovega preganjanja pa sta se okoli leta 303 zatekla v Galijo (sedanjo Francijo), kjer sta se izučila čevljarske obrti in revežem zastonj popravljala obutev. Kmalu so ju zaradi krščanske vere prijeli in usmrtili. Omenjamo ju zato, ker sta zavetnika čevljarjev, strojarjev, sedlarjev ter krojačev in tkalcev in je bilo njuno podobo mogoče najti v številnih delavnicah, zlasti čevljarskih.

25. oktober

Ni mogoče natančno ugotoviti, kdaj sta svetniška zakonca pretrpela mučeništvo; izročilo govori za tretje ali četrto stoletje. Njun grob na rimskem pokopališču ob novi salarijski cesti je papež Damaz sam okrasil z latinskim napisom. Ob navalu Gotov v 6. stoletju je bil razdejan, papež Hadrijan I. pa ga je dal kasneje obnoviti. Njuno češčenje se je iz Rima širilo proti severu Italije ter od tam v Francijo in nemške dežele. Njun praznik se obhaja na današnji dan že od leta 450 dalje in ga navaja Hieronimov martirologij. Njuni sveti ostanki danes počivajo v pozlačeni leseni krsti v benediktinskem samostanu Münsterfeld južno od Kölna. Nekaj relikvij je prinesel leta 830 v Salzburg nadškof Adalwin z romanja v Rim. Krizanta in Darijo so za svoja zavetnika izbrali sodniki.

Opis njunega trpljenja je iz poznejše dobe in se bere kot poučna zgodba, nima pa zgodovinske vrednosti. Krizant je bil že kristjan, ko ga je oče silil, naj se krščanski veri odpove. Vse je bilo zaman, zato ga je dal zapreti s petimi deklinami, ki naj bi ga zapeljale. Te so se pogreznile v trdno spanje, tako da z njimi ni bilo nič. Modra, boginji Vesti posvečena devica Darija naj bi Krizanta pregovorila, da zataji krščansko vero. Med njima se je razpletel pogovor o verskih vprašanjih in Krizant je o krščanstvu govoril tako prepričljivo, da je Darijo spreobrnil. Končno sta v očetovo veselje sklenila, da se bosta poročila, med sabo pa sta sklenila zaobljubo devištva. Zdaj sta skupno spreobračala ljudi h krščanstvu. Neki knez (sodnik), ki je preganjal kristjane, je dal Krizanta vreči v smrdljiv hlev, ki pa se je napolnil s prijetnim duhom, ko je svetnik stopil vanj. Darijo je dal zvleči v hišo k vlačugam. Toda lev, ki je ušel knezu iz ograjenega prostora, je varoval Darijo pred moškimi. Tudi služabnike, ki so hoteli Darijo zgrabiti, je prestrašil, ni jim pa storil nič hudega. Zdaj je knez ukazal, naj zakurijo veliko grmado, na kateri naj bi sežgali Krizanta in Darijo z levom vred. Darija je levu ukazala, naj gre proč. Svetnikoma tudi ogenj ni nič škodoval, zato so ju vrgli v jamo ter živa zasuli s peskom in kamenjem, kjer sta se zadušila. Tako sta dosegla venec mučeništva.

Danes godujejo tiste žene in dekleta, ki jim je ime Darija, Darja ali Darinka in jih je na Slovenskem kar precej. Ime Darija izhaja iz perzijščine, kjer so se trije kralji imenovali Darij oziroma Darej, kar je prvotno pomenilo 'posestnik, mogočnež'.