• Anton, bl., 15. st., manjši brat iz Sulmone v Italiji
• Domnin, sv., 4. st., mučenec v Solunu
• Eadzij, sv., † 1050, škof v Canterburyju v Angliji
• Faro, sv., † ok. 670, škof v mestu Meaux v Franciji
• Ferutij, sv., prva st., mučenec v Mainzu v Nemčiji
• Fidelis, sv., 3./4. st., mučenec blizu Coma v Italiji
• Firmilijan, sv., † 268, škof v Cezareji v Kapadokiji
• Janez Chisi, bl., † 1368, avguštinski eremit v Sieni v Italiji
• Janez Hozibita, sv., † ok. 635, škof v Cezareji v Palestini
• Juda Tadej, sv., 1. st., apostol
• Malhion, sv., † ok. 270, duhovnik v Antiohiji
• Salvij, sv., † ok. 625, škof v Amiensu v Franciji
• Simon in Juda Tadej, sv., 1. st., apostola
• Stefan Cioni, bl., † ok. 1433, regularni kanonik v Bologni v Italiji
• Stefan Sabait, sv., † 807, menih v Palestini
• Tomaž Terai in tovariši, bl.,†1630, mučenci v Nagasakiju na Japonskem

28. oktober

Starokrščansko izročilo ve povedati, da so nekateri apostoli po Jezusovem vnebohodu in prihodu Svetega Duha oznanjali evangelij skupaj. Med temi naj bi bila tudi Simon in Juda, ki ju na vseh seznamih apostolov v evangelijih najdemo na desetem in enajstem mestu – na dvanajstem, zadnjem, je vselej izdajalec Juda Iškariot. Zaradi tega sta apostola Simon in Juda neločljivo povezana tudi na vseh svetniških koledarjih katoliške Cerkve in njun praznik obhajamo 28. oktobra.

Simona – ime pomeni 'Bog je uslišal' – sta bila med apostoli dva: prvemu je Jezus, ko ga je poklical, dodal vzdevek Peter (Skala), drugega evangelist Luka imenuje Gorečnik, Marko pa Kananejec, kar je isto v hebrejskem jeziku. To daje slutiti, da je pripadal stranki zelotov, ki je bila prežeta s politično obarvanim mesijanizmom. O njegovem življenju vemo prav malo zanesljivega. Mnogi razlagalci Svetega pisma sodijo, da je bil Simon rodni brat Juda Tadeja in Jakoba mlajšega, prvega jeruzalemskega škofa, ki ga je dal veliki duhovnik Anan leta 62 kamnati. Simon naj bi ga nasledil na škofijskem sedežu v Jeruzalemu. Preden so Rimljani začeli leta 70 oblegati Jeruzalem, je Simon, ki je imel pred očmi Jezusovo napoved o razdejanju Jeruzalema, svoje vernike izpeljal iz mesta. Za časa cesarja Trajana (98–117) je nastopilo veliko preganjanje kristjanov in med tem viharjem je leta 107 kot junaški mučenec dal svoje življenje za Kristusa tudi jeruzalemski škof Simon, ki je bil tedaj star že blizu 120 let. Po drugem izročilu pa naj bi Simon Gorečnik oznanjal evangelij v Egiptu in Juda Tadej v Mezopotamiji, nazadnje pa naj bi delovala skupaj v Perziji. Tam so poganski duhovniki Juda pobili s koli, Simona pa po hudem mučenju prežagali, zato Juda upodabljajo s kiji, Simona pa z žago.

Tudi Juda sta bila v apostolskem zboru dva: Juda Tadej in Juda Iškariot. Prvi je imel tri brate: Jožefa, Jakoba mlajšega in Simona. Slednja dva sta bila apostola in jeruzalemska škofa. Njihov oče je bil Kleofa, ki ga Sveto pismo imenuje tudi Alfej, in naj bi bil brat sv. Jožefa. Tudi njihova mati Marija Kleofova je bila v sorodu z Jezusovo materjo Marijo in je bila med tistimi ženami, ki so spremljale Jezusa na njegovih potih in mu ostale zveste do Kalvarije. Alfej naj bi že zgodaj umrl, zato je sv. Jožef prevzel skrb za nečake, odtod naziv 'Gospodova brata', ki ga zasledimo v Svetem pismu, dasi sta bila le Jezusova bratranca. Po binkoštnem prazniku naj bi Juda Tadej deloval v Mezopotamiji in nazadnje v Perziji, kjer je umrl mučeniške smrti skupaj s svojim bratom Simonom.

Apostola sta bila dolgo 'pozabljena'; v 18. stoletju pa se je obnovilo zlasti češčenje Juda Tadeja, ki je v današnjih dneh zelo živo. Velja za priprošnjika v skoraj brezupnih zadevah in v številnih cerkvah najdemo njegovo podobo, ob kateri je posebna molitev njemu na čast. Simona so za svojega zavetnika izbrali barvarji, strojarji, drvarji, usnjarji, zidarji in tkalci.

Na slovenskih tleh imata apostola Simon in Juda tri župnijske cerkve in pet podružnih cerkva.

V slovenskem ljudskem izročilu veljata Simon in Juda za zimska svetnika, saj ob njunem godu nemalokrat že zapade sneg.

Imeni Simon in Tadej ('velikodušen, hraber') sta pri nas dokaj razširjeni. Oblike imena Simon so še: Simo, Sime, Simek, starinsko Šimen, Šmonca; priljubljene so tudi ženske oblike Simona, Simonka, Simoneta.

• Abraham, sv., † pred 368, puščavnik v Egiptu
• Antonija iz Brescie, sv., † 1507, dominikanka v Ferrari v Italiji
• Deziderij, sv., † 623, škof v Auxerru v Franciji
• Elesbaan (Kaleb), sv., † ok. 555, kralj v Etiopiji
• Eroteida, sv., 4. st., mučenka v Kapadokiji
• Evarist, sv., 1. st., papež
• Frumencij, sv., 4. st., škof v Etiopiji
• Gavdioz, sv., 5./6. st., škof iz Afrike, umrl v Neaplju v Italiji
• Kapitolina in Eroteida, sv., 4. st., mučenki v Kapadokiji
• Kolman, sv., † ok. 632, menih na Irskem
• Kristeta, sv., † ok. 303, mučenka v Španiji
• Marija od Učlovečenja (Rosal), bl.,†1886, prva blažena iz Gvatemale
• Namatij, sv., † ok. 460, škof v Clermontu v Franciji
• Sabina, sv., † ok. 303, mučenka v Španiji
• Tekla Haimanet, sv., † ok. 710, menih v Etiopiji
• Traseas, sv., † ok. 170, škof v Frigiji
• Vincenc, Sabina in Kristeta, sv., † ok. 303, mučenci v Španiji

27. oktober

Avilo, mesto v srcu Španije, je najbolj proslavila sv. Terezija Velika (ali Jezusova), cerkvena učiteljica in prenovi– teljica strogega karmeličanskega reda (njen god je 15. oktobra). Svetniški cvetovi so tod vzcveteli tudi v prejšnjih časih. Že v prvih krščanskih stoletjih so se prebivalci Iberskega polotoka, ki je bil tedaj del prostranega rimskega imperija, oklenili evangelija. Postal je vodilo njihovega življenja in zanj so bili pripravljeni tudi umreti. Med preganjanjem za časa cesarja Dioklecijana (vladal je v letih 284–305), ki je bilo zadnje veliko preganjanje v rimski državi, so v Avili pričevali za Kristusa trije junaški mučenci: Vincenc ter njegovi sestri Sabina in Kristeta. Spominjamo se jih 27. oktobra, toda ime Kristete se na koledarjih pogosto izpušča.

Ti sveti mučenci iz Avile spadajo, kot rečeno, med tiste španske mučence, ki so žrtvovali svoje življenje za vero v času najbolj krvavega preganjanja kristjanov, ki ga je sprožil odlok cesarja Dioklecijana 23. februarja leta 303. Preganjanje je trajalo celo desetletje in je bilo zlasti neusmiljeno na zahodu rimskega cesarstva, kjer je kot Dioklecijanov sovladar gospodoval okrutni Maksimin Daja. Namen preganjanja je bil: iztrebiti krščanstvo in vzpostaviti versko enotnost v državi, da bi se velikanski imperij, ki so mu od vseh strani grozila nova, mlada ljudstva, mogel uspešno braniti pred njimi. Toda rimska država je bila moralno na tleh, zato je takšni ukrepi, kot odloki zoper kristjane, niso mogli ozdraviti.

Po zelo starem izročilu, ki se je ohranilo med krščanskim prebivalstvom osrednjega dela Španije, so okoli leta 305 prišli v Avilo iz mesteca Ebura južno od nje trije kristjani, ki jim je uspelo uiti preganjavcem. To so bili Vincenc in njegovi sestri Sabina in Kristeta. Kristjanom v Avili so pripovedovali, kaj se jim je bilo zgodilo. Kot mnogi kristjani, tudi Vincenc ni hotel žrtvovati malikom in po božje častiti vladarja. Zato so ga vrgli v ječo. Toda njegova plemenita osebnost je napravila tako silen vtis na stražarje, da so se mnogi od njih spreobrnili h krščanstvu. Vincencovima sestrama Sabini in Kristeti so pomagali, da sta brata rešili iz ječe. Vsi skupaj so pobegnili v Avilo. Toda preganjalci so prišli za njimi, jih prijeli in okrutno mučili: bičali so jih, jih obglavili in njihova trupla razčetverili, potem pa jih vrgli v divjino zunaj mesta, da bi jih požrle zveri. To se je zgodilo 27. oktobra leta 306.

Toda zveri se krvavim ostankom svetih mučencev niso mogle približati, ker jih je varovala velikanska kača, katere bivališče je bilo v tistem skalovju. Neki bogat Jud iz Avile, ki je kristjane smrtno sovražil, je šel pogledat, kje so trupla, da bi jih onečastil. Tedaj pa se mu je tista kača– varuhinja ovila okoli telesa. Jud je v tem videl božjo kazen za svoje podle naklepe. Skesano je obljubil, da postane kristjan in kača ga je takoj izpustila iz objema.

Legenda ve dalje povedati, da je spreobrnjeni Jud na tistem kraju postavil cerkev, posvečeno svetim mučencem, ki je bila zelo preprosta stavba, kajti to so bili še časi preganjanj. Kasneje je tam zrasla mogočna bazilika sv. Vincenca, ki jo danes obiskovalci Avile občudujejo kot eno najlepših cerkva tega mesta. Grajena je v romanskem slogu, ki je bil vodilen v 12. stoletju.

Na današnji dan poleg redkih Vincencev (zavetnika večine le-teh sta bolj sv. Vincencij, diakon – 22. januarja ali sv. Vincencij Pavelski 27. septembra) godujejo Sabine; drugi obliki tega imena sta Savina in Savka.

• Angibramnus, sv., † 791, škof v Metzu v Franciji
• Bernard iz Calboja, sv., † 1243, opat in škof v Vichu v Španiji
• Bonaventura iz Potenze, bl., † 1711, minorit
• Damijan, bl., † 1484, dominikanec iz Reggio Emilia v Italiji
• Demetrij Solunski, sv., † ok. 304, mučenec
• Eata, sv., † 686, škof
• Felicisim, sv., 3. st., mučenec iz Afrike
• Fulk, sv., † 1229, škof v Papiji v Italiji
• Lucijan in Marcijan, sv., † 250, mučenca v Nikomediji
• Marcijan, sv., † 250, mučenec v Nikomediji
• Rogacijan in Felicisim, sv., 3. st., mučenca iz Afrike
• Rustik, sv., † ok. 461, škof v Narbonnu v Franciji

26. oktober

Ime Demetrij izhaja iz grškega imena Demetrios, kar pomeni 'sin Demetre', boginje poljedelstva in rodovitnosti. Ime je, razumljivo, najbolj priljubljeno pri Grkih, precej razširjeno je tudi pri Rusih, kjer je spremenjeno v Dimitrij, pa tudi pri Srbih ga pogosto slišimo. Pri nas je Demetrijev zelo malo, nekaj več je Dimitrijev, še najbolj pogosta je skrajšana oblika Mitja.

Demetrij je ime več svetnikov, od katerih je najbolj znan sv. Demetrij iz Soluna, mučenec in zavetnik vojakov. Njegovo češčenje se je že zgodaj razširilo tako na Vzhodu kakor na Zahodu. Vzhodna Cerkev ga slavi kot 'velikega mučenca' in obhaja njegov god 26. oktobra. Samo v Grčiji mu je bilo posvečenih več kot dvesto cerkva, od katerih je najbolj veličastna tista v Solunu, kjer je njegov grob.

Domnevo, da gre za dva svetnika z enakim imenom, od katerih naj bi eden umrl mučeniške smrti v Sirmiumu, današnji Sremski Mitrovici, drugi pa v Tesalonikah ali Solunu, je mogoče razrešiti takole: Demetrij je bil samo eden, ki je bil verjetno usmrčen okoli leta 304 za vlade cesarja Maksencija v Sirmiumu, od koder je njegovo češčenje prišlo v Solun. Tam mu je v 5. stol. Leontij, prefekt Ilirske pokrajine, v zahvalo za čudežno ozdravitev, postavil veličastno baziliko, ki so jo pozneje večkrat obnovili. Tako je postal Solun središče češčenja tega svetnika, h kateremu se je ljudstvo zatekalo kot priprošnjiku zoper sovražne napade ter zoper vse vsakdanje stiske in nadloge.

Njegov grob v Solunu je bil zlasti v srednjem veku cilj številnih romarjev, ki so se od tam vračali s posodicami zdravilnega olja. Še dandanes je svetnikov god največji praznik v Solunu, ki ga obhajajo s slovesno procesijo po mestu. Nekoč je bil ta dan tudi največji semanji dan, ki so se ga udeležile vse balkanske dežele.

Okrog tega svetnika se je spletlo mnogo legend, v katerih nastopa Demetrij kot visok častnik rimske vojske, v drugih spet kot prokonzul v Ahaji (Grčiji); po nekaterih poročilih je bil diakon. Legendam ustrezno ga tudi upodabljajo kot rimskega častnika s kopjem ali sulico, s ščitom, včasih s križem na ščitu in s petimi vrtnicami v križu. Zgodnjekrščanski relief, najbrž iz carigrajske cerkve svete Modrosti, kaže svetnika kot mladeniča v dolgi obleki, pred prsmi drži križ in obdaja ga svetniški sij. V vzhodni Cerkvi so ga pogosto upodabljali skupaj s svetim Jurijem in z drugimi tako imenovanimi 'svetniki na konjih'. Na poslikanem oknu stolnice v Strasburgu je upodobljen v noši križarja s sulico in ščitom. Križarjem je bil namreč priprošnjik v bojih z neverniki. V ruskih cerkvah je upodobljen na neštetih ikonah. Za svojega zavetnika ga časte vojaki.

26. oktober

Med mnogimi Lucijani, ki jih katoliška Cerkev časti kot svetnike in so bili povečini mučenci iz prvih krščanskih stoletij, je najbolj znan sv. Lucijan Antiohijski, teolog in mučenec (+ 312), čigar god obhajamo 7. januarja. Danes se spominjamo sv. Lucijana in petih drugih kristjanov, o katerih obstaja več martirologijev ali opisov njihovega mučeništva, ki pa se glede nekaterih podatkov med seboj razhajajo. Skoraj vsi kot kraj njihovega mučeništva navajajo mesto Nikomedijo v maloazijski pokrajini Bitiniji, soglašajo tudi, da so umrli med preganjanjem cesarja Decija (okoli leta 250), na smrt pa jih je obsodil prokonzul Sabin. Njihov spomin se je od vsega začetka obhajal 26. oktobra in tako je ostalo do današnjih dni.

Neko latinsko in neko sirsko poročilo o svetih mučencih, ki se jih spominjamo danes, poudarjata imeni Lucijan in Marcijan. Moža naj bi bila čarovnika, ki se pri izvrševanju svojega poklica nista ozirala na pravičnost in poštenost. Bila sta brezvestna sleparja. Spreobrnila ju je neka krščanska devica, ki jo z vsemi svojimi čarovnijami in sleparijami nista mogla začarati in odvrniti od njene zaobljube čistosti. Božja moč, ki jo je devica prejemala od Kristusa, je zmagala nad gospostvom vladarja teme – hudobnega duha, ki sta mu Lucijan in Marcijan služila. Sklenila sta, da bosta tudi onadva služila Kristusu. Ko je rimski upravitelj zvedel, da sta postala kristjana, ju je dal zgrabiti in pripeljati pred sodišče. Ves drugi del poročila govori o poteku tega zaslišanja. Lucijan in Marcijan sta jasno in odločno odgovarjala na vsa vprašanja prokonzula. Niso ju omajale niti njegove obljube, da ju izpusti, če darujeta rimskim bogovom, niti njegove grožnje z mukami in smrtno obsodbo. Pogumno sta šla v smrt. Po obeh poročilih se je to zgodilo 26. oktobra. Sirsko poročilo navaja kot kraj mučeništva Lucijana, Marcijana in njunih tovarišev Antiohijo, ki je bila tedaj velemesto rimskega cesarstva.

Cesar Decij je izdal odlok zoper kristjane, misleč, da bo rimska država trdnejša, če v njej obnovi staro državno vero – poganstvo. Toda cesar s svojim odlokom ni dosegel tistega, kar je želel. Preganjanje je trajalo manj kot poldrugo leto, kajti cesar Decij je poleti 251 padel v bojih z Goti in z njegovo smrtjo je bilo preganjanja konec. Notranji vzrok neuspeha tega preganjanja je bila velika zmota, v kateri je cesar živel: previsoko je namreč cenil moč poganstva, ni pa poznal življenjske moči krščanstva in ga je zato podcenjeval.

Ime Lucijan (pomeni 'svetel') pri nas ni posebno na gosto posejano; pogosteje ga slišimo na Primorskem in sicer tudi v italijanski obliki Lučano.

• Ambrož Barlow, sv., † 1641, mučenec v Lancastru v Angliji
• Ana Line, sv., † 1600, angleška mučenka v Londonu
• Anton od sv. Ane (Galvao de Franca), bl., † 1822, brazilski redovnik
• Bernard iz Calboja, sv., † 1243, opat in škof v Vichu v Španiji
• Darija, sv., 3./4. st., mučenka
• David Lewis, sv., † 1679, duhovnik jezuit, mučenec v Angliji
• Edmund Arrowsmith, sv., † 1628, jezuit, mučenec v Lancastru v Angliji
• Edmund Gennings, glej Štirideset angleških mučencev
• Evstahij White, glej Štirideset angleških mučencev
• Filip Evans in Janez Lloyd, sv., † 1679, mučenca v Cardiffu v Angliji
• Filip Howard, sv., † 1595, mučenec v Londonu v Angliji
• Fronto, sv., 5./6. st., prvi škof v Perigueuxu v Franciji
• Fructus in tovariši, sv., † ok. 715, mučenci v okolici Segovie v Španiji
• Gavdencij, sv., † ok. 410, škof v Brescii v Italiji
• Henrik Morse, sv., † 1645, duhovnik in mučenec v Londonu v Angliji
• Henrik Walpole, sv., † 1595, duhovnik, mučenec v Angliji
• Janez Almond, sv., † 1612, mučenec v Angliji
• Janez Boste in tovariši, sv., † 1594, angleški mučenci
• Janez Kemble, sv., † 1679, duhovnik in mučenec v Angliji
• Janez Payne, sv., † 1582, mučenec v Angliji
• Janez Roberts, glej Štirideset angleških mučencev
• Janez Southworth, sv., † 1654, mučenec v Londonu v Angliji
• Krišpin in Krišpinijan, sv., † ok. 303, mučenca
• Krišpinijan, sv., † ok. 303, mučenec
• Krizant in Darija, sv., 3./4. st., mučenca
• Kutbert Mayne, sv., † 1577, mučenec v Angliji
• Ludvik iz Arnsteina, bl., † 1185, premonstratenski redovnik v Gummersheimu v Nemčiji
• Lupus, sv., 5. st., škof v Bayeux v Franciji
• Margareta Ward, sv., † 1588, angleška mučenka v Towru v Londonu
• Marjeta Clittherow, sv., † 1586, mučenka v Yorku v Angliji
• Markijan in Martirij, sv., † ok. 351, mučenca v Carigradu
• Martirij, sv., † ok. 351, mučenec v Carigradu
• Nikolaj Owen, bl., † 1606, jezuitski duhovnik in mučenec v Londonu v Angliji
• Polidor Plasden, sv., 16./17. st., mučenec
• Rihard Gwyn, sv., † 1584, mučenec v Wrexhamu v Angliji
• Robert Southwell, sv., † 1595, duhovnik in mučenec v Londonu
• Svithun Wells, glej Štirideset angleških mučencev
• Štirideset angleških mučencev, sv., 16./17. st.
• Tadej Machar, bl., † 1497, škof v Corku na Irskem
• Tomaž Garnet, sv., † 1608, jezuit, mučenec v Londonu v Angliji
• Viljem Janez Plessington, sv., † 1673, mučenec v Chestru v Angliji