• Bavo, sv., † pred 659, duhovnik v Gentu v Belgiji
• Germana, sv., prva st., mučenka v Franciji
• Julija, sv., † 303, mučenka v Lizboni na Portugalskem
• Maksima, sv., † 303, mučenka v Lisboni na Portugalskem
• Mihael, sv., † ok. 782, menih in še 36 menihov, mučenci v Sevastopolu
• Nikecij, sv., † po 561, škof v Trierju v Nemčiji
• Piato, sv., prva st., mučenec v Tournai v Belgiji
• Remigij, sv., † 533, škof v Reimsu v Franciji
• Roman Melodes (Pevec), sv., † po 555, pesnik
• Terezija Deteta Jezusa, sv., † 1897, karmeličanka, cerkvena učiteljica
• Uriela, sv., 7. st., devica v Bretanji v Franciji
• Vasnulf, sv., 7. st., menih v Severni Franciji
• Verisim, Maksima in Julija, sv., † 303, mučenci v Lisboni na Portugalskem

1. oktober

Louis Martin in Zelie Guerin, oče in mati današnje godovnjakinje Terezije Deteta Jezusa, sta v mladih letih oba hotela iti v samostan. Pa je Bog njuni življenjski poti vodil tako, da sta se prekrižali. Poročila sta se in imela sta devet otrok, dva dečka in sedem deklic. Dečka sta umrla v nežni mladosti, od sedmih deklic jih je pet izbralo redovniški poklic: štiri so bile karmeličanke, med njimi tudi Terezija; ena pa je vstopila v družbo sester Marijinega obiskanja. Vse so dočakale visoko starost – razen Terezije. Bile so skromne in preproste; med drugim se niso hotele udeležiti slovesnosti, ko je bila njihova najmlajša sestra leta 1925 v cerkvi sv. Petra v Rimu slovesno razglašena za svetnico. Teče postopek, da bi med blažene in svetnike uvrstili tudi njene vzorne starše.

Oče naše svetnice Louis Martin je bil po poklicu urar. Naselil se je v Alengonu, mestu v Normandiji, kjer je spoznal osem let mlajšo Zelie Guerin, ki je imela čipkarsko delavnico, njena želja pa je bila, da postane redovnica v družbi usmiljenih sester sv. Vincencija Pavelskega. Leta 1858 sta se poročila in nadaljevala vsak svojo obrt. Leta 1860 se jima je rodila prva hčerka Marija.

Devetemu otroku, ki je prišel na svet 3. januarja 1873. sta pobožna starša dala ime Francoise–Therese (Frančiška Terezija), vendar jo bodo vedno klicali le Therese ali Petite Therese (Mala Terezija).

Ko je bila mala Terezija stara kaka dva meseca, je zbolela in zaskrbljena mati jo je poslala v oskrbo pestmi na deželo, kjer je punčka okrevala. Leta 1877 je mama Zelie umrla za rakom. Ob smrti je svojo družino priporočila v varstvo svojemu bratu, lekarnarju v mestu Lisieux, zato se je vdovec Louis nekaj mesecev pozneje s svojimi petimi hčerkami preselil v Lisieux, kjer se je naselil v ljubki pristavici, imenovani Les Buissonets (Gričevje). V tej hiši je zorel redovniški poklic Terezije in še prej njenih sester. Konec maja leta 1887 je petnajstletna Terezija svojemu očetu razodela željo, da bi vstopila v karmeličanski samostan, v katerem sta že bili njeni sestri Pavlina in Marija. Oče je bil takoj pripravljen ustreči želji svoje 'male kraljice', kakor je rad imenoval svojo najmlajšo hčerko. Z njo se je boril, da bi prišla v samostan. Po pravilih strogega karmeličanskega reda ne sme v samostan nihče pred izpolnjenim dvajsetim letom – Terezija pa jih še petnajst ni imela! Terezija je sklenila poskusiti vse, da se ji vrata Karmela odpro. Šla je celo k papežu Leonu XIII., ki ji je dejal: »Storite, kar bodo rekli predstojniki – če bo Bog hotel, boste prišli v Karmel.« 9. aprila 1888 je vstopila v karmeličanski samostan v Lisieuxu, kjer sta jo že čakali dve sestri. Petnajstletna redovnica je bila svojim redovnim sestram zgled v vseh krepostih. V samostanu je preživela devet let pod imenom 'sestra Terezija Deteta Jezusa'. Zadnja štiri leta je bila voditeljica novink, s katerimi je imela zanimive pogovore o redovnem življenju.

Na veliki petek, 2. aprila 1896, je prvič izkašljala kri. To je bil jasen znak jetike, ki je bila do konca prejšnjega stoletja praktično neozdravljiva bolezen. Terezijo je čakalo še osemnajst mesecev hudega telesnega in duševnega trpljenja, kajti umrla je šele 30. septembra 1897. Točno leto dni po smrti so bili objavljeni njeni zapiski – slovita Povest duše. Glavna misel te knjige je: k Bogu pridemo po poti duhovnega otroštva. Za blaženo je bila razglašena leta 1923, za svetnico pa dve leti pozneje; tedaj je bila razglašena tudi za glavno zavetnico misijonov.

• Alfonz Rodriguez, sv., † 1617, jezuitski brat
• Begu, sv., 7. st., anglosaška benediktinka iz Yorkshira v Angliji
• Epimah, sv., prva st., mučenec v Egiptu
• Foillan, sv., † ok. 655, opat in mučenec v kraju Fosses v Belgiji
• Krištof, bl., † 1278, manjši brat v Cahorsu v Franciji
• Kvintin, sv., 3. st., mučenec v kraju Saint Quentin v Franciji
• Peter Yu, sv., † 1839, korejski deček in mučenec
• Tomaž iz Firenc, bl., † 1447, manjši brat v Rietiju v Italiji
• Volbenk (Bolfenk), sv., † 994, škof v Regensburgu

31. oktober

Bavarska je največja nemška dežela, ki šteje danes več kot 11 milijonov prebivalcev, od katerih je okoli 70 odstotkov katoličanov. Bavarska je bila pokristjanjena proti koncu 7. stoletja. Njeni glavni apostoli so bili sv. Rupert, sv. Emeran in sv. Korbinijan, ki so osnovali cerkvene pokrajine v Salzburgu, Freisingu in Regensburgu. Med znamenite škofe na Bavarskem spada tudi sv. Volbenk ali Bolfenk, nemško Wolfgang. Ime označuje tistega, "ki hodi kakor volk".

Volbenk se je rodil okoli leta 924 na Švabskem kot sin srednje premožnih staršev svobodnega rodu. Bil je zelo bister otrok in tako je iz domače družine prišel v tedaj slovečo samostansko šolo Reichenau, kjer si je zaradi nadarjenosti, skromnosti in resnobe pridobil naklonjenost vseh. S te šole je prešel v stolniško šolo v Würzburgu, kjer je tudi bil eden najbolj nadarjenih učencev, vendar je vedno bolj kazal na to, da se umakne v samoto meniškega življenja. Usojena mu je bila drugačna pot. Ko je njegov prijatelj Henrik postal nadškof v Trieru, je Volbenk postal profesor na njegovi stolnični šoli in stolni dekan. Po smrti škofa Henrika je Volbenk šel v samostan v Einsiedeln, kjer pa ni dolgo vzdržal, ker se je v njem zbudila želja, da bi deloval v misijonih. Šel je misijonarit na Češko in na Ogrsko. Tam ga je spoznal Pilgrim, škof v Passauu, ki ga je nagovarjal, naj vendar sprejme vodstvo kakšne škofije. Volbenk se je dolgo časa upiral, nazadnje pa je Pilgrimu le uspelo, da je Volbenk o božiču leta 972 sprejel vodstvo škofije v Regensburgu.

Kot škof je bil skromen, daleč od kakršne koli osebne častiželjnosti, pokazal se je kot dober organizator, pripravljen na žrtve, uvideven in usmiljen, hkrati pa se je znal vživeti v krajevne razmere. Z njegovim imenovanjem se je začela resnična prenova meništva na Bavarskem. Poskrbel je, da so po vseh samostanih njegove škofije dosledno izpolnjevali redovno vodilo sv. Benedikta.

S svojo dejavnostjo in prijaznostjo, s svojim skromnim življenjem se je škof priljubil vsem ljudem. Značilna zanj je zgodba, ki jo je zapisal njegov življenjepisec Otloh. Slabo oblečen revež je ukradel kos dragocenega škofovega posteljnega pregrinjala. Eden od čuvajev ga je zalotil in nesrečneža takoj tiral pred škofa, ki pa mu je prestopek odpustil in tožilcem ukazal, naj mu na njegove stroške kupijo obleko.

Blagodejno je deloval tudi na cesarskem dvoru. Pod vplivom škofa Volbenka se je cesar Henrik II. spremenil iz prepirljivca v miroljubnega moža. Njegova hči Gizela, ki je svetnica, se je poročila z madžarskim kraljem Štefanom I., ki je prav tako svetnik.

Škof Volbenk je jeseni leta 994 – na potovanju po Bavarskem sklenil svoje bogato življenje. Ko je čutil, da se mu bliža konec, je prosil, naj ga nesejo v cerkev. Po opravljeni spovedi in poslednjem maziljenju je v noči med 31. oktobrom in 1. novembrom izdihnil svojo dušo. Papež Leon IX. ga je jeseni leta 1052 med svojim obiskom v Regensburgu razglasil za svetnika.

Njegovo češčenje se je razširilo zlasti v 15. stoletju po vsej tedanji Avstriji in na Ogrskem. Upodabljajo ga s škofovsko palico in s tesarsko sekiro – po legendi (ohranjena je tudi v narodni pesmi pri nas), da je svetnik določil kraj, kjer naj bi stala cerkev, tako, da je v tisto smer vrgel sekiro. Za svojega patrona ga časte rezbarji, pastirji, drvarji, oglarji. V mariborski škofiji sta mu posvečeni dve župnijski cerkvi.

• Angel iz Acria, bl., † 1780, kapucin v Italiji
• Benvenuta Boiani, bl.,†12.92, dominikanska tretjerednica v Čedadu v Furlaniji
• Gerard, sv., † 1122, škof v Potenzi v Italiji
• German, sv., † ok. 540, škof v Capui v Italiji
• Janez Slade, bl., † 1583, mučenec iz Winchestra v Angliji
• Liberat iz Loro Picena, bl., † ok. 1260, manjši brat v škofiji Camerino v Italiji
• Marcel, sv., † 298, mučenec
• Marcijan, sv., prva st., škof v Siracusi v Italiji
• Serapion, sv., † ok. 211, škof v Antiohiji

30. oktober

Življenjska zgodba današnjega godovnjaka sv. Marcela, stotnika rimske vojske, potrjuje staro resnico, da tirani vseh časov človeške zgodovine hočejo imeti trdno oporo vojaštva, kajti laž se more obdržati na površju le s silo. Vojaki morajo misliti in delati tako, kakor hoče vladar. Za tistega, ki se temu pravilu ne podreja, v njihovih vrstah ni prostora.

Marcel po vsej verjetnosti v vojaško službo ni vstopil iz lastnega nagiba, temveč je postal vojak in častnik rimske vojske po sili razmer. Ker je bil kristjan, ga je to spravilo v hude težave. Kot vojak se je namreč moral udeleževati raznih poganskih verskih prireditev in priseči pri žrtveniku rimskih bogov. Dokler je pristojni poveljnik lahko zatisnil eno oko, si je krščanski častnik Marcel pomagal s tem, da se kljub predpisom ni udeležil poganskega daritvenega obreda. Mnogi krščanski častniki so se tej obveznosti izognili tako, da so namesto sebe poslali nekoga, ki so ga plačali, da je zanje opravil to daritev. To je nekako šlo, dokler ni cesar Dioklecijan v nekem razglasu jasno izjavil, kaj misli o tujih verah, med katere je v prvi vrsti sodilo krščanstvo: zločin je, dvomiti o tem, kar je od nekdaj priznano – torej o državni (poganski) veri.

21. julija 298 so se morali rimski častniki v današnjem Tangerju v Maroku, kakor povsod v rimski državi, udeležiti praznovanja v čast cesarjem Dioklecijanu, Maksimijanu, Konstanciju in Galeriju. To praznovanje je bilo v resnici verska slovesnost v počastitev pobožanstvenim cesarjem, ki so od svojih podložnikov zahtevali, da jih po božje časte.

Po tem razglasu so posebno v vojski strogo gledali, da se poganska verska izročila natančno izpolnjujejo. Krščanski častniki so imeli na izbiro le odpad od vere ali izstop iz službe. Razumljivo je, da je bil Marcel ta dan neizogibno postavljen pred vprašanje vesti, kako naj kot kristjan ravna v tem položaju. Ni se hotel udeležiti slovesnosti, ki so pomenile le malikovanje cesarjev in daritev poganskim bogovom, in to je svojemu predstojniku odkrito povedal. Ta se za vse to sprva niti ni dosti zmenil. Kmalu pa je spoznal, da Marcel misli resno. Teden dni kasneje, pri zaključni slovesnosti in pojedini, se je namreč Marcel javno odpovedal svojemu dosedanjemu gospodu cesarju, zastavi in službi.

Pred praporom svoje legije (čete) je vrgel od sebe vojaški pas, stotniško paličico in meč ter na ves glas povedal: »Jaz sem vojak Jezusa Kristusa, večnega Kralja. Odslej ne bom več služil vašim cesarjem.« Navzoči vojaki in častniki so onemeli nad takim vedenjem. Legijski poveljnik ga je dal vreči v ječo, po končani slovesnosti pa je ukazal, naj stotnika Marcela privedejo predenj. Junaško pričevanje stotnika Marcela je ohranjeno v spisu Martyres Christi (Kristusovi pričevalci). Poročilo se končuje z ugotovitvijo, da je bil stotnik Marcel obsojen, da se z mečem usmrti. Ko so ga gnali v smrt, je tistemu, ki ga je obsodil, rekel: »Agrikolan, Bog te blagoslovi!« Te besede so bile zahvala za skrajšano pot h Kristusu.

Ime Marcel, ki izhaja iz latinskega imena Marcellus, kar je manjšalnica imena Marcus (Marko), je pri nas zelo redko, enako velja za žensko obliko Marcela.

• Abraham, sv., 12. st., opat v Rostovu v Rusiji
• Abraham, sv., 6. st., puščavnik v Siriji
• Ermelinda Brabantska, sv., † ok. 590, devica
• Felicijan, sv., prva st., mučenec v Kartagini v Afriki
• Honorat, sv., † po 397, škof v Vercelliju v Italiji
• Lucija Bartolini Rucellai, bl., † 1520, dominikanska tretjerednica v Firencah v Italiji
• Marija Restituta Kafka, bl., † 1943, nemška frančiškanska tretjerednica, mučenka
• Mihael Rua, bl., † 1910, salezijanski predstojnik v Turinu
• Narcis, sv., † ok. 212, jeruzalemski škof
• Peter, sv., † ok. 1287, avguštinski eremit v Gubbiu v Italiji
• Teoderik, sv., † ok. 575, opat v Viennu v Franciji

29. oktober

Jeruzalem, sveto mesto in narodno središče Judov, so ob judovskem uporu leta 70 Rimljani porušili in ga, kakor je pred svojim trpljenjem napovedal Jezus, »izravnali z zemljo«. Kristjani, ki so živeli takrat v Jeruzalemu, so se še pred uničenjem iz mesta umaknili. Ko je rimski cesar Hadrijan dal leta 132 na mestu nekdanjega Jeruzalema postaviti popolnoma pogansko mesto Aelia Capitolina, so se v mesto počasi naseljevali tudi kristjani, ki pa niso bili judovskega rodu.

Okoli leta 190 je bil škof v Jeruzalemu Narcis. S cezarejskim škofom Teofilom je vodil sinodo, ki je razpravljala o praznovanju velike noči v Palestini. Pod njegovim vplivom je sinoda določila, da bodo tudi v Palestini, prav tako kot v aleksandrijski Cerkvi, praznovali veliko noč na nedeljo. Naletel je na nasprotovanje mnogih sodelavcev, ki niso prenesli njegove poštenosti in stanovitnosti. Začeli so širiti lažne govorice o njem, zato se je Narcis, ki ga je tako privabljalo pobožno premišljevanje, odpovedal škofovski službi in se umaknil v blaženo samoto.

Njegovi nasledniki v Jeruzalemu so bili Dios, Germanij in Gordij. Za časa škofa Gordija; okoli leta 212, se je Narcis vrnil v Jeruzalem in na vneto prigovarjanje vernikov spet prevzel škofovsko službo. Zaradi visoke starosti pa vseh bremen te odgovorne službe ni mogel nositi sam, zato je prosil za pomoč kapadokijskega škofa Aleksandra. Umrl je neznano kdaj v častitljivi starosti 116 let. V najstarejših martirologijih zahodne Cerkve mu je kot dan spomina določen 29. oktober. Legenda pripisuje sv. Narcisu čudodelne moči. Med njegovimi čudeži se najpogosteje omenja spremenjenje vode v olje med obredi velikonočne vigilije. Na bedenji dan pred veliko nočjo je strežnikom zmanjkalo olja za svetilke, kar je povzročilo veliko razburjenje med navzočimi verniki. Škof Narcis je dejal strežnikom, ki so pripravljali oljenke, naj zajamejo vode in mu jo prinesejo. Škof je nad vodo molil in z iskreno vero v Gospoda velel, naj jo vlijejo v svetilke. Strežniki so to storili in voda je zagorela, kot da bi bilo v svetilkah pravo olje.

Ta sveti jeruzalemski škof je nebeški zavetnik tistih silno redkih Slovencev, ki so jim starši izbrali ime Narcis. Se bolj redka je ženska oblika Narcisa (tako se imenuje pomladanska cvetlica z dišečimi belimi ali rumenimi cvetovi).

V grški mitologiji je bil Narcis sin rečnega boga Kefisa in neke nimfe. Bil je zelo lep, a čustveno hladen mladenič. Zavrnil je ljubezen nimfe Eho in zaradi tega ga je Afrodita, boginja ljubezni, kaznovala tako, da se je zaljubil sam vase, ko je gledal v potoku svojo podobo in od hrepenenja po samem sebi je preminil. Po smrti so ga bogovi spremenili v narciso. Po tem mitološkem Narcisu je nastal izraz narcis – "moški, ki občuduje samega sebe".

Osebno in krstno ime Narcis je pri nas zelo redko, isto vetja za obliko Narcizio, ki jo zasledimo na Primorskem, pogosto v skrajšani obliki Čižo.