• Alojzij Guanella, sv., † 1915, duhovnik v Comu v Italiji
• Anton Marija Claret, sv., † 1870, škof in Ustanovitelj misijonske družbe
• Evergisil, sv., † pred 614, škof v Kölnu v Nemčiji in mučenec v Tongresu v Belgiji
• Janez Angel Povro, bl., † 1506, servit v Milanu v Italiji
• Jožef Baldo, bl., † 1915, duhovnik, redovni ustanovitelj iz bližine Verone
• Maglorij, sv., 6. st., škof v Bretaniji
• Proklus, sv., † 446, škof v Carigradu
• Rafael Guizar Valencia, bl., † 1938, škof v mestu Vera Cruz
• Senoh, sv., † 576, menih v bližini Toursa v Franciji

24.oktober

Kar me je najbolj ganilo in spodbujalo, je bilo branje Svetega pisma, ki sem ga zmerom ljubil. Nekatera mesta so napravila name tako močan vtis, da se mi je zdelo, kot da mi je neznani glas hkrati govoril na uho vse tisto, kar sem ravno bral.« V tej ljubezni do božje besede je treba iskati začetke svetniške poti moža, ki se ga danes spominja Cerkev.

Anton Marija Claret je bil največja osebnost Cerkve v Španiji v 19. stoletju. Rodil se je 23. decembra leta 1807 v mestecu Sallento v španski pokrajini Kataloniji kot peti izmed enajstih otrok staršev, ki so imeli tkalsko obrt. Skupaj z drugimi brati in sestrami je moral pomagati v očetovem podjetju, kjer se je tako izkazal, da so mu ponudili mesto tehničnega ravnatelja v velikem tkalskem podjetju, ki pa ga je odklonil, kajti sklenil je, da bo študiral bogoslovje.

Ko mu je bilo osemindvajset let, je bil posvečen v duhovnika. Nekaj časa je deloval v domačem kraju. Takrat je bilo v Španiji duhovnikov dovolj, zato je šel v Rim in se dal na razpolago Kongregaciji za širjenje vere kot misijonar. Vstopil je k jezuitom, ki pa So mu zaradi bolezni svetovali, naj se vrne v Španijo. Začel je hoditi okoli kot misijonski pridigar, veliko je spovedoval; njegovo delovanje je Bog potrjeval z izrednimi dogodki. Izkazal se je tudi kot uspešen pisatelj. Ustanovil je versko književno družbo, ki je razširila milijone knjig med ljudstvom. Med njimi so bila številna njegova dela. Katalonijo je spet pokristjanil, podobne sadove je žel tudi na Kanarskih otokih, kamor ga je poslal njegov škof, ker Anton v Španiji ni bil več varen svojega življenja. Ko se je čez leto dni vrnil v Španijo, je v mestu Vigo ustanovil semenišče za misijonsko družbo Sinov brezmadežnega Srca Marijinega. Ta družba naj bi po vsem svetu vršila podobno apostolsko poslanstvo, kot ga je opravljal on.

Ko je mislil, da se bo lahko posvetil tej svoji redovni ustanovi, je prišlo iz Rima njegovo imenovanje za nadškofa v mestu Santiago de Cuba, ki je bilo že štirinajst let brez pastirja. V svoje škofovsko mesto je prišel februarja 1851 in se takoj lotil zdravljenja zares bednega verskega in moralnega stanja. Predvsem si je prizadeval vzgojiti dobre duhovnike. Tudi tam si je zaradi svoje premočrtnosti in zavzetosti za resnico in pravico nakopal številne sovražnike, zlasti med bogataši. Hoteli so ga celo spraviti s poti. Ko jim to ni uspelo, so ga na najbolj prostaške načine obrekovali. Sredi teh gonj je marca 1857 dobil pismo kraljice Izabele II., naj nemudoma pride v Madrid, da bo njen duhovni voditelj in vzgojitelj njene hčerke. Papež Pij IX. mu je dovolil, vendar je Anton Marija Claret vodil nadškofijo na Kubi še tri leta, dokler niso imenovali naslednika.

Zadnjih deset let svojega življenja je bil Anton Marija Claret v službi na španskem dvoru. Ves čas se je popolnoma vzdržal vmešavanja v politiko. Skrbel je predvsem za to, da so bili za škofe imenovani duhovniki, ki so se odlikovali v krepostih, vnemi in znanju. V tem času je s posebno ljubeznijo skrbel tudi za svoj red, misijonsko družbo Sinov brezmadežnega Srca Marijinega, ki se po njem imenujejo klaretinci. Ko je leta 1868 v Španiji izbruhnila revolucija, je s kraljevo družino zbežal v Francijo. Na smrt bolan se je moral zateči v cistercijanski samostan Fontfroide, kjer je 24. oktobra 1870 sklenil svoje bogato življenje. Papež Pij XII. ga je leta 1950 razglasil za svetnika.

• Allucio, sv., † 1134, zavetnik revežev v Pistoji v Italiji
• Arnold Reche, bl., † 1890, šolski brat v Reimsu v Franciji
• Bartolomej, bl., † 1270, dominikanec in škof v Vicenzi
• Benedikt, sv., pred 9. st., duhovnik v okolici Poitiersa v Franciji
• Boetij, sv., † 524, mučenec v Paviji v Italiji
• Ignacij Carigrajski, sv., † 877, patriarh
• Janez Dobri, bl., † 1249, avguštinski eremit iz Mantove v Italiji
• Janez Kapistran, sv., † 1456, redovni reformator in pridigar
• Marija Klotilda Angela in tovarišice, bl., † 1794, uršulinke, mučenke
• Roman, sv., † ok. 640, škof v Rouenu v Franciji
• Servand in German, sv., 3. st., mučenca pri Cadixu v Španiji
• Severin, sv., 5. st., škof iz Bordeauxja v Franciji
• Teodoret, sv., † ok. 362, mučenec v Antiohiji

23. oktober

V osmem stoletju in v prvi polovici devetega je bilo cerkveno in politično življenje v Carigradu zaznamovano z bojem za češčenje svetih podob. Kristjani v prvih treh stoletjih niso imeli podob v prostorih, kjer so se zbirali k bogoslužju. Nastanek svetih podob je povezan s češčenjem mučencev. Najprej so se jim priporočali na njihovih grobovih, nazadnje pa so začeli izdelovati tudi njihove podobe. Ko so jih imeli pred seboj, so bili v veri prepričani, da jih te podobe nekako povezujejo s tistimi, ki jih predstavljajo. Enako so čutili ob podobah Kristusa in Matere božje. V 6. in 7. stoletju se je češčenje svetih podob v vsej Cerkvi utrdilo, pojavile pa so se tudi razne praznoverske razvade, ko so mnogi svete podobe imeli za nekakšne 'talismane'. Na začetku 8. stoletja se je v vzhodni Cerkvi razbesnel boj zoper češčenje svetih podob, ki je šel v zgodovino pod imenom ikonoklazem. Ikonoklasti, ki jih je podpiral tedanji bizantinski cesar Leon II. (ta je bil pod vplivom judovstva in islama, ki prepovedujeta likovno upodabljanje Boga), so razbijali svete podobe po cerkvah, samostanih, na javnih mestih in tudi po hišah, zagovornike češčenja ikon pa so zapirali, pošiljali v izgnanstvo, jih mučili in pobijali. Konec temu boju je naredila cesarica Teodora, ki je leta 843 obnovila češčenje svetih podob. Katoliški nauk o tem je razglasil sedmi vesoljni cerkveni zbor v Niceji leta 787.

Žrtev ikonoklastov je bil tudi carigrajski patriarh Ignacij, ki se ga danes spominjamo. Bil je najmlajši sin bizantinskega cesarja Mihaela I. in je bil rojen okoli leta 798 v Carigradu. Pri krstu so mu dali ime Niketa. Njegov oče Mihael je vladal komaj eno leto in devet mesecev, ko se mu je uprl njegov vojskovodja Leon Armenec, ga pahnil s prestola in se oklical za cesarja. Odstavljenega cesarja je z Niketom in njegovim bratom pregnal na otok Porti v Marmornem morju.

Tam je potem Niketa v svojem štirinajstem letu vstopil v samostan in dobil meniško ime Ignacij. Samostanski predstojnik je bil sprva do njega precej oster, ker je Ignacij zagovarjal češčenje svetih podob, predstojnik pa je bil na strani cesarja Leona. Ignacij je potrpežljivo prenašal vsa ponižanja in zapostavljanja in s svojim zgledom je blagodejno vplival na druge menihe. Po predstojnikovi smrti so ga izvolili za njegovega naslednika. Tudi kot samostanski predstojnik je Ignacij ostal ponižen. Splošen ugled si je pridobil kot branilec svetih podob, kajti pobožno ljudstvo se je zgražalo nad njihovimi razbijalci.

Njegov ugled je bil tako velik, da ga je cesarica Teodora, ki je vladala namesto mladoletnega sina Mihaela, leta 847 predlagala za carigrajskega škofa in patriarha. Ignacij je to težko službo sprejel le zato, ker je želel koristiti Cerkvi. Veliko težav mu je povzročal cesaričin brat Bardas, ki si je lastil veliko vladarskih pravic, bil pa je pokvarjenec. Zavajal je tudi svojega nečaka. Zaradi spora z njim je bil Ignacij obtožen veleizdaje in pregnan na otok Terebint. Na prošnjo škofov se je Ignacij odpovedal patriarškemu sedežu, da bi rešil mir v Cerkvi. Za njegovega naslednika so izbrali Fotija, učenega in prebrisanega moža. Papežu Nikolaju I. je pisal, da se je Ignacij službi prostovoljno odpovedal in stopil v samostan. Papežu je kljub vsem Fotijevim zvijačam uspelo priti do resnice. Fotija je najprej odstavil, nato pa ga zaradi nepokorščine še izobčil in Ignacij se je lahko vrnil v Carigrad kot patriarh. Deset let je potem krmaril carigrajsko Cerkev po vse prej kot mirnih vodah. Umrl je 23. oktobra leta 877.

22.oktober

Apostoli in drugi Jezusovi učenci so strahopetno pobegnili, potem ko so plačanci judovskih velikih duhovnikov in pismoukov Jezusa prijeli ter ga peljali najprej pred veliki zbor, nato pa pred Pilata, da ga je obsodil na smrt. Peter je šel nekaj časa za svojim aretiranim Učiteljem, vendar ga je kmalu zatajil. Častna izjema je bil apostol Janez, ki je šel s svojim Gospodom do konca. V svojem evangeliju poroča, da je stal pod križem na Kalvariji skupaj z Jezusovo Materjo Marijo; z njima so bile tudi štiri žene, ki so Učitelja iz Nazareta spremljale že prej, ko je hodil iz kraja v kraj in oznanjal božje kraljestvo. Ena od teh žena je bila Marija Saloma, ki jo Janez imenuje 'sestra njegove matere'.

Marija Saloma, žena ribiča Zebedeja, je bila mati Jezusovih učencev in apostolov Jakoba (starejšega) in Janeza. Zdelo se ji je, da ima kot mati dveh Jezusovih spremljevalcev pravico reči kakšno dobro besedo zanju. V Matejevem evangeliju beremo, da je nekoč, ko so šli proti Jeruzalemu in je Jezus napovedal svojo smrt in vstajenje, "stopila k njemu mati Zebedejevih sinov s svojima sinovoma in se priklonila pred njim do tal, da bi ga nekaj prosila. Rekel ji je: 'Kaj hočeš?' Odvrnila je: 'Reci, naj ta dva moja sinova sedita v tvojem kraljestvu, eden na tvoji desnici in eden na tvoji levici.' Jezus je njej in njenima sinovoma odgovoril, da njegovo kraljestvo ni kraljestvo gospodovanja in vladanja, temveč služenja. S tem odgovorom je vsem apostolom pa tudi spremljevalkam, med katerimi je bila tudi Saloma, priporočal ponižnost. Saloma zaradi tega ni bila prav nič užaljena, dasi Jezusovega odgovora morebiti ni popolnoma doumela. Prepričana je bila v Jezusovo božje poslanstvo in je ta na videz trda beseda ni omajala v veri in zvestobi, saj mu je ostala zvesta do konca – do križa na Kalvariji. Po vsej verjetnosti je bila Saloma 'ona druga Marija', ki je po besedah evangelista Mateja tisto zgodnje nedeljsko jutro, ko je Gospod vstal od mrtvih, skupaj z Marijo Magdaleno šla pogledat grob. Videli sta angela, ki je sedel na odvaljenem kamnu in jima sporočil presenetljivo novico: »Vem, da iščeta Jezusa, križanega. Ni ga tukaj. Vstal je, kakor je bil rekel!« Ženi sta z največjim veseljem izpolnili njegovo naročilo: »Pojdita in brž povejta njegovim učencem: 'Vstal je od mrtvih! Pred vami pojde v Galilejo, tam ga boste videli. '«

Soloma ali Salome kot osebno ime pri nas ni znano, razmeroma pogosto pa ga slišimo v anglosaškem svetu.

• Albericij, sv., 3. st., škof v Hierapolisu v Frigiji
• Alodija, sv., † 851, mučenka iz Španije
• Avgust Jožef Hlond, † 1948, poljski kardinal
• Donat Škot, sv., † ok. 875, škof v Fiesoli v Italiji
• Filip, sv., † 303, škof in tovariši, mučenci v Trakiji
• Janez Pavel II., (Karol Józef Wojtyła) bl., papež, * 18. maj 1920, Wadowice pri Krakovu, Poljska, † 2. april 2005, Vatikan
• Marija Saloma, sv., 1. st., mati apostolov Jakoba in Janeza
• Marija Terezija Jezusova (Aleša Le Clerc), bl., † 1622, ustanoviteljica Šolskih sester Naše ljube Gospe
• Melon, sv., † ok. 300, škof v Rouenu v Franciji
• Nunilo in Alodija, sv., † 851, sestri, mučenki v Španiji
• Timotej Giaccardo, bl., † 1948, apostol tiska iz Italije

22. oktober

Papežu, rimskemu škofu, nasledniku apostola Petra, pravimo 'sveti oče' v prepričanju, da se mož, ki je bil izbran za to odgovorno službo, odlikuje po kreposti in svetosti. Palestinski ribič Simon Peter, ki mu je Jezus izročil 'ključe nebeškega kraljestva' in mu dal nalogo, da v veri potrjuje svoje brate, je dalj časa oznanjal evangelij v Rimu, kjer je zvestobo Kristusu potrdil z mučeniško smrtjo leta 67. Od takrat se je na sedežu rimskega škofa zvrstilo 265 mož najrazličnejših značajev, lastnosti in sposobnosti. Niso bili vsi papeži 'vzor čredi', kot je želel papež Peter, ampak pastirji, ki so 'pasli sami sebe'. Kljub temu je Cerkev obstala, kar je dokaz, da ni človeško, ampak Božje delo. Za svetnike je bilo doslej razglašenih 77 papežev, največ iz prvih krščanskih stoletij, ko so mnogi od njih skupaj s svojimi verniki umirali kot mučenci. Ko je Cerkev v svobodi postopoma pridobivala svetno veljavo, je pešala njena duhovna moč. Prav v zadnjem stoletju, ko je papež izgubil svetno oblast, je močno narasel moralni ugled papeštva. Veliko sta k temu pripomogla tudi blažena papeža Janez XXIII. in Janez Pavel II., ki sta bila 27. aprila 2014, na nedeljo Božjega usmiljenja, razglašena za svetnika.

JANEZ PAVEL II. (papež od 1978–2005) – Poljak Janez Pavel II., prvi papež slovanskega rodu v dvatisočletni zgodovini Kristusove Cerkve, je ob nastopu svoje službe 22. oktobra 1978 vsemu svetu zaklical: »Ne bojte se! Odprite, na stežaj odprite vrata Kristus!« S tem klicem je napovedal program svojega izredno dolgega papeževanja. Vseskozi si je prizadeval Kristusa približati človeku in človeka pripeljati h Kristusu. Ko je bil izvoljen za 264. naslednika apostola Petra, si je izbral ime Janez Pavel II., kot papeško geslo pa je obdržal svoje škofovsko geslo Totus Tuus (Ves Tvoj), s katerim je svojo apostolsko službo zaupal Mariji. Po vzoru apostola Pavla je kot oznanjevalec evangelija veliko potoval: na 104 apostolskih potovanjih je obiskal 129 držav, mnoge večkrat (v Sloveniji je bil dvakrat: leta 1996 in 1999). Na vernike in vse ljudi dobre volje je naslovil štirinajst pomembnih okrožnic in številne druge dokumente, v katerih je potrjeval svojo vodilno misel: "Pot Cerkve je človek." Svojim mladim prijateljem je podaril Svetovne dneve mladih. Zadnja leta je pričeval z vdanim prenašanjem bolezni. Ko se je 2. aprila 2005 vrnil v Očetovo hišo, so ob njegovem pogrebu številni napisi klicali: Santo subito (Svetnik takoj). Glas ljudstva je uslišal njegov naslednik Benedikt XVI., ki ga je 1. maja 2011 razglasil za blaženega, 27. aprila 2014, na nedeljo Božjega usmiljenja, pa je bil prištet med svetnike.

Med ženskimi imeni v Sloveniji je ime Uršula na 254. mestu (2007: 518; 1994: 689; 1971: 1046). Pogostejši sta različici Urška (7311, 30. mesto) in Urša (1543, 144. mesto), manj pogoste pa različice Ula (409), Ulla (18), Uršika (7), Ursula (36), Ute (5). Narečne oblike so Oršika, Oršola, Uršej, Vorša.

God:
• 21. oktober

Ime Uršula izhaja iz latinskega imena Ursula.To razlagajo kot manjšalnico iz latinskega ursa 'medvedka'. Iz besede ursus 'medved' izpeljujejo latinski moški imeni Ursus, Ursinus.

Uršula je tudi ime svetnice, device in mučenke (v koledarju 21. oktobra). O njeni smrti govori napis iz 4. stoletja v cerkvi v Kölnu, ki je zgrajena v čast sv. Uršuli. Po napisu je umrla skupaj z 11 deviškimi mučenkami, po legendi pa z 11000 mučenkami, ki so jo spremljale. Na to legendo se verjetno nanaša nemški frazem jemand ist in die elf tausend Jungfrauen verliebt v pomenu 'zaljubljen je v
vsako dekle'. Sv. Uršula je zavetnica ženskih vzgojnih zavodov. Leta 1535 je sv. Angela Merici v Brescii v Italiji ustanovila ženski red uršulink za strežbo bolnikom in pouk deklic.V Sloveniji je 12 cerkva sv. Uršule. Po eni od njih se je imenovalo naselje Sv. Uršula v Šedini pri Celju, dalje Uršlja gora, pred drugo svetovno vojno Urška gora v Karavankah. Ime Urška je tudi v ljudski pesmi, Uršula pa v
pregovorih.