• Aka, sv., † ok. 740, škof v Hexhamu v Angliji
• Andrej s Krete, sv., † 766, mučenec v Carigradu
• Humbald, bl., † 1114, škof v Auxerru v Franciji
• Irena (Iria), sv., 617. st., mučenka
• Jakob iz Strepe, bl., † 1409, škof v Kališu (Lvov) v Ukrajini
• Jakob Kern, bl., † 1924, duhovnik premonstrat z Dunaja
• Janez Marija Haw, † 1949, nemški duhovnik in redovni ustanovitelj
• Janez Rigby, sv., † 1600, mučenec v Angliji
• Jurij Popieluszko, † 1984, poljski duhovnik, mučenec
• Kaprazij, sv., 3. st., mučenec v Agenu v Franciji
• Kontardo Ferrini, bl., † 1902, profesor v Milanu
• Marija Bertila Boscardin, sv., † 1922, redovnica
• Rozalina, sv., † 1329, kartuzijanka
• Vendelin, sv., † 617, opat
• Vitalis, sv., † ok. 730, škof v Salzburgu v Avstriji

20. oktober

Italijanska redovnica je živela takorekoč v naših časih: rodila se je 6. oktobra 1888, umrla pa je 22. oktobra 1922. Ko jo je papež Janez XXIII. razglasil za svetnico, je poudaril njeno potrpežljivo mučeništvo, ki ga je prenašala iz požrtvovalne ljubezni do bližnjega, in je to ljubezen povzdignil za zgled. Njeno kratko življenje je bilo eno samo trpljenje: najprej v domači družini (doma je bila blizu mesta Vicenza na severu Italije), kjer je kot otrok morala skupaj z materjo prenašati pekel ob grobem očetu pijancu. Ko ji je bilo sedemnajst let, je odšla v samostan redovnic dorotejk, ki so oskrbovale bolnišnice, domove za ostarele, otroška zavetišča, domove za umobolne ženske in zavetišča za padla dekleta. Bertila je imela samo tri razrede osnovne šole in zaradi tega so jo predstojnice zapostavljale ter ji odmerjale najnižja dela. Prav ob teh se je Bertila z brezmejno ljubeznijo do Jezusa in do ljudi, ki jim je stregla, dvignila do svetniških višin.

Ko je umrla, so zdravniki, ki so jo poznali, rekli: »Sestre Bertile, ki ji ni enake, ni več! Popolnoma se je izmučila za trpeče, se izčrpala, da je blažila rane drugih.«

20. oktobra

Svetnik je živel v letih od 554 do 617. Po legendarnem izročilu naj bi bil irsko-škotski kraljevič, ki se je kot puščavnik naselil na jugu Nemčije. Menihi bližnjega benediktinskega samostana so ga izbrali za opata. Ko je umrl, so nad njegovim grobom sezidali kapelo, ki je kmalu privabila mnogo romarjev. K svetniku so se zatekali kot k priprošnjiku proti kugi in proti raznim boleznim pri živini. Sloves zavetnika proti raznim boleznim je Vendelin ohranil do današnjih dni, zato verni kmečki ljudje romajo k njemu posvečenim kapelam in cerkvam, ki jih je še vedno veliko, posebno v alpskih in živinorejskih pokrajinah. Upodabljajo ga kot pastirja s palico in malho, kot meniha, romarja, zavetnika proti kugi.

20. oktober

Glavni junakinji priljubljenega Finžgarjevega zgodovinskega romana Pod svobodnim soncem je ime Irena. Morda je tudi po njeni zaslugi to ime danes na Slovenskem zelo priljubljeno. Sicer pa je ime zelo lepo, saj izvira iz grške besede 'eirene', ki pomeni mir. Tako je bilo ime tudi grški boginji sreče. Irena je ime več svetnic (Bibliotheca Sanctorum jih navaja 15), ena od teh je današnja godovnjakinja sv. Irena Portugalska.

Njen življenjepis, v katerem se resnična dejstva prepletajo z legendarnimi okraski, je bil prvič objavljen leta 1494 v brevirju iz Brage, mesta na Portugalskem. Tam beremo, da je bila Irena redovnica v mestu Tomar v sredini Portugalske proti koncu 6. stoletja. Vanjo se je zaljubil bogat plemič po imenu Bertaud, ki pa je bil veren in si ni upal Bogu posvečeni devici izpovedati svoje ljubezni. Zaradi te ljubezni, ki ni mogla biti uslišana, je hudo zbolel. Zdravnik, ki so ga poklicali, ni mogel odkriti nobenega vzroka tej nenadni bolezni. Irena je za to bolezen zvedela po notranjem razodetju. Šla je obiskat Bertauda in ga prosila, naj neha misliti nanjo, pa bo ozdravel. To se je resnično zgodilo, vendar pa je Ireni zapretil s smrtjo, če zve, da se je povezala s kakšnim drugim moškim.

Pobožno mlado redovnico je začel nadlegovati njen učitelj, ki ga je Irena odločno zavrnila. Učitelj se je maščeval tako, da jo je javno oblatil, da pričakuje otroka. Ko je to zvedel njen prvi snubec Bertaud, je izpolnil svojo grožnjo. Poslal je svojega služabnika, ki je Ireni odsekal glavo, njeno telo pa je vrgel v reko Tajo. Naslednji dan ga je našel benediktinski opat Selij. Vzeli so ga iz reke in ga z vsemi častmi pokopali v kraju Skalabu.

Najstarejše pričevanje o češčenju sv. Irene najdemo v svetniškem koledarju stolne cerkve mesta Leon v Španiji iz 10. stoletja. Nad njenim grobom v Skalabu so zgradili baziliko, kjer so sv. Ireno častili kot mučenko, po njej so kraj preimenovali v Santarem (danes je to mestece južno od Fatime, kjer je svetovno znana božja pot). Njen spomin se obhaja 20. oktobra; po vsej verjetnosti je ta datum obletnica posvetitve njene bazilike.

Spričo njene nenavadne življenjske usode sv. Ireno častijo kot zavetnico nesrečnih zaradi ljubezni.

Ime Irena izhaja iz grške besede 'eirene«, ki pomeni mir Po pomenu je Ireni ustrezno ime Miroslava, skrajšano Mira, Mirka.

• Akvilin, sv., † ok. 690, škof v Evreuxu v Franciji
• Etbin, sv., 7. st., opat v Dicht Wood na Irskem
• Fredesvinda, sv., ok. 750, devica v Oxfordu v Angliji
• Gabrijel Lalemant, sv., † 1649, kanadski mučenec
• Izak Jogues, † 1646, in drugi kanadski mučenci, † 1642–1649 sv., † 1646–1649, kanadski mučenci
• Janez (Jean) de Brebeuf, sv., † 1649, kanadski mučenec
• Janez de la Lande, sv., † 1646, kanadski mučenec
• Lucij, sv., † ok. 160, mučenec v Rimu
• Neža od Jezusa Galand de Langeac, bl., † 1934, dominikanska tretjerednica iz Annecyja
• Pavel od Križa, sv., † 1775, ustanovitelj pasijonistov
• Peter Alkantarski, sv., † 1562, iz reda manjših bratov
• Ptolomej in Lucij, sv., † ok. 160, mučenca v Rimu
• Rene Goupil, sv., † 1642, kanadski mučenec
• Tomaž Helye, bl., † 1257, duhovnik v Normandiji v Franciji
• Var in 6 menihov, sv., 4. st., mučenci v Egiptu
• Veran, sv., 6. st., škof v Cavaillou v Franciji

19. oktober

Ko so pred približno 450 leti prvi Evropejci prišli v Severno Ameriko, je tam živelo kakšna dva milijona Indijancev. Na to celino so pred davnimi časi prišli iz Srednje Azije in so sorodni azijskim Mongolom. V Severni Ameriki sot bivali večinoma na vzhodu in na jugu, kjer je zemlja zelo rodovitna in podnebje ugodno. Tam so imeli dovolj divjačine in sadežev. Pred belokožci so se umikali proti mrzlim severnim krajem, na ozemlje velikih jezer in današnje Kanade. Prvi so Indijancem oznanjali Kristusov evangelij francoski jezuiti. Nekateri so pri tem pretrpeli mučeniško smrt. Znani so pod skupnim imenom »kanadski mučenci«: za Kristusa so prelili kri v letih 1642 do 1650, za blažene so bili razglašeni leta 1925, med svetnike pa prišteti leta 1931 in njihov spomin Cerkev obhaja 19. oktobra.

Od vseh kanadskih mučencev je največ pretrpel pater Izak Jogues. Rodil se je leta 1607 v Orleansu kot sin uglednega trgovca. Po srednji šoli v tamkajšnjem jezuitskem kolegiju se je odločil, da postane jezuit. Bil je vzoren redovnik, zato so predstojniki uslišali njegovo željo, da gre za misijonarja med Indijance v Kanado. Skupaj s sedmimi sobrati se je poleti 1636 izkrcal na kanadski obali in predstojniki so ga poslali misijonarit k indijanskemu plemenu Huronov. Že med potjo je videl krute prizore ob srečanju s pripadniki plemena Algonkinov (med temi je dvesto let pozneje blagodejno deloval naš veliki misijonar Friderik Baraga). Povedati velja, da so za podivjanost nekaterih indijanskih plemen bili krivi belopolti trgovci, ki so jih sleparili in jih zastrupljali z žganjem.

Francoski jezuiti so imeli med Huroni že dve misijonski postaji. S pogajanji so dosegli, da so Huroni sprejeli medse patra Izaka, ki so mu dali ime 'Ondesonk'. Predstojnik huronskega misijona pater Janez de Brebeuf je novim misijonarjem dal navodila, kako je treba ravnati z Indijanci. Opozoril jih je tudi: »Vsak čas moramo biti pripravljeni na smrt. Na nas zvračajo krivdo za vse. Če odpove letina ali če je suša, smo krivi mi. Ali se moremo v deželi, kjer primanjkuje vsega in nam ljudje ne morejo pomagati, zaupati komu drugemu kakor samemu Bogu?«

Leta 1640 so patra Izaka določili za predstojnika nove postojanke sv. Marije. Ob napadu Irokezov, ki so bili na bojni nogi s Huroni in tudi s Francozi, so bili zajeti tudi trije francoski misijonarji, ki so jih Irokezi nečloveško mučili, dva so pobili, Izaka pa so to pot pustili pri življenju, ker je bil po njihovih pravilih član druge družine. Pater Izak je tudi v ujetništvu apostolsko deloval, kolikor se je pač dalo. Žena starega indijanskega poglavarja, ki je rekla, da je njegova »teta« ter ga je varovala pred podivjanimi rojaki, mu je pomagala, da je pobegnil k Holandcem. Skrit na majhni tovorni ladji se je vrnil v Evropo. Ko je francoska kraljica Ana videla patrove iznakažene prste (porezali in obgrizli so mu jih Indijanci), je zajokala.

Izak se doma ni dobro počutil in želel je čimprej oditi nazaj med svoje 'divjake'. Predstojniki so njegovi želji ugodili in leta 1644 se je junaški misijonar vrnil v Kanado. Napotil se je med Irokeze in vzel s seboj črn kovček, v katerem je imel vse potrebno za maševanje. Med potjo so misijonarja zajeli Mohawki in sklenili, da ga umorijo, ker da je bil njegov črni kovček kriv, da so imeli slab lov in da se je žetev osušila. Pobili so ga s sekiro in mu potem glavo odsekali, prav tako so storili z njegovim tovarišem. To se je zgodilo jeseni 1646, tri leta pozneje je padlo še pet francoskih mučencev.

Kri teh mučencev je bilo seme novih kristjanov. Do leta 1650 so bili že skoraj vsi Huroni in Algonkini kristjani, leta 1662 je bil imenovan že prvi škof za Kanado.

• Asklepiad, sv., † 2,18, škof v Antiohiji
• Atenondor, sv., 3. st., škof in mučenec v Pontu
• Just, sv., 3. st., mučenec v Beauvais v Franciji
• Luka, sv., 1. st., evangelist

18. oktober

Po soglasnem starokrščanskem izročilu je pisatelj tretjega evangelija sv. Luka, učenec in spremljevalec apostola Pavla. Pri pisanju je Luka, edini novozavezni pisatelj, ki ni bil Jud, ampak Grk, po izobrazbi zgodovinar in literat, imel pred očmi v prvi vrsti kristjane iz poganstva. Po zgledu svojega učitelja Pavla evangelist bralcem dokazuje vesoljnost Kristusovega odrešilnega dela: Jezus iz Nazareta ni samo Odrešenik Judov, marveč Odrešenik sveta – vseh ljudi. S posebno ljubeznijo in globokim občutjem Luka slika dogodke, ki iz njih odseva Jezusova ljudomilost in neskončno božje usmiljenje do grešnikov. Pripovedi o usmiljenem Samarijanu in izgubljenem sinu spadata med najlepše bisere svetovne književnosti. Luka je tudi edini med evangelisti, ki opisuje dogodke pred Jezusovim rojstvom in njegovo mladost. Čudovita je njegova božična zgodba s hlevom in pastirji na betlehemskih poljanah. Brez upodobitve božjega rojstva si krščanstva kar ne moremo predstavljati.

Podatke o življenju in delu evangelista Luka zajemamo predvsem iz Apostolskih del, zgodovine mlade Kristusove Cerkve, ki jo je napisal isti pisatelj kot tretji evangelij. Bogato je tudi legendarno izročilo o njem. Kakor na podlagi zanesljivega izročila izpričujeta cerkveni zgodovinar Evzebij in sv. Hieronim, je bil Luka doma iz Antiohije v Siriji, živahnem trgovskem mestu, po velikosti tretjem v rimski državi, v katerem so se Jezusovi privrženci prvikrat imenovali kristjani. Po poklicu je bil zdravnik; apostol Pavel ob koncu svojega pisma Kološanom pove: »Pozdravlja vas Luka, dragi zdravnik.« Ta poklic odseva v vsem njegovem evangeliju, v katerem slika Kristusa – zdravnika duš in teles. V rodnem mestu se je zgodaj seznanil s krščanstvom, prejel krst in se oklenil apostola Pavla, kateremu je bil zvest spremljevalec in več let pomočnik pri apostolskem delu med pogani.

Iz Apostolskih del zvemo, da se je Pavlu pridružil na drugem misijonskem potovanju v Troadi in ga potem spremljal v Makedonijo do Filipov. Ko se je Pavel po končanem tretjem potovanju vračal skozi Troado, se mu je Luka spet pridružil ter šel z njim do Jeruzalema in dve leti pozneje iz Cezareje v Rim. Od tedaj je ostal pri Pavlu morda s kratkimi presledki – do njegove smrti. O nadaljnjem življenju in delovanju evangelista Luka ni zanesljivih podatkov. Kot njegovo misijonsko polje se omenjajo Ahaja na grškem Peloponezu ter Beotija in Bitinija v Mali Aziji. Umrl je mučeniške smrti, ni pa znano, kdaj in kje.

Po izročilu in legendi je Luka v prostem času slikal, zato so ga krščanska slikarska združenja izbrala za svojega zavetnika. Po izročilu vzhodne Cerkve se je evangelist Luka srečal z Jezusovo materjo Marijo v Janezovi hiši in naslikal Marijino ikono.

Med štirimi evangelisti je Luka dobil simbol bika. Osnova temu simbolu je misel na daritev. Kristus se je na križu daroval za vse ljudi. Po volu kot simbolu se je Luka na Slovenskem uveljavil kot kmečki patron; sicer pa velja za zavetnika zdravnikov, slikarjev, umetnikov, zlatarjev, knjigovezov, živine, vremena ...

Ime Luka zadnje čase spada pri nas med 'modna imena'; nekoč je bila dokaj razširjena oblika Lukež – po latinskem imenu Lucas.