• Andrej Kim, sv., † 1846, prvi korejski duhovnik, mučenec
• Ciprijan, sv., † 258, mučenec
• Edita, sv., † ok. 984, devica v Wiltonu v Angliji
• Evfemija, sv., † ok. 303, mučenka v Kalcedonu
• Kornelij in Ciprijan, sv., † 253 in 258, mučenca
• Ljudmila, sv., † 921?, češka kneginja
• Ludvik Aleman, bl., † 1450, škof v Arlesu v Franciji
• Melitena, sv., 2. st., mučenka v Trakiji
• Ninian, sv., 5. st., škof na Škotskem
• Rogel in Servusdei, sv., † 852, mučenca v Kordobi v Španiji
• Sebastijana, sv., 2. st., mučenka v Sebasti v Frigiji
• Servusdei, sv., † 852, mučenec v Kordobi v Španiji
• Viktor III., bl., † 1087, papež
• Vital, sv., † 1122, opat v Savignyju v Franciji

16. september

Za življenje svetnikov, ki ga je v snopičih izdajala Mohorjeva družba v Celju od leta 1917 do druge svetovne vojne, a je ostalo nedokončano, je dr. Franc Jaklič napisal dolg življenjepis češke kneginje sv. Ljudmile. Zaključil ga je z besedami: »Sveta Ljudmila je miljenka češkega ljudstva ... Prav je, da jo natančneje pozna tudi naše ženstvo. Naj si jo izbira za vzornico in zavetnico. Starši naj svojim hčeram radi dajejo njeno lepo slovansko ime.«

Ljudmila je živela v dobi svetih bratov Cirila in Metoda. Vzgojena je bila strogo v veri svojih poganskih prednikov. Krščanstvo je ni privlačilo, dokler so ga v njeni domovini širili nemški misijonarji in so mnogi od njih skušali širiti tudi nemški vpliv nad Čehi. Zelo mlada se je poročila s češkim knezom Borivojem. Ta je stopil osebno v stik s svetima bratoma Cirilom in Metodom, ki sta takrat oznanjala evangelij na Moravskem v domačem jeziku. Ko je Borivoj spoznal krščanstvo v pravi luči in videl, da nima nič skupnega z nemško nasilnostjo, se ga je oklenil. Najverjetneje ga je krstil sam sv. Metod leta 874. Ljudmila sprva ni odobravala tega koraka svojega moža. Ko pa ji je Metodov duhovnik vse razložil v domačem jeziku in ko je videla, kako blagodejno vpliva krščanstvo na njenega moža, se je tudi sama dala krstiti. Odtlej je kneginja Ljudmila z vsem srcem podpirala delo svetih slovanskih apostolov. Tudi po njeni zaslugi so med ljudmi izginjali predsodki zoper krščanstvo in poganstvo je kopnelo.

Možu je rodila šest otrok, med njimi Vratislava, očeta svetega Venceslava (ali češko Vaclava). Leta 889 ji je umrl mož, star komaj 36 let. Mlada vdova je morala za nekaj časa prevzeti še vladarske posle, kajti najstarejši sin je imel tedaj šele 14 let. Češki narod je vodila s široko razgledanostjo in krščansko modrostjo. V družini je skrbela za temeljito izobrazbo svojih otrok in pozneje svojih vnukov. Svojemu narodu je s tem vzgojila modre, odločne in spretne vladarje; najlepši cvet te vzgoje je bil njen vnuk, knez sv. Venceslav. Vzgajala je predvsem s svojim živim zgledom. Bila je mati sirot, tolažnica vdov, zvesta obiskovalka jetnikov, popolna v vseh dobrih delih, kakor jo slavi star življenjepis.

Ljubosumna snaha Drahomira ni mogla prenašati, da je Ljudmila tako priljubljena med ljudstvom, zato je proti njej skovala zaroto. V njen dom je poslala dva najeta morilca, ki sta jo ponoči v spalnici zadavila. To se je zgodilo 15. septembra najbrž leta 921. Pokopali so jo ob grajskem obzidju. Ko je leta 924 zavladal njen vnuk Venceslav, je dal nestrohnjeno telo svoje svetniške babice prenesti v cerkev sv. Jurija v Pragi, kjer 'mati češkega naroda' počiva še danes. Češki narod jo časti kot svojo zavetnico in se rad zateka k njej, posebno v časih hudih preskušenj.

Ljudmila spada med tista ženska imena, ki so pri nas zelo pogosta. (Po Kebrovem Leksikonu imen je bilo leta 1994 v Sloveniji skoraj 8.000 Ljudmil, nekaj nad 1.800 Milk, Milic je bilo 1510, precej redkejši pa sta bili obliki Mila in Milojka. Vse, ki nosijo ta imena, naj se danes priporočijo svoji nebeški zavetnici.

• Aihard, sv., 7. st., opat v Jumiegesu v Franciji
• Alp in, sv., 5. st., škof v Lyonu v Franciji
• Aper, sv., 6. st., škof v Toulu v Franciji
• Emilija in Jeremija, sv., † 852, mučenca v Kordobi v Španiji
• Jeremija, sv., † 852, mučenec v Kordobi v Španiji
• Jožef Kentenich, † 1968, duhovnik, utemeljitelj 'Schönstatta'
• Katarina Genovska, sv., † 1510, mistična navdihnjenka
• Kristijan, bl., † ok. 1276, dominikanec iz Perugie
• Niketa Got, sv., † 370, mučenec v deželi arijanskih Gotov
• Nikomed, sv., prva st., mučenec v Rimu
• Roland Medici, bl., † 1386, samotar v Bargonu pri Parmi v Italiji
• Valerijan, sv., prva st., mučenec v Tournusu v Franciji
• Žalostna Mati božja

15. september

Marija sedem žalosti, velike tvoje so skrbi. Za prvo bol se dvigne meč, jo rani Simeon preveč,« pravi slovenska ljudska pesem. Naši verni predniki so se, zlasti v težkih trenutkih osebnega in skupnega življenja, radi zatekali k Mariji sedem žalosti. Ta naziv ima podlago v napovedi starčka Simeona, ki je prišel po navdihu v tempelj, ko sta Marija in Jožef prinesla tja osem dni starega Jezusa, da bi zanj opravila vse po predpisu postave. Simeon je vzel Dete v naročje in se Bogu zahvalil, da je mogel pred smrtjo videti Odrešenika. Potem ga je vrnil njegovi materi in ji dejal: »Ta je postavljen v padec in vstajenje mnogih v Izraelu in v znamenje, kateremu bodo nasprotovali, da se razodenejo misli mnogih src. Tvojo dušo pa bo presunil meč.«

Meč v tej preroški napovedi pomeni trpljenje, bolečino, žalost. V srednjem veku so začeli upodabljati žalostno Mater božjo s sedmimi meči v srcu, ki označujejo njenih sedmero žalosti. Prva žalost, ki jo je bridko občutilo Marijino srce, je bila Simeonova prerokba. Druga žalost je zadela Marijo, ko je morala bežati v Egipt pred mo–rilskim Herodom. Tretja žalost je ranila srce božje Matere, ko je dvanajstletni Jezus ostal v templju v Jeruzalemu. Četrti meč je prebodel njeno srce, ko je srečala Sina obloženega s križem. Peta žalost je presunila srce Matere, ko so dvignili Jezusa, na križ pribitega. Šesto je bridko občutila takrat, ko so mrtvega Jezusa sneli s križa in ji ga položili v naročje. Sedmi meč žalosti je prebodel Marijino srce, ko so Jezusa položili v grob.

Sledovi pobožnosti do Žalostne Matere božje se na Zahodu pojavijo v 9. stoletju, močneje pa zaživi v naslednjih stoletjih. Zlasti je to pobožnost širil red servitov ali Marijinih služabnikov. Vsebino in pomen tega češčenja izčrpno izpoveduje znana pesem Mati žalostna je stala, ki jo večinoma pripisujejo frančiškanskemu redovniku Jacoponu da Todi (+ 1306). Pesem izraža iskreno prošnjo, da bi Marijina žalost ob strašnem trpljenju njenega Sina ganilo srca grešnikov. »Sveta Mati, to te prosim: rane Kristusa naj nosim, vtisni v moje jih srce.«

Posamezni kraji, bratovščine sedmerih Marijinih žalosti in nekateri redovi so praznik v čast Žalostni Materi božji obhajali že v 15. stoletju. Papež Benedikt XIII. ga je leta 1727 postavil na cvetni petek (petek pred cvetno nedeljo). Papež Pij X. pa je določil, naj bo god Žalostne Matere božje 15. septembra, osem dni po prazniku njenega rojstva. Do leta 1960 sta bila dva praznika Žalostne Matere božje, od tedaj pa obhajamo samo enega in sicer na današnji dan.

Največ sledov češčenja Žalostne Matere božje je na slovenskih tleh pustilo 14. in 15. stoletje; iz te dobe so se ohranile slike Marije ob trpečem Sinu, zlasti pa številni kipi Sočutne (Pieta): Marija drži v naročju mrtvega Jezusa in ga objokuje. Obstaja več cerkva, posvečenih Žalostni Materi božji: največja je stiška bazilika, najbolj znamenita božja pot pa je Žalostna gora pri Mokronogu. Nekoliko kasneje je bila zgrajena božjepotna cerkev na Žalostni gori nad Preserjem pri Ljubljani. Bela Krajina časti Žalostno Mater božjo v eni izmed treh cerkva pri Treh farah pri Metliki. V številnih znamenjih in kapelah, posejanih po slovenski deželi, stoji kip ali podoba Žalostne Matere božje in tudi v skoraj vsaki cerkvi jo najdemo. Marija sedem žalosti, ki je stoletja tolažila slovenski narod, naj nam ostane pribežališče in tolažba tudi v bodoče!

Na današnji dan godujejo tiste, ki nosijo ime Dolores. Ime izvira iz španske oblike današnjega Marijinega spomina: Maria de los Dolores (Marija žalosti). Skrajšana oblika imena Dolores je Lola, manjšalnica pa Lolita.

• Albert Jeruzalemski, sv., † 1214, škof, karmeličan
• Cerealis in tovariši, sv., prva st., mučenci v Rimu
• Janez Gabrijel Taurin Dufresse, sv., † 1815, mučenec na Kitajskem
• Maternus, sv., 4. st., škof v Kölnu v Nemčiji
• Papas, sv., 4. st., mučenec v Likiji
• Povišanje svetega križa

14. september

Češčenje relikvije svetega križa

Med vsemi svetimi podobami Cerkev najbolj časti podobo svetega križa, posebej časti relikvije resničnega križa, na katerem je naš Gospod Jezus Kristus daroval svoje življenje za nas. Križ zgovorno priča o Jezusovem trpljenju in poveličanju. Je pa tudi obljuba in zagotovilo našega poveličanja, če po njegovih besedah vsak dan sprejmemo vsak svoj križ – naloge in nadloge – ter zvesto hodimo za njim.

Skoraj tri sto let po Jezusovi odrešilni smrti je bil njegov grob na Kalvariji zasut in sveti križ zakopan globoko v zemljo. Ko je cesar Konstantin v znamenju križa leta 312 premagal nasilnega Maksencija in je dal kristjanom svobodo, je cesarjeva mati Helena prišla v Jeruzalem, da bi počastila tiste svete kraje, kjer je Odrešenik trpel in umrl. Dala je odstraniti znamenja poganstva in velela kopati tam, kjer je moral biti Gospodov grob in križ. Res so oboje našli. Konstantin je dal nad Gospodovim grobom sezidati veličastno cerkev, ki so jo posvetili 14. septembra leta 335. Tega dne so relikvijo svetega križa prvič izpostavili v slovesno češčenje. Od tedaj so vsako leto ta dan praznovali povišanje svetega križa v Jeruzalemu. Pobožna romarica Silvija, ki se je okoli leta 385 mudila v Jeruzalemu, piše: »Za 14. september se več dni zgrinjajo množice redovnikov, duhovnikov in vernikov iz vseh dežel. Škofov pride najmanj štirideset do petdeset. Ljudem se zdi, da greši, kdor ta dan ne pride v Jeruzalem, pa bi lahko.«

Leta 614 so Jeruzalem osvojili poganski Perzijci. Oplenili so cerkve in pobrali iz njih zlato, srebro in drage kamne. Cerkev božjega groba so zažgali, relikvijo svetega križa pa odnesli s seboj. Bizantinski cesar Heraklij je zbral vojsko in je Perzijce premagal. Umakniti so se morali iz Svete dežele in vrniti ukradene zaklade, najprej pa so morali izročiti relikvijo svetega križa. Cesar ga je sam nesel v Jeruzalem. Ogrnjen je bil v škrlatni plašč, ki je bil pretkan z zlatom in posut z biseri. Ko je sprevod prišel do vrat, ki zapirajo pot na Golgoto, cesar ni mogel naprej, neka nevidna sila ga je zadrževala. Tedaj mu je škof Zaharija dejal: »Jezus je po tej poti nesel križ ubog in ponižen. Heraklij, pomisli, ali si mu v tej svoji sijajni obleki le malo podoben?« Tedaj je cesar oblekel revno haljo in je bos brez težav s križem na rami šel na Golgoto. V spomin na ta dogodek so še slovesneje praznovali povišanje svetega križa.

Nam je praznik opomin, da pobožno počastimo podobo svetega križa. Najslovesneje to opravimo na veliki petek, spominski dan Jezusove smrti. V vsaki krščanski hiši naj bi bil križ na vidnem mestu. Pod križem naj bi se družina zbirala k skupni molitvi. Ob križu naj bi se njeni člani učili resnične ljubezni, ki je darovanje za druge. Kadar gremo mimo znamenja križa, ki stoji ob poti, naj pogled nanj obudi v našem srcu misel hvaležnosti za dar odrešenja.

Na kratko in prav preprosto počastimo sveti križ, kadar se pobožno pokrižamo. Verni ljudje vsak dan in vsako pomembno opravilo začenjajo z znamenjem križa. Navadno pri tem izgovarjamo besede: »V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Amen.« Prav to ima v mislih človek, ko reče: "Sveti križ božji!", ali pa tudi: "V božjem imenu!" ko se loti kakšnega dela.

• Amat, sv., † po 628, opat v Remiremontu v Franciji
• Amat, sv., † po 690, škof v mestu Sion v Švici
• Elidija, sv., 11. st., devica in mučenka v Francoski škofiji Clermont-Ferrand
• Janez Zlatousti (Krizostom), sv., † 407, cerkveni učitelj
• Julijan, sv., prva st., duhovnik in mučenec v Galaciji
• Litorij, sv., † 371, škof v Toursu v Franciji
• Makrobij in tovariši, sv., prva st., mučenci v Meziji
• Marija Jezusova (Lopez de Rivas), bl., † 1640, karmeličanka
• Mavrilij, sv., † 453, škof v mestu Angers v Franciji
• Notburga, sv., † 1313?, zastopnica delovnih ljudi med svetniki

13. september

Vsako hišo naredite za cerkev. Ali niste vi odgovorni za zveličanje vaših otrok in vaših služabnikov in ali ne boste nekoč morali zanje dajati obračun? Kakor bomo mi pastirji dajali odgovor za vaše duše, tako bodo tudi družinski očetje pred Bogom odgovarjali za vsako osebo svoje hiše, za ženo, otroke, strežnike.« Tako je svoji pridigi, ob razlagi svetopisemskega odlomka o stvarjenju moža in žene možem in očetom polagal na srce sv. Janez Krizostom ali po naše Zlatousti, najslavnejši govornik vzhodne Cerkve. Govorniško umetnost je mojstrsko obvladal ne le po bleščeči zunanji obliki, temveč tudi po globoki vsebini, za katero je iskal navdiha v Svetem pismu, z božjo besedo pa je osvetljeval vsa življenjska vprašanja. Njegovi življenjepisci pravijo, da so mu poslušalci "včasih divje ploskali, včasih pa odhajali skrušeni domov". Papež Pij X. ga je postavil za zavetnika cerkvenih govornikov.

Doma je bil iz mesta Antiohija, kjer je nekaj časa deloval tudi apostol Pavel, ki mu je bil kasneje vzornik in katerega je Janez prosil, naj mu da enako ljubezen do Kristusa in do duš, enako pripravljenost na žrtve in enako nepopustljivost v boju zoper zmote in zoper moralne zablode. Videli bomo, da je bil uslišan. Rodil se je med letoma 346 in 354. Oče, visok častnik, je umrl kmalu po Janezovem rojstvu, dvajsetletna vdova, blaga in pobožna Antuza se je vsa posvetila vzgoji svojega edinčka Janeza. Namenila ga je za državno službo in mu omogočila najboljšo vzgojo. Toda v Janezu je zmagalo nagnjenje, da se ves posveti Bogu. Vzljubil je Sveto pismo in ga preučeval kot vodilo za življenje. Ko je bil duhovno že zrel mož, se je (pred letom 372) dal krstiti. Potem se je za nekaj časa umaknil v puščavsko samoto, kjer je zbolel in to je vzel kot božji namig, naj se vrne v Antiohijo. Tam ga je škof Meletij posvetil najprej v diakona, nato pa v duhovnika. Kmalu so mu zaupali službo govornika v stolnici, ki jo je opravljal dvanajst let in sicer izredno uspešno. Prislužil si je vzdevek Krizostom– Zlatousti.

Izredni govornik je vzbudil pozornost carigrajskega dvora. »Zakaj ga ne bi poklicali v prestolnico, da bi se mi ponašali z njim?« so rekli sami pri sebi. Ko je leta 397 umrl carigrajski patriarh, so na zvijačo zvabili v Carigrad Janeza Krizostoma in ga postavili za njegovega naslednika. Ko je Janez službo sprejel, je pokazal, da hoče vse dolžnosti vestno opravljati, povelji pa prejemati samo od Kristusa, ki je kralj kraljev. Za dvorne spletke se ni zmenil. Bičal je tudi napake dvora in si s tem nakopal sovraštvo častihlepne cesarice Evdoksije in zavistnega aleksandrijskega patriarha Teofila. Pogumnega patriarha sta hotela spraviti s sveta ali pa vsaj daleč proč iz Carigrada. Tako je moral v začetku julija leta 404 v pregnanstvo v Armenijo, kjer je ostal eno leto. Ko so Krizosto– movi sovražniki dognali, da ugled pregnanega patriarha raste, so dosegli njegov izgon v zapuščeni kraj Pitius pod vznožjem Kavkaza, kamor je moral oditi spomladi leta 407. Zadnje mesece življenja je zelo trpel zaradi mnogih bolezni in 14. septembra 407 ga je odrešila smrt. Evdoksijin sin cesar Teodozij II. je 27. januarja leta 438 z vsemi častmi sprejel svetnikove telesne ostanke,da so jih pokopali v carigrajski cerkvi Svetih apostolov. Prosil je odpuščanja za napake svojih staršev.