Preizkušnja. Kako pomembna beseda! Mar ni celo naše življenje ena sama preizkušnja? In v vsakdanjem življenju se kar naprej srečujemo z nekimi manjšimi ali večjimi preizkušnjami, ki so pravzaprav le posamezni delčki te velike življenjske preizkušnje! Te splošne življenjske preizkušnje si ne izberemo sami. Postavljeni smo vanjo, z rojstvom, kot zelo nebogljena bitja.

In kako se sprprijemamo s preizkušnjami? 

Energija je za človeka bistvenega pomena. Skozi čas se je naučil izkoriščati energijo ognja, vetra, vode, vse do parnega stroja in ne nazadnje virov, ki so skriti globoko v zemlji, ter seveda elektrike. Med sodobne energente spada tudi plin, ki ga delimo na zemeljski in na utekočinjen naftni plin. In ravno z utekočinjenim naftnim plinom se ukvarjajo v podjetju Butan plin.

Kaj je UNP?

Utekočinjeni naftni plin (UNP) je čist in vsestransko uporaben energent ter okolju najprijaznejše fosilno gorivo. Tehnično gledano je to propan ali mešanica plinov propana ter butana, ki jih pridobivamo pri destilaciji surove nafte ali pri čiščenju zemeljskega plina. Utekočinjeni naftni plin je plin brez barve in vonja. Da bi ga lažje zaznali, mu je dodan odorant, ki mu daje značilen vonj. UNP ima visoko kurilno vrednost, tako denimo 1 kilogram propana proizvede toliko energije kot 6 kilogramov drv oziroma toliko kot 2 kilograma premoga ali 1,33 litrov kurilnega olja. Ker pri izgorevanju ne nastajajo pepel in trdi delci, velja UNP skupaj z zemeljskim plinom za najčistejši in okolju najprijaznejši vir energije.

Verujem v Svetega Duha; sveto katoliško Cerkev,

Credo in Spíritum Sanctum, sanctam Ecclesiam cathólicam,

Petek, 13. september

God sv. Janeza Zlatoustega (ok. 346–407) je danes, jaz pa sedim v vinski kleti sredi sodov in ob poslušanju najlepše pesmi Franovega očeta ter ob dogodkih, ki so (pri)zadeli Cerkev na Slovenskem, premišljujem besede današnjega godovnika: »O Jezus, daj da bo naše življenje vredno milosti in resnice, ki smo jo prejeli; in kakor jo je potrebno oznanjati povsod, tako naj bo tudi naše življenje vedno v skladu z njo.« Ja, biti v skladu z Resnico – biti z Njo v sozvočju, da lahko Sveti Duh (pre)budi v meni in v tebi, ki bereš te vrstice (midva sva Cerkev!), tisto vznemirjajoče brbotanje, ki ga kot najlepšo pesem Franovega očeta poslušam iz sodov, ko vre mošt v mlado vino. Rane sorte grozdja so dozorele, včeraj smo trgali ranino in rizvanec, danes se že oglašata in napovedujeta nov letnik žlahtnega vina.

Vse na tem svetu zori: otrok dozori in preraste v mladeniča, grozdje v vino ... a poprej mora zavreti – v vročekrvni mladosti, v vrelem moštu ... Kvasi se, da se lahko prerodi in končno zbistri v življenjsko novost. – Tudi Cerkev! Njena zunanja struktura je le posoda – je le tempelj, v katerem mora prebivati Sveti Duh ... in če v njej prebiva, potem je v njej slišati zame najlepšo pesem: vznemirjajoče brbotanje, ki napoveduje novost. »Cerkev je Božja hiša, kraj njegove prisotnosti,« pravi papež Frančišek. »V njej lahko najdemo in srečamo Gospoda. Cerkev je tempelj, kjer prebiva Sveti Duh, ki jo oživlja, vodi in podpira. /.../ Cerkev ni narejena iz materialnih kamnov, ampak iz živih kamnov in ti smo mi!« Sleherna sprememba, ki se dogodi v Cerkvi, se začne pri meni – v moji odprtosti Svetemu, da me lahko prekvasi v novo stvar. »Če je torej kdo v Kristusu, je nova stvaritev. Staro je minilo. Glejte, nastalo je novo« (2 Kor 5, 17).

Večkrat sem morala biti pisec, režiser, scenograf in kostumograf v eni osebi.

Zora Tavčar

»Imeti umetnika v hiši, pomeni, da mora nekdo drug postoriti nekatere druge nujne stvari namesto njega,« večkrat ponavlja Zora Tavčar. Kljub temu, da je žena znanega pisatelja Alojza Rebule in je, po njenih besedah, morala postoriti številne stvari, nujne za dom, je bila dejavna na različnih področjih: od pisateljevanja, prevajanja do dramatiziranja ter pedagoškega in mentorskega dela. Nekaj literarne žilice je podedovala. Ob visokem življenjskem jubileju nam je spregovorila o svojem rojstnem kraju, rodu, razgibanem življenju in pisateljevanju.

priloga

Marija v novi zavezi

komentiramo

Za rdečo kuliso

dogodek

Stična mladih 2013

Preberite več: Oktober 2013

Gilbert Keith Chesterton, angleški pisec, esejist, novinar in apologet bi lahko postal novi svetnik katoliške Cerkve. Škof iz Northamptona namreč išče duhovnika, ki bi prevzel proces za razglasitev za blaženega tega znanega spreobrnjenca in pisca, zlasti popularnega v ZDA.

Chesterton, katerega razglasitev za blaženega je podpiral tudi papež Frančišek še kot buenosaireški nadškof, je bil znan po veliki ljubezni do sveta in užitkov, ki jih ta nudi, a ne v hedonističnem smislu. Znan je njegov izrek »Najboljši način, da se Bogu zahvalimo za burgundca je, da ga ne popijemo preveč«. Še bolj pa je bil znan po svojem "veselju, ponižnosti in dobroti". S temi lastnostmi so pisca 80 knjig, 200 kratkih zgodb in 4.000 esejev označevali njegovi sodobniki. Nekaj Chestertonovih del imamo prevedenih tudi v slovenščino.

• Amat, sv., † 1095, škof v Nuscu v Italiji
• Anton, sv., prva st., mučenec v Piacenzi v Italiji
• Felicija Meda, bl., † 1444, klarisa v Pesaru v Italiji
• Gregorij Razsvetlitelj, sv., † ok. 328, ustanovitelj armenske Cerkve
• Hieronim, sv., † 420, cerkveni učitelj
• Honorij, sv., † 653, škof v Canterburyju v Angliji
• Ismidon, sv., † 1115, škof v mestu Die v Franciji
• Mihael, sv., † 992, prvi kijevski škof
• Simon, sv., † ok. 1080, grof in nato menih v Franciji

30. september

Težko je reči, kje je bil tisti Stridon, rojstni kraj sv. Hieronima, velikega cerkvenega učitelja krščanskega Zahoda in učenega prevajalca Svetega pisma. Eni pravijo, da bi utegnil biti kje blizu današnje Pivke (Šempetra na Krasu), Hrvati pa trdijo, da bi bil verjetneje kje v Istri ali severni Dalmaciji.

Ni tako pomembno, kje je Hieronim prišel na svet. S svojim plodovitim in vsestranskim delom, zlasti s prevodom Svetega pisma, ki je znan pod imenom Vulgata (t. j. 'razširjena'), je postal last vse Cerkve za vse čase. Neverjetno dobro je poznal Sveto pismo in napisal je številne razlage svetopisemskih knjig, znal pa je tudi lepo voditi duše, ki so se odločile za poglobljeno duhovno življenje. V preteklih časih so ga zelo častili. Tudi na Slovenskem, kjer so njegovo ime, ki pomeni 'človek s svetim imenom', spremenili v Jeromen ali Jerom.

Rodil se je okoli leta 345. V njegovem rojstnem kraju je bilo precej kristjanov, ki so bili po življenju še pogani. Deček je bil zelo nadarjen in starši so ga poslali najprej v Milan, nato pa v Rim, da bi se izobrazil pri najboljših učiteljih. Imel je izreden dar za jezike in prav kmalu je dovršeno obvladal latinščino. Želel je postati kristjan in za veliko noč leta 366 ga je papež Liberij krstil. Zdaj se je zanj začelo novo življenje. Potoval je v Galijo in se spotoma za nekaj časa ustavil v Ogleju (tedanji Akvileji), kjer se je seznanil z družbo duhovnikov in resnih kristjanov, ki so skupaj prebirali Sveto pismo in se pogovarjali o bogoslovnih in duhovnih vprašanjih. Ostal je z njimi v pisnih stikih. Dopisoval si je tudi s podobno družbo v Emoni (rimski Ljubljani). Kasneje je kot duhovnik v Rimu pobožnim ženam razlagal Sveto pismo.

Odpravil se je na Vzhod, da bi obiskal svete kraje, a je zbolel. Leta 379 se je dal posvetiti v duhovnika, potem je bil nekaj časa v Carigradu učenec velikega cerkvenega učitelja sv. Gregorja Nacianskega. Leta 382 je spremljal v Rim antiohijskega škofa. Bil je ves obložen s svojimi rokopisi, kar je vzbudilo zanimanje papeža Damaza, ki ga je imenoval za svojega tajnika. Veliko sta se pogovarjala o Svetem pismu in papež je dal pobudo za nov prevod celotnega Svetega pisma v latinščino. Hieronim je najprej popravil Novo zavezo, kasneje, ko se je dokončno vrnil na Vzhod, pa je ponovno prevedel celotno Sveto pismo stare in nove zaveze. Živel je v Betlehemu, kjer je bil predstojnik moškega samostana, duhovno pa je vodil tudi redovnice, ki so prišle v Palestino iz Rima. Pisal je svoja znamenita asketska pisma in druge spise, poglavitne moči in sposobnosti pa je posvetil prevajanju Svetega pisma. Delo je bilo za tiste čase nekaj izrednega in je upravičeno zbujalo občudovanje. Trajalo je skoraj trideset let. Opravljeno je bilo tako temeljito, da je bil prevod splošno sprejet; tridentinski koncil je leta 1546 Hieronimov prevod sprejel za uradno svetopisemsko besedilo zahodne Cerkve.

Na stara leta, ko je bil ves izčrpan od postov in bolezni, je moral Hieronim bežati pred roparskimi tolpami, ki so napadle njegov samostan. Delal je do zadnjega diha: narekoval je pisarju. Umrl je 30 septembra leta 419 (ali 420). Njegove posmrtne ostanke so kasneje prenesli v baziliko Marije Velike (Santa Maria Maggiore) v Rimu.

Danes godujejo tisti, ki jim je ime Hieronim, pa tudi Jerko, Jeromen; ženska oblika imena Hieronim je redkejša.