Papež Frančišek je eden najvplivnejših svetovnih voditeljev na twitterju. Po številu sledilcev je namreč na drugem mestu. Tako izhaja iz poročila, ki ga je konec julija objavilo švicarsko podjetje za odnose z javnostmi. Poročilo ugotavlja, da tvitte (sporočila s 140 ali manj znaki) papeža Frančiška v španščini v povprečju 'pre-twittajo' več kot enajst tisočkrat. V angleščini pa papeževa sporočila 'pre-twitta' povprečno 8 tisoč sledilcev. Njegov najtesnejši 'tekmovalec' v številu tvitov je ameriški predsednik Barack Obama, čigar tvitte povprečno pre-twittajo 2.300-krat. Po tem poročilu je papež Frančišk daleč najbolj vpliven uporabnik twitterja.

Frančiškov predhodnik papež Benedkit XVI. je račun na twitterju odprl 12. decembra 2012 in je pred svojim odstopom 28. februarja letos dobil večmilijonsko občinstvo. Papež Frančišek je nadaljeval prakso pošiljanja kratkih sporočil z razmišljanji o Jezusu in krščanskem življenju. Švicarsko podjetje pravi, da je porast papeževe navzočnosti na twitterju v zadnjih šestih mesecih 'fenomenalen'. Papež ima zdaj prek osmih računov več kot 7,2 milijona sledilcev. Poleg računov Pontifex v angleščini in v španščini twitta še v šestih drugih jezikih: arabščini, francoščini, nemščini, italijanščini, latinščini in portugalščini. Samo njegov latinski račun ima več kot 130 tisoč sledilcev!

Med moškimi imeni je ime Tilen na 83. mestu. Leta 2006 se je tako imenovalo 2877 oseb. Večina tako poimenovanih oseb je rojena po letu 1980. Precej bolj redka je različica Egidij (126), zelo redke pa različice Ilj (9), Til (34), Tilj (manj kot 5). Možni ženski obliki sta Tilka (120) in Ilka (18).

God:
• 7. februar
• 1. september

Ime Tilen izhaja iz imena Egidij. Nastalo je iz narečnih Ilj, Tilj, Tiljen, Tilih. Te izhajajo iz bavarskih oblik imena Aegilius, ki je različica latinskega imena Aegidius: Gilj, Gilg, Gidl, Gil, Gilh, Jilh, Jilgen. Iz teh oblik je nastalo slovensko Ilj, ki ga npr. vsebuje tudi krajevno ime Šentilj. Začetni T- v imenu Tilen ali Tilj, Tilih je prišel iz besede šent, tj. sveti, ki se je dodajala imenu svetnika in je tudi v omenjenem krajevnem imenu. Izhodiščno ime Egidij izhaja iz latinskega Aegidius, to pa iz grškega Aigidios. To povezujejo z grškim aigís, v rodilniku aigídos v pomenu 'usnjen ščit in 'kozja koža'. Ženski imeni Tilka in Ilka lahko izhajata tudi iz imen Matilda in Otilija.

V koledarju je 1. septembra sv. Egidij ali Tilen, puščavnik v Provansi v Franciji. Po benediktinskem samostanu, ki ga je ustanovil in se po njem imenuje Saint-Gilles, je poimenovano mesto, ki je postalo znamenita božja pot.

Različica Ilj je v vremenskem pregovoru Kakršno bo vreme na sv. Ila kazalo, bo tudi ves mesec ostalo.

• Aigulf, sv., † ok. 675, opat, in tovariši mučenci v Lerinsu v Franciji
• Antim, sv., † 303, škof in mučenec v Nikomediji
• Avksan, sv., † 559, škof v Milanu v Italiji
• Bazilisa, sv., 4. st., mučenka v Nikomediji
• Engus Mac Nisse, sv., † 514 škof v Connorju na Irskem
• Gregor I. Veliki, sv., † 604, papež
• Gvala, bl., † 1244, škof v Brescii v Italiji
• Mansvet, sv., 4. st., škof vToulu v Franciji
• Mavrilij, sv., † ok. 580, škof v Cahorsu v Franciji
• Remakel, sv., † ok. 671, opat in škof iz Stavelota v Belgiji
• Teoktist, sv., 5. st., menih v Palestini

3. spetember

Za Leonom I. je Gregor I. drugi in edini papež, ki mu je zgodovina prisodila naslov Veliki. Zaslužil si ga je, ker je modro vodil krmilo Kristusove Cerkve v času, ko je stari vek prehajal v srednjega. Razumno je povzel pridobitve dotedanjih krščanskih stoletij in jih kot skrbno urejeno dediščino izročil prihodnjim. Bil je prvi papež iz vrst zahodnega meništva, zato je mogel benediktinskemu redu naložiti dolžnost misijonarjenja med novimi evropskimi poganskimi narodi. Zapustil je globoke duhovne spise, preuredil je bogoslužje in petje (gregorijanski koral), kar je vse imelo stoletno veljavo. Bil je res 'božji konzul', kakor je zapisano na njegovem grobu: namreč od Boga poslani pomočnik vsemu človeštvu in svetovalec ljudem kot glasnik božje volje.

Rodil se je v Rimu okoli leta 540 v patricijski (plemiški) družini. Njegova rojstna hiša je stala na Celijskem griču. To mogočno stavbo je kasneje Gregor predelal v benediktinski samostan. Šolal se je najverjetneje tako kakor tedanji Rimljani iz visokih krogov: pod vodstvom družine in učenih sorodnikov. Njegovi spisi pričajo, da si je pridobil temeljito izobrazbo. Med leti 572–574 je bil na visokem mestu z naslovom rimski prefekt: bil je na čelu mestne uprave in o svojem delu je poročal cesarskemu namestniku v Raveni. Že leta 574 ali vsaj 575 se je odpovedal službi in svetu. S podedovanim premoženjem je ustanovil šest benediktinskih samostanov na Siciliji in enega v Rimu, v svoji rojstni hiši. Kar mu je ostalo premoženja, ga je razdelil med reveže, potem pa se je pridružil menihom v domači hiši, vendar jim ni maral biti predstojnik. Po petih ali šestih letih bivanja v samostanu ga je tedanji papež Pelagij II. posvetil v diakona in ga kot svojega zastopnika poslal na carigrajski dvor. To zahtevno službo je Gregor uspešno opravljal okoli šest let. Leta 586 se je vrnil v Rim.

Po smrti papeža Pelagija leta 590 so ga enoglasno izvolili za njegovega naslednika. Gregor se je na vse mogoče načine otepal tega bremena, toda zaman: 3. septembra leta 590 so ga posvetili za rimskega škofa.

Takoj po nastopu papeške službe je Gregor vse kristjane opozoril, naj ne zidajo na njegovo, ampak na božjo pomoč. Papeževo zaupanje v božjo pomoč pa je dopolnjevala budna človeška pozornost za velike in majhne priložnosti, ki naj sprožijo dela ljubezni in usmiljenja do trpečih.

V štirinajstih letih svojega papeževanja je znal modro vpletati drobne stvari v velike načrte za blagor vesoljne Cerkve.

Ni se mu povsem posrečilo doseči odkrito in zaupno sodelovanje s cesarskim dvorom v Carigradu. Njegovo največje in najbolj osebno delo pa je bilo misijonsko delo na Britanskem otoku. Zgodovinsko najvažnejši je bil sklep, da je za misijonarje izbral benediktince, ki jim je naročal, naj poganskih svetišč ne rušijo, temveč jih spreminjajo v krščanske cerkve. Priporočal je blago misijonsko metodo, ki so jo uporabljali blagovestniki tudi med našimi slovenskimi predniki.

Njegovo življenje se je izteklo 12. marca 604. Do pokoncilske preureditve koledarja je bil njegov god 12. marca, po novem obhajamo njegov god 3. septembra, na spominski dan njegove posvetitve za rimskega škofa.

Ime Gregor je na Slovenskem razmeroma redko; druge oblike so: Grega, Griša, Groga. Gregor Veliki velja za zavetnika učenjakov, učiteljev, šolarjev, glasbenikov (koralno petje).

• Antonin, sv., 4. st., mučenec v Apamiji v Siriji
• Brokard, sv., † ok. 1231, karmeličanski prior v Palestini
• Habib, sv., † 322, diakon in mučenec v Edesi
• Ingrid Elofsdotter, bl., † 1282, dominikanka
• Janez Frančišek Burte, Ludvik Jožef Francis in drugi septembrski mučenci, bl., † 1792
• Janez Marija du Lau d'Alleman, škof, in 190 drugih mučencev, med njimi tudi trije škofje, bl., † 1792, mučenec v Parizu
• Janez Postivec, sv., † 595, carigrajski patriarh
• Klavdij Granzotto, bl., † 1947, bolniški strežnik, umetnik, frančiškan iz Padove
• Ludvik Jožef Francis, bl., † 1792, Francoski mučenec
• Marjeta, sv., † ok. 1255, devica in mučenka iz Louvaina
• Septembrski mučenci, glej Janez Marija du Lau d'Alleman in drugi
• Viljem, sv., † ok. 1070, škof v Roeskildu na Danskem
• Zeno, sv., prva st., mučenec v Nikomediji

2. september

Dekla Marjeta si je že kot mladenka želela vstopiti v samostan, vendar ji to ni uspelo. Ko je bila stara dvajset let, so jo ujeli razbojniki in jo 2. septembra 1227 umorili. Posmrtne ostanke mlade žene, ki so jih morilci najprej vrgli v reko, so pozneje pokopali v Louvainu.

2. september

Živela je sredi 13. stoletja na Švedskem. Z nekaj dekleti je romala v Sveto deželo in se nato ob duhovni pomoči dominikanca Petra iz Dacije (1230–1289), enega prvih švedskih piscev, odločila za ustanovitev samostana dominikank. Škof v Linkopingu je to dovolil in v navzočnosti kralja Magnusa Ladulasa je bil leta 1281 samostan v Skannige na jugu Švedske že ustanovljen. Ingrid je v njem umrla 2. septembra 1282 kot njegova priorica. Začeli so jo častiti kot svetnico, vendar uradni postopek ni napredoval. Leta 1507 so njene relikvije slovesno prenesli v dragocen relikvijar v navzočnosti kralja, vseh švedskih škofov in dominikancev. Na Švedskem so Ingrid Elovsdotter do poznega srednjega veka zelo častili, nikoli pa ni bila uradno razglašena za svetnico. Upodobljena je v dominikanskem oblačilu s križem.

2. september

V nedeljo 2. septembra in naslednjega dne leta 1792 je francoska revolucionarna skupnost v navalu grozodejstev v Parizu ubila 1400 zaprtih 'nasprotnikov režima'. Med njimi je bilo izbranih 191, ki jih je papež Pij XI. leta 1926 po skrbni zgodovinski raziskavi razglasil za blažene. Sočasni uradni dokumenti so namreč leta 1871 zgoreli ob požaru pariške mestne hiše, večina pobitih pa sploh ni bila sodno obsojena na smrt, ampak so jih pobili v navalu množice, ki je vdrla v opatijo Saint–Germain, v karmeličanski samostan (sedaj pri Institut Catholique), v zapor La Force in v semenišče sv. Firmina. Revolucionarji so to slavili v tisku in okrožnicah kot zmago nad zarotniki in nazadnjaškimi sovražniki naroda. Septembrske mučence, med katerimi so trije škofje, veliko duhovnikov in redovnikov ter en laik, slavijo v Franciji zlasti v Parizu, v škofijah, kjer so bili mučenci doma, in v redovnih družbah, iz katerih so bili.

Tako se Frančiškovi redovi pri nas spominjajo minorita Janeza Frančiška Burtéja (1740–1792), kapucina Apolinarija Morela iz Posata (1739–1792) in regularnega tretjerednika Severina (Jurija) Giraulta (1728–1792), ki je bil prvi med umorjenimi. Leta 1794 je bil ubit še minorit Janez Krstnik Triquerie (1737–1794) iz Lavala.

Lazaristi se v bogoslužnem koledarju na ta dan spominjajo svojih ubitih sobratov; to so: Ludvik Jožef Francois (1751–1792), Janez Henrik Gruyer (1734–1792) in Peter Renat Rogue (1758–1796), ki je še nekaj let skrivaj deloval in so ga obglavili 3. marca 1796; zato njegov god ponekod slavijo posebej 3. marca.