• Alan de la Roche, bl., † 1475, nizozemski dominikanec
• Evstahij, bl., † 1212, opat v Saint Germain de Fly v Franciji
• Izak, sv., † 438, armenski katolikos
• Korbinijan, sv., † 730?, prvi freisinški škof
• Rojstvo Device Marije
• Serafina Sforza, bl., † 1478, vdova in klarisa v Pesaru v Italiji
• Sergij I., sv., † 701, papež
• Tomaž Villanovski, sv., † 1555, škof

8. september

Praznik zemeljskega rojstva obhaja Cerkev samo pri treh osebah: pri Jezusu, Mariji in Janezu Krstniku, ker je bilo rojstvo teh treh oseb res sveto,« piše Anton Strle v Letu svetnikov in to obrazloži: »Jezusovo rojstvo je bilo sveto zaradi združenja božje narave s človeško naravo v eni osebi, obenem zaradi deviškega spočetja v moči Svetega Duha; Marijino zaradi njenega brezmadežnega spočetja, to se pravi zaradi tega, ker je bila kot mati prihodnjega Odrešenika že v prvem trenutku svojega bivanja obdarjena s posvečujočo milostjo in torej obvarovana izvirnega greha; Krstnikovo zaradi tega, ker je bil izvirnega greha očiščen še pred rojstvom.«

Praznik Marijinega rojstva so začeli obhajati v Jeruzalemu, kamor je apokrifni (t. i. od Cerkve nepriznani) 'Jakobov protoevangelij' ali 'prvotni evangelij' postavil spomine na Marijino otroštvo. Ta spis, katerega najstarejše prvine segajo v začetek 2. stoletja, pravi, da je bila hiša Marijinih staršev Joahima in Ane v jeruzalemski mestni četrti, kjer se pri Ovčjih vratih nahaja vodnjak z imenom 'Probatika' in je prav blizu kopeli Bethezda, kjer je, kot vemo iz Janezovega evangelija, Jezus ozdravil moža, ki je bil bolan osemintrideset let. Prvi kristjani so oboje, Probatiko in Bethezdo, istovetili. V bližini zdaj stoji cerkev sv. Ane, ki ji pravijo tudi cerkev Marijinega rojstva. Prva cerkev je bila sezidana med letoma 422 in 438, sedanja je iz križarskih časov, grajena v romanskem slogu. V tej cerkvi je bila procesija na praznik Marijinega rojstva, ki so ga v Jeruzalemu od vsega začetka obhajali na današnji dan.

Ta datum je sprejela tudi zahodna Cerkev. Praznik Marijinega rojstva je prešel v rimsko bogoslužje v drugi polovici 7. stoletja. Pod papežem Sergijem so med letoma 687 in 701 začeli ta praznik obhajati s slovesno procesijo kot tri druge Marijine praznike: očiščevanje ali svečnico (2. februarja), oznanjenje (25. marca) in vnebovzetje (15. avgusta). V Nemčiji je današnji praznik uvedel že pred letom 735 sv. Bonifacij in sinoda v Salzburgu je določila, naj se praznik Marijinega rojstva obhaja slovesno. To je veljalo tudi za Slovence, ki so bili v območju salzburške škofije. Že iz tistih časov sta slovenski imeni 'veliki' in 'mali šmaren' za praznika Marijinega vnebovzetja in Marijinega rojstva. Med tema dvema praznikoma še danes naše verno ljudstvo rado hodi na božja pota v Marijina svetišča. Drugo ljudsko ime za ta praznika je 'velika' in 'mala maša', zato tednom med njima pravimo tudi 'medmašni čas'.

Praznik Marijinega rojstva je praznik veselja: na svet prihaja tista, ki naj postane Odrešenikova in naša mati. Marijino rojstvo je prvo vidno dejanje drame odrešenja. Vsebino tega praznika povzema odpev k Zaharijevemu hvalospevu v bogoslužni molitvi hvalnic: »Tvoje rojstvo, božja mati in Devica, je razveselilo vesoljni svet; kajti iz tebe je izšlo sonce pravice, Kristus, naš Bog, ki je odpravil prekletstvo in dal blagoslov, uničil smrt in nam podaril večno življenje.«

Danes obhajajo svoj godovni praznik številne žene in dekleta, ki so bile pri krstu postavljene pod Marijino varstvo.

• Alpin, sv., 5. st., škof v Chalon sur Marne v Franciji
• Avgustal, sv., † po 450, škof v Toulonu v Franciji
• Evorcij, sv., 4. st., škof v Orleansu v Franciji
• Gauzlin, sv., † 962, škof v Toulu v Franciji
• Grat, sv., 5. st., škof v Aosti v Italiji
• Hilduard, sv., † ok. 750, škof v Belgiji
• Janez Duckett in Radulf Corby, bl., † 1644, mučenca v Londonu v Angliji
• Janez iz Lodija, sv., † ok. 1205, škof v Gubbiu v Italiji
• Klodoald, sv., 6. st., duhovnik v Saint Cloudu pri Parizu
• Madelberta, sv., † ok. 705, opatinja v Maubeugeu v Franciji
• Marko Križevčan, Štefan Pongrac in Melhior Grodecki, sv., † 1619, jezuiti mučenci
• Melhior Grodecki, sv., † 1619, jezuit, mučenec
• Oton, bl., † 1158, freisinški škof
• Radulf Corby, bl., † 1644, mučenec v Londonu v Angliji
• Regina, sv., † 2.50 ali 300, devica in mučenka
• Sozon, sv., prva st., mučenec v Kilikiji
• Štefan, sv., † 1213, kartuzijan in škof
• Štefan Pongrac, sv., † 1619, jezuit, mučenec

7. spetember

Na koledarju je danes tudi ime MARKA KRIŽEVČANA, rojenega leta 1580 v Križevcih na Hrvaškem, ki je študiral na jezuitskem kolegiju v Gradcu. Skupaj z jezuitskima sobratoma, Čehom Melhiorjem Grodeckim in Madžarom Stefanom Pongraczem, je šel misijonarit v pretežno protestantske Košiče na Slovaškem. Med vojaškimi spopadi so bili ujeti, mučeni in med strašnimi mukami 7. in 8. septembra 1619 ubiti. Za blažene jih je razglasil papež Pij X. leta 1904, med svetnike pa jih uvrstil papež Janez Pavel II. med svojim romanjem na Slovaško poleti 1995.

7. september

Iz Francije, natančneje iz Burgundije, pokrajine med Juro in jugovzhodnim robom Pariške kotline, je bila doma današnja svetnica, devica in mučenka Regina. O njej je znano zelo malo. Njeno življenje in njeno mučeništvo sta obdajia z legendami. Zelo verjetno je, da je darovala svoje življenje za Kristusa okoli leta 300 pri mestu Alise v sedanji Franciji, tedanji Galiji. Z najrazličnejšimi mukami so jo hoteli oblastniki pripraviti do tega, da bi zatajila svojo vero, toda Regina je junaško vztrajala, zato je bila obsojena na smrt z obglavljenjem. Leta 864 so njene relikvije prenesli v mesto Flavigny–sur–Ozerain. V tem burgundskem mestecu je ohranjena kripta romanske cerkve iz karolinške dobe.

Pobožna legenda pripoveduje, da je bila Regina hčerka uglednega moža iz Burgundije, ki pa je bil zakrknjen pogan. Mati je ob njenem rojstvu umrla, zato je oče deklici poiskal dojiljo, ki je živela na podeželju in je bila goreča kristjanka. Deklico je dala krstiti in pripovedovala ji je o Jezusu in o številnih junaških mučencih, ki so umrli iz ljubezni do njega. Ko je oče prišel po svojo hčerko, je bil silno ponosen, kajti razcvetela se je v pravo lepotico. Veselil se je, da bo na bližnjih poganskih praznovanjih,

ki so bila v mestu vsako leto, njegova Regina 'lepotna kraljica'. Regina pa ni hotela sodelovati pri slavju na čast poganske boginje in je očetu povedala, da je kristjanka. Oče jo je v navalu jeze napodil od doma. Regina se je vrnila na podeželje in je sklenila, da bo živela kot puščavnica, preživljala pa se bo s tem, da bo pasla ovce. Nekega dne je prišel mirno neki visok rimski uradnik, ki je bil očaran od lepote mlade pastirice. Šel je k njenemu očetu in ga prosil, da bi mu jo dal za ženo. Oče je privolil, vendar je hotel Regino najprej pripraviti do tega, da se odpove svoji veri. Pri tem mu je pomagal tudi obljubljeni ženin, toda vse njuno prizadevanje je bilo zaman. Ko ni hotela pristati zlepa, so jo do tega hoteli pripraviti zgrda, vendar je Regina junaško prestala vse muke. Neke noči je imela v ječi videnje: zagledala je svetel križ, ki je segal od zemlje do neba, nad njim pa je bil bel golob. Zaslišala je glas: »Bodi pogumna, ljubljena nevesta Jezusa Kristusa! Tvoj križ je lestev do nebes, tvoje trpljenje ti bo prineslo krono.« Regina je čudežno ozdravela, tedaj pa jo je rimski uradnik dal obglaviti.

Sveto Regino upodabljajo kot pastirico, ki gleda proti nebu; z mečem, stoječo v plamenih (tudi v razbeljenem kotlu), nad njo pa je križ z belim golobom. Kot svojo zavetnico jo častijo sobarice.

Okoli leta 1970 je bilo na Slovenskem, kot poroča Janez Keber v svoji knjigi Leksikon imen, nekaj nad 800 deklet in žena z imenom Regina. Ime izhaja iz latinske besede, ki pomeni 'kraljica'. Bolj je razširjeno v Nemčiji, kjer sta znani obliki Regine in Gina, ter v Franciji – Regine ali tudi ljudska oblika Reine, ki je lahko tudi priimek.

• Bertrand a Garriguez, bl., † po 1230, dominikanec iz okolice Orangea v Franciji
• Favst, sv., † 311, mučenec v Aleksandriji
• Kagnoald, sv., † ok. 632, škof v Laonu v Franciji
• Magnus, sv., 8. st., opat in misijonar, umrl v Füssenu v Nemčiji
• Zaharija, sv., 6. st. pr. Kr., prerok

6. september

Sodite pravično in bodite dobri in usmiljeni drug z drugim! Vdove in sirote, tujca in ubožca ne stiskajte in nihče naj ne izmišlja zlega v svojem srcu zoper svojega bližnjega!« je go voril Bog svojemu izvoljenemu ljudstvu po preroku Zahariju. Toda njegovih besed niso poslušali, zato jim je Bog po istem preroku zapretil: »Kakor sem jaz klical, pa niso slišali, tako naj oni kličejo, ne da bi jaz slišal.« Po preroku Zahariju pa Bog sporoča tudi tolažljive besede, polne upanja: svojemu ljudstvu zagotavlja svojo odpuščajočo ljubezen.

Prerok Zaharija – njegovo ime pomeni 'Gospod se spominja' – je eden izmed dvanajstih svetopisemskih 'malih' prerokov: mali so v tem pomenu, da so njihovi spisi manj obsežni. Deloval je nekako od leta 520 do 518 pred Kristusom. Kazen babilonske sužnosti, ki je zadela izvoljeno ljudstvo zaradi nezvestobe sinajski zavezi, je minila. Perzijski kralj Kir je bil Judom naklonjen in je takoj ob nastopu svoje vlade leta 538 dal po vsej državi razglasiti, da se sme vsak Jud vrniti v svojo domovino. Tisti, ki so se vrnili, so našli doma same ruševine in neobdelano pokrajino. Pri obnavljanju jeruzalemskega templja so jih ovirali Samarijani, mešanci Izraelcev in poganskih Asircev. Ljudstvo je bilo malodušno: ali se bodo nad to peščico, kolikor se jih je vrnilo iz Babilonije, sploh izpolnile veličastne mesijanske obljube, ki so jih naznanjali preroki prejšnjih časov?

V tem težavnem obdobju je Bog svojemu 'izvoljenemu ostanku' poslal preroka Ageja in Zaharija. Ljudstvo sta navdvševala za obnovo templja, da tako dobijo ognjišče in žarišče za svojo versko in narodno prenovo. Prerok Zaharija, o katerem vemo le toliko, kolikor v svoji preroški knjigi mimogrede sam pove, že v svojem uvodnem govoru sporoča Gospodovo besedo: »Vrnite s k meni in tudi jaz se vrnem k vam!« Prerok se predstavi kot sin Barakija in vnuk Adona ali Idona, poglavarja vplivne duhovniške rodovine, ki se je vrnila iz babilonskega ujetništva z Zorobabelom. Po letu njegovega nastopa moremo sklepati, da je bil rojen v ujetništvu.

Prerok Zaharija v svoji knjigi, ki v sedanji obliki obsega štirinajst poglavij, poudarja praktično življenje po veri in nravnosti, po pravilih pravičnosti in ljubezni. Žalostne izkušnje iz predujetniške dobe naj bodo nauk in opomin za sedanji, poujetniški rod. Izražanje preroka Zaharija je tudi nam v novi zavezi večkrat temno in nejasno. Deloma tudi zato, ker se še do sedaj niso izvršili vsi dogodki, ki jih napoveduje. Knjiga obsega dva dela, ki sta si časovno precej blizu. Prvi del je lažje umljiv, drugi pa je bolj skrivnosten.

Omeniti velja nauk preroka Zaharija o angelih, božjih poslancih, ki preroku posredujejo božja naročila za ljudstvo. Od odlomkov iz njegove knjige, ki so vključeni v bogoslužna berila, so najbolj znani tisti, ki govorijo o Bogu kot dobrem pastirju, ostro pa grajajo ničvredne pastirje, ki zaupane jim črede ne pasejo, temveč jo zrejo. Tik pred odhodom v trpljenje in smrt je Jezus svojim učencem napovedal, da se bodo tisto noč vsi pohujšali nad njim in to utemeljuje z besedami preroka Zaharija: »Udaril bom pastirja in razkropile se bodo ovce črede.«

Znamenita je Zaharijeva prerokba o Kristusu, mesijanskem Kralju, ki bo narodom naznanil mir: »Njegovo kraljestvo bo segalo od morja do morja, od veletoka do kraja zemlje« (9,8–10).

• Akont, sv., prva st., mučenec v rimskem pristanišču
• Alpert, sv., † ok. 1073, duhovnik škofije Tortona v Italiji
• Bebaja, sv., 2. st., mučenka v Edesi - glej Tutael in Bebaja
• Bertin, sv., † ok. 698, opat v Sithiu v Franciji
• Gentilis a Matelica, bl., † 1340, manjši brat in mučenec v Perziji
• Herkulan, Tavrin in Akont, sv., prva st., mučenci v rimskem pristanišču
• Jordan, sv., 12. st., opat v Pulsanu v Italiji
• Terezija iz Kalkute, sv., † 1997, redovnica
• Tavrin, sv., prva st., mučenec v rimskem pristanišču
• Terezija Bojaxhiu, glej sv. Terezija iz Kalkute
• Tutael in njegova sestra Bebaja, sv., 2. st., mučenca v Edesi
• Urban in tovariši, sv., † 370, mučenci v Carigradu
• Viktorin, sv., prva st., mučenec v San Vittorinu v Italiji
• Viljem Browne, bl., † 1605, mučenec v Angliji