28. september

Praga, glavno mesto Češke, spada med najlepša mesta na svetu. Za njenega ustanovitelja velja knez sv. Vaclav Pšemisl, po naše Venčeslav, ker je ta kraj izbral za sedež svoje kneževine. Svoj dvor je imel na Višegradu na desnem bregu reke Vltave. V srcu mesta, na Hradčanih, pa je dal graditi romansko stolnico sv. Vida. Še preden je bila posvečena, je v njej našel zadnje počivališče. V sedanji stolnici sv. Vida, največji gotski stavbi v 'zlati' Pragi, je ena najlepših kapel posvečena temu svetniku, zavetniku Češke. Po njem nosi ime tudi najlepši praški trg – Vaclavske namesti.

Ta veliki češki narodni svetnik se je rodil okoli leta 904. Njegov oče knez Vratislav je umrl, ko je bilo prvorojencu komaj dvanajst let. Mladoletnega kneza je vzgajala njegova pobožna babica sv. Ljudmila. Dala ga je v šolo učencem sv. Metoda. Kot knez je bil enako naklonjen duhovnikom, ki so govorili staroslovenski, kakor tudi latinski jezik. V svoji kneževini je zbral izobražene duhovnike raznih narodov in šol in z njihovo pomočjo je češki narod dvignil na takšno višino, da je po omiki prekašal močnejše zahodne narode.

Sveti Venčeslav je bil moder in miroljuben vladar. Odlikoval se je po dobrodelnosti in pobožnosti, kar ni bilo po volji nekaterim velikašem poganskega mišljenja, ki niso mogli neovirano zatirati in izkoriščati podložnikov. Le–ti so naščuvali knezovega mlajšega brata Boleslava, da mu Venčeslav streže po življenju. V Boleslavu, ki je bil neukročene narave, prava podoba svoje matere Drahomire, ki je leta 921 dala umoriti svojo svetniško taščo Ljudmilo, se je zbudil pohlep po knežjem prestolu. Izkoristil je Venčeslavovo pobožnost, da ga je zvabil v zasedo. Povabil ga je, naj za god sv. Kozma in Damijana pride v utrjeno gradišče Stara Boleslav, kjer je bila tema svetnikoma posvečena cerkev. Knez Venčeslav je bil tam dopoldne pri maši, popoldne pa pri viteških igrah in gostiji. Zvečer se je Boleslav s peščico podlih zarotnikov dogovoril, da bodo naslednje jutro Venčeslava ubili, ko bo šel molit v cerkev.

Naslednje jutro je Boleslav čakal brata pri cerkvenih vratih. Venčeslav ga je prijazno pozdravil, on pa ga je udaril z mečem po glavi in ga ranil. Ranjeni Venčeslav je brata razorožil, da bi preprečil greh bratomora, in zbežal v cerkev. Tam so ga zarotniki pobili. To se je zgodilo v ranem jutru 28. septembra 929. Boleslav je s svojimi vojaki hitel proti Pragi, da se polasti oblasti. Vse Venčeslavove prijatelje je dal vreči v ječo. Ko je mati Drahomira izvedela za bratomor, jo je obšla težka misel: »To mi je Bog poslal kot kazen za umor tašče Ljudmile!« Hitela je v Staro Boleslav in se zjokala nad razsekanim truplom svojega prvorojenca.

Po smrti je sveti mučenec začel iz nebes deliti dobrote, kakor jih je v življenju ljubeznivo delil na zemlji. Morilci so se za svoj zločin skesali, Boleslav je očitno obžaloval bratomor in dal mučenčevo truplo prepeljati v stolno cerkev sv. Vida v Pragi. Življenje sv. Venčeslava je živ dokaz, da svetniki niso cmeravi samotarji in čudaki, temveč ljudje iz sredine življenjskega boja. Tudi Slovenci častimo spomin tega odličnega kneza. Pri nas mu je posvečena cerkev pri Sv. Venčeslu nad Slovensko Bistrico. Na mogočnem kipu sv. Venčeslava na Vaclavovem trgu v Pragi so vklesane besede, ki jih je češki narod ponavljal v vseh hudih časih: »Sveti Venčeslav, ne daj propasti nam in ne bodočim!«

Ime Venčeslav pri nas ni tako pogosto kot razne skrajšane oblike: Vencelj, Venček; Venček, Venko, Veno, Slavko.

• Adulf in Janez, sv., † ok. 825, mučenca v Kordobi v Španiji
• Aulzias de Sabrano, sv., † 132,3, grof iz Pariza v Franciji
• Bonfilij, sv., † ok. 1115, škof v Folignu v Italiji
• Hiltruda, sv., † po 800, devica rekluza v Liessiesu v Franciji
• Janez,sv., † ok. 825, mučenec v Kordobi v Španiji
• Lovrenc de Ripafratto, sv., † 1456, dominikanec v Pistoji v Italiji
• Vincencij Pavelski, sv., † 1660, ustanovitelj lazaristov

27. september

Prava veličina človeka se meri po njegovem srcu. Po tem merilu je Vincencij Pavelski, ki je bil majhne postave – meril je le 1,59 metra – pravi velikan. »Po njegovi zaslugi,« je zapisal slovenski življenjepisec, »se je nekaj let nevidno božje prijateljstvo na viden način razodevalo nemirnim srcem in bolnim telesom trpečega človeštva.« Nemirnim srcem – po duhovnikih njegove Misijonske družbe, katerih glavna naloga je bila s preprosto evangeljsko besedo po ljudskih misijonih oznanjati glavne verske resnice krščanstva in jih navajati k dobri spovedi; bolnim telesom – po Družbi usmiljenih sester ali usmiljenk, ki jih je ustanovil skupaj z Ludoviko Marillac, da bi stregle bolnikom in skrbele za trpeče, v katerih trpi Kristus sam.

Bil je kmečki sin, rojen 24. aprila 1581 blizu mesta Dax v francoski pokrajini Gaskonji. Od matere je podedoval čut za delo ter ljubezen do ubogih in zatiranih. Kot otrok je pasel ovce in svinje. Ko mu je bilo štirinajst let, je šel v šolo, z devetnajstimi pa je že postal duhovnik.

V prvih dvanajstih letih duhovništva je doživel marsikaj razburljivega. Potem se je seznanil s svetniškim duhovnikom Berullom in po njegovem nasvetu sprejel manjšo župnijo, v kateri je navdušeno deloval. Nekaj časa je bil vzgojitelj v plemiški družini Gondi, nato pa spet šel na župnijo, kjer je v živem stiku z ljudmi začutil, da ga Bog kliče za očeta revežev. Verne žene je zbral v skupine 'gospa krščanske ljubezni', ki so organizirano skrbele za reveže v svoji okolici. Seznanil se je z ženevskim škofom svetim Frančiškom Šaleškim. Glede prepotrebne obnove verskega življenja sta si bila edina: duhovščina se mora poglobiti v znanju in pobožnosti, pridiga naj bo preprosta, zasnovana na evangeliju, pot svetosti je zvesto izpolnjevanje stanovskih dolžnosti.

Preselil se je v Pariz v samostan svetega Lazarja. Pri njem so se začeli zbirati dobri duhovniki iz Pariza in okolice na duhovne konference. Leta 1625 je Vincencij ustanovil Misijonsko družbo, katere člani so bili duhovniki, ljudski misijonarji in služabniki ubogih. Po kraju, kjer so se zbirali, so jih ljudje začeli imenovati 'lazaristi' in pod tem imenom poznamo člane Misijonske družbe tudi pri nas.

Vincencij je vse bolj čutil, da so reveži, bolniki in trpini vseh vrst njegovi 'domači'. Po srečanju z Ludoviko Marillac, ki je bila plemkinja po rodu, še bolj pa po srcu, je leta 1629 ustanovil Družbo usmiljenih sester, ki je prevzela skrb za bolnike. Po besedah sv. Vincencija so njihovi samostani bolnišnice, samostanski križni hodniki pa mestne ulice ali bolniške sobe. Te redovnice so naredile ogromno dobrega. Pred vojno so blagoslovljeno delovale po bolnišnicah tudi pri nas, po vojni pa so jih veri sovražni oblastniki iz njih izgnali.

Misijonska družba in Družba usmiljenih sester (uradno: Hčere krščanske ljubezni) sta se začeli širiti izven meja Francije. Leta 1648 je Vincencij poslal prve misijonarje Družbe na Madagaskar. Hiša pri Sv. Lazarju je bila vedno polna, vsak dan je Vincencij napisal številna pisma, imel je duhovne vaje za tiste, ki bodo posvečeni v duhovnike. Delal je za deset ljudi. Ko je samostanski zvon 27. septembra 1660 vabil k jutranji molitvi, je za Vincencija nastopilo večno jutro.

Lazariste je v Slovenijo pripeljal škof Slomšek in sicer leta 1852 k Sv. Jožefu nad Celjem, usmiljenke pa so prek Gradca prišle leta 1843 v Maribor.

kratka razmišljanja sv. Vincencija Pavelskega:

• Eno bistvenih dejanj ljubezni do bližnjega je, da drug drugega prenašamo. Upoštevajmo kot nesporno načelo: težave, ki jih imamo s soljudmi, izvirajo bolj iz naše neobrzdane samovolje kot iz česar koli drugega.
• Poklic je Božji poziv nam. Poklic apostolov je bil Božji poziv, naj po vsem svetu oznanjajo vero. Poklic redovnika in redovnice je Božji poziv, naj sprejmeta določeno obliko življenja. Poklic zakoncev je Božji poziv, naj mu služijo z družinskim življenjem in vzgojo otrok.
• Dejanje ljubezni do bližnjega je tudi v tem, da se veselimo s tistimi, ki so veseli. Po njej spoznam vzrok njihovega veselja. Gospod je hotel s svojim naukom združevati vse po duhu, veselju in žalosti; njegova želja je, da delimo čustva drug z drugim.
• Če zaradi službe ubogim opustite molitev, ne bodite vznemirjeni in ne mislite, da ste grešili. Saj ne zanemarimo Boga, če se zaradi njega od njega oddaljimo, ko namreč eno božje delo opustimo, da drugo podobno izvršimo.
• Kot druge kreposti se tudi pretirana vnema sprevrže v greh; zato moramo paziti, da ne zaidemo v ta blodnjak; kajti vnema, ki je zunaj meja ljubezni do bližnjega, ni več vnema, temveč postane ljudomrznost.
• Ljubimo Boga, bratje moji, toda z delom svojih rok in v potu svojega obraza! Kajti pogosto so dejanja ljubezni do Boga in podobni vzgibi in notranje vaje nežnočutečega srca, pa naj bodo še tako dobre in zaželene, prav hudo sumljive, če nimajo praktičnega učinka.
• O Bog, kako drugače vidimo uboge, če jih gledamo v Bogu in s spoštovanjem, ki jim ga je izkazoval Jezus Kristus!.
• Boga moramo ljubiti z delom svojih rok in z znojem svojega obraza.
• Med seboj se morate pozdravljati, ker ste živi templji božji. Če pozdravljamo zidane kapele, kipe in svete podobe, zakaj bi se med seboj ne pozdravljali?
• Če ima kaka stvar sto obrazov, jo glejte vedno v najlepši luči. Zato vam svetujem, da vse ljudi in vse stvari presojate z dobre strani.
• Godrnjavec lahko umori veliko duš, včasih z eno samo besedo. Godrnjanje je gnusoba pred Bogom. Kuga je, ki vse okuži. Kdor godrnja, je sejalec razdora.
• Nič tako zelo ne osvoji Božjega srca tako kakor zahvaljevanje za njegove milosti.
• Ni ljubezni, ki je ne bi spremljala pravičnost.
• Za sijajna dela najde Bog dovolj delavcev. Za nevidno delovanje pa jih potrebuje še veliko.
• Uboge moramo obiskovati zaradi Boga samega in kot je storila sveta Devica ob obisku pri Elizabeti, se pravi, z vso nežnostjo, ljubeznijo in dobroto.
• Ni mogoče veliko pričakovati od človeka, ki mu ni do pogovora z Bogom.
• Kako naj bi izkazovali ljubezen drugim, če je ni med nami? … Ni mogoče dati tega, česar nimamo.
• Kakor hitro bomo prazni samih sebe, nas bo Bog napolnil s seboj, ker ne more trpeti praznine.
• Biti kristjan in videti svojega brata v trpljenju, pa ne jokati z njim in ne biti z njim bolan! To pomeni biti brez ljubezni, to pomeni biti naslikan kristjan!
• Čeprav zadeve ne potekajo tako, kot smo predvidevali in mislili, nikar ne dvomimo, da jih bo božja previdnost uredila tako, kot je najbolje za nas.
• Iščite Boga v vas! Sveti Avguštin priznava, da ga ni našel, dokler ga je iskal zunaj sebe. Notranje življenje je potrebno. Če to manjka, manjka vse.
• Naj ima človek še toliko ljubezni, če nima ponižnosti, nima ljubezni.
• V vseh ljudeh bi morali zanetiti požar božje ljubezni in nadaljevati poslanstvo Božjega Sina. Prišel je, da bi prinesel ogenj na zemljo. Kaj si moremo drugega želeti, kot da bi ogenj ljubezni plamenel in vse zanetil?
• Ker Božji Sin v svoji slavi, ki jo je imel od večnosti v nebesih, ni mogel izraziti čustev sočutja, je postal človek, da bi mogel z nami trpeti.
• Ni dovolj, da Bog kraljuje v nas, ko iščemo njegovo kraljestvo in njegovo pravico. Želeti moramo, da se širi božja slava.
• Dajte mi moža molitve in sposoben bo za vse. Reči bo mogel s svetim Pavlom: Vse premorem v njem, ki mi daje moč.
• Če vidiš brata prizadetega, ne da bi z njim jokal, ne da bi bil z njim bolan, to pomeni, da nimaš srca, da nimaš ljubezni, da nisi kristjan.
• Oznanjati veselo novico ubogim je tako plemenita služba, da je to v pravem pomenu besede služba Božjega Sina.
• Če je Božja ljubezen ogenj, je gorečnost njegov plamen; če je Božja ljubezen sonce, je gorečnost njegov žarek.
• S prepirom sogovorniku zapremo vrata njegovega srca, namesto da bi mu odprli razum. Krotkost in prijaznost pa najdeta pot do njegovega srca.
• Če ste povezani z Bogom, se boste dotaknili src že samo s svojo navzočnostjo, tudi ko ne izgovorite nobene besede.
• Bog zahteva najprej srce, zatem pa se morajo delo in roke, kolikor mogoče, ujemati s srcem.
• Bog običajno hoče reševati človeka po človeku. In naš Gospod se je sam učlovečil, da bi rešil vse.
• Trudimo se za ponižnost, kajti kolikor bolj bo kdo ponižen, toliko bolj bo dobrohoten do bližnjega.
• Ne samo, da je Bog povsod, on je na prav poseben način v dobri duši, ki je polna njegove ljubezni.
• Krotkost nam pomaga, ne le da odpuščamo žalitve in krivice, ki nas doletijo, temveč hoče celo, da smo do tistih, ki nam jih povzročajo, krotki in prijazni.
• Če ste povezani z Bogom, se boste dotaknili src že samo s svojo navzočnostjo, tudi ko ne izgovorite nobene besede.
• Bog nikoli ne odbije, kadar ga prosimo ponižno in zaupno. Če ne usliši takoj, pa nekoliko pozneje.
• Bog ni hotel, da bi vaše oči videle Odrešenika kakor oči starčka Simeona; hoče pa, da slišite njegov glas in greste, kamor vas kliče.
• Treba se je odpovedovati sebi, da se napolnimo z Bogom; treba se je darovati Bogu, da se odpovemo sebi.
• Nekateri so z nasmehom in prijaznostjo vsem všeč. Bog jih je obdaril s prisrčnim, blagim in ljubeznivim pristopom; zdi se, kot da bi vam želeli podariti svoje srce in vas prositi za vaše srce.
• Izogibati se je treba zvijačnosti, kajti Bog ljubi samo preproste duše in jim daje svoje milosti.
• Z ubogimi morate ravnati z veliko krotkostjo in spoštovanjem ob misli, da vam bodo oni odprli nebesa; ubogi imajo namreč to prednost, da odpirajo nebesa.
• Spoštujte bolnike! Nikoli se nad njimi ne hudujte in ne recite jim nobene trde besede. Pomislite, da ste jim vi za vidne angele varuhe, za očeta in mater.
• Prizadevajmo si za usklajevanje svoje volje z Božjo; med mnogimi dobrinami, ki iz tega izvirajo, dušni mir prav gotovo ne bo najmanjša.
  (...)

• Bartolomej Marija del Monte, bl., † 1778, duhovnik in ljudski misijonar iz Bologne
• Damijan, sv., 3. st., mučenec
• Delfina, bl., † 1360, tretjerednica
• Elzearij in Delfina, sv., † 1323/1360, tretjerednika
• Gašper Stanggassinger, bl., † 1899, redemptorist v Garsu ob Innu v Avstriji
• Janez a Meda, sv., † 1159, ustanovitelj humiliatov v Milanu
• Kolman Elo, sv., † 610, opat v Laun-Ebu na Irskem
• Kozma in Damijan, sv., 3. st.?, mučenca
• Lucija a Caltagirone, bl., † 1400, frančiškanska tretjerednica v Salernu v Italiji
• Nil Rossanski, sv., † 1004, spokornik
• Pavel VI., bl., † 1978, Janez Krstnik Montini, papež
• Senator, sv., prva st., mučenec v Albanu v Italiji
• Terezija Couderc, sv., † 1885, redovnica

26. september

V prvi evharistični molitvi ali kanonu, ki je sedanjo obliko dobila v 5. stoletju, se v spominu svetnikov poleg dvanajsterih apostolov in desetih rimskih mučencev omenjata tudi Kozma in Damijan kot edina svetnika vzhodne Cerkve. To pričuje o njunem prastarem češčenju, ki se je z Vzhoda razširilo tudi na Zahod. Papež Feliks III. jima je že v začetku 6. stoletja dal na rimskem Forumu, na ostankih dveh poganskih templjev, postaviti lepo cerkev. Rimski martirologij za 27. september poroča: »V Egeji, pristaniškem mestu v Kilikiji v Mali Aziji, sta umrla brata in mučenca Kozma in Damijan; med Dioklecijanovim preganjanjem sta morala pretrpeti mnogo mučenj: nadeli so jima verige, ju zaprli v ječo, potem so ju vrgli v morje, ju postavili na grmado, pribili na križ, kamnali in ju streljali s puščicami. Ko sta vse to z božjo pomočjo nepoškodovana prestala, so ju obglavili. Z njima vred so bili obglavljeni tudi trije njihovi telesni bratje Antim, Leontij in Evrepij.«

Pobožna legenda je usodo sv. Kozma in Damijana okrasila s posebno ljubeznijo. Njuna domovina, ve povedati, je bila Arabija, kjer sta se naučila zdravniške vede in z očitno božjo pomočjo ozdravila tudi mnogo takih bolnikov, ki so jih drugi zdravniki imeli za neozdravljive. Ljudi sta zdravila brezplačno, kajti kar sta dobila od Boga, naj pripada Bogu. Ko sta ozdravila neko bogato plemkinjo, je ta položila Damijanu k nogam plačilo in ga je tudi vzel. Kozma je bil žalosten, ko je to videl, in je bratu rekel, da bo šel svojo pot in da niti v grobu noče biti skupaj z njim, če denarja ne vrne. Ponoči se je Kozmi prikazal Jezus in mu dejal, naj brata ne obsoja, kajti podarjega denarja ni sprejel iz lakomnosti, ampak zato, da bo pomagal revnim. Njuno zasliševanje pred Lizijem, cesarskim namestnikom v Ciliciji, in obsodba k čedalje hujšim kaznim se v ničemer ne loči od podobnih, zgodovinsko izpričanih zasliševanj krščanskih mučencev. Že v prvih odgovorih na sodnikova vprašanja slišimo prepričljive besede, ki so neminljive, pa čeprav bi vse drugo, kar se poroča o Kozmi in Damijanu, ne imelo zgodovinske podlage. Te besede so: »Ozdravljala sva bolj z božjo močjo kakor s svojim znanjem. Ni nama za zemske dobrine, zakaj Kristusova sva.«

Iz teh besed veje živi duh prvega krščanstva, junaški duh mučencev. Zaradi teh besed je vredno, da god bratov Kozme in Damijana še vedno obhajamo. Že davno so ju za svoja posebna zavetnika izbrali zdravniki in lekarnarji. Poleg svetega Roka in svetega Boštjana sta bila češčena kot pomočnika proti kugi. Na Slovenskem jima je posvečena župnijska in romarska cerkev na Krki na Dolenjskem, imata pa še devet podružnic in mnogo oltarnih slik. Na Krki so njuni imeni združili v eno samo: imenujejo ju 'Kozmijana'. Svoje dni so Krčani na god Kozmijanov slovesno obhajali svoj sejem s slovesno dopoldansko mašo. Domačinom so se pridružili romarji od blizu in daleč.

Svetnika upodabljajo kot mlada zdravnika v dolgi vzhodnjaški obleki, obšiti s kožuhovino, in z visokim pokrivalom. V roki držita zdravniško stekleničko in zdravniško orodje ali Merkurjevo palico z dvema kačama, ki je bila od nekdaj znamenje zdravnikov. Poleg zdravnikov in lekarnarjev, zobozdravnikov, kirurgov in zdravniških šol so ju izbrali za svoja zavetnika še drogisti, brivci, fiziki in slaščičarji.

Ime Damijan ('krotilec') je pri nas pogostejše kot pa Kozma ('urejeni').

• Avnaharij, sv., † 605, škof v Auxerru v Franciji
• Avstind, sv., † 1068, škof v mestu Auch v Franciji
• Ceolfrith (Leofrid), sv., † 716, opat
• Firmin, sv., 4. st., škof v Amiensu v Franciji
• Janez Krstnik Mazzucconi, bl., † 1855, iz škofije Milano, misijonar in mučenec v Oceaniji
• Jožef Benedikt Dusmet, bl., † 1894, opat, nadškof v mestu Catania na Siciliji
• Lupus, sv., † po 538, škof v Lyonu v Franciji
• Marko Criado, bl., † 1569, iz reda odkupiteljev jetnikov v Almeriji v Španiji
• Nikolaj iz Flüe, sv., 11487, kmet in samotar
• Pafnucij, sv., 4. st., menih in mučenec v Egiptu
• Sergij Radoneški, sv., † 1392, menih
• Solemnij, sv., † pred 511, škof v Chartresu v Franciji
• Vincenc Marija Strambi, sv., † 1824, škof v Macerati, pasijonist

25. september

Če hočemo spoznati globoko vernost ruske duše, jo moramo iti iskat v samostane ali lavre. Mnogi so nastali v 14. stoletju, ko je bila Rusija zaradi napadov Mongolov opustošena. V teh žalostnih okoliščinah so si ljudje želeli miru in samote za zbrano molitev in za spokorno življenje. Tako razpoloženje je bilo kakor nalašč, da so mnogi iskali samoto, v katero so jih vabili gozdovi na severu prostrane dežele. Najlepši spomenik tega 'odhoda iz sveta' je samostan Svete Trojice, ki ga je ustanovil današnji godovnjak sv. Sergij Radoneški. Kraj, ki se od leta 1930 imenuje Zagorsk in leži kakšnih 70 kilometrov severno od Moskve, je bil pred razpadom Sovjetske zveze eden redkih, kjer so redno opravljali bogoslužje, pri katerem so lahko ljudje sodelovali. V Zagorsk so se zgrinjale množice romarjev zlasti za velikonočne praznike.

O življenju ustanovitelja tega samostana nam je zapustil zanesljiva poročila Epifanij Modri, ki je napisal njegov življenjepis po pripovedovanju menihov, ki so z njim živeli. Sergij se je rodil pred letom 1319 v kneževini Rostov. Pri krstu je dobil ime Jernej. Ko je bila rostovska kneževina priključena Moskvi, se je njegova družina preselila v Radoneš. Jernej je že od mladih let gojil željo, da bi šel v samoto ali 'puščavo'. Pregovoril je starejšega brata Štefana, ki je že prej vstopil v samostan, naj gre z njim. Res sta brata šla kakšnih deset kilometrov globoko v gozd, skozi katerega se je vil potok s čisto vodo. Postavila sta dve leseni celici s cerkvico v čast Sveti Trojici – to je bil začetek kasnejše čudovite lavre (samostana). Brat Štefan ni dolgo vzdržal v tej samoti in je odšel v samostan v Moskvo, Jernej pa je vztrajal. Od časa do časa ga je obiskal star menih duhovnik z imenom Mitrofan, ki je za samotnega puščavnika opravil bogoslužje. Ob nekem takem obisku je mladega puščavnika oblekel v meniško haljo in mu dal redovniško ime Sergij.

Gozdovi, v katerih je živel Sergij, so bili prostrani, vendar ne neprehodni. Tako so mnogi iskalci našli našega božjega moža. Puščavnik je vsakogar ljubeznivo sprejel, nič rad pa se ni odločil, da bi prevzel duhovno vodstvo prišlecev, ki so razširili gozdno jaso, povečali cerkvico in ob njej postavili kakšnih dvanajst celic za brate. Okoli puščavniške naselbine so postavili leseno ogrado, da so se zavarovali pred gozdnimi zvermi, ograda pa naj bi brate tudi spominjala na njihovo ločenost od zunanjega sveta.

Na ponovne prošnje bratov so Sergija posvetili v duhovnika in ga imenovali za predstojnika. Vsi prebivalci puščavniške naselbine so se od začetka udeleževali skupne molitve, sicer pa so živeli kot puščavniki vsak v svoji celici. Po nekaj letih je Sergij na pobudo cerkvenih oblasti sestavil strožja pravila meniškega življenja!

Opat Sergij je bil vsem bratom zgled v molitvi, v ljubezni do knjig in v delu. Lotil se je vseh del v korist skupnosti. Imel je čedalje večji vpliv na vse plasti moskovske družbe. Že s svojo pojavo je ljudem zbujal krščansko veselje in zaupanje. Sergij je umrl 25. septembra 1392. »Ko je umrl, so šli nebeški angeli pred njim,« piše Epifanij, »mu odprli vrata v raj in ga vpeljali v zaželeno blaženost ...«

Danes godujejo tisti, ki so jim starši dali ime Sergij ali Sergej, oziroma Sergija ali Sergeja.

• Anatolon, sv., prva st., škof v Milanu v Italiji
• Andohij in tovariši, sv., prva st., mučenci v kraju Saulieu v Franciji
• Anton Gonzales, sv., † 1637, španski profesor, misijonar, mučenec na Japonskem
• Anton Martin Slomšek, bl., † 1862, mariborski škof
• Dalmacij Moner, bl., † 1341, dominikanec iz Gerone v Španiji
• Gerard Sagredo, sv., † 1046, škof v Csanadu na Madžarskem
• Geremar, sv., † ok. 660, opat v Franciji
• Herman Hromi, bl., † 1054, menih v Reichenauu v Nemčiji
• Isar, sv., † 1043, opat v Marseillu v Franciji
• Kolumba (Ivana Matilda Gabriel), bl., † 1926, redovna ustanoviteljica iz Galicije, umrla v Rimu
• Pacifik, sv., † 1721, redovnik
• Robert, sv., † ok. 1220, samotar v škofiji York v Angliji
• Rupert, sv., † 717?, prvi škof v Salzburgu
• Rustik, sv., 5. st., škof v Clermontu v Franciji
• Štefan Prvovenčani, sv., † 1224, srbski kralj
• Zefirin Agostini, bl., † 1896, župnik, socialni delavec iz Verone