• Dionizij Pamplona Polo in 12 tovarišev, bl., † 1936, šolski bratje, mučenci v španski državljanski vojni
• Emeram, sv., 7. st., škof in mučenec v Regensburgu v Nemčiji
• Emerita, sv., prva st., mučenka v Rimu
• Feliks IV, sv., † 530, papež
• Florencij, sv., 5.16. st., duhovnik v Franciji
• Fokas, sv., prva st., vrtnar in mučenec v Pontu
• Ignacij iz Santhiaja, bl., † 1770, kapucin v Turinu v Italiji
• Jona, sv., † 9. st. puščavnik, oče sv. Teodora in Teofana v Palestini
• Jožef Aparicio Sanz in 232 mučencev, bl., † 1936, mučenci v španski vojni leta 1936, ubiti v različnih dneh
• Lauto, sv., † ok. 568, škof v Coutancessu v Franciji
• Mavricij in tovariši, sv., 3. st., mučenci
• Sadalberga, sv., † ok. 664, opatinja v Laonu v Franciji
• Silvan in Silvester, sv., prva st., iz Francije
• Silvester, sv., prva st., priprošnjik iz Francije

23. september

»Življenje tega ponižnega Frančiškovega sina ni bilo nič drugega kot nenehna vaja v veri, ki jo je krepilo upanje v združenje s Kristusom v nebesih,« je dejal papež Janez Pavel II., ko je 2. maja 1999 med slovesno mašo na Trgu sv. Petra v Rimu razglasil za blaženega kapucinskega redovnika p. Pija iz Pietrelcine. Njegova vera in upanje sta se uresničevala v ljubezni, s katero je sprejemal ljudi kot zdravnik duš – spovednik, pomagal pa je lajšati tudi telesne bolezni, ko je v kraju San Giovanni Rotondo ustanovil najsodobnejšo bolnišnico. V tamkajšnjem samostanu je prebil skoraj vsa leta svojega redovniškega življenja in tja so se že tedaj zgrinjale velike množice romarjev.

Rodil se je 25. maja 1887 v kraju Pietrelcina blizu mesta Benevento kot četrti od sedmih otrok v družini Forgione, ki je bila tako revna, da je moral oče dvakrat iti v Ameriko služit denar za preživljanje družine. Pri krstu so mu dali ime Francesco; ko je leta 1903 vstopil h kapucinom, je dobil redovno ime Pij (Pio), po rojstnem kraju pa je ohranil vzdevek 'iz Pietrelcine' (da Pietrelcina). Po končani redovniški vzgoji in bogoslovnem študiju je leta 1910 prejel mašniško posvečenje. Leta 1916 so ga predstojniki zaradi slabega zdravja poslali v samostan v San Giovanni Rotondo blizu mesta Foggia nedaleč od jadranske obale. Tam je mladi redovnik 20. septembra 1920 v mističnem zamaknjenju prejel stigme – znamenja Kristusovih ran – na rokah, nogah in na prsih. Cerkveni predstojniki so mu naročili, naj te rane skrije in nosi rokavice. Redovnik je ubogal. Prav tako je v duhu pokorščine sprejel ukaz iz Rima, da ne sme maševati javno, temveč le v samostanski kapeli. To je trajalo dve leti. Hoteli so ga zavarovati pred navalom ljudi, ki so od vseh strani vreli v San Giovanni Rotondo, da bi videli 'svetega patra'. Pater Pij je bil žrtev sumničenj, obtožb, obrekovanja

in preganjanja, pa vse je junaško prenašal. Prav nič ni bil vesel tistih, ki jih je v San Giovanni Rotondo prignala zgolj radovednost. Želel je, da bi romarji prihajali z vero in voljo po spreobrnjenju. Tja dol je poromal tudi milanski nadškof kardinal Montini, poznejši papež Pavel VI., in bil pri njegovi maši, pri kateri je zbrano sodelovala množica vernikov. »Ena maša patra Pij a za mnoge pomeni veliko več kot deset dni misijona,« je zapisal potem.

»V tukajšnji cerkvi poznam samo oltar in spovednico,« je pisal pater Pij nekemu prijatelju leta 1926. Dolga desetletja je bil v spovednici celo jutro. Zadnja leta je od šestih do devetih dopoldne spovedoval ženske, od pol treh do pol petih popoldne pa moške. Imel je dar, da je bral v dušah. Zadostovala je štiriminutna spoved, da je spovedanec bolje razumel, kaj naj stori, da bo pravi kristjan. Nekega dne je prijatelja, ki je napovedal obisk nekega igralca, opozoril: »Pazite, kajti ko mi pripeljete nekoga in mu jaz po božji milosti odprem oči, pred Bogom ne bo mogel reči: nisem vedel!« Njegovo blagoslovljeno zemeljsko poslanstvo se je izteklo 23. septembra 1968. Od njegove razglasitve za blaženega se obhaja njegov god na ta dan. Med svetnike katoliške Cerkve je bil blaženi pater Pij slovesno uvrščen 16. junija 2002.

Silvester ČUK

22. september

Tiranom vseh časov so bili napoti ljudje, ki so mislili drugače kot oni. Ker so imeli moč in oblast, so se jih znebili tako, da so jih dali pomoriti. Takega velikega pokola nedolžnih ljudi se spominjamo danes, ob godu svetega Mavricija in njegovih tovarišev, ki jih je bilo nekaj tisoč! Vsi so bili rimski vojaki iz legendarne tebajske legije, znane po izredni hrabrosti. Tebajska se je imenovala zato, ker so bili njeni možje večinoma iz pokrajine Tebaide v Gornjem Egiptu, ki je bila po svojem prebivalstvu odločno krščanska, zato so bili v tebajski legiji sami kristjani. Ko ji je poveljeval Mavricij, je dal surovi in kruti Maksimijan, sovladar cesarja Dioklecijana, celotno legijo poklati zato, ker si zaradi svojega krščanskega prepričanja njeni vojaki niso hoteli omadeževati rok s krvjo nedolžnih ljudi. To se je zgodilo na ozemlju današnje Švice med leti 280–300. Tamkajšnji škof Teodor je dal okoli leta 360 na kraju pokola postaviti cerkev v čast tem krščanskim junakom, katerih spomin Cerkev obhaja že od leta 350.

Mavricij je bil po vsej verjetnosti črnec, kajti njegovo ime v latinščini pomeni 'Maver ali zamorec ali črnec' (v starem veku se je severozahodna Afrika imenovala Mavretanija). Legija, ki ji je poveljeval, je prišla iz Afrike čez Alpe v Galijo (sedanjo Francijo), da bi tam zatrla upor domačega prebivalstva, kakor je svojemu sovladarju Maksimijanu ukazal cesar Dioklecijan. Vzrok za bojni pohod je bilo preganjanje krščanstva. V rimski vojski je bil tedaj običaj, da čete opravijo daritev bogovom in si izprosijo uspeha v bitki, hkrati pa vojaki ob tem obnovijo svojo prisego. Krščanska tebajska legija se je tej daritvi hotela izogniti in se je umaknila v soteske, kjer je danes mesto Sankt Moritz (ni težko uganiti, da je to nemška oblika imena Mavricij). Drugo poročilo pravi, da so se tja umaknili zato, ker niso hoteli napasti nedolžnega prebivalstva. Ko je Maksimijan opazil, da se je tebajska legija umaknila, je poslal poveljniku Mavriciju ukaz, da se mora legija vrniti k drugim četam, sodelovati pri daritvi in obnoviti prisego. Tebajci so to odklonili, češ da proti svoji vesti ne morejo ravnati. Maksimijan je dal vsakega desetega vojaka te legije obglaviti. To jih ni oplašilo. Ker so vztrajali pri svoji odločitvi, je Maksimijan spet ukazal, naj vsakega desetega obglavijo.

Tedaj je Mavricij poslal Maksimijanu pismo, v katerem med drugim pravi: »Mi smo tvoji vojaki, cesar in gospod, smo pa tudi služabniki pravega Boga. Do tebe imamo dolžnost, da ti služimo, Bogu pa dolgujemo poštenost življenja. Od tebe prejemamo plačo za svojo službo, od Boga pa imamo življenje. Če nič grešnega ne zahtevaš od nas, ti bomo pokorni. Pokaži nam sovražnika, pa boš videl, kaj vse zmoremo. Ne smemo pa si omadeževati rok s krvjo nedolžnih ...« Ko je cesar prebral to pismo, je spoznal, da teh junaških bojevnikov ne bo mogel pripraviti do tega, da bi odpadli od vere, zato je vso tebajsko legijo obsodil na smrt.

Češčenje svetega Mavricija in tovarišev se je kmalu razširilo zlasti po Srednji Evropi. Umetniki upodabljajo svetnika kot poveljnika v bojni opremi, z zastavo, okrašeno s sedmimi zvezdami ali grbi.

Ime Mavricij je pri nas zelo redko, še najbolj je znano na Primorskem.

Predvidevali bi, da bi revijo, ki ljudem pomaga pri globljem doživljanju bogoslužja in poglobljenemu stiku z Bogom, ustanovil kakšen redovnik. Pa ni tako! Njen ustanovitelj je Pierre Marie Dumont, francoski laik, oče dvanajstih otrok. Maša mu je bila vir moči za življenje, zato se mu je zdelo potrebno, da katoličani to resnico postavljajo bolj v ospredje in da se srečujejo z božjo besedo tudi takrat, ko ne morejo biti pri maši. Ta mednarodna revija, ki izhaja že v več svetovnih jezikih, je odslej na voljo tudi v slovenščini. Ureja jo frančiškan p. Miran Špelič.

V reviji lahko poleg vsakodnevne jutranje in večerne molitve, ki je oblikovana po vzoru molitvenega bogoslužja (brevirja), najdemo mašna besedila za vsak dan, za ves mesec pa je skupna molitev pred spanjem in blagoslov. Vsakemu dnevu je dodan življenjepis svetnika ali meditacija, del besedil je prevedenih, del pa jih prispevajo slovenski pisci. Revija Magnificat (po latinskih besedah Moja duša poveličuje Gospoda) bo izhajala vsak mesec.

Med počitnicami potekajo po številnih župnijah oratoriji, ki pritegnejo veliko število otrok. Pod vodstvom mladih animatorjev se družijo v molitvi, petju, igrah in drugih dejavnostih. Kdo je začetnik te oblike krščanske vzgoje? (Rajko)

Zamisel se je porodila v glavi in srcu sv. Janeza Boska (1815–1888), ustanovitelja salezijancev in velikega apostola (moške) mladine. V mestu Turinu, kjer je deloval kot mlad duhovnik, je srečeval fante, ki niso imeli ne dela ne doma. Lakota jih je prisilila, da so kradli in počenjali marsikaj slabega. Don Boško je spoznal, da je te fante mogoče rešiti samo tako, da jih duhovnik ob nedeljah in praznikih zbira okoli sebe in jim nudi primerno razvedrilo, obenem pa najde tudi primerno vajensko mesto, naredi z mojstrom ustrezno delovno pogodbo ter jim da možnost stanovati in se vzgajati v posebnih, prav zanje ustanovljenih zavodih. Don Bosko jih je imenoval 'oratorije'. Prvi je zaživel 8. decembra 1841 v Turinu. Oratoriji po župnijah seveda niso 'zavodi', temveč druženje otrok in mladih po načelih sv. Janeza Boska. (sč)

Ime Rafael je med moškimi imeni v Sloveniji na 195. mestu. Dne 1. 1. 2010 je bilo z imenom Rafael poimenovanih 779 (2008: 800; 1994: 1102; 1971: 1306). Manj pogosta je bila različica: Rafko (2010: 153; 1994: 156; 1971: 256). Ženska oblika imena Rafael je Rafaela (2010: 197; 2008: 204; 1994: 273; 1971: 309), različica Rafka pa se uporablja večinoma kot klicna oblika.

God:
• 29. september
• 19. november

Rafael je svetopisemsko ime, ki je prišlo k nam prek latinskega Raphael in grškega Rhafaē´l iz hebrejskega Rafaél z nekdanjim pomenom 'Bog je ozdravil' ali 'Bog zdravi'. Sestavina -el v imenu Rafael pomeni 'Bog'.

Po stari zavezi je Rafael eden od nadangelov, o katerem poroča svetopisemska Tobijeva knjiga. Velja za zavetnika lekarnarjev, rudarjev, krovcev, bolnikov, romarjev, popotnikov, mornarjev ter proti boleznim oči in kugi. Po novem je Rafael v koledarju skupaj z nadangeloma Mihaelom in Gabrijelom 29. septembra (prej je bil sam 24. oktobra). Takrat lahko godujejo tudi osebe z imenom Rafaela. Rafaeli in Rafaele pa lahko godujejo še 19. novembra, ko je v koledarju Rafael Jozef Kalinowski, poljski redovnik.

Med najpogostejšimi moškimi imeni v Sloveniji je ime Mihael na 70. mestu. Konec leta 2008 sta bili s tem imenom pomenovani 3702 (1971: 4242; 1994: 4404) osebi. Različice imena Mihael so: Miha (2008: 8506; 1994: 6072; 1971: 2528), Mihec (2008: 77), Miša (10), Mišel (142). Ženske oblike: Mihaela (2008: 2403; 1994: 2635; 1971: 1877), Mihela (2008: 197), Mihelca (108), Miša (229), Mišela (24).

God:
• 9. februar
• 10. april
• 14. maj
• 23. maj
• 29. september
• 30. september
• 1. oktober
• 11. oktober

Ime Mihael izhaja prek latinskega in grškega Michael iz hebrejskega imena Mihaél z nekdanjim pomenom 'kdor je kakor bog' (natančneje Mi-ha-el 'kdo kot bog'). Imena s končno sestavino ‑el 'bog' so še Emanuel, Ezekijel, Gabrijel, Rafael, Samuel. Po letu 1971 je ob rahlem upadanju daljše oblike Mihael postopoma prihajala v modo krajša oblika Miha, ki je do leta 2008 statistično močno prehitela izhodiščno obliko.

Iz imena Mihael in njegovih različic so nastali priimki Mihalič, Mihel, Mihelač, Mihelak, Mihelčič, Mihelič, Mihelin, Mihevc, Miško.

Svetopisemski Mihael je eden od treh glavnih angelov, ki so znani po imenu, zmagovalec nad satanom, spremljevalec duš umrlih na oni svet in po ljudski veri tehtalec duš. Skupaj z nadangeloma Gabrijelom in Rafaelom je v koledarju 29. septembra. Sv. Mihael velja za zavetnika katoliške cerkve, nemškega naroda, ubogih duš, lekarnarjev, preizkuševalcev mer in trgovcev (zaradi tehtnice), pekov, radijcev, vitezov, vojakov in umirajočih, pa tudi za zaščitnika proti blisku in neurju, za dobro smrt itd.

Ime Miha je v ljudskih posmehuljah, ki se začenjajo: Miha Mehav / Konje kovav... Miha / gleda s petriha... Miha / Kašo piha itd.

Med moškimi imeni v Sloveniji je ime Matej na 13. mestu. Po podatkih Statističnega urada RS je bilo leta 2006 s tem imenom poimenovanih 11484 (leta 1971: 900; 1980: 4080; 1994: 9797) oseb. Podatki kažejo, da je bilo ime Matej kar tri desetletja zelo v modi in da je zanimanje zanj nekoliko upadlo šele v zadnjem desetletju. Statistično opazna so tudi izvorno sorodna imena, kot so Matevž (2006: 2466, 91. mesto), Matija (3611, 68. mesto), Matjaž (9722, 20. mesto). Zelo pogosta je tudi ženska oblika Mateja (10524, 8. mesto), precej manj pa njene različice Matea (32), Matejka (803, 206. mesto), Tea (1392, 149. mesto), Teja (2192, 118. mesto), Tejka (16).

God:
• 21. september
• 24. november

Ime Matej izhaja iz latinskega imena Mathaeus, to pa tako kot Mathias prek grških imenskih oblik Mattháios in Matthías iz hebrejskega imena Mattitjáhu. To je zloženo iz hebrejskih besed matt 'dan, dar' in jah 'bog'. Njegov prvotni pomen je bil 'dan od boga' ali 'božji dar'. Glede na to je ime Matej po sestavi in pomenu sorodno z imeni Doroteja, Teodor, Bogdan, Božidar. Po obliki je slovensko Matej glede na latinsko ime Mathaeus krajša oblika, Matevž pa daljša, podobno kot Matija in Matjaž iz latinskega Mathias. Ženska oblika Matejka je tvorjenka na ‑ka iz imena Mateja, skrajšane oblike Tea, Teja in Tejka pa lahko izhajajo tudi iz imen Doroteja in Teodora.

Iz imena Matej in njegovih različic so nastali priimki Mate, Matek, Matelič, Matevžič, Matič, Matjašič, Matej, Matejčič itd.

Kot svetopisemska oseba je bil Matej ali Matevž mitninar v Kafarnaumu. Po Jezusovem pozivu je postal apostol. Po njem je poimenovan Matejev evangelij. Njegov simbol je angel, medtem ko imajo evangelisti Marko, Luka in Janez za simbole leva, vola in orla. Matej velja za zavetnika finančnih, carinskih in davčnih uradnikov, menjalcev, knjigovodij (v koledarju 21. septembra). V Sloveniji sta dve cerkvi sv. Matevža in ena sv. Mateja.

Matevž je v dveh ljudskih vremenskih pregovorih: Če je sv. Matevž vedren, prijetna bo jesen. Kakor je vreme na Jožefovo, bo do sv. Matevža in kakor je na sv. Matevža, bo na sv. Jožefa.