24. september

Danes se posebej veselim z vami, ker bom razglasil za blaženega škofa Antona Martina Slomška. On je znamenje svetosti Cerkve na Slovenskem, priča Boga, ki vedno deluje sredi svojega ljudstva in v vsakem času in kraju kliče k evangeljski popolnosti in apostolski dejavnosti.« S temi besedami je pozdravil papež Janez Pavel II. množico (okoli 200 tisoč ljudi), zbrano na Betnavski poljani pri Mariboru 19. septembra 1999. Namen njegovega drugega obiska pri nas je bil prav ta, da Slovencem 'podari' prvega domačega blaženega. V slovesnem obrazcu beatifikacije je sveti oče dejal: »S svojo apostolsko oblastjo dovoljujemo, da se častitljivi božji služabnik Anton Martin Slomšek odslej imenuje blaženi in se njegov god obhaja na krajih in po ustaljenih pravnih predpisih vsako leto 24. septembra.«

Ta datum je dan smrti prvega slovenskega blaženja – njegov 'rojstni dan za nebesa'. Njegov 'rojstni dan za zemljo' pa je 26. november 1800. Tega dne je zagledal luč sveta v trdnem kmečkem domu na Slomu v župniji Ponikva pri Celju kot prvi od osmih otrok delavnih in pobožnih staršev. Tonček, kakor so prvorojencu Antonu pravili, se je s hvaležnostjo spominjal svoje matere: »Kar dobra mati v mlado srce zasadi, ne usahne vse žive dni.« Po zaslugi matere in kaplana Jakoba Prašnikarja, ki ga je uvajal v šolsko modrost, je prišel v šole v Celje, zatem v Ljubljano, Senj in Celovec, kjer se je pripravljal na duhovniški poklic. Svoj vzvišeni cilj je dosegel, ko je bil 8. septembra 1824 posvečen v duhovnika. Novo mašo je pel v Olimju, kjer je bil tedaj za župnika njegov dobrotnik Jakob Prašnikar. Po novi maši se je za eno leto vrnil v Celovec, da je dokončal študije. Potem je bil dve leti kaplan na Bizeljskem, od koder je šel za kaplana v Novo Cerkev pri Celju, kjer je bil prav tako dve leti. Najraje bi ostal kaplan, povezan z ljudmi, kar vse življenje, toda škof ga je leta 1829 imenoval za spirituala (duhovnega voditelja) v celovškem bogoslovju. Tam je bogoslovce učil tudi slovenščine. Njegovo zlato življenjsko geslo je bilo: »Sveta vera bodi vam luč, materin jezik pa ključ do zveličavne narodove omike.« Po devetih letih je spet ves srečen šel med ljudi kot župnik v Vuzenici, kjer je napisal svojo znamenito knjigo Blaže in Nežica v nedeljski šoli. Leta 1844 je postal stolni kanonik in višji šolski nadzornik (šola mu je bila silno pri srcu, zato ga lahko častimo posebej kot zavetnika vseh, ki delajo v šolstvu). Prve dni marca 1846 je bil imenovan za župnika in opata v Celju, a že po dobrih dveh mesecih je moral prevzeti na svoja ramena breme vodstva lavantinske škofije s sedežem pri Sv. Andražu v Labotski dolini na Koroškem. Za škofa je bil posvečen 5. julija 1846 v Salzburgu. Pomembno zgodovinsko dejanje škofa Slomška je bil prenos škofijskega sedeža od Sv. Andraža v Maribor leta 1859. S tem je bistveno pripomogel, da je Štajerska ostala slovenska. Umrl je 24. septembra 1862. Njegov svetniški grob je v mariborski stolnici. Že doslej je bil Slomšek s svojo osebnostjo in s svojimi spisi učitelj zdravega rodoljubja, omike in svetosti, še bolj pa bo vernim ljudem svetil poslej, ko je povzdignjen na oltar.

• Adamnan, sv., † 704, opat na škotskem otoku Iona
• Andrej, Janez, Peter in Anton, sv., † po 881, mučenci v severni Afriki
• Anton, bl., † 1529, mehiški deček, mučenec
• Anton, sv., † po 881, mučenec v severni Afriki
• Bernardina (Marija Jablonska), bl., † 1940, poljska redovna ustanoviteljica
• Helena Duglioli, bl., † 1520, vdova v Bologni v Italiji
• Janez, bl., † 1529, mehiški deček, mučenec
• Janez, sv., † po 881, mučenec v severni Afriki
• Krištof, Anton in Janez, bl., † 1529, mehiški dečki, mučenci
• Lin, sv., † 79? papež
• Najdenje telesa sv., Klare (življenjepis sv. Klare glej 11. avgust)
• Peter, sv., † po 881, mučenec v severni Afriki
• Peter Acotanto, bl., † ok. 1187, menih v Benetkah v Italiji
• Pij iz Pietralcine, sv., † 1968, spovednik in mistik
• Sos, sv., prva st., mučenec v Misenu v Italiji
• Tekla, sv., † ok. 100, devica in mučenka
• Viljem Flower, bl., † 1588, mučenec v Kingstonu v Angliji

• Dionizij Pamplona Polo in 12 tovarišev, bl., † 1936, šolski bratje, mučenci v španski državljanski vojni
• Emeram, sv., 7. st., škof in mučenec v Regensburgu v Nemčiji
• Emerita, sv., prva st., mučenka v Rimu
• Feliks IV, sv., † 530, papež
• Florencij, sv., 5.16. st., duhovnik v Franciji
• Fokas, sv., prva st., vrtnar in mučenec v Pontu
• Ignacij iz Santhiaja, bl., † 1770, kapucin v Turinu v Italiji
• Jona, sv., † 9. st. puščavnik, oče sv. Teodora in Teofana v Palestini
• Jožef Aparicio Sanz in 232 mučencev, bl., † 1936, mučenci v španski vojni leta 1936, ubiti v različnih dneh
• Lauto, sv., † ok. 568, škof v Coutancessu v Franciji
• Mavricij in tovariši, sv., 3. st., mučenci
• Sadalberga, sv., † ok. 664, opatinja v Laonu v Franciji
• Silvan in Silvester, sv., prva st., iz Francije
• Silvester, sv., prva st., priprošnjik iz Francije

23. september

»Življenje tega ponižnega Frančiškovega sina ni bilo nič drugega kot nenehna vaja v veri, ki jo je krepilo upanje v združenje s Kristusom v nebesih,« je dejal papež Janez Pavel II., ko je 2. maja 1999 med slovesno mašo na Trgu sv. Petra v Rimu razglasil za blaženega kapucinskega redovnika p. Pija iz Pietrelcine. Njegova vera in upanje sta se uresničevala v ljubezni, s katero je sprejemal ljudi kot zdravnik duš – spovednik, pomagal pa je lajšati tudi telesne bolezni, ko je v kraju San Giovanni Rotondo ustanovil najsodobnejšo bolnišnico. V tamkajšnjem samostanu je prebil skoraj vsa leta svojega redovniškega življenja in tja so se že tedaj zgrinjale velike množice romarjev.

Rodil se je 25. maja 1887 v kraju Pietrelcina blizu mesta Benevento kot četrti od sedmih otrok v družini Forgione, ki je bila tako revna, da je moral oče dvakrat iti v Ameriko služit denar za preživljanje družine. Pri krstu so mu dali ime Francesco; ko je leta 1903 vstopil h kapucinom, je dobil redovno ime Pij (Pio), po rojstnem kraju pa je ohranil vzdevek 'iz Pietrelcine' (da Pietrelcina). Po končani redovniški vzgoji in bogoslovnem študiju je leta 1910 prejel mašniško posvečenje. Leta 1916 so ga predstojniki zaradi slabega zdravja poslali v samostan v San Giovanni Rotondo blizu mesta Foggia nedaleč od jadranske obale. Tam je mladi redovnik 20. septembra 1920 v mističnem zamaknjenju prejel stigme – znamenja Kristusovih ran – na rokah, nogah in na prsih. Cerkveni predstojniki so mu naročili, naj te rane skrije in nosi rokavice. Redovnik je ubogal. Prav tako je v duhu pokorščine sprejel ukaz iz Rima, da ne sme maševati javno, temveč le v samostanski kapeli. To je trajalo dve leti. Hoteli so ga zavarovati pred navalom ljudi, ki so od vseh strani vreli v San Giovanni Rotondo, da bi videli 'svetega patra'. Pater Pij je bil žrtev sumničenj, obtožb, obrekovanja

in preganjanja, pa vse je junaško prenašal. Prav nič ni bil vesel tistih, ki jih je v San Giovanni Rotondo prignala zgolj radovednost. Želel je, da bi romarji prihajali z vero in voljo po spreobrnjenju. Tja dol je poromal tudi milanski nadškof kardinal Montini, poznejši papež Pavel VI., in bil pri njegovi maši, pri kateri je zbrano sodelovala množica vernikov. »Ena maša patra Pij a za mnoge pomeni veliko več kot deset dni misijona,« je zapisal potem.

»V tukajšnji cerkvi poznam samo oltar in spovednico,« je pisal pater Pij nekemu prijatelju leta 1926. Dolga desetletja je bil v spovednici celo jutro. Zadnja leta je od šestih do devetih dopoldne spovedoval ženske, od pol treh do pol petih popoldne pa moške. Imel je dar, da je bral v dušah. Zadostovala je štiriminutna spoved, da je spovedanec bolje razumel, kaj naj stori, da bo pravi kristjan. Nekega dne je prijatelja, ki je napovedal obisk nekega igralca, opozoril: »Pazite, kajti ko mi pripeljete nekoga in mu jaz po božji milosti odprem oči, pred Bogom ne bo mogel reči: nisem vedel!« Njegovo blagoslovljeno zemeljsko poslanstvo se je izteklo 23. septembra 1968. Od njegove razglasitve za blaženega se obhaja njegov god na ta dan. Med svetnike katoliške Cerkve je bil blaženi pater Pij slovesno uvrščen 16. junija 2002.

Silvester ČUK

22. september

Tiranom vseh časov so bili napoti ljudje, ki so mislili drugače kot oni. Ker so imeli moč in oblast, so se jih znebili tako, da so jih dali pomoriti. Takega velikega pokola nedolžnih ljudi se spominjamo danes, ob godu svetega Mavricija in njegovih tovarišev, ki jih je bilo nekaj tisoč! Vsi so bili rimski vojaki iz legendarne tebajske legije, znane po izredni hrabrosti. Tebajska se je imenovala zato, ker so bili njeni možje večinoma iz pokrajine Tebaide v Gornjem Egiptu, ki je bila po svojem prebivalstvu odločno krščanska, zato so bili v tebajski legiji sami kristjani. Ko ji je poveljeval Mavricij, je dal surovi in kruti Maksimijan, sovladar cesarja Dioklecijana, celotno legijo poklati zato, ker si zaradi svojega krščanskega prepričanja njeni vojaki niso hoteli omadeževati rok s krvjo nedolžnih ljudi. To se je zgodilo na ozemlju današnje Švice med leti 280–300. Tamkajšnji škof Teodor je dal okoli leta 360 na kraju pokola postaviti cerkev v čast tem krščanskim junakom, katerih spomin Cerkev obhaja že od leta 350.

Mavricij je bil po vsej verjetnosti črnec, kajti njegovo ime v latinščini pomeni 'Maver ali zamorec ali črnec' (v starem veku se je severozahodna Afrika imenovala Mavretanija). Legija, ki ji je poveljeval, je prišla iz Afrike čez Alpe v Galijo (sedanjo Francijo), da bi tam zatrla upor domačega prebivalstva, kakor je svojemu sovladarju Maksimijanu ukazal cesar Dioklecijan. Vzrok za bojni pohod je bilo preganjanje krščanstva. V rimski vojski je bil tedaj običaj, da čete opravijo daritev bogovom in si izprosijo uspeha v bitki, hkrati pa vojaki ob tem obnovijo svojo prisego. Krščanska tebajska legija se je tej daritvi hotela izogniti in se je umaknila v soteske, kjer je danes mesto Sankt Moritz (ni težko uganiti, da je to nemška oblika imena Mavricij). Drugo poročilo pravi, da so se tja umaknili zato, ker niso hoteli napasti nedolžnega prebivalstva. Ko je Maksimijan opazil, da se je tebajska legija umaknila, je poslal poveljniku Mavriciju ukaz, da se mora legija vrniti k drugim četam, sodelovati pri daritvi in obnoviti prisego. Tebajci so to odklonili, češ da proti svoji vesti ne morejo ravnati. Maksimijan je dal vsakega desetega vojaka te legije obglaviti. To jih ni oplašilo. Ker so vztrajali pri svoji odločitvi, je Maksimijan spet ukazal, naj vsakega desetega obglavijo.

Tedaj je Mavricij poslal Maksimijanu pismo, v katerem med drugim pravi: »Mi smo tvoji vojaki, cesar in gospod, smo pa tudi služabniki pravega Boga. Do tebe imamo dolžnost, da ti služimo, Bogu pa dolgujemo poštenost življenja. Od tebe prejemamo plačo za svojo službo, od Boga pa imamo življenje. Če nič grešnega ne zahtevaš od nas, ti bomo pokorni. Pokaži nam sovražnika, pa boš videl, kaj vse zmoremo. Ne smemo pa si omadeževati rok s krvjo nedolžnih ...« Ko je cesar prebral to pismo, je spoznal, da teh junaških bojevnikov ne bo mogel pripraviti do tega, da bi odpadli od vere, zato je vso tebajsko legijo obsodil na smrt.

Češčenje svetega Mavricija in tovarišev se je kmalu razširilo zlasti po Srednji Evropi. Umetniki upodabljajo svetnika kot poveljnika v bojni opremi, z zastavo, okrašeno s sedmimi zvezdami ali grbi.

Ime Mavricij je pri nas zelo redko, še najbolj je znano na Primorskem.

Predvidevali bi, da bi revijo, ki ljudem pomaga pri globljem doživljanju bogoslužja in poglobljenemu stiku z Bogom, ustanovil kakšen redovnik. Pa ni tako! Njen ustanovitelj je Pierre Marie Dumont, francoski laik, oče dvanajstih otrok. Maša mu je bila vir moči za življenje, zato se mu je zdelo potrebno, da katoličani to resnico postavljajo bolj v ospredje in da se srečujejo z božjo besedo tudi takrat, ko ne morejo biti pri maši. Ta mednarodna revija, ki izhaja že v več svetovnih jezikih, je odslej na voljo tudi v slovenščini. Ureja jo frančiškan p. Miran Špelič.

V reviji lahko poleg vsakodnevne jutranje in večerne molitve, ki je oblikovana po vzoru molitvenega bogoslužja (brevirja), najdemo mašna besedila za vsak dan, za ves mesec pa je skupna molitev pred spanjem in blagoslov. Vsakemu dnevu je dodan življenjepis svetnika ali meditacija, del besedil je prevedenih, del pa jih prispevajo slovenski pisci. Revija Magnificat (po latinskih besedah Moja duša poveličuje Gospoda) bo izhajala vsak mesec.

Med počitnicami potekajo po številnih župnijah oratoriji, ki pritegnejo veliko število otrok. Pod vodstvom mladih animatorjev se družijo v molitvi, petju, igrah in drugih dejavnostih. Kdo je začetnik te oblike krščanske vzgoje? (Rajko)

Zamisel se je porodila v glavi in srcu sv. Janeza Boska (1815–1888), ustanovitelja salezijancev in velikega apostola (moške) mladine. V mestu Turinu, kjer je deloval kot mlad duhovnik, je srečeval fante, ki niso imeli ne dela ne doma. Lakota jih je prisilila, da so kradli in počenjali marsikaj slabega. Don Boško je spoznal, da je te fante mogoče rešiti samo tako, da jih duhovnik ob nedeljah in praznikih zbira okoli sebe in jim nudi primerno razvedrilo, obenem pa najde tudi primerno vajensko mesto, naredi z mojstrom ustrezno delovno pogodbo ter jim da možnost stanovati in se vzgajati v posebnih, prav zanje ustanovljenih zavodih. Don Bosko jih je imenoval 'oratorije'. Prvi je zaživel 8. decembra 1841 v Turinu. Oratoriji po župnijah seveda niso 'zavodi', temveč druženje otrok in mladih po načelih sv. Janeza Boska. (sč)

Ime Rafael je med moškimi imeni v Sloveniji na 195. mestu. Dne 1. 1. 2010 je bilo z imenom Rafael poimenovanih 779 (2008: 800; 1994: 1102; 1971: 1306). Manj pogosta je bila različica: Rafko (2010: 153; 1994: 156; 1971: 256). Ženska oblika imena Rafael je Rafaela (2010: 197; 2008: 204; 1994: 273; 1971: 309), različica Rafka pa se uporablja večinoma kot klicna oblika.

God:
• 29. september
• 19. november

Rafael je svetopisemsko ime, ki je prišlo k nam prek latinskega Raphael in grškega Rhafaē´l iz hebrejskega Rafaél z nekdanjim pomenom 'Bog je ozdravil' ali 'Bog zdravi'. Sestavina -el v imenu Rafael pomeni 'Bog'.

Po stari zavezi je Rafael eden od nadangelov, o katerem poroča svetopisemska Tobijeva knjiga. Velja za zavetnika lekarnarjev, rudarjev, krovcev, bolnikov, romarjev, popotnikov, mornarjev ter proti boleznim oči in kugi. Po novem je Rafael v koledarju skupaj z nadangeloma Mihaelom in Gabrijelom 29. septembra (prej je bil sam 24. oktobra). Takrat lahko godujejo tudi osebe z imenom Rafaela. Rafaeli in Rafaele pa lahko godujejo še 19. novembra, ko je v koledarju Rafael Jozef Kalinowski, poljski redovnik.