• Adelfus, sv., † ok. 670, opat v Remiremontu v Franciji, umrl v Luxeuilu
• Bernard, bl., † 1694, manjši brat iz Offide v Italiji
• Bonaventura iz Barcelone, bl., † 1684, manjši brat, umrl v Rimu
• Didim, sv., prva st., mučenec v Laodiceji v Siriji
• Diodor in Didim, sv., prva st., mučenca v Laodiceji v Siriji
• Hijacint, sv., † ok. 303, mučenec
• Janez Gabrijel Perboyre, sv., † 1840, misijonar in mučenec
• Patiens, sv., † ok. 480, škof v Lyonu v Franciji
• Peter, sv., † 826, škof v Niceji
• Prot in Hijacint, sv., † ok. 303, mučenca
• Sperandea, sv., † 1276, opatinja v Cingoli v Italiji

11. september

Kar nekaj ženskih imen je vzetih po rožah. Eno od teh je Hijacinta, pri nas sicer silno redko. V botaniki je hijacinta okrasna rastlina z zelo dišečimi raznobarvnimi cvetovi v grozdastem socvetju. Še redkeje kot Hijacinte – mislim m žene in dekleta, ki jim je tako ime, so po slovenski zemlji posejani Hijacinti; to ime spominja na poldrag kamen oranžne barve. Tisti 'izbranci', ki nosijo to ime, godujejo danes, ko je v bogoslužnem koledarju katoliške Cerkve spomin rimskih mučencev Prota in Hijacinta.

Sveti Prot in Hijacint sta bila rodna brata. Njuno češčenje je že zelo staro. Mučeništvo sta pretrpela v Rimu. Leta 1845 so v Hermovih katakombah ob Salarijski cesti v Rimu našli popolnoma nepoškodovan grob sv. Hijacinta. Zaprt je bil še s prvotno ploščo, na kateri je bil s preprostimi črkami latinsko napisan današnji njegov smrtni dan, potem ime in okrajšan dostavek 'mučenec'. Ko so grob odprli, so našli v njem samo ostanke ožganih kosti in nekaj pepela; to je bilo skrbno zavito v zlato tkanino. Iz tega sklepamo, da je bil mučenec ali živ sežgan ali pa so ga na drug način umorili ter nato truplo sežgali. To se je zgodilo najverjetneje okoli leta 303 v času Dioklecijanovega preganjanja kristjanov. Najbrž je ob istem času dal življenje za Kristusa tudi sv. Prot.

Legendarni opis njunega mučeništva, ki je nastal pozneje, ju spravlja v zvezo s sveto Evgenijo (25. decembra). Po tej legendi naj bi bila Prot in Hijacint Evgenijina služabnika. Ko je njuna gospodarica sprejela krst, je še njiju pridobila za krščanstvo. Skupaj z njo sta šla na Vzhod, kjer sta nekaj časa živela kot puščavnika. Ko se je Evgenija vrnila v Rim, sta se ji služabnika pridružila. Kmalu po vrnitvi so vse tri poklicali pred sodišče in jih zasliševali zaradi vere. Plemenito Evgenijo, ki so jo skušali pripraviti do odpada, a je v veri vztrajala, so na razne načine mučili, naposled pa vrgli v reko Tibero. Tudi njena služabnika nista hotela odpasti od krščanske vere, zato so ju po krutem mučenju obglavili. Verniki so pobrali njune zemeljske ostanke in jih pokopali v katakombah ob Salarijski cesti. Papež Damaz jima je leta 366 dal napraviti kamnito ploščo z napisom, ki ga je v pesniški obliki sam sestavil. Za časa njegovega papeževanja je neki duhovnik z imenom Teodor nad tistim delom katakomb postavil cerkev njima v čast. Od leta 1934 so relikvije sv. Hijacinta v kapeli Zavoda za širjenje vere na rimskem griču Janikulu.

• Finian, sv., † ok. 579, škof na Irskem
• Fritestan, sv., † ok. 933, škof v Winchestru v Angliji
• Menodora in dve sestri, sv., 4. st., mučenke iz Bitinije
• Nemezij, sv., † 251, mučenec v Aleksandriji
• Nikolaj Tolentinski, sv., † 1305, spokornik
• Oglerij, bl, † 1214, opat
• Pulherija, sv., † 453, cesarica
• Salvij, sv., † 584, škof v Albi v Franciji
• Teodars, sv., † ok. 670, škof v Tongresu v Belgiji

10. september

Sveti Nikolaj, škof v mestu Bari, bolj znan kot sveti Miklavž, je vzornik dobrodelnosti in velik prijatelj otrok, saj jim v noči pred svojim godom (6. decembra) v nastavljenih posodah pušča darove. Za starše pa so največji dar prav otroci. Današnjega godovnjaka je 'prinesel Miklavž' staršem, ki so bili že priletni. Romali so na grob sv. Nikolaja v Bari in iz hvaležnosti, ker jih je svetnik uslišal, so svojemu sinu dali ime Nikolaj. Po mestu Tolentino, kjer je trideset let živel in deloval kot avguštinski redovnik, je dobil vzdevek Tolentinski.

Rodil pa se je leta 1245 v kraju Sant'Angelo južno od Ancone. Kot deček je rad hodil v cerkev in bral nabožne knjige. V domačem kraju ni bilo ne šol ne knjižnice, zato so ga starši poslali v Tolentino. Med misijonom je slišal pridigo avguštinskega meniha o minljivosti posvetnega veselja in pridiga ga je tako prevzela, da je potrkal na samostanska vrata. Kljub mladim letom so ga sprejeli. Bil je kakor rojen za meniha, kar je kazal s pokorščino, ponižnostjo, spokornostjo, postom, z molitveno vnemo in željo po premišljevanju v samoti. Ko mu je bilo osemnajst let, je naredil redovne zaobljube, po končanih bogoslovnih študijih pa je bil posvečen v duhovnika.

Vsa svoja duhovniška leta je posvetil ljudem v mestu Tolentino. Njegova priljubljena kraja sta bili prižnica in spovednica. Ni bil oznanjevalec pokore, ki bi mehčal trda srca poslušalcev z ostrimi besedami, še manj z grožnjami pekla. Njegove pridige so bile polne dobrote, krotkosti, opozarjale so na božjo ljubezen in usmiljenje nebeškega Očeta do največjih grešnikov. Prav zato je spreobrnil veliko ljudi in zlasti v spovednici večkrat doživel čudovita spreobrnjenja. Kadar je šel iz samostana, ga je pot vodila k bolnikom ali pa je šel nabirat miloščino namesto kakšnega redovnega brata. V mestu so ga vsi poznali ter ga ljubili in spoštovali.

Kakor je bil do drugih dober in širokosrčen, je bil do sebe izredno oster. Hranil se je le s kruhom in sočivjem. Spal je le nekaj ur dnevno in še takrat na golih tleh. Zaradi svojega uspešnega dela za duše je bil satanu trn v peti, zato ga je pogosto mučil s svojimi skušnjavami. Ko jih je prestal, mu je Bog poplačal zvestobo z osrečujočimi zamaknjenji. Umrl je 10. septembra 1305, star šestdeset let. Na njegovo priprošnjo so se zgodili številni čudeži in papež Evgen IV. ga je 1446 razglasil za svetnika.

Upodabljajo ga v temni redovni obleki, s knjigo v eni ter s križem, ovitim z lilijo, v drugi roki; z zvezdo na prsih, ker se mu je zvezda prikazala pred oltarjem, pri katerem je maševal, in je svetila večkrat nad njegovim grobom.

• Angela Salawa, bl., † 1922, frančiškanska tretjerednica iz okolice Krakova
• Dorotej in Gorgonij, sv., † 303, mučenca v Nikomediji
• Frančišek Garate, bl., † 1929, jezuitski brat v Bilbau v Španiji
• Friderik Ozanam, bl., † 1853, apostol dobrodelnosti
• Gorgonij, sv., prva st., mučenec v Rimu
• Gorgonij, sv., † 303, mučenec - glej Dorotej in Gorgonij
• Jakob Laval Desire, bl., † 1864, škof v Port-Louisu na otoku Mauritius
• Kiaran (Ciaran), sv., † 530?, irski opat in škof (tudi 5. marec)
• Marija de Cabeza, bl., † 12. st., vdova iz Španije
• Peter de Chevanon, bl., † ok. 1080, prošt v Pebracu v Franciji
• Peter Klaver, sv., † 1654, jezuitski misijonar
• Severijan, sv., 4. st., mučenec v Sebasti

9. september

Leta 1992 smo obhajali petstoletnico odkritja Amerike. Indijanci, potomci starih naseljencev te 'nove celine', so se te obletnice spominjali z žalostjo. Mnogi osvajalci Amerike, ki so z usti izpovedovali krščansko vero, so s svojim ravnanjem poteptali evangeljsko oznanilo, saj so s človeškimi bitji ravnali slabše kot z živalmi. Precej pa je bilo tudi takih, ki so v pravem duhu oznanjali blagovest odrešenja, namenjenega vsem ljudem, ubogim in zatiranim prav posebej. Med temi izstopa današnji godovnjak sv. Peter Klaver, ki je skoraj štirideset let deloval med črnskimi sužnji v pristaniškem mestu Cartagena de Indias (v današnji Kolumbiji), kamor so jih dovažali iz Afrike – uklenjene in sestradane, do kraja ponižane. Bil je njihov prijatelj, tolažnik in pomočnik ter duhovni oče.

V teh letih je krstil okoli 300.000 teh nesrečnih ljudi, katerim je zavestno postal 'suženj'. Papež Leon XIII., ki ga je razglasil za svetnika (1888) in za zavetnika vseh črnskih misijonov (1896), je zapisal: »Za Kristusovim življenjem ni nobeno življenje tako globoko pretreslo moje duše kakor življenje velikega apostola, svetega Petra Klaverja.«

Rodil se je leta 1580 v preprosti kmečki družini na severu Španije. Pri krstu je dobil ime Juan Pedro. Nadarjeni deček je šel v šole in kmalu se je posvetil bogoslovnemu študiju. Ko mu je bilo 22 let, je zaprosil za sprejem v jezuitski red. Med pripravo na redovno življenje je bil nekaj časa na otoku Mallorci, kjer je spoznal svetniškega osemdesetletnega redovnika, zavodskega vratarja brata Alfonza Rodrigueza. Pri tridesetih letih je odpotoval v Ameriko, da bi deloval kot misijonar med črnskimi sužnji. Na ta svoj apostolat se je Peter Klaver pripravljal z bogatim duhovnim življenjem in z vso ponižnostjo. Na prigovarjanje očeta Alonsa Sandovala, apostola črnskih sužnjev, se je leta 1616 dal posvetiti v duhovnika, da bi lahko svojim varovancem nudil tudi duhovno pomoč.

Od prvega dne, ko se je na lastne oči prepričal o strašni bedi črncev, se je dela lotil s tako požrtvovalnostjo, da so se mu prijatelji čudili, črnci pa so ga vzljubili in spoštovali. Veliko ameriško pristanišče za uvoz črnskih sužnjev je bilo mesto Cartagena na kolumbijski obali. Noben človek ni pomislil na stisko, bolezni, strahotno umiranje, poniževanje in onečaščenje teh ljudi, ki so jih polovili v njihovi domovini ter jih iz prebivalcev svobodnih vasi naredili za delovno živino za zapahi. Peter Klaver je imel majhno celico ob vhodu v jezuitski zavod in tam je bil na voljo črncem, ki so prihajali k njemu po vsakovrstno pomoč.

Peter Klaver je spremljal usodo svojih varovancev, kolikor je le mogel. Skrbel je tudi za to, da niso ostali brez krščanskega pouka. Zanje je dobil cerkev v mestu in belce, ki so ugovarjali, da že ne bodo v cerkvi skupaj z 'umazanimi črnci', zavrnil, da imajo v cerkvi sužnji enake pravice kot njihovi gospodarji. Ves svoj čas in vse svoje moči je posvetil črncem. Proti koncu svojega življenja je spal le malo in v urah nespečnosti premišljeval in molil. Zadnja leta je kakor ohromel v velikih bolečinah ležal na postelji. Ko ni mogel več delati, je samega sebe daroval kot žrtev za črnce. 8. septembra 1654 je njegovo velikodušno srce prenehalo biti. Ob umirajočem se je zgrnilo vse mesto: redovniki in redovnice s škofom, bogatini in ubožci, sužnji in otroci so se hoteli posloviti od moža, ki je zgorel kot žrtev za druge. Za blaženega je bil razglašen leta 1850, za svetnika pa skupaj s svojim učiteljem Alfonzom Rodriguezom leta 1888. Upodabljajo ga s skupino črncev.

• Alan de la Roche, bl., † 1475, nizozemski dominikanec
• Evstahij, bl., † 1212, opat v Saint Germain de Fly v Franciji
• Izak, sv., † 438, armenski katolikos
• Korbinijan, sv., † 730?, prvi freisinški škof
• Rojstvo Device Marije
• Serafina Sforza, bl., † 1478, vdova in klarisa v Pesaru v Italiji
• Sergij I., sv., † 701, papež
• Tomaž Villanovski, sv., † 1555, škof

8. september

Praznik zemeljskega rojstva obhaja Cerkev samo pri treh osebah: pri Jezusu, Mariji in Janezu Krstniku, ker je bilo rojstvo teh treh oseb res sveto,« piše Anton Strle v Letu svetnikov in to obrazloži: »Jezusovo rojstvo je bilo sveto zaradi združenja božje narave s človeško naravo v eni osebi, obenem zaradi deviškega spočetja v moči Svetega Duha; Marijino zaradi njenega brezmadežnega spočetja, to se pravi zaradi tega, ker je bila kot mati prihodnjega Odrešenika že v prvem trenutku svojega bivanja obdarjena s posvečujočo milostjo in torej obvarovana izvirnega greha; Krstnikovo zaradi tega, ker je bil izvirnega greha očiščen še pred rojstvom.«

Praznik Marijinega rojstva so začeli obhajati v Jeruzalemu, kamor je apokrifni (t. i. od Cerkve nepriznani) 'Jakobov protoevangelij' ali 'prvotni evangelij' postavil spomine na Marijino otroštvo. Ta spis, katerega najstarejše prvine segajo v začetek 2. stoletja, pravi, da je bila hiša Marijinih staršev Joahima in Ane v jeruzalemski mestni četrti, kjer se pri Ovčjih vratih nahaja vodnjak z imenom 'Probatika' in je prav blizu kopeli Bethezda, kjer je, kot vemo iz Janezovega evangelija, Jezus ozdravil moža, ki je bil bolan osemintrideset let. Prvi kristjani so oboje, Probatiko in Bethezdo, istovetili. V bližini zdaj stoji cerkev sv. Ane, ki ji pravijo tudi cerkev Marijinega rojstva. Prva cerkev je bila sezidana med letoma 422 in 438, sedanja je iz križarskih časov, grajena v romanskem slogu. V tej cerkvi je bila procesija na praznik Marijinega rojstva, ki so ga v Jeruzalemu od vsega začetka obhajali na današnji dan.

Ta datum je sprejela tudi zahodna Cerkev. Praznik Marijinega rojstva je prešel v rimsko bogoslužje v drugi polovici 7. stoletja. Pod papežem Sergijem so med letoma 687 in 701 začeli ta praznik obhajati s slovesno procesijo kot tri druge Marijine praznike: očiščevanje ali svečnico (2. februarja), oznanjenje (25. marca) in vnebovzetje (15. avgusta). V Nemčiji je današnji praznik uvedel že pred letom 735 sv. Bonifacij in sinoda v Salzburgu je določila, naj se praznik Marijinega rojstva obhaja slovesno. To je veljalo tudi za Slovence, ki so bili v območju salzburške škofije. Že iz tistih časov sta slovenski imeni 'veliki' in 'mali šmaren' za praznika Marijinega vnebovzetja in Marijinega rojstva. Med tema dvema praznikoma še danes naše verno ljudstvo rado hodi na božja pota v Marijina svetišča. Drugo ljudsko ime za ta praznika je 'velika' in 'mala maša', zato tednom med njima pravimo tudi 'medmašni čas'.

Praznik Marijinega rojstva je praznik veselja: na svet prihaja tista, ki naj postane Odrešenikova in naša mati. Marijino rojstvo je prvo vidno dejanje drame odrešenja. Vsebino tega praznika povzema odpev k Zaharijevemu hvalospevu v bogoslužni molitvi hvalnic: »Tvoje rojstvo, božja mati in Devica, je razveselilo vesoljni svet; kajti iz tebe je izšlo sonce pravice, Kristus, naš Bog, ki je odpravil prekletstvo in dal blagoslov, uničil smrt in nam podaril večno življenje.«

Danes obhajajo svoj godovni praznik številne žene in dekleta, ki so bile pri krstu postavljene pod Marijino varstvo.