• Evzebij in tovariši, sv., † 362, mučenci v Gazi v Palestini
• Janez Prandota, sv., † 1266, škof v Krakovu na Poljskem
• Jona, sv., 8. st. pr. Kr., prerok
• Kastor, sv., † pred 426, škof v Aptu v Franciji
• Marko iz Modene, bl., † 1499 dominikanec
• Matej (Matevž), sv., 1. st., apostol
• Pamfll, sv., prva st., mučenec v Rimu
• Teodor, sv., 2. st., vojak in mučenec v Pergah v Pamfiliji

21. september

Na današnji praznik apostola Mateja se pri maši bere odlomek iz evangelija po Mateju, ki pripoveduje, kako je Jezus tega apostola poklical in kako je ta takoj pustil svojo službo in šel za njim. Za stare cerkvene očete je bila stvar preprosta: prvi evangelij je napisal apostol Matej. Sodobni razlagalci Svetega pisma pa pravijo, da pisca tega evangelija ne smemo enačiti s cestninarjem Matejem, ki ga je Učitelj iz Nazareta poklical med svoje izbrane učence – apostole. Evangelista Marko in Luka, ki sta tudi zabeležila ta dogodek, poklicanega cestninarja imenu–jeta Levi, Marko pa dodaja še ime njegovega očeta – Alfej. Danes je med strokovnjaki skoraj soglasno prepričanje, da je Matejev evangelij zapis ustne kateheze apostolov, zlasti apostola Petra, katerega je okoli leta 80 opravil izobražen Jud, ki je bil postal kristjan.

Preden ga je Gospod poklical, je Matej–Levi opravljal službo cestninarja ali mitničarja v Kafarnaumu. Ta poklic je bil pri Judih na slabem glasu: cestninarje so enačili s pogani in z javnimi grešniki, z roparji in razbojniki. Dejstvo, da se je Jezus ozrl nanj, ga je tako prevzelo, da je brez oklevanja pustil vse in šel za njim. Gospoda je spremljal po Palestini, vpijal njegove besede in strmel nad njegovimi deli. Po Jezusovi smrti, vstajenju in vnebohodu si je zadal nalogo, da svoje rojake prepriča, da je Jezus iz Nazareta pravi Mesija, ki so ga napovedovali preroki stare zaveze.

Staro izročilo pripoveduje, da je apostol Matej dolgo časa deloval v Etiopiji, kjer je spreobrnil veliko ljudi, celo samega kralja z vso družino, potem ko je obudil od mrtvih njegovo lepo hčerko Ifigenijo. Ta je po prejemu svetega krsta naredila zaobljubo devištva in je zavrnila novega kralja Hirtakusa, ki se je hotel z njo poročiti. Kralj se je razsrdil na apostola Mateja, češ da ji je on vtepel v glavo te misli, in ga je dal prebosti s sulico, ko je obhajal sveto daritev. To naj bi se zgodilo okoli leta 69. Za časa papeža Gregorija VI. (1046) so njegove posmrtne ostanke prenesli v italijansko mesto Salerno. Njegov grob kažejo v kripti tamkajšnje stolnice in obiskujejo ga številni romarji.

Apostola Mateja upodabljajo s človekom ali z angelom kot simbolom prvega evangelija (po videnju preroka Ezekijela), s knjigo, z mečem ali s sulico (orodjem mučeništva), pa tudi z mošnjo in računsko deščico, kakršno so imeli cestninarji. Kot svojega zavetnika ga častijo finančni in davčni uradniki, cariniki, menjalci in knjigovodje.

Na Slovenskem je apostol Matej dokaj češčen svetnik, vendar pa nima nobene župnijske cerkve, posvečenih mu je le nekaj podružnic. Ob godu sv. Mateja se pričenja koledarska jesen, zato ta svetnik velja za napovedovalca vremena. Pregovor pravi: »Če je sv. Matevž vedren, prijetna bo jesen.«

Ime Matej je med Slovenci zadnje čase vedno bolj priljubljeno. Razširjene so najbolj te oblike: Matej, Matevž, Tevž, Tevžek, Matejko, Matko, Tejko, Teo. Pogoste so tudi ženske oblike: Mateja, Matejka, Matka, Teja, Tejka.

• Agata Yi in Terezija Kim, sv., † 1840, korejski mučenki
• Aleš U, sv., † 1866, korejski mučenec
• Andrej Chong, sv., † 1840, mučenec v Seulu v Koreji
• Andrej Kim, sv., † 1846, prvi korejski duhovnik, mučenec
• Andrej Kim Taegon, Pavel Chong Hasang in tovariši, sv., † 1846, korejski mučenci
• Anton Daveluy, sv., † 1866, škof, in tovariši korejski mučenci
• Avguštin Pakin tovariši, sv., † 1840, korejski mučenci
• Avguštin Yi, Agata Kim in sedem tovarišev, sv., † 1839, korejski mučenci
• Avguštin Yu, sv., † 1839, korejski katehist, mučenec
• Barbara Ch'oe, sv., † 1840, korejska mučenka
• Barbara Kim in tovarišice, sv., † 1839, korejske mučenke v Seulu
• Bonoz in Maksimilijan, sv., † 363, mučenca v Antiohiji
• Cecilija Yu, sv., † 1839, korejska mučenka
• Dorimedon, sv., prva st., mučenec v Frigiji
• Evstahij (Evstatij), sv., † ok. 337, škof
• Frančišek de Posadas, bl., † 1713, dominikanec iz Kordobe v Španiji
• Frančišek Marija iz Camporossa, sv., † 1866, kapucin, umrl v Genovi v Italiji
• Glicerij, sv., † ok. 438, škof v Milanu v Italiji
• Hipatij, sv., prva st., škof in mučenec v Carigradu
• Jakob Chastan, sv., † 1839, mučenec v Koreji
• Janez Chon, sv., † 1866, korejski misijonski tiskar in mučenec
• Janez Karel Cornay, sv., † 1837, mučenec v Vietnamu
• Janez Ni Youn-Il, sv., † 1867, družinski oče iz Koreje, katehet in mučenec
• Janez Pak in tovariši, sv., † 1839, mučenci v Koreji
• Janez Yi, sv., † 1867, mučenec v Taegu v Koreji
• Janez Yi in tovariši, sv., 1839, korejski mučenci
• Jožef Chang, sv., † 1839, lekarnar in mučenec v Seulu v Koreji
• Jožef Marija de Yermo y Parres, sv., † 1904, profesor, duhovnik, redovni ustanovitelj iz Mehike
• Kajetan Catanoso, bl., † 1963, župnik in redovni ustanovitelj iz Reggio Calabria
• Karel Cho in tovariši, sv., † 1839, mučenci v Koreji
• Karel Hyon, sv., 11846, mučenec v Koreji
• Katarina Yi in Magdalena Cho, sv., † 1839, korejski mučenki
• Lovrenc Imbert, škof, Peter Maubant in Jakob Chastan, sv., † 1839, mučenci v Koreji
• Lucija Kim, sv., 11839, korejska mučenka
• Magdalena Cho, sv., † 1839, korejska mučenka
• Maksimilijan, sv., † 363, mučenec v Antiohiji
• Marko Chong, katehist, in Aleš U, sv., † 1866, korejska mučenca
• Pavel Chong Hasang, sv., † 1846, korejski mučenec
• Pavel Chong in Avguštin Yu, sv., † 1839, korejska katehista, mučenca
• Pavel Hong, Barbara Clioe in Janez Yi, sv., † 1840, korejski mučenci
• Peter Ch'oe in Janez Chon, sv., † 1866, korejska misijonska tiskarja in mučenca
• Peter Ch'oe in tovariši, sv., † 1839, mučenci v Koreji
• Peter Cho in tovariši, sv., † 1866, korejski mučenci
• Peter Maubant, sv., † 1839, mučenec v Koreji
• Peter Nam, Suzana U in tovariši, sv., † 1846, mučenci v Koreji
• Peter Yi, sv., † 1838, korejski mučenec
• Peter Yu, sv., † 1839, korejski deček in mučenec
• Peter Yu, bl., † 1866, korejski katehist
• Protazij Chong, sv., † 1839, odpadnik, nato mučenec v Seulu v Koreji
• Simon Berneux, škof, in tovariši, sv., † 1866, mučenci v Koreji
• Suzana U, sv., † 1846, mučenka v Koreji
• Štefan Min, sv., † 1840, katehet in mučenec v Seulu v Koreji
• Terezija Kim, sv., † 1840, korejska mučenka
• Tomaž Johnson, bl., † 1537, mučenec v Londonu v Angliji

20. september

V hudih stiskah poznega srednjega veka (v 14. stoletju, ko so razsajale razne kužne bolezni) se je med ljudmi začelo širiti češčenje 'štirinajstih zavetnikov v sili', to je 14 svetnikov, ki so jih častili za posebne potrebe in jih zato tudi slikali. To češčenje je najverjetneje nastalo takole: v življenjepisih in v cerkvenih obrednih knjigah so brali, kako je Bog te svetnike za njih življenja v posebni potrebi izredno, včasih tudi čudežno uslišal, zato so se obračali k njim po pomoč. Za večino teh zavetnikov v sili nimamo povsem zanesljivih zgodovinskih podatkov, temveč povečini samo legende (pobožne povesti). Vse legende, pravijo poznavalci, pa imajo zgodovinsko jedro.

Med 'štirinajstimi zavetniki v sili' najdemo tudi današnjega godovnjaka sv. Evstahija. Njegovo grško ime pomeni 'rodoviten, poln klasja'. Poleg sv. Huberta (njegov spomin obhajamo 3. novembra) ga časte kot svojega zavetnika lovci in gozdarji in pogosto oba svetnika zamenjavajo, ker sta si tudi njuni legendi zelo podobni. Evstahijevo češčenje je prišlo v Evropo z Vzhoda. Po ugotovitvah milanskega kardinala Schusterja je Evstahij istoveten s sv. Evstatijem, antiohijskim patriarhom, ki se je izkazal kot odločen nasprotnik arianizma na koncilu v Niceji ter je umrl okoli leta 337 v pregnanstvu v Traciji. Sveti Evstahij, ki je prišel v seznam 'štirinajstih zavetnikov v sili', je bil po legendi mučenec. Njegovo slikovito zgodbo je sprejel v svojo znamenito knjigo Zlata legenda (Legenda aurea), ki je bila dokončana leta 1264 Jacobus de Voragine. Mož naj bi bil rimski častnik za časa cesarja Trajana (98–117). Ime mu je bilo Placidus. Nekoč se mu je na lovu med košatim rogovjem jelena, katerega je zasledoval, prikazal križani Odrešenik, ki ga je nagovoril in ga povabil, naj se da krstiti. Poslušal ga je in se dal krstiti z vso svojo družino. Pri krstu je dobil ime Evstahij. Po tem je v življenju veliko trpel; njegova usoda je bila podobna usodi svetopisemskega trpina Joba. Vse se srečno konča, Evstahij se vrne v rimsko vojsko in kot general premaga barbare. Po zmagi se noče udeležiti zahvalne daritve na čast poganskim bogovom in pove, da je kristjan. Zaradi tega obsodijo na smrt njega, ženo in oba sinova. To naj bi se zgodilo pod cesarjem Hadrijanom (117–138). V resnici ni bil noben rimski mučenec, njegovo češčenje je prišlo k nam, kot rečeno, z Vzhoda.

Upodabljajo ga z jelenom, ki ima sredi rogov lesketajoči se križ; včasih tudi kot viteza ali lovca na konju, ki trobi v lovski rog. Poleg lovcev in gozdarjev so ga za svojega zavetnika izbrali tudi kramarji, pletilci nogavic in suknarji. Njegove prigode in prigode njegove družine so upodobljene na 33 barvnih slikah na oknih veličastne gotske katedrale v Chartresu. Nemški slikar Albrecht Dürer ga je upodobil v lesorezu s čudežnim jelenom.

Ime Evstahij je pri nas žeto redko. Skrajšane, v glavnem klicne oblike imena Evstahij so Stahi(j), Staš in Staško (zadnji dve sta lahko tudi iz imena Stanislav).

• Alfonz de Orozco, bl., † 1591, avguštinski eremit v Madridu v Španiji
• Arnulf, sv., † ok. 1075, škof v Gapu v Franciji
• Emilija de Rodat, glej Marija Viljemina
• Evstohij, sv., † 461, škof v Toursu v Franciji
• Guerik (Abo), sv., † ok. 642, škof v Metzu v Franciji
• Januarij in tovariši, sv., † 304/305, mučenci
• Klemen Marchisio, bl., † 1903, župnik in ustanovitelj Družbe Hčera sv. Jožefa
• Marija de Cervellione, sv., † 1290, iz reda mercedarijev v Barceloni v Španiji
• Marija Viljemina Emilija de Rodat, sv., † 1852, redovna ustanoviteljica
• Nil, sv., † 310, mučenec v Palestini - glej Pelej, Nil in tovariši
• Pelej, Nil in tovariši, sv., † 310, mučenci v Palestini
• Pompoza, sv., † 853, devica in mučenka v Cordobi v Španiji
• Sekvan, sv., 6. st., opat v Franciji
• Suzana, sv., 4. st., mučenka v Palestini
• Teodor Canterburyjski, sv., † 690, škof
• Trofin, sv., prva st., mučenec v Frigiji

19. september

Kdor je le malo časa preživel v Neaplju, ve, kaj Neapeljčanom pomeni prostorna kapela v desni stranski ladji njihove stolnice, ki je posvečena svetemu Januariju – po italijansko 'san Gennaru'. To je zanje najdragocenejše svetišče. Nad vhodom je napis v latinščini, ki pove, da so ta prostor posvetili "svetemu Januariju, ki je s čudežem svoje krvi rešil Neapelj lakote, vojske, kuge in ognja z Vezuva, svojemu someščanu, zavetniku, varuhu". Relikvije tega mučenca častijo v Neaplju že od petega stoletja. Ob treh njegovih najpomembnejših praznikih, tako pravijo, njegova strnjena kri, ki jo hranijo v dveh stekleničkah, postane tekoča. To je znameniti 'čudež sv. Januarija'. Ta 'čudež' se ponavlja vsako leto prvega maja, na spominski dan, ko so prenesli njegovo truplo iz Beneventa v Neapelj; danes, 19. septembra, ko se spominjajo njegove smrti, in 16. decembra, ko so njegovo truplo dokončno prenesli v Neapelj. Ta 'čudež' opirajo na izročilo, da je kristjanka Evzebija pri obglavljenju sv. Januarija vzela nekoliko njegove krvi in jo shranila v dveh steklenih posodicah. Ko so ga pokopali v katakombah pri Neaplju, so posodici dali k truplu. Pozneje so truplo in stekleni posodici prenesli v svetniku posvečeno cerkev pred mestnimi vrati, od tam v Benevent, nazadnje pa spet v Neapelj.

Neapeljčani častijo sv. Januarija kot svojega posebnega zaščitnika, ki jih je reševal pred lakotami, vojsko in kugo, predvsem pa pred grozečo lavo Vezuva. Ob izbruhih tega ognjenika so v procesiji nosili svetnikove ostanke in bili prepričani, da so bili rešeni vsega hudega na njegovo priprošnjo. Še danes se vsako leto na njegov trojni praznik zberejo v stolnici, molijo in pojejo. Na glavni oltar prinesejo glavo sv. Januarija, shranjeno v dragoceni skrinjici, in monštranco z dvema stekleničkama njegove krvi. Temnikasta strjena kri postane za nekaj časa tekoča, nato pa se spet strdi. 'Čudež svetega Januarija' je še do danes nepojasnjen.

Življenje in mučeništvo svetega Januarija sta prepletena z legendarnim izročilom. Rodil se je verjetno v Neaplju sredi tretjega stoletja v ugledni plemiški družini. Postal je duhovnik in zaradi krepostnega življenja in temeljite izobrazbe kmalu tudi škof v mestu Benevent severovzhodno od Neaplja. Med Dioklecijanovim preganjanjem so zaprli njegovega prijatelja sv. Sozija ter druga dva diakona in nekaj kristjanov. Beneventski škof Januarij se je odpravil v Neapelj, kjer mu je uspelo skrivaj priti v ječo, da je tam zaprte kristjane tolažil in spodbujal k srčnosti. Ob nekem takem obisku so ga prijeli in peljali pred cesarskega namestnika Timoteja. Ker ga ta ni mogel pripraviti do tega, da bi zatajil vero, ga je dal grozovito mučiti, po mučenju pa ga je skupaj z drugimi kristjani prepustil zverem v amfiteatru, ki pa jih niso raztrgale. Cesarski namestnik jih je tedaj dal obglaviti. To se je zgodilo na današnji dan leta 304.

Svetega Januarija upodabljajo kot škofa z mečem, obdanega z zverinami; stoječega sredi plamenov ali v žareči ognjeni peči, kjer je ostal nepoškodovan; s stekleničkama s svojo krvjo nad evangeljsko knjigo v levi in s škofovsko palico v desnici; zraven bruhajočega ognjenika. Neapeljčani ga, kot rečeno, častijo kot svojega velikega zavetnika.

• Ariadna, sv., 2. st., mučenka v Frigiji
• Evstorgij, sv., † pred 355, škof v Milanu v Italiji
• Ferreol, sv., 3. st., mučenec iz Vienna v Franciji
• Fidelis Fuidio Rodriguez, bl., † 1936, španski marijanist, mučenec
• Janez Macfas, sv., † 1645, dominikanec
• Jesus Hita Miranda, bl., † 1936, španski marijanist in mučenec
• Jožef Kupertinski, sv., † 1663, minoritski redovnik
• Karel Erana Guruceta, Fidelis Fuidio Rodriguez in Jesus Hita Miranda, bl., † 1936, španski marijanisti in mučenci
• Riharda, sv., † ok. 900, cesarica v Alzaciji v Franciji

18. september

Danes bomo zvedeli zgodbo moža, ki je bil po človeških merilih neroden in nesposoben, Bog pa ga je izbral za uspešno orodje svoje milosti. V življenju ni storil na zunaj nič posebnega: ni ustanovil nobenega novega reda, ni napisal nobene knjige, ni začel z nobenim novim načinom v dušnem pastirstvu.

Naš svetnik se je rodil 17. junija 1603 v kraju Copertino na jugovzhodnem robu italijanskega polotoka in po njem dobil pridevek Kupertinski. V šoli je bil trde glave in le z največjo težavo se je naučil brati in pisati. Imel pa je neki poseben dar, ki ga drugi, od njega bolj nadarjeni otroci niso imeli: večkrat je bil kakor odsoten, ves zatopljen v notranji svet in neobčutljiv za vse, kar se je dogajalo okoli njega. Že pri osmih letih je bil ves prevzet od notranjih doživetij in tovariši so mu dali vzdevek 'odprta usta', ker je božja sporočila sprejemal z odprtimi usti.

Od osmega do štirinajstega leta je bil prav beden otrok. Bilo ga je groza pogledati, ker je bil ves v ranah, ki so tako smrdele, da mu je še mati težko stregla. Jožefa je obhajala misel, da bi šel v samostan. Pri frančiškanih, kjer je imel dva strica, ga niso sprejeli, ker bi radi imeli le take novince, ki bi postali mašniki. Več sreče je imel pri kapucinih, ki pa so ga obdržali le osem mesecev. Vrnil se je domov in mama je šla prosit minorite, naj njenega sina vzamejo vsaj za hlapca. Uslišali so jo. Tukaj se je Jožef naučil gladko pisati in brati. Leta 1628 je bil posvečen v mašnika.

Če je bilo njegovo zunanje življenje podpovprečno, pa je bilo izredno bogato njegovo notranje življenje. Ta ubogi fant je bil pogosto zamaknjen. Glas o tem je v samostan privabil preproste ljudi in plemiče, da bi videli tega nenavadnega redovnika in govorili z njim, se mu priporočili v molitev ali odnesli od njega kakšen spomin. Spričo tega se je zanj začela zanimati inkvizicija, pri kateri ga je nekdo zatožil. Zasliševali so ga in se prepričali, da je bila ovadba lažniva, vendar je to Jožefa močno prizadelo. Hudo mu je bilo tudi, ker so ga prestavili v drug samostan. Vendar je povsod čutil božjo bližino. Dovolj mu je bilo, če je le slišal o Jezusu ali Mariji ali o nebesih, že se je zamaknil. Najmočnejše doživetje zanj je bilo vsakdanje maševanje. Zmerom ga je prevzelo zamaknjenje, tako da je njegova maša trajala tudi do pet ur. Pri njem ni šlo za igro domišljije, temveč za bližino tega, kar je ljubil.

Imel je tudi dar, da je videl na daljavo. Tako je na primer vedel za papeževo smrt, preden se je o tem zvedelo. Kdor se je srečal z njim, je moral računati s tem, da mu bo videl na dno srca in mu bo preiskal vest. Nič čudnega torej, da se je o njem vedno bolj govorilo in da se je glas o njem razširil po skoraj vsej Evropi. Ta njegova slava je povzročala predstojnikom nemalo skrbi. Prestavljali so ga iz samostana v samostan, nazadnje je bil v Osimu pri Anconi. Tam je živel skrit, popolnoma ločen tudi od sobratov, zato pa v zamaknjenjih tem bolj povezan z Bogom.

V začetku avgusta leta 1663 je zbolel. "Osel začenja stopati v hrib," je dejal v šali, ko je začutil, da se mu bliža konec. Zadnje dneve je ležal kakor v zamaknjenju. Kot da bi ga použival notranji ogenj, je pel: »Moja duša, ljubi, ljubi!« 18. septembra 1663 je umrl v krogu svojih sobratov. »Sveti oče je umrl,« so rekli ljudje, ko so zvedeli za njegovo smrt. Za svetnika je bil razglašen leta 1767.

Jožefa Kupertinskega upodabljajo kot frančiškanskega redovnika v zamaknjenju (s perutmi). Za svojega zavetnika so ga izbrali abstinenti, ponekod se mu priporočajo študenti pred težjimi izpiti. Leta 1963 so ga za svojega zavetnika izbrali vesoljci (kozmonavti): svetnik se je namreč v zamaknjenju večkrat dvignil s tal ali krožil po zraku več minut.