SPLETNA KNJIGARNA Tu lahko kupite naše knjige
Za sodobnega človeka je pojmovanje svobode nekaj zelo samoumevnega. Imamo svobodo gibanja in lahko gremo po celem svetu, svobodo govora, da izrazimo svoje mnenje, svobodo izbire izobraževanja, da se lahko izučimo za različne poklice in še bi lahko našteval. Imamo tudi svobodo veroizpovedi in lahko svobodno o sebi povemo, da smo kristjani.
Ključne vrstice iz Milanske edikta (313):
»Odločili smo se, da kristjanom in vsem drugim podelimo možnost, da svobodno živijo v skladu s svojo najljubšo religijo ... Menimo, da je pravično in razumno, če nikomur ne preprečimo živeti v skladu s krščansko religijo ali v skladu s katerokoli drugo, ki bi ji kdo dal prednost ... «
Prvič so se s to svoboščino kristjani srečali v letu 313. Predstavitev Milanskega edikta bi lahko opravili tudi v enem stavku – cesar Konstantin je leta 313 po Kr. dovolil kristjanom svobodno izpovedovanje njihove vere. Če na ta dogodek gledamo z današnjega gledišča, potem si najverjetneje kar težko predstavljamo, kaj to sploh pomeni. Vendar svoboda izpovedovanja vere ni vedno bila dovoljena – prej nasprotno. Ljudje so zaradi svojega verskega prepričanja tudi umirali in žal umirajo še danes.
Mesto Niš, rojstni kraj cesarja Konstantina
»Marija je s svojim odnosom do Jezusa tesno povezana s tem, kar verujemo,« piše papež Frančišek v svoji okrožnici Luč vere. Verujemo, da je Jezus pravi Božji Sin, ki ga je Oče poslal na svet kot Odrešenika. Rojen je bil iz Marije device brez sodelovanja moža. »Resnično Marijino materinstvo je zagotovilo, da ima Božji Sin pristno človeško zgodovino in resnično meso, v katerem je mogel umreti na križu in vstati od mrtvih.« Dogodke iz zgodovine odrešenja so pod vodstvom Svetega Duha 'naslikali' pisatelji knjig Svetega pisma. Te njihove 'podobe' so od prvih krščanskih časov navdihovale likovne umetnike. Osrednji predmet krščanskega nabožnega umetnostnega ustvarjanja ali ikonografije je Jezus Kristus. Za njim pa pride takoj njegova Mati Marija, ki je s Sinom najtesneje povezana, čeprav evangeliji ne nudijo zanjo toliko gradiva kakor za Jezusa. Na naslednjih straneh bomo ob kratkem svetopisemskem besedilu in mislih cerkvenih očetov predstavili Marijine upodobitve od Oznanjenja do njenega poveličanja pri Sinu.
Pred vstopom v novo študijsko leto smo na pogovor povabili dekana Fakultete za poslovne vede pri Katoliškem inštitutu Žiga Andoljška. Poleg tega, da je profesor in dekan na omenjeni fakulteti, je tudi direktor Stanovanjskega sklada Republike Slovenije in tako primeren sogovornik tako o študiju kot o perečem vprašanju mladih, kako se stanovanjsko osamosvojiti.
- družino
- poštenje in pravičnost
- odkritost
- kolo
- morje
- hinavstva
- manipulacije
- neizpolnitve dogovora
- birokracije
- kompliciranja
- Knjiga: Sienkiewicz, H.: Quo Vadis
- Film: Moje pesmi, moje sanje
- Gledališka predstava: Tiste, v katerih igrajo moje hčere
- Nadaljevanka: Christie, A.: Hercule Poirot
- Glasba: moderna in domača bolj kot klasična
- Šport: kolesarstvo
- Hrana: ribe
- Osebnost: dr. Andrej Bajuk
- Vzornik: Oče
- Velika želja: svoji družini in vsem najbolj želim miru
- Velika ljubezen: soproga Polonca
* 19. junij 1902, Videm-Dobrepolje, † 22. oktobra 1963, Kalkuta, Indija
Na svetu ni lepšega kraja kot je Dobrepolje
Župnija Dobrepolje-Videm ima župnijsko cerkev Povišanja sv. Križa, ki stoji na Vidmu. Nedaleč od nje je domačija Pri Mohorjevih, kjer se je zakoncema Janezu Drobniču in Frančiški roj. Tomšič 19. junija 1902 rodil sin France, deseti od njunih dvanajstih otrok. Štirje so zgodaj umrli, od osmih preživelih sta dve hčeri postali redovnici notredamki, sin France pa jezuitski brat in misijonar. To je bil sad globoke vere in krščanske vzgoje. Vse praznike cerkvenega leta so spremljali verski običaji: od zornic v adventu in jaslic o božiču preko strogega posta do žegna velike noči. Ko je bil France star deset let, je izgubil očeta: objestni fantiči, ki jih je miril, so ga z noži zabodli.
Po končani dobrepoljski šoli je France najprej doma pomagal pri vseh kmečkih opravilih, pozimi se je šel tri mesece učit čevljarstva, češ: v življenju vse prav pride! Bil je pripraven za vsako delo. Božja previdnost ga je pripravljala za poslanstvo, ki mu je bilo namenjeno. Prvo službo je nastopil kot strežnik v bolnišnici usmiljenih bratov v Kandiji pri Novem mestu. Potem je bil sprejet v dvoletno Zadružno gospodarsko šolo v Ljubljani. Kam sedaj? France je bil že v otroških letih vedno židane volje in veseljak je ostal tudi, ko je odrasel. Kjer je bil on, na svatbah, na veselicah, v fantovski družbi, se je vse smejalo. Mnoga dekleta so 'sanjala' o njem. Zato ljudje niso mogli verjeti novici, da gre veseli France v samostan! Preden je na pepelnično sredo leta 1921 šel k jezuitom, se je prišel poslovit od rojstnega kraja, ki si ga je tako vtisnil v spomin, da je še čez dolga pisal iz Indije: »Na vsem svetu ni lepšega kraja kot je Dobrepolje.«
Sem židane volje, ker živim po božji volji
Redovniško pot je začel z dveletnim noviciatom v Zagrebu. Sklenil je vse svoje življenje posvetiti delu za Kristusovo kraljestvo in bil je pripravljen iti, kamor ga pošljejo. Najprej so ga poslali v Travnik v Bosni. Ko so slovenski in hrvaški jezuiti začeli z misijonom v Bengaliji, se je brat France Drobnič že leta 1927 ponudil, naj ga pošljejo tja, toda ni dobil potnega lista, ker še ni odslužil vojaščine. Leta 1929 je bilo vse urejeno. 22. novembra 1929 se je domovina poslovila od treh jezuitskih misijonarjev: bogoslovca Stanka Poderžaja ter bratov Janeza Udovča in Franceta Drobniča. V Kurseong na pobočju Himalaje, kjer so imeli jezuiti šolo za bodoče misijonarje, so prispeli 17. decembra. Brat France je bil poslan v novoustanovljeno župnijo v naselju Bošonti, ki je obsegala 35 vasi. Ko je prišel tja, je bil nepopisno vesel. »Nisem si mogel kaj, da ne bi od veselja prešerno zavriskal.« Kot misijonar je opravljal različne naloge, predvsem pa je bil gradbenik. Izredno prav so mu prišla vsa znanja ki si jih je pridobil v mladosti. »Ljudje ne vedo, komu gre hvala – a to je moj prijatelj sveti Jožef, ki me vodi, da stvar izpeljem dobro in poceni.«
Misijonar Jožko Vizjak je o njem zapisal: »Kje koli je treba pomagati ljudem, je France takoj pripravljen ... Da bi imeli v našem misijonu vsaj še deset takih bratov kot je naš France, potem bi šele čudeže delali!« Ko se je po prestali operaciji sproščeno pogovarjal z zdravniki in bolniškim osebjem, so ga vprašali: »Kako da ste vedno tako židane volje?« Odgovoril jim je: »Zakaj bi ne bil, ko živim po božji volji in delam za blagor ljudi.«
Srečanje z Materjo Terezijo in nepričakovana smrt
»Vesela novica!« je sporočil leta 1950. »Neka Albanka, sestra Terezija, ki je bila lorentinka, je s pomočjo svojega spovednika dobila dovoljenje, da ustanovi Misijonarke ljubezni ... Sestro Terezijo poznam že od leta 1929, ko sem jo našel v noviciatu v Darjeelingu. Večkrat sem jo obiskal kot sploh vse jugoslovanske sestre. Zadnji dve leti, ko se je borila za to stvar, sem ji dajal korajže, čeprav ni bilo prav potrebno. Je sama dovolj korajžna. Naj gre kar naprej s to zamislijo. Če je od Boga, boste uspeli, čeprav se vsi na glavo postavijo. Dobil sem od nje povabilo, naj pridem 11. aprila na slovesnost ustanovitve.« Povabilu se je odzval. Do konca življenja je bil povezan s to novo redovno družino, ki je ves svet pretresla s svojo nesebično službo najbolj ubogim med ubogimi.
Brat France Drobnič je bil trdnega zdravja tudi ko je prekoračil šestdeseto leto. Pri gradbenem delu jeseni 1963 je dobil visoko vročino. Moral je v bolnišnico v Kalkuto. Zdravniki niso mogli ugotoviti, kaj naj bi bilo narobe. Grlo mu je oteklo, jesti ni mogel, težko je dihal. Odločili so se za operacijo. Dali so mu injekcijo kot pripravo na operacijo. Ko so čez nekaj časa prišli, da ga odpeljejo v operacijsko sobo, so našli mrtvega. To je bilo 22. oktobra 1963. Niso mogli ugotoviti vzroka smrti. Malo pred smrtjo je pisal svojemu starejšemu bratu: »Sporočaš mi, da si dopolnil sedemdeseto leto. Leta hitro minevajo in tako se približuje konec našega življenja. A to bo največja sreča za vsakega od nas. Da bomo le pripravljeni na ta prehod iz solzne doline v večno in srečnejšo domovino. Bog daj, da se tam združimo za vse večne čase!«
(obletnica meseca 10_2013)
Svetovni dan pošte
Naj bo povod za obisk Muzeja pošte in telekomunikacij Svetovni dan pošte, ki ga od leta 1969 praznujemo 9. oktobra. Dan je posvečen ustanovitvi Svetovne poštne zveze leta 1874. V zvezo, s sedežem v Švici, je vključenih 192 držav, od leta 1992 tudi Slovenija.
Vrnitev poštnega roga
Muzej pošte in telekomunikacije je bil ustanovljen leta 1985 kot dislocirani oddelek Tehniškega muzeja Slovenije, ko je svoje domovanje našel v prostorih graščine v Stari Loki. Svoje prve zbirke je predstavil javnosti 27. maja 1988. V Starološkem gradu je deloval do leta 2008, nakar se je preselil v Polhov Gradec, v tamkajšnjo graščino.
Za krajane Polhovega Gradca ima preselitev muzeja prav poseben pomen, saj se v njihov kraj vrača poštni rog. Ta je bil nekoč last družine Tomšič iz Polhovega Gradca, ki je imela od leta 1869 v zakupu pošto v Polhovem Gradcu.
Muzej pošte in telekomunikacij, Polhov Gradec 61, 1355 Polhov Gradec, tel.: 01 364 00 83, spletna stran www.tms.si
Odpiralni čas muzeja: torek – petek: 10.00–17.00, 24. 12. in 31. 12.: 10.00–13.00, nedelja in prazniki: 10.00–17.00. Ob sobotah in ponedeljkih zaprto, zaprto tudi 1. 11., 25. in 26. 12, 1. 1. in na veliko noč.
Preizkušnja. Kako pomembna beseda! Mar ni celo naše življenje ena sama preizkušnja? In v vsakdanjem življenju se kar naprej srečujemo z nekimi manjšimi ali večjimi preizkušnjami, ki so pravzaprav le posamezni delčki te velike življenjske preizkušnje! Te splošne življenjske preizkušnje si ne izberemo sami. Postavljeni smo vanjo, z rojstvom, kot zelo nebogljena bitja.
In kako se sprprijemamo s preizkušnjami?
Energija je za človeka bistvenega pomena. Skozi čas se je naučil izkoriščati energijo ognja, vetra, vode, vse do parnega stroja in ne nazadnje virov, ki so skriti globoko v zemlji, ter seveda elektrike. Med sodobne energente spada tudi plin, ki ga delimo na zemeljski in na utekočinjen naftni plin. In ravno z utekočinjenim naftnim plinom se ukvarjajo v podjetju Butan plin.
Kaj je UNP?
Utekočinjeni naftni plin (UNP) je čist in vsestransko uporaben energent ter okolju najprijaznejše fosilno gorivo. Tehnično gledano je to propan ali mešanica plinov propana ter butana, ki jih pridobivamo pri destilaciji surove nafte ali pri čiščenju zemeljskega plina. Utekočinjeni naftni plin je plin brez barve in vonja. Da bi ga lažje zaznali, mu je dodan odorant, ki mu daje značilen vonj. UNP ima visoko kurilno vrednost, tako denimo 1 kilogram propana proizvede toliko energije kot 6 kilogramov drv oziroma toliko kot 2 kilograma premoga ali 1,33 litrov kurilnega olja. Ker pri izgorevanju ne nastajajo pepel in trdi delci, velja UNP skupaj z zemeljskim plinom za najčistejši in okolju najprijaznejši vir energije.
Verujem v Svetega Duha; sveto katoliško Cerkev,
Credo in Spíritum Sanctum, sanctam Ecclesiam cathólicam,
Petek, 13. september
God sv. Janeza Zlatoustega (ok. 346–407) je danes, jaz pa sedim v vinski kleti sredi sodov in ob poslušanju najlepše pesmi Franovega očeta ter ob dogodkih, ki so (pri)zadeli Cerkev na Slovenskem, premišljujem besede današnjega godovnika: »O Jezus, daj da bo naše življenje vredno milosti in resnice, ki smo jo prejeli; in kakor jo je potrebno oznanjati povsod, tako naj bo tudi naše življenje vedno v skladu z njo.« Ja, biti v skladu z Resnico – biti z Njo v sozvočju, da lahko Sveti Duh (pre)budi v meni in v tebi, ki bereš te vrstice (midva sva Cerkev!), tisto vznemirjajoče brbotanje, ki ga kot najlepšo pesem Franovega očeta poslušam iz sodov, ko vre mošt v mlado vino. Rane sorte grozdja so dozorele, včeraj smo trgali ranino in rizvanec, danes se že oglašata in napovedujeta nov letnik žlahtnega vina.
Vse na tem svetu zori: otrok dozori in preraste v mladeniča, grozdje v vino ... a poprej mora zavreti – v vročekrvni mladosti, v vrelem moštu ... Kvasi se, da se lahko prerodi in končno zbistri v življenjsko novost. – Tudi Cerkev! Njena zunanja struktura je le posoda – je le tempelj, v katerem mora prebivati Sveti Duh ... in če v njej prebiva, potem je v njej slišati zame najlepšo pesem: vznemirjajoče brbotanje, ki napoveduje novost. »Cerkev je Božja hiša, kraj njegove prisotnosti,« pravi papež Frančišek. »V njej lahko najdemo in srečamo Gospoda. Cerkev je tempelj, kjer prebiva Sveti Duh, ki jo oživlja, vodi in podpira. /.../ Cerkev ni narejena iz materialnih kamnov, ampak iz živih kamnov in ti smo mi!« Sleherna sprememba, ki se dogodi v Cerkvi, se začne pri meni – v moji odprtosti Svetemu, da me lahko prekvasi v novo stvar. »Če je torej kdo v Kristusu, je nova stvaritev. Staro je minilo. Glejte, nastalo je novo« (2 Kor 5, 17).
Podkategorije
Svetnik dneva
Danes godujejo
 |
HIJACINT, Hiacint, Iacint, Jacint; JACINTA, Cintia, Cintija, Cinzia, Hiacinta, Hijacinta |
|
Prot |
|
Adel |
|
Didim, Didi |
|
Pat, Pati |
 |
PETER, Pejo, Perica, Periša, Perko, Pero, Petar, Petja, Petko, Pier, Pierino, Pjer; PETRA, Perica, Perina, Perka |
|
Sperandes, Sperandia, Speranza, Speranca |
