30. september

Težko je reči, kje je bil tisti Stridon, rojstni kraj sv. Hieronima, velikega cerkvenega učitelja krščanskega Zahoda in učenega prevajalca Svetega pisma. Eni pravijo, da bi utegnil biti kje blizu današnje Pivke (Šempetra na Krasu), Hrvati pa trdijo, da bi bil verjetneje kje v Istri ali severni Dalmaciji.

Ni tako pomembno, kje je Hieronim prišel na svet. S svojim plodovitim in vsestranskim delom, zlasti s prevodom Svetega pisma, ki je znan pod imenom Vulgata (t. j. 'razširjena'), je postal last vse Cerkve za vse čase. Neverjetno dobro je poznal Sveto pismo in napisal je številne razlage svetopisemskih knjig, znal pa je tudi lepo voditi duše, ki so se odločile za poglobljeno duhovno življenje. V preteklih časih so ga zelo častili. Tudi na Slovenskem, kjer so njegovo ime, ki pomeni 'človek s svetim imenom', spremenili v Jeromen ali Jerom.

Rodil se je okoli leta 345. V njegovem rojstnem kraju je bilo precej kristjanov, ki so bili po življenju še pogani. Deček je bil zelo nadarjen in starši so ga poslali najprej v Milan, nato pa v Rim, da bi se izobrazil pri najboljših učiteljih. Imel je izreden dar za jezike in prav kmalu je dovršeno obvladal latinščino. Želel je postati kristjan in za veliko noč leta 366 ga je papež Liberij krstil. Zdaj se je zanj začelo novo življenje. Potoval je v Galijo in se spotoma za nekaj časa ustavil v Ogleju (tedanji Akvileji), kjer se je seznanil z družbo duhovnikov in resnih kristjanov, ki so skupaj prebirali Sveto pismo in se pogovarjali o bogoslovnih in duhovnih vprašanjih. Ostal je z njimi v pisnih stikih. Dopisoval si je tudi s podobno družbo v Emoni (rimski Ljubljani). Kasneje je kot duhovnik v Rimu pobožnim ženam razlagal Sveto pismo.

Odpravil se je na Vzhod, da bi obiskal svete kraje, a je zbolel. Leta 379 se je dal posvetiti v duhovnika, potem je bil nekaj časa v Carigradu učenec velikega cerkvenega učitelja sv. Gregorja Nacianskega. Leta 382 je spremljal v Rim antiohijskega škofa. Bil je ves obložen s svojimi rokopisi, kar je vzbudilo zanimanje papeža Damaza, ki ga je imenoval za svojega tajnika. Veliko sta se pogovarjala o Svetem pismu in papež je dal pobudo za nov prevod celotnega Svetega pisma v latinščino. Hieronim je najprej popravil Novo zavezo, kasneje, ko se je dokončno vrnil na Vzhod, pa je ponovno prevedel celotno Sveto pismo stare in nove zaveze. Živel je v Betlehemu, kjer je bil predstojnik moškega samostana, duhovno pa je vodil tudi redovnice, ki so prišle v Palestino iz Rima. Pisal je svoja znamenita asketska pisma in druge spise, poglavitne moči in sposobnosti pa je posvetil prevajanju Svetega pisma. Delo je bilo za tiste čase nekaj izrednega in je upravičeno zbujalo občudovanje. Trajalo je skoraj trideset let. Opravljeno je bilo tako temeljito, da je bil prevod splošno sprejet; tridentinski koncil je leta 1546 Hieronimov prevod sprejel za uradno svetopisemsko besedilo zahodne Cerkve.

Na stara leta, ko je bil ves izčrpan od postov in bolezni, je moral Hieronim bežati pred roparskimi tolpami, ki so napadle njegov samostan. Delal je do zadnjega diha: narekoval je pisarju. Umrl je 30 septembra leta 419 (ali 420). Njegove posmrtne ostanke so kasneje prenesli v baziliko Marije Velike (Santa Maria Maggiore) v Rimu.

Danes godujejo tisti, ki jim je ime Hieronim, pa tudi Jerko, Jeromen; ženska oblika imena Hieronim je redkejša.

• Anton Ciril Stojan, † 1923, nadškof v Olomoucu
• Ciriak, sv., † 557, puščavnik v Palestini
• Evtihij, škof v Trakiji, Genezij in Sabin, sv., prva st., mučenci
• Fraternus, sv., † po 450, škof v Auxerru v Franciji
• Gabrijel, nadangel
• Genezij, sv., prva st., mučenec
• Gojana, sv., prva st., mučenka v Armeniji
• Janez, bl., † 1217, cistercijan v Longpontu v Franciji
• Janez, bl., † 1439, samotar v Troyesu v Franciji
• Karel iz Bloisa, bl., † 1364, vojvoda v Aurayu v Franciji
• Mihael, Gabrijel, Rafael, sv., nadangeli
• Nikolaj, bl., † 1449, hieronimit iz Rima
• Rafael, nadangel
• Rihard Rolle, bl., † 1349, samotar v Angliji
• Ripsima, Gojana in tovarišice, sv., prva st., mučenke v Armeniji
• Sabin, sv., prva st., mučenec

29. september

V bogoslužju je v četrti evharistični molitvi v hvalospevu na Boga Očeta, lepo rečeno: »Edini ti si dober in vir življenja, vse si ustvaril zato, da bi svoje stvari napolnil z blagoslovom in mnoge razveselil s sijajem svoje luči. Pred teboj stoje neštete množice angelov, ki ti noč in dan služijo, gledajo slavo tvojega obličja in te nenehno poveličujejo.« V Svetem pismu so po imenu predstavljeni trije božji poslanci s posebnimi nalogami, zato jim pravimo nadangeli. To so: Mihael, Gabriel in Rafael. Po prenovljenem bogoslužnem koledarju obhajamo njihov praznik skupaj na današnji dan, ko je bil poprej praznik nadangela Mihaela; praznik nadangela Gabriela je bil 24. marca, nadangela Rafaela pa 24. oktobra.

Mihael pomeni 'kdo kakor Bog?'. Že po imenu je Mihael postavljen v bojno nasprotje s prišepetavanjem kače–satana v raju, ki hoče prvega človeka zapeljati v odpad od Boga. Prvikrat ime Mihael navaja prerok Daniel, ki Mihaela označuje kot 'velikega kneza'. V Novi zavezi ga vidimo v prepiru s hudičem zaradi Mojzesovega trupla. V knjigi Razodetja pa Mihael nastopa kot voditelj angelov, ki v boju s satanom in njegovimi angeli dosežejo sijajno zmago. Na to se nanaša molitev k nadangelu Mihaelu kot zavetniku vesoljne Cerkve v boju zoper zalezovanje hudih duhov, ki se je od papeža Leona XIII. naprej molila po vsej katoliški Cerkvi po tihih mašah. Nadangela Mihaela najpogosteje upodabljajo z mečem in sulico kot borcem zoper zmaja – satana.

Gabriel pomeni po hebrejskem deblu 'božji mož' ali 'božji junak'. V Stari zavezi je omenjen le v Danielovi knjigi, v Novi zavezi pa Gabriel oznani rojstvo Janeza Krstnika in Jezusovo rojstvo. Najprej in najbolj pogosto so ga upodabljali v zvezi z Gospodovim oznanjenjem Mariji. Pri oznanilu rojstva Janeza Krstnika duhovniku Zahariju se angel predstavi: »Jaz sem Gabriel, ki stojim pred Bogom. Poslan sem, da spregovorim s teboj in ti sporočim to veselo novico.« Češčenje nadangela Gabriela se je uveljavilo po 10. stoletju, šele papež Benedikt XV. je njegov praznik leta 1921 raztegnil na vso Cerkev in določil, naj se povsod praznuje 24. marca, dan pred praznikom Marijinega oziroma Gospodovega oznanjenja. Pij XII. je leta 1952 nadangela Gabriela razglasil za nebeškega zavetnika radia in vseh sredstev družbenega obveščanja. V ljudski vernosti pa so nadangela Gabriela kot svojega zavetnika že prej častili sli, poštni uradniki in raznašalci časopisov.

Nadangel Rafael, čigar ime pomeni 'božje zdravilo' ali 'Bog je ozdravil', se omenja v svetopisemski Tobijevi knjigi. Ko pride v hišo pobožnega Tobija, se predstavi: »Jaz sem Rafael, eden izmed sedmih, ki stojimo pred Gospodom.« Spremljal je njegovega sina, mladega Tobija, na potovanju v daljno deželo, da je njegovo bodočo ženo Saro rešil mučenja hudobnega duha in da je po vrnitvi ozdravil starega Tobija. Zato velja nadangel Rafael v krščanskem izročilu za angela, ki pomaga človeku predvsem dosegati zdravje, pa tudi kot tistega, ki spremlja ljudi na potovanjih. Krščanska organizacija za pomoč izseljencem se imenuje Rafaelova družba. Nadangela Rafaela navadno slikajo kot popotnika s palico in bučko, včasih z ribo in kot spremljevalca mladega Tobija. Njegov praz–nik so od 11. stoletja dalje obhajali na različne datume, papež Benedikt XV. pa je leta 1921 določil, naj se po vsej zahodni Cerkvi obhaja 24. oktobra.

Imena vseh treh nadangelov so tudi priljubljena krstna imena: pri nas ima največ varovancev nadangel Mihael, nekaj manj Gabriel, še nekoliko manj pa Rafael. Uveljavljene so številne moške in ženske oblike teh imen.

• Alfej in drugi, sv., 4. st., mučenci v Antiohiji v Pizidiji
• Anton Gonzales, sv., † 1637, španski profesor, misijonar, mučenec na Japonskem
• Avnemund, sv., † ok. 658, škof in mučenec v Lyonu v Franciji
• Bernardin Feltreški, bl., † 1494, dobrotnik revnih
• Dominik Ibanez de Erquicia, sv., † 1633, španski dominikanec, mučenec v Nagasakiju
• Eksuperij, sv., † po 411, škof v Toulousu v Franciji
• Evstohija, sv., † 420, devica
• Favst, sv., † po 485, škof v Riezu v Franciji
• Friderik Albert, bl., † 1876, duhovnik iz Turina, redovni ustanovitelj
• Hariton, sv., † ok. 350, opat v Palestini
• Hieronim Babner, † 1628, ljubljanski frančiškan
• Lioba, sv., † ok. 782, devica v Schornesheimu pri Mainzu
• Lovrenc Ruiz in tovariši, sv., † 1633, japonski mučenci
• Salonij, sv., † po 450, škof v Ženevi v Švici
• Simon de Rojas, sv., † 1624, trinitarec iz Madrida v Španiji
• Timo, sv., † 1102, škof v Salzburgu v Avstriji
• Venčeslav (Vaclav), sv., † 929, češki knez in mučenec

28. september

Praga, glavno mesto Češke, spada med najlepša mesta na svetu. Za njenega ustanovitelja velja knez sv. Vaclav Pšemisl, po naše Venčeslav, ker je ta kraj izbral za sedež svoje kneževine. Svoj dvor je imel na Višegradu na desnem bregu reke Vltave. V srcu mesta, na Hradčanih, pa je dal graditi romansko stolnico sv. Vida. Še preden je bila posvečena, je v njej našel zadnje počivališče. V sedanji stolnici sv. Vida, največji gotski stavbi v 'zlati' Pragi, je ena najlepših kapel posvečena temu svetniku, zavetniku Češke. Po njem nosi ime tudi najlepši praški trg – Vaclavske namesti.

Ta veliki češki narodni svetnik se je rodil okoli leta 904. Njegov oče knez Vratislav je umrl, ko je bilo prvorojencu komaj dvanajst let. Mladoletnega kneza je vzgajala njegova pobožna babica sv. Ljudmila. Dala ga je v šolo učencem sv. Metoda. Kot knez je bil enako naklonjen duhovnikom, ki so govorili staroslovenski, kakor tudi latinski jezik. V svoji kneževini je zbral izobražene duhovnike raznih narodov in šol in z njihovo pomočjo je češki narod dvignil na takšno višino, da je po omiki prekašal močnejše zahodne narode.

Sveti Venčeslav je bil moder in miroljuben vladar. Odlikoval se je po dobrodelnosti in pobožnosti, kar ni bilo po volji nekaterim velikašem poganskega mišljenja, ki niso mogli neovirano zatirati in izkoriščati podložnikov. Le–ti so naščuvali knezovega mlajšega brata Boleslava, da mu Venčeslav streže po življenju. V Boleslavu, ki je bil neukročene narave, prava podoba svoje matere Drahomire, ki je leta 921 dala umoriti svojo svetniško taščo Ljudmilo, se je zbudil pohlep po knežjem prestolu. Izkoristil je Venčeslavovo pobožnost, da ga je zvabil v zasedo. Povabil ga je, naj za god sv. Kozma in Damijana pride v utrjeno gradišče Stara Boleslav, kjer je bila tema svetnikoma posvečena cerkev. Knez Venčeslav je bil tam dopoldne pri maši, popoldne pa pri viteških igrah in gostiji. Zvečer se je Boleslav s peščico podlih zarotnikov dogovoril, da bodo naslednje jutro Venčeslava ubili, ko bo šel molit v cerkev.

Naslednje jutro je Boleslav čakal brata pri cerkvenih vratih. Venčeslav ga je prijazno pozdravil, on pa ga je udaril z mečem po glavi in ga ranil. Ranjeni Venčeslav je brata razorožil, da bi preprečil greh bratomora, in zbežal v cerkev. Tam so ga zarotniki pobili. To se je zgodilo v ranem jutru 28. septembra 929. Boleslav je s svojimi vojaki hitel proti Pragi, da se polasti oblasti. Vse Venčeslavove prijatelje je dal vreči v ječo. Ko je mati Drahomira izvedela za bratomor, jo je obšla težka misel: »To mi je Bog poslal kot kazen za umor tašče Ljudmile!« Hitela je v Staro Boleslav in se zjokala nad razsekanim truplom svojega prvorojenca.

Po smrti je sveti mučenec začel iz nebes deliti dobrote, kakor jih je v življenju ljubeznivo delil na zemlji. Morilci so se za svoj zločin skesali, Boleslav je očitno obžaloval bratomor in dal mučenčevo truplo prepeljati v stolno cerkev sv. Vida v Pragi. Življenje sv. Venčeslava je živ dokaz, da svetniki niso cmeravi samotarji in čudaki, temveč ljudje iz sredine življenjskega boja. Tudi Slovenci častimo spomin tega odličnega kneza. Pri nas mu je posvečena cerkev pri Sv. Venčeslu nad Slovensko Bistrico. Na mogočnem kipu sv. Venčeslava na Vaclavovem trgu v Pragi so vklesane besede, ki jih je češki narod ponavljal v vseh hudih časih: »Sveti Venčeslav, ne daj propasti nam in ne bodočim!«

Ime Venčeslav pri nas ni tako pogosto kot razne skrajšane oblike: Vencelj, Venček; Venček, Venko, Veno, Slavko.

• Adulf in Janez, sv., † ok. 825, mučenca v Kordobi v Španiji
• Aulzias de Sabrano, sv., † 132,3, grof iz Pariza v Franciji
• Bonfilij, sv., † ok. 1115, škof v Folignu v Italiji
• Hiltruda, sv., † po 800, devica rekluza v Liessiesu v Franciji
• Janez,sv., † ok. 825, mučenec v Kordobi v Španiji
• Lovrenc de Ripafratto, sv., † 1456, dominikanec v Pistoji v Italiji
• Vincencij Pavelski, sv., † 1660, ustanovitelj lazaristov

27. september

Prava veličina človeka se meri po njegovem srcu. Po tem merilu je Vincencij Pavelski, ki je bil majhne postave – meril je le 1,59 metra – pravi velikan. »Po njegovi zaslugi,« je zapisal slovenski življenjepisec, »se je nekaj let nevidno božje prijateljstvo na viden način razodevalo nemirnim srcem in bolnim telesom trpečega človeštva.« Nemirnim srcem – po duhovnikih njegove Misijonske družbe, katerih glavna naloga je bila s preprosto evangeljsko besedo po ljudskih misijonih oznanjati glavne verske resnice krščanstva in jih navajati k dobri spovedi; bolnim telesom – po Družbi usmiljenih sester ali usmiljenk, ki jih je ustanovil skupaj z Ludoviko Marillac, da bi stregle bolnikom in skrbele za trpeče, v katerih trpi Kristus sam.

Bil je kmečki sin, rojen 24. aprila 1581 blizu mesta Dax v francoski pokrajini Gaskonji. Od matere je podedoval čut za delo ter ljubezen do ubogih in zatiranih. Kot otrok je pasel ovce in svinje. Ko mu je bilo štirinajst let, je šel v šolo, z devetnajstimi pa je že postal duhovnik.

V prvih dvanajstih letih duhovništva je doživel marsikaj razburljivega. Potem se je seznanil s svetniškim duhovnikom Berullom in po njegovem nasvetu sprejel manjšo župnijo, v kateri je navdušeno deloval. Nekaj časa je bil vzgojitelj v plemiški družini Gondi, nato pa spet šel na župnijo, kjer je v živem stiku z ljudmi začutil, da ga Bog kliče za očeta revežev. Verne žene je zbral v skupine 'gospa krščanske ljubezni', ki so organizirano skrbele za reveže v svoji okolici. Seznanil se je z ženevskim škofom svetim Frančiškom Šaleškim. Glede prepotrebne obnove verskega življenja sta si bila edina: duhovščina se mora poglobiti v znanju in pobožnosti, pridiga naj bo preprosta, zasnovana na evangeliju, pot svetosti je zvesto izpolnjevanje stanovskih dolžnosti.

Preselil se je v Pariz v samostan svetega Lazarja. Pri njem so se začeli zbirati dobri duhovniki iz Pariza in okolice na duhovne konference. Leta 1625 je Vincencij ustanovil Misijonsko družbo, katere člani so bili duhovniki, ljudski misijonarji in služabniki ubogih. Po kraju, kjer so se zbirali, so jih ljudje začeli imenovati 'lazaristi' in pod tem imenom poznamo člane Misijonske družbe tudi pri nas.

Vincencij je vse bolj čutil, da so reveži, bolniki in trpini vseh vrst njegovi 'domači'. Po srečanju z Ludoviko Marillac, ki je bila plemkinja po rodu, še bolj pa po srcu, je leta 1629 ustanovil Družbo usmiljenih sester, ki je prevzela skrb za bolnike. Po besedah sv. Vincencija so njihovi samostani bolnišnice, samostanski križni hodniki pa mestne ulice ali bolniške sobe. Te redovnice so naredile ogromno dobrega. Pred vojno so blagoslovljeno delovale po bolnišnicah tudi pri nas, po vojni pa so jih veri sovražni oblastniki iz njih izgnali.

Misijonska družba in Družba usmiljenih sester (uradno: Hčere krščanske ljubezni) sta se začeli širiti izven meja Francije. Leta 1648 je Vincencij poslal prve misijonarje Družbe na Madagaskar. Hiša pri Sv. Lazarju je bila vedno polna, vsak dan je Vincencij napisal številna pisma, imel je duhovne vaje za tiste, ki bodo posvečeni v duhovnike. Delal je za deset ljudi. Ko je samostanski zvon 27. septembra 1660 vabil k jutranji molitvi, je za Vincencija nastopilo večno jutro.

Lazariste je v Slovenijo pripeljal škof Slomšek in sicer leta 1852 k Sv. Jožefu nad Celjem, usmiljenke pa so prek Gradca prišle leta 1843 v Maribor.

kratka razmišljanja sv. Vincencija Pavelskega:

• Eno bistvenih dejanj ljubezni do bližnjega je, da drug drugega prenašamo. Upoštevajmo kot nesporno načelo: težave, ki jih imamo s soljudmi, izvirajo bolj iz naše neobrzdane samovolje kot iz česar koli drugega.
• Poklic je Božji poziv nam. Poklic apostolov je bil Božji poziv, naj po vsem svetu oznanjajo vero. Poklic redovnika in redovnice je Božji poziv, naj sprejmeta določeno obliko življenja. Poklic zakoncev je Božji poziv, naj mu služijo z družinskim življenjem in vzgojo otrok.
• Dejanje ljubezni do bližnjega je tudi v tem, da se veselimo s tistimi, ki so veseli. Po njej spoznam vzrok njihovega veselja. Gospod je hotel s svojim naukom združevati vse po duhu, veselju in žalosti; njegova želja je, da delimo čustva drug z drugim.
• Če zaradi službe ubogim opustite molitev, ne bodite vznemirjeni in ne mislite, da ste grešili. Saj ne zanemarimo Boga, če se zaradi njega od njega oddaljimo, ko namreč eno božje delo opustimo, da drugo podobno izvršimo.
• Kot druge kreposti se tudi pretirana vnema sprevrže v greh; zato moramo paziti, da ne zaidemo v ta blodnjak; kajti vnema, ki je zunaj meja ljubezni do bližnjega, ni več vnema, temveč postane ljudomrznost.
• Ljubimo Boga, bratje moji, toda z delom svojih rok in v potu svojega obraza! Kajti pogosto so dejanja ljubezni do Boga in podobni vzgibi in notranje vaje nežnočutečega srca, pa naj bodo še tako dobre in zaželene, prav hudo sumljive, če nimajo praktičnega učinka.
• O Bog, kako drugače vidimo uboge, če jih gledamo v Bogu in s spoštovanjem, ki jim ga je izkazoval Jezus Kristus!.
• Boga moramo ljubiti z delom svojih rok in z znojem svojega obraza.
• Med seboj se morate pozdravljati, ker ste živi templji božji. Če pozdravljamo zidane kapele, kipe in svete podobe, zakaj bi se med seboj ne pozdravljali?
• Če ima kaka stvar sto obrazov, jo glejte vedno v najlepši luči. Zato vam svetujem, da vse ljudi in vse stvari presojate z dobre strani.
• Godrnjavec lahko umori veliko duš, včasih z eno samo besedo. Godrnjanje je gnusoba pred Bogom. Kuga je, ki vse okuži. Kdor godrnja, je sejalec razdora.
• Nič tako zelo ne osvoji Božjega srca tako kakor zahvaljevanje za njegove milosti.
• Ni ljubezni, ki je ne bi spremljala pravičnost.
• Za sijajna dela najde Bog dovolj delavcev. Za nevidno delovanje pa jih potrebuje še veliko.
• Uboge moramo obiskovati zaradi Boga samega in kot je storila sveta Devica ob obisku pri Elizabeti, se pravi, z vso nežnostjo, ljubeznijo in dobroto.
• Ni mogoče veliko pričakovati od človeka, ki mu ni do pogovora z Bogom.
• Kako naj bi izkazovali ljubezen drugim, če je ni med nami? … Ni mogoče dati tega, česar nimamo.
• Kakor hitro bomo prazni samih sebe, nas bo Bog napolnil s seboj, ker ne more trpeti praznine.
• Biti kristjan in videti svojega brata v trpljenju, pa ne jokati z njim in ne biti z njim bolan! To pomeni biti brez ljubezni, to pomeni biti naslikan kristjan!
• Čeprav zadeve ne potekajo tako, kot smo predvidevali in mislili, nikar ne dvomimo, da jih bo božja previdnost uredila tako, kot je najbolje za nas.
• Iščite Boga v vas! Sveti Avguštin priznava, da ga ni našel, dokler ga je iskal zunaj sebe. Notranje življenje je potrebno. Če to manjka, manjka vse.
• Naj ima človek še toliko ljubezni, če nima ponižnosti, nima ljubezni.
• V vseh ljudeh bi morali zanetiti požar božje ljubezni in nadaljevati poslanstvo Božjega Sina. Prišel je, da bi prinesel ogenj na zemljo. Kaj si moremo drugega želeti, kot da bi ogenj ljubezni plamenel in vse zanetil?
• Ker Božji Sin v svoji slavi, ki jo je imel od večnosti v nebesih, ni mogel izraziti čustev sočutja, je postal človek, da bi mogel z nami trpeti.
• Ni dovolj, da Bog kraljuje v nas, ko iščemo njegovo kraljestvo in njegovo pravico. Želeti moramo, da se širi božja slava.
• Dajte mi moža molitve in sposoben bo za vse. Reči bo mogel s svetim Pavlom: Vse premorem v njem, ki mi daje moč.
• Če vidiš brata prizadetega, ne da bi z njim jokal, ne da bi bil z njim bolan, to pomeni, da nimaš srca, da nimaš ljubezni, da nisi kristjan.
• Oznanjati veselo novico ubogim je tako plemenita služba, da je to v pravem pomenu besede služba Božjega Sina.
• Če je Božja ljubezen ogenj, je gorečnost njegov plamen; če je Božja ljubezen sonce, je gorečnost njegov žarek.
• S prepirom sogovorniku zapremo vrata njegovega srca, namesto da bi mu odprli razum. Krotkost in prijaznost pa najdeta pot do njegovega srca.
• Če ste povezani z Bogom, se boste dotaknili src že samo s svojo navzočnostjo, tudi ko ne izgovorite nobene besede.
• Bog zahteva najprej srce, zatem pa se morajo delo in roke, kolikor mogoče, ujemati s srcem.
• Bog običajno hoče reševati človeka po človeku. In naš Gospod se je sam učlovečil, da bi rešil vse.
• Trudimo se za ponižnost, kajti kolikor bolj bo kdo ponižen, toliko bolj bo dobrohoten do bližnjega.
• Ne samo, da je Bog povsod, on je na prav poseben način v dobri duši, ki je polna njegove ljubezni.
• Krotkost nam pomaga, ne le da odpuščamo žalitve in krivice, ki nas doletijo, temveč hoče celo, da smo do tistih, ki nam jih povzročajo, krotki in prijazni.
• Če ste povezani z Bogom, se boste dotaknili src že samo s svojo navzočnostjo, tudi ko ne izgovorite nobene besede.
• Bog nikoli ne odbije, kadar ga prosimo ponižno in zaupno. Če ne usliši takoj, pa nekoliko pozneje.
• Bog ni hotel, da bi vaše oči videle Odrešenika kakor oči starčka Simeona; hoče pa, da slišite njegov glas in greste, kamor vas kliče.
• Treba se je odpovedovati sebi, da se napolnimo z Bogom; treba se je darovati Bogu, da se odpovemo sebi.
• Nekateri so z nasmehom in prijaznostjo vsem všeč. Bog jih je obdaril s prisrčnim, blagim in ljubeznivim pristopom; zdi se, kot da bi vam želeli podariti svoje srce in vas prositi za vaše srce.
• Izogibati se je treba zvijačnosti, kajti Bog ljubi samo preproste duše in jim daje svoje milosti.
• Z ubogimi morate ravnati z veliko krotkostjo in spoštovanjem ob misli, da vam bodo oni odprli nebesa; ubogi imajo namreč to prednost, da odpirajo nebesa.
• Spoštujte bolnike! Nikoli se nad njimi ne hudujte in ne recite jim nobene trde besede. Pomislite, da ste jim vi za vidne angele varuhe, za očeta in mater.
• Prizadevajmo si za usklajevanje svoje volje z Božjo; med mnogimi dobrinami, ki iz tega izvirajo, dušni mir prav gotovo ne bo najmanjša.
  (...)

• Bartolomej Marija del Monte, bl., † 1778, duhovnik in ljudski misijonar iz Bologne
• Damijan, sv., 3. st., mučenec
• Delfina, bl., † 1360, tretjerednica
• Elzearij in Delfina, sv., † 1323/1360, tretjerednika
• Gašper Stanggassinger, bl., † 1899, redemptorist v Garsu ob Innu v Avstriji
• Janez a Meda, sv., † 1159, ustanovitelj humiliatov v Milanu
• Kolman Elo, sv., † 610, opat v Laun-Ebu na Irskem
• Kozma in Damijan, sv., 3. st.?, mučenca
• Lucija a Caltagirone, bl., † 1400, frančiškanska tretjerednica v Salernu v Italiji
• Nil Rossanski, sv., † 1004, spokornik
• Pavel VI., bl., † 1978, Janez Krstnik Montini, papež
• Senator, sv., prva st., mučenec v Albanu v Italiji
• Terezija Couderc, sv., † 1885, redovnica