• Agapij, sv., † 305, mučenec
• Alcide de Gasperi, † 1954, italijanski politik
• Andrej in tovariši, sv., 4. st., vojaki, mučenci v Kilikiji v Aziji
• Angel, bl., † 1373, samotar kamaldulenec v Picenu v Italiji
• Bartolomej, sv., † 1130, opat v Kalabriji
• Bertulf, sv., † 639, opat v samostanu Bobbio v Italiji
• Elafij, sv., † ok. 580, škof v Châlonsu v Franciji
• Ezekiel Moreno y Diaz, sv., † 1906, škof iz reda avguštinskih rekolektov, misijonar
• Gverik, bl., † 1157, cistercijanski opat
• Hugo Green, bl., † 1642, duhovnik in mučenec v Dorcestru v Angliji
• Janez Eudes, sv., † 1680, začetnik češčenja Srca Jezusovega
• Jordan iz Pise, bl., † 1311, dominikanec
• Kredan, sv., † po 750, opat v Birminghamu v Angliji
• Leon II., bl., † 1295, opat v Kampanji v Italiji
• Ludvik Toulouški, sv., † 1297, škof
• Magin, sv., 374. st., mučenec v Tarragoni v Španiji
• Mojzes in Sara, sv., 2./3. st., brat in sestra, mučenca v Aleksandriji
• Sara, sv., 2./3. st., sestra sv. Mojzesa, mučenka v Aleksandriji
• Sebald, sv., 9./10. st., samotar v Nürnbergu v Nemčiji
• Sikst III., sv., † 440, papež
• Tekla, sv., † 305, mučenka
• Timotej, Agapij, Tekla in drugi, sv., † 305, mučenci v Palestini

19. avgust

Sreča staršev, še posebej mater, so otroci. Nekateri zakonci morajo na to srečo dolgo čakati, mnogi pa je sploh ne dočakajo. Naš današnji godovnjak je svoje starše osrečil po mnogih letih zakona. Presrečna mati je prvorojenca iz hvaležnosti, da jo je Bog uslišal, nesla v božjepotno Marijino cerkev in ga posvetila Bogu in Materi božji. Zatem je deček dobil še tri sestre in dva brata.

Janez Eudes, eden od velikih preroditeljev verskega življenja v Franciji v 17. stoletju, se je rodil 14. novembra 1601 v mestu Ri pri Argentanu. Oče, po poklicu zdravnik, in mati sta ga skrbno vzgajala, da je rad molil, se pridno učil, pa tudi pri igrah je bil z vso dušo. Oče ga je želel izšolati za lepo prihodnost v svetnem poklicu, Janez pa se je že ob začetku svojega študija odločil za duhovniški poklic. Med študijem se je navdušil za oratorijance, družbo svetnih duhovnikov s posebno duhovnostjo. V raznih redovnih hišah je končal študij bogoslovja in bil leta 1625 v Parizu posvečen za duhovnika. Mašna daritev ga je tako prevzela, da je dejal, da bi vsako jutro potreboval tri večnosti: eno za pripravo na mašo, eno za maše vanj e in eno za zahvalo.

Zaradi bolehnosti je začel z misijonskim delovanjem šele sedem let po novi maši, potem pa bil nad štirideset let ljudski misijonar – pridigar verske prenove po župnijah. Ti misijoni so trajali dva ali tri mesece in v času misijona je imel Janez najmanj dve pridigi na dan. Če je bila cerkev premajhna, je pridigal na prostem. Imel je poln, močan glas, da so ga lahko slišali tudi oddaljeni poslušalci. Njegove besede so šle ljudem do srca in so tudi zakrknjene grešnike vodile k spovednici in trajnemu poboljšanju. Uspehe je imel zaradi preprostega, neposrednega in prepričljivega načina, predvsem pa zato, ker je zajemal ogenj iz Srca Jezusa, dobrega Pastirja.

Zelo si je prizadeval, da bi zagotovil boljšo izobrazbo in vzgojo škofijskih duhovnikov in v ta namen je ustanavljal semenišča. Leta 1643 je ustanovil novo redovno družbo Jezusa in Marije, ki naj bi se posvečala semeniščem, kjer se vzgajajo bodoči duhovniki, in ljudskim misijonom. Kot ljudski misijonar je Janez Eudes temeljito poznal razmere in življenje tedanjega časa. Njegova posebna skrb so bila 'izgubljena' dekleta: zanje naj bi skrbela ženska redovna družba Naše ljube Gospe pribežališča.

O vseh apostolskih vprašanjih, s katerimi se je ukvarjal, je Janez tudi pisal. Njegovi spisi se odlikujejo po preprostosti in srčni toplini. Doživeli so mnogo izdaj in bili prevedeni v številne jezike. Izviren prispevek k duhovnemu življenju predstavlja njegovo češčenje Jezusovega in Marijinega Srca. V nekem spisu o Čudovitem Jezusovem srcu je zapisal: »Vi ste eno z Jezusom, kakor so udje eno z glavo. Zato morate imeti istega duha, isto dušo, isto življenje, ista čustva, isto srce kakor on. On sam pa mora biti vaš duh, vaše srce, vaša ljubezen, vaše življenje in vaše vse. Te velike reči se v kristjanu začno s krstom, rastejo in se krepijo pri birmi in s pravilno rabo vseh drugih milosti, ki jih daje Bog.«

Zadnja leta življenja ga je Bog preizkušal z notranjimi in zunanjimi boji, iz katerih pa je izšel kot zmagovalec. Po hudi bolezni je umrl 19. avgusta 1680 v mestu Caen. Papež Pij X. ga je leta 1909 razglasil za blaženega in ga imenoval "začetnik, učitelj in apostol liturgičnega češčenja presvetega Srca Jezusovega".

• Agapit, sv., † 274, mučenec iz Praenesta v Italiji
• Albert Hurtado Cruchaga, bl., † 1952, jezuit
• Eonij, sv., † 502, škof v Aixu v Franciji
• Firmin, sv., 4. st., škof v Metzu v Franciji
• Helena, sv., † ok. 329, cesarica (18. avgust, ponekod god 15. april)
• Janez Krstnik Souzy, generalni vikar in 63 tovarišev mučencev, bl., † 1794, mučenci v francoski revoluciji, ubiti 1794 in 1795
• Léonard, sv., † ok. 1255, opat v italijanski Kampaniji
• Makarij, sv., † 850, iguman samostana v Bitiniji
• Manes Guzman, bl., † 1230, dominikanec
• Pavla Montaldi, bl., † 1514, klarisa iz Mantove v Italiji
• Rajnald, bl., † 1321, škof v Raveni v Italiji
• Rustik, sv., † 630, škof in mučenec v Cahorsu v Franciji
• Sveti mučenci iz Bele čete (Massa candida), sv., † ok. 255, mučenci v Utiki pri Kartagini v severni Afriki (Tunizija)

18. avgust

Ime Helena je grškega izvora – po naše pomeni 'sijajna, bleščeča', tudi 'plamenica'. Iz grške mitologije poznamo Heleno, hčerko najvišjega božanstva Zevsa in boginje Lede. Veljala je za poosebljeno žensko lepoto. Poročena je bila z Menelajem, kraljem iz Šparte. Pariš jo je zapeljal in jo odvedel v Trojo, kar je dalo povod za trojansko vojno, ki jo opeva pesnik Homer v svoji Iliadi.

Drugačno lepoto, lepoto srca in duše, je gojila Helena, mati cesarja Konstantina Velikega, ki je leta 313 dal krščanstvu v rimski državi svobodo. O njeni mladosti je malo znanega. Rodila se je okoli leta 255 v Mali Aziji. Menda je bila gostilničarka, ko se je vanjo zaljubil rimski častnik Konstancij Klor. Poročila sta se v mestu Naissus (današnjem Nišu v Srbiji). Leta 274 se jima je rodil sin Konstantin. Ko je Konstancij Klor postal sovladar cesarja Maksimijana, vladarja zahodnega dela rimskega cesarstva, se je ločil od Helene ter se poročil z Maksimijanovo pastorko Teodoro. Toda pred smrtjo je za svojega naslednika določil Heleninega sina Konstantina. Ta je poklical svojo mater Heleno k sebi na dvor v Trier v sedanji Nemčiji, ji dal sezidati lepo palačo, ji podelil naslov cesarice ter dal kovati novce z njeno podobo. Ko je Konstantin leta 312 v znameniti bitki pri Milvijskem mostu pred Rimom z znamenjem križa na vojaškem praporu premagal Maksencija, je naslednje leto dal krščastvu v rimskem cesarstvu svobodo. Njegova mati Helena je kmalu zatem prejela sveti krst, Konstantin pa se je dal krstiti šele tik pred svojo smrtjo, leta 337.

Helena je po krstu živela zgledno krščansko življenje in po svojih najboljših močeh skušala vplivati na svojega sina, ki je bil precej krut človek. Ko je bila že v letih, se je odpravila na romanje v Sveto deželo. Tam je ostala dve leti, hodila je po Odrešenikovih stopinjah in molila. Dala je postaviti dve cerkvi: nad votlino Jezusovega rojstva v Betlehemu ter na Oljski gori. Cesar Konstantin pa je naročil, naj na kraju Jezusovega križanja in pokopa zgradijo dve cerkvi, ki sta bili med seboj povezani s čudovitim stebriščem. Med kopanjem temeljev so našli Jezusov križ. S tem najdenjem svetega križa legende povezujejo sveto Heleno, vendar je to brez zgodovinske podlage. Zaradi te legende krščanska umetnost sveto Heleno upodablja z Jezusovim križem v rokah.

Ko je svojo nalogo opravila, se je cesarica Helena vrnila v Rim k sinu Konstantinu ter živela pri njem vse do svoje smrti okoli leta 330. Pred smrtjo je Konstantina prosila, naj skrbi za Cerkev in naj vlada modro in pravično. Blagoslovila ga je in, ko je umirala, je bila njena roka v sinovi. Njeno truplo je dal Konstantin prepeljati v Konstantinopel ali Carigrad, svojo novo prestolnico – vzhodni Rim, in sicer v cerkev svetih apostolov, kjer so leta 337 pokopali tudi njega. Postavil ji je veličasten nagrobnik iz rdečega kamna s križem na vrhu. Na Vzhodu so jo kmalu začeli častiti kot svetnico. Leta 841 so zemeljske ostanke svete Helene prenesli v francosko benediktinsko opatijo Hautvilers pri Reimsu in tako se je njeno češčenje razširilo tudi na krščanskem Zahodu.

Sveto Heleno upodabljajo s cesarsko krono, z modelom cerkve v roki, nesočo križ in žeblje. Za svojo zavetnico so jo izbrali žebljarji, barvarji – je tudi priporošnjica proti blisku in gromu ter nevarnosti ognja.

• Alipij, sv., † 1114, zavetnik svetih podob
• Beatrika da Silva Meneses, sv., † 1424–1490, devica v Toledu v Španiji
• Benedikta in Cecilija, sv., 10. st., rodni sestri, hčeri kralja Zventibolda, opatinji
• Cecilija, sv., 10. st., opatinja
• Donat, sv., † 1198, menih v Lukaniji v Italiji
• Elija Mlajši, sv., † 903, bazilijanski menih iz Soluna v Makedoniji
• Evzebij, sv., † 310, papež
• Henrik Canadell Quintana, bl., † 1936, španski redovnik in mučenec
• Hijacint, sv., † 1257, poljski redovnik
• Ivana Delanoue (Ivana od Križa), sv., † 1736, devica, ustanoviteljica Sester sv. Ane služabnic ubogih
• Janez, sv., 11./12. st., škof v italijanski Kampaniji Karloman, sv., † 755, frankovski vojvoda
• Klara iz Montefalca (Klara od Križa), sv., † 1308, redovnica
• Mamas, sv., † 273/274, mučenec v Cezareji v Kapadokiji
• Miro, sv., 3. st., duhovnik in mučenec v Helespontu
• Nikolaj Politi, bl., † 1107, samotar na Siciliji

17. avgust

V božjem vrtu ne poganjajo samo rdeče rože mučencev,« je v nekem svojem govoru dejal sveti Avguštin, "temveč tudi bele lilije devic in zeleni bršljan zvestih zakoncev, dišijo vijolice vdov." V zboru svetnikov, ki jim je Cerkev to čast uradno prisodila, je tudi Poljak, ki je dobil ime po hijacinti, roži z zelo dišečimi raznobarvnimi cvetovi v grozdastem socvetju. v Rodil se je okoli leta 1183 v Šleziji. Njegov oče je bil najbrž iz stare poljske plemiške družine Odrovaž. Šolal se je v Krakovu, v Pragi in Bologni ter v Parizu. Po vrnitvi na Poljsko je bil posvečen v duhovnika in nastavili so ga za kanonika pri stolnici v Krakovu. Leta 1218 je novoizvoljeni krakovski škof Ivo Konsky, Hijacintov stric, potoval v Rim, da bi po papeževih rokah prejel škofovsko posvečenje. S seboj je vzel Hijacinta in še dva druga duhovnika: Česlava, ki je bil najbrž Hijacintov brat, in Nemca Hermana. V Rimu so se srečali z Dominikom, ustanoviteljem dominikanskega reda. Vsi trije škofovi spremljevalci so bili sprejeti v dominikansko družbo. Ko so se s škofom Ivom Konskym vračali na Poljsko, so v Brežah na Koroškem ustanovili dominikanski samostan, v katerem je za predstojnika ostal Herman, Česlav je ostal v Pragi na Češkem, Hijacint pa se je vrnil v Krakov.

Stric škof mu je pomagal zgraditi samostan s cerkvijo, obenem pa ga je postavil za stolnega pridigarja. Kot pridigar je močno vplival na življenje krakovskih meščanov, ki so ga radi hodili poslušat. Tudi njegova spovednica je bila vedno oblegana. Iz Krakova je hodil na misijonska potovanja po vsej Poljski, Ukrajini in po deželah ob Baltiku. Povsod je ustanavljal samostane, ki so bili duhovne trdnjave krščanske vere in žarišča kulture.

Hijacint je deloval v času velikih preseljevanj azijskih narodov. Val teh preseljevanj je pljusknil tudi na evropska tla. Od napornega dela in od pomanjkanja na misijonskih potovanjih ves izčrpan, se je na večer pred praznikom Marijinega vnebovzetja leta 1257 poslovil od svojih duhovnih sinov ter jim dajal še zadnja navodila. Toplo jim je priporočal svete vede, katere je sam do zadnjega marljivo gojil. Na Marijin praznik so ga odnesli v cerkev, kjer je prejel sveto popotnico. Izdihnil je pri besedah psalma: »Gospod, v tvoje roke izročam svojo dušo.« Pokopali so ga v dominikanski cerkvi sv. Trojice v Krakovu, kjer še sedaj počiva v krasni kapeli. Za svetnika ga je razglasil papež Klemen VIII. leta 1594. Od leta 1913 se njegov god obhaja 17. avgusta.

Svetega Hijacinta upodabljajo v dominikanski obleki, kako drži v eni roki obhajilni kelih, v drugi pa kip Matere božje. Oboje je ob nekem tatarskem napadu skril pred neverniki. Obudil je od mrtvih utopljenca, ki je že dva dni ležal v vodi. Zaradi tega čudeža ga časte tudi kot zavetnika utopljencev. Seveda ga na poseben način častijo Poljaki. Preden je šel slavni poljski kralj Jan Sobieski leta 1683 šel reševat Dunaj pred Turki; je menda naročil mašo na grobu sv. Hijacinta in je stregel pri njej. Ko je Turke premagal, jih pregnal izpred Dunaja in iz Srednje Evrope, je zmago pripisoval sv. Hijacintu.

• Angel Avguštin Mazzinghi, bl., † 1431, karmeličan iz Firenc v Italiji
• Armagil, sv., 6. st., samotar v francoski Bretagni
• Fambald, sv., 6. st., samotar v škofiji Laval v Franciji
• Lovrenc Loricati, bl., † 1243, spokornik in samotar v Subiacu v Italiji
• Magdalena, bl., † 1620, mučenka na Japonskem
• Marija Sagrario (Moragas Cantareros), bl., † 1936, karmeličanka, mučenka
• Petra od sv., Jožefa (Perez Florido), bl., † 1906, redovna ustanoviteljica iz Barcelone
• Radulf de Fusteia, bl., † 1129, duhovnik v francoski Bretagni
• Rok, sv., † 1327, romar
• Roza Wang-Hoei, sv., † 1900, kitajska mučenka v boksarski vstaji
• Štefan, sv., † 1038, madžarski kralj
• Štefan Ogrski, sv., † 1038, kralj
• Teodor, sv., 4. st., prvi škof v Vallisu v Švici

16. avgust

Večina romarskih cerkva pri nas je Marijinih, nekaj pa je tudi takih, ki so posvečene svetnikom, katerim so se naši verni predniki priporočali kot priprošnjikom v sili. Med te spada tudi današnji godovnjak sveti Rok, ki ima na slovenskih tleh precej cerkva, povečini podružnic. Njegovo značilno podobo ali kip, ko kaže kužno rano na svojem stegnu in mu pes prinaša kruha v gobcu, vidimo na številnih stranskih oltarjih in znamenjih. Ta podoba pove, da je Rok zavetnik proti kužnim boleznim; še danes pa se mu priporočajo bolniki, ki imajo rane ali pa bolne noge.

Nekdanje čase so pobožni verniki po velikem šmarnu romali vselej k sv. Roku. Na Slovenskem sta najbolj sloveli božji poti sv. Roka v Dravljah pri Ljubljani in v Brežicah. V Brežice so k sv. Roku priromali tudi iz sosedne Hrvaške, kajti ta svetnik je hrvaški deželni patron. Cerkev sv. Roka v Dravljah pa je bila na današnji dan cilj velike ljubljanske procesije, ki se je vila od stolnice vse do Dravelj in se je vanjo vključilo po več tisoč ljudi. Ko je leta 1644 in 1645 v Ljubljani divjala kuga in je samo v Dravljah v štirinajstih dneh pobrala več kot sto ljudi, so se zaobljubili, da postavijo cerkev sv. Roku v čast in to obljubo že leta 1646 izpolnili. Procesija pa je bil prvič leta 1683. Zdaj procesije ni več, še vedno pa je na god sv. Roka v Dravljah cerkveno žegnanje. Zelo slovesno so obhajali 'šagro' sv. Roka v Kozani v Brdih. Podružno cerkev sv. Roka ima tudi Izola in sicer od leta 1849. Tedaj je v okolici razsajala kolera, Izoli pa prizanesla in ljudstvo je sklenilo obnoviti cerkev sv. Lovrenca ter jo posvetiti sv. Roku.

Zanesljivih virov o življenju tega priljubljenega svetnika nimamo. Legendarno poročilo iz 15. stol. pove o njem, da se je rodil okoli leta 1295 v mestu Montpellier v južni Franciji. Zgodaj je osirotel, razdal svoje veliko premoženje revežem in se leta 1317 odpravil na božjo pot v Rim. Po Italiji je takrat razsajala kuga, ki so jo zanesli mornarji z Vzhoda. Ljudje so trumoma obolevali in umirali. Rok se je na svoji romarski poti ustavil v več krajih, kjer je stregel kužnim bolnikom. Tudi v Rimu je delal tako in številne je ozdravil tako, da jih je prekrižal. Ko se je vračal domov, je v Piacenzi na severu Italije še sam zbolel. Najprej je ležal med bolniki, potem pa se je mukoma zavlekel v gozd ter se naselil v zapuščeni koči. Tam ga je s pijačo krepčal angel, iz bližnjega gradu pa mu je pes prinašal kruh in meso. Po angelu čudežno ozdravljen, se je Rok vrnil v domače mesto, ki je bilo takrat vpleteno v vojsko s sosedi. Bil je tako spremenjen, da ga nihče ni prepoznal. Sam pa tudi ni hotel povedati kdo je, niti tedaj, ko so ga meščani obdolžili vohunstva in ga zaprli v ječo, kjer je po petih letih umrl 16. avgusta 1327.

Svetniku se priporočajo zoper razne nalezljive bolezni, proti bolečinam v nogah, kolenih, proti oteklinam, proti steklini in živinski kugi. Kot zavetnika ga časte zdravniki (predvsem kirurgi), lekarnarji, kmetje, jetniki, grobarji in drugi.