• Andrej Fardeau, bl., † 1794, duhovnik in mučenec v francoski revoluciji
• Avdoen, sv., † 684, škof v Rouenu v Franciji
• Emilija de Vialar, sv., † 1856, redovnica
• Eptad, sv., 6. st., duhovnik iz Autuna v Franciji
• Herman, sv., † 132.6, samotar v Rinchnachu v Nemčiji
• Ichard (Jachard), sv., 5. st., škof na Škotskem
• Jernej, sv., 1. st., apostol
• Jurij Limnist, sv., † ok. 730, menih na gori Olimp
• Marija Mihaela od najsvetejšega Zakramenta, sv., † 1865, španska redovnica
• Miroslav Bulešić, † 1947, istrski duhovnik, pričevalec za vero
• Tation, sv., 2./3. st., mučenec v Klavdiopolisu

24. avgust

Dvanajsteri apostoli, Jezusovi izbrani učenci, so bili zelo pisana druščina. Med njimi je bil tudi Jernej, ki ga sinoptiki (evangelisti Matej, Marko in Luka) pod imenom Bartolomej navajajo nekje v sredini seznama apostolov. Evangelist Janez pa na začetku svojega evangelija pripoveduje, kako je božji Učitelj v svojo 'šolo v naravi' poklical nekega Natanaela. Razlagalci Svetega pisma pravijo, da sta Natanael in Bartolomej-Jernej ena in ista oseba.

Kratko poročilo o Jernejevi poklicanosti je tako živo, da se ga splača slišati v celoti. – Naslednji dan je Jezus hotel oditi v Galilejo. Srečal je Filipa in mu rekel: »Hodi za menoj!« Filip je bil doma iz Betsajde, iz Andrejevega in Petrovega rodnega mesta. Filip je srečal Natanaela in mu rekel: »Našli smo njega, o katerem so pisali Mojzes v postavi in preroki. To je Jezus, Jožefov sin iz Nazareta.« Natanael pa mu je rekel: »Iz Nazareta more priti kaj dobrega?« Filip mu je odvrnil: »Pridi in poglej!« Ko je Jezus videl, da Natanael prihaja k njemu, reče o njem: »Poglejte, pravi Izraelec, v katerem ni , zvijače.« Natanael ga vpraša: »Odkod me poznaš?« Jezus mu odvrne: »Preden te je Filip poklical, sem te videl, ko si bil pod smokvinim drevesom.« Natanael mu pravi: »Učenik, ti si božji Sin, ti si Izraelov kralj.« Jezus mu odvrne: »Ker sem ti rekel, da sem te videl pod smokvinim drevesom, veruješ? Še več kot to boš videl« (Jn 1, 43–50).

Na podlagi tega srečanja nekateri življenjepisci apostola Jerneja slikajo kot do kraja iskrenega in poštenega človeka. Bil je pravi 'božji dar', kar pomeni ime Natanael, družbi Jezusovih učencev. Vanjo je prinašal vedrino, sproščenost.

Škoda, da o tem apostolu v evangelijih in Apostolskih delih ni zapisano več kot to, kar smo prebrali zgoraj. Doma je bil iz galilejske Kane, kjer je Jezus storil prvi čudež. Očetu je bilo ime Tolmaj (Bartolomej pomeni Tolmajev sin). V času, ko je hodil z Jezusom po Palestini, ni povedal ali storil nič takega, kar bi se evangelistom zdelo vredno zapisati. Po Gospodovem vstajenju ga srečamo z drugimi apostoli ob Genezareškem jezeru, kjer so lovili ribe, ko se jim je prikazal Vstali.

Izročilo ve povedati, da je Jernej oznanjal evangelij v Indiji, Mezopotamiji, v raznih pokrajinah Male Azije, Armeniji in morda celo v Egiptu. Umrl naj bi mučeniške smrti v armenskem glavnem mestu Albanopolis: na ukaz kralja Astiaga so mu živemu potegnili kožo s telesa, potem pa ga obglavili ali križali. Kot svojega zavetnika sv. Jerneja častijo knjigovezi, usnjarji, rokavičarji, strojarji, čevljarji, skratka vsi, ki imajo opravka z usnjem (kožo), pa tudi kmetje, viničarji in pastirji. Na podobah ima v eni roki nož, s katerim so ga drli, v drugi pa svojo kožo.

Na Slovenskem je sv. Jernej zelo češčen svetnik. V naših treh škofijah ima 28 cerkva (podružnic). Nekdaj je bilo Jernejevo pri nas velik praznik. Če vemo, da so bili nekoč vsi godovi apostolov zapovedani prazniki, je samo po sebi razumljivo, da se na Jernejevo ni smelo orati. Ponekod so tega dne razobesili vso zimsko obleko in perilo, da se je prevetrilo in sicer v spomin, da so sv. Jerneju živemu kožo odrli.

• Abundij in Irenej, sv., 3. st., mučenca v Rimu
• Arhelaj, sv., 3. st., mučenec v Rimu pri Ostiji
• Asterij, sv., † 304, mučenec
• Ciriak in Arhelaj, sv., 3. st., mučenca v Rimu pri Ostiji
• Esperij, sv., 6. st., škof v Metzu
• Evgenij, sv., 6. st., škof v Derryju na Irskem
• Irenej, sv., 3. st., mučenec v Rimu
• Justinijan, sv., 6. st., samotar na otoku v Kambriji
• Klavdij, Asterij in Neon, sv., † 304, bratje mučenci
• Lupo, sv., 3./4. st., mučenec v Meziji
• Neon, sv., † 304, mučenec
• Roza iz Lime, sv., † 1617, redovnica

23. avgust

Ko je Krištof Kolumb leta 1492 odkril Ameriko, so brž odšli na 'novo celino' mnogi Španci, ki so plenili dežele sedanje Južne Amerike in neusmiljeno zatirali ter iztrebljali indijanska plemena. Najhuje je bilo, da so se razglašali za oznanjevalce Kristusovega evangelija. Njihovo življenje in ravnanje pa je bilo v kričečem nasprotju z oznanilom ljubezni in bratstva.

V tistih žalostnih časih se je 20. aprila 1586 v Limi, prestolnici Peruja, v družini španskih priseljencev rodila današnja godovnjakinja, ki je 'prvi cvet svetosti v Južni Ameriki'. Pri krstu je dobila ime Isabel (Elizabeta) de Flores. Indijanka, ki je delala v hiši njenih staršev, je Elizabetin obraz primerjala roži in jo je klicala Roza (Roža). Deklica se je od najnežnejše mladosti trudila ugajati Bogu in se je na vse mogoče načine pokorila. Ko ji je bilo dvajset let, je dobila redovno obleko sester tretjega reda sv. Dominika, vendar pa je samostanska obleka ni ločila od drugih ljudi, temveč ji je pomagala, da je izpolnjevala svoje apostolsko poslanstvo v Limi.

Njena največja vsakdanja potreba je bila molitev. Vsak dan je do opoldne v svoji kočici na vrtu ob domači hiši premišljevala in molila, potem pa se je ukvarjala z raznimi ročnimi deli. S prodajo teh izdelkov je podpirala svoje domače. Čeprav ni imela šol, je bila zelo razgledana: bila je napolnjena z nadnaravno modrostjo in obdarovana z velikim znanjem, ki si ga sama ni mogla pridobiti.

Naj nam to ponazori odlomek iz njenega pisma zdravniku Castillu: »O da bi vsi ljudje vedeli, česa je vredna božja milost, kako lepa je, kako plemenita in dragocena. Brez dvoma bi se z vso prizadevnostjo trudili, da bi našli in si zagotovili vse mogoče težave in trpljenja. Vsi prebivalci zemlje bi naravnost iskali trpljenje namesto sreče ... Nihče se ne bi več pritoževal nad križem ne nad napori, ki jih je slučajno kje srečal, če bi le vedel, kako dragoceno se vse to plačuje in vrača ljudem.«

Zadnja tri leta je živela v hiši prijateljice plemiškega rodu. Ustanovila je prvi samostan kontemplativnega reda na tleh Južne Amerike in svoji materi je napovedala, da bo postala prva redovnica v tej hiši. Vse življenje je služila ubogim in bolnikom. Njeno tretje pomembno delo je bil misijon.

Hudi napori, ostra pokora, nepretrgana molitev, skrbi in bolezni, zlasti mrzlica, ki jo je pogosto mučila, so použili njene moči, da je legla na bolniško posteljo, s katere ni več vstala. Umrla je 24. avgusta 1617, stara komaj enaintrideset let. Ko so jo ob pogrebu pripeljali v cerkev sv. Dominika, je privrela ogromna množica ljudi, ki so jo častili kot svetnico. Sledeč ljudskemu glasu, jo je papež Klemen IX. leta 1688 razglasil za blaženo, Klemen X. pa tri leta kasneje za svetnico. V Limi so ji postavili največji spomenik, kar jih premore Peru.

Sveto Rozo Limansko upodabljajo kot redovnico s trnovim vencem na glavi, z rožo v roki, včasih tudi s sidrom in z Jezusom na roži. Za svojo zavetnico sta si jo izbrali Južna Amerika in Indija.

• Aldoald, sv., † ok. 873, škof v Viterbu v Italiji
• Antuza, sv., 3. st., Bogu posvečena žena v Izavriji
• Bernard (Dominik Perani), bl., † 1694, kapucin v Offidu v Italiji
• Fabricijan, sv., prva st., španski mučenec, ki ga častijo v Toledu skupaj z mučencem Filibertom
• Filibert, sv., prva st., španski mučenec, ki ga častijo v Toledu skupaj s Fabricijem
• Filip Benicij (Benizi), sv., † 1285, apostolski pridigar
• Jakob Bianconi, bl., † 1301, duhovnik dominikanec v Umbriji v Italiji
• Marija Kraljica
• Rihard Kirkman, bl., † 1582, duhovnik in mučenec v Yorku v Angliji
• Sigfrid, sv., † ok. 690, opat v Angliji
• Simforijan, sv., 3. st., mučenec iz Autuna v Franciji
• Timotej, sv., † 303, mučenec v Rimu
• Timotej a Monticchio, bl., † 1504, duhovnik reda minoritov
• Tomaž Percy, bl., † 1572, mučenec s Škotskega
• Viktorija Diez y Bustos de Molina, bl., † 1936, učiteljica in mučenka v Španiji
• Viljem Lacey in Rihard Kirkman, bl., † 1582, duhovnika in mučenca v Yorku v Angliji

22. avgust

Peta skrivnost častitljivega dela rožnega venca in obenem zaključni del te prastare molitve, v kateri spremljamo Jezusa in njegovo Mater Marijo v 'radosti, bridkosti in slavi', se glasi: "ki je tebe, Devica, v nebesih kronal". Gre za govorjenje v podobi, izraža pa globoko duhovno, nadnaravno resnico. 'Krona' (ali 'venec') je bila že od nekdaj simbol zmagoslavja, najvišje časti, moči, veličastva in blažene radosti. Jezusova Mati Marija, ki jo je Sin vzel k sebi v nebesa z dušo in s telesom, sedi na desnici njega, ki je Kralj vesolja, kot Kraljica in obenem naša Mati. To vero izpoveduje že prastara molitev, ki je ljuba vsem vernim ljudem: »Pozdravljena, Kraljica, Mati usmiljenja, življenja sladkost in upanje naše, pozdravljena!«

God Device Marije Kraljice je v bogoslužni koledar katoliške Cerkve uvedel papež Pij XII. ob prvem Marijinem letu, ki ga je Cerkev obhajala leta 1954. Do pokoncilske preureditve bogoslužnega koledarja se je z godom Device Marije Kraljice zaključil njen mesec maj, zdaj pa ga obhajamo 22. avgusta, osmi dan po prazniku Marijinega vnebovzetja. Ta datum je primernejši, saj se je Marijino kraljevanje v polnosti z vso učinkovitostjo začelo uresničevati šele od dneva njenega vnebovzetja. Na številnih upodobitvah Marijinega vnebovzetja vidimo, kako jo v nebeško slavo sprejemajo vse tri osebe Svete Trojice in kako ji Bog Oče in Sin polagata na glavo kraljevsko krono.

Resnica o Mariji kot Kraljici je del izročila Cerkve izza prvih krščanskih stoletij. Marija je kraljica, ker je mati njega, ki je Kralj vseh kraljev. Sveti Efrem Sirski v 4. stol. s poudarkom naslavlja Marijo kot 'Gospodarico' ali 'Gospo', sklicujoč se na njeno ime 'Miriam', ki pomeni gospa, gospodarica, vladarica. V bizantinskih (vzhodnih) cerkvah nas nad glavnim vhodom pogosto pozdravi podoba oziroma relief Marije, upodobljene v veličastvu: oblečena je kot cesarica, pred svojimi prsmi nosi božje Dete in ga da je krščanskemu ljudstvu v češčenje. Marija nastopa kot Kraljica – vendar pa taka, da Kristus ostane v središču. Češčenje Jezusove Matere Marije kot Kraljice se je v srednjem veku razširilo s krščanskega Vzhoda tudi na Zahod. Verniki pa so se zavedali, da Marija v duhovnem kraljestvu nima takšne oblasti in moči, kakršno ima Kristus, njen Sin, ki je Bog. Marija je sicer Kraljica, vendar bolj Kraljica (in Mati) usmiljenja. To je lastnost, ki jo v družinah radi pripisujemo materam nasproti običajno strožjim očetom. Pogosto so Marijo imenovali 'proseča vsemogočnost', ker so trdno verovali, da njen sin Jezus, vsemogočni Bog, pač ne more odbiti nobene njene prošnje.

Češčenje Marije Kraljice v slovenskem narodu lepo odražajo pesmi, ki Marijo opevajo kot Kraljico in izražajo trdno zaupanje v njeno pomoč. Lepo je to izpovedano v priljubljeni pesmi Bodi nam pozdravljena, katere zadnja kitica se glasi: »Venec rajske zdaj časti / ti obdaja glavo, / k tebi rado vse hiti, vse ti poje slavo. / Milostno poglej na nas, / mati Bogu mila, / dobra bodi nam ves čas, / kot do zdaj si bila.« K Mariji kot nebeški Kraljici se obrača slovenski vernik, še posebej kot romar, v priljubljeni pesmi Veš, o Marija, moje veselje. V drugi kitici te pesmi, katere besedilo je napisal nekdanji šentviški župnik Blaž Potočnik, je prikazan namen današnjega praznovanja. »Kaj pa ti hočeš, moja Kraljica, / sladka Devica, da ti podam? / Drugega nimam, srce mi vzemi / z nadami vsemi tebi ga dam.«

• Agatonik, Zotik in tovariši, sv., 3. st., mučenci v Trakiji
• Alberik, sv., † 784, škof v Utrechtu ob Renu
• Basa in trije njeni sinovi, sv., 4. st., mučenci v Grčiji
• Bernard (prej Ahmed), Marija (prej Zaida) in Gracija (prej Zoraida), sv., † ok. 1180, cistercijan, in njegovi sestri, mučenci v Španiji
• Ciriaka, sv., 3./4. st., mučenka v Rimu
• Evprepij, sv., 3./4. st., prvi škof v Veroni v Italiji
• Gracija (prej Zoraida), sv., † 1180, sestra cistercijana sv. Bernarda, mučenka
• Kvadrat, sv., 3./4., škof in mučenec v Utiki v Afriki
• Leontij, sv., † 541, prvi škof v Bordeauxu v Franciji
• Luksorij, sv., 4. st., mučenec na Sardiniji
• Marija (prej Zalda), sv., † 1180, sestra cistercijana sv. Bernarda, mučenka
• Pij X., sv., † 1914, Jožef Sarto, papež
• Privat, sv., † ok. 257, škof in mučenec v Galiji (Franciji)
• Sidonij, sv., † ok. 479, škof v Galiji
• Viktorija Rasoamanarivo, bl., † 1894, trpeča žena z Madagaskarja
• Zotik, sv., 3. st., mučenec v Trakiji

21. avgust

Ob današnjem godovnjaku, papežu sv. Piju X. , vidimo, kakšen blagoslov je za človeka dobra družina, kjer »vse govori o veri, skromnosti in preprostosti«, kot je dejal papež Janez Pavel II., ko je ob 150-letnici njegovega rojstva obiskal njegov dom. Ta papež je šel v zgodovino Cerkve kot 'evharistični papež'. Njegovo škofovsko in papeško geslo je bilo »Vse prenoviti v Kristusu« in v skladu z njim je izdal dva odloka, s katerima je opozoril na najmogočnejše sredstvo, ki to prenovo omogoča – na evharistijo. To sta odlok o pogostnem prejemanju svetega obhajila (1905) in odlok o zgodnjem prvem svetem obhajilu otrok (1910).

Giuseppe Sarto, kakor je bilo kasnejšemu papežu ime, je zagledal luč sveta 3. junija 1835 v vasici Riese v severnoitalijanski pokrajini Veneto. Njegov oče Giombatta (Janez Krstnik), kmetič in občinski sel, se je poročil z dvajset let mlajšo Marjeto Šanson, ki je bila pridna šivilja. Prvi otrok jima je kmalu po rojstvu umrl, Giuseppe, ki so ga klicali Bepi, je bil drugi po vrsti, za njim pa je prišlo v hišo Sartovih še osem otrok. Mama Marjeta je zgodaj začutila, da ima njen Bepi duhovniški poklic in vzgajala ga je tako, da je klic lahko uresničil. S pomočjo dobrotnikov mu je omogočila šolanje. Leta 1858 je bil posvečen v duhovnika.

Kmalu po novi maši ga je škof poslal za kaplana v Tombolo, župnijo na padovanski ravnini. Tam je ostal celih devet let. Njegov župnik je prijatelju pisal: »Za kaplana so mi poslali mladega duhovnika, da ga izvežbam za naloge župnika ... toda ta duhovnik ima toliko dragocenih lastnosti, da se lahko jaz od njega veliko naučim.« Potem je bil poslan za župnika v Salzano, kjer je ostal prav tako devet let. Ko je spet preteklo devet let, se je Giuseppe Sarto preselil v Treviso, kjer je bil spiritual in škofijski kancler.

Po devetih letih je bil imenovan za škofa v Mantovi. Škofovsko posvečenje mu je podelil papež Leon XIII. Ko je osiveli mami Marjeti pokazal svoj škofovski prstan, je ona pokazala na tenki obroček na svoji roki rekoč: »Ti ne bi nosil škofovskega prstana, če jaz ne bi prej nosila svojega poročnega!« V devetih letih svoje škofovske službe je mantovsko škofijo globoko prenovil. Leta 1883 je bil imenovan za beneškega patriarha in obenem povišan v kardinala. Ko je prišel v Benetke, je v stolnici svetega Marka izrekel besede, ki so postale

znamenite, ker jih je ponovil tudi kot papež: »Namen mojega poslanstva je: vse prenoviti v Kristusu!« Brž se je lotil dela: odpravil se je na pastirske obiske po škofiji, sklical je sinodo, zavzel se je za semenišče.

Ko je konec julija 1903, po smrti 93-letnega papeža Leona XIII. odhajal v Rim na volitve novega papeža, je Benečanom zagotovil: »Vrnil se tlom, živ ali mrtev!« Toda 4. avgusta je bil izvoljen za papeža in privzel si je ime Pij X. V svoji prvi okrožnici je za geslo svoje papeške službe postavil besede apostola Pavla: »Vse prenoviti v Kristusu« (Ef 1, 10). O njegovih evharističnih odlokih smo že povedali. Poleg tega je nastopil zoper modernizem, veliko je storil za prenovitev bogoslužja in cerkvenega petja. Zaradi njegove gorečnosti je dobil vzdevek 'ignis ardens' (plameneči ogenj). Silno ga je prizadel začetek prve svetovne vojne 26. julija 1914. »Rad bi umrl, da bi odkupil bolečine tolikih ljudi.« Vojna mu je dobesedno strla srce, ki je prenehalo biti 20. avgusta 1914. Papež Pij XII. ga je leta 1951 razglasil za blaženega, leta 1954 pa ga je prištel med svetnike.