• Aldoald, sv., † ok. 873, škof v Viterbu v Italiji
• Antuza, sv., 3. st., Bogu posvečena žena v Izavriji
• Bernard (Dominik Perani), bl., † 1694, kapucin v Offidu v Italiji
• Fabricijan, sv., prva st., španski mučenec, ki ga častijo v Toledu skupaj z mučencem Filibertom
• Filibert, sv., prva st., španski mučenec, ki ga častijo v Toledu skupaj s Fabricijem
• Filip Benicij (Benizi), sv., † 1285, apostolski pridigar
• Jakob Bianconi, bl., † 1301, duhovnik dominikanec v Umbriji v Italiji
• Marija Kraljica
• Rihard Kirkman, bl., † 1582, duhovnik in mučenec v Yorku v Angliji
• Sigfrid, sv., † ok. 690, opat v Angliji
• Simforijan, sv., 3. st., mučenec iz Autuna v Franciji
• Timotej, sv., † 303, mučenec v Rimu
• Timotej a Monticchio, bl., † 1504, duhovnik reda minoritov
• Tomaž Percy, bl., † 1572, mučenec s Škotskega
• Viktorija Diez y Bustos de Molina, bl., † 1936, učiteljica in mučenka v Španiji
• Viljem Lacey in Rihard Kirkman, bl., † 1582, duhovnika in mučenca v Yorku v Angliji

22. avgust

Peta skrivnost častitljivega dela rožnega venca in obenem zaključni del te prastare molitve, v kateri spremljamo Jezusa in njegovo Mater Marijo v 'radosti, bridkosti in slavi', se glasi: "ki je tebe, Devica, v nebesih kronal". Gre za govorjenje v podobi, izraža pa globoko duhovno, nadnaravno resnico. 'Krona' (ali 'venec') je bila že od nekdaj simbol zmagoslavja, najvišje časti, moči, veličastva in blažene radosti. Jezusova Mati Marija, ki jo je Sin vzel k sebi v nebesa z dušo in s telesom, sedi na desnici njega, ki je Kralj vesolja, kot Kraljica in obenem naša Mati. To vero izpoveduje že prastara molitev, ki je ljuba vsem vernim ljudem: »Pozdravljena, Kraljica, Mati usmiljenja, življenja sladkost in upanje naše, pozdravljena!«

God Device Marije Kraljice je v bogoslužni koledar katoliške Cerkve uvedel papež Pij XII. ob prvem Marijinem letu, ki ga je Cerkev obhajala leta 1954. Do pokoncilske preureditve bogoslužnega koledarja se je z godom Device Marije Kraljice zaključil njen mesec maj, zdaj pa ga obhajamo 22. avgusta, osmi dan po prazniku Marijinega vnebovzetja. Ta datum je primernejši, saj se je Marijino kraljevanje v polnosti z vso učinkovitostjo začelo uresničevati šele od dneva njenega vnebovzetja. Na številnih upodobitvah Marijinega vnebovzetja vidimo, kako jo v nebeško slavo sprejemajo vse tri osebe Svete Trojice in kako ji Bog Oče in Sin polagata na glavo kraljevsko krono.

Resnica o Mariji kot Kraljici je del izročila Cerkve izza prvih krščanskih stoletij. Marija je kraljica, ker je mati njega, ki je Kralj vseh kraljev. Sveti Efrem Sirski v 4. stol. s poudarkom naslavlja Marijo kot 'Gospodarico' ali 'Gospo', sklicujoč se na njeno ime 'Miriam', ki pomeni gospa, gospodarica, vladarica. V bizantinskih (vzhodnih) cerkvah nas nad glavnim vhodom pogosto pozdravi podoba oziroma relief Marije, upodobljene v veličastvu: oblečena je kot cesarica, pred svojimi prsmi nosi božje Dete in ga da je krščanskemu ljudstvu v češčenje. Marija nastopa kot Kraljica – vendar pa taka, da Kristus ostane v središču. Češčenje Jezusove Matere Marije kot Kraljice se je v srednjem veku razširilo s krščanskega Vzhoda tudi na Zahod. Verniki pa so se zavedali, da Marija v duhovnem kraljestvu nima takšne oblasti in moči, kakršno ima Kristus, njen Sin, ki je Bog. Marija je sicer Kraljica, vendar bolj Kraljica (in Mati) usmiljenja. To je lastnost, ki jo v družinah radi pripisujemo materam nasproti običajno strožjim očetom. Pogosto so Marijo imenovali 'proseča vsemogočnost', ker so trdno verovali, da njen sin Jezus, vsemogočni Bog, pač ne more odbiti nobene njene prošnje.

Češčenje Marije Kraljice v slovenskem narodu lepo odražajo pesmi, ki Marijo opevajo kot Kraljico in izražajo trdno zaupanje v njeno pomoč. Lepo je to izpovedano v priljubljeni pesmi Bodi nam pozdravljena, katere zadnja kitica se glasi: »Venec rajske zdaj časti / ti obdaja glavo, / k tebi rado vse hiti, vse ti poje slavo. / Milostno poglej na nas, / mati Bogu mila, / dobra bodi nam ves čas, / kot do zdaj si bila.« K Mariji kot nebeški Kraljici se obrača slovenski vernik, še posebej kot romar, v priljubljeni pesmi Veš, o Marija, moje veselje. V drugi kitici te pesmi, katere besedilo je napisal nekdanji šentviški župnik Blaž Potočnik, je prikazan namen današnjega praznovanja. »Kaj pa ti hočeš, moja Kraljica, / sladka Devica, da ti podam? / Drugega nimam, srce mi vzemi / z nadami vsemi tebi ga dam.«

• Agatonik, Zotik in tovariši, sv., 3. st., mučenci v Trakiji
• Alberik, sv., † 784, škof v Utrechtu ob Renu
• Basa in trije njeni sinovi, sv., 4. st., mučenci v Grčiji
• Bernard (prej Ahmed), Marija (prej Zaida) in Gracija (prej Zoraida), sv., † ok. 1180, cistercijan, in njegovi sestri, mučenci v Španiji
• Ciriaka, sv., 3./4. st., mučenka v Rimu
• Evprepij, sv., 3./4. st., prvi škof v Veroni v Italiji
• Gracija (prej Zoraida), sv., † 1180, sestra cistercijana sv. Bernarda, mučenka
• Kvadrat, sv., 3./4., škof in mučenec v Utiki v Afriki
• Leontij, sv., † 541, prvi škof v Bordeauxu v Franciji
• Luksorij, sv., 4. st., mučenec na Sardiniji
• Marija (prej Zalda), sv., † 1180, sestra cistercijana sv. Bernarda, mučenka
• Pij X., sv., † 1914, Jožef Sarto, papež
• Privat, sv., † ok. 257, škof in mučenec v Galiji (Franciji)
• Sidonij, sv., † ok. 479, škof v Galiji
• Viktorija Rasoamanarivo, bl., † 1894, trpeča žena z Madagaskarja
• Zotik, sv., 3. st., mučenec v Trakiji

21. avgust

Ob današnjem godovnjaku, papežu sv. Piju X. , vidimo, kakšen blagoslov je za človeka dobra družina, kjer »vse govori o veri, skromnosti in preprostosti«, kot je dejal papež Janez Pavel II., ko je ob 150-letnici njegovega rojstva obiskal njegov dom. Ta papež je šel v zgodovino Cerkve kot 'evharistični papež'. Njegovo škofovsko in papeško geslo je bilo »Vse prenoviti v Kristusu« in v skladu z njim je izdal dva odloka, s katerima je opozoril na najmogočnejše sredstvo, ki to prenovo omogoča – na evharistijo. To sta odlok o pogostnem prejemanju svetega obhajila (1905) in odlok o zgodnjem prvem svetem obhajilu otrok (1910).

Giuseppe Sarto, kakor je bilo kasnejšemu papežu ime, je zagledal luč sveta 3. junija 1835 v vasici Riese v severnoitalijanski pokrajini Veneto. Njegov oče Giombatta (Janez Krstnik), kmetič in občinski sel, se je poročil z dvajset let mlajšo Marjeto Šanson, ki je bila pridna šivilja. Prvi otrok jima je kmalu po rojstvu umrl, Giuseppe, ki so ga klicali Bepi, je bil drugi po vrsti, za njim pa je prišlo v hišo Sartovih še osem otrok. Mama Marjeta je zgodaj začutila, da ima njen Bepi duhovniški poklic in vzgajala ga je tako, da je klic lahko uresničil. S pomočjo dobrotnikov mu je omogočila šolanje. Leta 1858 je bil posvečen v duhovnika.

Kmalu po novi maši ga je škof poslal za kaplana v Tombolo, župnijo na padovanski ravnini. Tam je ostal celih devet let. Njegov župnik je prijatelju pisal: »Za kaplana so mi poslali mladega duhovnika, da ga izvežbam za naloge župnika ... toda ta duhovnik ima toliko dragocenih lastnosti, da se lahko jaz od njega veliko naučim.« Potem je bil poslan za župnika v Salzano, kjer je ostal prav tako devet let. Ko je spet preteklo devet let, se je Giuseppe Sarto preselil v Treviso, kjer je bil spiritual in škofijski kancler.

Po devetih letih je bil imenovan za škofa v Mantovi. Škofovsko posvečenje mu je podelil papež Leon XIII. Ko je osiveli mami Marjeti pokazal svoj škofovski prstan, je ona pokazala na tenki obroček na svoji roki rekoč: »Ti ne bi nosil škofovskega prstana, če jaz ne bi prej nosila svojega poročnega!« V devetih letih svoje škofovske službe je mantovsko škofijo globoko prenovil. Leta 1883 je bil imenovan za beneškega patriarha in obenem povišan v kardinala. Ko je prišel v Benetke, je v stolnici svetega Marka izrekel besede, ki so postale

znamenite, ker jih je ponovil tudi kot papež: »Namen mojega poslanstva je: vse prenoviti v Kristusu!« Brž se je lotil dela: odpravil se je na pastirske obiske po škofiji, sklical je sinodo, zavzel se je za semenišče.

Ko je konec julija 1903, po smrti 93-letnega papeža Leona XIII. odhajal v Rim na volitve novega papeža, je Benečanom zagotovil: »Vrnil se tlom, živ ali mrtev!« Toda 4. avgusta je bil izvoljen za papeža in privzel si je ime Pij X. V svoji prvi okrožnici je za geslo svoje papeške službe postavil besede apostola Pavla: »Vse prenoviti v Kristusu« (Ef 1, 10). O njegovih evharističnih odlokih smo že povedali. Poleg tega je nastopil zoper modernizem, veliko je storil za prenovitev bogoslužja in cerkvenega petja. Zaradi njegove gorečnosti je dobil vzdevek 'ignis ardens' (plameneči ogenj). Silno ga je prizadel začetek prve svetovne vojne 26. julija 1914. »Rad bi umrl, da bi odkupil bolečine tolikih ljudi.« Vojna mu je dobesedno strla srce, ki je prenehalo biti 20. avgusta 1914. Papež Pij XII. ga je leta 1951 razglasil za blaženega, leta 1954 pa ga je prištel med svetnike.

• Bernard, sv., † 1153, opat in cerkveni učitelj
• Bernard Tolomei, bl., † 1348, opat, ustanovitelj olivetancev iz Siene v Italiji
• Filibert, sv., † ok. 684, opat na otoku pri Poitiersu v Franciji
• Krištof, sv., † 852, mučenec v Kordobi v Španiji
• Leovigild in Krištof, sv., † 852, mučenca v Kordobi v Španiji
• Maksim, sv., 5. st., učenec sv. Martina v Toursu
• Marija De Mattias, bl., † 1866, redovna ustanoviteljica
• Osvin, sv., † 651, kralj Northumbrije v Angliji
• Ronald, sv., † 1158, grof na Orkneyskih otokih, v spominu ohranjen samo v domači škofiji
• Samuel, sv., † ok. 1030 pr. Kr., prerok v Judeji

20. avgust

Velikokrat delamo krivico srednjemu veku. Razglašamo ga za mračnega, zaostalega, omejenega, toda pozabljamo ali ne vemo, da je ta srednji vek rodil duhovne velikane, ki so z lučjo svoje osebnosti prežarili ves tedanji svet. Eden takih je bil sveti Bernard, opat samostana Clairvaux (Svetla dolina) v Franciji, ki je s svojim duhovnim in kulturnim delovanjem vtisnil pečat vsemu 12. stoletju, da ga zgodovinarji imenujejo kar 'Bernardovo stoletje'. Po redovni družini cistercijanov, katere duhovni oče je bil, je njegov vpliv segel tudi k nam, saj so se cistercijani naselili na Slovenskem že v 12. stoletju: samostan 'belih menihov' v Stični je zrastel leta 1136. Bernardovi sinovi med našim ljudstvom niso opravljali samo dušnopastirskega dela, temveč so ljudi učili tudi umnega gospodarjenja.

Bernard se je rodil leta 1090 visokemu burgundskemu plemiču na gradu Fontaines pri Dijonu. Fant je bil izredno bister, živahen in lep in vsi so mu napovedovali sijajno prihodnost. Nekaj časa je živel malo bolj posvetno, potem pa se je ob spominu na mater, ki jo je zgodaj izgubil, zresnil. Ko mu je bilo dvaindvajset let, je sklenil, da bo služil le Bogu. Na okolico je imel tak vpliv, da so njegovemu zgledu sledili štirje bratje in 30 drugih plemičev. Leta 1112 so potrkali na vrata strogega samostana Citeaux (latinsko Cistercium – odtod ime reda cistercijani). Življenje tukaj je bilo trdo: šest ur na dan molitev, šest ur fizično delo, šest ur duševno delo, šest ur spanja. Ko je Bernard omahoval, se je spodbujal: »Bernard, čemu si prišel?« Bernard in tovariši so redovno življenje vzeli zares in to je pritegnilo mnoge posnemovalce.

Kmalu so morali ustanoviti dva nova samostana. Leta 1115 je bila ustanovljena opatija Clairvaux in 25-letni Bernard je postal opat. Samostan je stal sredi gozda in Bernardu je tišina izredno ugajala, saj je lahko nemoteno premišljeval. Iz premišljevanja je zajemal duhovno moč, ki je razgibala vso tedanjo Evropo. »Vse moje znanje in vse moje razumevanje Svetega pisma, globlje prodiranje v njegov večkrat tako skriti pomen,« je zapisal, »sem si pridobil večji del v gozdovih.«

Bernard je kmalu zaslovel ne le v svojem redu, ampak tudi izven njega. Povsod, kjer je bilo kaj narobe, so ga klicali na pomoč. Bil je odkrit in odločen, ko je bilo treba nastopiti zoper napake pri cerkvenih dostojanstvenikih in svetnih mogočnikih. Leta 1130, ko je Cerkev imela dva papeža, je dosegel, da so vladarji podprli tistega, ki je bil pravilno izvoljen. Leta 1146 je hodil po Evropi in navduševal za drugo križarsko vojno, ki pa se je potem povsem izrodila in je Bernardu prinesla veliko grenkobe.

Napisal je ogromno govorov, pisem in pesnitev, ki so jih dolga stoletja prepisovali in kasneje tiskali, ker so bili priljubljeno vzgojno branje. Iz njih odseva Bernardova zatopljenost v Boga, izredno poznavanje Svetega pisma in čut za potrebe časa. Odlikuje jih lep, uglajen in blagozveneč jezik, zato so mu dali naslov 'medonosni učitelj'. Čudoviti so njegovi govori o Materi božji.

Umrl je 20. avgusta 1153 v Clairvauxu, za svetnika je bil razglašen leta 1174. Leta 1830 mu je bil podeljen naslov cerkvenega učitelja – je predvsem učitelj duhovnega življenja.

Danes imajo god tisti, ki so jim starši izbrali ime Bernard ali Bernarda (čeprav imajo Bernarde od leta 1933 svojo zavetnico – sveto Bernardko Lurško, katere god obhajamo 16. aprila).

• Agapij, sv., † 305, mučenec
• Alcide de Gasperi, † 1954, italijanski politik
• Andrej in tovariši, sv., 4. st., vojaki, mučenci v Kilikiji v Aziji
• Angel, bl., † 1373, samotar kamaldulenec v Picenu v Italiji
• Bartolomej, sv., † 1130, opat v Kalabriji
• Bertulf, sv., † 639, opat v samostanu Bobbio v Italiji
• Elafij, sv., † ok. 580, škof v Châlonsu v Franciji
• Ezekiel Moreno y Diaz, sv., † 1906, škof iz reda avguštinskih rekolektov, misijonar
• Gverik, bl., † 1157, cistercijanski opat
• Hugo Green, bl., † 1642, duhovnik in mučenec v Dorcestru v Angliji
• Janez Eudes, sv., † 1680, začetnik češčenja Srca Jezusovega
• Jordan iz Pise, bl., † 1311, dominikanec
• Kredan, sv., † po 750, opat v Birminghamu v Angliji
• Leon II., bl., † 1295, opat v Kampanji v Italiji
• Ludvik Toulouški, sv., † 1297, škof
• Magin, sv., 374. st., mučenec v Tarragoni v Španiji
• Mojzes in Sara, sv., 2./3. st., brat in sestra, mučenca v Aleksandriji
• Sara, sv., 2./3. st., sestra sv. Mojzesa, mučenka v Aleksandriji
• Sebald, sv., 9./10. st., samotar v Nürnbergu v Nemčiji
• Sikst III., sv., † 440, papež
• Tekla, sv., † 305, mučenka
• Timotej, Agapij, Tekla in drugi, sv., † 305, mučenci v Palestini

19. avgust

Sreča staršev, še posebej mater, so otroci. Nekateri zakonci morajo na to srečo dolgo čakati, mnogi pa je sploh ne dočakajo. Naš današnji godovnjak je svoje starše osrečil po mnogih letih zakona. Presrečna mati je prvorojenca iz hvaležnosti, da jo je Bog uslišal, nesla v božjepotno Marijino cerkev in ga posvetila Bogu in Materi božji. Zatem je deček dobil še tri sestre in dva brata.

Janez Eudes, eden od velikih preroditeljev verskega življenja v Franciji v 17. stoletju, se je rodil 14. novembra 1601 v mestu Ri pri Argentanu. Oče, po poklicu zdravnik, in mati sta ga skrbno vzgajala, da je rad molil, se pridno učil, pa tudi pri igrah je bil z vso dušo. Oče ga je želel izšolati za lepo prihodnost v svetnem poklicu, Janez pa se je že ob začetku svojega študija odločil za duhovniški poklic. Med študijem se je navdušil za oratorijance, družbo svetnih duhovnikov s posebno duhovnostjo. V raznih redovnih hišah je končal študij bogoslovja in bil leta 1625 v Parizu posvečen za duhovnika. Mašna daritev ga je tako prevzela, da je dejal, da bi vsako jutro potreboval tri večnosti: eno za pripravo na mašo, eno za maše vanj e in eno za zahvalo.

Zaradi bolehnosti je začel z misijonskim delovanjem šele sedem let po novi maši, potem pa bil nad štirideset let ljudski misijonar – pridigar verske prenove po župnijah. Ti misijoni so trajali dva ali tri mesece in v času misijona je imel Janez najmanj dve pridigi na dan. Če je bila cerkev premajhna, je pridigal na prostem. Imel je poln, močan glas, da so ga lahko slišali tudi oddaljeni poslušalci. Njegove besede so šle ljudem do srca in so tudi zakrknjene grešnike vodile k spovednici in trajnemu poboljšanju. Uspehe je imel zaradi preprostega, neposrednega in prepričljivega načina, predvsem pa zato, ker je zajemal ogenj iz Srca Jezusa, dobrega Pastirja.

Zelo si je prizadeval, da bi zagotovil boljšo izobrazbo in vzgojo škofijskih duhovnikov in v ta namen je ustanavljal semenišča. Leta 1643 je ustanovil novo redovno družbo Jezusa in Marije, ki naj bi se posvečala semeniščem, kjer se vzgajajo bodoči duhovniki, in ljudskim misijonom. Kot ljudski misijonar je Janez Eudes temeljito poznal razmere in življenje tedanjega časa. Njegova posebna skrb so bila 'izgubljena' dekleta: zanje naj bi skrbela ženska redovna družba Naše ljube Gospe pribežališča.

O vseh apostolskih vprašanjih, s katerimi se je ukvarjal, je Janez tudi pisal. Njegovi spisi se odlikujejo po preprostosti in srčni toplini. Doživeli so mnogo izdaj in bili prevedeni v številne jezike. Izviren prispevek k duhovnemu življenju predstavlja njegovo češčenje Jezusovega in Marijinega Srca. V nekem spisu o Čudovitem Jezusovem srcu je zapisal: »Vi ste eno z Jezusom, kakor so udje eno z glavo. Zato morate imeti istega duha, isto dušo, isto življenje, ista čustva, isto srce kakor on. On sam pa mora biti vaš duh, vaše srce, vaša ljubezen, vaše življenje in vaše vse. Te velike reči se v kristjanu začno s krstom, rastejo in se krepijo pri birmi in s pravilno rabo vseh drugih milosti, ki jih daje Bog.«

Zadnja leta življenja ga je Bog preizkušal z notranjimi in zunanjimi boji, iz katerih pa je izšel kot zmagovalec. Po hudi bolezni je umrl 19. avgusta 1680 v mestu Caen. Papež Pij X. ga je leta 1909 razglasil za blaženega in ga imenoval "začetnik, učitelj in apostol liturgičnega češčenja presvetega Srca Jezusovega".