• Aidan iz Lindisfarne, sv., † 651, škof in misijonar
• Albertin, bl., † 1294, kamaldulenec iz Fonte Avellana v Italiji
• Andrej Dotti, bl., † 1315, servit v Tusciji v Italiji
• Aristid, sv., † ok. 150, modrijan v Atenah
• Benedikt (Sinigard), bl., † 1281, iz reda manjših bratov v Arezzu v Italiji
• Eansvida, sv., † ok. 640, hči kralja sv. Etelberta
• Janez, sv., 7. st., škof v Comu v Italiji
• Janez, sv., † 946, samotar v samostanu Rilo v Bolgariji
• Jožef iz Arimateje in Nikodem, sv., 1. st., judovska prvaka
• Kutberga, sv., † ok. 725, opatinja samostana v Brentwoodu
• Nikodem, sv., 1. st., judovski prvak
• Pavlin, sv., † 358, škof v Trierju v Nemčiji
• Rajmund Nonnat (Nerojeni), sv., † 1240, kardinal iz Španije

31. avgust

V srednjem veku so v naše kraje večkrat prihajali ropat, požigat in morit mohamedanski Turki, ki so odgnali s seboj ujete mlade moške, ženske in otroke ter jih v svojih domačih deželah prodajali za sužnje. To njihovo zločinsko početje je opisal Josip Jurčič v svoji znani povesti Jurij Kozjak. Samo slutimo lahko, kaj so ti ubogi ljudje pretrpeli v sužnosti! Gotovo je bila njihova usoda zelo grenka in tudi njihova vera je bila v nevarnosti.

Podobno se je v tistih časih in še prej dogajalo drugod po Evropi, posebej na njenem jugu. Zlasti Španija je veliko trpela, saj so mohamedanski Mavri iz severne Afrike osvojili španski jug. Ujetnike so prek morja odvažali v Afriko. Tedaj so nastajale krščanske bratovščine, ki so zbirale denar za njihov odkup. Posebno so se izkazali moški redovi za reševanje krščanskih sužnjev iz rok mohamedancev. Njihovi člani, duhovniki in vitezi, so se zavezali izpolnjevati tri evangeljske svete, namreč uboštvo, devištvo in pokorščino, poleg tega pa so se zaobljubili zbirati odkupnino za krščanske jetnike in se ponudili, če bi bilo treba, tudi sami v zameno zanje.

Danes obhajamo spomin takega junaka krščanskega usmiljenja. V dejanju je pokazal, kako resnično je mislil, ko je govoril: »Rešitev sužnja mi je več kot lastno življenje.« Umrl je za posledicami ječe in pomanjkanja, prestanega za krščanske ujetnike, ko mu je bilo komaj štirideset let. Luč sveta je zagledal okoli leta 1200 v španski pokrajini Kataloniji. Priimek Nonat (latinsko non natus – nerojeni) je dobil, ker je mati umrla pred njegovim rojstvom in gaje rešila zdravniška pomoč. Že zgodaj je čutil veselje do duhovniškega poklica, toda oče se je bal, da bi šolanje preveč stalo, zato ga je poslal na samotno pristavo ovce past. Tam blizu je bila kapela z lepo Marijino podobo in pastirček Rajmund je rad zahajal vanjo. Telesne matere ni poznal, zato je prosil Marijo, naj mu bo mati

in ga vodi skozi življenje: ne k zemeljski sreči, marveč k svetosti, da bo po smrti bližje njej. Marija ga je res materinsko vodila. Najprej mu je omogočila, da je šel študirat za duhovnika, potem pa ga je povabila v redovno skupnost blažene Marije Usmiljene (latinsko de Mercede) za reševanje ujetnikov, ki ga je malo prej ustanovil sveti Peter Nolasko, sin viteza iz južne Francije. Njegov red je osvobodil okoli 70.000 krščanskih sužnjev.

Mladi Rajmund se je odpravil v Barcelono, kjer je bil sedež reda. Po končanem bogoslovnem študiju je bil posvečen v duhovnika. Kmalu je bila uslišana njegova želja, da bi deloval za krščanske ujetnike. Trikrat je bil z denarjem poslan v Afriko, odkupil jih je na stotine, jih tolažil, jim vlival poguma. Mavri so bili tako besni nanj, da so ga večkrat hoteli umoriti. Prizanesli so mu samo zato, da bi jim ne ušla bogata odkupnina. Vrgli so ga v ječo in ga na vse načine kruto mučili. Da bi mu onemogočili oznanjevanje evangelija, so mu na javnem trgu z žarečim železom predrli ustnici in mu jih zaklenili s ključavnico. Odklenili so mu jih samo takrat, ko so mu dali malo kruha in vode. Tako je Rajmund trpel dolgih osem mesecev. Sobratje v Barceloni so zbrali odkupnino zanj in tako se je lahko vrnil domov. Papež Gregor X. je junaškega redovnika imenoval za kardinala in ga poklical k sebi v Rim. Toda v večno mesto ni prišel, ker je med potovanjem 31. avgusta 1240 odšel v večnost.

• Adavkt, sv., † ok. 304, mučenec v Rimu
• Agil, sv., † ok. 650, prvi opat v Meauxu v Franciji
• Alfred Ildefonz Schuster, bl., † 19 54, nadškof v Milanu
• Bononij, sv., † 1026, opat, ki je samotarsko živel v Egiptu in na gori Sinaj
• Didak Ventaja Milán, Emanuel Medina Olmos in 7 šolskih bratov, bl., † 1936, škofa in mučenci v Španiji
• Emanuel Medina Olmos, bl., † 1936, škof, mučenec v Španiji
• Feliks in Adavkt, sv., † ok. 304, mučenca v Rimu
• Fiaker, sv., † ok. 670, samotar z Irskega, umrl v Meauxu v Franciji
• Gvarin, sv., † 1150, opat in škof v Sionu v Švici
• Janez Juvenal Ancina, bl., † 1604, škof
• Marija Rafols, bl., † 1853, španska redovna ustanoviteljica bolniških sester
• Mihael Ghebre, bl., † 1855, misijonar in mučenec v Etiopiji
• Pamahij, sv., † 410, rimski plemič in spoznavalec
• Peter, sv., † ok. 1050, nešolani poznavalec evangelija v samoti v Laciji
• Rihard Leigh in tovariši, bl., † 1588, mučenci v Londonu v Angliji
• Šestdeset mučencev, sv., † 399, iz Severne Afrike

30. avgust

Prvi sad drugega vatikanskega koncila je Odlok o svetem bogoslužju. Bogoslužje je namreč ena bistvenih sestavin krščanskega življenja. Že v Apostolskih delih, zgodovini mlade Cerkve, beremo, da so bili prvi verniki »stanovitni v lomljenju kruha in molitvah«. Kmalu so molitve, ki so jih opravljali pri bogoslužnih shodih, zapisali in sčasoma so nastale bogoslužne knjige, ki so jih verniki varovali kot svetinje. To potrjuje tudi zgodba mučeništva današnjega godovnjaka svetega Feliksa na začetku četrtega stoletja.

Bil je škof v mestu Tibiuka v prokonzularni Afriki – v današnjem Tunisu – za časa rimskega cesarja Dioklecijana, zadnjega preganjalca kristjanov med cesarji. Leta 303 je izdal odlok, s katerim je kristjanom odvzel državljanske pravice in častne službe, prepovedal dajati svobodo krščanskim sužnjem, zapovedal sežgati svete knjige kris

tjanov in porušiti njihove bogoslužne stavbe. Odlok so razglasili po vseh pokrajinah prostranega cesarstva.

V začetku junija tega leta so ga razglasili tudi v mestu Tibiuki. Rimski upravitelj Magnilijan je sklical ugledne može, potem pa ukazal privesti duhovnika Apra in bralce božje besede. Vprašal jih je, če imajo božje knjige. Na njihov pritrdilni odgovor je zahteval, naj mu jih izročijo, da se sežgejo. Dejali so mu, da ima knjige pri sebi škof Feliks, ki je tisti dan šel v Kartagino. Ko se je škof vrnil v Tibiuko, ga je upravitelj Magnilijan velel privesti. »Škof Feliks, daj deščice in pergamente, kar jih imaš. Daj knjige, da se sežgo!« mu je rekel. Škof Feliks pa je odgovoril: »Bolje je, da zgorim jaz kakor božja pisma, ker je prav, Boga bolj poslušati kakor ljudi.« Ko ga ni mogel pregovoriti, ga je zvezanega poslal k prokonzulu v Kartagino. Ta ga je večkrat zasliševal in prepričeval, a vse zaman. Zaprl ga je v najbolj mračno ječo, uklenil ga je v najtežje verige, toda škof Feliks je vztrajno ponavljal: »Božje knjige imam, pa jih ne dam!« Prokonzul ga je poslal k svojemu nadrejenemu, ki pa tudi ni mogel škofa ne zlepa ne zgrda pripraviti do tega, da bi izročil svete knjige. Prefekt ga je poslal z ladjo pred cesarsko sodišče na italijanski polotok. Zaprli so ga h konjem, da se jim je valjal pod nogami.

V mestu Venuzija na jugu Italije je dal tamkajšnji prefekt Feliksa privesti predse in mu rekel: »Feliks, zakaj ne daš Gospodovega pisma? Ga morda imaš?« Feliks je odgovoril: »Imam, pa ga ne dam!« Prefekt je ukazal: »Usmrtite Feliksa z mečem!« Škof Feliks je na glas rekel: »Hvala ti, Gospod, da si me milostno rešil!«

Starokrščanski spis Kristusovi mučenci poroča, da so ga peljali na morišče tretji dan pred septembrskimi kalendami, kar je po našem koledarju 30. avgusta, ko se je "celo luna spremenila v kri". Škof Feliks je povzdignil oči proti nebu in molil: »Bog, zahvalim te! Šestinpetdeset let imam na tem svetu. Čisto sem živel, evangelij ohranil, vero in resnico oznanjeval. Gospod, Bog nebes in zemlje, Jezus Kristus, svoj tilnik uklonim za žrtev tebi, ki si na vekomaj. Tvoja je slava in veličastvo na vekov veke. Amen.«

Današnji svetnik je eden od nebeških zavetnikov tistih, ki jim je ime Feliks ali Srečko, kar ime Feliks po naše pomeni. Zaradi tega lepega pomena je bilo ime Feliks v starokščanskem času zelo pogosto in v svetniškem koledarju katoliške Cerkve je okrog devetdeset svetih Feliksov.

• Adelf, sv., 5. st., škof v Metzu
• Bazila, sv., 374. st., iz Sirmija (Sremska Mitroviča) v Panoniji
• Bronislava, bl., † 1259, redovnica premonstratinja iz Krakova na Poljskem
• Filonides, sv., † ok. 303, škof in mučenec na Cipru
• Janez iz Perugie in Peter iz Saksoferate, bl., † 1231, mučenca iz reda manjših bratov v Valenciji v Španiji
• Janez Krstnik (mučeništvo), sv.
• Marija od Križa (Ivana Jugan), bl., † 1879, redovna ustanoviteljica iz Rennesa v Franciji
• Mederik, sv., † ok. 700, duhovnik in menih
• Peter iz Saksoferate, bl., † 1231, mučenec iz reda manjših bratov v Valenciji v Španiji
• Rihard Herst, bl., † 1618, oče in kmet, mučenec v Lancastru v Angliji
• Sabina, sv., prva st., mučenka v Rimu
• Seb, sv., † ok. 693, saksonski kralj, menih
• Viktor, sv., 7. st., samotar v okolici Nantesa v Franciji

29. avgust

Evangelista Matej in Luka poročata, kakšno oceno je o današnjem slavljencu izrekel Jezus: »Resnično, povem vam: med rojenimi od žene ni vstal nobeden večji ko Janez Krstnik.« Janez je bil torej večji kot vsi očaki in preroki stare zaveze: prvim so bile dane obljube o Odrešeniku, drugi so Mesija napovedovali. Janez Krstnik pa je bil Mesijev predhodnik, videl ga je s telesnimi očmi, ga predstavil ljudstvu in ga tudi krstil. Razumljivo torej, zakaj Cerkev tega velikega moža proslavlja z dvema praznikoma, ki slavita njegovo dvojno rojstvo: 24. junija obhaja slovesni praznik njegovega rojstva za ta svet in za poslanstvo Jezusovega predhodnika, danes, 29. avgusta, pa se spominja njegovega mučeništva, njegovega rojstva za nebesa.

Glavna prošnja današnje maše pravi, da je bil Janez Krstnik 'glasnik rojstva in smrti' božjega Sina. Angleški duhovni pisatelj sv. Beda Častitljivi, ki je umrl leta 735, razlaga: »S svojim rojstvom je napovedal Kristusovo rojstvo, s svojim oznanjevanjem je naznanil Kristusovo oznanjevanje, s krstom je pričal za Kristusa. Končno je tudi s svojim trpljenjem prerokoval Kristusovo trpljenje ... Ni dvoma, da je Janez Krstnik pretrpel zapor in spone zaradi pričevanja za Odrešenika ... Sicer preganjalec ni zahteval, naj se Kristusu odpove, ampak naj se odpove resnici; vendar je umrl za Kristusa. Kristus namreč zatrjuje: Jaz sem resnica.«

Resnica, za katero je Janez Krstnik dal življenje, je bila moralnega reda. Zgodbo njegovega mučeništva poznamo iz evangeljskih poročil. Herod An tipa, četrtni oblastnik ali tetrarh v Galileji in Pereji, je vzel k sebi Herodiado, ženo svojega polbrata, ki je bila hkrati njegova nečakinja. Vsem, ki so imeli malo čuta za spodobnost, se je gnusilo, da se je Herod oženil z bratovo ženo, ko je ta še živel. Janez Krstnik pa je, zvest svoji preroški službi, neustrašeno stopil pred Heroda in mu v obraz

povedal: »Ni ti je dovoljeno imeti!« Evangelist Luka pa piše, da ga je grajal tudi zaradi vseh drugih hudobij. Herod ni imel ne poguma ne moči, da bi se spreobrnil, raje je božjega glasnika utišal: dal ga je vreči v ječo v nepristopni trdnjavi Maherunt ob Mrtvem morju.

Herod je Janeza spoštoval, še bolj pa se ga je bal. Bala se ga je predvsem Herodiada, ker je prerok ogrožal njen položaj. Ko je bil Janez že skoraj leto dni v ječi, je Herod v Maheruntu praznoval svoj rojstni dan. Tam se je zgodilo, kar slišimo v evangeliju današnje maše. Herodiadina hčerka Saloma je plesala pred Herodom in njegovimi gosti. Lepa deklica ga je tako očarala, da ji je – tudi od vina omamljen – obljubil vse, kar bi si želela. Deklica je bila le orodje Herodiadinega zlobnega naklepa: po materinem naročilu je zahtevala glavo Janeza Krstnika. Ta prošnja je Heroda zmedla, vendar se je hotel pokazati kot mož beseda in je dekličino željo izpolnil.

Janez Krstnik nas s svojo osebnostjo, s svojim javnim nastopom in s svojim mučeništvom prevzema zaradi svoje možatosti in poguma. Njegova vest mu je bila edino veljavno vodilo. Da bi ga prisilili k molku, so mu morali odsekati glavo. Staro ime današnjega godu je 'obglavljenje Janeza Krstnika', v ljudskem jeziku tudi 'Janez brez glave'.

• Aleksander, sv., † ok. 336, škof v Carigradu
• Avguštin, sv., † 430, škof in cerkveni učitelj
• Ezekija, sv., † 697 pr. Kr., judovski kralj
• Hermes, sv., 2. st., mučenec v Rimu
• Julijan, sv., 3. st., mučenec v Galiji
• Marija Azelija Guerin Martin, † 1877, mama sv. Terezije Deteta Jezusa
• Mojzes Egiptovski, sv., † ok. 400, puščavnik
• Pelagij, sv., 3. st., mučenec v Konstanci
• Terezija Bracco, bl., † 1944, mučenka sv. čistosti iz Vercellija v Italiji
• Vibijan, sv., 5. st., škof v Franciji
• Vicinij, sv., 4./5. st., prvi škof v Sarsini v Italiji
• Viljem Dean in 7 tovarišev, bl., † 1588, mučenci v Londonu

28. avgust

Svetemu Avguštinu, današnjemu godovnjaku, so po pravici dali naslov 'učitelj milosti'. To je bil v dvojnem pogledu: v njegovem življenju se je na čudovit način pokazala moč božje milosti, ki ga je iz zmot privedla do spoznanja resnice in mu dala poguma, da se je od grešnosti obrnil h krepostnemu življenju. Prav lastna življenjska izkušnja je dala Avguštinu tisto bistrovidnost, s katero v svojih spisih z izredno jasnostjo razlaga verski nauk o izvirnem grehu ter brani resnico o božji milosti, brez katere padli človek ne more iz svoje moči storiti nič zveličavnega.

Avrelij Avguštin se je rodil 13. novembra 354 v mestecu Tagaste v severnoafriški pokrajini Numidiji. Njegov oče Patricij je bil pogan, mati Monika pa kristjanka, pobožna in modra. Deček je kazal izredno nadarjenost pa tudi močna nagnjenja k slabemu, kakor priznava v svoji avtobiografiji Izpovedi.

Iskanje resnice ga je zaneslo v manihejstvo, verski sestav iz zmaličenega krščanstva in vzhodnih verstev. Ko mu je bilo dvajset let, je končal visoko šolo v Kartagini. Notranji nemir ga je gnal v Rim, kjer je ostal le pol leta. Dobil je mesto učitelja govorništva v Milanu. Ta sprememba je bila za Avguštinovo življenje odločilna: za Zmeraj se je ločil od manihejcev, v novem okolju pa je našel voditelje, ki so mu kazali pravo pot.

Prvi je bil milanski škof Ambrozij. Hodil je poslušat Ambrozijeve bleščeče govore. Avguština je privabljala oblika Ambrozijevih govorov, toda tudi njihova globoka vsebina je neopazno prodirala v njegovo srce. K temu je pripomogla tudi molitev matere Monike, ki je prihitela za njim iz Afrike v Milan. Avguštin je jasno čutil, kaj mu je storiti, toda poguma za odločilni korak ni imel.

Tedaj je vmes posegel Bog. Nekega dne je Avguštin iz sosednje hiše zaslišal pojoč otroški glas: »Vzemi in beri! Vzemi in beri!« Začutil je, da mu Bog po tem glasu veleva, naj vzame Sveto pismo in prebere mesto, ki se mu odpre. Odprlo se mu je Pavlovo Pismo Rimljanom, kjer je bral: »Ne v požrešnosti in pijanosti, ne v nečistosti in nesramnosti, ne v prepiru in nevoščljivosti, ampak nadenite si Gospoda Jezusa Kristusa in mesu ne strezite za poželji vost.« To se je zgodilo avgusta 386, o veliki noči naslednje leto ga je milanski škof Ambrozij krstil. Kmalu po krstu se je Avguštin s svojimi odpravil v Afriko. Med potjo je v rimskem pristanišču umrla mati Monika.

Ko je prišel v rojstno mesto Tagaste, je s prijatelji zaživel samostansko življenje po redu, ki je obsegal pobožne vaje in študij. Leta 391 ga je škof Valerij v obmorskem mestu Hiponu posvetil v duhovnika, da je namesto njega pridigal. Avguštin je bil odličen pridigar. Ohranilo se je okoli 500 njegovih pridig poleg govorov, v katerih je razlagal psalme in Janezov evangelij. Leta 396 je bil Avguštin izvoljen za škofa v Hiponu. Imel je velik vpliv ne samo v svoji škofiji, ampak s svojimi spisi tudi v Afriki in v vsej Cerkvi.

Med spisi sta – poleg govorov in pisem – najbolj znani knjigi Izpovedi, ki jih je napisal kmalu potem, ko je postal škof in spadajo med bisere svetovne književnosti, ter O božji državi, ki obsega 22 knjig. Avguštinovi spisi so zakladnica, iz katere še danes poleg teologov zajemajo filozofi, zgodovinarji, sociologi. Umrl je 28. avgusta leta 430, ko so mesto oblegali Vandali.