6. september

Sodite pravično in bodite dobri in usmiljeni drug z drugim! Vdove in sirote, tujca in ubožca ne stiskajte in nihče naj ne izmišlja zlega v svojem srcu zoper svojega bližnjega!« je go voril Bog svojemu izvoljenemu ljudstvu po preroku Zahariju. Toda njegovih besed niso poslušali, zato jim je Bog po istem preroku zapretil: »Kakor sem jaz klical, pa niso slišali, tako naj oni kličejo, ne da bi jaz slišal.« Po preroku Zahariju pa Bog sporoča tudi tolažljive besede, polne upanja: svojemu ljudstvu zagotavlja svojo odpuščajočo ljubezen.

Prerok Zaharija – njegovo ime pomeni 'Gospod se spominja' – je eden izmed dvanajstih svetopisemskih 'malih' prerokov: mali so v tem pomenu, da so njihovi spisi manj obsežni. Deloval je nekako od leta 520 do 518 pred Kristusom. Kazen babilonske sužnosti, ki je zadela izvoljeno ljudstvo zaradi nezvestobe sinajski zavezi, je minila. Perzijski kralj Kir je bil Judom naklonjen in je takoj ob nastopu svoje vlade leta 538 dal po vsej državi razglasiti, da se sme vsak Jud vrniti v svojo domovino. Tisti, ki so se vrnili, so našli doma same ruševine in neobdelano pokrajino. Pri obnavljanju jeruzalemskega templja so jih ovirali Samarijani, mešanci Izraelcev in poganskih Asircev. Ljudstvo je bilo malodušno: ali se bodo nad to peščico, kolikor se jih je vrnilo iz Babilonije, sploh izpolnile veličastne mesijanske obljube, ki so jih naznanjali preroki prejšnjih časov?

V tem težavnem obdobju je Bog svojemu 'izvoljenemu ostanku' poslal preroka Ageja in Zaharija. Ljudstvo sta navdvševala za obnovo templja, da tako dobijo ognjišče in žarišče za svojo versko in narodno prenovo. Prerok Zaharija, o katerem vemo le toliko, kolikor v svoji preroški knjigi mimogrede sam pove, že v svojem uvodnem govoru sporoča Gospodovo besedo: »Vrnite s k meni in tudi jaz se vrnem k vam!« Prerok se predstavi kot sin Barakija in vnuk Adona ali Idona, poglavarja vplivne duhovniške rodovine, ki se je vrnila iz babilonskega ujetništva z Zorobabelom. Po letu njegovega nastopa moremo sklepati, da je bil rojen v ujetništvu.

Prerok Zaharija v svoji knjigi, ki v sedanji obliki obsega štirinajst poglavij, poudarja praktično življenje po veri in nravnosti, po pravilih pravičnosti in ljubezni. Žalostne izkušnje iz predujetniške dobe naj bodo nauk in opomin za sedanji, poujetniški rod. Izražanje preroka Zaharija je tudi nam v novi zavezi večkrat temno in nejasno. Deloma tudi zato, ker se še do sedaj niso izvršili vsi dogodki, ki jih napoveduje. Knjiga obsega dva dela, ki sta si časovno precej blizu. Prvi del je lažje umljiv, drugi pa je bolj skrivnosten.

Omeniti velja nauk preroka Zaharija o angelih, božjih poslancih, ki preroku posredujejo božja naročila za ljudstvo. Od odlomkov iz njegove knjige, ki so vključeni v bogoslužna berila, so najbolj znani tisti, ki govorijo o Bogu kot dobrem pastirju, ostro pa grajajo ničvredne pastirje, ki zaupane jim črede ne pasejo, temveč jo zrejo. Tik pred odhodom v trpljenje in smrt je Jezus svojim učencem napovedal, da se bodo tisto noč vsi pohujšali nad njim in to utemeljuje z besedami preroka Zaharija: »Udaril bom pastirja in razkropile se bodo ovce črede.«

Znamenita je Zaharijeva prerokba o Kristusu, mesijanskem Kralju, ki bo narodom naznanil mir: »Njegovo kraljestvo bo segalo od morja do morja, od veletoka do kraja zemlje« (9,8–10).

• Akont, sv., prva st., mučenec v rimskem pristanišču
• Alpert, sv., † ok. 1073, duhovnik škofije Tortona v Italiji
• Bebaja, sv., 2. st., mučenka v Edesi - glej Tutael in Bebaja
• Bertin, sv., † ok. 698, opat v Sithiu v Franciji
• Gentilis a Matelica, bl., † 1340, manjši brat in mučenec v Perziji
• Herkulan, Tavrin in Akont, sv., prva st., mučenci v rimskem pristanišču
• Jordan, sv., 12. st., opat v Pulsanu v Italiji
• Terezija iz Kalkute, sv., † 1997, redovnica
• Tavrin, sv., prva st., mučenec v rimskem pristanišču
• Terezija Bojaxhiu, glej sv. Terezija iz Kalkute
• Tutael in njegova sestra Bebaja, sv., 2. st., mučenca v Edesi
• Urban in tovariši, sv., † 370, mučenci v Carigradu
• Viktorin, sv., prva st., mučenec v San Vittorinu v Italiji
• Viljem Browne, bl., † 1605, mučenec v Angliji

5. september

5. septembra 1997 je umrla žena, simbol ljubezni do bližnjega, ki jo je ves svet poznal kot Mater Terezijo. Če bi še veljali običaji prvih stoletij, bi jo že lahko uvrstili v krščanski koledar, ne bo pa odveč, da jo uvrstimo med kandidate za svetništvo prav na dan njenega rojstva za nebesa.

Albanka Agnes Gonxha (rožni popek) Bojaxhiu se je rodila 26. (27.?) avgusta 1910 v Skopju - takrat turškem mestu. V gimnaziji je začutila misijonski poklic, vstopila je v družbo loretskih sester, postala Marija Terezija Deteta Jezusa, se nekaj časa na Irskem učila angleščine in ob koncu leta 1928 že prišla v Colombo v Indiji. V Darjeelingu pod Himalajo je opravila noviciat. Že leta 1931 je prišla v Bengalijo. V Kalkuti je diplomirala in leta 1934 postala učiteljica, leta 1937 pa je izrekla večne zaobljube. Takrat in pozneje je bila v rednih stikih s slovenskimi misijonarji v Indiji. Vse je kazalo, da bo ostala profesorica in vzgojiteljica. Leta 1946 je začutila, da jo Bog kliče v drugačno delo, apostolat med ubogimi v Kalkuti. Indija je leta 1947 dosegla neodvisnost, Tereziji pa so predstojniki dovolili, da je začela poseben apostolat z dovoljenjem, ki je iz Rima prišlo 7. avgusta 1948. Takoj je opravila bolničarski tečaj, oblekla indijski sari, ki jo je spremljal do smrti in ki je redovna obleka njenih sester, misijonark ljubezni. Že jeseni 1950 je iz Rima dobila potrjena pravila nove družbe, 7. oktobra je nadškof razglasil ustanovitev prvega samostana, v katerem je bilo dvanajst sester. Kmalu je bilo sester sto in več. Leta 1954 je Mati Terezija odprla prvo hišo za umirajoče v Kalkuti, nato drugo za zavržene otroke, za gobavce.

Od leta 1959 dalje so se množile njene ustanove najprej v drugih mestih Indije, leta 1965 že v Venezueli, nato v Peruju, leta 1968 pa na povabilo papeža Pavla VI. tudi v Rimu. Pavel VI. se je srečal z njo že leta 1964 na evharističnem kongresu v Bombayu, ko ji je podaril avtomobil, s katerim se je vozil. Sestre so klicali v čedalje več dežel, saj nikjer ni manjkalo ubogih. Leta 1970 je odprla noviciat v Londonu za sestre iz Evrope. V Zagrebu je odprla prvo hišo leta 1978. Takrat se je na Reki srečala tudi z urednikom Ognjišča, Francem Boletom. Nadškof dr. Alojzij Šuštar pa jo je povabil v Ljubljano, kamor je prišla junija 1980, ko je spregovorila tudi po maši v stolnici. V Ljubljani so njene sestre začele delovati 16. julija 1987, ko so se naselile na Ježici. Svetovna javnost ni ostala brezbrižna za delovanje misijonark ljubezni, stiki Matere Terezije s svetom so doživljali vrhunce ob podeljevanju mednarodnih nagrad, z vrhom v podelitvi Nobelove nagrade za mir leta 1979. Sprejela jo je, ker je (po njenih besedah) »odbor priznal, da so na svetu ubogi. In kaj je to? ... Le kapljica v oceanu trpljenja!« Ob nagradah in častnih doktoratih je ostala do smrti preprosta mati zavrženih in ubogih. Po smrti in ob pogrebu z državniškimi častmi indijske države je z neposrednim televizijskim prenosom ves svet začutil, da so na svetu ljudje, ki zaradi božje ljubezni hočejo lajšati vsakovrstno trpljenje. Splošno mnenje je bilo, da bi jo pred tisoč leti, ko še ni bilo urejene zakonodaje, takoj začeli častiti kot svetnico. Papež Janez Pavel II. je še pred drugo obletnico smrti 21. aprila 1999 dovolil, da se izjemoma že lahko začne postopek za beatifikacijo, čeprav še ni preteklo 5 let od smrti. 19. oktobra 2003, na misijonsko nedeljo, je bila prišteta med blažene.

• Bonifacij I., sv., † 422, papež
• Brigita Jezusova (Morello), bl., † 1679, redovna ustanoviteljica iz Piacenze v Italiji
• Fredald, sv., 9. st., škof in mučenec v Mendu v Franciji
• Ida, sv., † 825, frankovska grofica
• Irmgarda (Irma), sv., † po 1082, grofica, dobrodelnica in samotarka v Süchtelnu v Nemčiji
• Kaletrik, sv., † 1547, dominikanec iz Cunea v Italiji
• Marcel, sv., prva st., mučenec v Chalon sur Saone v Franciji
• Marija Devica Tolažnica
• Marija od sv. Cecilije (Dina Belanger), bl., † 1929, kanadska pianistka, nato redovnica
• Marija Stella Mardosewicz, bl., † 1943, in 10 sosester iz Belorusije, mučenke
• Marin, sv., 4. st., diakon iz Riminija v Italiji
• Mojzes, sv., stara zaveza, prerok
• Ocean, sv., prva st., mučenec v Nikomediji
• Robert Schuman, † 1963, politik
• Rozalija iz Palerma, sv., † 1166, devica
• Rozalija iz Viterba, sv., † 1252, devica
• Ultan, sv., † ok. 657, škof na Irskem

4. september

Tudi jaz sem rožica, v božji vrtec vsajena,« poje dekle v naši ljudski pesmi Rožic ne bom trgala. V božjem vrtu – na tem svetu so rože najrazličenjših barv in vonjav. To smo mi ljudje. Nekateri pod soncem božje milosti dosežejo popolno lepoto in milino. To so svetniki in svetnice. Današnja svetnica je 'božja roža' tudi po imenu, kajti ime Rozalija po naše pomeni 'roža' in 'lilija'.

Najstarejši življenjepisi te svetnice, ki je bila najbrž bazilijanska redovnica, so nastali šele kakšnih štiristo let po njeni smrti, zato se nanje ni povsem zanesti. Iz njih bi se dalo izluščiti nekaj dejstev. Rozalija iz Palerma je živela v 12. stol. na otoku Siciliji. Rojena je bila okoli leta 1130 v mestu Palermo, kjer je imel svoj dvor sicilski kralj Roger II. Po materi je bila Rozalija v sorodu z njim, njen oče grof Slnibald pa je bil gospodar nad mestecema Coschina in Rosa. Rozalija se je razcvetela v pravo rožo. Vzgajali so jo kot kraljično. Ko je kazalo, da bo dobila bogatega ženina, pa se je pred snubci umaknila v samoto. Naselila se je v votlini na Monte Reale (Kraljevski gori) nad mestecem Coschino. S seboj je vzela le razpelo (križ) in nekaj nabožnih knjig. Tam je živela v strogi pokori in v prisrčnem duhovnem združenju z Bogom.

Zdelo se ji je, da je preblizu ljudi, zato se je umaknila v še bolj divjo in skoraj nepristopno skalnato votlino na gori Monte Pelegrino (Romarski gori), od koder je zrla dol na Palermo. Tam je živela še bolj spokorno. Umrla je po šestnajstih letih samotnega življenja na današnji dan okoli leta 1166, stara nekaj nad trideset let. Ko so čez več let slučajno našli njeno truplo, je bilo nestrohnjeno. Pravijo, da ga je apnenčasta voda, kapljajoča s stropa, obdala s tanko plastjo prozornega kamna. Glavo je imela naslonjeno na desno roko, v levi je držala križec. Kar v votlini so ji napravili grob.

Ko je leta 1624 v Palermu divjala kuga, so njene posmrtne ostanke prenesli v mestno stolnico, kjer počivajo še danes. Od tedaj jo častijo kot zavetnico proti kugi. Je pa tudi zavetnica mesta Palerma. Popotnika, ki se pripelje v mesto z ladjo, v pristanišču že od daleč pozdravlja njen kip z iztegnjenimi rokami. Na njen god imajo v Palermu vsako leto procesijo z njenim kipom. Domačini in otoški romarji posebno radi obiskujejo votlino na gori Monte Pelegrino, kjer se je Rozalija Jezusu na ljubo odrekla posvetni ljubezni in prijetnostim dvornega življenja, ko je izbrala življenje v molitvi in pokori.

Svetnico upodabljajo kot puščavnico v rjavi obleki in z razpuščenimi lasmi, z vencem belih rož na glavi, z razpelom in mrtvaško glavo v rokah ali opasano s spokorno verigo.

Rozalija je pri nas zelo pogosto žensko ime. Manj razširjene, redke ali zelo redke so različice: Roza, Rozina, Rozika, Roža, Rozi, Rozka, Rozalka, Zalka, Zala, Žalika, Lija, Rožamarija, Rozana, Rožana, Rožica, Rožina, Rosita, Rosvita.

Najprej se vam, dragi bralci, najlepše zahvaljujem za tako dober odziv na naše poletne akcije. Vključno s ponudbami podobic. Akciji Sestavi košarico in Žepna knjiga Ognjišča, v katerih smo vam ponudili poseben popust, se s koncem avgusta končata. Pestro ponudbo podobic pa si lahko ogledate na naši spletni strani. Preveč prostora bi namreč vzelo, če bi vam želeli v vsaki številki Ognjišča predstaviti vse podobice. Smo pa to naredili v avgustovski številki na str. 58. in 59.

Septembra začnemo šolsko pa tudi pastoralno leto. To se pozna tudi v naši ponudbi knjig. Tako vam na str. 59 predstavljamo nekaj knjig za mlade, primerne kot gradivo za mladinska veroučna srečanja, pa tudi za osebno branje. Za veroučna srečanja pa tudi za osebno rast bo zelo koristno branje Katekizma katoliške Cerkve za mlade - YOUCAT. Več o njem sli lahko preberete na str. 93. Katekizem za mlade je izdala Slomškova založba. To založbo bo zaradi znanih težav mariborske nadškofije 1. septembra prevzela naša založba. S prevzemom te založbe in Slomškovih knjigarn v Mariboru in Ptuju smo želeli rešiti pomembno dejavnost izdajanja in širjenja verskih knjig in drugih izdaj.

Poleti je izšla knjiga Zasvojenost z igrami na srečo. Igre na srečo so razširjena oblika zabave. Nekateri ljudje pa na žalost prestopijo mejo in postanejo zasvojeni z igranjem. Knjiga dokazuje, da tudi to zasvojenost lahko premagamo. Knjiga bo zato koristna ljudem, ki menijo, da se oni ali njihovi najbližji preveč posvečajo igranju in bi se te zasvojenosti radi rešili.

Knjiga o zasvojenosti z igralništvom je izšla v zbirki Življenjske smernice. Sorazmerno nova zbirka ponuja odgovore na pereča življenjska vprašanja in jih poskuša reševati. Doslej so v zbirki izšle te knjige: Poti skozi depresijo; Žalovanje – moč in upanje ob izgubi ljubljenega človeka; Kaj se zgodi po smrti; Motnje hranjenja; Zakon, ki osrečuje in Kaj je smisel božiča?. V zbirki pripravljamo pa tudi nekaj drugih knjig, kot odgovore na probleme sodobne družbe.

Kot že nekaj let ob koncu poletja je reviji Ognjišče priložena položnica za akcijo Karitas Za srce Afrike. S sredstvi, nabranimi pri tej akciji, pomagamo potrebnim, zlasti otrokom in družinam v osrednji Afriki. Vemo, da ste mnogi bralci sami v stiski, zato nas preseneča, da številni s svojimi, pa čeprav skromnimi prispevki, pomagate tudi oddaljenim ljudem v stiski. Sredstva, zbrana pri tej akciji, gotovo pridejo v prave roke, saj jih Karitas deli potrebnim s pomočjo slovenskih misijonarjev. Tako se ne dogaja, kakor pri številnih drugih človekoljubnih organizacijah, da precejšen del sredstev porabijo za organizacijo samo. Več o tem, kaj je bilo narejenega s sredstvi, ki ste jih zbrali, si lahko preberete na str. 20.

Že prejšnji mesec smo vam napisali, da poleti dobimo knjige, ki jih tiskamo v tujini. To so zlasti otroške knjige. Tako smo ob koncu poletja dobili štiri knjige. Obširneje jih bomo predstavili v prihodnjih številkah Ognjišča, saj so prav te knjige pomemben del naše ponudbe za miklavževo in božično obdarovanje.

Pravzaprav ne gre za žival – pod tem zanimivim skavtskim imenom se skriva pridna, uspešna in vsestransko aktivna Ana Grahor. Letos je bila izbrana za Naj prostovoljko 2012, kar je že samo po sebi lep dosežek. V prostem času se poleg prostovoljstva ukvarja tudi z glasbo. Ves ostali čas ji vzame študij – še malo in dokončala bo šestletni študij medicine. Če bo vse prav, bo svoje poklicno področje nadaljevala v smeri pediatrije, pravi. Ta želja v njej tli že od konca osnovne šole. Torej bo z otroki delala kot skavtinja in kot zdravnica. Sta morda skoraj dve desetletju skavtstva tisto, kar je Ano tako oblikovalo?

Ko so se moje poletne počitnice zaključevale in je bilo pred menoj novo šolsko leto, sem v sebi vedno čutil neko vznemirjenje, ker sem se spet srečal s sošolci, ker je vsako leto nekdo nov prišel v razred, mnogokrat ga je tudi kdo zapustil. Na urniku se je mogoče pojavil nov predmet, o katerem sem do takrat samo poslušal od starejših prijateljev. Skupaj z mami sem se znašel v vrtincu kupovanja zvezkov in učbenikov, pravzaprav se zelo dobro spomnim vstopa v knjigarno, kjer je bila zelo velika gneča ljudi z raznimi željami, in listkov v rokah, na katerih je pisalo, kaj potrebujem.

Če danes pogledam nazaj, me nihče ni nikoli opomnil: »Veš, Robi, v letu, ki je pred tabo, si je pomembno zadati cilje. Če boš naletel na kakšno oviro, se zavedaj, da je tam zato, da jo premagaš, ker se na poti šolanja učiš srečati tudi z neprijetnimi stvarmi, kot je lahko tudi učenje, da ne bežiš od njih, ampak ob njih spoznavaš tudi samega sebe.« Nihče me nikoli ni opominjal na to, ker se jim je mogoče zdelo samoumevno, da to že vem. Velikokrat mi je tudi primanjkovalo odločnosti. Če sem si med počitnicami zadal, da se bom v naslednjem šolskem letu redno učil, je moja obljuba zelo kmalu splavala po vodi, ker me je zapeljala goljufiva kača.

Med pogovorom s slepimi in slabovidnimi, ki so se spominjali svojih vstopov in korakov v šolskih dneh, sem imel pred očmi, kako dobrodošla je lahko spodbuda, da se mladi v šoli vzgajajo za vrednote življenja. Mogoče bi kdo vzdihnil, da gre za temo primata vzgoje ali izobraževanja na drugi strani. V mislih imam zgolj spodbudo k občutljivosti za sočloveka. Koliko bomo v tem šolskem letu drug drugega spodbudili, da bi bili občutljivi za sočloveka? Ne samo tekmovalnost, kdo bo imel najboljše ocene, ampak kdo bo opazil, kaj se dogaja s sošolci in učitelji oz. profesorji, kdo se bo najbolj iznajdljivo učil občutljivosti za sočloveka.