• Angel Avguštin Mazzinghi, bl., † 1431, karmeličan iz Firenc v Italiji
• Armagil, sv., 6. st., samotar v francoski Bretagni
• Fambald, sv., 6. st., samotar v škofiji Laval v Franciji
• Lovrenc Loricati, bl., † 1243, spokornik in samotar v Subiacu v Italiji
• Magdalena, bl., † 1620, mučenka na Japonskem
• Marija Sagrario (Moragas Cantareros), bl., † 1936, karmeličanka, mučenka
• Petra od sv., Jožefa (Perez Florido), bl., † 1906, redovna ustanoviteljica iz Barcelone
• Radulf de Fusteia, bl., † 1129, duhovnik v francoski Bretagni
• Rok, sv., † 1327, romar
• Roza Wang-Hoei, sv., † 1900, kitajska mučenka v boksarski vstaji
• Štefan, sv., † 1038, madžarski kralj
• Štefan Ogrski, sv., † 1038, kralj
• Teodor, sv., 4. st., prvi škof v Vallisu v Švici

16. avgust

Večina romarskih cerkva pri nas je Marijinih, nekaj pa je tudi takih, ki so posvečene svetnikom, katerim so se naši verni predniki priporočali kot priprošnjikom v sili. Med te spada tudi današnji godovnjak sveti Rok, ki ima na slovenskih tleh precej cerkva, povečini podružnic. Njegovo značilno podobo ali kip, ko kaže kužno rano na svojem stegnu in mu pes prinaša kruha v gobcu, vidimo na številnih stranskih oltarjih in znamenjih. Ta podoba pove, da je Rok zavetnik proti kužnim boleznim; še danes pa se mu priporočajo bolniki, ki imajo rane ali pa bolne noge.

Nekdanje čase so pobožni verniki po velikem šmarnu romali vselej k sv. Roku. Na Slovenskem sta najbolj sloveli božji poti sv. Roka v Dravljah pri Ljubljani in v Brežicah. V Brežice so k sv. Roku priromali tudi iz sosedne Hrvaške, kajti ta svetnik je hrvaški deželni patron. Cerkev sv. Roka v Dravljah pa je bila na današnji dan cilj velike ljubljanske procesije, ki se je vila od stolnice vse do Dravelj in se je vanjo vključilo po več tisoč ljudi. Ko je leta 1644 in 1645 v Ljubljani divjala kuga in je samo v Dravljah v štirinajstih dneh pobrala več kot sto ljudi, so se zaobljubili, da postavijo cerkev sv. Roku v čast in to obljubo že leta 1646 izpolnili. Procesija pa je bil prvič leta 1683. Zdaj procesije ni več, še vedno pa je na god sv. Roka v Dravljah cerkveno žegnanje. Zelo slovesno so obhajali 'šagro' sv. Roka v Kozani v Brdih. Podružno cerkev sv. Roka ima tudi Izola in sicer od leta 1849. Tedaj je v okolici razsajala kolera, Izoli pa prizanesla in ljudstvo je sklenilo obnoviti cerkev sv. Lovrenca ter jo posvetiti sv. Roku.

Zanesljivih virov o življenju tega priljubljenega svetnika nimamo. Legendarno poročilo iz 15. stol. pove o njem, da se je rodil okoli leta 1295 v mestu Montpellier v južni Franciji. Zgodaj je osirotel, razdal svoje veliko premoženje revežem in se leta 1317 odpravil na božjo pot v Rim. Po Italiji je takrat razsajala kuga, ki so jo zanesli mornarji z Vzhoda. Ljudje so trumoma obolevali in umirali. Rok se je na svoji romarski poti ustavil v več krajih, kjer je stregel kužnim bolnikom. Tudi v Rimu je delal tako in številne je ozdravil tako, da jih je prekrižal. Ko se je vračal domov, je v Piacenzi na severu Italije še sam zbolel. Najprej je ležal med bolniki, potem pa se je mukoma zavlekel v gozd ter se naselil v zapuščeni koči. Tam ga je s pijačo krepčal angel, iz bližnjega gradu pa mu je pes prinašal kruh in meso. Po angelu čudežno ozdravljen, se je Rok vrnil v domače mesto, ki je bilo takrat vpleteno v vojsko s sosedi. Bil je tako spremenjen, da ga nihče ni prepoznal. Sam pa tudi ni hotel povedati kdo je, niti tedaj, ko so ga meščani obdolžili vohunstva in ga zaprli v ječo, kjer je po petih letih umrl 16. avgusta 1327.

Svetniku se priporočajo zoper razne nalezljive bolezni, proti bolečinam v nogah, kolenih, proti oteklinam, proti steklini in živinski kugi. Kot zavetnika ga časte zdravniki (predvsem kirurgi), lekarnarji, kmetje, jetniki, grobarji in drugi.

• Alfrid, sv., † 874, škof v Hildesheimu v Nemčiji
• Alipij, sv., † ok. 430, škof v Tagasti v Afriki, učenec sv. Avguština
• Arduin, sv., † 1009, duhovnik iz Riminija
• Atanazija, sv., 9. st., vdova in samotarka na otokih Egina
• Evtihijan, sv., 2./3. st., mučenec v Nikomediji
• Filip, sv., 2./3. st., mučenec v Nikomediji
• Haimo Taparelli, bl., † 1495, italijanski dominikanec
• Izidor Bekanja, bl., † 1909, afriški laik iz Zaira, trpin v bolezni in mučenec
• Julijana a Busto Arsitio, bl., † 1501, devica v redu sv. Avguština
• Marijino vnebovzetje
• Rupert, bl., † 1145, opat v Ottobeuronu v Nemčiji
• Simplicijan, sv., † 401, škof v Milanu
• Strato, Filip in Evtihijan, sv., 2./3. st., mučenci v Nikomediji
• Štefan, sv., † 1038, madžarski kralj (15. avgust, god 16. avgust)
• Vincencij Soler Munarriz in 6 tovarišev, bl., † 1936, redovniki, mučenci v Španiji (26. julij, Vincencij 15. avgust)

15. avgust

Slovesni praznik Marijinega vnebovzetja, ki ga obhajamo danes, spada med najstarejše Marijine praznike. Nastal je v Jeruzalemu, kjer je bila cerkev 'Marijinega počivališča' na poti v Betlehem, kjer je rodila Jezusa. Med kristjani je od naj starejših časov vladalo prepričanje, da Marija ob koncu svojega življenja ni umrla, temveč samo 'zaspala' ter bila potem z dušo in s telesom vzeta k Sinu. Praznovanje Marijinega poveličanja je bilo že v 5. stoletju razširjeno tudi na Zahodu. Versko resnico o Marijinem vnebovzetju – da je bila vzeta v nebesa z dušo in s telesom – je slovesno razglasil papež Pij XII. 1. novembra 1950, na praznik Vseh svetnikov. Ta datum, ki je poleg češčenja svetnikov, naših poveličanih bratov in sester, posvečen tudi spominu naših rajnih, je izbral z namenom, da se poudari resnica o vstajenju mrtvih in večnem življenju. Oboje izpovedujemo v Veri, ki jo molimo.

Pri Slovencih je praznik Marijinega vnebovzetja izredno priljubljen in ima različna imena. Največkrat mu pravimo veliki šmaren, pogosto velika maša, nekoliko redkeje velika gospojnica. Vsa ta in še druga imena hočejo poudariti, da je to eden največjih Marijinih praznikov. Zelo pomenljivo je, da so bile najstarejše cerkve v tistih krajih, kjer se je krščanstvo med Slovence širilo iz Ogleja, vse posvečene Mariji vnebovzeti.

Bogoslužna imena, ki so jih pridevali današnjemu prazniku, so bila zelo različna. 'Vnebovzetje' je bilo sprva zelo redko, kajti kristjani na Vzhodu, kjer se je praznik najprej uveljavil, raje govorijo o Marijinem 'zaspanju', 'preselitvi' ali 'odhodu' Jezusove matere. Vsebina praznovanja pa je od vsega začetka Marijin 'odhod' s tega sveta. Misel na smrt je bila pri praznovanju temeljna, vendar pa se ne ustavi pri smrti sami, temveč gre k poveličanju – k zmagoslavnemu Marijinemu vstopu v nebesa in k sredniški vlogi, ki jo Marija poslej izvršuje v nebesih.

Na današnji praznik je zato pri številnih Marijinih božjepotnih svetiščih, tako na gosto posejanih po slovenski zemlji, glavni romarski shod. Romarski shodi so bili in so v glavnem še vedno pričevanja zaupne vernosti slovenskih ljudi. Dobro čutijo, da je Marija mati in da kot taka ve, kaj njeni otroci potrebujejo. Njihove prošnje posreduje svojemu vsemogočnemu Sinu.

Duhovni pisatelj Franc Sodja ob današnjem prazniku razmišlja: »Marijino poveličanje je zmagoslavje ljubezni: ljubezni Marije do Jezusa, ljubezni Jezusa do Marije ... Praznik tolažbe in poguma. Marija je do zmagoslavja šla prek Kalvarije. Imeti moram pogum živeti, pa tudi pogum umreti ... Če sem Marijin otrok, potem moram biti, ker stopam naproti cilju, ki ga je Marija že dosegla, najsrečnejši človek na svetu. Tudi jaz grem poveličanju naproti. Na pragu večnosti me čaka moja Mati Marija.«

Ime Marija je v raznih oblikah najbolj razširjeno ime pri nas in tudi po svetu. Marijinih praznikov je veliko, zato so tudi godovi tistih, ki jim je ime Marija, Marica, Maja, Marička, Marinka, Mici, Micka, Minka, Mirjam in še kako drugače, razpodeljeni na različne dneve. Veliko pa jih goduje na današnji praznik.

• Anton Primaldi in tovariši, bl., † 1480, mučenci v Hidruntu v Apuliji v Italiji
• Arnulf, sv., † 1087, škof v Soissonu v Franciji
• Demetrij, sv., † ok. 304, mučenec
• Eberhard, bl., † 958, opat v samostanu Einsiedeln v Švici
• Elizabeta Renzi, bl., † 1859, devica iz Emilije v Italiji
• Evzebij, sv., 4./5. st., utemeljitelj cerkve tega imena na Eskvilinu v Rimu
• Fahanan, sv., 6. st., škof in opat na Irskem
• Feliks in Fortunat, sv., 2./3. st. ?, mučenca iz Vicenze in Ogleja
• Fortunat, sv., 2./3. st.?, mučenec v Ogleju
• Maksimilijan Kolbe, sv., † 1941, minorit, mučenec
• Marcel, sv., † ok. 390, škof in mučenec v Apameji v Siriji
• Ursicin, sv., 4. st., mučenec v Iliriku
• Verenfrid, sv., † ok. 760, duhovnik in misijonar v utrechtski škofiji

14. avgust

Prosim vas, pokažite mi svetnika v koncentracijskem taborišču! Svetnika, pravega, takega, ki bi svojega bližnjega cenil bolj kot samega sebe!« To je od poljske pisateljice Marije Winowske zahteval prijatelj ki je zaradi grozot, prestanih med vojno, izgubil vero v Boga in v človeka. V odgovor je Winowska napisala življenjepis očeta Maksimilijana Kolbeja, redovnika minorita, ki je v taborišču smrti Oswiencim (Auschwitz) umrl namesto sojetnika. Slovenska izdaja, ki je izšla pod naslovom Moč ljubezni v visoki nakladi 30.000 izvodov v zbirki Žepna knjižnica Ognjišča, je bila hitro razprodana. To priča, da je oče Maksimilijan, ki je bil 17. oktobra 1971 razglašen za blaženega, 10. oktobra 1982 pa za svetnika, res svetnik za naš čas.

Njegovo krstno ime je bilo Rajmund (Rajko) in rodil se je revnima tkalcema v kraju Zdunska-Wola v vzhodni Poljski 7. januarja 1894. Po otroštvu v domači hiši je vstopil k redovnikom minoritom, kjer je dobil ime Maksimilijan, ki ga je proslavil s svetništvom. Študiral je najprej v Krakovu, nato pa v Rimu, kjer je resno zbolel za jetiko, a je kljub temu redno doštudiral. Do leta 1919, ko je bil posvečen v duhovnika, je dosegel dva doktorata: iz filozofije in teologije. Dve leti poprej, leta 1917, je začel navidez neznatno, dejansko pa ogromno delo, ko je ustanovil 'vojsko Brezmadežne', katere člani naj bi bili res dejavni in misijonarski kristjani.

Ko se je vrnil na Poljsko, je imel v Krakovu zelo obiskane verske konference. Leta 1921 je začel izdajati listič Vitez Brezmadežne. Sprva je bil razmnožen ciklostilno, potem pa je dobil star tiskarski stroj in veliko noči ga je vrtel sam. Leta 1927 so na podarjenem zemljišču blizu Varšave začeli graditi naselje barak, imenovano Niepokalanow – mesto Brezmadežne. To je bila zgledna meniška republika: tu je v slogi delalo 6 redovnih očetov in 700 bratov, ki so bili strokovnjaki v tiskarski stroki. Njihova tiskarna je bila takrat najsodobnejša v Evropi. 'Direktor' oče Maksimilijan je stanoval v silno skromni sobi. Skupaj s svojimi delavci je vsak dan nekaj ur molil. In v tem je skrivnost njegovega uspeha.

Leta 1930 je 'skočil' na Japonsko. Brez denarja, brez zvez, brez znanja jezika. Čez mesec dni je izšla prva številka Viteza Brezmadežne v japonščini. Kmalu je na pobočju zunaj mesta Nagasaki – kakor bi slutil, da bo na mesto padla atomska bomba – zrasel japonski Niepokalanow, ki stoji še danes.

Leta 1939 je Hitlerjeva vojska zasedla Poljsko. Skupaj z drugimi prebivalci Niepokalanowa je bil v zaporih tudi oče Maksimilijan. Vrnili so se na praznik Brezmadežne, 8. decembra 1940. 17. februarja 1941 je prišel oddelek esesevcev. Odpeljali so očeta Maksimiljana. Najprej v zapore Pawiak, nato pa v taborišče smrti Oswiencim (Auschwitz). Ko je proti koncu julija pobegnil neki taboriščnik, je moralo deset drugih jetnikov v 'bunker lakote', kjer so počasi 'zveneli kot tulipani'. Namesto družinskega očeta Franca Gajowniczeka se je ponudil oče Maksimilijan. Žrtev je bila sprejeta. Umrl je kot zadnji, 14. avgusta 1941 na predvečer praznika Marijinega vnebovzetja. Od svoje 'Mamice', kakor je imenoval Marijo, je prejel dva venca: belega za čistost življenja in rdečega za mučeništvo.

Čuk S., Pričevalec evangelija, v: Ognjišče (2007) 8, str. 84.

• Antioh, sv., † ok. 500, škof v Lyonu v Franciji
• Benild, sv., † 1862, šolski brat v Sauguesu v Franciji
• Gertruda, bl., † 1297, opatinja premonstratinj v Altenbergu v Nemčiji
• Hipolit, sv., † 235, škof in mučenec
• Jakob Gapp, bl., † 1942, tirolski duhovnik marist, mučenec
• Kasijan, sv., † ok. 300, mučenec v Imoli
• Ludolf, sv., † 983, opat samostana Corbie v Franciji
• Maksim, sv., † 662, spoznavalec in vodnik k duhovnemu življenju
• Marko iz Aviana, † 1699, kapucinski pridigar
• Poncijan in Hipolit, sv., † 235, škofa in mučenca
• Radegunda, sv., † 587, kraljica, redovnica
• Vigbert, sv., † ok. 745, duhovnik in opat v Fritzlarju v Nemčiji
• Viljem Freeman, bl., † 1595, duhovnik in mučenec v Warwicku v Angliji

13. avgust

HIPOLIT je bil učenec sv. Ireneja in je deloval kot duhovnik in učitelj v Rimu. Bil je bister, nekoliko vihrav, častihlepen in trmast, zaradi česar je imel vse življenje hude težave in boje s svojo okolico in s samim seboj. V boju s tedanjimi krivoverci je bil silno oster, a se v preveliki vnemi tudi sam ni mogel izogniti zmotam. V svojem glavnem in obsežnem delu – 10 knjig – z naslovom Philosophumena ali spodbijanje vseh krivih naukov je zavračal zmote monarhijancev, ki so učili, da je v Bogu ne le ena narava, marveč tudi le ena oseba in da so Oče, Sin in Sveti Duh le tri imena za eno in isto božjo osebo, ki se je v raznih dobah različno javljala. Hipolit je z vso silo zavračal zmoto, hkrati pa je sam zašel v zmoto, ker je učil nekakšno podrejenost druge in tretje božje osebe. S to zmoto je prišel v spor s papežem Zefirinom (198–217) in njegovim svetovalcem Kalistom, Zefirinovim naslednikom na apostolskem sedežu (217–222). Hipolit je šel celo tako daleč, da se je dal posvetiti za rimskega škofa in papeža (bil je prvi protipapež), imel je svojo duhovščino in svoje vernike. Povzročil je pravi razkol, ki je trajal še pod papežema Urbanom I. in PONCIJANOM, končalo pa ga je šele novo preganjanje kristjanov za časa vlade Maksimina Tračana (235–238). Ta je dal umoriti svojega prednika Severa Aleksandra (222–235) in je iz nasprotovanja do njega preganjal kristjane in jih dal mnogo pomoriti. Cesar Sever Aleksander je bil ves čas svoje vlade pod vplivom svoje matere, nadarjene in krščanstvu naklonjene Julije Mameje. Ta je imela zveze z Origenom in rimskim prezbiterjem Hipolitom in na njenem dvoru je bilo mnogo kristjanov, ki jih je Maksimin Tračan dal pomoriti. Dal je pomoriti tudi mnogo cerkvenih predstojnikov ali pa jih je poslal v pregnanstvo, med njimi tudi papeža Poncijana in nasprotnega papeža Hipolita. Skupaj ju je leta 235 izgnal na otok Sardinijo, kjer sta morala delati skupaj z največjimi zločinci v rudnikih. Silno duševno in telesno trpljenje ju je združilo. Hipolit se je spravil s papežem Poncijanom, kakor to izrecno omenja njegov nagrobni napis, ki mu ga je sestavil poldrugo stoletje pozneje papež Damaz. Hipolit in Poncijan strašnega napora in trpljenja nista prenesla in sta še isto leto umrla. Njuni trupli so kristjani prinesli v Rim, in ker se je Hipolit v pregnanstvu spravil s Cerkvijo, so ga obenem s Poncijanom častili kot mučenca. Poncijan se je v izgnanstvu odpovedal svoji časti 28. septembra 235 – to je po dnevu in mesecu prvi zanesljivi datum v zgodovini papežev.

Sv. Hipolit je poleg Origena najplodovitejši starokrščanski pisatelj. Sv. Hieronim slavi njegovo svetost in učenost, Janez Zlatousti pa ga imenuje 'vir luči' in 'sveti učitelj'. Njegove spise so zlasti na Vzhodu mnogo brali. Zanimivo je, da se je njegova razlaga preroka Danijela, ki jo je leta 202 spisal v štirih knjigah, v celoti ohranila le v staroslovenskem prevodu. V njeni 4. knjigi prvič beremo, da se je Jezus rodil 25. decembra. Cerkvenopravni in liturgični spis Apostolsko izročilo mnogi pripisujejo Hipolitu. V njem je zapisana sedanja kratka druga evharistična molitev, podroben opis katehumenata in posvetilna molitev za škofa, prevzeta v pokoncilski obred.

Hipolita so pokopali v grobnico ob Tiburtinski cesti (Via Tiburtina) 13. avgusta 235/36 in se na ta dan obhaja tudi njegov spomin. Poncijana pa so pokopali v papeško grobnico v Kalistovih katakombah in obhaja Cerkev njegov spomin od 8. stoletja dalje 19. novembra. Od 8. stoletja do leta 1969 je navajal Rimski misal 22. avgusta svetega mucenca, škofa Hipolita iz Porta, ki pa je istoveten s sv. Hipolitom iz Rima.

Sv. Hipolita upodabljajo kot rimskega vojaka z zastavo ali s sulico in ščitom; z mučeniskim orodjem, s krepelcem, z vrvjo in s pasom. Zgodovinsko najustreznejša je upodobitev, ki ga kaže sedečega na stolu, zraven sebe pa ima svoje spise. Hipolit je zavetnik mesta in škofije St. Pölten.