3. spetember

Za Leonom I. je Gregor I. drugi in edini papež, ki mu je zgodovina prisodila naslov Veliki. Zaslužil si ga je, ker je modro vodil krmilo Kristusove Cerkve v času, ko je stari vek prehajal v srednjega. Razumno je povzel pridobitve dotedanjih krščanskih stoletij in jih kot skrbno urejeno dediščino izročil prihodnjim. Bil je prvi papež iz vrst zahodnega meništva, zato je mogel benediktinskemu redu naložiti dolžnost misijonarjenja med novimi evropskimi poganskimi narodi. Zapustil je globoke duhovne spise, preuredil je bogoslužje in petje (gregorijanski koral), kar je vse imelo stoletno veljavo. Bil je res 'božji konzul', kakor je zapisano na njegovem grobu: namreč od Boga poslani pomočnik vsemu človeštvu in svetovalec ljudem kot glasnik božje volje.

Rodil se je v Rimu okoli leta 540 v patricijski (plemiški) družini. Njegova rojstna hiša je stala na Celijskem griču. To mogočno stavbo je kasneje Gregor predelal v benediktinski samostan. Šolal se je najverjetneje tako kakor tedanji Rimljani iz visokih krogov: pod vodstvom družine in učenih sorodnikov. Njegovi spisi pričajo, da si je pridobil temeljito izobrazbo. Med leti 572–574 je bil na visokem mestu z naslovom rimski prefekt: bil je na čelu mestne uprave in o svojem delu je poročal cesarskemu namestniku v Raveni. Že leta 574 ali vsaj 575 se je odpovedal službi in svetu. S podedovanim premoženjem je ustanovil šest benediktinskih samostanov na Siciliji in enega v Rimu, v svoji rojstni hiši. Kar mu je ostalo premoženja, ga je razdelil med reveže, potem pa se je pridružil menihom v domači hiši, vendar jim ni maral biti predstojnik. Po petih ali šestih letih bivanja v samostanu ga je tedanji papež Pelagij II. posvetil v diakona in ga kot svojega zastopnika poslal na carigrajski dvor. To zahtevno službo je Gregor uspešno opravljal okoli šest let. Leta 586 se je vrnil v Rim.

Po smrti papeža Pelagija leta 590 so ga enoglasno izvolili za njegovega naslednika. Gregor se je na vse mogoče načine otepal tega bremena, toda zaman: 3. septembra leta 590 so ga posvetili za rimskega škofa.

Takoj po nastopu papeške službe je Gregor vse kristjane opozoril, naj ne zidajo na njegovo, ampak na božjo pomoč. Papeževo zaupanje v božjo pomoč pa je dopolnjevala budna človeška pozornost za velike in majhne priložnosti, ki naj sprožijo dela ljubezni in usmiljenja do trpečih.

V štirinajstih letih svojega papeževanja je znal modro vpletati drobne stvari v velike načrte za blagor vesoljne Cerkve.

Ni se mu povsem posrečilo doseči odkrito in zaupno sodelovanje s cesarskim dvorom v Carigradu. Njegovo največje in najbolj osebno delo pa je bilo misijonsko delo na Britanskem otoku. Zgodovinsko najvažnejši je bil sklep, da je za misijonarje izbral benediktince, ki jim je naročal, naj poganskih svetišč ne rušijo, temveč jih spreminjajo v krščanske cerkve. Priporočal je blago misijonsko metodo, ki so jo uporabljali blagovestniki tudi med našimi slovenskimi predniki.

Njegovo življenje se je izteklo 12. marca 604. Do pokoncilske preureditve koledarja je bil njegov god 12. marca, po novem obhajamo njegov god 3. septembra, na spominski dan njegove posvetitve za rimskega škofa.

Ime Gregor je na Slovenskem razmeroma redko; druge oblike so: Grega, Griša, Groga. Gregor Veliki velja za zavetnika učenjakov, učiteljev, šolarjev, glasbenikov (koralno petje).

• Antonin, sv., 4. st., mučenec v Apamiji v Siriji
• Brokard, sv., † ok. 1231, karmeličanski prior v Palestini
• Habib, sv., † 322, diakon in mučenec v Edesi
• Ingrid Elofsdotter, bl., † 1282, dominikanka
• Janez Frančišek Burte, Ludvik Jožef Francis in drugi septembrski mučenci, bl., † 1792
• Janez Marija du Lau d'Alleman, škof, in 190 drugih mučencev, med njimi tudi trije škofje, bl., † 1792, mučenec v Parizu
• Janez Postivec, sv., † 595, carigrajski patriarh
• Klavdij Granzotto, bl., † 1947, bolniški strežnik, umetnik, frančiškan iz Padove
• Ludvik Jožef Francis, bl., † 1792, Francoski mučenec
• Marjeta, sv., † ok. 1255, devica in mučenka iz Louvaina
• Septembrski mučenci, glej Janez Marija du Lau d'Alleman in drugi
• Viljem, sv., † ok. 1070, škof v Roeskildu na Danskem
• Zeno, sv., prva st., mučenec v Nikomediji

2. september

Dekla Marjeta si je že kot mladenka želela vstopiti v samostan, vendar ji to ni uspelo. Ko je bila stara dvajset let, so jo ujeli razbojniki in jo 2. septembra 1227 umorili. Posmrtne ostanke mlade žene, ki so jih morilci najprej vrgli v reko, so pozneje pokopali v Louvainu.

2. september

Živela je sredi 13. stoletja na Švedskem. Z nekaj dekleti je romala v Sveto deželo in se nato ob duhovni pomoči dominikanca Petra iz Dacije (1230–1289), enega prvih švedskih piscev, odločila za ustanovitev samostana dominikank. Škof v Linkopingu je to dovolil in v navzočnosti kralja Magnusa Ladulasa je bil leta 1281 samostan v Skannige na jugu Švedske že ustanovljen. Ingrid je v njem umrla 2. septembra 1282 kot njegova priorica. Začeli so jo častiti kot svetnico, vendar uradni postopek ni napredoval. Leta 1507 so njene relikvije slovesno prenesli v dragocen relikvijar v navzočnosti kralja, vseh švedskih škofov in dominikancev. Na Švedskem so Ingrid Elovsdotter do poznega srednjega veka zelo častili, nikoli pa ni bila uradno razglašena za svetnico. Upodobljena je v dominikanskem oblačilu s križem.

2. september

V nedeljo 2. septembra in naslednjega dne leta 1792 je francoska revolucionarna skupnost v navalu grozodejstev v Parizu ubila 1400 zaprtih 'nasprotnikov režima'. Med njimi je bilo izbranih 191, ki jih je papež Pij XI. leta 1926 po skrbni zgodovinski raziskavi razglasil za blažene. Sočasni uradni dokumenti so namreč leta 1871 zgoreli ob požaru pariške mestne hiše, večina pobitih pa sploh ni bila sodno obsojena na smrt, ampak so jih pobili v navalu množice, ki je vdrla v opatijo Saint–Germain, v karmeličanski samostan (sedaj pri Institut Catholique), v zapor La Force in v semenišče sv. Firmina. Revolucionarji so to slavili v tisku in okrožnicah kot zmago nad zarotniki in nazadnjaškimi sovražniki naroda. Septembrske mučence, med katerimi so trije škofje, veliko duhovnikov in redovnikov ter en laik, slavijo v Franciji zlasti v Parizu, v škofijah, kjer so bili mučenci doma, in v redovnih družbah, iz katerih so bili.

Tako se Frančiškovi redovi pri nas spominjajo minorita Janeza Frančiška Burtéja (1740–1792), kapucina Apolinarija Morela iz Posata (1739–1792) in regularnega tretjerednika Severina (Jurija) Giraulta (1728–1792), ki je bil prvi med umorjenimi. Leta 1794 je bil ubit še minorit Janez Krstnik Triquerie (1737–1794) iz Lavala.

Lazaristi se v bogoslužnem koledarju na ta dan spominjajo svojih ubitih sobratov; to so: Ludvik Jožef Francois (1751–1792), Janez Henrik Gruyer (1734–1792) in Peter Renat Rogue (1758–1796), ki je še nekaj let skrivaj deloval in so ga obglavili 3. marca 1796; zato njegov god ponekod slavijo posebej 3. marca.

• Amon, sv., 4. st., diakon, mučenec v Makedoniji
• Etal, sv., 4. st., mučenec v Makedoniji
• Ivana Soderini, bl., † 1367, tretjerednica servitskega reda v Firencah v Italiji
• Julijana Colalto, bl., † 1262, opatinja v Benetkah v Italiji
• Lupus, sv., † 623, škof v Sensu v Franciji
• Nivard, sv., † 673, škof v Reimsu v Franciji
• Pelagij, sv., † ok. 283, mučenec, po izročilu iz Emone
• Prisk, sv., prva st., mučenec v Capui, Italija
• Sikst, sv., 3. st., škof v Reimsu v Franciji
• Sinicij, sv., 3. st., škof v Reimsu v Franciji
• Štirideset devic, Amon, diakon, in Etal, sv., 4. st., mučenci v Makedoniji
• Tamar, sv., prva st., škof po izročilu v Beneventu v Italiji
• Terencijan, sv., prva st., škof v mestu Todi v Italiji
• Terezija Margareta Redi, sv., † 1770, bosonoga karmeličanka iz Firenc
• Tilen (Egidij, Ilj), sv., † 721/725, samotar in opat
• Verena (Veronika), sv., † ok. 350, puščavnica iz Porenja
• Veronika, glej Verena
• Viktor, sv., † ok. 490, škof v Le Mansu v Franciji

1. september

Sveti Egidij, s katerim se začenja svetniški koledar meseca septembra, je zelo češčen svetnik v Angliji, po deželah Srednje Evrope in tudi pri nas, kjer je uvrščen med pomočnike v sili. O veljavi, ki jo ima ta svetnik, ki mu pri nas pravimo Tilen ali Šent lij, na Krasu tudi Tilih (ali Tilh), pričuje dejstvo, da mu je na Slovenskem posvečenih 18 cerkva (12 sv. Egidiju, 4 sv. Tilnu, 2 Št. Ilju) – po teh cerkvah se kraji imenujejo Št. Ilj ali Šentilj. Osebno ime Egidij ali Tilen pa je danes pri nas razmeroma redko.

Ime Egidij (grško Aigidios = ščitodržec ali ščitonosec) priča o grškem izvoru današnjega svetnika. Po starih izročilih je bil doma iz Aten. Njegovo življenje je ovito z legendami, tako da je težko izluščiti zgodovinsko jedro. Bil je bogatega rodu, toda po smrti staršev je svoje veliko premoženje prodal, izkupiček razdelil med siromake, sam pa je sklenil odpluti v Egipt, da bi se pridružil tamkajšnjim puščavnikom. Toda veter je ladjo zanesel proti zahodu in pristala je na obali južne Francije. Egidij se je umaknil v samoto na levem bregu reke Ron ter tam molil in se pokoril. Kot puščavnik se je hranil z zelišči in z mlekom košute, ki je prihajala k njemu. Njegove zveze z zahodnogotskim kraljem Vambo se opirajo verjetno na legendo, ki pripoveduje, da je kralj nekoč na lovu naletel na košuto in ji sledil. Košuta se je zatekla k puščavniku. Kralj je ustrelil, toda puščica je zadela puščavnika. Ko se je kralj približal, ga je Egidij opomnil, naj živali ne stori nič žalega, ker mu jo pošilja božja previdnost. Ko je kralj videl, kako Egidij svetniško živi, mu je sezidal samostan, v katerem je Egidij umrl kot opat. Nad njegovim grobom je zrasla cerkev, ob njej pa mesto, ki se po njem imenuje Saint–Gilles, južno od Nimesa. Od prastarega samostana sta se ohranila samo cerkev z romansko fasado in mogočna kripta s kamnitim sarkofagom, v katerem so nekoč počivale svetnikove kosti. Proti koncu srednjega veka so jih prenesli v opatijo St. Sernin pri Toulousu, da bi jih obvarovali pred uničenjem s strani protestantov.

Na Egidijev grob so romali verniki, ki so se svetniku priporočali v dušnih in telesnih potrebah. Božja pot je zaslovela v 11. stoletju, ko so bili med romarji tudi cerkveni in svetni dostojanstveniki. Češčenje sv. Egidija so romarji širili tudi doma. Razširjeno je zlasti v Angliji, kjer mu je posvečenih okoli 160 cerkva. Iz Nemčije se je širilo tudi k nam. Svetniku so se priporočali za dobro letino in za srečo pri živini, za lepo vreme, proti ognju, strahu in kugi; pa tudi žene, ki niso mogle zanositi, nosečnice za srečen porod in doječe matere za zdravje otrok. Tilen je bil tudi zavetnik pastirjev in beračev. Upodabljajo ga s košuto ali smo, s puščico v prsih.

V verskem listu Oznanilo je bila leta 1947 objavljena legenda, ki pripoveduje, kako je nekoč obiskal sv. Tilna pastirček. Svetnik mu je pokazal veliko skalo, ki se je tresla, izpod nje pa je mrzlo pihalo. »Ta skala zapira vetrove, slano in mraz,« mu je rekel. »Če skala popusti – bo gorje! Zapomni si: jaz sam ne morem skale zadržati – le moč skupne molitve vseh ljudi jo lahko tako pritisne ob goro, da more kljubovati viharju. Čim bolj peša molitev, tem bolj se skala trese, vsak dan bolj. Pouči ljudi: Ko bo ugasnila molitev na vaših ustnicah, bo mraz obdal vaša srca in mrtva bodo in ledena, nič več ne bodo polja rodila ...« Vrnil se je pastir med ljudi in pripovedoval je – pa mu niso verjeli.

Uf, spet ta šola. Urniki, spraševanja in omejen prosti čas. Si pomislil, da so med nami ljudje, ki so drugačni, saj brez pomoči izobraženih ljudi, prostovoljcev in posebnih didaktičnih pripomočkov šolanja ne bi zmogli? Šola je vrednota, to, da se lahko učimo in razvijamo svoje sposobnosti brez ovir, pa je velik dar! Veliko je že, da se tega zavedamo, še več pa šteje spoznanje, da lahko ljudem s posebnimi potrebami na poti do znanja pri marsičem pomagava tudi ti in jaz.

Odnos do ljudi s posebnimi potrebami je bil, in je ponekod na žalost še vedno, negativen. Zanje so uporabljali poimenovanja, kot so: idiot, prizadet, nenormalen ... Tej stigmatizaciji so dodajali še, da so nesposobni in nezmožni za učenje. Minilo je kar veliko let, polnih razprav in dilem na to temo. V Sloveniji je tako lansko leto stopil v veljavo Zakon o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami, ki je na to področje prinesel veliko sprememb. Pred tem je veljalo, da otroci s posebnimi potrebami sodijo v posebne šole, z novim zakonom pa se poskuša otroke že v predšolskem obdobju usmerjati v programe vzgoje in izobraževanja, ki potekajo v navadnih vrtcih in šolah. Usmeritev poteka ob upoštevanju otrokovih potreb na vseh področjih.