• Angela Salawa, bl., † 1922, frančiškanska tretjerednica iz okolice Krakova
• Dorotej in Gorgonij, sv., † 303, mučenca v Nikomediji
• Frančišek Garate, bl., † 1929, jezuitski brat v Bilbau v Španiji
• Friderik Ozanam, bl., † 1853, apostol dobrodelnosti
• Gorgonij, sv., prva st., mučenec v Rimu
• Gorgonij, sv., † 303, mučenec - glej Dorotej in Gorgonij
• Jakob Laval Desire, bl., † 1864, škof v Port-Louisu na otoku Mauritius
• Kiaran (Ciaran), sv., † 530?, irski opat in škof (tudi 5. marec)
• Marija de Cabeza, bl., † 12. st., vdova iz Španije
• Peter de Chevanon, bl., † ok. 1080, prošt v Pebracu v Franciji
• Peter Klaver, sv., † 1654, jezuitski misijonar
• Severijan, sv., 4. st., mučenec v Sebasti

9. september

Leta 1992 smo obhajali petstoletnico odkritja Amerike. Indijanci, potomci starih naseljencev te 'nove celine', so se te obletnice spominjali z žalostjo. Mnogi osvajalci Amerike, ki so z usti izpovedovali krščansko vero, so s svojim ravnanjem poteptali evangeljsko oznanilo, saj so s človeškimi bitji ravnali slabše kot z živalmi. Precej pa je bilo tudi takih, ki so v pravem duhu oznanjali blagovest odrešenja, namenjenega vsem ljudem, ubogim in zatiranim prav posebej. Med temi izstopa današnji godovnjak sv. Peter Klaver, ki je skoraj štirideset let deloval med črnskimi sužnji v pristaniškem mestu Cartagena de Indias (v današnji Kolumbiji), kamor so jih dovažali iz Afrike – uklenjene in sestradane, do kraja ponižane. Bil je njihov prijatelj, tolažnik in pomočnik ter duhovni oče.

V teh letih je krstil okoli 300.000 teh nesrečnih ljudi, katerim je zavestno postal 'suženj'. Papež Leon XIII., ki ga je razglasil za svetnika (1888) in za zavetnika vseh črnskih misijonov (1896), je zapisal: »Za Kristusovim življenjem ni nobeno življenje tako globoko pretreslo moje duše kakor življenje velikega apostola, svetega Petra Klaverja.«

Rodil se je leta 1580 v preprosti kmečki družini na severu Španije. Pri krstu je dobil ime Juan Pedro. Nadarjeni deček je šel v šole in kmalu se je posvetil bogoslovnemu študiju. Ko mu je bilo 22 let, je zaprosil za sprejem v jezuitski red. Med pripravo na redovno življenje je bil nekaj časa na otoku Mallorci, kjer je spoznal svetniškega osemdesetletnega redovnika, zavodskega vratarja brata Alfonza Rodrigueza. Pri tridesetih letih je odpotoval v Ameriko, da bi deloval kot misijonar med črnskimi sužnji. Na ta svoj apostolat se je Peter Klaver pripravljal z bogatim duhovnim življenjem in z vso ponižnostjo. Na prigovarjanje očeta Alonsa Sandovala, apostola črnskih sužnjev, se je leta 1616 dal posvetiti v duhovnika, da bi lahko svojim varovancem nudil tudi duhovno pomoč.

Od prvega dne, ko se je na lastne oči prepričal o strašni bedi črncev, se je dela lotil s tako požrtvovalnostjo, da so se mu prijatelji čudili, črnci pa so ga vzljubili in spoštovali. Veliko ameriško pristanišče za uvoz črnskih sužnjev je bilo mesto Cartagena na kolumbijski obali. Noben človek ni pomislil na stisko, bolezni, strahotno umiranje, poniževanje in onečaščenje teh ljudi, ki so jih polovili v njihovi domovini ter jih iz prebivalcev svobodnih vasi naredili za delovno živino za zapahi. Peter Klaver je imel majhno celico ob vhodu v jezuitski zavod in tam je bil na voljo črncem, ki so prihajali k njemu po vsakovrstno pomoč.

Peter Klaver je spremljal usodo svojih varovancev, kolikor je le mogel. Skrbel je tudi za to, da niso ostali brez krščanskega pouka. Zanje je dobil cerkev v mestu in belce, ki so ugovarjali, da že ne bodo v cerkvi skupaj z 'umazanimi črnci', zavrnil, da imajo v cerkvi sužnji enake pravice kot njihovi gospodarji. Ves svoj čas in vse svoje moči je posvetil črncem. Proti koncu svojega življenja je spal le malo in v urah nespečnosti premišljeval in molil. Zadnja leta je kakor ohromel v velikih bolečinah ležal na postelji. Ko ni mogel več delati, je samega sebe daroval kot žrtev za črnce. 8. septembra 1654 je njegovo velikodušno srce prenehalo biti. Ob umirajočem se je zgrnilo vse mesto: redovniki in redovnice s škofom, bogatini in ubožci, sužnji in otroci so se hoteli posloviti od moža, ki je zgorel kot žrtev za druge. Za blaženega je bil razglašen leta 1850, za svetnika pa skupaj s svojim učiteljem Alfonzom Rodriguezom leta 1888. Upodabljajo ga s skupino črncev.

• Alan de la Roche, bl., † 1475, nizozemski dominikanec
• Evstahij, bl., † 1212, opat v Saint Germain de Fly v Franciji
• Izak, sv., † 438, armenski katolikos
• Korbinijan, sv., † 730?, prvi freisinški škof
• Rojstvo Device Marije
• Serafina Sforza, bl., † 1478, vdova in klarisa v Pesaru v Italiji
• Sergij I., sv., † 701, papež
• Tomaž Villanovski, sv., † 1555, škof

8. september

Praznik zemeljskega rojstva obhaja Cerkev samo pri treh osebah: pri Jezusu, Mariji in Janezu Krstniku, ker je bilo rojstvo teh treh oseb res sveto,« piše Anton Strle v Letu svetnikov in to obrazloži: »Jezusovo rojstvo je bilo sveto zaradi združenja božje narave s človeško naravo v eni osebi, obenem zaradi deviškega spočetja v moči Svetega Duha; Marijino zaradi njenega brezmadežnega spočetja, to se pravi zaradi tega, ker je bila kot mati prihodnjega Odrešenika že v prvem trenutku svojega bivanja obdarjena s posvečujočo milostjo in torej obvarovana izvirnega greha; Krstnikovo zaradi tega, ker je bil izvirnega greha očiščen še pred rojstvom.«

Praznik Marijinega rojstva so začeli obhajati v Jeruzalemu, kamor je apokrifni (t. i. od Cerkve nepriznani) 'Jakobov protoevangelij' ali 'prvotni evangelij' postavil spomine na Marijino otroštvo. Ta spis, katerega najstarejše prvine segajo v začetek 2. stoletja, pravi, da je bila hiša Marijinih staršev Joahima in Ane v jeruzalemski mestni četrti, kjer se pri Ovčjih vratih nahaja vodnjak z imenom 'Probatika' in je prav blizu kopeli Bethezda, kjer je, kot vemo iz Janezovega evangelija, Jezus ozdravil moža, ki je bil bolan osemintrideset let. Prvi kristjani so oboje, Probatiko in Bethezdo, istovetili. V bližini zdaj stoji cerkev sv. Ane, ki ji pravijo tudi cerkev Marijinega rojstva. Prva cerkev je bila sezidana med letoma 422 in 438, sedanja je iz križarskih časov, grajena v romanskem slogu. V tej cerkvi je bila procesija na praznik Marijinega rojstva, ki so ga v Jeruzalemu od vsega začetka obhajali na današnji dan.

Ta datum je sprejela tudi zahodna Cerkev. Praznik Marijinega rojstva je prešel v rimsko bogoslužje v drugi polovici 7. stoletja. Pod papežem Sergijem so med letoma 687 in 701 začeli ta praznik obhajati s slovesno procesijo kot tri druge Marijine praznike: očiščevanje ali svečnico (2. februarja), oznanjenje (25. marca) in vnebovzetje (15. avgusta). V Nemčiji je današnji praznik uvedel že pred letom 735 sv. Bonifacij in sinoda v Salzburgu je določila, naj se praznik Marijinega rojstva obhaja slovesno. To je veljalo tudi za Slovence, ki so bili v območju salzburške škofije. Že iz tistih časov sta slovenski imeni 'veliki' in 'mali šmaren' za praznika Marijinega vnebovzetja in Marijinega rojstva. Med tema dvema praznikoma še danes naše verno ljudstvo rado hodi na božja pota v Marijina svetišča. Drugo ljudsko ime za ta praznika je 'velika' in 'mala maša', zato tednom med njima pravimo tudi 'medmašni čas'.

Praznik Marijinega rojstva je praznik veselja: na svet prihaja tista, ki naj postane Odrešenikova in naša mati. Marijino rojstvo je prvo vidno dejanje drame odrešenja. Vsebino tega praznika povzema odpev k Zaharijevemu hvalospevu v bogoslužni molitvi hvalnic: »Tvoje rojstvo, božja mati in Devica, je razveselilo vesoljni svet; kajti iz tebe je izšlo sonce pravice, Kristus, naš Bog, ki je odpravil prekletstvo in dal blagoslov, uničil smrt in nam podaril večno življenje.«

Danes obhajajo svoj godovni praznik številne žene in dekleta, ki so bile pri krstu postavljene pod Marijino varstvo.

• Alpin, sv., 5. st., škof v Chalon sur Marne v Franciji
• Avgustal, sv., † po 450, škof v Toulonu v Franciji
• Evorcij, sv., 4. st., škof v Orleansu v Franciji
• Gauzlin, sv., † 962, škof v Toulu v Franciji
• Grat, sv., 5. st., škof v Aosti v Italiji
• Hilduard, sv., † ok. 750, škof v Belgiji
• Janez Duckett in Radulf Corby, bl., † 1644, mučenca v Londonu v Angliji
• Janez iz Lodija, sv., † ok. 1205, škof v Gubbiu v Italiji
• Klodoald, sv., 6. st., duhovnik v Saint Cloudu pri Parizu
• Madelberta, sv., † ok. 705, opatinja v Maubeugeu v Franciji
• Marko Križevčan, Štefan Pongrac in Melhior Grodecki, sv., † 1619, jezuiti mučenci
• Melhior Grodecki, sv., † 1619, jezuit, mučenec
• Oton, bl., † 1158, freisinški škof
• Radulf Corby, bl., † 1644, mučenec v Londonu v Angliji
• Regina, sv., † 2.50 ali 300, devica in mučenka
• Sozon, sv., prva st., mučenec v Kilikiji
• Štefan, sv., † 1213, kartuzijan in škof
• Štefan Pongrac, sv., † 1619, jezuit, mučenec

7. spetember

Na koledarju je danes tudi ime MARKA KRIŽEVČANA, rojenega leta 1580 v Križevcih na Hrvaškem, ki je študiral na jezuitskem kolegiju v Gradcu. Skupaj z jezuitskima sobratoma, Čehom Melhiorjem Grodeckim in Madžarom Stefanom Pongraczem, je šel misijonarit v pretežno protestantske Košiče na Slovaškem. Med vojaškimi spopadi so bili ujeti, mučeni in med strašnimi mukami 7. in 8. septembra 1619 ubiti. Za blažene jih je razglasil papež Pij X. leta 1904, med svetnike pa jih uvrstil papež Janez Pavel II. med svojim romanjem na Slovaško poleti 1995.

7. september

Iz Francije, natančneje iz Burgundije, pokrajine med Juro in jugovzhodnim robom Pariške kotline, je bila doma današnja svetnica, devica in mučenka Regina. O njej je znano zelo malo. Njeno življenje in njeno mučeništvo sta obdajia z legendami. Zelo verjetno je, da je darovala svoje življenje za Kristusa okoli leta 300 pri mestu Alise v sedanji Franciji, tedanji Galiji. Z najrazličnejšimi mukami so jo hoteli oblastniki pripraviti do tega, da bi zatajila svojo vero, toda Regina je junaško vztrajala, zato je bila obsojena na smrt z obglavljenjem. Leta 864 so njene relikvije prenesli v mesto Flavigny–sur–Ozerain. V tem burgundskem mestecu je ohranjena kripta romanske cerkve iz karolinške dobe.

Pobožna legenda pripoveduje, da je bila Regina hčerka uglednega moža iz Burgundije, ki pa je bil zakrknjen pogan. Mati je ob njenem rojstvu umrla, zato je oče deklici poiskal dojiljo, ki je živela na podeželju in je bila goreča kristjanka. Deklico je dala krstiti in pripovedovala ji je o Jezusu in o številnih junaških mučencih, ki so umrli iz ljubezni do njega. Ko je oče prišel po svojo hčerko, je bil silno ponosen, kajti razcvetela se je v pravo lepotico. Veselil se je, da bo na bližnjih poganskih praznovanjih,

ki so bila v mestu vsako leto, njegova Regina 'lepotna kraljica'. Regina pa ni hotela sodelovati pri slavju na čast poganske boginje in je očetu povedala, da je kristjanka. Oče jo je v navalu jeze napodil od doma. Regina se je vrnila na podeželje in je sklenila, da bo živela kot puščavnica, preživljala pa se bo s tem, da bo pasla ovce. Nekega dne je prišel mirno neki visok rimski uradnik, ki je bil očaran od lepote mlade pastirice. Šel je k njenemu očetu in ga prosil, da bi mu jo dal za ženo. Oče je privolil, vendar je hotel Regino najprej pripraviti do tega, da se odpove svoji veri. Pri tem mu je pomagal tudi obljubljeni ženin, toda vse njuno prizadevanje je bilo zaman. Ko ni hotela pristati zlepa, so jo do tega hoteli pripraviti zgrda, vendar je Regina junaško prestala vse muke. Neke noči je imela v ječi videnje: zagledala je svetel križ, ki je segal od zemlje do neba, nad njim pa je bil bel golob. Zaslišala je glas: »Bodi pogumna, ljubljena nevesta Jezusa Kristusa! Tvoj križ je lestev do nebes, tvoje trpljenje ti bo prineslo krono.« Regina je čudežno ozdravela, tedaj pa jo je rimski uradnik dal obglaviti.

Sveto Regino upodabljajo kot pastirico, ki gleda proti nebu; z mečem, stoječo v plamenih (tudi v razbeljenem kotlu), nad njo pa je križ z belim golobom. Kot svojo zavetnico jo častijo sobarice.

Okoli leta 1970 je bilo na Slovenskem, kot poroča Janez Keber v svoji knjigi Leksikon imen, nekaj nad 800 deklet in žena z imenom Regina. Ime izhaja iz latinske besede, ki pomeni 'kraljica'. Bolj je razširjeno v Nemčiji, kjer sta znani obliki Regine in Gina, ter v Franciji – Regine ali tudi ljudska oblika Reine, ki je lahko tudi priimek.

• Bertrand a Garriguez, bl., † po 1230, dominikanec iz okolice Orangea v Franciji
• Favst, sv., † 311, mučenec v Aleksandriji
• Kagnoald, sv., † ok. 632, škof v Laonu v Franciji
• Magnus, sv., 8. st., opat in misijonar, umrl v Füssenu v Nemčiji
• Zaharija, sv., 6. st. pr. Kr., prerok