• Aleksander, sv., 3./4. st., mučenec v Bergamu v Italiji
• Anastazij, sv., 3. st., mučenec v Saloni (Split)
• Elevterij, sv., 6. st., škof v Sensu v Franciji
• Foelan, sv., 6./7. st., opat na Škotskem
• Hadrijan (Adrijan, Jadran) iz Nikomedije, sv., 3. st. ?, mučenec
• Herluin, bl., † 1078, menih v Franciji
• Ivana Elizabeta Bichier Des Ages, sv., † 1838, redovna ustanoviteljica
• Janez, bl., † 1339, samotar in nato cistercijan v Kampaniji v Italiji
• Janez Bassand, bl., † 1445, duhovnik in menih celestinec v Italiji
• Maksimilijan, sv., 3. st.?, mučenec v Rimu
• Margareta Faventina, bl., † ok. 1330, opatinja valombrožanka v Firencah
• Tarzicij, sv., † ok. 257, mučenec
• Terezija Jezusova, sv., † 1582, karmeličanka, cerkvena učiteljica (15. oktober, spomin prebodenja srca 26. avgust)
• Terezija od Jezusa Jornet Ibars, sv., † 1897, redovna ustanoviteljica iz Valencije v Španiji
• Viktor, sv., 3./4. st., mučenec v Cezareji v severni Afriki
• Zefirin, sv., † ok. 217, papež

26. avgust

Uboge boste imeli vedno med seboj,« je dejal Jezus svojim učencem pred odhodom s tega sveta. Oni so te njegove besede pravilno razumeli kot naročilo: vaša skrb naj bo namenjena tistim, ki so na tem svetu najbolj slabotni in najbolj zapostavljeni. Tako je Cerkev v svoji dvatisočletni zgodovini ustanavljala bolnišnice, sirotišča pa tudi šole in druge zavode, kjer je vsem potrebnim nudila duhovno in materialno pomoč.

Koncilski odlok o redovnikih naroča, "naj duh apostolata prešinja vse redovniško življenje, redovniški duh pa naj oblikuje vse apostolsko delovanje. Da bodo člani ustrezali svoji poklicanosti, ki je hoja za Kristusom, in da bodo Kristusu samemu služili v njegovih udih, je potrebno, da izvira njihovo apostolsko delovanje iz najtesnejše zveze z njim."

Delom ljubezni do bližnjega so se vedno posvečali predvsem člani redovnih skupnosti, ki so nastajale v vseh časih. Danes se spominjamo Francozinje Elizabete Bichier, ki je bila plemenita po rodu in še bolj po srcu. Ustanovila je redovno družbo za poučevanje revnih otrok in za oskrbo bolnikov. Njeno življenje in delo sta tesno povezana s svetniškim duhovnikom Andrejem Fournetom, ki je bil njen duhovni voditelj in jo je spodbujal, naj uresniči načrte, ki jih ima Bog z njo.

Elizabeta Bichier se je rodila 5. julija 1773 na gradu Les Ages. Imela je tri brate, vzgojena je bila pobožno, vendar v svojem otroštvu ni kazala nič takega, kar bi vzbujalo pozornost. Ko ji je bilo deset let, so jo starši poslali v samostansko šolo v mesto Poitiers, kjer se je naučila najpotrebnejših gospodinjskih veščin. Njena duša se je izčistila in poglobila med viharjem francoske revolucije, ki je divjala tudi zoper Cerkev in njej zveste duhovnike. Eden takih je bil svetniški župnik André Fournet. Udeležila se je maše, ki jo je ta duhovnik daroval naskrivaj, in pri njem opravila spoved. Ta božji duhovnik je odkril, da je Bog Elizabeti dal dušo, sposobno izredne velikodušnosti in popolne vdanosti njegovim navdihom. Pritegnil jo je kot svojo pomočnico pri ustanovitvi nove redovne družbe, ki naj bi se posvečala poučevanju revnih otrok in skrbi za bolnike. Zamisel se je v nekaj letih uresničila in leta 1806 je zaživela redovna družba, ki si je privzela ime Hčere svetega križa ali Sestre svetega Andreja.

Ustanova je rasla počasi, veliko je bilo nasprotovanj in že so iskali kakšno podobno družbo, kateri bi se te sestre lahko pridružile. Ko niso mogli dobiti nobene, je ustanoviteljica Elizabeta prišla do prepričanja, da Bog hoče, naj bo ta kongregacija samostojna ustanova. Predstojnica sestra Elizabeta se je s svojimi sestrami večkrat selila, vendar je želela biti čim bližje svojemu duhovnemu voditelju in svetovalcu župniku Fournetu. Vpliv mogočne markize de Croisy ji je omogočil, da je ustanovila prvo hišo blizu Pariza. Leta 1820 so matično hišo prenesli v mesto Le Puy. Fournet je pustil župnijo, da se je lahko temeljito posvetil sestram, ki jim je dal globoko in trdno versko vzgojo. V naslednjih letih so večino svojih novih ustanov sestre postavile v južni Franciji in pod Pireneji. Zaradi teh novih ustanov je bila prednica Elizabeta nenehno na potovanjih, ki so jo utrujala. Še težja so bila zaradi njenega spokornega življenja. Hud udarec zanjo je bila smrt njenega duhovnega voditelja župnika Fourneta leta 1834 ter številnih znancev, prijateljev in dobrotnikov.

Umrla je 26. avgusta 1838. Za blaženo je bila razglašena maja 1934, za svetnico pa jo je razglasil papež Pij XII. leta 1947.

• Aredij, sv., † 591, opat v francoski Akvitaniji
• Eba, sv., † 685, opatinja v Angliji
• Genezij, sv., † ok. 303, mučenec v Arlesu v Franciji
• Geruntij, sv., 4. st., škof v Hispali v Španiji
• Gregor iz Utrechta, sv., † 775. misijonar
• Gurluezij, sv., † 1057, opat v Bretanji
• Jožef Kalasanc, sv., † 1648, redovni ustanovitelj
• Ludvik IX., sv., † 1270, francoski kralj
• Mena, sv., † 552, škof v Carigradu
• Mirijam križanega Jezusa, bl., † 1878, karmeličanka
• Sever, sv., 5. st., opat v južni Franciji
• Tomaž iz Canteloupa, sv., † 1282, škof v Herfordu v Angliji

25.avgust

Imej srce polno sočutja do revežev, bednih in nesrečnih ter jim po svoji moči pomagaj in jih tolaži. Za vse imetje, ki ti ga je dal Bog, se mu zahvaljuj, da boš vreden še več prejeti. Do svojih podložnikov bodi pravičen, tako da se držiš poti pravice, ne da bi zašel na desno ali na levo; in vedno bodi bolj na strani reveža kot bogatina, dokler se nisi prepričal o resnici. Trudi se, da bosta pri vseh tvojih podložnikih vladala pravičnost in mir ...« Ta naročila je zaupal v svoji oporoki sinu francoski kralj Ludvik IX., ki je šel v zgodovino s pridevkom Sveti. Stavki, ki smo jih prebrali, potrjujejo, da je mogoče biti svetnik tudi na kraljevskem prestolu.

Kralj Ludvik je vladal Francijo kot deveti tega imena celih 44 let (od 1226 do 1270). Vodil je dve križarski vojski proti muslimanskim Saracenom: leta 1248 v Sveto deželo, leta 1270 pa v Tunis in tam ga je čakala smrt. Potem ko je toliko storil za svojo domovino, je moral umreti v tujini.

V osebnosti in v vladanju kralja Ludvika IX. Svetega so se otipljivo uresničile besede Svetega pisma: "Miloba žubori iz moči." Bil je blag in ljudomil vladar, vendar je znal biti kar se da odločen, ko je bilo treba braniti pravico in resnico. Bil je pobožen in spokoren kot menih, vendar pa tudi v tem ni nikoli pretiraval, da bi trpel njegov ugled vladarja. Kot najvišji razsodnik v svoji državi je sodstvo prenovil tako, da je bilo edino merilo pravičnost. S svojimi dejanji je tudi kot vladar izpolnjeval Jezusovo zapoved ljubezni do bližnjega. Dajal je streho, hrano in obleko potrebnim, obiskoval je bolnike in jim stregel. Ustanovil je številne bolnišnice, sirotišča in zavetišča ter vrsto benediktinskih samostanov. Načelo krščanske pravičnosti ga je vodilo tudi v njegovih odnosih do drugih držav in mu pridobilo ugled razsodnika v meddržavnih sporih. Odločal je popolnoma nepristransko, četudi so bile prizadete njegove koristi.

Kot vojak je bil 'vitez brez graje': pošten, plemenit, bojevnik za resnico in pravico. Bil je čist v svojih željah, zatiral je v sebi tista nagnjenja, ki človeka silijo v nizkotnost in blato. Kot zakonski mož in oče je najzvesteje izpolnjeval božje zapovedi.

V mladih letih se je poročil z očarljivo komaj štirinajstletno princeso Margareto Provansalsko. Njun zakon ni bil skladen, vendar se kralj nikoli ni izneveril geslu, vrezanem v njegovem poročnem prstanu: »V tem obročku je vsa moja ljubezen.« O tem, kako se je trudil, da bi svoje otroke lepo vzgojil, pričuje oporoka sinu, ki smo jo brali na začetku.

Čeprav že v letih in bolehen, je leta 1270 šel na križarsko vojno. Najprej so odpluli proti Tunisu, kjer je njegova vojska dosegla nekaj zmag, potem pa je v taboru zaradi vročine in pomanjkanja vode izbruhnila kolera. Med prvimi je obolel kralj sam. Potem ko je prejel sveto popotnico, je 25. avgusta 1270 s komaj slišnim glasom prosil, naj ga polože na pepel in kmalu zatem je izdihnil. Kraljeva smrt je globoko pretresla Francoze. Ubogi so ga častili za svetnika že dolgo prej, ko ga je papež Bonifacij VIII. leta 1297 uradno razglasil za svetnika.

• Andrej Fardeau, bl., † 1794, duhovnik in mučenec v francoski revoluciji
• Avdoen, sv., † 684, škof v Rouenu v Franciji
• Emilija de Vialar, sv., † 1856, redovnica
• Eptad, sv., 6. st., duhovnik iz Autuna v Franciji
• Herman, sv., † 132.6, samotar v Rinchnachu v Nemčiji
• Ichard (Jachard), sv., 5. st., škof na Škotskem
• Jernej, sv., 1. st., apostol
• Jurij Limnist, sv., † ok. 730, menih na gori Olimp
• Marija Mihaela od najsvetejšega Zakramenta, sv., † 1865, španska redovnica
• Miroslav Bulešić, † 1947, istrski duhovnik, pričevalec za vero
• Tation, sv., 2./3. st., mučenec v Klavdiopolisu

24. avgust

Dvanajsteri apostoli, Jezusovi izbrani učenci, so bili zelo pisana druščina. Med njimi je bil tudi Jernej, ki ga sinoptiki (evangelisti Matej, Marko in Luka) pod imenom Bartolomej navajajo nekje v sredini seznama apostolov. Evangelist Janez pa na začetku svojega evangelija pripoveduje, kako je božji Učitelj v svojo 'šolo v naravi' poklical nekega Natanaela. Razlagalci Svetega pisma pravijo, da sta Natanael in Bartolomej-Jernej ena in ista oseba.

Kratko poročilo o Jernejevi poklicanosti je tako živo, da se ga splača slišati v celoti. – Naslednji dan je Jezus hotel oditi v Galilejo. Srečal je Filipa in mu rekel: »Hodi za menoj!« Filip je bil doma iz Betsajde, iz Andrejevega in Petrovega rodnega mesta. Filip je srečal Natanaela in mu rekel: »Našli smo njega, o katerem so pisali Mojzes v postavi in preroki. To je Jezus, Jožefov sin iz Nazareta.« Natanael pa mu je rekel: »Iz Nazareta more priti kaj dobrega?« Filip mu je odvrnil: »Pridi in poglej!« Ko je Jezus videl, da Natanael prihaja k njemu, reče o njem: »Poglejte, pravi Izraelec, v katerem ni , zvijače.« Natanael ga vpraša: »Odkod me poznaš?« Jezus mu odvrne: »Preden te je Filip poklical, sem te videl, ko si bil pod smokvinim drevesom.« Natanael mu pravi: »Učenik, ti si božji Sin, ti si Izraelov kralj.« Jezus mu odvrne: »Ker sem ti rekel, da sem te videl pod smokvinim drevesom, veruješ? Še več kot to boš videl« (Jn 1, 43–50).

Na podlagi tega srečanja nekateri življenjepisci apostola Jerneja slikajo kot do kraja iskrenega in poštenega človeka. Bil je pravi 'božji dar', kar pomeni ime Natanael, družbi Jezusovih učencev. Vanjo je prinašal vedrino, sproščenost.

Škoda, da o tem apostolu v evangelijih in Apostolskih delih ni zapisano več kot to, kar smo prebrali zgoraj. Doma je bil iz galilejske Kane, kjer je Jezus storil prvi čudež. Očetu je bilo ime Tolmaj (Bartolomej pomeni Tolmajev sin). V času, ko je hodil z Jezusom po Palestini, ni povedal ali storil nič takega, kar bi se evangelistom zdelo vredno zapisati. Po Gospodovem vstajenju ga srečamo z drugimi apostoli ob Genezareškem jezeru, kjer so lovili ribe, ko se jim je prikazal Vstali.

Izročilo ve povedati, da je Jernej oznanjal evangelij v Indiji, Mezopotamiji, v raznih pokrajinah Male Azije, Armeniji in morda celo v Egiptu. Umrl naj bi mučeniške smrti v armenskem glavnem mestu Albanopolis: na ukaz kralja Astiaga so mu živemu potegnili kožo s telesa, potem pa ga obglavili ali križali. Kot svojega zavetnika sv. Jerneja častijo knjigovezi, usnjarji, rokavičarji, strojarji, čevljarji, skratka vsi, ki imajo opravka z usnjem (kožo), pa tudi kmetje, viničarji in pastirji. Na podobah ima v eni roki nož, s katerim so ga drli, v drugi pa svojo kožo.

Na Slovenskem je sv. Jernej zelo češčen svetnik. V naših treh škofijah ima 28 cerkva (podružnic). Nekdaj je bilo Jernejevo pri nas velik praznik. Če vemo, da so bili nekoč vsi godovi apostolov zapovedani prazniki, je samo po sebi razumljivo, da se na Jernejevo ni smelo orati. Ponekod so tega dne razobesili vso zimsko obleko in perilo, da se je prevetrilo in sicer v spomin, da so sv. Jerneju živemu kožo odrli.

• Abundij in Irenej, sv., 3. st., mučenca v Rimu
• Arhelaj, sv., 3. st., mučenec v Rimu pri Ostiji
• Asterij, sv., † 304, mučenec
• Ciriak in Arhelaj, sv., 3. st., mučenca v Rimu pri Ostiji
• Esperij, sv., 6. st., škof v Metzu
• Evgenij, sv., 6. st., škof v Derryju na Irskem
• Irenej, sv., 3. st., mučenec v Rimu
• Justinijan, sv., 6. st., samotar na otoku v Kambriji
• Klavdij, Asterij in Neon, sv., † 304, bratje mučenci
• Lupo, sv., 3./4. st., mučenec v Meziji
• Neon, sv., † 304, mučenec
• Roza iz Lime, sv., † 1617, redovnica

23. avgust

Ko je Krištof Kolumb leta 1492 odkril Ameriko, so brž odšli na 'novo celino' mnogi Španci, ki so plenili dežele sedanje Južne Amerike in neusmiljeno zatirali ter iztrebljali indijanska plemena. Najhuje je bilo, da so se razglašali za oznanjevalce Kristusovega evangelija. Njihovo življenje in ravnanje pa je bilo v kričečem nasprotju z oznanilom ljubezni in bratstva.

V tistih žalostnih časih se je 20. aprila 1586 v Limi, prestolnici Peruja, v družini španskih priseljencev rodila današnja godovnjakinja, ki je 'prvi cvet svetosti v Južni Ameriki'. Pri krstu je dobila ime Isabel (Elizabeta) de Flores. Indijanka, ki je delala v hiši njenih staršev, je Elizabetin obraz primerjala roži in jo je klicala Roza (Roža). Deklica se je od najnežnejše mladosti trudila ugajati Bogu in se je na vse mogoče načine pokorila. Ko ji je bilo dvajset let, je dobila redovno obleko sester tretjega reda sv. Dominika, vendar pa je samostanska obleka ni ločila od drugih ljudi, temveč ji je pomagala, da je izpolnjevala svoje apostolsko poslanstvo v Limi.

Njena največja vsakdanja potreba je bila molitev. Vsak dan je do opoldne v svoji kočici na vrtu ob domači hiši premišljevala in molila, potem pa se je ukvarjala z raznimi ročnimi deli. S prodajo teh izdelkov je podpirala svoje domače. Čeprav ni imela šol, je bila zelo razgledana: bila je napolnjena z nadnaravno modrostjo in obdarovana z velikim znanjem, ki si ga sama ni mogla pridobiti.

Naj nam to ponazori odlomek iz njenega pisma zdravniku Castillu: »O da bi vsi ljudje vedeli, česa je vredna božja milost, kako lepa je, kako plemenita in dragocena. Brez dvoma bi se z vso prizadevnostjo trudili, da bi našli in si zagotovili vse mogoče težave in trpljenja. Vsi prebivalci zemlje bi naravnost iskali trpljenje namesto sreče ... Nihče se ne bi več pritoževal nad križem ne nad napori, ki jih je slučajno kje srečal, če bi le vedel, kako dragoceno se vse to plačuje in vrača ljudem.«

Zadnja tri leta je živela v hiši prijateljice plemiškega rodu. Ustanovila je prvi samostan kontemplativnega reda na tleh Južne Amerike in svoji materi je napovedala, da bo postala prva redovnica v tej hiši. Vse življenje je služila ubogim in bolnikom. Njeno tretje pomembno delo je bil misijon.

Hudi napori, ostra pokora, nepretrgana molitev, skrbi in bolezni, zlasti mrzlica, ki jo je pogosto mučila, so použili njene moči, da je legla na bolniško posteljo, s katere ni več vstala. Umrla je 24. avgusta 1617, stara komaj enaintrideset let. Ko so jo ob pogrebu pripeljali v cerkev sv. Dominika, je privrela ogromna množica ljudi, ki so jo častili kot svetnico. Sledeč ljudskemu glasu, jo je papež Klemen IX. leta 1688 razglasil za blaženo, Klemen X. pa tri leta kasneje za svetnico. V Limi so ji postavili največji spomenik, kar jih premore Peru.

Sveto Rozo Limansko upodabljajo kot redovnico s trnovim vencem na glavi, z rožo v roki, včasih tudi s sidrom in z Jezusom na roži. Za svojo zavetnico sta si jo izbrali Južna Amerika in Indija.