• Anton Rosmini, † 1855, italijanski teolog in vzgojitelj
• Aron, sv., 3. st., mučenec v Britaniji (Angliji)
• Domicijan, sv, 5. st. ?, opat v okolici Lyona v Franciji
• Eparhij, sv., † 581, opat v Angoulemu v Franciji
• Estera, sv., 6. st. pr Kr., judovska junakinja
• Ferdinand Marija Baccilieri, bl., † 1893, redovni ustanovitelj v Bologni
• Ignacij Falzon, bl., † 1865, klerik z otoka Malte
• Julij in Aron, sv., 3. st., mučenca v Britaniji (Angliji)
• Juniper Serra, bl., † 1784, frančiškanski duhovnik v Montereyu
• Karileg, sv., 6. st., opat pri Le Mansu v Franciji
• Kasij, sv., † 558, škof v mestu Narni v Italiji
• Oliver Plunkett, sv., 1681, nadškof in mučenec
• Peter, sv., † ok. 855, patricij iz Carigrada
• Servan, sv., 6. st., škof na Škotskem
• Teoderik, sv., † 581, duhovnik v Reimsu v Franciji
• Tomaž Maxfìeld, bl., † 1616, mučenec v Londonu v Angliji

God: 15. julij

V svetniškem koledarju katoliške Cerkve, ki je bil preurejen leta 1969 po smernicah drugega vatikanskega koncila, najdemo za vsak dan po več svetnikov. Danes je na prvem mestu god sv. BONAVENTURA, vrhovnega predstojnika frančiškanskega reda, velikega bogoslovnega učenjaka, ki je umrl 15. julija leta 1274 med vesoljnim cerkvenim zborom v Lyonu, ki ga je bil sklical papež Gregor X. z namenom, da se na njem vzhodna in zahodna Cerkev, ločeni po nesrečnem razkolu leta 1054, spet združita in spodbudita resnično prenovo Cerkve. Pri vsej dobri volji se ta poskus ni posrečil in do povezave obeh Cerkva, ki nosita ime po Kristusu, žal, ni prišlo.

Sveti Bonaventura je bil velik učenjak in prav tako velik svetnik, vendar mi želimo danes predstaviti svetnika, ki je v koledarju na drugem mestu pa nam je kot Slovan zelo blizu. To je sveti Vladimir, kijevski knez, ki je svoji mladi državi na široko odprl vrata v krščanstvo. Tisočletnico krščanstva v Rusiji so slovesno obhajali leta 1988 v spomin na to, da je v začetku leta 988 kijevski knez Vladimir prejel sveti krst. Po njegovem zgledu so se dale v reki Dnjeper krstiti množice njegovih podanikov.

Ruski zgodovinarji Vladimirja imenujejo 'novi Konstantin', Cerkev pa mu daje naslov 'apostolom enak'. Rodil se je okoli leta 960. Leta 979 je postal vladar obširne kijevske Rusije, ki je obsegala ozemlje med Dnjeprom in Baltiškim morjem. Državi je hotel dati čim trdnejše temelje. Ena prvih stvari, za katero se je odločil, je bila enotnost glede vere kot močne povezovalne sile. Ko je opazoval narode okoli svoje domovine, je odkrival, da so najbolj povezani in najbolj močni tisti narodi, ki so bili sprejeli krščanstvo, zato je sklenil, da med te narode vključi tudi svoje podanike.

Knez Vladimir je prejel krst že v začetku leta 988. Leto zatem se je poročil s kneginjo Ano, sestro bizantinskega cesarja Bazilija. Ta je postala Vladimirova najboljša pomočnica pri vladanju in pri uvajanju krščanstva v deželi. Vladimir je pred poroko zaprosil, naj nevesta pripelje s seboj 'dovolj škofov in duhovnikov', ki bodo podeljevali krst ljudem v kijevski kneževini.

Po Vladimirovem načrtu naj bi njegova kneževina sprejela krščanstvo kot njegovo voljo. Vladimir pa se je tudi iskreno trudil, da bi bil sam zgleden kristjan in da bi s svojim zgledom ljudi vodil h Kristusu. Sprejem krščanstva med Rusi in Ukrajinci je v veliki meri osebna zasluga kneza Vladimira, ki je želel vesoljno Cerkev obogatiti z novim močnim članom. S krščanstvom so bili postavljeni tudi temelji njihove književnosti in kulture.

Knez Vladimir je dal v Kijevu sezidati lepo Marijino cerkev kot spomenik zmage krščanstva. Odločil se je za lepe bizantinske obrede, ker globlje segajo v mehko slovansko dušo. Vendar ni sprejel grškega bogoslužnega jezika, ampak je uvedel slovanske prevode bogoslužnih knjig, delo učencev sv. Cirila in Metoda. Hotel je pripadati vesoljni Cerkvi, zato je vseskozi ohranjal žive stike z Rimom. Leta 1011 mu je umrla žena Ana. Smrt žene, najboljše pomočnice v življenju, ga je silno potrla, vendar jo je sprejel kot zgleden kristjan. Umrl je 15. julija leta 1015, star šele 55 let. Na knežjem prestolu ga je nasledil sin Jaroslav Modri in za časa njegove vladavine se je krščanstvo v kijevski kneževini utrdilo.

God: 14. julij

Španski frančiškan sv. FRANČIŠEK Solan, si je s svojim gorečim oznanjevanjem evangelija zaslužil naslov 'apostol Južne Amerike'. Rodil se je leta 1549 blizu Kordobe.

Ko mu je bilo dvajset let, je postal redovnik frančiškan in leta 1589 je z drugimi frančiškanskimi misijonarji odšel v Ameriko. Njegovo življenje se je izteklo v Limi 14. julija 1610. To mesto ga časti kot svojega zavetnika. Za svetnika ga je razglasil papež Benedikt XIII. leta 1726.

God: 14. julij

Mednarodni znak za zdravstveno pomoč je rdeči križ. Tako se imenuje tudi mednarodna organizacija, ki skrbi za nego ranjencev in bolnikov v vojni. Ustanovil jo je leta 1863 švicarski človekoljub Henri Dunant. Rdeči križ je bilo prvič videti na bojišču že leta 1595 na vojnem pohodu zoper Turke: na svoji redovni obleki ga je nosilo osem bolniških strežnikov, ki so skrbeli za ranjence.

Ustanovitelj teh redovnikov bolniških strežnikov je današnji godovnjak sveti Kamil de Lellis, doma iz italijanske pokrajine Abruci po njem se imenujejo kamilijanci. Življenje tega moža priča, da svetništvo človeku ni položeno v zibelko, temveč si ga mora priboriti z osebnim prizadevanjem in premagovanjem vsega, kar je v njem slabega.

Kamil se je rodil 25. maja 1550 v srednji Italiji. Ko mu je bilo dvanajst let, je izgubil mater. Oče ga je poslal v šolo, toda dečku učenje ni dišalo, raje se je potepal, kockal in kvartal. Skupaj z očetom se je priglasil v vojsko, ki se je odpravljala zoper Turke. Oče je umrl, Kamil pa si je poškodoval nogo, ki ga je potem mučila vse življenje. V tej stiski se je zaobljubil, da gre v frančiškanski samostan, pa je na obljubo kmalu pozabil. Nekaj časa je bil bolniški strežnik v rimski bolnišnici svetega Jakoba. Od tam so ga odslovili, ker se je predajal svoji stari razvadi: kvartanju in kockanju. Ko mu je bilo petindvajset let, se je vendarle zresnil. Najprej je vstopil v kapucinski samostan, toda spet se mu je odprla rana na nogi, zato je znova iskal zavetja v bolnišnici svetega Jakoba. Ko je stregel bolnikom, je začutil, da je to njegov pravi poklic, hkrati pa najprimernejši način, da daje Bogu zadoščenje za grehe svoje mladosti.

Kmalu je našel pet sodelavcev: štiri laike in enega duhovnika, ki so bili pripravljeni bogomiselno živeti in ustanoviti družbo bolniških strežnikov. Naletel je na močna nasprotovanja, vendar ni odjenjal. Njegova 'sveta trma' je rodila sad: leta 1591 je papež Gregor XIV. potrdil družbo bolniških strežnikov in Kamil je bil soglasno izvoljen za njenega predstojnika. Člani družbe bolniških strežnikov so na svojih oblekah nosili velik rdeč križ. V Rimu so jih kmalu vsi poznali in vedeli za njihovo človekoljubno delo. Družba se je hitro razširila tudi po drugih italijanskih mestih. Veliko redovnikov je izgubilo življenje ob raznih epidemijah, ko so stregli kužnim bolnikom in se sami okužili. Tako so se vrste kamilijancev zelo razredčile. Kamil je stregel bolnikom vse do zadnjega. Kot mučenec ljubezni do bližnjega je umrl v Rimu 14. julija 1614, štirideset let po svoji spreobrnitvi. Njegova družba šteje danes okoli 2000 članov v trinajstih redovnih provincah.

Kamil de Lellis je bil razglašen za svetnika leta 1746, leta 1886 pa je bil postavljen za zavetnika vseh bolnišnic kakor tudi bolnikov in zlasti umirajočih. Papež Pij XI. ga je leta 1929 razglasil za zavetnika vseh, ki se ukvarjajo s strežbo bolnikov ter njihovih poklicnih združenj.

God: 13. julij

Bil je škof v Kartagini v severni Afriki proti koncu petega stoletja. Tam so tedaj vladali Vandali, ki so se oklepali arijanske krive vere in so bili zaradi tega zelo sovražno razpoloženi do katoličanov.

Njegova pobožnost, modra uvidevnost in ljudomilost so osvajale srca vseh. Kasneje so mu zagrizeni arijanci povzročili veliko žalosti. Vandalski kralj Trasa mond je začel preganjati katoličane in iz svoje države je pregnal 120 škofov, med njimi tudi Evgenija, ki se je naselil v mesti Albi v sedanji Franciji, kjer je umrl 13. julija leta 505.

God: 13. julij

»Ko je bil sveti božji služabnik maziljen za kralja, se ni zadovoljil s stiskami časnega kraljevanja. Hotel si je pridobiti večno krono, zato je stopil v službo najvišjega Kralja, kateremu služiti pomeni kraljevati.« Tako beremo v starem življenjepisu današnjega godovnjaka Henrika II., edinega rimsko-nemškega cesarja, ki je bil uradno razglašen za svetnika. Ljudstvo ga je častilo že zdavnaj prej in ne samo na nemških tleh. Tudi v naših krajih je bil zelo češčen in sicer pod imenom sv. Areh, ki izvira iz nemške oblike Heinrich. Cesar Henrik II. je namreč zelo podpiral Cerkev: njegove naklonjenosti sta bili deležni tudi freisinška in briksenška škofija, ki sta imeli svoje posesti tudi na slovenskih tleh.

Današnji svetnik se je rodil leta 973 na dvoru bavarskega vojvoda Henrika. Kot mlad fant je obiskoval šolo pri stolni cerkvi v Hildesheimu, potem pa ga je vzgajal regensburški škof sv. Volbenk. Henrik je vse svoje življenje uravnaval po naukih tega svetega moža, tako da je tudi sam dosegel svetniško slavo. Cerkev v njem spoštuje vladarja, ki je ves svoj vpliv zastavil v blagor Cerkve in je slovel po osebni pobožnosti, spokornosti in velikodušnosti. Leta 995 je nasledil svojega očeta kot bavarski vojvoda, leta 1002 pa je postal nemški kralj, dve leti zatem pa še rimski cesar. Sporazumno s svojo ženo Kunigundo (tudi njo častimo kot svetnico in njen god obhajamo 3. marca) je cesar, čigar zakon je ostal brez otrok, izročil vse svoje imetje Cerkvi in izbral Kristusa za svojega dediča. Svoje kraljevanje je jemal kot služenje Bogu in ljudem. To je prikazano na evangeliariju cesarja Henrika, ki se hrani v bamberški stolnici: v sredini je naslikan Kristus na prestolu, ki z desnico krona Henrika, z levico pa cesarico Kunigundo. Za rimsko-nemškega cesarja je Henrika II. kronal papež Benedikt VIII. leta 1021 v Rimu. Cesar Henrik II. ima posebne zasluge za škofiji Bamberg, kjer je dal postaviti znamenito stolnico, in Basel v Švici. Ti dve škofiji ga zato častita kot svojega zavetnika. Pobožni cesar, ki so mu pravili tudi 'menih na cesarskem prestolu', je umrl 13. julija 1024. Dobrih sto let pozneje, 12. marca 1146, ga je papež Evgen III. razglasil za svetnika skupaj z ženo Kunigundo. Oba sta pokopana v bamberški stolnici. Sv. Henrika II. upodabljajo v cesarskem ornatu z bamberško stolnico v roki.

God: 12. julij

Najbrž večina bralcev pozna Mohorjevo družbo, najstarejšo slovensko knjižno založbo, ustanovljeno leta 1852 na pobudo blaženega škofa Antona Martina Slomška.

In zakaj je novi knjižni družbi izbral za varuha prav sv. Mohorja in Fortunata? Sam piše: »Kar sta Čehoslovakom brata Ciril in Metod, to je nam Slovencem sveti Mohor. Bil je od samega svetega Petra v našem starodavnem Ogleju za škofa posvečen in iz Ogleja se je prisvetila Slovencem zveličavna luč svete krščanske vere ... Le v krščanstvu cveti in zori prava osrečilna omika; zatorej je prav in spodobno, da se društvo, ki nosi in širi med Slovenci pravo omiko, po tem apostoli prave omike tudi imenuje Društvo sv. Mohorja ...«

Mučenca sveta Mohor in Fortunat sta bila zavetnika oglejskega patriarhata. Oglej je bil žarišče misijonskega delovanja med Slovenci južno od reke Drave. Sv. Mohor in Fortunat sta bila od leta 1461 do 1961 torej natanko petsto let prva zavetnika ljubljanske škofije, odtlej pa sta njena drugotna patrona. Na slovenskem ozemlju (južno od Drave) je njima posvečenih sedem župnijskih in petindvajset podružnih cerkva.

Po stari legendi, ki je bila prvič objavljena v spisih langobardskega zgodovinarja Pavla Diakona (umrl je leta 799), naj bi oznanjal blagovest v Ogleju sam sveti Marko, ki naj bi tam napisal svoj evangelij, vodstvo škofije pa izročil Hermagorju Mohorju, ki naj bi ga nato sam sveti Peter posvetil v škofa. Hermagoras-Mohor naj bi skupaj z diakonom Fortunatom dal življenje za Kristusa pod cesarjem Neronom okoli leta 67. To izročilo se je po znameniti Zlati legendi razširilo po vseh pokrajinah krščanskega Zahoda. God škofa Mohorja in diakona Fortunata so v oglejski Cerkvi obhajali 12. julija, vendar z ugotovitvijo, da je to spominski dan prenosa njunih relikvij.

Tako škof Mohor kot diakon Fortunat sta zabeležena v spominu škofije Sirmium (današnja Sremska Mitrovica): mučeništvo naj bi po teh zapiskih prestala pod cesarjem Dioklecijanom leta 303 ali 304. V času preseljevanja narodov (najbrž med letoma 408 do 409) so v skrbi, da jih zavarujejo pred oskrunitvijo, kosti obeh mučencev prenesli v Oglej. Tako sta Mohor in Fortunat postala oglejska mučenca.

Zgodovinsko jedro o teh dveh svetih mučencih nam pove, da je bil Mohor nižji klerik škofa v Singidunu, današnjem Beogradu, leta 303 je bežal pred preganjalci v Sirmium, kjer je pred poganskim sodiščem pogumno pričal za Kristusa, podobno kot diakon Fortunat.

In kako je prišlo do legende o začetkih oglejske škofije? Oglej je bil veliko in slavno mesto, največje za Rimom v Italiji. Med preseljevanjem narodov so ga leta 452 požgali Huni. Kmalu si je opomoglo in prevzelo skrb za krščanska občestva na vzhodu evropske celine. Tu je nastala velika nadškofija (metropolija), ki se je sklicevala na apostolski izvor.

V Sloveniji sta dve cerkvi sv. Mohorja in 16 cerkva si/. Mohorja in Fortunata. Po njih se imenuje več naselij Sv. Mohor, Šmohor ali Mohor.

God: 11. julij

Svetega Benedikta, začetnika zahodnega meništva, je papež Pavel VI. 24. oktobra 1964 razglasil za prvega zavetnika Evrope, ker je "s križem, knjigo in plugom prinesel krščanski napredek narodom, razkropljenim od Sredozemskega morja do Skandinavije, od Irske do prostranih nižin Poljske". Poljak Janez Pavel II., prvi slovanski papež, je leta 1980, ob 1500 letnici rojstva sv. Benedikta, dejal, da je bila Evropa na novo rojena ob propadu velikega rimskega imperija. »Ko se je porajala na njegovih kulturnih temeljih, je po zaslugi benediktinskega duha iz tistega izročila povzela in v dediščino evropske in vesoljne kulture utelesila vse tisto, kar bi se sicer izgubilo.« Redovna pravila, ki jih je sestavil sveti Benedikt in jih imenujejo "evangelij, presajen v resnično življenje", je mogoče povzeti v treh besedah: 'Ora et labora!' (Moli in delaj). Skladno povezovanje dela in molitve je ideal krščanskega prizadevanja za popolnost ali izpolnjevanje božje volje.

Papež Gregor Veliki, ki je sestavil življenjepis sv. Benedikta v obliki pogovora z namišljenim diakonom Petrom, pove, da se je Benedikt rodil v plemeniti družini v Nursiji to je današnje mestece Norcia v Umbriji in sicer okoli leta 480. O njegovi družini vemo le to, da je imel sestro dvojčico Sholastiko, ki je vse življenje hodila po bratovih stopinjah in ga posnemala tudi v svetništvu (njen god obhajamo 10. februarja). Starši so Benedikta poslali v Rim, da bi se izpopolnil v pravnih vedah, toda prav kmalu je bil sit Rima in njegove pokvarjenosti. Najprej se je umaknil v bližino mesta Tivoli, kjer si je poiskal družbo enako mislečih. Kmalu je spoznal, da ta družba ni zanj, zato se je skril v samotno sotesko reke Aniene nedaleč od mesta Subiaco, ker je želel biti popolnoma ločen od sveta, da bi ob branju in premišljevanju Svetega pisma in v molitvi našel stik z Bogom ter prodrl v globine svoje duše. Pa ni bil dolgo sam. Nekega dne so se pred njegovo votlino prikazali puščavniki iz Vicovara in ga prosili, naj namesto umrlega predstojnika prevzame vodstvo njihove skupnosti. Benedikt je njihovo gorečo prošnjo uslišal. Puščavniki pa so bili svojeglavi, zato jih je zapustil. Po dolgem premisleku je sprejel vodstvo nove redovne skupnosti, ki se je bila voljna ravnati po njegovih pravilih. Tem svojim redovnikom je Benedikt hotel biti 'oče', to namreč pomeni beseda 'abbas' ali po slovensko 'opat'.

Čez nekaj časa je izbral najboljše menihe iz dvanajstih samostanov, ki jim je bil 'oče', in se napotil proti jugu. Ustavil se je pri mestu Cassino pri Neaplju, zgrajenim pod visokim gričem. Na vrhu tega griča je zrastel znameniti samostan Montecassino, ki velja za matično hišo benediktinskega reda in v nekem smislu vseh samostanov na krščanskem Zahodu. Stari viri postavljajo začetek Montecassina v leto 529: ta letnica ima tudi simboličen pomen tega leta je namreč bizantinski cesar Justinijan dal zapreti zadnjo pogansko šolo v Atenah, Montecassino pa je zasvetil kot novo žarišče krščanske kulture. Skupnost na Montecassinu je opat Benedikt vodil vse do svoje smrti, najbrž leta 547.