• Apolinarij, sv., 2. st., škof in mučenec
• Brigita (Birgita) Švedska, sv., † 1373, redovna ustanoviteljica, sozavetnica Evrope
• Ivana, bl., † 1306, dominikanska tretjerednica v Orvietu v Italiji
• Janez Kasijan, sv., † ok. 435, cerkveni oče
• Liborij, sv., 4. st., škof v Le Mansu v Franciji
• Marija Devica Mati božje milosti
• Peter Ruiz de los Panos y Angel, duhovnik, in 8 tovarišev, bl., † 1936, španski mučenci
• Salust, sv., † 494, škof v Jeruzalemu
• Valerijan, sv., † ok. 460, škof v Cimiezu v Franciji

God: 23. julij

Na Švedskem živi okoli 6.000 Slovencev, ki so odšli v to severno deželo iskat zaslužka. Razkropljeni so po različnih krajih, v verskem pogledu zanje skrbi izseljenski duhovnik s sedežem v Göteborgu. Naši verni rojaki se zberejo vsako leto na binkoštnem srečanju v mestecu Vadstena ob jezeru Vattern, ki je duhovno središče Švedske in sicer zato, ker je tam grob današnje godovnjakinje sv. Brigite Švedske. Bila je izredna osebnost, obdarjena z mističnimi videnji in z darom prerokovanja.

Brigita je bila visokega rodu. Rodila se je najverjetneje leta 1302 v kraju Finstad pri Upsali, kjer je zdaj sedež slavne univerze. Njen oče je imel odgovorno upravno službo. Družina je bila v sorodu s kraljevskimi rodbinami, ki so se menjavale na švedskem prestolu. Po smrti svoje matere je Brigita živela pri teti in v tem času je imela videnje: podobo Križanega, ki se ji je neizbrisno vtisnila v spomin za vse življenje.

Pri šestnajstih letih se je poročila. Od osmih otrok, ki jih je rodila, je po njeni poti šla hči Katarina, ki je na Švedskem znana kot Karin. Ona je tudi uresničila njeno zamisel o ustanovitvi samostana v Vadsteni. Čeprav bogata gospa, se je Brigita lotila vsakega dela, tudi takšnega, ki so ga opravljale le dekle. Odlikovala se je po dobrodelnosti. Poklicali so jo na dvor za upravnico. Mlademu kralju Magnusu II. Eriksonu, svojemu bratrancu, je brez slepomišenja povedala, da mora svoje razuzdano življenje korenito spremeniti, če hoče uiti božji kazni. Ni je poslušal in Brigitine napovedi so se uresničile. Ko je videla, da kralj živi po svoje, je dvor zapustila ter z možem odšla na božjo pot v špansko Kompostelo. Med romanjem je mož umrl v cistercijanskem samostanu Alvastra na Španskem.

Leta 1346 je Brigita v zamaknjenju dobila naročilo, naj ustanovi nov red s prvim samostanom v Vadsteni. Ko je bilo vse skoraj uresničeno, jo je Bog poslal v Rim, kjer se je lotila živahne politične dejavnosti, s katero je posegla v celotno dogajanje tedanje Zahodne Evrope. Šlo ji je predvsem za mir in edinost, kajti krvaveče rane njenega časa so bile razprtije, spori, razkol. V tej službi je ostala zadnjih štiriindvajset let svojega življenja. Umrla je 23. julija 1373 v Rimu in sicer med mašo.

Njeno truplo so v zmagoslavnem sprevodu prepeljali iz Rima v Vadsteno, kjer so jo položili k zadnjemu počitku v samostanski cerkvi. Prva prednica Brigitinega reda je bila njena hči Katarina (Cerkev jo časti kot svetnico in se je spominja 24. marca). Njen grob je kmalu postal priljubljena božja pot kraljev in kraljic pa tudi številnih kristjanov iz raznih dežel. Vadstena se je razvila v pomembno kulturno središče na evropskem severu. Tam je bila tudi najpomembnejša srednjeveška knjižnica na Švedskem in prva švedska tiskarna. To izredno ženo so tudi protestanti sprejeli za svojo in jo častijo kot narodno svetnico.

Papež Janez Pavel II. jo je 1. oktobra 1999, na začetku druge sinode za Evropo, razglasil za sozavetnico Evrope ob sv. Katarini Sienski in sv. Tereziji Benedikti od Križa/Edith Stein.

• Avguštin Fangi, bl., † 1193, dominikanec iz Benetk v Italiji
• Beno, bl., † 1088, škof v Osnabrücku v Nemčiji
• Ciril, sv., ok. 306, škof v Antiohiji
• Fokas, sv., 2. st., mučenec v Afriki
• Janez Lloyd, sv., † 1679, mučenec v Cardiffu v Angliji
• Marija Magdalena, sv., 1. st., spokornica
• Menelej, sv., † ok. 700, opat v Menatu v Franciji
• Mučenci iz severne Afrike (Maxulitani), sv., prva st.
• Nicefor Diez Tejerina in 25 tovarišev, bl., † 1936, španski mučenci
• Platon, sv., prva st., mučenec v Anciri (Ankari) v Turčiji
• Valter, sv., † 1224, bolniški strežnik iz Lodija v Italiji
• Vandregisel, sv., † 668, opat v Saint-Waudrillu v Franciji

God: 22. julij

Dolgo časa so v pobožnosti in v umetnosti Marijo Magdaleno istili z Marijo iz Betanije, sestro Lazarja in Marte, ter z neimenovano 'veliko grešnico', ki je Jezusu v farizejevi hiši med obedom mazilila noge, potem ko jih je oprala s svojimi solzami ter obrisala s svojimi lasmi. Zdaj je dokazano, da gre za tri različne osebe.

Današnji svetnici je ime Marija, Magdalena je njen priimek, ki pove, da je bila doma iz Magdale, ribiškega mesteca na zahodnem bregu Genezareškega jezera. Iz dveh pripomb v Lukovem in Markovem evangeliju vemo, da je Jezus iz Marije iz Magdale izgnal sedem hudih duhov. Število sedem v Svetem pismu pomeni veliko število, množico. Ta omemba hoče povedati, da je bila Marija popolnoma v oblasti hudih duhov. V skupini žena, ki so stregle zboru apostolov in njihovemu Učitelju, se Marija Magdalena vedno imenuje na prvem mestu.

Marija Magdalena je ostala Jezusu zvesta vse do konca do smrti na Kalvariji in še do groba. Pod križem je vztrajala z Jezusovo materjo Marijo in z edinim učencem Janezom, ki ni strahopetno pobegnil. Ko je minil praznični dan velike noči, so Marija Magdalena, Marija, mati Jakobova, in Marija Saloma kupile dišav, da bi Jezusovo telo v grobu mazilile. Evangelist Janez pa nam je ohranil čudoviti prizor srečanja Marije Magdalene z vstalim Jezusom. Ko je stoječ ob grobu jokala, [o je Jezus sočutno vprašal: »Žena, kaj jokaš? Koga iščeš?« Magdalena je mislila, da govori z vrtnarjem, zato je prosila, naj ji pokaže, kam je del Jezusovo telo. Ko jo je Jezus poklical po imenu: »Marija!«, pa ga je prepoznala. Trdno je bila prepričana, da je Gospod vstal od mrtvih in to veselo novico je nemudoma sporočila njegovim učencem.

Skozi vsa stoletja cerkvene zgodovine razmišlja pisec slovenskega življenjepisa svete Marije Magdalene, srečujemo žene, ki učencem naznanjajo Jezusovo sporočilo. In tudi v današnjih dneh je na svetu nešteto žena, ki so pripravljene služiti Jezusu in njegovemu vstajenjskemu oznanilu. Marija Magdalena je kakor nalašč njihova svetnica. Grki so jo že zgodaj častili kot "nosilko miru in enakovredno apostolom".

Umetniki jo upodabljajo s posodico z mazilnim oljem, stoječo pod križem, ali kot spokornico z razpuščenimi lasmi (po zgrešenem enačenju z evangeljsko grešnico) s knjigo, s Križanim, s spokornim bičem v rokah in z mrtvaško glavo pred seboj.

• Demokrit in tovariši, sv., prva st., mučenci v Frigiji
• Evdocim mlajši, sv., 9. st., deželni upravitelj iz Carigrada
• Fabij, sv., † 303, mučenec v mavretanski Cezareji
• German, sv., † 448, škof v Auxerru v Franciji
• Helena, sv., 12. st., vdova in mučenka na Švedskem
• Ignacij Lojolski, sv., † 1556, utemeljitelj jezuitskega reda
• Janez Columbini, sv., † 1367, jezuit v Sieni v Italiji

God: 31. julij

Pesem v hvalnicah današnjega molitvenega bogoslužja ali brevirja, ki ga v imenu vseh vernikov molijo duhovniki, redovniki in redovnice, pravi: »Ignaciju zapojmo v čast, / ki družbo Jezusu je zbral, / bil mojster je besed, dejanj / in za Boga se vojskoval.« Ignacij Lojolski, današnji slavljenec, je bil najprej pogumen vitez v službi svetnih vladarjev, potem pa je vse svoje moči in sposobnosti posvetil nebeškemu vladarju Kristusu.

Njegova življenjska pot se je pričela leta 1491 na gradu Lojola v baskovski provinci na severozahodu Španije, kjer se je rodil kot dvanajsti ali trinajsti (in zadnji) otrok podeželskega plemiča. Pri krstu je dobil ime Inigo, med študijem v Parizu ga je leta 1528 spremenil v latinsko Ignatius de Loyola. Korenina tega imena je beseda 'ignis ', ki pomeni ogenj. In ognja je bil Ignacij poln! Oče ga je menda hotel usmeriti v duhovniški poklic, Inigo pa se je navduševal za viteško in pustolovsko življenje. Nekaj let se je vzgajal na dvoru, nato pa je odšel k podkralju v Navarro, kjer se je izkazal kot neustrašen bojevnik. Pri obrambi trdnjave Pamplona, ki so jo oblegali Francozi, ga je 20. maja leta 1521 zadel 'milostni udarec' topovske krogle, ki mu je zdrobila kost pod desnim kolenom in je spremenila smer njegovega življenja.

Ko se je zdravil na domačem gradu, si je zaželel svojega najljubšega čtiva viteških romanov. Namesto teh so mu dali Življenje svetnikov. Ob prebiranju zgodb 'vitezov nebeškega Kralja' se je v njem vedno močneje oglašala želja, da bi jih tudi sam posnemal. V začetku naslednjega leta je zapustil domači grad z namenom, da roma v Sveto deželo. Ustavil se je v znamenitem romarskem svetišču Montserrat, kjer je opravil dolgo spoved, potem pa Mariji izročil svoj viteški meč. Zaradi nepredvidenih težav je celo leto ostal v kraju Manreza, nedaleč od Montserrata. Tam je najprej veliko molil, potem pa se je lotil apostolskega dela: poučeval je katekizem in pomagal je v bolnišnici. Duhovna spoznanja, ki so dozorela v njem, je zapisoval in iz teh zapiskov se je rodila nesmrtna knjižica Duhovne vaje, o kateri je sv. Frančišek Saleški zapisal, da je "pripravila več spreobrnjenj kot pa ima črk".

Čutil je, da ga Bog kliče k apostolskemu delovanju, zato je pri triintridesetih letih postal študent. Najprej je študiral v Španiji, nato pa v Parizu, kjer je s svojimi duhovnimi vajami pritegnil nekaj somišljenikov, ki so postali prvo jedro Družbe Jezusove. 15. avgusta 1534 so v kapeli na Montmartru naredili zaobljube. 24. junija 1537 je Ignacij skupaj z nekaj tovariši prejel mašniško posvečenje, novo mašo pa je opravil šele na božično noč leta 1538 pri jaslicah bazilike Marije Velike v Rimu.

Ignacija in njegove spremljevalce so Rimljani imenovali 'romarji', sami pa so govorili, da so 'iz družbe Jezusove'. Do konca leta 1539 je Ignacij papežu izročil listino z načrtom svoje ustanove. Pravila je potrdil papež Pavel III. 27. septembra 1540. Ta datum velja za rojstni dan Družbe Jezusove ali jezuitskega reda. Novost tega reda je bila ta, da je bil izrazito apostolski in zato zelo prilagodljiv. Papežu in Cerkvi je ponudil svoje služenje za prenovo tedanje Cerkve, močno prizadete zaradi protestantskega odpada.

Red je naglo rastel. Za prvega predstojnika, ki se imenuje general, so izvolili Ignacija. Ob njegovi smrti 31. julija 1556 je Družba štela že okoli tisoč članov v sto hišah po raznih državah. K nam v Ljubljano k Svetemu Jakobu, kjer imajo svojo hišo še danes, poleg nje pa na naših tleh še dve v Ljubljani ter dve v Mariboru so jezuiti prišli leta 1597 in v našem glavnem mestu ustanovili prvo visoko šolo na naših tleh. Ignacij Lojolski je bil leta 1609 prištet med blažene, leta 1622 pa med svetnike skupaj s svojim rojakom in velikim jezuitskim misijonarjem Frančiškom Ksaverijem.

Misijon v Ponta do Cajú

piše in fotografira: Eva Slivka

Pustolovščina se je začela že avgusta 2009, ko je moja sestra, s. Ana Slivka, FMM, iz rok takratnega koprskega škofa Metoda Piriha prejela misijonski križ. Hkrati ji je generalna predstojnica Christiane Megarbane dodelila misijonsko poslanstvo: Južna Brazilija. To je pomenilo, da je Ana v kratkem pospravila svoje stvari v kovček in poletela čez lužo. Septembra 2011 sem se za njo odpravila še jaz. Bilo je nepozabnih dvajset dni. Priznam, da sem imela o Braziliji precej bolj eksotično predstavo in prizori, ki sem jim bila priča, so me presenetili. Vedela sem, da ne bom obiskala neke popularne turistične destinacije, ampak skromen misijon v pristaniški Paranagui, pa vseeno ...

Prvo majhno presenečenje sem doživela že kar pri prvem obroku. Ana me je pričakala na letališču v Curitibi, nakar sva se z avtobusom odpeljali v Paranaguo. Vmes sva si privoščili dva sendviča.

Na meniju so zapisane samo cene kruha, salam, sirov, solat in drugih dodatkov (majoneza, koruza, kumare ...) Sam izbereš sestavine, uslužbenka pa sestavi iz njih tvoj sendvič. Lahko izbereš karkoli, tudi štiri vrste mesa, če tako želiš. Prilagojeno za vse okuse.

Ana me je že opozorila, da so ljudje tu nenormalno počasni in kmalu sem se prepričala, da je to še kako res. Ko sem gledala nastajanje svojega sendviča, sem mislila, da gledam nastanek Skalnega gorovja v Ameriki. Tako počasi, nekam zasanjano se je premikala uslužbenka, da me je prijelo, da bi skočila čez pult in sama zmetala skupaj tisti sendvič. Pri nas bi takšna počasnela hitro dobila čevelj, tam pa je to nekaj normalnega.

Druga zanimivost brazilskega prehranjevanja so restavracije 'na kilo'. To pomeni, da v restavraciji vzameš krožnik in se sprehodiš mimo dolge vrste posod z različnimi vrstami hrane. Tam je vse, od krompirja, lazanje, riža, manioka, polente, do rib, mesa, golaža, makaronov, pa različne vrste solat in sladic. Vse, kar nameravaš pojesti, naložiš na svoj krožnik, postaviš na tehtnico in glede na težo (torej količino hrane na krožniku), plačaš. Ideja se mi zdi veliko boljša kot naše porcije, ki so (vsaj meni) praviloma prevelike. Plačam celo, pojem samo pol. Tu pa plačaš kolikor poješ, če pa imaš oči večje od želodca, je pa tvoj problem. V nekaterih restavracijah za hrano, ki jo zavržeš, še dodatno plačaš kazen. Edino pravilno, kar se mene tiče. To bi bilo treba uvesti povsod.

V skupnosti sem najprej spoznala sestre Eleno, Amelio in Rito. Samostan je majhna hišica v ulici na pragu revne četrti Ponta do Cajú, ki je v celoti zgrajena na črno. Zrasla je ob izlivu mestne kanalizacije v morje in stoji na nasutem delu mesta. Nekoč je bilo tam morje, toda ko so ljudje hoteli poglobiti morsko dno, da bi lahko pluli z ladjami, so izkopani pesek nasuli na tisto območje. Ko se je mesto širilo, so si najrevnejši tu naredili borna zavetja. Revne kolibe so pogosto poplavljene. Ljudje pravijo, da morje ve, da je bilo prej tam in hoče nazaj. Kupi smeti in vonj po gnilem so tu stalnica. Potepuški psi si izmenjujejo bolhe in brskajo za užitnimi ostanki.

V tej četrti deluje Skupina za dostojanstvo deklet in žena. Namenjena je ženskam, ki so brez službe, največkrat tudi brez moža, in same skrbijo za številne otroke. Ker nimajo nobene šole in niso izučene za noben poklic, je edina možnost zaslužka prostitucija. Skupina za dostojanstvo deklet in žena pa jim ponuja možnost, da se naučijo šivati, krasiti prtičke, izdelovati košare in podobno. Plačilo je skromno, toda delo je pošteno.

Skupina je sprva delovala v leseni baraki, ko pa je le-to poplavilo in uničilo, se je morala preseliti. Najele so star lokal (že dve leti darovalci iz Slovenije s svojimi prispevki pokrivajo večji del najemnine) in ga napolnile s šivalnimi stroji. Tu se pod okriljem s. Elene učijo šivanja in drugih ročnih spretnosti. Tako se usposobijo za pošten poklic, s katerim lahko za prvo silo preživijo.

Že to, da so ob zadnji hudi poplavi žene pustile svoje revne, razpadle kolibe in tekle reševati šivalne stroje, platno, nitke, barve in drugi material iz delavnice, pove, koliko jim pomeni.

Ko sva jih z Ano obiskali, so bile dobro razpoložene. Smejale so se in niso imele nič proti fotografiranju. Ponosno so razkazovale svoje izdelke. Dona Tereza je tega dne prvič sešila srajco. Dona Tania se je ukvarjala s poslikavo kuhinjske krpe. V skupini je vladalo prijetno vzdušje.

Čez nekaj časa sva se z Ano odpravili dalje. Obiskali sva Fernando.

Fernanda je stara 23 let in je prizadeta od rojstva. Ko je bila majhna, je še lahko stegnila noge, zdaj pa tega ne more več. Nič ne govori, ničesar ne počne, cele dneve leži na svoji blazini in praska s prsti po vsem kar doseže.

Anino poznanstvo s Fernando se je začelo, ko je s. Elena pripovedovala o revni ženi iz Skupine, katere mož umira za rakom. Ker ne more več zadrževati vode in blata, ga žena zavije v najlonsko vrečo, saj nimajo dovolj krp. Ana je z naslednjim prispevkom, ki je prišel na njen misijonski račun, odkorakala v lekarno po plenice za odrasle. Prodajalka ji je dala šest velikih paketov svetlo modre barve. Tako je kar nekaj časa zalagala gospo in njenega bolnega moža s plenicami. Nekega dne pa v lekarni niso imeli dovolj modrih paketov. Ana je torej kupila tri modre in tri marelične. Ko je prišla čez dva tedna z novim paketom (tokrat je dobila šest modrih), je mož spet ležal zavit v vrečo. Gospa je opravičujoče pojasnila, da so bile plenice iz mareličnega paketa premajhne. Ker jih ni mogla uporabiti, jih je podarila naprej. Ana je takoj zastrigla z ušesi: če je gospa pakete podarila naprej, to pomeni, da še nekdo potrebuje plenice? Žena je Ano usmerila do lesene koče, v kateri živi Fernandina družina.

Ker je deklica ležala na nekaj kartonih, pregrnjenih z odejo, so ji sestre kupile blazino. Ana je še naprej prinašala plenice. Vsakič je vprašala, če potrebujejo še kaj. In vsakič je Fernandina mati skromno odkimala z glavo. Nekega dne pa je vendarle tiho rekla: »Sestra ... Lačni smo ...«

Seveda! Od samih plenic se ne da živeti! Tako jim je začela kupovati tudi hrano.

Ko sva se z Ano približali razpadajoči leseni kolibi, je nekajkrat glasno plosknila z rokami. Pojasnila mi je, da je tu ploskanje enako našemu trkanju. Lesena koliba seveda nima zvonca, pogosto niti vrat ne, ampak čez vhod visi najlon ali platno. Sama sem pomislila, da je koliba tako ali tako preveč trhla, da bi kdorkoli upal potrkati.

Dona Diva, Fernandina mami, naju je peljala v sobo, kjer je na gobi, položeni na tleh, ležala Fernanda. Dona Diva je povedala, da mora ležati na tleh, ker se včasih skotali dol z gobe in če bi padla s postelje, bi se lahko udarila. Sicer pa v leseni kolibi niti ne bi bilo prostora za posteljo. Skozi reže med deskami se je videla blatna zemlja. Okno je bilo za silo zastrto z napetim polivinilom, tik pod leseno streho pa je zijala široka špranja. Kljub vsem luknjam v tleh, stenah in stropu, je v prostoru vel neprijeten vonj po urinu. Za to je kriv Fernandin oče, ki je po kapi nesposoben poskrbeti zase, plenic pa noče sprejeti. Tako se pogosto polula kar na kavč, ta pa potem, prepojen z urinom, oddaja neprijeten vonj, ki se širi po celi kolibi.

Priznam, da me je bedno stanje Fernandine družine precej pretreslo. Kot kupček nesreče sem čepela ob Fernandinem jogiju in razmišljala, kako je mogoče, da v takšni kilavi kolibi dejansko živijo ljudje. Fernanda je odsotno praskala z nohti po lesenem podu, toda očitno je bilo, da Ano pozna in se razveseli njenega obiska. Videti je, da kljub težki prizadetosti vseeno kar nekaj razume: ko sem za dono Divo in Ano vstopila v sobo, je opazila nov obraz in me je zelo radovedno gledala.

(se nadaljuje v prihodnji številki)

Ameriški bogoslovec Scott Carroll bi moral biti posvečen skupaj z drugimi sošolci 22. junija letos. Vendar je 46-letni Scott zbolel za hudo obliko raka. Stanje se mu je tako slabšalo, da je bilo jasno, da ne bo dočakal svojega posvečenja. Zato se je njegov škof odločil, da ne bo čakal poletja, ampak mu bo mašniško posvečenje podelil prej. Tako ga je 8. maja na domu posvetil v duhovnika. Po posvečenju je škof pokleknil pred njega in ga prosil za blagoslov. Scott je bil že slaboten, sedel je na stolu in mu položil roke na glavo ter ga blagoslovil. Škof ga je takoj po posvečenju imenoval za kaplana.

Novomašnikov brat je povedal, da je bil Scott izredno miren. »Imel je neverjetno globoko vero,« je še dodal brat. In s to vero je tudi prenašal težko bolezen. »Želel je postati duhovnik,« je rekel brat in to je tudi doživel, čeprav je umrl le 40 ur po mašniškem posvečenju. Scott se je za duhovniški poklic odločil potem, ko je že diplomiral na pedagoški fakulteti, kjer je študiral tudi zgodovino. Med drugim je bil trener krajevnega nogometnega kluba.

V življenju je daroval samo eno sveto mašo. Takoj po njej je zaspal in v miru umrl. Naj njegova prezgodnja smrt obrodi sad, da bi kdo od mladih stopil na njegovo mesto delavca v Gospodovem vinogradu.