• Ana, sv., 1. st., mati Device Marije
• Andrej di Phu Yèn, bl., † 1644, vietnamski katehist, mučenec
• Bartolomeja Capitanio, sv., † 1833, ustanoviteljica Sester ljubezni v Loveru v Italiji
• Emanuel Martin Sierra, bl., † !936, župnik, mučenec v Španiji
• Hermip, sv., 4. st., duhovnik v Nikomediji
• Hermogen, sv., 4. st., duhovnik v Nikomedij
• Hermolaj, Hermip in Hermogen, sv., 4. st., duhovniki v Nikomediji
• Joahim in Ana, sv., 1. st., Marijini starši
• Kamila Gentili, sv., 15. st., mučenka v San Severino Marche v Italiji
• Kristijan, sv., † po 1145, benediktinski menih v samostanu Landais v Franciji
• Simeon, sv., † 1016, samotar v San Benedetto Po v Italiji
• Viljem Ward, bl., † 1641, mučenec v Londonu

God: 26. julij

Po novem svetniškem koledarju, veljavnem od leta 1969, danes skupaj godujeta Marijina starša, oče Joahim in mati Ana. Poprej je bil današnji dan posvečen le spominu matere Ane, očeta Joahima smo se spominjali 16. avgusta, dan po prazniku Marijinega vnebovzetja. Z združitvijo obeh godov je bolj poudarjena zakonska zveza, iz katere je izšel edinstveni otrok edino človeško bitje, ki je bilo že ob spočetju obvarovano madeža izvirnega greha.

Tako Joahim kakor Ana sta bila potomca kraljevega Davidovega rodu, iz katerega naj bi izšel obljubljeni Mesija. Ko sta se ta dva bogaboječa pravična človeka poročila, sta si silno želela otrok, kajti takrat je vsaka verna judovska žena živela v pričakovanju, da bo morebiti prav ona rodila obljubljenega Mesija. Pobožna zakonca sta vztrajala v zaupni molitvi in na stara leta sta le dobila tako želenega otroka hčerko Marijo-Mirjam.

Srečna starša Joahim in Ana sta hčerko imela pri sebi le tri leta, potem pa sta jo po zaobljubi izročila v varstvo in vzgojo duhovnikom. Ko so se vrata svetišča za njo zaprla, je padla zavesa nad njeno mater in očeta. Njuno zemeljsko življenje je bilo dopolnjeno.

Ime Ana v hebrejščini pomeni milost, ljubezen, molitev. Poleg Marijine matere je ime Ana imelo več svetopisemskih žena, med katerimi je najbolj slavna mati starozaveznega preroka Samuela, o kateri beremo v prvem in drugem poglavju Prve Samuelove knjige. Obe Ani sta si bili podobni v tem, da sta otroka izmolili in ga že pred rojstvom posvetili Bogu. Nič čudnega torej, da so se k sveti Ani, Marijini materi, zatekale po pomoč matere in nerodovitne žene, ki so videle svoje najvišje dostojanstvo v materinstvu.

Joahima upodabljajo s košaro, v kateri sta dva goloba, ki ju je bil prinesel v svetišče, in s palico. Časté ga kot zavetnika zakoncev in mizarjev. Ano pa umetniki najpogosteje prikazujejo, kako hčerki Mariji razlaga Sveto pismo. Mnogo podob in kipov jo kaže kot sveto Ano 'Samotretjo': v naročju velike svete Ane sedi manjša Marija, v Marijinem naročju pa je mali Jezus; ali pa sveta Ana stoji in v eni roki nosi manjšo Marijo, v drugi pa malega Jezusa. K sveti Ani so se zatekale, kot že rečeno, matere in nerodovitne žene ter opravljale pobožnost devetih prvih torkov po binkoštih, ker je bil torek sveti Ani posvečen dan. Priporočajo se ji za srečno poroko in skladen zakon, za svojo zavetnico jo imajo matere in vdove, žene se ji posebej priporočajo za srečen porod in za blagoslov otrok. Pri nas je bila sveta Ana tudi priprošnjica za srečno zadnjo uro, zato so ji posvečali pokopališke cerkve in kapele. Na Slovenskem je sveti Ani posvečenih nad 70 župnijskih cerkva in podružnic.

• Glodesinda, sv., 6. st., opatinja v Metzu v Franciji
• Jakob Starejši, sv., † 44, apostol
• Janez Agnus, sv., † ok. 646, škof v Maastrichtu na Nizozemskem
• Kukufas, sv., prva st., mučenec v Barceloni v Španiji
• Kunigunda (Kinga), sv., † 1292, poljska kraljica
• Lovrenc, sv., † ok. 510, škof v Milanu v Italiji
• Magnerik, sv., † ok. 596, škof v Trierju v Nemčiji
• Olimpija, sv., † 408, redovna ustanoviteljica
• Pavel, sv., 308, mučenec v Cezareji v Palestini
• Peter a Molliano, bl., † 1490, manjši brat iz Camerina v Italiji
• Teja, sv., † 308, mučenka v Cezareji v Palestini
• Teodermij, sv., † 851, mučenec v Kordobi v Španiji
• Valentina, Teja, Pavel in tovariši, sv., † 308, mučenci v Cezareji v Palestini

God: 25. julij

V zboru dvanajsterih apostolov, ki jih je bil Jezus izbral iz vrst svojih številnih učencev, sta bila dva Jakoba. Med prvimi je bil za apostola poklican današnji godovnjak, zato je ob njegovem imenu vzdevek 'starejši' (po apostolski službi, ne po letih), malo kasneje pa je Jezus poklical še Jakoba, Alfejevega sina, ki mu pravimo 'mlajši'.

Jakob je bil doma iz enega od mest ob Genezareškem jezeru. Njegov oče Zebedej je bil ribič, pri delu pa sta mu pomagala njegova odrasla sinova Jakob in Janez. Na Jezusov klic sta, kot poroča evangelist Matej, "pustila čoln in očeta ter šla za njim". Mati Saloma je bila sestra Jezusove matere Marije, zato sta bila Jakob in Janez prava Jezusova bratranca. V seznamu apostolov je Jakobovo ime med prvimi, vedno zraven Janezovega. Evangelist Marko pove, da je Jezus

Zebedejevima sinovoma dal ime 'sinova groma' in sicer zaradi njunega vihravega značaja. Ob neki drugi priliki sta si Jakob in Janez prislužila Jezusovo grajo zaradi svoje častihlepnosti. Hotela sta si izprositi čim boljši 'stolček' v Jezusovem kraljestvu. Skupaj s Petrom in z bratom Janezom je bil Jakob priča Jezusovega spremenjenja na gori in obuditve Jairove hčere. Te tri je Jezus vzel s sabo, ko je šel na veliki četrtek zvečer molit v vrt Getsemani, kjer je v duhu videl grozo trpljenja, ki ga je čakalo prav kmalu. V dneh Jezusovega trpljenja se je Jakob, kot večina apostolov, 'potuhnil', po Jezusovem vstajenju pa je bil z drugimi apostoli v Jeruzalemu. Prav malo vemo o njegovem delovanju po Jezusovem vnebohodu in prihodu Svetega Duha na prve binkošti. Pisatelj Apostolskih del poroča, da je Herod "dal z mečem usmrtiti Jakoba, Janezovega brata". To se je zgodilo o veliki noči leta 44.

Legenda pripoveduje, da je apostol Jakob deloval v Španiji, vendar za to ni nobenega trdnega dokaza. Dejstvo pa je, da je grob tega apostola v Španiji, ki ga časti kot svojega zavetnika, in sicer v pokrajini Galiciji na severozahodu Pirenejskega polotoka, v mestu, ki se po njem imenuje Santiago de Compostela. Njegove kosti so prenesli tja najbrž v 7. stoletju, ko so Jeruzalem zasedli muslimanski Arabci. Compostela je kmalu postala sloveča božja pot brž za Sveto deželo in Rimom. Kdor je od nas romal v daljno Kompostelo, se je napravil po romarsko: za to opravo je bil značilen romarski klobuk s širokimi krajci in na njem pritrjena školjka 'Jakobova pokrivača', plašč, bisaga ter dolga romarska palica z bučo za vodo na njej. Zaradi romarskega klobuka je sv. Jakob postal zavetnik klobučarjev. Poleg romarjev so ga svojega zavetnika razen klobučarjev častili še mornarji in voskarji. Kmetje se mu priporočajo za dobro letino in lepo vreme. Nekdaj je bil ta čas višek žetve, kajti "o svetem Jakobu pšenica zori ali zgori". V Prekmurju se po tem svetem apostolu mesec julij imenuje 'jakobšček'; po njem nosijo ime 'jakobčki', prva jabolka.

O izredni priljubljenosti tega svetnika med našimi predniki govori tudi dejstvo, da so sv. Jakobu na čast samo na ozemlju ožje Slovenije zgradili 68 cerkva, 26 župnijskih in 42 podružnic. Nekateri slovenski kraji so po njih dobili ime: Šentjakob ob Savi, Sv. Jakob v Slovenskih goricah, Štjak na Krasu.

• Anton Lucci, bl., † 1752, minorit in škof v mestu Bovino v Italiji
• Anton Turriani, bl., † 1484, avguštinski eremit v L'Aquili v Italiji
• Atenogenes, sv., prva st., škof v Sebasti v Armeniji
• Boris in Gleb (Roman in David), sv., † 1015, mučenca
• Evfrazija (Evpraksija) iz Tebaide, sv., † ok. 412, mučenka
• Evpraksija, glej Evfrazija Gleb, sv., † 1015, mučenec
• Janez iz Tossignana, bl., † 1446, škof v Ferrari v Italiji
• Kristina Belgijska (Čudovita), sv., † ok. 1224, mistikinja
• Kristina Čudovita, glej Kristina Belgijska
• Kristina iz Bolsene, sv., † ok. 304, mučenka
• Krištof, sv., † ok. 250, mučenec
• Marija Angeles, bl., † 1936, španska karmeličanka, mučenka
• Marija Pilar, Terezija in Marija Angeles, bl., † 1936, španske karmeličanke, mučenke
• Nikolaj Hermansson, bl., † 1391, škof v Linkopingu na Švedskem
• Terezija, bl., † 1936, španska karmeličanka, mučenka
• Terezija Angeles, bl., † 1936, španska karmeličanka, mučenka

God: 24. julij

Sv. Kristina, mučenka iz Bolsene severno od Rima, je dala življenje za Kristusa med preganjanjem pod cesarjem Dioklecijanom leta 304. Kot svojo zavetnico jo časte lokostrelci, mlinarji in pomorščaki. 

God: 24. julij

Na Slovenskem imamo precej cerkva, župnijskih in podružničnih, ki imajo na daleč vidni zunanji steni sliko svetega Krištofa. Današnji godovnjak je bil namreč velik priprošnjik zoper naglo smrt. V vernem človeku se je utrdilo zaupanje, da je zadosti, če navsezgodaj zjutraj pogledaš svetnikovo podobo, pa tisti dan ne umreš nagle smrti. Zato so naročali tako velike slike na cerkvah, da so ga lahko videli takorekoč iz vsake hiše in kar skozi okno!

Svetega Krištofa Cerkev časti kot mučenca. Njegovo ime Hristoforos v našem jeziku pomeni Kristonosec. Oseba današnjega svetnika, ki mu vemo samo ime, in njegova mučeniška smrt (verjetno okoli leta 250 za časa cesarja Decija) sta zgodovinski.

Že zgodaj so ga začeli častiti tako na Vzhodu kot na Zahodu. Ko se je njegovo češčenje v dobi prvih epidemij kuge v 13. stoletju silno razraslo, je ob tem skromnem zgodovinskem jedru nastalo veliko legendarnih okraskov.

Po teh virih naj bi bil Krištof doma iz kanaanske dežele, iz severnega predela Palestine. Starši so bili pogani in tak je bil tudi sin, ki mu legende dajejo ime Reprob, po naše Zavrženec. Po telesu je bil velikan in v svojem ponosu je sklenil, da bo služil samo najvišjemu gospodu. Zmenil se je z mogočnim kraljem in bil pri njem v službi dotlej, ko je videl, da se kralj boji hudiča. Pustil je kralja in šel služit hudiču. Nekoč sta Krištof in hudič šla skozi gozd ter prišla do križa. Hudič se je začel tresti od strahu in velikan je spoznal, da je Križani močnejši kot hudič, zato je sklenil, da mu bo služil z vsem srcem. Dal se je krstiti in pri krstu je dobil ime Krištof.

V dvanajstem stoletju pa je nastala legenda, da se je Krištof po naročilu pobožnega puščavnika nastanil ob deroči reki in čez njo na splavu prevažal in na ramah prenašal potnike. Nekoč ga je klicalo neko dete, naj ga prenese. Velikan ga je vzel na ramena in dete je postajalo vedno težje. Kot da bi nosil ves svet! »Še več kot ves svet nosiš, Krištof,« se je oglasilo dete. »Nosiš tistega, ki je ustvaril nebo in zemljo. Jaz sem Jezus Kristus. Zasadi svojo palico v zemljo in ozelenela bo. Po tem boš spoznal, da si res nosil mene.« Povod za to legendo je njegovo ime Krištof Kristonosec. To legendo prikazujejo svetnikove upodobitve. Legenda je dala tudi pobudo, da so si sv. Krištofa izbrali za svojega zavetnika čolnarji in splavarji, nosači in vozniki pa tudi romarji in drugi popotniki. V novejšem času je postal zavetnik avtomobilistov in v marsikaterem avtomobilu najdemo pritrjeno plaketo z njegovo podobo.

Na Krištofovo nedeljo, tisto, ki je najbližja godu sv. Krištofa, je pri nas od leta 1987 darovanje za vozila, namenjeno misijonarjem. Pobudo za to je dala organizacija MIVA, akcija pa poteka pri nas pod geslom »Za vsak srečno prevožen kilometer en stotin«.

• Apolinarij, sv., 2. st., škof in mučenec
• Brigita (Birgita) Švedska, sv., † 1373, redovna ustanoviteljica, sozavetnica Evrope
• Ivana, bl., † 1306, dominikanska tretjerednica v Orvietu v Italiji
• Janez Kasijan, sv., † ok. 435, cerkveni oče
• Liborij, sv., 4. st., škof v Le Mansu v Franciji
• Marija Devica Mati božje milosti
• Peter Ruiz de los Panos y Angel, duhovnik, in 8 tovarišev, bl., † 1936, španski mučenci
• Salust, sv., † 494, škof v Jeruzalemu
• Valerijan, sv., † ok. 460, škof v Cimiezu v Franciji