Teološka komisija Kongregacije za zadeve svetnikov je priznala drugi čudež na priprošnjo Karla Wojtyle, ki se je zgodil po njegovi beatifikaciji. Da bi bil papež Janez Pavel II. razglašen za svetega, je potrebno samo še soglasje komisije kardinalov in škofov na isti kongregaciji, kar bi ta lahko storila že v prihodnjih tednih. Temu sledi končni papežev podpis dekreta.

Dva vatikanska zdravnika sta že predhodno proučila novi primer ozdravitve in se oba pozitivno izrazila o njem. Dosje z vsemi dokumenti in pričevanji je bil uradno poslan na Kongregacijo za zadeve svetnikov. Ta je zadevo takoj uvrstila na dnevni red. Vatikan je vest o tej ozdravitvi ohranjal v strogi tajnosti, govori pa se, da gre za primer, nad katerim bo svet ostrmel in da se je čudež zgodil prav na večer papeževe beatifikacije. Predpisi določajo, da se mora po beatifikaciji zgoditi še en čudež na priprošnjo blaženega, da je ta razglašen za svetnika.

Nekateri zaradi hitrosti, s katero teče postopek, predvidevajo, da bi Janez Pavel II. lahko bil razglašen za svetnika že 20. oktobra, to je med 35. obletnico izvolitve za papeža (16. oktobra) in umestitve za Petrovega naslednika (22. oktobra). Na ta dan tudi praznujemo god blaženega Janeza Pavla II.

• Beatrika, sv., prva st., mučenka v Rimu
• Favstin, sv., prva st., mučenec v Rimu
• Feliks, sv., prva st., mučenec v Rimu
• Konstantin, sv., † 677, škof v Carigradu
• Ludvik Martin, bl. † 1894, oče sv., Male Terezije
• Lupus, sv., † ok. 478, škof v Troyesu v Franciji
• Marija iz Betanije, sv., 1. st., Lazarjeva in Martina sestra
• Marta, sv., 1. st., sestra Lazarja in Marije iz Betanije
• Olaf II., sv., † 1030, norveški kralj
• Prosper, sv., 5. st., škof v Orléansu v Franciji
• Simplicij, Favstin in Beatrika, sv., prva st., mučenci v Rimu
• Viljem Pinchon, sv., † 1234, škof v Saint-Brieucu v Franciji

God: 29. julij

Slovenski pregovor pravi: »Gost v hišo, Bog v hišo.« Ob današnji godovnjakinji ga je treba razumeti dobesedno. Njen dom v Betaniji nad Jeruzalemom, kjer je živela skupaj s sestro Marijo in z bratom Lazarjem, je bil namreč vedno odprt za Jezusa in njegove spremljevalce. Evangelist Luka nam slika prizor, ki zaživi pred našimi očmi vselej, ko slišimo ime Marta.

Ko so potovali, piše Luka, je prišel v neko vas in žena z imenom Marta ga je sprejela v svojo hišo. Imela je sestro, ki ji je bilo ime Marija. Ta je sedla h Gospodovim nogam in poslušala njegovo besedo. Marta pa je imela s postrežbo polne roke dela. Pristopila je in rekla: »Gospod, ti ni mar, da me sestra pušča samo streči? Reci ji vendar, naj mi pomaga!« Gospod ji je odgovoril: »Marta, Marta, skrbna si in vznemirja te veliko stvari, a le eno je potrebno. Marija si je izvolila najboljši del, ki ga ji nihče ne bo vzel.«

Navidez zvenijo te besede kot graja Martine gostoljubnosti; če pa njeno prizadevnost presojamo v luči Jezusove napovedi vesoljne sodbe, kjer slišimo njegove pohvalne besede: »Lačen sem bil in ste mi dali jesti, žejen sem bil in ste mi dali piti, tujec sem bil in ste me sprejeli ...«, spoznamo, da je Marta ravnala pravilno. Razlagalci Svetega pisma poudarjajo, da Jezus s svojimi pohvalnimi besedami na račun Marije ni hotel podcenjevati Martine skrbnosti, želel je le poudariti, da ima skrb za zveličanje prednost pred vsem drugim.

Prisluhnimo še razlagi svetega Avguština: »Marta, bodi mirna: za svojo zvesto službo si blagoslovljena, za svoj trud si želiš plačila, počitek. Zdaj imaš veliko dela, rada bi nasičevala umrljiva telesa, četudi svetnikov. Toda ko prideš v nebeško domovino, ali boš našla popotnika, da ga sprejmeš pod streho? Ali boš našla lačnega, da mu odlomiš kos kruha? Žejnega, da ga napojiš? Bolnika, da ga obiščeš? Prepirljivca, da ga spraviš? Mrliča, da ga pokoplješ? Vsega tega tam ne bo. A kaj bo torejtam? To, kar si je Marija izvolila: tam ne bomo nasičevali, ampak se bomo nasičevali. Zato bo tam v zvrhani meri vsega, kar si je tukaj Marija izvolila: z obložene mize je pobirala drobtine Gospodove besede.«

Evangelist Janez v svojem poročilu o obujenju mrtvega Lazarja lepo pokaže, kako je Marta, čeprav razočarana, ker ni prišel na prvi klic in brata rešil, ob srečanju z Jezusom izpovedala trdno vero vanj in v njegovo čudežno moč. V dneh trpljenja ni šla kakor druge žene, da bi spremljala Učenika na njegovi poti v smrt, temveč je ostala doma, ker je bila v skrbeh za brata Lazarja. Veliki duhovniki so namreč sklenili, da umorijo tudi Lazarja, ker je zaradi njegovega obujenja od mrtvih mnogo Judov verovalo v Jezusa. Drugih poročil o Marti, Mariji in Lazarju nimamo.

Marto upodabljajo kot gospodinjo s šopom ključev za pasom ali s kuhalnico v roki, včasih tudi s kotličkom z blagoslovljeno vodo, s katero kroti zmaja. Sveta Marta je zavetnica delavk, služkinj, gostilničarjev, gospodinj, kuharic, peric. Za nas vse je sveta Marta vzornica prisrčne gostoljubnosti.

Edina cerkev sv. Marte na slovenskih tleh je cerkev nekdanjega kapucinskega samostana v Kopru, kjer je od aprila 1905 do septembra 1906 živel in spovedoval sv. Leopold Mandič.

• Akacij, sv., 4. st., mučenec v Miletu
• Alfonza od brezmadežnega spočetja Muttathupandathu, bl., † 1946, klarisa iz Kerale v Indiji
• Botuid, sv., † 1100, mučenec na Švedskem
• Celz, sv., prva st., mučenec v Milanu
• Evstatij, sv., † ok. 250, mučenec v Ankari v Turčiji
• Janez Soreth, bl., † 1471, karmeličan v Angersu v Franciji
• Kamelian, sv., 6. st., škof v Troyesu v Franciji
• Nazarij in Celz, sv., prva st., mučenca v Milanu
• Peter Poveda Castroverde, bl., † 1936, vzgojitelj, kanonik in mučenec v Madridu
• Samson, sv., † ok. 565, opat in škof v Dolu v Franciji
• Urban II., bl., † 1099, papež
• Viktor I., sv., † ok. 200, papež

God: 28. julij

Sveti Samson je bil škof v francoski pokrajini Bretanji, po rodu pa je bil iz Walesa na Britanskem otoku. Kot menih je prišel misijonarit na evropsko celino in ustanovil je škofijo Dol v Bretanji. Tam je umrl okoli leta 565.

Ime Samo, manj uveljavljeno ime, je po sodbi Janeza Kebra značilno slovensko ime, ki ga pri drugih narodih skoraj ne najdemo. »Njegov izvor še ni zadovoljivo razložen, njegovo pojasnjevanje pa se nujno in vedno ustavi pri prvi znani osebnosti s tem imenom. Samo se je namreč imenoval frankovski trgovec, ki je leta 623 ustanovil močno slovansko državo, v okviru katere naj bi bila poleg Čehov in polabskih Slovanov tudi slovenska Karantanija (od leta 626 dalje).« Ta zveza je razpadla leta 658.

God: 28. julij

Največji praznik krščanskega bogoslužnega leta je velika noč vsakoletno spominjanje in doživljanje skrivnosti Kristusovega trpljenja, smrti in vstajenja. Že v apostolskem času so velikonočni praznik obhajali na različne dneve. V Mali Aziji, Siriji in Mezopotamiji so ga povezovali z judovsko pasho spominom na izhod izvoljenega ljudstva iz Egipta. Ta spomin so Judje obhajali 16. nizana (nekako sredi našega aprila), pa naj je ta datum padel na katerikoli dan tedna. Sklicevali so se na apostola Janeza, ki da je veliko noč vselej obhajal na ta dan, kakor s pravovernimi Judi vred tudi Jezus, ko je po Mojzesovi postavi obhajal velikonočno večerjo s svojimi učenci na veliki četrtek. Drugod pa so veliko noč vselej obhajali na nedeljo, ker je Jezus vstal od mrtvih v nedeljskem jutru. Držali so se nedelje, ki je prišla po 14. nizanu, dnevu, ko je Jezus umrl. Mnogi so menili, da ta različni datum praznovanja glavnega praznika škoduje krščanski edinosti.

To zadevo je sklenil urediti papež Viktor I., štirinajsti rimski škof na sedežu apostola Petra. Cerkev je vodil deset let, od leta 189 do 199. Sklical je škofe na več zborovanj, da bi mu pomagali skupno določiti datum velikonočnega praznika. Večina se jih je izreklo za praznovanje na nedeljo, v Mali Aziji pa so veliko noč še vedno hoteli obhajati 16. nizana. Papež Viktor je ukazal, naj jo praznujejo na nedeljo. Neposlušnim je zapretil s kaznijo izobčenja.

Sveti Irenej, škof v Lyonu v sedanji Franciji, doma pa iz Male Azije, je začutil, da bi ta odlok utegnil odtegniti od Cerkve cele pokrajine, enotnosti pa ne bi rodil. Zato je papežu spoštljivo pisal, naj ta odlok umakne, saj zadeva ni verska, ampak se tiče le cerkvenega življenja, v katerem edinost ni tako nujno potrebna. Tako papež Viktor s svojim odlokom, kot škof Irenej s svojim posredovalnim pismom kažeta, da je papež poglavar tudi krščanskega Vzhoda.

Papež je sklep res preklical. Prvi nicejski koncil leta 325 je ukazal: velika noč naj se v vsej Cerkvi praznuje v nedeljo po prvi pomladni polni luni. To pravilo velja še danes in po datumu velike noči, ki se iz leta v leto spreminja, se ravnajo vsi premakljivi prazniki cerkvenega ali bogoslužnega leta.

• Angelar, sv., zač. 10. st., učenec sv., Cirila in Metoda
• Bertold, bl., † 1142, opat v Garstenu v Avstriji
• Celestin I., sv., † 432, papež
• Deziderat, sv., 5. st., škof v Franciji
• Eklezij, sv., † ok. 532, škof v Raveni v Italiji
• Galaktorij, sv., 6. st., škof in mučenec v Lescarju v Franciji
• Gorazd, Naum, Angelar, Sava, Kliment Ohridski in drugi učenci sv. Cirila in Metoda, sv., † začetek 10. st.
• Kliment Ohridski, sv., 10. st., učenec sv., Cirila in Metoda
• Lucija Bufalari, bl., † 1350, avguštinska devica iz Amelije v Italiji
• Marija Magdalena Martinengo, bl., † 1737, klarisa v Brescii v Italiji
• Natalija, sv., † 852, mučenka iz Kordobe, umrla hkrati z več mučenci
• Naum, sv., † 910, iz Ohrida v Makedoniji
• Nevolan, bl., † 1280, Frančiškov tretjerednik iz Faenze v Italiji
• Pantaleon, sv., 4. st., zdravnik in mučenec
• Rajmund Palmarius, sv., † 1200, dobrotnik ubogih iz Piacenze v Italiji
• Sava, sv., 9. st., duhovnik izmed učencev sv. Cirila in Metoda
• Simeon Stilit starejši, sv., † 459, samotar iz Sirije
• Tit Brandsma, bl., † 1942, karmeličan in mučenec
• Ursus, sv., 5. st., opat v Lochesu v Franciji

God: 27. julij

Srbska, makedonska in bolgarska (pravoslavna) Cerkev že dolga stoletja slavijo spomin glavnih učencev svetih bratov Cirila in Metoda, blagovestnikov Slovanov, ki so morali po letu 885, ko je umrl sveti Metod, zaradi nemškega preganjanja bežati iz Moravske in so se naselili na slovanskem jugu.V svetniškem koledarju omenjenih Cerkva najdemo imena sv. Gorazda, Klimenta, Nauma, Angelarja in Sava. Zdaj jih je v svoj prenovljeni koledar sprejela tudi katoliška Cerkev in njihov spomin slavimo 27. julija, na dan smrti sv. Klimenta Ohridskega leta 916.

Nas Slovence mora posebej zanimati sv. Gorazd. Klimentov življenjepis ga imenuje Moravana. Utegnil bi pa biti tudi iz skupine tistih petdesetih učencev, ki jih je svetima bratoma dal panonski knez Kocelj. Po poreklu je bil Gorazd potomec naših slovenskih prednikov, "prvi in doslej edini slovenski svetnik", piše o njem Franc Perko v Letu svetnikov. Bil je izredno nadarjen in je obvladal slovanski, grški in latinski jezik, zato ga je Metod določil za svojega naslednika. Po Metodo vi smrti se je začelo na Moravskem preganjanje slovanskih duhovnikov in Gorazd je moral zapustiti deželo. Kam je odšel po izgonu, ni znano. Nekateri viri trdijo, da je deloval na Poljskem, drugi ga postavlja jo v Dalmacijo, kjer naj bi utrdil glagolsko bogoslužje. Tretji viri poročajo, da ga je carigrajski patriarh kot Metodovega naslednika posvetil v škofa in ga pozneje poslal oglejskemu patriarhu, da je deloval med Slovani tega patriarhata. Vendar so to le domneve. Ne vemo niti tega, kje je umrl in kje je bil pokopan. Dejstvo, da ga je svetniški nadškof Metod izbral za svojega naslednika in da so ga Metodovi učenci v Bolgariji začeli častiti kot svetnika, priča, da je bil res svetniški mož.

Drugi najpomembnejši učenec sv. Cirila in Metoda je bil sv. Kliment Ohridski. O njem je ohranjenih največ podatkov. Rodil se je med letoma 830 in 840, najbrž v slovanskem delu grške pokrajine Makedonije. V duhovnika je bil posvečen v Rimu, potem pa je z Metodom šel na Moravsko. Po Metodovi smrti je bil med voditelji slovanskih duhovnikov. Ko so bili izgnani iz Moravske, je skupaj z Naumom, Angelarjem in drugimi prišel v Bolgarijo, kjer ga je kralj Boris postavil za učitelja. Dal mu je tudi bogate darove, da je Kliment lahko sezidal samostan in cerkev v Ohridu. Tam je s sodelavci ustanovil šolo, iz katere je izšlo okoli 3500 učencev, usposobljenih za cerkvene službe. V tej šoli so uporabljali glagolico; v severovzhodni Bolgariji pa je škof Konstantin leta 893 namesto nje uvedel lažjo pisavo, ki po sv. Cirilu nosi ime cirilica, in ta je kasneje povsod izrinila glagolico.

Kliment je tudi plodovito književno deloval. Napisal je lepe in lahke cerkvene govore, pisal je življenjepise cerkvenih očetov in zložil je več pesmi. Nekateri njegovi spisi so se ohranili. Na stara leta se je umaknil v samostan ob Ohridskem jezeru, kjer je 27. julija leta 916 umrl. Ko so Turki cerkev sv. Pantalejmona leta 1396 spremenili v mošejo, so Klimentove posmrtne ostanke prenesli v cerkev Matere božje, ki so jo poslej imenovali kar cerkev sv. Klimenta, in tam je pokopan še danes.