God: 24. julij

Sv. Kristina, mučenka iz Bolsene severno od Rima, je dala življenje za Kristusa med preganjanjem pod cesarjem Dioklecijanom leta 304. Kot svojo zavetnico jo časte lokostrelci, mlinarji in pomorščaki. 

God: 24. julij

Na Slovenskem imamo precej cerkva, župnijskih in podružničnih, ki imajo na daleč vidni zunanji steni sliko svetega Krištofa. Današnji godovnjak je bil namreč velik priprošnjik zoper naglo smrt. V vernem človeku se je utrdilo zaupanje, da je zadosti, če navsezgodaj zjutraj pogledaš svetnikovo podobo, pa tisti dan ne umreš nagle smrti. Zato so naročali tako velike slike na cerkvah, da so ga lahko videli takorekoč iz vsake hiše in kar skozi okno!

Svetega Krištofa Cerkev časti kot mučenca. Njegovo ime Hristoforos v našem jeziku pomeni Kristonosec. Oseba današnjega svetnika, ki mu vemo samo ime, in njegova mučeniška smrt (verjetno okoli leta 250 za časa cesarja Decija) sta zgodovinski.

Že zgodaj so ga začeli častiti tako na Vzhodu kot na Zahodu. Ko se je njegovo češčenje v dobi prvih epidemij kuge v 13. stoletju silno razraslo, je ob tem skromnem zgodovinskem jedru nastalo veliko legendarnih okraskov.

Po teh virih naj bi bil Krištof doma iz kanaanske dežele, iz severnega predela Palestine. Starši so bili pogani in tak je bil tudi sin, ki mu legende dajejo ime Reprob, po naše Zavrženec. Po telesu je bil velikan in v svojem ponosu je sklenil, da bo služil samo najvišjemu gospodu. Zmenil se je z mogočnim kraljem in bil pri njem v službi dotlej, ko je videl, da se kralj boji hudiča. Pustil je kralja in šel služit hudiču. Nekoč sta Krištof in hudič šla skozi gozd ter prišla do križa. Hudič se je začel tresti od strahu in velikan je spoznal, da je Križani močnejši kot hudič, zato je sklenil, da mu bo služil z vsem srcem. Dal se je krstiti in pri krstu je dobil ime Krištof.

V dvanajstem stoletju pa je nastala legenda, da se je Krištof po naročilu pobožnega puščavnika nastanil ob deroči reki in čez njo na splavu prevažal in na ramah prenašal potnike. Nekoč ga je klicalo neko dete, naj ga prenese. Velikan ga je vzel na ramena in dete je postajalo vedno težje. Kot da bi nosil ves svet! »Še več kot ves svet nosiš, Krištof,« se je oglasilo dete. »Nosiš tistega, ki je ustvaril nebo in zemljo. Jaz sem Jezus Kristus. Zasadi svojo palico v zemljo in ozelenela bo. Po tem boš spoznal, da si res nosil mene.« Povod za to legendo je njegovo ime Krištof Kristonosec. To legendo prikazujejo svetnikove upodobitve. Legenda je dala tudi pobudo, da so si sv. Krištofa izbrali za svojega zavetnika čolnarji in splavarji, nosači in vozniki pa tudi romarji in drugi popotniki. V novejšem času je postal zavetnik avtomobilistov in v marsikaterem avtomobilu najdemo pritrjeno plaketo z njegovo podobo.

Na Krištofovo nedeljo, tisto, ki je najbližja godu sv. Krištofa, je pri nas od leta 1987 darovanje za vozila, namenjeno misijonarjem. Pobudo za to je dala organizacija MIVA, akcija pa poteka pri nas pod geslom »Za vsak srečno prevožen kilometer en stotin«.

• Apolinarij, sv., 2. st., škof in mučenec
• Brigita (Birgita) Švedska, sv., † 1373, redovna ustanoviteljica, sozavetnica Evrope
• Ivana, bl., † 1306, dominikanska tretjerednica v Orvietu v Italiji
• Janez Kasijan, sv., † ok. 435, cerkveni oče
• Liborij, sv., 4. st., škof v Le Mansu v Franciji
• Marija Devica Mati božje milosti
• Peter Ruiz de los Panos y Angel, duhovnik, in 8 tovarišev, bl., † 1936, španski mučenci
• Salust, sv., † 494, škof v Jeruzalemu
• Valerijan, sv., † ok. 460, škof v Cimiezu v Franciji

God: 23. julij

Na Švedskem živi okoli 6.000 Slovencev, ki so odšli v to severno deželo iskat zaslužka. Razkropljeni so po različnih krajih, v verskem pogledu zanje skrbi izseljenski duhovnik s sedežem v Göteborgu. Naši verni rojaki se zberejo vsako leto na binkoštnem srečanju v mestecu Vadstena ob jezeru Vattern, ki je duhovno središče Švedske in sicer zato, ker je tam grob današnje godovnjakinje sv. Brigite Švedske. Bila je izredna osebnost, obdarjena z mističnimi videnji in z darom prerokovanja.

Brigita je bila visokega rodu. Rodila se je najverjetneje leta 1302 v kraju Finstad pri Upsali, kjer je zdaj sedež slavne univerze. Njen oče je imel odgovorno upravno službo. Družina je bila v sorodu s kraljevskimi rodbinami, ki so se menjavale na švedskem prestolu. Po smrti svoje matere je Brigita živela pri teti in v tem času je imela videnje: podobo Križanega, ki se ji je neizbrisno vtisnila v spomin za vse življenje.

Pri šestnajstih letih se je poročila. Od osmih otrok, ki jih je rodila, je po njeni poti šla hči Katarina, ki je na Švedskem znana kot Karin. Ona je tudi uresničila njeno zamisel o ustanovitvi samostana v Vadsteni. Čeprav bogata gospa, se je Brigita lotila vsakega dela, tudi takšnega, ki so ga opravljale le dekle. Odlikovala se je po dobrodelnosti. Poklicali so jo na dvor za upravnico. Mlademu kralju Magnusu II. Eriksonu, svojemu bratrancu, je brez slepomišenja povedala, da mora svoje razuzdano življenje korenito spremeniti, če hoče uiti božji kazni. Ni je poslušal in Brigitine napovedi so se uresničile. Ko je videla, da kralj živi po svoje, je dvor zapustila ter z možem odšla na božjo pot v špansko Kompostelo. Med romanjem je mož umrl v cistercijanskem samostanu Alvastra na Španskem.

Leta 1346 je Brigita v zamaknjenju dobila naročilo, naj ustanovi nov red s prvim samostanom v Vadsteni. Ko je bilo vse skoraj uresničeno, jo je Bog poslal v Rim, kjer se je lotila živahne politične dejavnosti, s katero je posegla v celotno dogajanje tedanje Zahodne Evrope. Šlo ji je predvsem za mir in edinost, kajti krvaveče rane njenega časa so bile razprtije, spori, razkol. V tej službi je ostala zadnjih štiriindvajset let svojega življenja. Umrla je 23. julija 1373 v Rimu in sicer med mašo.

Njeno truplo so v zmagoslavnem sprevodu prepeljali iz Rima v Vadsteno, kjer so jo položili k zadnjemu počitku v samostanski cerkvi. Prva prednica Brigitinega reda je bila njena hči Katarina (Cerkev jo časti kot svetnico in se je spominja 24. marca). Njen grob je kmalu postal priljubljena božja pot kraljev in kraljic pa tudi številnih kristjanov iz raznih dežel. Vadstena se je razvila v pomembno kulturno središče na evropskem severu. Tam je bila tudi najpomembnejša srednjeveška knjižnica na Švedskem in prva švedska tiskarna. To izredno ženo so tudi protestanti sprejeli za svojo in jo častijo kot narodno svetnico.

Papež Janez Pavel II. jo je 1. oktobra 1999, na začetku druge sinode za Evropo, razglasil za sozavetnico Evrope ob sv. Katarini Sienski in sv. Tereziji Benedikti od Križa/Edith Stein.

• Avguštin Fangi, bl., † 1193, dominikanec iz Benetk v Italiji
• Beno, bl., † 1088, škof v Osnabrücku v Nemčiji
• Ciril, sv., ok. 306, škof v Antiohiji
• Fokas, sv., 2. st., mučenec v Afriki
• Janez Lloyd, sv., † 1679, mučenec v Cardiffu v Angliji
• Marija Magdalena, sv., 1. st., spokornica
• Menelej, sv., † ok. 700, opat v Menatu v Franciji
• Mučenci iz severne Afrike (Maxulitani), sv., prva st.
• Nicefor Diez Tejerina in 25 tovarišev, bl., † 1936, španski mučenci
• Platon, sv., prva st., mučenec v Anciri (Ankari) v Turčiji
• Valter, sv., † 1224, bolniški strežnik iz Lodija v Italiji
• Vandregisel, sv., † 668, opat v Saint-Waudrillu v Franciji

God: 22. julij

Dolgo časa so v pobožnosti in v umetnosti Marijo Magdaleno istili z Marijo iz Betanije, sestro Lazarja in Marte, ter z neimenovano 'veliko grešnico', ki je Jezusu v farizejevi hiši med obedom mazilila noge, potem ko jih je oprala s svojimi solzami ter obrisala s svojimi lasmi. Zdaj je dokazano, da gre za tri različne osebe.

Današnji svetnici je ime Marija, Magdalena je njen priimek, ki pove, da je bila doma iz Magdale, ribiškega mesteca na zahodnem bregu Genezareškega jezera. Iz dveh pripomb v Lukovem in Markovem evangeliju vemo, da je Jezus iz Marije iz Magdale izgnal sedem hudih duhov. Število sedem v Svetem pismu pomeni veliko število, množico. Ta omemba hoče povedati, da je bila Marija popolnoma v oblasti hudih duhov. V skupini žena, ki so stregle zboru apostolov in njihovemu Učitelju, se Marija Magdalena vedno imenuje na prvem mestu.

Marija Magdalena je ostala Jezusu zvesta vse do konca do smrti na Kalvariji in še do groba. Pod križem je vztrajala z Jezusovo materjo Marijo in z edinim učencem Janezom, ki ni strahopetno pobegnil. Ko je minil praznični dan velike noči, so Marija Magdalena, Marija, mati Jakobova, in Marija Saloma kupile dišav, da bi Jezusovo telo v grobu mazilile. Evangelist Janez pa nam je ohranil čudoviti prizor srečanja Marije Magdalene z vstalim Jezusom. Ko je stoječ ob grobu jokala, [o je Jezus sočutno vprašal: »Žena, kaj jokaš? Koga iščeš?« Magdalena je mislila, da govori z vrtnarjem, zato je prosila, naj ji pokaže, kam je del Jezusovo telo. Ko jo je Jezus poklical po imenu: »Marija!«, pa ga je prepoznala. Trdno je bila prepričana, da je Gospod vstal od mrtvih in to veselo novico je nemudoma sporočila njegovim učencem.

Skozi vsa stoletja cerkvene zgodovine razmišlja pisec slovenskega življenjepisa svete Marije Magdalene, srečujemo žene, ki učencem naznanjajo Jezusovo sporočilo. In tudi v današnjih dneh je na svetu nešteto žena, ki so pripravljene služiti Jezusu in njegovemu vstajenjskemu oznanilu. Marija Magdalena je kakor nalašč njihova svetnica. Grki so jo že zgodaj častili kot "nosilko miru in enakovredno apostolom".

Umetniki jo upodabljajo s posodico z mazilnim oljem, stoječo pod križem, ali kot spokornico z razpuščenimi lasmi (po zgrešenem enačenju z evangeljsko grešnico) s knjigo, s Križanim, s spokornim bičem v rokah in z mrtvaško glavo pred seboj.

• Demokrit in tovariši, sv., prva st., mučenci v Frigiji
• Evdocim mlajši, sv., 9. st., deželni upravitelj iz Carigrada
• Fabij, sv., † 303, mučenec v mavretanski Cezareji
• German, sv., † 448, škof v Auxerru v Franciji
• Helena, sv., 12. st., vdova in mučenka na Švedskem
• Ignacij Lojolski, sv., † 1556, utemeljitelj jezuitskega reda
• Janez Columbini, sv., † 1367, jezuit v Sieni v Italiji

God: 31. julij

Pesem v hvalnicah današnjega molitvenega bogoslužja ali brevirja, ki ga v imenu vseh vernikov molijo duhovniki, redovniki in redovnice, pravi: »Ignaciju zapojmo v čast, / ki družbo Jezusu je zbral, / bil mojster je besed, dejanj / in za Boga se vojskoval.« Ignacij Lojolski, današnji slavljenec, je bil najprej pogumen vitez v službi svetnih vladarjev, potem pa je vse svoje moči in sposobnosti posvetil nebeškemu vladarju Kristusu.

Njegova življenjska pot se je pričela leta 1491 na gradu Lojola v baskovski provinci na severozahodu Španije, kjer se je rodil kot dvanajsti ali trinajsti (in zadnji) otrok podeželskega plemiča. Pri krstu je dobil ime Inigo, med študijem v Parizu ga je leta 1528 spremenil v latinsko Ignatius de Loyola. Korenina tega imena je beseda 'ignis ', ki pomeni ogenj. In ognja je bil Ignacij poln! Oče ga je menda hotel usmeriti v duhovniški poklic, Inigo pa se je navduševal za viteško in pustolovsko življenje. Nekaj let se je vzgajal na dvoru, nato pa je odšel k podkralju v Navarro, kjer se je izkazal kot neustrašen bojevnik. Pri obrambi trdnjave Pamplona, ki so jo oblegali Francozi, ga je 20. maja leta 1521 zadel 'milostni udarec' topovske krogle, ki mu je zdrobila kost pod desnim kolenom in je spremenila smer njegovega življenja.

Ko se je zdravil na domačem gradu, si je zaželel svojega najljubšega čtiva viteških romanov. Namesto teh so mu dali Življenje svetnikov. Ob prebiranju zgodb 'vitezov nebeškega Kralja' se je v njem vedno močneje oglašala želja, da bi jih tudi sam posnemal. V začetku naslednjega leta je zapustil domači grad z namenom, da roma v Sveto deželo. Ustavil se je v znamenitem romarskem svetišču Montserrat, kjer je opravil dolgo spoved, potem pa Mariji izročil svoj viteški meč. Zaradi nepredvidenih težav je celo leto ostal v kraju Manreza, nedaleč od Montserrata. Tam je najprej veliko molil, potem pa se je lotil apostolskega dela: poučeval je katekizem in pomagal je v bolnišnici. Duhovna spoznanja, ki so dozorela v njem, je zapisoval in iz teh zapiskov se je rodila nesmrtna knjižica Duhovne vaje, o kateri je sv. Frančišek Saleški zapisal, da je "pripravila več spreobrnjenj kot pa ima črk".

Čutil je, da ga Bog kliče k apostolskemu delovanju, zato je pri triintridesetih letih postal študent. Najprej je študiral v Španiji, nato pa v Parizu, kjer je s svojimi duhovnimi vajami pritegnil nekaj somišljenikov, ki so postali prvo jedro Družbe Jezusove. 15. avgusta 1534 so v kapeli na Montmartru naredili zaobljube. 24. junija 1537 je Ignacij skupaj z nekaj tovariši prejel mašniško posvečenje, novo mašo pa je opravil šele na božično noč leta 1538 pri jaslicah bazilike Marije Velike v Rimu.

Ignacija in njegove spremljevalce so Rimljani imenovali 'romarji', sami pa so govorili, da so 'iz družbe Jezusove'. Do konca leta 1539 je Ignacij papežu izročil listino z načrtom svoje ustanove. Pravila je potrdil papež Pavel III. 27. septembra 1540. Ta datum velja za rojstni dan Družbe Jezusove ali jezuitskega reda. Novost tega reda je bila ta, da je bil izrazito apostolski in zato zelo prilagodljiv. Papežu in Cerkvi je ponudil svoje služenje za prenovo tedanje Cerkve, močno prizadete zaradi protestantskega odpada.

Red je naglo rastel. Za prvega predstojnika, ki se imenuje general, so izvolili Ignacija. Ob njegovi smrti 31. julija 1556 je Družba štela že okoli tisoč članov v sto hišah po raznih državah. K nam v Ljubljano k Svetemu Jakobu, kjer imajo svojo hišo še danes, poleg nje pa na naših tleh še dve v Ljubljani ter dve v Mariboru so jezuiti prišli leta 1597 in v našem glavnem mestu ustanovili prvo visoko šolo na naših tleh. Ignacij Lojolski je bil leta 1609 prištet med blažene, leta 1622 pa med svetnike skupaj s svojim rojakom in velikim jezuitskim misijonarjem Frančiškom Ksaverijem.