• Anton Marija Zaccaria, sv., † 1539, redovni ustanovitelj
• Atanazij Atoški (Atonit), sv., † 1003?, menih na Atosu
• Ciril in Metod, sv., † 11. februarja 869 in 6. aprila 885, slovanska blagovestnika
• Elija de Bourdeille, sv., † 1484, škof v Toursu v Franciji
• Metod, sv., † 885, nadškof

• Agej, sv., 8. st. pr. Kr., prerok
• Andrej s Krete, sv., † 740, škof v Gortini
• Avrelijan, sv., † 895, škof v Lyonu v Franciji
• Berta, sv., † ok. 725, vdova in opatinja v Blangyju v severni Franciji
• Elizabeta (Izabela) Portugalska, sv., † 1336, zavetnica miru
• Henrik Abbot, bl., † 1597 mučenec v Yorku
• Hiacint, sv., 2. st., mučenec v Rimu
• Janez Cornelius in tovariši, sv., † 1594 mučenci v Dorchestru v Angliji
• Katarina Jarrige, bl., † 1836, dominikanska tretjerednica iz Francije
• Lavrijan, sv., prva st., mučenec v Galiji
• Modest in Mazzarella, bl., † 1854, frančiškan iz Neaplja
• Namfan, sv., prva st., mučenec v Afriki
• Odo, sv., † 959 škof v Canterburyju v Angliji
• Ozej in Agej, sv., 8. oz. 6. st. pr. Kr., preroka
• Peter Jurij Frassati, bl., † 1925, študent iz Turina
• Teodor, sv., 4. st., škof in mučenec v libijski Cireni
• Urh (Ulrih, Ulrik, Udalrik), sv., † 973, augsburški škof
• Viljem, sv., † 1091, opat v Hirsauu v Nemčiji
• Viljem Andleby in tovariši, bl., † 1597 mučenci v Yorku v Angliji

• Anatolij, sv., 3. st., škof v Laodikeji v Siriji
• Anatolij, sv., † 458, škof v Carigradu
• Heliodor, sv., † po 405, menih in škof
• Rajmund Gayrard, sv., † 1118, kanonik v Toulousu v Franciji
• Tomaž, sv., † ok. 67, apostol

• Anton Baldinucci, bl., † 1717 jezuit
• Anton Bonaventura Jeglič, † 1937, ljubljanski škof
• Bernardin Realino, sv., † 1616, jezuit
• Evgenija Joubert, bl., † 1904, mlada umrla v Karmelu v Liègeu v Belgiji
• Frančišek Hieronim (de Hieronimo - Geronimo), sv., † 1716, jezuit
• Janez Frančišek Regis, sv., † 1640, jezuit
• Julijan Maunoir, bl., † 1683, francoski jezuit
• Juvenal, sv., 5. st., jeruzalemski patriarh
• Koint, sv., 3. st., mučenec v Frigiji
• Liberat in drugi, sv., † 484, mučenci v Kartagini
• Lidan, sv., † 1118, opat v Sezzu v Italiji
• Marija Devica Ptujskogorska Mati božja
• Marija Devica Spomin Marijinega obiskanja tete Elizabete
• Martinijan, sv., 1. st., mučenec v Rimu
• Monegunda, sv., 6. st., rekluza v Toursu v Franciji
• Peter iz Luxemburga, sv., † 1387, škof
• Proces in Martinijan, sv., prva st., mučenca v Rimu
• Svithun, sv., † 862, škof v Winchestru v Angliji

• Anton Rosmini, † 1855, italijanski teolog in vzgojitelj
• Aron, sv., 3. st., mučenec v Britaniji (Angliji)
• Domicijan, sv, 5. st. ?, opat v okolici Lyona v Franciji
• Eparhij, sv., † 581, opat v Angoulemu v Franciji
• Estera, sv., 6. st. pr Kr., judovska junakinja
• Ferdinand Marija Baccilieri, bl., † 1893, redovni ustanovitelj v Bologni
• Ignacij Falzon, bl., † 1865, klerik z otoka Malte
• Julij in Aron, sv., 3. st., mučenca v Britaniji (Angliji)
• Juniper Serra, bl., † 1784, frančiškanski duhovnik v Montereyu
• Karileg, sv., 6. st., opat pri Le Mansu v Franciji
• Kasij, sv., † 558, škof v mestu Narni v Italiji
• Oliver Plunkett, sv., 1681, nadškof in mučenec
• Peter, sv., † ok. 855, patricij iz Carigrada
• Servan, sv., 6. st., škof na Škotskem
• Teoderik, sv., † 581, duhovnik v Reimsu v Franciji
• Tomaž Maxfìeld, bl., † 1616, mučenec v Londonu v Angliji

God: 15. julij

V svetniškem koledarju katoliške Cerkve, ki je bil preurejen leta 1969 po smernicah drugega vatikanskega koncila, najdemo za vsak dan po več svetnikov. Danes je na prvem mestu god sv. BONAVENTURA, vrhovnega predstojnika frančiškanskega reda, velikega bogoslovnega učenjaka, ki je umrl 15. julija leta 1274 med vesoljnim cerkvenim zborom v Lyonu, ki ga je bil sklical papež Gregor X. z namenom, da se na njem vzhodna in zahodna Cerkev, ločeni po nesrečnem razkolu leta 1054, spet združita in spodbudita resnično prenovo Cerkve. Pri vsej dobri volji se ta poskus ni posrečil in do povezave obeh Cerkva, ki nosita ime po Kristusu, žal, ni prišlo.

Sveti Bonaventura je bil velik učenjak in prav tako velik svetnik, vendar mi želimo danes predstaviti svetnika, ki je v koledarju na drugem mestu pa nam je kot Slovan zelo blizu. To je sveti Vladimir, kijevski knez, ki je svoji mladi državi na široko odprl vrata v krščanstvo. Tisočletnico krščanstva v Rusiji so slovesno obhajali leta 1988 v spomin na to, da je v začetku leta 988 kijevski knez Vladimir prejel sveti krst. Po njegovem zgledu so se dale v reki Dnjeper krstiti množice njegovih podanikov.

Ruski zgodovinarji Vladimirja imenujejo 'novi Konstantin', Cerkev pa mu daje naslov 'apostolom enak'. Rodil se je okoli leta 960. Leta 979 je postal vladar obširne kijevske Rusije, ki je obsegala ozemlje med Dnjeprom in Baltiškim morjem. Državi je hotel dati čim trdnejše temelje. Ena prvih stvari, za katero se je odločil, je bila enotnost glede vere kot močne povezovalne sile. Ko je opazoval narode okoli svoje domovine, je odkrival, da so najbolj povezani in najbolj močni tisti narodi, ki so bili sprejeli krščanstvo, zato je sklenil, da med te narode vključi tudi svoje podanike.

Knez Vladimir je prejel krst že v začetku leta 988. Leto zatem se je poročil s kneginjo Ano, sestro bizantinskega cesarja Bazilija. Ta je postala Vladimirova najboljša pomočnica pri vladanju in pri uvajanju krščanstva v deželi. Vladimir je pred poroko zaprosil, naj nevesta pripelje s seboj 'dovolj škofov in duhovnikov', ki bodo podeljevali krst ljudem v kijevski kneževini.

Po Vladimirovem načrtu naj bi njegova kneževina sprejela krščanstvo kot njegovo voljo. Vladimir pa se je tudi iskreno trudil, da bi bil sam zgleden kristjan in da bi s svojim zgledom ljudi vodil h Kristusu. Sprejem krščanstva med Rusi in Ukrajinci je v veliki meri osebna zasluga kneza Vladimira, ki je želel vesoljno Cerkev obogatiti z novim močnim članom. S krščanstvom so bili postavljeni tudi temelji njihove književnosti in kulture.

Knez Vladimir je dal v Kijevu sezidati lepo Marijino cerkev kot spomenik zmage krščanstva. Odločil se je za lepe bizantinske obrede, ker globlje segajo v mehko slovansko dušo. Vendar ni sprejel grškega bogoslužnega jezika, ampak je uvedel slovanske prevode bogoslužnih knjig, delo učencev sv. Cirila in Metoda. Hotel je pripadati vesoljni Cerkvi, zato je vseskozi ohranjal žive stike z Rimom. Leta 1011 mu je umrla žena Ana. Smrt žene, najboljše pomočnice v življenju, ga je silno potrla, vendar jo je sprejel kot zgleden kristjan. Umrl je 15. julija leta 1015, star šele 55 let. Na knežjem prestolu ga je nasledil sin Jaroslav Modri in za časa njegove vladavine se je krščanstvo v kijevski kneževini utrdilo.

God: 14. julij

Španski frančiškan sv. FRANČIŠEK Solan, si je s svojim gorečim oznanjevanjem evangelija zaslužil naslov 'apostol Južne Amerike'. Rodil se je leta 1549 blizu Kordobe.

Ko mu je bilo dvajset let, je postal redovnik frančiškan in leta 1589 je z drugimi frančiškanskimi misijonarji odšel v Ameriko. Njegovo življenje se je izteklo v Limi 14. julija 1610. To mesto ga časti kot svojega zavetnika. Za svetnika ga je razglasil papež Benedikt XIII. leta 1726.

God: 14. julij

Mednarodni znak za zdravstveno pomoč je rdeči križ. Tako se imenuje tudi mednarodna organizacija, ki skrbi za nego ranjencev in bolnikov v vojni. Ustanovil jo je leta 1863 švicarski človekoljub Henri Dunant. Rdeči križ je bilo prvič videti na bojišču že leta 1595 na vojnem pohodu zoper Turke: na svoji redovni obleki ga je nosilo osem bolniških strežnikov, ki so skrbeli za ranjence.

Ustanovitelj teh redovnikov bolniških strežnikov je današnji godovnjak sveti Kamil de Lellis, doma iz italijanske pokrajine Abruci po njem se imenujejo kamilijanci. Življenje tega moža priča, da svetništvo človeku ni položeno v zibelko, temveč si ga mora priboriti z osebnim prizadevanjem in premagovanjem vsega, kar je v njem slabega.

Kamil se je rodil 25. maja 1550 v srednji Italiji. Ko mu je bilo dvanajst let, je izgubil mater. Oče ga je poslal v šolo, toda dečku učenje ni dišalo, raje se je potepal, kockal in kvartal. Skupaj z očetom se je priglasil v vojsko, ki se je odpravljala zoper Turke. Oče je umrl, Kamil pa si je poškodoval nogo, ki ga je potem mučila vse življenje. V tej stiski se je zaobljubil, da gre v frančiškanski samostan, pa je na obljubo kmalu pozabil. Nekaj časa je bil bolniški strežnik v rimski bolnišnici svetega Jakoba. Od tam so ga odslovili, ker se je predajal svoji stari razvadi: kvartanju in kockanju. Ko mu je bilo petindvajset let, se je vendarle zresnil. Najprej je vstopil v kapucinski samostan, toda spet se mu je odprla rana na nogi, zato je znova iskal zavetja v bolnišnici svetega Jakoba. Ko je stregel bolnikom, je začutil, da je to njegov pravi poklic, hkrati pa najprimernejši način, da daje Bogu zadoščenje za grehe svoje mladosti.

Kmalu je našel pet sodelavcev: štiri laike in enega duhovnika, ki so bili pripravljeni bogomiselno živeti in ustanoviti družbo bolniških strežnikov. Naletel je na močna nasprotovanja, vendar ni odjenjal. Njegova 'sveta trma' je rodila sad: leta 1591 je papež Gregor XIV. potrdil družbo bolniških strežnikov in Kamil je bil soglasno izvoljen za njenega predstojnika. Člani družbe bolniških strežnikov so na svojih oblekah nosili velik rdeč križ. V Rimu so jih kmalu vsi poznali in vedeli za njihovo človekoljubno delo. Družba se je hitro razširila tudi po drugih italijanskih mestih. Veliko redovnikov je izgubilo življenje ob raznih epidemijah, ko so stregli kužnim bolnikom in se sami okužili. Tako so se vrste kamilijancev zelo razredčile. Kamil je stregel bolnikom vse do zadnjega. Kot mučenec ljubezni do bližnjega je umrl v Rimu 14. julija 1614, štirideset let po svoji spreobrnitvi. Njegova družba šteje danes okoli 2000 članov v trinajstih redovnih provincah.

Kamil de Lellis je bil razglašen za svetnika leta 1746, leta 1886 pa je bil postavljen za zavetnika vseh bolnišnic kakor tudi bolnikov in zlasti umirajočih. Papež Pij XI. ga je leta 1929 razglasil za zavetnika vseh, ki se ukvarjajo s strežbo bolnikov ter njihovih poklicnih združenj.