God: 13. julij

Bil je škof v Kartagini v severni Afriki proti koncu petega stoletja. Tam so tedaj vladali Vandali, ki so se oklepali arijanske krive vere in so bili zaradi tega zelo sovražno razpoloženi do katoličanov.

Njegova pobožnost, modra uvidevnost in ljudomilost so osvajale srca vseh. Kasneje so mu zagrizeni arijanci povzročili veliko žalosti. Vandalski kralj Trasa mond je začel preganjati katoličane in iz svoje države je pregnal 120 škofov, med njimi tudi Evgenija, ki se je naselil v mesti Albi v sedanji Franciji, kjer je umrl 13. julija leta 505.

God: 13. julij

»Ko je bil sveti božji služabnik maziljen za kralja, se ni zadovoljil s stiskami časnega kraljevanja. Hotel si je pridobiti večno krono, zato je stopil v službo najvišjega Kralja, kateremu služiti pomeni kraljevati.« Tako beremo v starem življenjepisu današnjega godovnjaka Henrika II., edinega rimsko-nemškega cesarja, ki je bil uradno razglašen za svetnika. Ljudstvo ga je častilo že zdavnaj prej in ne samo na nemških tleh. Tudi v naših krajih je bil zelo češčen in sicer pod imenom sv. Areh, ki izvira iz nemške oblike Heinrich. Cesar Henrik II. je namreč zelo podpiral Cerkev: njegove naklonjenosti sta bili deležni tudi freisinška in briksenška škofija, ki sta imeli svoje posesti tudi na slovenskih tleh.

Današnji svetnik se je rodil leta 973 na dvoru bavarskega vojvoda Henrika. Kot mlad fant je obiskoval šolo pri stolni cerkvi v Hildesheimu, potem pa ga je vzgajal regensburški škof sv. Volbenk. Henrik je vse svoje življenje uravnaval po naukih tega svetega moža, tako da je tudi sam dosegel svetniško slavo. Cerkev v njem spoštuje vladarja, ki je ves svoj vpliv zastavil v blagor Cerkve in je slovel po osebni pobožnosti, spokornosti in velikodušnosti. Leta 995 je nasledil svojega očeta kot bavarski vojvoda, leta 1002 pa je postal nemški kralj, dve leti zatem pa še rimski cesar. Sporazumno s svojo ženo Kunigundo (tudi njo častimo kot svetnico in njen god obhajamo 3. marca) je cesar, čigar zakon je ostal brez otrok, izročil vse svoje imetje Cerkvi in izbral Kristusa za svojega dediča. Svoje kraljevanje je jemal kot služenje Bogu in ljudem. To je prikazano na evangeliariju cesarja Henrika, ki se hrani v bamberški stolnici: v sredini je naslikan Kristus na prestolu, ki z desnico krona Henrika, z levico pa cesarico Kunigundo. Za rimsko-nemškega cesarja je Henrika II. kronal papež Benedikt VIII. leta 1021 v Rimu. Cesar Henrik II. ima posebne zasluge za škofiji Bamberg, kjer je dal postaviti znamenito stolnico, in Basel v Švici. Ti dve škofiji ga zato častita kot svojega zavetnika. Pobožni cesar, ki so mu pravili tudi 'menih na cesarskem prestolu', je umrl 13. julija 1024. Dobrih sto let pozneje, 12. marca 1146, ga je papež Evgen III. razglasil za svetnika skupaj z ženo Kunigundo. Oba sta pokopana v bamberški stolnici. Sv. Henrika II. upodabljajo v cesarskem ornatu z bamberško stolnico v roki.

God: 12. julij

Najbrž večina bralcev pozna Mohorjevo družbo, najstarejšo slovensko knjižno založbo, ustanovljeno leta 1852 na pobudo blaženega škofa Antona Martina Slomška.

In zakaj je novi knjižni družbi izbral za varuha prav sv. Mohorja in Fortunata? Sam piše: »Kar sta Čehoslovakom brata Ciril in Metod, to je nam Slovencem sveti Mohor. Bil je od samega svetega Petra v našem starodavnem Ogleju za škofa posvečen in iz Ogleja se je prisvetila Slovencem zveličavna luč svete krščanske vere ... Le v krščanstvu cveti in zori prava osrečilna omika; zatorej je prav in spodobno, da se društvo, ki nosi in širi med Slovenci pravo omiko, po tem apostoli prave omike tudi imenuje Društvo sv. Mohorja ...«

Mučenca sveta Mohor in Fortunat sta bila zavetnika oglejskega patriarhata. Oglej je bil žarišče misijonskega delovanja med Slovenci južno od reke Drave. Sv. Mohor in Fortunat sta bila od leta 1461 do 1961 torej natanko petsto let prva zavetnika ljubljanske škofije, odtlej pa sta njena drugotna patrona. Na slovenskem ozemlju (južno od Drave) je njima posvečenih sedem župnijskih in petindvajset podružnih cerkva.

Po stari legendi, ki je bila prvič objavljena v spisih langobardskega zgodovinarja Pavla Diakona (umrl je leta 799), naj bi oznanjal blagovest v Ogleju sam sveti Marko, ki naj bi tam napisal svoj evangelij, vodstvo škofije pa izročil Hermagorju Mohorju, ki naj bi ga nato sam sveti Peter posvetil v škofa. Hermagoras-Mohor naj bi skupaj z diakonom Fortunatom dal življenje za Kristusa pod cesarjem Neronom okoli leta 67. To izročilo se je po znameniti Zlati legendi razširilo po vseh pokrajinah krščanskega Zahoda. God škofa Mohorja in diakona Fortunata so v oglejski Cerkvi obhajali 12. julija, vendar z ugotovitvijo, da je to spominski dan prenosa njunih relikvij.

Tako škof Mohor kot diakon Fortunat sta zabeležena v spominu škofije Sirmium (današnja Sremska Mitrovica): mučeništvo naj bi po teh zapiskih prestala pod cesarjem Dioklecijanom leta 303 ali 304. V času preseljevanja narodov (najbrž med letoma 408 do 409) so v skrbi, da jih zavarujejo pred oskrunitvijo, kosti obeh mučencev prenesli v Oglej. Tako sta Mohor in Fortunat postala oglejska mučenca.

Zgodovinsko jedro o teh dveh svetih mučencih nam pove, da je bil Mohor nižji klerik škofa v Singidunu, današnjem Beogradu, leta 303 je bežal pred preganjalci v Sirmium, kjer je pred poganskim sodiščem pogumno pričal za Kristusa, podobno kot diakon Fortunat.

In kako je prišlo do legende o začetkih oglejske škofije? Oglej je bil veliko in slavno mesto, največje za Rimom v Italiji. Med preseljevanjem narodov so ga leta 452 požgali Huni. Kmalu si je opomoglo in prevzelo skrb za krščanska občestva na vzhodu evropske celine. Tu je nastala velika nadškofija (metropolija), ki se je sklicevala na apostolski izvor.

V Sloveniji sta dve cerkvi sv. Mohorja in 16 cerkva si/. Mohorja in Fortunata. Po njih se imenuje več naselij Sv. Mohor, Šmohor ali Mohor.

God: 11. julij

Svetega Benedikta, začetnika zahodnega meništva, je papež Pavel VI. 24. oktobra 1964 razglasil za prvega zavetnika Evrope, ker je "s križem, knjigo in plugom prinesel krščanski napredek narodom, razkropljenim od Sredozemskega morja do Skandinavije, od Irske do prostranih nižin Poljske". Poljak Janez Pavel II., prvi slovanski papež, je leta 1980, ob 1500 letnici rojstva sv. Benedikta, dejal, da je bila Evropa na novo rojena ob propadu velikega rimskega imperija. »Ko se je porajala na njegovih kulturnih temeljih, je po zaslugi benediktinskega duha iz tistega izročila povzela in v dediščino evropske in vesoljne kulture utelesila vse tisto, kar bi se sicer izgubilo.« Redovna pravila, ki jih je sestavil sveti Benedikt in jih imenujejo "evangelij, presajen v resnično življenje", je mogoče povzeti v treh besedah: 'Ora et labora!' (Moli in delaj). Skladno povezovanje dela in molitve je ideal krščanskega prizadevanja za popolnost ali izpolnjevanje božje volje.

Papež Gregor Veliki, ki je sestavil življenjepis sv. Benedikta v obliki pogovora z namišljenim diakonom Petrom, pove, da se je Benedikt rodil v plemeniti družini v Nursiji to je današnje mestece Norcia v Umbriji in sicer okoli leta 480. O njegovi družini vemo le to, da je imel sestro dvojčico Sholastiko, ki je vse življenje hodila po bratovih stopinjah in ga posnemala tudi v svetništvu (njen god obhajamo 10. februarja). Starši so Benedikta poslali v Rim, da bi se izpopolnil v pravnih vedah, toda prav kmalu je bil sit Rima in njegove pokvarjenosti. Najprej se je umaknil v bližino mesta Tivoli, kjer si je poiskal družbo enako mislečih. Kmalu je spoznal, da ta družba ni zanj, zato se je skril v samotno sotesko reke Aniene nedaleč od mesta Subiaco, ker je želel biti popolnoma ločen od sveta, da bi ob branju in premišljevanju Svetega pisma in v molitvi našel stik z Bogom ter prodrl v globine svoje duše. Pa ni bil dolgo sam. Nekega dne so se pred njegovo votlino prikazali puščavniki iz Vicovara in ga prosili, naj namesto umrlega predstojnika prevzame vodstvo njihove skupnosti. Benedikt je njihovo gorečo prošnjo uslišal. Puščavniki pa so bili svojeglavi, zato jih je zapustil. Po dolgem premisleku je sprejel vodstvo nove redovne skupnosti, ki se je bila voljna ravnati po njegovih pravilih. Tem svojim redovnikom je Benedikt hotel biti 'oče', to namreč pomeni beseda 'abbas' ali po slovensko 'opat'.

Čez nekaj časa je izbral najboljše menihe iz dvanajstih samostanov, ki jim je bil 'oče', in se napotil proti jugu. Ustavil se je pri mestu Cassino pri Neaplju, zgrajenim pod visokim gričem. Na vrhu tega griča je zrastel znameniti samostan Montecassino, ki velja za matično hišo benediktinskega reda in v nekem smislu vseh samostanov na krščanskem Zahodu. Stari viri postavljajo začetek Montecassina v leto 529: ta letnica ima tudi simboličen pomen tega leta je namreč bizantinski cesar Justinijan dal zapreti zadnjo pogansko šolo v Atenah, Montecassino pa je zasvetil kot novo žarišče krščanske kulture. Skupnost na Montecassinu je opat Benedikt vodil vse do svoje smrti, najbrž leta 547.

God: 10. julij

Danes goduje tudi sv. ANTONIJ Pečerski, začetnik ruskega meništva, ki je živel ob prelomu prvega krščanskega tisočletja.

Svoje meniško življenje je začel in tudi končal v znameniti Pečerski lavri (samostanu) pri Kijevu.

God: 10. julij

V Letu svetnikov, ki obsega pet zajetnih knjig in so v njih podani življenjepisi svetnikov za vsak dan leta, tudi po več za en dan, sta ob današnjem datumu predstavljeni dve sveti ženi Amaliji, ki sta umrli na današnji dan, vendar ne istega leta in tudi ne v istem kraju.

Verjetneje pa ime Amalija izhaja iz nemščine in naj bi bilo skrajšana oblika starega germanskega imena Amalberga. Prvi del 'amal' pomeni priden, delaven, drugi del 'berga' pa izhaja iz glagola 'bairgan', ki pomeni varovati. Torej bi ime Amalija pomenilo 'pridna varuhinja', tudi 'varuhinja dela'.

Seznanimo se s svetima Amalijama, nebeškima zavetnicama današnjih godovnjakinj. Starejšo, ki je znana tudi pod imenom Amalberga, življenjepisec iz 11. stoletja, imenuje mater treh svetniških otrok: Emeberta, Go dule in Reinalde. Bila je frankovskega kraljevskega rodu, poročena z lotarinškim vojvodom Witgerjem, pobožnim in vrlim možem, kateremu je rodila več otrok. Amalija jim je bila zgledna mati. Ko so otroci odrastli in so bili preskrbljeni za življenje, sta z možem sporazumno sklenila, da gresta v samostan. Amalija je moža preživela. Kot vdova je v samostanu živela spokorno, opravljala dela usmiljenja in se pripravljala na smrt. Umrla je na današnji dan okoli leta 690, pokopali pa so v kraju Lobbes južno od Bruslja.

Poročila o drugi sveti Amaliji, devici in redovnici, so legendarna. Gotovo je le to, da je živela v 8. stoletju in da je bila pokopana blizu mesta Liège v Belgiji. Njeno življenje je kmalu po njeni smrti popisal škof Radbod iz Maastrichta, vendar njegov spis vsebuje več legend kot pa zgodovinsko zanesljivih dejstev. Bila je frankovskega plemiškega rodu, sorodnica kralja Pipina. Razcvetela se je v izredno lepotico, zato jo je zasnubil Karel Martel (po drugih virih Pipin ali celo Karel Veliki). Amalija pa je že kot deklica naredila zaobljubo ved nega devištva, zato se je snubcu skrila. Ta pa jo je vendarle našel in jo iz skrivališča potegnil s tako silo, da ji je zlomil roko in izpahnil ramo, toda Amalija je bila brž čudežno ozdravljena. Vstopila je v samostan benediktink pri mestu Liege, kjer je umrla na današnji dan najverjetneje leta 772.

Svetnica je še vedno zelo češčena v Belgiji in na Nizozemskem. Zaradi njene legendarne prigode z roko se ji priporočajo pri zlomih, izpahih in zmečkaninah, častijo pa jo tudi kot zavetnico proti toči in proti vsemu, kar povzroča škodo na polju.

Na Slovenskem je kar nekaj žena in deklet, ki jim je ime Amalija, Malči, Malčka, Matka. Nekateri to ime povezujejo z latinsko besedo 'amare', ki pomeni ljubiti. Potemtakem bi se Amaliji po slovensko reklo Ljuba ali Ljubica. Španska oblika je Alma, kar je v našem prevodu Duša ali Dušica.

God: 10. julij

Ime Veronika je pobožnim ljudem domače s križevega pota. Pri šesti postaji te priljubljene pobožnosti namreč nastopa pogumna žena, ki je stopila iz radovedne množice ob poti, kjer je stopal Jezus, obložen s težkim križem, ki ga je nesel na Kalvarijo. Po starem izročilu je bilo tej ženi, ki je Jezusov krvavi in potni obraz obrisala s prtom, ime Veronika. Spomin te Veronike Cerkev obhaja 4. februarja.

Današnja godovnjakinja sveta Veronika Juliani je bila doma iz Italije. Rodila se je 27. decembra 1660 v kraju Marcatello kot sedmi otrok premožnih staršev. Pri krstu so ji dali ime Uršula. Ko je pobožna mati umirala, je poklicala k sebi svojih pet hčera in jim priporočala, naj se v stiski zatečejo k eni izmed presvetih Kristusovih ran: štiriletni Uršuli je mati 'podelila' rano Jezusovega prebodenega srca. Ko je Uršula dopolnila sedemnajst let, je vstopila v samostan redovnic kapucink, kjer je dobila ime Veronika. Leta 1694 je postala voditeljica novink, od leta 1716 pa do svoje smrti je bila opatinja.

Kmalu po vstopu v samostan se je v Veroniki obnovilo Gospodovo trpljenje podobno kot približno petsto let poprej v življenju svetega Frančiška Asiškega. Tudi Veronika je dobila na svojem telesu znamenja Jezusovih ran. Jezus jo je obdaril z deležem svojega trpljenja. Na glavi se ji je videla trnjeva krona (zato jo upodabljajo s trnjevo krono na glavi). Imela je globoka mistična doživetja, istočasno pa je silno trpela zaradi napadov hudobnega duha, ki jo je mučil podobno kot kasneje svetega arškega župnika Janeza Vianeja. Veliko hudega je prestala tudi od svojih redovnih sester v samostanu, posebno od predstojnice, ki jo je imela za domišljavko. Vzeli so ji vodstvo novink, prepovedali so ji, da bi se pogovarjala z drugimi sestrami, skoraj dobesedno so jo izobčili iz samostanskega življenja. Škof je dobil iz Rima naročilo, naj zadevo z vso ostrostjo preišče in sporoči svojo razsodbo. Preiskava je trajala dolgo časa. Na koncu je škof sporočil v Rim, da je sestra Veronika nezlomljivo zvesta v veri in pokorščini, da kljub vsem preizkušnjam ohranja vedrino duha da se nadaljujejo njene mistične prikazni. Na njegovo prošnjo je papež preklical vse prepovedi. Kmalu nato so jo sestre soglasno izvolile za opatinjo. To službo je opravljala enajst let do svoje smrti, 9. julija 1727. Za svetnico jo je razglasil papež Gregor XVI. leta 1839. Trpinka sestra Veronika je po naročilu svojega spovednika pisala dnevnik in vanj zapisala vse, kako je Bog deloval v njeni duši. Danes obsega ta dnevnik deset objavljenih zvezkov. Nenavadne stvari, ki so v njem, so potrdile mnoge priče. Dnevnik je pisan s takšno odkritostjo, da je papež Pij IX., potem ko ga je prebral, vzkliknil: »To ni svetnica to je velik svetnik!«

Pisec slovenskega življenjepisa te mistične žene pravi: »Ali nam Veronika Juliani s svojim življenjem ne pojasnjuje velikega apostola Pavla, ki je, kakor morebiti nihče drug, gledal skrivnosti Jezusa Kristusa in človeka? Pavel je zapisal tisti tehtni stavek, ki ga iz življenja svete kapucinke znova doumemo: "Zdaj se veselim, ko trpim za vas. S svoje strani dopolnjujem v svojem mesu, kar primanjkuje Kristusovim bridkostim, in to v prid njegovemu telesu, ki je Cerkev"« (Kol 1, 24).

God: 9.julij

Benediktinskega meniha Hadrijana iz rimske rodbine Colonna so za papeža izvolili 17. maja 884. S trdimi kaznimi je skušal zaustaviti nered in zločine, ki so se v Rimu vse pogosteje dogajali in vse bolj razločno kazali na 'mračno stoletje'.

Cesar Karel III. ga je povabil, da bi na Frankovskem uredil pereča vprašanja nekaterih škofij. Med potjo je septembra 885 umrl blizu Modene. Tistega leta je 6. aprila na Moravskem umrl sv. Metod (gl. 5. julij). Po smrti so ga začeli častiti kot svetnika, to češčenje pa je bilo potrjeno šele leta 1891. Hadrijanov god obhajajo zdaj v baziliki sv. Petra 9. julija, prej pa je bil godovni dan 8. julij.