• Avspicij, sv., 3. st.?, prvi škof v mestu Apt v južni Franciji
• Betarij, sv., † ok. 623, škof v Chartresu v Franciji
• Centola, sv., 3. st.?, mučenka pri Burgosu v Španiji
• Evzebij, sv., † 371, škof v Vercelliju
• Gundekar, sv., † 1075, škof v Eichstattu v Nemčiji
• Ivana D'Aza, bl., † 1203/1205, mati sv. Dominika
• Peter, sv., † 1109, škof v mestu Osma v Španiji
• Peter Faber, bl., † 1546, jezuit v Rimu
• Peter Julijan Eymard, sv., † 1868, redovni ustanovitelj
• Porcijunkula
• Rutilij, sv., † 212, mučenec v Afriki
• Seren, sv., † po 601, škof v Marseillu v Franciji
• Štefan I., sv., † 257, papež
• Tomaž de la Hale, sv., † 1295, menih in mučenec v Dovru v Angliji
• Valter, bl., † ok. 1258, učenec sv. Frančiška Asiškega

Med pogostejšimi ženskimi imeni je ime Justina na 142. mestu. Dne 1. 1. 2011 je bilo s tem imenom poimenovanih 1741 (1994: 2964; 1971: 4174) oseb. Podrobnejši podatki po obdobjih kažejo, da je zanimanje za ime Justina po letu 1970 začelo zelo upadati. Različice imena Justina so: Justa (2011: 31), Justi (45), Justika (9). Moška oblika imena Justina je Justin (2011: 124; 1994: 191; 1971: 297) z različicami Just (2011: 26), Justi, Justo, Jušt.

God:

Justa:

• 14. maj
• 19. julij

Justina:

• 12. marec
• 26. september
• 7. oktober
• 22. december

ali na god sv. Justina:

• 1. junij
• 31. julij
• 3. november

God: 2. avgust

Danes je tudi PORCIUNKULA, obletnica posvetitve cerkvice svete Marije Angelske pod mestom Assisi. Bila je last benediktincev, Frančišek Asiški pa si jo je od njih izprosil kot 'delček' svoje ustanove, zaradi česar je dobila ime 'porciunkula' (latinsko portiunkula-delček). Tam je sveti Frančišek rad prebival in hišica poleg cerkvice je postala prvi frančiškanski samostan. Tukaj je svetnik izročil sveti Klari redovno obleko in tu je leta 1226 tudi umrl. Nad prvotno cerkvico so v letih 1569 do 1678 sezidali sedanjo baziliko. Porciunkulska cerkvica je najbolj znana po 'porciunkulskem odpustku', ki ga je sveti Frančišek izprosil od papeža za vse, ki bodo na obletnico obiskali Porciunkulo.

Dolgo časa je bilo mogoče porciunkulski (popolni) odpustek prejeti le v cerkvah in kapelah frančiškanskih redov (frančiškanov, kapucinov in minoritov), po novi uredbi o odpustkih pa ga je mogoče dobiti razen v frančiškanskih svetiščih tudi v vseh župnijskih cerkvah.

God: 2. avgust

Vercelli je staro mesto v Piemontu na severu Italije, ki danes šteje okoli 50.000 prebivalcev in je sedež metropolije. Prvi škof v tem mestu je bil sveti Evzebij, ki je skrbel za čistost vere v boju z arijanstvom, ki je Kristusu odrekalo resnično in popolno božjo naravo. Za vero je veliko pretrpel, zato si je pridobil častni naziv 'spoznavalec'. Ni pa dokazano, da bi umrl mučeniške smrti: legenda pripoveduje, da so ga arijanci pobili s kamenjem.

Doma je bil z otoka Sardinija, kjer se je rodil okoli leta 283. V mladih letih je prišel v Rim, kjer naj bi prejel krst iz papeževih rok. Pri njegovem krstu, pripoveduje pobožna legenda, so videli angele, ki so Evzebija dvignili iz krstilnice. Ko je bil posvečen v duhovnika, nadaljuje legenda, pa je bila njegova svetost že tolikšna, da so mu pri prvi maši, ki jo je daroval, stregli angeli. Kot duhovnik je – to je zanesljivo – nekaj časa opravljal službo lektorja rimske duhovščine. Leta 340 je bil posvečen v škofa s sedežem v mestu Vercelli, ki je bilo močno arijansko gnezdo. Legenda ve povedati, da so arijanci pred prihodom novega škofa zapahnili vrata vseh cerkva v mestu. Škof Evzebij je šel pred največjo cerkev, posvečeno Materi božji, in pokleknil pred njenimi glavnimi vrati. Tisti hip so se sama od sebe odprla vrata vseh cerkva v mestu. Kot škof se je Evzebij leta in leta bojeval proti zmotnim naukom arijanstva, ki ga je na območju svoje škofije s svojim sardinskim značajem tudi uspešno dokončal. V tem je bil močno podoben škofu Hilariju iz Poitiersa v Franciji. Oba sta morala za štiri leta iti v pregnanstvo v Malo Azijo, ker sta branila pravo vero. Med svojim izgnanstvom je Evzebij v Aleksandriji obiskal sv. Atanazija, velikega nasprotnika arijanstva. Ko je leta 361 zavladal cesar Julijan Odpadnik, je vsem tedaj izgnanim škofom dovolil, da se vrnejo domov, računajoč na njihovo medsebojno obračunavanje – pa se je uštel. Škofje so bili na sinodi, ki jo je leta 362 sklical Atanazij, edini, ko je šlo za obsodbo arijanske zmote. Cesarja Julijana je ta edinost tako razburila, da je prefektu v Egiptu pisal, da bi mu z ničemer ne ustregel tako zelo, kot da prežene Atanazija čez meje Egipta.

Evzebij je bil prvi škof na evropskem Zahodu, ki je po zgledu vzhodnih Cerkva za svoje duhovnike vpeljal skupno življenje. V tem ga je nekaj desetletij kasneje posnemal tudi sv. Avguštin, škof v Hiponu v severni Afriki. Iz njegove duhovniške skupnosti je nastal red avguštincev, ki si je za svojega zavetnika izbral sv. Evzebija. Evzebij je umrl v visoki starosti 88 let v Vercelliju in sicer 1. avgusta leta 371.

• Alfonz Marija Ligvorij (Liguori), sv., † 1787, redovni ustanovitelj
• Arkadij, sv., pred 549, škof v Bourgesu v Franciji
• Bandarik, sv., † pred 549, škof v Soissonu v Franciji
• Eksuperij, sv., 4. st., škof v Galiji
• Elineda, sv., 5. st., devica in mučenka v Kambriji (Wales)
• Emerik de Quart, bl., † 1313, škof v Aosti v Italiji
• Ethelwold, sv., † 984, utemeljitelj meništva na Angleškem
• Feliks, sv., 4. st., mučenec v Španiji
• Friard in Sekundel, sv., 6. st., diakona in samotarja pri Nantesu v Franciji
• Janez, bl., † ok. 1336, avguštinski samotar v Italiji
• Jonat, sv., † ok. 690, opat, učenec sv. Armanda v Cambraiu v Franciji
• Leon, sv., 4./5. st., puščavnik pri Picenu v Italiji
• Leoncij in tovariši, sv., 4. st., mučenci v Pergi v Pamfiliji
• Makabejski bratje, sv., 2. st. pr. Kr.
• Marija Tolažnica, sv., † ok. 770, devica v Veroni v Italiji
• Sekundel, sv., 6. st., diakon in samotar pri Nantesu v Franciji
• Sekundin, sv., 3./4. st., mučenec iz okolice Rima
• Sever, sv., † ok. 500, duhovnik pri Bigorre (Tarbes) v Franciji
• Timotej, sv., 6. st., škof na otoku v Helespontu
• Tomaž, sv., † ok. 1300, avguštinski redovnik v Riminiju v Italiji
• Tomaž Welbourne, bl., † 1605, mučenec v Yorku v Angliji
• Varmund, bl., † ok. 1010, škof v Ivreji v Italiji

God: 1. avgust

Iz življenja Friderika Barage, misijonarja in škofa med ameriškimi Indijanci in slovenskega svetniškega kandidata, je znano, da so ga verniki povsod, kjer je deloval, vzljubili, ker je znal tako prisrčno govoriti o božjem usmiljenju in vseodrešujoči božji ljubezni. Baraga je svoje oznanjevanje nadaljeval s svojimi molitveniki, napisanimi v duhu spisov današnjega slavljenca sv. Alfonza Marije Ligvorija, s katerim se je Baraga seznanil pri svojem duhovnem voditelju sv. Klemenu Dvoržaku med svojim študijem prava na Dunaju.

Alfonz Marija Ligvorij se je rodil 27. septembra 1696 v kraju Marianella pri Neaplju kot najstarejši od osmih otrok bogate plemiške družine. Bil je izredno nadarjen in že pri sedemnajstih letih je končal študij prava z doktoratom. Ko mu je bilo dvajset let, je odprl samostojno odvetniško pisarno in je užival med ljudmi velik ugled. Ko je izgubil neko zelo pomembno pravdo, je sklenil dati pravu slovo in postati duhovnik. Mašniško posvečenje je prejel leta 1726 kot član misijonskega društva neapeljskih duhovnikov. Takoj je začel delovati z modernimi prijemi v domačem mestu, zlasti med moško mladino. V nasprotju s tedanjim baročnim okusom so bile njegove pridige naravne, krepke in jasne. Med zdravljenjem v nekem gorskem kraju nad Neapljem je videl popolno zapuščenost in nevednost tamkajšnjih ljudi in sklenil je, da bo ustanovil redovno družbo za pomoč najbolj zapuščenim. In res je 9. novembra 1732 zaživela 'kongregacija presvetega Odrešenika': Odrešenik se po latinsko pravi Redemptor, zato se njegovi redovniki imenujejo redemptoristi. Sprva je kazalo na popoln polom, pozneje, zlasti potem, ko je delovanje družbe po zaslugi Klemena Dvoržaka ali Hofbauerja zajelo avstrijske dežele, pa se je povsod hitro širila in še danes uspešno deluje posebno na področju ljudskih misijonov. Družbo redemptoristov je potrdil papež Benedikt XIV. leta 1749.

Alfonz in njegovi tovariši so na misijonih poleg osnovnih verskih resnic obravnavali tudi take, ki vernikom vzbujajo zaupanje v Boga in ljubezen do njega – božje usmiljenje, ljubezen Zveličarja, ki se razodeva v njegovem trpljenju in v evharistiji, dobroto Matere božje in moč njene priprošnje. Hotel je, da bi bili njegovi misijonarji ne le dobri pridigarji, temveč tudi razumevajoči spovedniki. E$> večletnem študiju in bogatih izkušnjah je napisal vrsto knjig s področja moralne teologije (nravnosti, zgrajene na temelju evangelija).

Papež Klemen XIII. je Alfonza leta 1762 imenoval za škofa v mestu Santa Agata pri Neaplju.

V nekaj letih jo je temeljito prenovil. Za vernike je napisal vrsto molitvenikov, od katerih je bilo precej poslovenjenih že v prejšnjem stoletju. Osrednja misel Alfonza Ligvorija v njegovih spisih je bila nenehna zahvala za odrešujočo božjo ljubezen. Po neštetih prošnjah je papež Pij VI. Alfonza vendarle razrešil vodstva škofije. Bil je star 79 let in od starosti ves sključen. Želel se je mirno pripraviti na smrt, toda čakalo ga je še dvanajst let hudih telesnih in duševnih preizkušenj, slednjih predvsem zaradi razkolov v njegovi redovni družbi. Umrl je 1. avgusta leta 1787. Za blaženega je bil razglašen že leta 1816, med svetnike pa je bil prištet leta 1839. Papež Pij IX. ga je leta 1871 razglasil za cerkvenega učitelja. Svetega Alfonza častijo kot svojega zavetnika spovedniki in profesorji moralne teologije.

Med najpogostejšimi moškimi imeni v Sloveniji je ime Aleš na 16. mestu. Po podatkih Statističnega urada RS je bilo 1. 1. 2010 s tem imenom poimenovanih 10.725 (2008: 10.727; 1994: 10.507; 1971: 2802) oseb. Različice: Aleksander (2010: 5513), Alex (496), Aleks (926), Aleksa (82), Aleksej (202), Aleksij (29), Aljoša (1744, 121. mesto). Ženske oblike: Aleksa (2010: 8), Aleksija (14), Aleša (172), Aleška (34), Aljoša (78).

God:
• 17. julij
• 20. september

Ime Aleš je verjetno nastalo prek oblik Aleks, Alekš iz imena Alex, ki je skrajšano iz latinskih imen Alexis, Alexius, slovensko Aleksij. Latinski imeni izhajata iz grškega Aléksios, ki ga razlagajo iz glagola aléksō v pomenu 'odbijam, odvračam, branim'. Alex je lahko tudi skrajšana oblika iz latinskega imena Alexander. To izhaja iz grškega imena Aléksandros, ki je zloženo iz glagola aléksō v pomenu 'odbijam, odvračam, branim' in anē'r, v rodilniku andrós 'mož, moški'.

Aleš oziroma Aleksij je ime poletnega svetnika, ki je v koledarju 17. julija. Njegov god se narečno imenuje Elekšovo. Sv. Aleš je pri nas postal zavetnik zoper potres. Na Koroškem se imenuje sv. Lekš in je imel v oblasti grom in strelo kot drugod sv. Elija.

Med najpogostejšimi ženskimi imeni v Sloveniji je ime Karmen na 62. mestu. Dne 1. 1. 2010 je bilo z imenom Karmen poimenovanih 4493 (1994: 4242; 1971: 1771) oseb ženskega spola. Zanimanje za to ime je naraščalo do leta 1990, potem pa je začelo zelo upadati. Različici: Carmen (2010: 132; 1994: 135; 1971: 58), Marija Karmen (8). Moška oblika: Karmen.

God:
• 16. julij

Ime Karmen izhaja iz latinskega imena Carmen, ki ga nekateri razlagajo kot simbolično ime iz latinske besede carmen v pomenu 'pesem'. Špansko ime Carmen pa izhaja iz imena Maria del Carmen, tj. Marija Karmelska. Špansko Carmen ustreza imenu Karmél, latinsko Carmellus, kot se imenuje v Svetem pismu znana gora blizu sredozemskega pristanišča Haifa. Danes se nahaja v Izraelu, njen prvotni pomen pa je bil 'sadovnjak'.

Iz imena Marija Karmelska je nastalo tudi ime Karmela, verjetno prek italijanskega Carmela, ki ima tudi moško obliko Carmelo, pri nas Karmel, Karmelo. Podobno kot Karmen in Karmela so prek imena Marija nastala imena Dolores (iz Maria de los Dolores), Mercedes (iz Maria de las Mercedes), Magdalena (iz Marija Magdalena, tj. Marija iz Magdale) itd. Tudi Judinje imajo praviloma prvo ime Marija in šele drugo ime je razlikovalno. Stalno prvo ime Marija je značilno še za redovnice karmeličanke in magdalenke.

Nosilke imen Karmen in Karmela godujejo 16. julija, ko je god Marije Karmelske.