Misijon v Ponta do Cajú

piše in fotografira: Eva Slivka

Pustolovščina se je začela že avgusta 2009, ko je moja sestra, s. Ana Slivka, FMM, iz rok takratnega koprskega škofa Metoda Piriha prejela misijonski križ. Hkrati ji je generalna predstojnica Christiane Megarbane dodelila misijonsko poslanstvo: Južna Brazilija. To je pomenilo, da je Ana v kratkem pospravila svoje stvari v kovček in poletela čez lužo. Septembra 2011 sem se za njo odpravila še jaz. Bilo je nepozabnih dvajset dni. Priznam, da sem imela o Braziliji precej bolj eksotično predstavo in prizori, ki sem jim bila priča, so me presenetili. Vedela sem, da ne bom obiskala neke popularne turistične destinacije, ampak skromen misijon v pristaniški Paranagui, pa vseeno ...

Prvo majhno presenečenje sem doživela že kar pri prvem obroku. Ana me je pričakala na letališču v Curitibi, nakar sva se z avtobusom odpeljali v Paranaguo. Vmes sva si privoščili dva sendviča.

Na meniju so zapisane samo cene kruha, salam, sirov, solat in drugih dodatkov (majoneza, koruza, kumare ...) Sam izbereš sestavine, uslužbenka pa sestavi iz njih tvoj sendvič. Lahko izbereš karkoli, tudi štiri vrste mesa, če tako želiš. Prilagojeno za vse okuse.

Ana me je že opozorila, da so ljudje tu nenormalno počasni in kmalu sem se prepričala, da je to še kako res. Ko sem gledala nastajanje svojega sendviča, sem mislila, da gledam nastanek Skalnega gorovja v Ameriki. Tako počasi, nekam zasanjano se je premikala uslužbenka, da me je prijelo, da bi skočila čez pult in sama zmetala skupaj tisti sendvič. Pri nas bi takšna počasnela hitro dobila čevelj, tam pa je to nekaj normalnega.

Druga zanimivost brazilskega prehranjevanja so restavracije 'na kilo'. To pomeni, da v restavraciji vzameš krožnik in se sprehodiš mimo dolge vrste posod z različnimi vrstami hrane. Tam je vse, od krompirja, lazanje, riža, manioka, polente, do rib, mesa, golaža, makaronov, pa različne vrste solat in sladic. Vse, kar nameravaš pojesti, naložiš na svoj krožnik, postaviš na tehtnico in glede na težo (torej količino hrane na krožniku), plačaš. Ideja se mi zdi veliko boljša kot naše porcije, ki so (vsaj meni) praviloma prevelike. Plačam celo, pojem samo pol. Tu pa plačaš kolikor poješ, če pa imaš oči večje od želodca, je pa tvoj problem. V nekaterih restavracijah za hrano, ki jo zavržeš, še dodatno plačaš kazen. Edino pravilno, kar se mene tiče. To bi bilo treba uvesti povsod.

V skupnosti sem najprej spoznala sestre Eleno, Amelio in Rito. Samostan je majhna hišica v ulici na pragu revne četrti Ponta do Cajú, ki je v celoti zgrajena na črno. Zrasla je ob izlivu mestne kanalizacije v morje in stoji na nasutem delu mesta. Nekoč je bilo tam morje, toda ko so ljudje hoteli poglobiti morsko dno, da bi lahko pluli z ladjami, so izkopani pesek nasuli na tisto območje. Ko se je mesto širilo, so si najrevnejši tu naredili borna zavetja. Revne kolibe so pogosto poplavljene. Ljudje pravijo, da morje ve, da je bilo prej tam in hoče nazaj. Kupi smeti in vonj po gnilem so tu stalnica. Potepuški psi si izmenjujejo bolhe in brskajo za užitnimi ostanki.

V tej četrti deluje Skupina za dostojanstvo deklet in žena. Namenjena je ženskam, ki so brez službe, največkrat tudi brez moža, in same skrbijo za številne otroke. Ker nimajo nobene šole in niso izučene za noben poklic, je edina možnost zaslužka prostitucija. Skupina za dostojanstvo deklet in žena pa jim ponuja možnost, da se naučijo šivati, krasiti prtičke, izdelovati košare in podobno. Plačilo je skromno, toda delo je pošteno.

Skupina je sprva delovala v leseni baraki, ko pa je le-to poplavilo in uničilo, se je morala preseliti. Najele so star lokal (že dve leti darovalci iz Slovenije s svojimi prispevki pokrivajo večji del najemnine) in ga napolnile s šivalnimi stroji. Tu se pod okriljem s. Elene učijo šivanja in drugih ročnih spretnosti. Tako se usposobijo za pošten poklic, s katerim lahko za prvo silo preživijo.

Že to, da so ob zadnji hudi poplavi žene pustile svoje revne, razpadle kolibe in tekle reševati šivalne stroje, platno, nitke, barve in drugi material iz delavnice, pove, koliko jim pomeni.

Ko sva jih z Ano obiskali, so bile dobro razpoložene. Smejale so se in niso imele nič proti fotografiranju. Ponosno so razkazovale svoje izdelke. Dona Tereza je tega dne prvič sešila srajco. Dona Tania se je ukvarjala s poslikavo kuhinjske krpe. V skupini je vladalo prijetno vzdušje.

Čez nekaj časa sva se z Ano odpravili dalje. Obiskali sva Fernando.

Fernanda je stara 23 let in je prizadeta od rojstva. Ko je bila majhna, je še lahko stegnila noge, zdaj pa tega ne more več. Nič ne govori, ničesar ne počne, cele dneve leži na svoji blazini in praska s prsti po vsem kar doseže.

Anino poznanstvo s Fernando se je začelo, ko je s. Elena pripovedovala o revni ženi iz Skupine, katere mož umira za rakom. Ker ne more več zadrževati vode in blata, ga žena zavije v najlonsko vrečo, saj nimajo dovolj krp. Ana je z naslednjim prispevkom, ki je prišel na njen misijonski račun, odkorakala v lekarno po plenice za odrasle. Prodajalka ji je dala šest velikih paketov svetlo modre barve. Tako je kar nekaj časa zalagala gospo in njenega bolnega moža s plenicami. Nekega dne pa v lekarni niso imeli dovolj modrih paketov. Ana je torej kupila tri modre in tri marelične. Ko je prišla čez dva tedna z novim paketom (tokrat je dobila šest modrih), je mož spet ležal zavit v vrečo. Gospa je opravičujoče pojasnila, da so bile plenice iz mareličnega paketa premajhne. Ker jih ni mogla uporabiti, jih je podarila naprej. Ana je takoj zastrigla z ušesi: če je gospa pakete podarila naprej, to pomeni, da še nekdo potrebuje plenice? Žena je Ano usmerila do lesene koče, v kateri živi Fernandina družina.

Ker je deklica ležala na nekaj kartonih, pregrnjenih z odejo, so ji sestre kupile blazino. Ana je še naprej prinašala plenice. Vsakič je vprašala, če potrebujejo še kaj. In vsakič je Fernandina mati skromno odkimala z glavo. Nekega dne pa je vendarle tiho rekla: »Sestra ... Lačni smo ...«

Seveda! Od samih plenic se ne da živeti! Tako jim je začela kupovati tudi hrano.

Ko sva se z Ano približali razpadajoči leseni kolibi, je nekajkrat glasno plosknila z rokami. Pojasnila mi je, da je tu ploskanje enako našemu trkanju. Lesena koliba seveda nima zvonca, pogosto niti vrat ne, ampak čez vhod visi najlon ali platno. Sama sem pomislila, da je koliba tako ali tako preveč trhla, da bi kdorkoli upal potrkati.

Dona Diva, Fernandina mami, naju je peljala v sobo, kjer je na gobi, položeni na tleh, ležala Fernanda. Dona Diva je povedala, da mora ležati na tleh, ker se včasih skotali dol z gobe in če bi padla s postelje, bi se lahko udarila. Sicer pa v leseni kolibi niti ne bi bilo prostora za posteljo. Skozi reže med deskami se je videla blatna zemlja. Okno je bilo za silo zastrto z napetim polivinilom, tik pod leseno streho pa je zijala široka špranja. Kljub vsem luknjam v tleh, stenah in stropu, je v prostoru vel neprijeten vonj po urinu. Za to je kriv Fernandin oče, ki je po kapi nesposoben poskrbeti zase, plenic pa noče sprejeti. Tako se pogosto polula kar na kavč, ta pa potem, prepojen z urinom, oddaja neprijeten vonj, ki se širi po celi kolibi.

Priznam, da me je bedno stanje Fernandine družine precej pretreslo. Kot kupček nesreče sem čepela ob Fernandinem jogiju in razmišljala, kako je mogoče, da v takšni kilavi kolibi dejansko živijo ljudje. Fernanda je odsotno praskala z nohti po lesenem podu, toda očitno je bilo, da Ano pozna in se razveseli njenega obiska. Videti je, da kljub težki prizadetosti vseeno kar nekaj razume: ko sem za dono Divo in Ano vstopila v sobo, je opazila nov obraz in me je zelo radovedno gledala.

(se nadaljuje v prihodnji številki)

Ameriški bogoslovec Scott Carroll bi moral biti posvečen skupaj z drugimi sošolci 22. junija letos. Vendar je 46-letni Scott zbolel za hudo obliko raka. Stanje se mu je tako slabšalo, da je bilo jasno, da ne bo dočakal svojega posvečenja. Zato se je njegov škof odločil, da ne bo čakal poletja, ampak mu bo mašniško posvečenje podelil prej. Tako ga je 8. maja na domu posvetil v duhovnika. Po posvečenju je škof pokleknil pred njega in ga prosil za blagoslov. Scott je bil že slaboten, sedel je na stolu in mu položil roke na glavo ter ga blagoslovil. Škof ga je takoj po posvečenju imenoval za kaplana.

Novomašnikov brat je povedal, da je bil Scott izredno miren. »Imel je neverjetno globoko vero,« je še dodal brat. In s to vero je tudi prenašal težko bolezen. »Želel je postati duhovnik,« je rekel brat in to je tudi doživel, čeprav je umrl le 40 ur po mašniškem posvečenju. Scott se je za duhovniški poklic odločil potem, ko je že diplomiral na pedagoški fakulteti, kjer je študiral tudi zgodovino. Med drugim je bil trener krajevnega nogometnega kluba.

V življenju je daroval samo eno sveto mašo. Takoj po njej je zaspal in v miru umrl. Naj njegova prezgodnja smrt obrodi sad, da bi kdo od mladih stopil na njegovo mesto delavca v Gospodovem vinogradu.

Mohor je med moškimi imeni v Sloveniji na 779. mestu. Po podatkih Statističnega urada RS je bilo konec leta 2007 s tem imenom poimenovanih 56 (1971: 28; 1994: 44) oseb. Zanimanje zanj je bilo nekoliko večje v obdobju 1971–1990, nekaj več kot polovica tako poimenovanih oseb pa je v gorenjski regiji. Obstajala je tudi različica Mahor, kar pa je danes razvidno samo iz priimkov Mahor in Mahorčič.

God:
• 12. julij

Ime Mohor izhaja verjetno prek oblike Mogor iz latinskega imena Hermagoras. To je tudi v grščini in ga povezujejo z imenom boga Hermesa in z glagolom agoréuō v pomenu 'govorim (javno) v skupščini' ali samostalnikom 'agorá 'zbor, skupščina; trg, tržno blago' itd. Sestavina 'agorá je npr. tudi v grških imenih Anaksagóras, Pythagóras. Grški bog Hermes je bil Zevsov in Majin sin, sel bogov in je spremljal duše umrlih v podzemlje.

Iz imena Mohor in različic so nastali priimki Mohor, Mohorč, Mohorčič, Mohorič, Mohorko, Mahor, Mahorčič, Mahorič, Mahorko, Mogorovič.

Hermogenes oziroma Hermagoras, kot so to ime spremenili v Ogleju, je bil sirmijski mučenec, ki je leta 304 umrl skupaj s kristjanom Fortunatom (oba sta v koledarju 12. julija). Njune kosti so ob preseljevanju narodov prenesli v Oglej in sta postala zavetnika oglejskega patriarhata od leta 1031. Od leta 1461 do 1961 sta bila tudi zavetnika ljubljanske škofije. V Sloveniji sta dve cerkvi sv. Mohorja in 16 cerkva sv. Mohorja in Fortunata. Po njih se več naselij imenuje Sv. Mohor, Šmohor ali Mohor.

Po sv. Mohorju se imenuje najstarejša slovenska založba Mohorjeva družba. Pogovorno je mohorjevka 'knjiga Mohorjeve družbe', enako mohorska knjiga in mohorjanska povest, mohorjan pa je 'član Mohorjeve družbe'.

Lampedusa je osamljen italijanski otoček v Sredozemskem morju, jugozahodno od Malte, na skrajnem jugu Evrope, nedaleč od afriške obale. Zaradi njegove lege ga imenujejo 'vrata Evrope'. Ves svet ga pozna po tem, da je prva postaja pribežnikov iz revnih afriških dežel, ki želijo iz bede v boljše življenjske pogoje, iz sužnosti v svobodo.Od leta 1999 do 2012 je na otoku pristalo nad 200.000 teh nesrečnih ljudi, letos že okoli 4.000. Mnogi se podajo na to pot s preprostimi plovili, ki so prenatrpana in marsikatero od njih v viharnem morju potone in pot upanja teh ubogih ljudi se konča v morskih globinah. Računajo, da je od leta 1988 do danes teh žrtev bilo že okoli 20.000!

Namen mojega obiska je bil, da vzdramim vesti.

papež Frančišek

»Ko sem pred nekaj tedni slišal to novico, ki se je na žalost tolikokrat ponovila, se je misel na to nenehno vračala kot trn v srcu, ki povzroča bolečino. Tedaj sem začutil, da moram danes priti sem, da molim, da izrazim bližino, pa tudi, da vzdramim naše vesti, da se to, kar se je zgodilo, ne bi ponavljalo, lepo prosim!

Z latinskim imenom za gozd (silva) se prek pridevniške izpeljanke *silvanus povezuje še pomensko sorodno ime Silvanus, slovensko Silvan z žensko obliko Silvana.

God:
• 6. februar
• 4. maj
• 10. julij
• 22. september
• 14. oktober

goduje kot Silvij:

• 31. maj

in se povezuje s Silvestrom:

• 2. januar
• 22. september
• 20. november
• 26. november
• 31. december

Latinsko Silvanus je tudi poimenovanje rimskega boga gozdov, polj in čred. Ime Silva je lahko skrajšana oblika imen Silvija, Silvestra in Silvana, ime Silvo pa skrajšana oblika imen Silvij, Silvester, Silvan.

Amalija je med pogostejšimi ženskimi imeni na 106. mestu. Po podatkih Statističnega urada RS je bilo leta 2006 z imenom Amalija poimenovanih 2.505 (1971: 5923; 1994: 3593) oseb. Precej bolj redke so bile različice Amalia (16, 1565. mesto), Amelija (46, 887. mesto), Amelia (12, 1842. mesto), prav tako skrajšane oblike oziroma tvorjenke Malči (48, 867. mesto), Malka (21, 4350. mesto) in Lija (42, 929. mesto) ter Lia (111, 555. mesto).

God:
• 10. julij
• 12. december

Ime Amalija z različicami Amalia, Amelija, Amelia izhaja iz nemškega imena Amalia z različicama Amalie, Ameile. Razlagajo ga kot skrajšano obliko iz germanskih dvočlenskih imen, ki se začenjajo z Amal-, npr. Amalbert, Amalberga, Amalburga, Amalfried, Amalgund, Amalhilde, Amalinde, Amalrich. Pomen sestavine amal v teh imenih ni čisto jasen. Nahaja se v imenu vzhodnogotske kraljevske rodbine Amali in je mogoče pridevniška izpeljanka iz korena am z domnevnim pomenom 'priden, delaven'.

Amalija je v angleščini Amelia, Amely, Emily, Emmy, Milly; nemško skrajšano Alma, Male, Mali, Malchen; francosko Amélie za različicami Ameline, Meline, Melin, Amelot.

V koledarju sta 10. julija Amalija, žena lotarinškega grofa Witgera iz 7. stoletja, in Amalija, begijska devica in redovnica iz 8. stoletja, 12. decembra pa Amalija, mučenka, ki je umrla v 3. stoletju

Antón.

Oliver je med moškimi imeni v Sloveniji na 327. mestu. Dne 1. 1. 2012 je bilo s tem imenom poimenovanih 326 (1971: 56; 1994: 245; 2008: 300) oseb moškega spola. Različice: Oli, Olivier, Oliviero, Olivij (5), Olivijo, Olivio (12), Olivo. Ženske oblike: Olivera (1971: 59;1994: 147; 2012: 176), Oliva (2012: 21), Olivia (23), Olivija (47).

God:
• 1. julij

Ime Oliver izhaja iz angleškega imena Oliver. To razlagajo kot normansko francosko ali germansko ime. Kot ime je bilo prvič uporabljeno za viteza ali vazala Karla Velikega in bojnega prijatelja Rolanda v epu Chanson de Roland iz 11. ali 12. stoletja. Navidez se lahko izpeljuje iz poznolatinskega olivarius 'gojitelj oljk; drevo oljke', toda vsi drugi vitezi Karla Velikega so imeli solidna germanska imena, zato je tudi za ime Oliver možno domnevati germanski izvor, npr. povezavo z imenom Olaf, Olafr. To je skandinavsko ime, zloženo iz občnih besed ans 'dober' in leifr 'preostanek; sled'.

V koledarju je 1. julija Oliver Plunket, irski škof in mučenec (u. 1681). Med znanimi nosilci imena Oliver je Oliver Cromwell (1599–1658), angleški državnik in vojskovodja. V frankovskem epu o Rolandu je Oliver pobratim Rolanda. Oba sta v angleškem frazemu to give a Roland for an Oliver 'vrniti milo za drago, zavrniti koga'. S Cromwellom je morda povezano angleško slengovsko Oliver 'luna, mesec'. Še manj je razviden motiv za slengovski izraz do you oliver (Oliver) 'ali razumete'. Znan angleški Oliver je še naslovni junak v romanu Oliver Twist pisatelja Charlesa Dickensa.

Med ženskimi imeni v Sloveniji je ime Estera na 436. mestu. Po podatkih Statističnega urada RS se je 1. 1. 2011 tako imenovalo 186 (1994: 189; 1971: 103) oseb. Pogostejša je bila različica Ester na 335. mestu (2011: 323), zelo redka pa različica Esther (2011: 10). Zelo redke ali samo klicne so bile ostale oblike imena Estera: Esta, Esterina, Esterka (6), Esti, Estika.

God:
• 1. julij

Ime Estera z različicama Ester in Esther izhaja iz svetopisemskega imena Ester perzijskega izvora z nekdanjim pomenom 'zvezda'. V vulgati se ime glasi Esther, v grščini Esthḗr. Ustrezno slovensko ime je Zvezda, obstaja pa še ime Stela, ki izhaja iz latinskega imena Stella in je nastalo iz latinskega stella 'zvezda'. Po svetopisemski Knjigi o Esteri je Judinja Estera kot ujetnica postala dvorjanka in potem žena perzijskega kralja Ahasvera (Kserksa I.). Na prošnjo strica Mardoheja je s spretnim posredovanjem pri kralju rešila žide v Perziji pred pokolom, ki ga je načrtoval zlobni in spletkarski kraljevi svetovalec Haman. Njeno hebrejsko ime je bilo Hadassah, tj. 'mirta', Esther pa naj bi bil perzijski prevod zanjo.

Svetopisemska Estera, kraljica, je v koledarju 1. julija (u. v 5. stol. pred Kr.).