God: 8. julij

Danes je na koledarju tudi mučenec PROKOPIJ iz palestinske Cezareje, ki je bolj znan na krščanskem Vzhodu kot pa na Zahodu. Njegovo ime je nosil sveti Prokop, slaven med patroni češke zemlje, učenec sv. Metoda. Mučeništvo sv. Prokopija je opisal Evzebij, veliki zgodovinar Cerkve prvih krščanskih stoletij. Njegovo poročilo je kratko in stvarno, vendar pa se iz njega razbere, da je bil Prokopij učen in spoštovan mož.

Doma je bil iz Jeruzalema, kasneje pa se je preselil v Sirijo, kjer je živel zelo strogo kot puščavnik. Poglabljal se je v Sveto pismo, preučeval pa je tudi svetne znanosti in grško pesništvo. Iz Sirije so ga privedli v palestinsko Cezarejo pred cesarskega namestnika za časa cesarja Dioklecijana, najbrž leta 303. Pred cesarskim namestnikom je izpovedal svojo vero v Kristusa in cesarski namestnik ga je obsodil na smrt z obglavljenjem. Za njim so dali življenje za Kristusa še mnogi škofje sosednjih cerkva.

God: 8. julij

Našim prednikom severno od Drave so Kristusovo blagovest oznanjali irski menihi, ki so pri svojem apostolskem poslanstvu pokazali veliko razumevanja za dobre lastnosti poganskih ljudi in so zavestno gradili na njih. Neutemeljene so trditve, da je bilo krščanstvo Slovencem vsiljeno 'z ognjem in mečem', ki jih pogosto slišimo.

Ob svetem Kolumbanu, ki je misijonaril na ozemlju današnje severne Italije, je med irskimi menihi, apostoli evropske celine, najbolj znan današnji godovnjak sveti Kilijan. Rodil se je okoli leta 644 na Irskem. Postal je duhovnik; ko se je odločil, da pojde kot misijonar na evropsko celino, je bil posvečen v škofa. Skupaj z enajstimi tovariši je prišel leta 686 v nemško frankovsko državo. Kilijan se je ustavil v mestu Würzburgu, kjer je za krščanstvo pridobil mladega vojvoda Gozberta. Od pokristjanjenega vojvoda je Kilijan zahteval, da svojo spreobrnitev h krščanski veri tudi na zunaj izpriča s tem, da se loči od žene vdove svojega brata, s katero ni bil zakonito poročen. Vojvoda Gozbert je Kilijanovo zahtevo izpolnil, čeprav je tisto ženo močno ljubil. Ko je ta žena ime ji je bilo Geilana zvedela, da je mož privolil v ločitev, je sklenila, da bo škofa Kilijana spravila s poti. Izkoristila je priložnost, ko je bil vojvoda na bojnem pohodu. Najela je morilca, ki je 8. julija 689 vdrl v oratorij, ki je bil hkrati kapela in stanovanje, ter je z mečem obglavil škofa Kilijana in njegova dva misijonska tovariša. Zločin so hoteli zakriti tako, da so trupla, mašne knjige in bogoslužna oblačila zagrebli v celici, nad njo pa postavili konjski hlev. Toda resnica prej ali slej pride na dan. Tako je bilo tudi v tem primeru. Nekaj časa po zločinu so našli trupla mučencev nepoškodovana. Morilec je zblaznel, frankovsko ljudstvo je v tem videlo božjo sodbo in se je dokončno odvrnilo od poganstva.

Češčenje sv. Kilijana je ostalo živo predvsem na Irskem in v Nemčiji. Svetnika upodabljajo v škofovski obleki ter s palmo mučeništva in z mečem ali bodalom. V Porenju ga časte viničarji in kmetje; nekoč je bil

zavetnik splavarjev in raznih rokodelcev. Mesto Würzburg ga še danes časti kot svojega zavetnika. Zelo se mu priporočajo bolniki, ki jih muči sklepni revmatizem.

God: 7. julij

Pisatelj Ivan Cankar pripoveduje, da je bil rojen prezgodaj in da je bilo zato njegovo življenje na nitki. Mati je tedaj naredila zaobljubo, da gre na Svete Višarje, če otrok preživi. Tudi današnji godovnjak sveti Vilibald je bil v otroški dobi zelo bolehen. Pobožni starši so ga nesli pod velik križ na bližnjem griču ter ga zaobljubili Bogu, če ozdravi. Fantiček se je res okrepil, kasneje pa je postal popotni oznanjevalec evangelija ter nazadnje še škof in je učakal zelo častitljivo starost.

Vilibald se je rodil leta 701 na jugu Anglije v ugledni in globoko verni družini, v kateri so poleg njega dosegli svetništvo še nekateri drugi člani: oče Rihard, brat Vunibald in sestra Valburga. Po že omenjeni zaobljubi so starši Vilibalda že pri petih letih oddali v benediktinski samostan Waltham, kjer je bil deležen vsestranske izobrazbe in je dobil veselje do redovniškega poklica. Predstojniki so mu dali posebno nalogo: razgleda naj se po krajih, kjer cvete bogoljubnost, da se pripravi za vzgojiteljsko službo. Ko mu je bilo dvajset let, se je odpravil na pot, na kateri sta se mu pridružila še oče Rihard in brat Vunibald. Čez Rokavski preliv so šli najprej v Francijo, od tam pa v Italijo, kjer je oče umrl. Obiskovali so samostane in redovniške hiše ter preučevali obrede, pobožnosti in posebej redovna izročila. Vunibald je iz Italije šel v Nemčijo, Vilibald pa je poromal v svete kraje v Palestini ter opisal razmere kristjanov pod oblastjo muslimanskih Arabcev. Po vrnitvi iz Svete dežele je nekaj časa ostal med benediktinskimi menihi na Monte Cassinu. Leta 740 ga je poklical k sebi papež Gregor III. in mu sporočil željo sv. Bonifacija, sorodnika Vilibaldove družine, naj mu pride pomagat obnavljati krščansko življenje v Nemčiji.

Ustavil se je v kraju Eichstatt na Bavarskem, kjer je leta 741 prejel mašniško posvečenje, leto kasneje pa še škofovsko. V svojem škofijskem mestu je dal zgraditi velik samostan in nanj oprl prenovo verskega življenja v svoji škofiji. Okoli leta 750 sta mu prišla v pomoč brat Vunibald in sestra Valburga, ki jima je izročil vodstvo dveh novih samostanov moškega in ženskega v Heidenheimu pri Nürnbergu. Oba sta zelo uspešno delovala.

Škofovsko službo v Eichstattu je opravljal kakšnih petinštirideset let. Svojo dušo je izročil Bogu 7. julija leta 787. Smisel in vodilo njegovega pastirovanja ohranjajo njegove podobe, na katerih beremo besede: vera, upanje, ljubezen, ki jih sv. Vilibald bere iz odprte knjige. Danes godujejo tisti redki Slovenci, ki so pri krstu dobili ime po njem.

God: 6. julij

Nemški pisatelj Wilhelm Hünermann je slovenskim bralcem znan po svojih življenjepisnih romanih o raznih svetniških osebnostih. V slovenskem prevodu imamo tudi njegov roman o današnji svetnici Mariji Goretti, ki je umrla dvanajstletna, ko je branila svojo dekliško čast. Cerkev jo je razglasila za mučenko čistosti in jo mladim postavila za vzornico. Bistvo njenega svetništva povzema naslov Hünermannovega romana, ki se glasi Lilija nad močvirjem.

Marija Goretti je zadnja leta svojega kratkega življenja preživela na Pontinskem močvirju južno od Rima, kamor se je njena družina priselila iz kraja Corinaldo pri Anconi, kjer je Marija zagledala luč sveta 16. oktobra 1890. Tam so Gorettijevi imeli majhno posestvo, ki pa ni rodilo dovolj kruha za šest otrok. Leta 1899 so se preselili v okolico mesta Nettuno, kjer je oče vzel v zakup precej zemlje. Skupaj z vdovcem Serenellijem in njegovim sinom Aleksandrom so stanovali v isti hiši in mati Assunta Goretti je gospodinjila za obe družini. Že po enem letu je poglavarja Gorettijeve družine pobrala močvirska mrzlica in mati Assunta je morala namesto njega garati na polju, gospodinjska opravila pa je prevzela desetletna hči Marija, njuna prvorojenka. To srčno dobro dekletce je v trdih življenjski okoliščinah zgodaj dozorelo. Sosedje so govorili, da je 'angelski otrok' in so jo drugim postavljali za zgled.

Oče Serenelli se je vdajal pijači, njegov sin Aleksander pa je bil mladostnik, ki ni znal obvladovati svojih nagonov. Ko je dan za dnem opazoval ljubko malo gospodinjo Marijo Goretti, se je vnemalo njegovo poželenje. Sredi leta 1902 jo je dvakrat skušal pripraviti do tega, da se mu vda, Marija pa ga je odločno zavrnila: »Raje se dam ubiti, kot da bi storila kaj takega!« Moč je črpala iz svetega obhajila, ki ga je prejela tudi dva dni pred svojo smrtjo.

Usodnega 5. julija 1902 je Aleksander opoldne prišel domov in našel Marijo samo. Odvlekel jo je v spalnico. Ker se mu je upirala, jo je večkrat zabodel z nožem. Sosedje so slišali Marijine krike in so napadalca pregnali. Ranjeno deklico so peljali v bolnišnico v Nettuno, kjer je naslednji dan umrla. Še v nezavesti je v ponavljala: »Nikar, Aleksander! To je greh. Prišel boš v pekel« Serenellija so obsodili na trideset let ječe. Marija Goretti, njegova nedolžna žrtev, ki jo je on imenoval 'moj angel varuh', mu je izprosila milost iskrenega kesanja. Od leta 1939 je živel kot tretjerednik v kapucinskem samostanu v Macerati, kjer je 6. maja 1970 umrl. V pismu, ki ga je zapustil, je zapisal: »Ko se oziram nazaj, moram priznati, da sem v mladosti ubral napačno pot, pot zla, ki me je pripeljala v nesrečo. Tako sem potem zagrešil tisti zločin. Še vedno mi v ušesih odmevajo besede odpuščanja.«

Assunta Goretti je 24. junija 1950 doživela nesluteno srečo: bila je med polmilijonsko množico na Trgu svetega Petra v Rimu, ko je papež Pij XII. njeno hčerko Marijo razglasil za svetnico. Ob njej je bil tudi Aleksander Serenelli, ki je mater Assunto prosil odpuščanja. »V življenju skromne deklice,« je v svojem nagovoru ob tej slovesnosti dejal papež, »ki smo jo obdali z najvišjo častjo, moremo videti zgled, ki ni vreden samo nebes, ampak ga mora občudovati in častiti tudi naš čas. Družinski očetje in matere lahko spoznajo, kako naj vzgajajo otroke, ki jim jih je dal Bog, v svetosti in junaštvu in izpolnjevanju tega, kar zahteva katoliška vera.«

God: 5. julij

Prvi slovanski papež Janez Pavel II. poudarja, da mora Evropa dihati z obema polovicama pljuč. S tem hoče povedati, da sta enako pomembna Zahod in Vzhod naše stare celine. Zato je ob svetem Benediktu, sinu Zahoda, za sozavetnika Evrope ob koncu leta 1980 razglasil sveta brata Cirila in Metoda, blagovestnika Slovanov, narodov evropskega Vzhoda. Slovanskim narodom sta bila sv. Ciril in Metod ne samo blagovestnika oznanjevalca evangeljske resnice o enakosti vseh ljudi in vseh narodov pred Bogom, ampak tudi utemeljitelja njihove kulture. Pri misijonskem delu med Slovani sta se zavzemala za rabo domačega jezika v bogoslužju in vzgajala sta domače duhovnike.

Njuno rojstno mesto je bil grški Solun, pomembno vojaško in trgovsko središče bizantinskega cesarstva. Njun oče je bil namestnik solunskega vojvoda. Okolica Soluna je bila tedaj povečini slovanska, zato sta se brata v mladosti naučila slovanskega jezika. Imeni Ciril in Metod sta njuni samostanski imeni. Ciril, ki se je rodil proti koncu leta 826 ali v začetku leta 827, je pri krstu dobil ime Konstantin, njegov starejši brat, rojen okoli leta 812, pa je bil krščen na ime Mihael. Ta je po končanih študijih dobil službo cesarskega namestnika v pokrajini ob reki Strumi, toda zaradi političnih razprtij se je umaknil v samostan na goro Olimp, kjer je dobil meniško ime Metod. Konstantin se je šolal v Carigradu, se zaročil z božjo Modrostjo, bil posvečen v duhovnika ter postal profesor na visoki šoli v Carigradu, zato se ga je prijel vzdevek Filozof.

Carigrajski dvor je učena in pobožna solunska brata pošiljal na razna posredniška pota. Jeseni leta 862 je prispelo v Carigrad odposlanstvo moravskega kneza Rastistlava s prošnjo, naj jim pošljejo misijonarje, ki bodo oznanjali evangelij v slovanskem jeziku. Cesar Mihael je za poslanstvo izbral Konstantina in Metoda, ki sta znala slovanski jezik. Konstantin je sestavil slovansko abecedo (glagolico) in začel prevajati evangelije in bogoslužne knjige v slovanski jezik. Na Moravsko sta solunska brata prišla leta 863. Spremljalo ju je nekaj učencev, na Moravskem pa sta brž ustanovila šolo, v kateri sta pripravljala mlade može za cerkvene službe. Nadaljevala sta s prevajanjem bogoslužnih knjig. Duša vsega dela je bil Konstantin. Na Moravskem sta ostala dobra tri leta. Leta 867 sta iz Moravske odšla v Panonijo, kjer so živeli zahodni Slovani, predniki Slovencev, ki jim je vladal knez Kocelj. Še isto leto sta Konstantin in Metod potovala v Rim, da bi dosegla potrditev slovanskega bogoslužja. To je z veseljem storil papež Hadrijan II. V Rimu je Konstantin postal menih z imenom Ciril. Kmalu je zbolel in 14. februarja 869 je umrl.

Metod je ostal sam. Vrnil se je h knezu Koclju v Panonijo. Kmalu zatem je bil v Rimu posvečen za slovanskega nadškofa in metropolita. Poleti 870 je odšel na Moravsko, kjer so ga slovanskemu bogoslužju in slovanskemu misijonstvu sovražni nemški škofje zgrabili ter vrgli v ječo, iz katere ga je proti koncu leta 872 rešil papež Janez VII. Nemški škofje so njegovo delo še naprej ovirali, on pa je delal mirno in blago vse do svoje

smrti 6. aprila 885. Pokopan je pri Velehradu na Moravskem. Slovenci god svetih bratov, ki sta zavetnika ljubljanske nadškofije in slovenske metropolije, praznujemo 5. julija, vesoljna Cerkev pa 14. februarja. Proti koncu prejšnjega stoletja, ko je bila zelo živa vseslovanska misel, se je cerkvenemu češčenju pridružilo tudi rodoljubno in na večer pred njunim godom so po gričih zagoreli kresovi.

Slovenski starši so po apostolih Slovanov dajali ime svojim otrokom. Veliko več kot sv. Metod je imel varovancev sv. Ciril. Znani sta tudi ženski obliki: Cirila, Metoda.

God: 4. julij

V Letu svetnikov ob današnjem datumu najdemo tudi kratek opis življenja in dela starozaveznih prerokov Ozeja in Ageja, ki spadata med tako imenovane 'male' preroke.

Ozej je deloval v severnem (izraelskem) kraljestvu od leta 745 do 725 pred Kristusom, Agej pa je začel preroško delovati okoli dvesto let pozneje, po vrnitvi Judov iz babilonske sužnosti.

God: 4. julij

Danes je poleg svetega Urha na koledarju tudi sveta Elizabeta ali Izabela Portugalska, žena, ki si je veliko prizadevala za mir v domači družini in v portugalski državi.

Njen mož, portugalski kralj Dionizij, ni bil ravno vzor zakonske zvestobe, potrpežljiva Izabela pa je dosegla, da je vsaj zadnje mesece življenja preživel kot kristjan. Kot vdova se je posvetila predvsem dobrodelnosti. Umrla je 4. julija leta 1336. Za svetnico jo je razglasil papež Urban VIII. leta 1625.

God: 4. julij

Današnji godovnjak sveti Urh je bil nekdaj med najbolj češčenimi svetniki na Slovenskem. O tem priča kar 85 cerkva, pozidanih njemu na čast, njegovih kipov in podob po naših cerkvah pa je na stotine. Priporočali so se mu za srečno zadnjo uro, bil je tudi mogočen priprošnjik zoper razne telesne slabosti. Prosili so ga za varstvo tudi pred mišmi in podganami!

V vrsti svetnikov katoliške Cerkve je sveti Urh znamenit po tem, da je bil prvi svetnik, ki je čast oltarja dosegel po rednem procesu, kakor je v veljavi še danes. Poprej so razglaševanje umrlih odličnih kristjanov za blažene in svetnike opravljali škofje sami za določeno pokrajino ali državo. Urha je za svetnika razglasil papež Janez XV. leta 993, dvajset let po njegovi smrti. Danes sveti Urh pri nas ni več tako 'popularen', če sodimo po tem, da je bilo pred kakšnimi dvajsetimi leti na Slovenskem le 33 ljudi, ki jim je bilo ime Urh.

Urhova očetnjava je bila Bavarska, kjer se je rodil leta 890. Dali so mu ime Udalrik, kar pomeni 'bogat dedič'. Starši so skorajda obupali nad njim, ker je bil zelo slaboten otrok. Neki duhovnik je materi svetoval, naj ga prepusti zraku in soncu, ki sta najboljši božji zdravili. In res se je fantek kaj kmalu okrepil. »Bog ga je ozdravil, ker ga hoče imeti zase,« so mislili starši. Poslali so ga v benediktinski samostan Sankt Gallen v Švici, kjer je bil deležen temeljite vzgoje in izobrazbe. Augsburški škof Adalberon ga je povabil, naj pride k njemu in posvetil ga je v duhovnika, da mu je lahko zaupal najkočljivejša opravila. Ko je Urh potoval v Rim, je škof Adalberon umrl in papež Sergij III. je kar njemu ponudil škofijski sedež, ki pa ga je Urh odklonil, češ da je še premlad. Po vrnitvi iz Rima je Urh šel spet v samostan Sankt Gallen, toda kmalu se je pokazalo, da ga Bog ne kliče za redovnika. Leta 923 je bil izbran in posvečen za škofa v Augsburgu. Škofijo je modro vodil polnih petdeset let. Bil je tudi svetni knez, vendar je znal obojno službo lepo usklajevati. Pred grozečim napadom divjih Madžarov je dal utrditi mesto Augsburg. Ko so ga avgusta leta 955 res napadli, je škof Urh sam vodil branilce, poveljujoč visoko s konja, vendar ne kot vitez, temveč kot duhovnik. Svoje škofovske dolžnosti je Urh vedno opravljal z zavestjo odgovornosti za svoje ovce pred Bogom in z modrostjo, pridobljeno v molitvi. Svojo obsežno škofijo je večkrat prepotoval, zato jo je dobro poznal.

Ko je čutil, da se mu bliža smrt, je dal po tleh posuti pepel v obliki križa, legel tja in med petjem litanij izdihnil svojo dušo 4. julija 973. Pokopal ga je sveti Volbenk, škof v Regensburgu, ki ga je bil sveti Urh posvetil v duhovnika. Svetega Urha navadno upodabljajo z ribo v roki, ker nikoli ni užival mesa.