• Albert Chmielowski, sv., † 1916, frančiškanski tretjerednik
• Antidij, sv., † ok. 411, škof in mučenec v. Besançonu v Franciji
• Botulf, sv., † 680, opat v Angliji
• Hipatij, sv., † 446, opat v Bitiniji
• Isamael, sv., 4. st., mučenec v Perziji - glej Manuel, Sabel in Isamael
• Izaver in drugi, sv., prva st., mučenci v Apoloniji
• Jan (Janez) Jenštejn, bl., † 1400, glasnik Marijine časti
• Mafalda, bl., † 1257, cistercijanka, hči portugalskega kralja
• Manuel, Sabel in Isamael, sv., 4. st., mučenci v Perziji
• Marcijan, sv., † ok. 297, mučenec v Meziji (Romuniji)
• Moling, sv., 7. st., škof na Irskem
• Nikand in Marcijan, sv., † ok. 297, mučenca v Meziji (sedanji Romuniji)
• Pavel Burali, bl., † 1578, teatinec, nadškof in kardinal v Neaplju v Italiji
• Peter Gambacorta iz Pise, bl., † 1435, redovnik hieronimit v Benetkah
• Rajner iz Pise, sv., † 1160, samotar
• Sabel, sv., 4. st., mučenec v Perziji - glej Manuel, Sabel in Isamael
• Sancija, bl., † 1229, hči portugalskega kralja
• Terezija, bl., † 1250, cistercijanka, hči portugalskega kralja
• Veredemus, sv., † ok. 720, škof v Avignonu v Franciji
• Verol, sv., † ok. 600, duhovnik v Chatillonu ob Seini v Franciji

• Andrej Tuong, sv., † 1862, mučenec v Vietnamu
• Avrelijan, sv., † 551, škof v Arlesu v Franciji
• Beno (Benon), sv., † 1106, škof v Meissnu v Nemčiji
• Cehardus, sv., † 815, škof
• Cirik in Julita, sv, 4. st., mučenca iz Tarza v Turčiji
• Fereolus in Ferucij, sv., † ok. 212, duhovnik in diakon, mučenca v Besançonu v Franciji Ferucij, sv., † ok. 212, diakon, mučenec v Besançonu v Franciji
• Julita, sv., 4. st., mučenka iz Tarza v Turčiji
• Luitgarda, sv., † 1246, cistercijanka
• Marija Terezija (Scherer), bl., † 1888, sestra sv. Križa
• Similijan, sv., 4. st., škof v Nantesu v Franciji
• Spomin slovenskih pričevalcev za vero, † 20. st.
• Tihon iz Amathusa, sv., 5. st., škof na Cipru
• Tomaž Redying, bl., † 1537, mučenec v Londonu v Angliji

• Abraham, sv., † ok. 477, opat v Clermontu v Franciji
• Alojzij Marija Palazzolo, bl., † 1886, redovni ustanovitelj iz Bergama
• Benilda, sv., † 853, mučenka v Kordobi v Španiji
• Bernard iz Aoste (Mentonski), sv., † 1081, arhidiakon
• Dulas, sv., 1. st., mučenec v Kilikiji
• Edburga, sv., † 960, opatinja v Winchestru v Angliji
• Ferdinand (Fernando), bl., † 1443, stanovitni jetnik
• Germana (Mana) Cousin, sv., † 1601, devica
• Hezihij, sv., prva st., mučenec v Dorostoru v Meziji
• Janez Krstnik Mesar, 1172.3, misijonar in mučenec v Vietnamu
• Landelin, sv., † 686, opat v Valenciennessu v Franciji
• Lotar, sv., † 7 56, škof v Seezu v Franciji
• Tomaž Scryven, bl., † 1537, mučenec v Londonu v Angliji
• Vid, sv., † ok. 300, mučenec

• Anastazij, Feliks in Digna, sv., † 853, mučenci v Kordobi v Španiji
• Ciril, sv., † 304, škof in mučenec v Cortini v Italiji
• Digna, sv., † 853, mučenka v Kordobi v Španiji
• Eterij, sv., 7. st., škof v Viennu v Franciji
• Feliks, sv., † 853, mučenec v Kordobi v Španiji
• Gerard, sv., † 1138, cistercijanski menih v Clairvauxu v Franciji
• Gervold, sv., † 806, škof v Evreuxu v Franciji
• Metodij I., sv., † 847, spoznavalec, carigrajski patriarh
• Rihard, bl., † 1046, opat v Verdunu v Franciji
• Rufin, sv., 303, mučenec
• Valerij in Rufin, sv., † 303, mučenca v Galiji

• Agricij, sv., 5. st., škof v Sensu v Franciji
• Akvilina, sv., prva st., devica in mučenka v Feniciji
• Antipater, sv., 5. st., škof v Bosri v Arabiji
• Anton Padovanski, sv., † 1231, manjši brat, cerkveni učitelj
• Aventin, sv., 8. st., mučenec v Pirenejih v južni Franciji
• Cetej (Peregrin), sv., 6./7. st., mučenec v San Vittorinu v Italiji
• Evlogij, sv., † ok. 607, škof v Aleksandriji
• Fandila, sv., † 853, mučenka v Kordobi v Španiji
• Nikolaj The, sv., † 1839, mučenec iz Vietnama
• Ragnebert, sv., † 680, mučenec pri Lyonu v Franciji
• Trifilij, sv., † ok. 370, škof na Cipru

• Adelajda (Alejda), sv., † 1250, devica in redovnica, cistercijanka iz Belgije
• Anicet Koplinski, bl., † 1941, kapucin, dušni pastir Nemcev in Poljakov, mučenec
• Anton Julijan Nowowiejski, bl., † 1941, poljski nadškof v Plocku, in 107 tovarišev poljskih mučencev
• Bazilid, sv., prva st., mučenec v Rimu
• Eskil, sv., † o k. 1080, škof in mučenec na Švedskem
• Florida Cevoli, bl., † 1767, klarisa, iz okolice Pise v Italiji
• Gašper Bertoni, sv., † 1853, duhovnik in redovni ustanovitelj iz Verone
• Gvido iz Cortone, bl., † 1250, manjši brat iz Cortone v Italiji
• Jolenta (Jolanda), bl., † 1299, poljska kneginja in klarisa v Gneznu
• Ladislav Goral, bl., 1945 pomožni škof v Lublinu, mučenec
• Leon III., sv., † 816, papež
• Leon Wetmanski, bl., † I94L pomožni škof v Plocku, mučenec
• Lovrenc Marija Salvi, bl., † 1856, redovnik pasijonist iz Viterba
• Marija Ana Biernacka, bl., † 1943, poljska laikinja, mučenka
• Mercedes Marija Jezusova (Molina), bl., † 1883, iz Ekvadorja, ustanoviteljica družbe za pomoč sirotam
• Odulf, sv., 9. st., duhovnik iz Utrechta na Nizozemskem
• Onufrij, sv., † ok. 400, puščavnik iz Egipta
• Pavla Frassinetti, sv., † 1882, iz Genove, redovna ustanoviteljica
• Placid, bl., † 1248, samotar pri Ocri v Italiji

God: 30. junij

Najbolj znano delo plodovitega poljskega pisatelja Henryka Sienkiewicza je roman Quo vadis, za katerega je leta 1905 prejel najvišje priznanje Nobelovo nagrado za književnost. V tem romanu, ki je bil že večkrat tudi posnet na filmski trak, Sienkiewicz slika življenje krščanskega občestva v Rimu, predvsem pa kruto preganjanje, ki ga je zadelo za časa blaznega cesarja Nerona, ki je vladal v letih 54–68. O mučencih pod Neronom več pove rimski poganski zgodovinar Tacit v svojih Letopisih. Tam beremo, da je Neron leta 64 lastnoročno požgal večji del Rima, da bi ob pogledu na goreče mesto brenkal in pel. Potem je iskal krivcev, da bi odvrnil sum od sebe, ker se je zbal ogorčenih množic. Kakor naročena mu je prišla vest, da v Rimu živijo ljudje, ki so "sovražni rimski državi in njenim bogovom". Po svojem začetniku Kristusu, ki je bil v Galileji križan kot upornik, se imenujejo kristjani. »Ljudstvo hlepi po maščevanju, naj ga dobi,« nagovarja v romanu Quo vadis cesarja Nerona njegov svetovalec Tigelin. »Ljudstvo žeja po krvi in igrah, naj jih ima. Ljudstvo sumi tebe, naj se njegov sum obrne na drugo stran.«

Neron si ni dal dvakrat reči. Nemudoma je sprožil velikansko preganjanje kristjanov. Največ jih je dal mučiti pripoveduje Tacit na vznožju rimskega griča Janikula, kjer je Vatikan. »Podtaknil je sodne postopke zoper kristjane in določil najstrašnejše kazni, ki so zadele tako imenovane kristjane, osovražene zaradi njihovih podlih navad.« Kristjane so sovražili zaradi njihove drugačnosti, niso jim pa mogli očitati nobenega hudodelstva. Tacit opisuje, da so najprej zaprli kristjane, ki so jih odkrili, potem so prišli na sled novim ter so kaznovali veliko množico ne samo kot povzročitelje požara, ampak tudi kot 'sovražnike človeškega rodu'. Obsojene so zasmehovali: oblekli so jih v živalske kože in nanje spustili pobesnele pse, da si jih raztrgali; mnoge so križali ali zažgali kot žive plamenice. Neron je za take prizore uporabil lastne vrtove. Prirejal je krute cirkuške igre, ki jih je gledal iz svoje kočije ali pomešan med množico ...

Imen teh mučencev in njihovega števila ne poznamo. Gotovo sta bila med njimi apostola Peter in Pavel, najbrž pa tudi vsi tisti Rimljani, ki jih apostol Pavel v svojem pismu, naslovljenem rimski krščanski občini, hvali zaradi njihove vdanosti Kristusu in požrtvovalnosti do sobratov. Nekateri viri naštevajo kar 10.000 prvih rimskih mučencev iz Neronovih časov.

Pobudo za praznovanje njihovega spomina in hkrati vsebino tega spomina razberemo iz pisma, ki ga je papež Klemen I. leta 96 ali 97 pisal cerkveni občini v Korintu. V njem najprej poveličuje mučeništvo apostolov Petra in Pavla, zatem pa počasti spomin svetih mučencev pod Neronom. »Tema možema, ki sta sveto živela, se je pridružila velika množica izvoljencev. Ti so prestali mnogo muk in trpljenja in so postali nam najlepši zgledi. Krščanske žene so prestale grozne in strašne muke, a vendar so prišle na varno pot vere in prejele vzvišeno plačilo, dasi so bile slabotne po telesu.«

God: 29. junij

Današnji slovesni praznik je posvečen apostoloma Petru in Pavlu. Petra imenujemo »prvak apostolov«, ker mu je Jezus določil vodstveno vlogo v svoji Cerkvi, Pavlu pa pravimo 'apostol narodov', ker je bil po posebni božji izvolitvi največji misijonar vseh časov. Skupaj godujeta zato, ker sta skupaj dala življenje za Kristusa.

PETER je bil rojen v ribiški vasi Betsajda na severovzhodni obali Genezareškega jezera. Oče Jona mu je dal ime Simon. Iz Betsajde se je priženil v Kafamaum na nasprotni strani jezera. Tam je opravljal ribiški poklic skupaj s svojim bratom Andrejem. Prav on ga je privedel k Jezusu, ki mu je dejal: »Ti si Simon, Jonov sin, imenoval se boš Kefa.« Ta aramejska beseda pomeni 'skala', po latinsko 'petra' odtod Peter. Peter je bil vihravega značaja in Jezus ga je posebej vzgajal. Po milosti nadnaravne vere je izpovedal: »Ti si Kristus, sin živega Boga«, na kar je slišal odgovor: »Ti si Peter (Skala) in na to skalo bom sezidal svojo Cerkev ... Dal ti bom ključe nebeškega kraljestva.« S temi besedami ga je postavil za svojega namestnika na zemlji. Zaradi 'ključev', o katerih govori Jezus, apostola Petra upodabljajo s ključi v rokah in mu pravijo 'nebeški ključar'. Ob Jezusovem trpljenju se je slabo izkazal. Trojno zatajitev pa je popravil s trojno izpovedjo ljubezni po Gospodovem vstajenju.

Po Jezusovem vnebohodu Peter nastopa kot voditelj apostolov in mlade Cerkve. Nekaj časa je bil škof v mestu Antiohiji, okoli leta 42 pa je odšel v Rim. Od tam je vernikom v Mali Aziji poslal dve pismi. Oznanjevanje je zapečatil z mučeništvom leta 67: med Neronovim preganjanjem je bil križan z glavo navzdol.

Na kraju njegovega mučeništva je dal cesar Konstantin leta 350 postaviti veliko baziliko. Sedanja, ki je znana po vsem svetu, je bila zgrajena v letih 1506–1526. Pod njenim glavnim oltarjem je grob Apostola, čigar nasledniki so papeži rimski škofje. Za svojega zavetnika so si sv. Petra izbrali kamnarji, zidarji, ribiči, čolnarji, kovači in drugi obrtniki. Njegovo ime je nosilo nad 500 svetnikov. Ime Peter je med najbolj razširjenimi pri nas, ženska oblika Petra pa ni tako pogosta.

Apostol narodov PAVEL se je rodil okoli leta 10 po Kristusu v Tarzu, glavnem mestu rimske province Kilikije na jugovzhodnem delu Male Azije. Po rodu je bil Jud, po očetu pa je podedoval rimsko državljanstvo. Po pravilu, da se mora vsak učenec judovske postave naučiti še kakšne praktične obrti, se je mladi Savel, kakor mu je bilo ime, naučil izdelovati šotore, tako da se je kasneje kot oznanjevalec evangelija preživljal z delom lastnih rok. Pri dvajsetih letih je prišel v tempeljsko šolo v Jeruzalem. Gorel je za Mojzesovo postavo in zato je preganjal Jezusove učence, ki je niso izpolnjevali. Pred Damaskom ga je Jezus poklical za svojega apostola. Iz preganjalca Savla se je spremenil v navdušenega oznanjevalca evangelija. O njegovem delovanju poroča evangelist Luka v svetopisemski knjigi Apostolska dela zgodovini prve Cerkve.

Pavel je obhodil velik del rimske države. Povsod je ustanavljal cerkvene občine in jih pozne je spodbujal s pismi. Ohranjenih je 14 Pavlovih pisem, ki so po vsebini in obsegu za štirimi evangeliji najpomembnejši del Svetega pisma nove zaveze. Odlomke njegovih pisem redno beremo pri bogoslužju. Umrl je mučeniške smrti v Rimu za časa cesarja Nerona najbrž leta 67 hkrati z apostolom Petrom. Kot rimski državljan je bil obglavljen.

Apostola Pavla upodabljajo z brado (filozof), s knjigo (pisatelj) in z mečem (božja beseda pa tudi orodje njegovega mučeni štva). Največkrat je njegov kip na oltarjih skupaj s kipom sv. Petra. Zaradi njegovega tkalskega poklica se mu priporočajo tkalci, vrvarji, izdelovalci preprog, pletarji in sedlarji (ker je ob spreobrnitvi padel s konja). Imeni Pavel in Pavla sta pri nas precej pogosti.