God: 30. junij

Najbolj znano delo plodovitega poljskega pisatelja Henryka Sienkiewicza je roman Quo vadis, za katerega je leta 1905 prejel najvišje priznanje Nobelovo nagrado za književnost. V tem romanu, ki je bil že večkrat tudi posnet na filmski trak, Sienkiewicz slika življenje krščanskega občestva v Rimu, predvsem pa kruto preganjanje, ki ga je zadelo za časa blaznega cesarja Nerona, ki je vladal v letih 54–68. O mučencih pod Neronom več pove rimski poganski zgodovinar Tacit v svojih Letopisih. Tam beremo, da je Neron leta 64 lastnoročno požgal večji del Rima, da bi ob pogledu na goreče mesto brenkal in pel. Potem je iskal krivcev, da bi odvrnil sum od sebe, ker se je zbal ogorčenih množic. Kakor naročena mu je prišla vest, da v Rimu živijo ljudje, ki so "sovražni rimski državi in njenim bogovom". Po svojem začetniku Kristusu, ki je bil v Galileji križan kot upornik, se imenujejo kristjani. »Ljudstvo hlepi po maščevanju, naj ga dobi,« nagovarja v romanu Quo vadis cesarja Nerona njegov svetovalec Tigelin. »Ljudstvo žeja po krvi in igrah, naj jih ima. Ljudstvo sumi tebe, naj se njegov sum obrne na drugo stran.«

Neron si ni dal dvakrat reči. Nemudoma je sprožil velikansko preganjanje kristjanov. Največ jih je dal mučiti pripoveduje Tacit na vznožju rimskega griča Janikula, kjer je Vatikan. »Podtaknil je sodne postopke zoper kristjane in določil najstrašnejše kazni, ki so zadele tako imenovane kristjane, osovražene zaradi njihovih podlih navad.« Kristjane so sovražili zaradi njihove drugačnosti, niso jim pa mogli očitati nobenega hudodelstva. Tacit opisuje, da so najprej zaprli kristjane, ki so jih odkrili, potem so prišli na sled novim ter so kaznovali veliko množico ne samo kot povzročitelje požara, ampak tudi kot 'sovražnike človeškega rodu'. Obsojene so zasmehovali: oblekli so jih v živalske kože in nanje spustili pobesnele pse, da si jih raztrgali; mnoge so križali ali zažgali kot žive plamenice. Neron je za take prizore uporabil lastne vrtove. Prirejal je krute cirkuške igre, ki jih je gledal iz svoje kočije ali pomešan med množico ...

Imen teh mučencev in njihovega števila ne poznamo. Gotovo sta bila med njimi apostola Peter in Pavel, najbrž pa tudi vsi tisti Rimljani, ki jih apostol Pavel v svojem pismu, naslovljenem rimski krščanski občini, hvali zaradi njihove vdanosti Kristusu in požrtvovalnosti do sobratov. Nekateri viri naštevajo kar 10.000 prvih rimskih mučencev iz Neronovih časov.

Pobudo za praznovanje njihovega spomina in hkrati vsebino tega spomina razberemo iz pisma, ki ga je papež Klemen I. leta 96 ali 97 pisal cerkveni občini v Korintu. V njem najprej poveličuje mučeništvo apostolov Petra in Pavla, zatem pa počasti spomin svetih mučencev pod Neronom. »Tema možema, ki sta sveto živela, se je pridružila velika množica izvoljencev. Ti so prestali mnogo muk in trpljenja in so postali nam najlepši zgledi. Krščanske žene so prestale grozne in strašne muke, a vendar so prišle na varno pot vere in prejele vzvišeno plačilo, dasi so bile slabotne po telesu.«

God: 29. junij

Današnji slovesni praznik je posvečen apostoloma Petru in Pavlu. Petra imenujemo »prvak apostolov«, ker mu je Jezus določil vodstveno vlogo v svoji Cerkvi, Pavlu pa pravimo 'apostol narodov', ker je bil po posebni božji izvolitvi največji misijonar vseh časov. Skupaj godujeta zato, ker sta skupaj dala življenje za Kristusa.

PETER je bil rojen v ribiški vasi Betsajda na severovzhodni obali Genezareškega jezera. Oče Jona mu je dal ime Simon. Iz Betsajde se je priženil v Kafamaum na nasprotni strani jezera. Tam je opravljal ribiški poklic skupaj s svojim bratom Andrejem. Prav on ga je privedel k Jezusu, ki mu je dejal: »Ti si Simon, Jonov sin, imenoval se boš Kefa.« Ta aramejska beseda pomeni 'skala', po latinsko 'petra' odtod Peter. Peter je bil vihravega značaja in Jezus ga je posebej vzgajal. Po milosti nadnaravne vere je izpovedal: »Ti si Kristus, sin živega Boga«, na kar je slišal odgovor: »Ti si Peter (Skala) in na to skalo bom sezidal svojo Cerkev ... Dal ti bom ključe nebeškega kraljestva.« S temi besedami ga je postavil za svojega namestnika na zemlji. Zaradi 'ključev', o katerih govori Jezus, apostola Petra upodabljajo s ključi v rokah in mu pravijo 'nebeški ključar'. Ob Jezusovem trpljenju se je slabo izkazal. Trojno zatajitev pa je popravil s trojno izpovedjo ljubezni po Gospodovem vstajenju.

Po Jezusovem vnebohodu Peter nastopa kot voditelj apostolov in mlade Cerkve. Nekaj časa je bil škof v mestu Antiohiji, okoli leta 42 pa je odšel v Rim. Od tam je vernikom v Mali Aziji poslal dve pismi. Oznanjevanje je zapečatil z mučeništvom leta 67: med Neronovim preganjanjem je bil križan z glavo navzdol.

Na kraju njegovega mučeništva je dal cesar Konstantin leta 350 postaviti veliko baziliko. Sedanja, ki je znana po vsem svetu, je bila zgrajena v letih 1506–1526. Pod njenim glavnim oltarjem je grob Apostola, čigar nasledniki so papeži rimski škofje. Za svojega zavetnika so si sv. Petra izbrali kamnarji, zidarji, ribiči, čolnarji, kovači in drugi obrtniki. Njegovo ime je nosilo nad 500 svetnikov. Ime Peter je med najbolj razširjenimi pri nas, ženska oblika Petra pa ni tako pogosta.

Apostol narodov PAVEL se je rodil okoli leta 10 po Kristusu v Tarzu, glavnem mestu rimske province Kilikije na jugovzhodnem delu Male Azije. Po rodu je bil Jud, po očetu pa je podedoval rimsko državljanstvo. Po pravilu, da se mora vsak učenec judovske postave naučiti še kakšne praktične obrti, se je mladi Savel, kakor mu je bilo ime, naučil izdelovati šotore, tako da se je kasneje kot oznanjevalec evangelija preživljal z delom lastnih rok. Pri dvajsetih letih je prišel v tempeljsko šolo v Jeruzalem. Gorel je za Mojzesovo postavo in zato je preganjal Jezusove učence, ki je niso izpolnjevali. Pred Damaskom ga je Jezus poklical za svojega apostola. Iz preganjalca Savla se je spremenil v navdušenega oznanjevalca evangelija. O njegovem delovanju poroča evangelist Luka v svetopisemski knjigi Apostolska dela zgodovini prve Cerkve.

Pavel je obhodil velik del rimske države. Povsod je ustanavljal cerkvene občine in jih pozne je spodbujal s pismi. Ohranjenih je 14 Pavlovih pisem, ki so po vsebini in obsegu za štirimi evangeliji najpomembnejši del Svetega pisma nove zaveze. Odlomke njegovih pisem redno beremo pri bogoslužju. Umrl je mučeniške smrti v Rimu za časa cesarja Nerona najbrž leta 67 hkrati z apostolom Petrom. Kot rimski državljan je bil obglavljen.

Apostola Pavla upodabljajo z brado (filozof), s knjigo (pisatelj) in z mečem (božja beseda pa tudi orodje njegovega mučeni štva). Največkrat je njegov kip na oltarjih skupaj s kipom sv. Petra. Zaradi njegovega tkalskega poklica se mu priporočajo tkalci, vrvarji, izdelovalci preprog, pletarji in sedlarji (ker je ob spreobrnitvi padel s konja). Imeni Pavel in Pavla sta pri nas precej pogosti.

God: 28. junij

»Človekova slava je Bog. Toda mojstrovina vse modrosti in vse božje moči je človek. Kajti božja slava je živi človek; toda človeka vzdržuje v bivanju gledanje Boga.« Te lepe in globoke misli je zapisal sveti Irenej, škof v rimskem mestu Lugdunu v Galiji, današnjem Lyonu v Franciji. Imenujejo ga 'očeta katoliške teologije'. Živel je v drugem krščanskem stoletju in črpal je neposredno iz apostolskega oznanjevanja, kajti bil je učenec sv. Polikarpa, škofa v Smirni v Mali Aziji. Ta pa je sam poslušal apostola in evangelista Janeza. O veri je sveti Irenej zapisal, da je kakor žlahtna pijača, ohranjena v najboljši posodi; pod vplivom Svetega Duha ta pijača trajno obnavlja mladost vsakomur, ki jo uživa.

Irenej je bil po rodu iz Male Azije. Najbrž je bil doma iz mesta Smirne, ker v nekem svojem pismu omenja, da je 'kot otrok' poslušal tamkajšnjega škofa sv. Polikarpa. Ta je umrl kot mučenec leta 155 zato sklepamo, da se je Irenej rodil med letoma 130 140. Že v mladosti se je spreobrnil h krščanstvu in se v veri temeljito izobrazil, kar dokazujejo njegovi kasnejši spisi. Tiste čase je cvetela trgovina med Malo Azijo in Galijo, sedanjo Francijo, kar je pospeševalo tudi misijonsko sodelovanje. Misijonarji iz Male Azije so hodili oznanjevat evangelij na Zahod in med njimi je bil tudi mladi Irenej, ki se je nekaj časa mudil v Rimu, od tam pa je odpotoval v južno Galijo. Okoli leta 160 ga že najdemo v Lugdunu ob reki Ron. Najprej je deloval kot duhovnik, kasneje, po mučeniški smrti škofa Potina (leta 177) pa je postal njegov naslednik na škofovskem sedežu. Bogoslužni in oznanjevalni jezik cerkvenega občestva v tem galskem mestu je bila grščina. V tem jeziku je Irenej tudi pisal.

Njegovo največje in najpomembnejše delo nosi naslov Zoper herezije (krive vere) in obsega pet knjig. Spis obravnava učenje vseh dotedanjih krivovercev in nasproti njihovim zmotam postavlja resnice, ki jih uči Cerkev na podlagi božjega razodetja. V središče Cerkve postavlja Kristusa, ki ga verniki uživajo pod podobo kruha in vina. Na Irene jeve misli se opira pokoncilska prenovitev mašnega obreda.

Lugdunski škof Irenej je med kristjani v Galiji užival velik ugled zaradi svoje učenosti in pastirske gorečnosti. Predsedoval je ne le zboru škofov v Galiji, temveč se je zavzemal za kristjane tudi drugod. Pod papežem Viktorjem I. (Cerkev je vodil v letih 189199) so škofje na krščanskem Zahodu določili, naj vsa Cerkev praznuje veliko noč na nedeljo po prvi pomladni polni luni (tako je še danes). Cerkev v Mali Aziji tega ni hotela sprejeti, tam so namreč že od apostola Janeza dalje veliko noč praznovali štirinajstega nizana (po judovskem koledarju), pa naj je padel na kateri koli dan v tednu. Grozil je razkol, a je vmes posegel škof Irenej. Njegova spravljivost je pripomogla, da je tudi Mala Azija postopoma sprejela novi datum velikonočnega praznovanja. Zgodovinar Evzebij, ki to poroča, pripominja, da je tedaj Irenej ravnal tako, kakor kaže njegovo ime. Ime Irenej je namreč grško in po naše pomeni 'mirni', 'mož miru'.

Sodobniki svetega Ireneja so hvaležno sprejemali modrost njegovih knjig, niso pa zapisovali podatkov o tem velikem škofu. Tako ni nikjer zapisano niti leto smrti in niti dejstvo, ali je res umrl kot mučenec, kar naj bi se zgodilo leta 202.

Ta velikan evangeljske modrosti in ljubezni je nebeški zavetnik tistih, ki jim je ime Irenej, Friderik (nemška oblika), Miroslav, Ljubomir ali Hotimir. Ime ni posebno pogosto pri nas, še redkejše so ustrezne ženske inačice Ireneja, Nejka ...

God: 27. junij

Poromali ste v Krko, k tej častitljivi Marijini cerkvi in na grob svete Eme. Tudi Slovenci že dolgo častijo sveto Emo: mnogo slovenskih romarjev je že priromalo v Krko. To izročilo vi danes nadaljujete, ko se udeležujete šestega romanja treh dežel.« S temi besedami je papež Janez Pavel II. v soboto, 25. junija 1988 pozdravil okoli 70.000 romarjev, med katerimi je bilo vsaj 20.000 Slovencev s Koroške in iz vseh treh slovenskih škofij, zbranih na prostranem polju ob Marijini cerkvi v Krki. To veličastno svetišče je dala graditi koroška kneginja sveta Ema in v samostanu ob njej je umrla.

Leta 1287 so njene posmrtne ostanke slovesno prenesli v grobnico, postavljeno v kripti cerkve v Krki. To dejanje je pomenilo potrditev njenega svetniškega češčenja. Takrat so praznovanje njenega godu postavili na 27. junij. Na pobudo avstrijskih in slovenskih škofov je rimska kongregacija svetih obredov pristala na živo prepričanje zlasti vernih Slovencev, da je sveta Ema njihova mogočna priprošnjica pri Bogu, kakor jim je bila v življenju materinska dobrotnica.

Trdnega zgodovinskega dokaza, kdaj se je Ema rodila in kakšnega rodu je bila nemškega ali slovenskega nimamo. V tistih časih namreč v ljudeh še ni bilo kakšne zavesti o narodni pripadnosti. Po starem izročilu naj bi Ema zagledala luč sveta leta 983 na gradu Pilštajn na Kozjanskem. Čeprav je bila plemiškega rodu, se je počutila domačo med preprostimi in revnimi. Na rodbinskih posestih v Posavju in na Koroškem so bili podložniki večinoma Slovenci. Mlado Emo so starši poslali na nemški dvor, da se nauči uglajenega vedenja in da se primemo izobrazi. Ob cesarju Henriku II. in cesarici Kunigundi, ki ju Cerkev časti kot svetnika, je tudi sama rasla v veri in svetosti.

Na dvoru je Ema Pilštajnska srečala Viljema, mejnega grofa Savinjske marke, svojega bodočega moža. Viljem in Ema sta bila upravitelja precejšnjega dela sedanjega slovenskega ozemlja. Bila sta blaga in ljudem^ naklonjena zemljiška gospoda. Živela sta v skladnem zakonu, toda njuna družinska sreča je trajala le malo časa. Imela sta dva sina: Viljema in Hartviga; slednji je umrl že v otroških letih. Potem je Ema izgubila moža ni trdnih zgodovinskih poročil, kdaj, kje in kako je umrl. Po tedanji navadi je za moževo dušo poskrbela tako, da je dala sezidati več cerkva, kjer so molili za pokojnika (med drugim v Šentrupertu na Dolenjskem ter v Vidmu ob Savi). Leta 1035 je v bojih za oblast med cesarjem in samopašnim velikašem Adalberonom padel še njen sin Viljem.

Ko je Ema ostala sama, se je odrekla vsemu in je začela velikodušno razdeljevati svoje imetje v korist ljudstva in Cerkve. Njeno največje delo je bil samostan benediktink v Krki na Koroškem. Samostanska cerkev žalostne Matere božje, ki je še danes priljubljena božja pot, je bila posvečena leta 1043. Leta 1072 je samostan v Krki postal sedež novoustanovljene škofije (od leta 1786 ima sedež v Celovcu, še vedno pa se imenuje krška). V tem samostanu je Ema preživela zadnja leta svojega življenja. Redovnica sicer ni postala, pač pa je živela v redovniški skupnosti in se udeleževala molitev. Umrla je najbrž po letu 1045.

Vztrajno, devet stoletij trajajoče češčenje svete Eme med Slovenci je bila podlaga njene uradne razglasitve za svetnico leta 1938. Lahko rečemo, da je sveta Ema na neki način 'prva slovenska svetnica'. Slovenci so vedno radi romali na grob svete Eme k Krko. O njenem češčenju pričajo tudi mnoge cerkve, posvečene njej, zlasti na Koroškem in Štajerskem. Tudi krstno ime Ema, Emica na Slovenskem kar pogosto slišimo.

God: 26. junij

Do pokoncilske preureditve svetniškega koledarja je bil na današnji dan tudi spomin rimskih mučencev Janeza in Pavla, imenovana sta bila tudi v mašnem kanonu in v litanijah vseh svetnikov.

Nihče ne dvomi, da sta ta dva krščanska pričevalca res živela in tudi njuno splošno češčenje je ugotovljeno, težava je v tem, da je v njunih življenjepisih veliko podatkov, ki si med seboj nasprotujejo, zato je papeška komisija, ki je sestavljala sedanji bogoslužni koledar, sklenila, da se njun god opusti.Navajamo ga pa zato, ker sta po mnogih koledarjih še vedno natisnjeni njuni imeni in verjetno kdo tudi na Slovenskem danes goduje.

God: 26. junij

Med enaindvajsetimi vesoljnimi cerkvenimi zbori ali ekumenskimi koncili, kakor pravimo zborovanjem katoliških škofov z vsega sveta, na katerih se posvetujejo ter s potrditvijo papeža sprejemajo odloke in zakone, ki se nanašajo na življenje in nauk Cerkve, je eden najpomembnejših tridentinski koncil. Ime je dobil po mestu Trident (italijansko Trento) na južnem Tirolskem, kjer je potekala večina sej v letih od 1545 do 1563. Tridentinski koncil je bil resen katoliški odgovor na zahtevo po prenovi, ki jo je postavljal protestantizem. Med sadovi tridentinskega koncila velja omeniti obred svete maše, ki je bil v veljavi vse do prenovitve, ki jo je o veliki noči leta 1969 uzakonil drugi vatikanski koncil.

Trident je bil sedež škofije že v začetku 4. stoletja, za pravega ustanovitelja škofije v tem predelu sedanje severne Italije pa velja današnji godovnjak sv. Vigilij. Bil je tukaj tretji znani škof, vendar prvi, ki je to ozemlje res pokristjanil in uredil cerkveno upravo na južnem Tirolskem. Do leta 1751 je bila tridentinska škofija v oglejskem patriarhatu, zato smo god sv. Vigilija z veliko pozornostjo obhajali tudi na Slovenskem.

Vigilij je bil po rodu Rimljan, doma iz okolice Milana, rojen nekaj po letu 350. Tedanji milanski nadškof sv. Ambrož, ki je hotel na latinska tla presaditi nekatere lepe običaje vzhodne Cerkve, je nadarjenega Vigilija poslal v atensko šolo, kjer je prejel temeljito bogoslovno izobrazbo. Ko se je vrnil v Milan, mu je nadškof Ambrož kljub njegovi mladosti imel je komaj kakšno leto čez trideset zaupal škofovsko službo v Tridentu. Škofovsko posvečenje naj bi po izročilu prejel v Ogleju. Za popotnico mu je Ambrož napisal pismo z modrimi nasveti za težavno pastirsko službo. Vigilij se je izkazal z modrostjo in s pogumom, pa tudi z blagostjo. Ko so poganski uporniki porušili neko cerkev in zverinsko pobili nekaj kristjanov, so hotele rimske oblasti krivce najstrožje kaznovati. Toda Vigilij je cesarja prosil, naj jim prizanese. Prav s tem dejanjem je Vigilij dosegel, da so dotlej uporni pogani sprejeli Kristusa za svojega Gospoda. Ohranjenih je dvoje Vigilijevih pisem, ki poročata o tem: eno je poslal milanskemu nadškofu Simplicijanu, drugo pa je naslovil na carigrajskega škofa sv. Janeza Krizostoma. Vigilij je umrl okoli leta 400 in je bil pokopan v Tridentu. Njegov god so od najstarejših časov obhajali 26. junija, na spominski dan njegove smrti.

Danes imajo god tisti Slovenci in Slovenke, ki so jim starši izbrali ime Stojan oziroma Stojana. To je eden od pomenov imena Vigilij, ki izhaja iz latinske besede 'vigil' in pomeni čuječ, buden t. j. tistega, ki 'stoji na straži'.

God: 25. junij

Vsak človek ima svojo lastno pot k Bogu, zato ima tudi vsak svetnik neko značilno potezo. Za današnjega godovnjaka sv. Viljema iz Vercellija v Piemontu je značilno to, da je že pri petnajstih letih sklenil, da postane redovnik, ni pa se mogel odločiti, kateri redovni skupnosti naj se pridruži. Zato je veliko potoval po svetu, da bi našel tisto, kar bi ga notranje zadovoljilo. Najprej je romal v špansko Kompostelo, a se je brez odgovora vrnil domov v Italijo. Potem je prišel na misel, da bi se bolje znašel v skrivnostih odrešenja, če bi obiskal svete kraje v Palestini, zlasti mesto Jeruzalem. Preden se je vkrcal na ladjo za Palestino, je obiskal svetniškega puščavnika Janeza, ki mu je dejal, da ni nujno iti v Palestino, da spozna božje namene z njim. Bog govori v njegovi notranjosti, samo dobro naj mu prisluhne. Viljem se je ravnal po njegovem nasvetu.

Naš svetnik se je rodil leta 1085 v plemiški družini v Vercelliju. Že v otroških letih je izgubil starše, zato je hitro dozorel. Pri petnajstih letih, kot povedano, se je odločil, da postane redovnik. Po dolgem iskanju in romanju se je umaknil na samotno goro Monte Virgiliano vzhodno od Neaplja. Izbral si je prostor za celico in ostal tam gori popolnoma sam s svojim Bogom leto dni. Kmalu pa se mu je začelo dogajati kakor nekoč sv. Benediktu: okrog njega so se naseljevali še drugi in ga prosili za duhovno vodstvo. Ustregel jim je. Število celic je raslo in treba je bilo urediti dnevni red ter skupno bogoslužje. Leta 1123 je Viljem začel graditi samostan, katerega srce je bila cerkev, posvečena Devici Mariji, in po tej cerkvi je gora dobila ime Monte Vergine. Škof iz Avellina, ki je cerkev posvetil, je tudi potrdil začasna pravila, ki so bila v bistvu benediktinska s poudarkom na samotarski osebni pobožnosti. Viljem je kot poglavitno vajo duhovnega življenja priporočal misel na božjo vsepričujočnost: če človek neprestano vidi pri sebi in v sebi Boga, bodo kmalu postale svete njegove misli, želje in njegova dela.

Opat Viljem, ki je prejel maš niško posvečenje, je potem, ko je uredil samostansko življenje na Monte Vergine, šel svojo duhovno družino širit drugam. Ustanovil je več novih samostanskih skupnosti, predvsem v južni Italiji. Vse svoje samostane je pogosto obiskoval in redovnikom, ki so se po njem imenovali viljemiti, je bil svetovalec in vodnik s svojo modro besedo, predvsem pa z zgledom veselega božjega služabnika. Povsod je oznanjal božji mir in pota, kako ga je mogoče doseči.

Kralj Robert II., vladar Neaplja in Sicilije, je zvedel za Viljemovo svetost in modrost in ga je poklical na svoj dvor za svetovalca. Viljem se je povabilu odzval, da bi storil kaj dobrega. Z vso odločnostjo je nastopil zoper napake in razvade dvora. Zaradi svoje odločnosti je pri nekaterih dvorjanih, ki jim je prijalo lagodno življenje, naletel na odpor. Z raznimi spletkami so ga hoteli očrniti pri kralju, vendar zaman.

Ko je opravil svojo nalogo na dvoru, se je opat Viljem spet umaknil v svojo blaženo samoto. Mir v Bogu je našel 25. junija 1142, ko mu je bilo sedeminpetdeset let. Njegovo svetniško češčenje je papež Gregor XIII. dovolil najprej benediktinskemu redu, leta 1785 pa je bilo raztegnjeno na vso Cerkev. Sv. Viljema upodabljajo v opatovski obleki z volkom ob strani po legendi mu je volk nekoč raztrgal osla, svetnik pa je zver ukrotil in volk mu je nosil tovore, ko je zidal cerkev.

Na današnji dan godujejo tisti, ne preveč številni, Slovenci in Slovenke, ki jim je ime: Viljem, Vili, Vilko ter Vilma, Viljemina, Vilka.

God: 24. junij

V bogoslužnem letu se slovesno spominjamo rojstva dveh oseb, ki sta najpomembnejši v zgodovini odrešenja: učlovečenega božjega Sina Jezusa (na božič) in njegove deviške matere Marije. Godovi svetnikov so navadno postavljeni na dan njihove smrti rojstva za nebesa. Edini svetnik, čigar rojstvo Cerkev proslavlja s posebnim praznikom, je Janez Krstnik, Jezusov predhodnik. Njegova vloga ob prehodu iz stare v novo zavezo je tako pomembna, da je Bog preroku Malahiju petsto let pred Kristusom navdihnil besede: »Glej, pošljem svojega angela /glasnika/, da pripravi pot pred menoj.« Da je ta 'angel' prav Janez Krstnik, je potrdil Jezus sam, ko je pridigarja ob Jordanu imenoval največjega preroka in 'več kot preroka'.

Evangelist Luka poroča, kako je Bog po angelu naznanil očetu Zahariju Janezovo rojstvo, podobno kot malo kasneje Mariji iz Nazareta učlovečenje Jezusa, božjega Sina. V obeh primerih je božji poslanec določil tudi ime otroka, s katerim je naznačeno njegovo poslanstvo. Ime Janez se po hebrejsko glasi Johanan in pomeni 'Bog je milostljiv'. Janezu pravimo Krstnik zato, ker je oznanjal krst spokornosti in je tiste, ki so se s pokoro hoteli pripraviti na Odrešenikov prihod, krščeval v reki Jordan; predvsem pa je dobil vzdevek Krstnik zato, ker je krstil tudi Jezusa ter ga pri tem razglasil za obljubljenega Mesija.

Kdor sodeluje pri cerkvenem bogoslužju ali kdor sam bere Sveto pismo, ima živo pred očmi prizor oznanjenja rojstva Janeza Krstnika duhovniku Zahariju v jeruzalemskem templju. Njegova žena Elizabeta, sorodnica Jezusove matere Marije (uveljavil se je naziv 'teta'), je vztrajno prosila Boga, da bi jima naklonil potomstvo, po katerem bi bila deležna sreče mesijanskih časov. Zaharija in Elizabeta sta živela v kraju Ain Karem kakih sedem kilometrov jugozahodno od Jeruzalema. Ko je prišel angel k Mariji, ji je v potrditev, da Bogu ni nič nemogoče, dejal: »Poglej, tudi tvoja sorodnica Elizabeta je spočela sina v svoji starosti; in to je šesti mesec njej, ki so jo imeli za nerodovitno.« Marija je brž pohitela k svoji sorodnici. Ob njunem srečanju je iz Marijinega srca privrel najlepši hvalospev Bogu: njena hvalnica Moja duša poveličuje Gospoda. Ko je Elizabeta rodila sina, so mu hoteli sorodniki dati ime po očetu, toda Zaharija je vzel deščico in nanjo zapisal: »Janez je njegovo ime.« Tedaj je spet mogel govoriti: začasna onemelost je bila kazen, ker ni veroval angelovemu oznanilu. Sorodnike in sosede je ob vsem tem obšel strah in spraševali so se, kaj bo s tem otrokom, ko se že ob njegovem rojstvu dogajajo tako nenavadne stvari. Janez je bil rojen za to, da pripravi pot Odrešeniku. To nalogo je izpolnil, ko je Jezusa predstavil ob krstu v Jordanu.

»Kaj bo iz tega otroka?« se lahko vprašamo ob rojstvu vsakega otroka. Vsak človek je po božjih načrtih enkraten in neponovljiv, vsakemu je določena posebna naloga, ki jo mora izpolniti prav on in nihče drug. Na to pa ga morajo pripraviti predvsem njegovi starši pa tudi drugi vzgojitelji.

Ime Janez je na Slovenskem tako razširjeno, da je postalo skoraj sinonim za Slovenca ('kranjski Janez'). Janez je ime mnogih svetnikov (skupaj 224, v Letu svetnikov jih je 49 ), najbolj znana pri nas sta Janez Krstnik in Janez Evangelist (27. decembra). Danes imajo god številni Slovenci, ki jim je ime Janez, Ivan, Janko, Jani, Johan, Anže ter Slovenke z imenom Ivana, Ivanka, Iva, Jana ...